Vršič je slikoviti cestni prelaz, ki povezuje savsko in soško dolino. Z višino 1611 metrov je najvišji cestni prelaz v Sloveniji in obenem je tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah. Cesto čez prelaz so naredili med prvo svetovno vojno predvsem ruski ujetniki. V spomin na njihove žrtve nas spominja Ruska kapelica, ki leži nad cesto med Kočo na Gozdu in Mihovim domom.
Avstro-ogrska vojaška žičnica in razgledišče se nahajata na Šupci, ob cesti proti dolini Soče, nedaleč od vrha Vršiča. Dostavno žičnico so zgradili ob koncu leta 1915. Le-ta je imela začetno postajo v Kranjski Gori, od tam se je vzpela na Vršič, se nato spustila v dolino Trente in tekla do Črče. V jeseni leta 1917 so pričeli graditi še podaljšek do sedanje Kal – Koritnice. Betonski bloki na Šupci so ostanki te žičnice. Žičnica je služila kot dodatna transportna pot za oskrbovanje enot avstro – ogrske 10. armade v Krnskem pogorju. V zimskem času, ko je bilo veliko snega in promet po novi vršiški cesti ni bil možen, pa je bila to edina pot. Ko je spomladi leta 1916 velik snežni plaz zasul cesto in vojaško žičnico, so ju morali prestaviti proti vzhodnem delu. Žičnica je bila razdeljena na odseke, ki so bili dolgi 2,5 km. Vsak odsek je imel motor z 20 do 35 konjskimi močmi, višinska razlika posameznega odseka pa je bila lahko največ 350 metrov. Vlečna in hkrati nosilna jeklenica je imela hitrost 1,5 m/s. Vozički, ki so lahko nosili do 100 kg tovora, so se je oprijemali z avtomatskim prijemalcem.
V normalnih razmerah je bila dnevna zmogljivost žičnice pri 16 - urnem obratovanju 250 ton. Vojaška žičnica ni obratovala ob hudem vetru. Na južni strani Vršiča, kjer je strmejši odsek, so morali uporabiti drugačen tip žičnice z manjšo zmogljivostjo. Vršiška žičnica je imela oktobra 1917 poleg oskrbe v zimskem času zelo pomembno vlogo pri dostavi vojaškega materiala za 12. soško bitko. V tej bitki so enote nemške 14. armade prebile fronto in potisnile Italijane na reko Plavo.