Robinija na območju Slovenije ni domorodna vrsta. Njen naravni življenjski prostor je na severovzhodnem delu ZDA. V Evropo je bila robinija prenešena okoli leta 1600 in od tistega časa se je praktično razširila po celotni Evropi ter po predelu severne Afrike in Azije. Robinijo je v Evropo prinesel vrtnar francoskega kralja Henrika IV. Robin, po katerem je rastlina dobila znanstveno ime.
Zaradi svojih lastnosti je robinija priljubljena in zelo pogosto sajena drevesna vrsta. Njen les odlikuje velika uporabna vrednost, ker je močan, trajen, trd in gosto vlaknat. Za robinijo je značilno, da zelo dobro prenaša onesnažen zrak in zato je v urbanem okolju pogosto drevo. Poleg tega navdušuje z estetsko vrednostjo, predvsem v času cvetenja, ko obilno medi. Akacijev med pa spada med najbolj cenjene zaradi svoje čvrste strukture in arome. Robinija predvsem kot okrasno drevo služi pri cerkvi sv. Marjete na Polzeli.
Nekdaj je uspevala znotraj cerkvenega obzidja na takratnem pokopališču, sedaj pa krasi okolico cerkve in daje naselju poseben pečat. Robinija ima obseg debla 485 cm in višino 22 metrov ter je v Sloveniji poznana kot najdebelejša. Drevo je bilo leta 1998 zavarovano kot dendrološki naravni spomenik z namenom, da se ohranja in zagotavlja posebno varstvo. Robinija na Polzeli je bila v letu 2012 strokovno sanirana predvsem zaradi varnosti. Župnijska farna cerkve sv. Marjete, kjer stoji robinija, se v pisnih virih prvič omenja leta 1255. Cerkev je bila prvotno romanska.
V letu 1263 je postala komendatorska cerkev, o čemer priča relief malteškega križa, ki se nahaja na stropu v prezbiteriju. V času stoletij je bila cerkev sv. Marjete večkrat prezidana, najbolj v letu 1616, ko je dobila današnjo obliko. Romarsko zgradbo so barokizirali in ji prizidali današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli, zvonik so dvignili za eno nadstropje, drugače je ohranil svojo gotsko zasnovo. Cerkvena oprema je iz časa 19. in 20. stoletja.