Poleg poslednjega skalnatega kraškega obronka se strmo nad tržaškim zalivom, čisto blizu pešpoti, ki nosi ime po pesniku Rainer Maria Rilkeju, dviga Devinski grad. Obiskovalcu se ne predstavi kot eden izmed mnogih strogih gradov muzejev, ampak kot gosposki dom, ker v njem prebivajo sedanji princi Torre e Tasso.
Lastniki gradu so se odločili, da odprejo obiskom, koncertom, slavnostnim srečanjem bodisi park – s svojimi romantičnimi stezami, ki jih krasijo kipi in zgodovinski predmeti, terasami in pobočji, ki se odpirajo neskončnemu morju bodisi dobršen del svojega gosposkega in po razdejanju prve svetovne vojne ter pustošenju druge, še vedno bogatega doma, okrašenega z umetninami in dragocenimi starinami. Park se odvija na raznih nivojih s površinami ter živobarvnimi slapovi cvetja vseh vrst, ki ustvarjajo barvne madeže sredi klasične sredozemske vegetacije in so okvir mnogim kipom in staremu vodnjaku z družinskim grbom. Zgradba se pred obiskovalcem pojavi kot skladno in masivno poslopje, sredi katerega se dviga starodavni stolp, ki ohranja še nedotaknjeno dvatisočletno kulturo, kot na to opominja spominska plošča iz III. stoletja po Kristusu, ki so jo postavili v spomin na obisk cesarja Dioklecijana. Prav okrog tega stolpa, na razvalinah rimske postojanke, so leta 1300 pričeli graditi sedanji grad, ne daleč od drugega, starejšega, ki je bil po tradiciji namenjen čaščenju boga Sonca in ki ga, romantično, imenujejo Bela dama. Od leta 1600 pod grofi Torre Hofer-Valsassina začne grad počasi pridobivati tisto razpoznavno značilnost humanistično kulturnega pola, ki se ga drži še danes. Konec XIX. stoletja sta dve ženski, kulturno zelo razgledani, Tereza Thurn Hofer-Valsassina in njena hči Marija von Thurn und Taxis, odprli vrata svojega doma najslavnejšim predstavnikom umetnosti, literature in kulture iz celega sveta. Med goste Tereze lahko prištejemo tudi dva izredna skladatelja, to sta Johann Strauss in Franz Liszt. Marija posnema mater in gosti vso evropsko elito: avstrijsko cesarico Elizabeto, Maksimiljana Habsburškega in njegovo soprogo, belgijsko princeso Charloto, avstrijskega prestonaslednika Franca Ferdinanda. K njej zahajajo tudi znameniti pisatelji in pesniki kot Mark Twain, Paul Valery, Hugo von Hofmannsthal in Rainer Maria Rilke. V sodobnejših časih obiščejo grad predstavniki mednarodne kulture. Predzadnji potomec rodbine, princ Rajmund Torre e Tasso povzdigne na najvišje nivoje ideala nadnacionalnosti in kozmopolitizma, ki sta tipična za to družino. Po njegovi smrti postane grad stalno prebivališče njegovega sina Karla Aleksandra Torre e Tasso, tretjega vojvode Devinskega gradu, in njegove družine. Devinski grad spada med najbolj zanimive gradove v Evropi. Dviga se, obdan s parkom, nad morjem in nad ribiško vasico, ki je postala skoraj izključno turistično rezidenčno naselje.
V notranjosti oprema, slike, dragoceni predmeti, knjige in spomini, ki so jih zbirali dolga stoletja, obdajajo grad z eleganco in toplino, medtem ko park, kjer se stoletna drevesa mešajo z angleškimi travniki, slapovi cvetja in zračnimi arhitekturami vabi k sprostitvi in mirnim sprehodom. Majhna stezica skozi park vodi naravnost k spodnji zasebni plaza.