Trenta je slikovita ledeniška dolina v Triglavskem narodnem parku v Julijskih Alpah. Predstavlja najvišji predel Soške doline. Tik nad Trento na travnatem pomolu stoji bronast spomenik Juliusu Kugyju, ki je prvi prehodil in popisal Julijske Alpe. Trenta se deli na tri območja.
Najnižje ležeča je Spodnja Trenta, ki se pričenja ob sotočju reke Soče in potoka Vrsnik in poteka v smeri proti severovzhodu do zaselka Na Logu. Tukaj se razširi v kotlino med visokimi gorami in je središče doline. Na tem delu se Soški dolini iz vzhodnega dela pridruži tudi dolina Zadnjica, Spodnja Trenta pa postane Zgornja Trenta. Ta poteka naprej proti severu do zaselka Pri Cerkvi, nato prične zavijati proti severozahodu do Vršiške ceste. Od tukaj pa do planine Zapotok in svojega zatrepa pod pobočji Bavškega Grintavca in Jalovca kot Zadnja Trenta zavije v smeri proti zahodu in na koncu še jugozahodu ter obda masivni območje Srebrnjaka in Trentskega Pelca. V Trenti je kraški izvir reke Soče, katere znamenitost so globoka korita in endemična soška postrv. V Trentarskem muzeju je prikazana kulturna, zgodovinska in etnološka dediščina Trente. Turizem in gorništvo sta se v Trenti pričela razvijati v 19. stoletju. V zaselku Pri Cerkvi se obiskovalci lahko spoznajo z železarstvom in fužinarstvom ter si ogledajo cerkev Svete Marije Lavretanske. Dvestoletna zgodovina trentarskega železarstva je zelo pestra. Začelo se je v 16. stoletju in se končalo po letu 1780. Rudo so nabirali in kopali nad dolino: rudarski rovi so še vidni nad Gorenjo Trento, nad Zapodnem in visoko v strmih pobočjih Mojstrovke in Srednjice. Talilne peči so po ustnem izročilu stale v Gorenji Trenti, v Zadnjici in v Soči. Fužine s plavžem so dokumentirane med reko Sočo in cerkvijo. Lastniki teh fužin so se večkrat menjavali, najdlje so z njimi upravljali grofje Attemsi, ki so leta 1690 za potrebe fužinarjev in rudarjev zgradili cerkvico Device Marije Lavretanske. Cerkev je zgrajena v baročnem stilu. V oltarni niši je kip Črne Matere Božje, marmorni relief upodablja Marijino oznanjenje in v niši glavne fasade je kamniti kip Madone. Poslikave Toneta Kralja so iz leta 1945. Cerkev je delno krita s skodlami. Zgradba je bila predelana v začetku 20. stoletja. Zaradi skromne tehnologije in slabe rude so fužine po letu 1775 začele nazadovati.
Kljub poskusom cesarskih oblasti in željam Trentarjev, da bi se železarstvo ohranilo, so železarske naprave propadle. Konec železarstva leta 1780 je pomenil začetek revščine in nerazvitosti. Mnogo fužinarskih in rudarskih družin se je izselilo, ostali so se preusmerili v skromno ovčjerejo.