Žužemberk predstavlja osrednje središče Suhe krajine, ki sega vse od Muljave do svetega Petra, Dobrniča in Brezove Rebri. Naselje se razprostira na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest Trebnje-Dvor-Kočevje ter Ivančna Gorica-Črnomelj in Novo mesto.
Območje teh krajev so naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so speljali skozi rimsko cesto. Sedanje naselje se je razvilo ob gradu, po katerem je Žužemberk tudi dobil ime. V pisnih virih je grad omenjen že leta 1295. V 16. stoletju so ga močno utrdili in zaradi tega ga Turki niso mogli nikoli ogroziti. Med drugo svetovo vojno je bil močno poškodovan, še posebej so ga poškodovale bombe zavezniških letal. Obrambne stolpe in zidovje obnavljajo, tako da objekt dobiva staro podobo. Na padle med vojnim časom spominjata spomenika pri župnijski cerkvi in na Cviblju. Osrednji trški prostor predstavlja vodnjak, vhodna fasada grajskega objekta ter niz nadstropnih stanovanjskih hiš, ki imajo kamnite portale in lokale v pritličnem delu. Vodnjak je bil izdelan v 60-ih letih 19. stoletja v Auerspergovi železarni na Dvoru. Sredi osmerokotnega litoželeznega bazena se dviga profiliran masiven steber, na vrhu katerega je plitva skleda. Z dna sklede so speljane štiri izlivne cevi, ki so na zaključku oblikovane kot kačje glave. Leta 2013 je bil vodnjak razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Zgradbe ob ulicah, ki so izpeljane iz Grajskega trga, so skromnejše zaradi kmečkega načina gospodarstva. V pisnih virih se Žužemberk prvič omeja leta 1246, kot trg že leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Reka Krka, dolenjska lepotica, pod gradom ustvarja ene izmed najbolj slikovitih lehnjakovih slapov.
V reki so nekdaj plavali znani krški raki, ko so bili ena izmed najbolj imenitnih jedi na cesarskem dvoru na Dunaju. Danes v Krki plavajo predvsem postrvi, kleni, platnice in mrene. Območje ob reki se v poletnem času spremeni v priljubljeno kopališče.