Wednesday, 29. April, 2015

Blog: KRAJI - Slovenija

Driselpoh, Most na Soči, Tolmin, Javorca, Izvir Tolminke, Kozlov rob



Najlepši dan v prazničnem obdobju sva izkoristila za izlet v Tolmin in okolico. Osrednji cilj je bila cerkev sv. Duha v Javorci, ki je še nisva pogledala, seveda pa sva pot želela izkoristiti še za ogled česa drugega. Tako da sva na spisek želja dodala še sotesko in slap z zanimivim imenom, Driselpoh, ki naju že dlje časa mikala, od kar sva jo zagledala v knjigi o slovenskih slapovih. V jutranjih urah sva pot iz Kranja nadaljevala skozi Škofjo Loko, Železnike in imela prvi postanek malo po Podbrdu.

Driselpoh

Soteska Driselpoh
V bližini Podbrda se nahaja soteska Driselpoh, malo kasneje pa še slap z istim imenom. Parkira se lahko ob glavni cesti, kjer se že po nekaj metrih od ceste začne soteska Driselpoh, ki deluje zelo zanimivo in je dolga samo slabih 100 metrov. Od tu naprej sva nadaljevala do kmetije, ki se je pojavila po nekaj 100 m, z njo pa še kuža, ki je skakal okrog naju.
Slap Driselpoh
Malo po kmetiji pridemo do odcepa - levo za vas Kal, desno oziroma naravnost naprej pa proti slapu, ki se po nekaj minutah prikaže. Da pridemo čisto do slapa Driselpoh, je potrebno ponekod še malo skočiti čez potok. V kakšnem vročem poletnem dnevu bi se prav pasalo namogočiti v tolmunu pod slapom. Na poti nazaj grede sva srečala še lastnika domačije, ki je na poti do slapa in z njim še malo pokramljala.

Most na Soči

V Mostu na Soči sicer ni bil planiran postanek, a je prelepa turkizno zelena voda tako očarala, da sva se morala malo ustaviti. Parkirala sva na večjem parkirišču, ki je proti koncu jezera ob cesti v smeri Tolmina. Od tam sva se sprehodila po prijetni poti, ki vodi ob jezeru in pri mostu prišla na glavno cesto, kjer sva si v bližini Hotela Lucija privoščila pijačo.
Most na Soči

Most na Soči

Račun
Pogosto se sliši, da je pivo živilo. V samopostrežni v Mostu na Soči pa to dobesedno velja, ker na postavki za pivo piše na računu kruh.
Ker naju je čakalo še veliko za pogledati, sva se potem od tu morala napotiti naprej, čeprav bi si še kar želela ostati in več časa preživeti tu. A to bo moralo počakati za naslednjič.

Cerkev sv. Duha v Javorci

Cerkev sv. Duha v Javorci - Znotraj
Od Mosta na Soči ni daleč do Tolmina, kjer sva nadaljevala skozi Zatolmin proti Javorci. Pot je večinoma tako ozka, da ni možno srečanje z avtomobili, a na srečo na poti tja nisva srečala noben avto, tako da ni bilo problemov. Malo po informativni tabli se lahko še nekaj 10 metrov peljemo in nato parkiramo. Od tu sva se napotila peš proti Javorci, do katere je približno 20 minut. Jasnina, ki je bila prej vseskozi prisotna, se je začela kaliti z oblaki. V aprilu uradno cerkev sv. Duha v Javorci naj ne bi bila odprta med tednom, a na srečo to ni držalo, tako da sva lahko pogledala tudi notranjost. Pa še prijazni vodič je navrgel nekaj podatkov.
Cerkev sv. Duha v Javorci

Cerkev sv. Duha v Javorci

Izvir Tolminke

Bunker
Najbolj obsežna točka dneva pa je bila krožna peš pot do izvira Tolminke, za katero je isto izhodišče kot za Javorco. Že s parkirišča so se videli bunkerji, tako da sem prvo skočil do njih. Ker sem pozabil svetilko, sem si malo pomagal s fotoaparatom, ki je malo posvetil rov, nato pa je svetloba ugasnila in so ti bliski naredili sceno še malo bolj grozljivo, ko kar čakaš, kje se bo pojavil še kakšen vojak.
Planina Polog
Od bunkerja sva pot nadaljevala po makadamski cesti mimo travnikov, kjer je bila prva točka planina Polog, kjer pridelujejo sir. Tudi v sami bližini planine je oznaka za bunker, a ker sem si jih malo prej dodobra ogledal, sem ga pustil še za kdaj drugič.
Od planine Polog sva nadaljevala po cesti in po nekaj hoje prišla do razpotja, kjer pot zavije navzdol po gozdu proti Tolminki, kjer se nahaja glavna atrakcija poti kurukula, nekakšna naprava, ki nam omogoči prečkanje reke. Odločila sva se, da na krožni poti prvo oddelava ta del in da se bova tako nazaj vračala po desnem bregu Tolminke. Če bi bilo slučajno karkoli narobe s kurukulo in da bi prvo šla po desnem bregu Tolminke, bi bil potem problem, kako prečkati reko in bi se v najslabšem primeru morala vrniti nazaj po isti poti, kar bi pot zelo podaljšalo. Na srečo je bilo s kurukulo vse v redu in prav zanimivo se je bilo peljati čez reko tako, da si z rokami moral obračati pedala, podobno kot bi jih vrtel z nogami na kolesu.
Kurukula

Kurukula

Na drugi strani naju je čakalo malo vzpona, a nič hudega in kmalu se je pojavila planina Prode, kjer sva si na kratko odpočila, nato pa nadaljevala naprej. Ob poti sva potem prečkala nekaj manjših melišč, nato pa nadaljevala po gozdu in se bližala izviru Tolminke. Po malo več hoje sva potem prišla do planine Pod Osojnico, ki jo objemajo gore in tam naokoli izvira Tolminka. Vsaj ob najinem obisku je voda vrela z vseh koncev, tako da si na travniku že kar moral iskati primerne prehode med vsemi temi potočki, ki so se vili naokoli. Ob samem robu pa je lovska koča z majhnim jezercem, kjer sva si oddahnila in pojedla kruh (beri popila pivo). Pogled na planjavo in gore pa je bil čudovit in vsekakor vreden obiska.
Izvir Tolminke

Izvir Tolminke

Ker naju je še čakal Kozlov rob nad Tolminom, sva se napotila nazaj proti izhodišču. Pot od tu je bila malo cikcakasta, a ker je šlo zdaj navzdol, je bilo lažje in kar kmalu sva prišla spet do križišča proti kurukuli, kjer sva nadaljevala nazaj proti planini Polog. Že prej sva videla ob cesti tablo za gozdno znamenje in bunkerje, tako da sva skočila še to pogledati. Tu naokrog so že dolgo nazaj spravljali les in na eni skali je napisano gozdarsko mejno znamenje z letnico 1803. Malo nižje pa se nahaja več vhodov do bunkerjev, po katerih sva se malo sprehodila. Ne dolgo kasneje pa sva že bila v avtu in se vračala proti Tolminu. Zdaj sva na poti srečala še dva avtomobila, a na srečo na takšnih mestih, kjer ni bilo večjih problemov s srečanjem. Vmes pa sem napravil še nekaj fotografij izvira Laborca.

Kozlov rob - Tolminski grad

Tolmin
Kozlov rob je hribček in grad nad Tolminom, do katerega vodi več poti. Midva sva izbrala tisto najbolj uradno, ob kateri je še učna pot. Pot se počasi vije navzgor, na trenutke že kar preveč razvlečeno, ko si želiš priti prej na vrh, a je lepo urejana, ob poti pa še zanimive podrobnosti. Že ob poti se odpre čudovit razgled na Tolmin in okolico. V približno 30 minutah se ob normalnem tempu pride na vrh, kjer nas pričakajo zidovi gradu. Na njega pa se povzpnemo preko mostička. Na vse strani se ponujajo prelepi razgledi, pa še kakšen padalec lahko mimo prileti. Pred vrnitvijo domov sva si privoščila še nekaj hrane in pijače v Tolminu ter zaključila lep izlet.
Kozlov rob - Tolminski grad

Kozlov rob - Tolminski grad

Vsi članki

Count: 1