Mesto Ajdovščina se razprostira pod strmim robom Trnovskega gozda in ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Kraj je gospodarsko in kulturno središče slikovite Vipavske doline ter sedež občine Ajdovščina. Staro mestno središče z ozkimi in zavitimi ulicami je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Sredi jedra se nahaja Lavričev trg, v bližini katerega stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. Na prostoru današnje cerkve je bilo v času Rimljanov pokopališče. Prvi začetki krščanskega svetišča naj bi segali že v konec antične dobe. V cerkvi je največja umetnina baročna upodobitev križevega pota, ki je ena najbolj znanih in najstarejših upodobitev v Sloveniji. Avtor tega dela je domačin Anton Cebej (1722 – 1774). Poleg baročnega križevega pota je cerkveni slikar pustil svoj pečat tudi z oltarnimi slikami in freskami. Cerkveno notranjost sta v kasnejših letih okrasila še slikarja Krištof Zupet in Del Neri. Novejši del Ajdovščine se je razvil ob nekdanjem zaselku Trnje in cesti proti Novi Gorici. Po drugi svetovni vojni je južno od mesta nastalo industrijsko območje. Danes predstavlja Ajdovščina najmočnejše središče Vipavske doline. Na zahodnem delu stoji športno letališče.

Bovec je znano turistično središče, ki se nahaja ob severnem robu Bovške kotline. Leži pod pobočjem Rombona, kotlino pa obdajajo še Kaninsko pogorje, Svinjak, Javoršček in Polovnik. Med Rombonom in Svinjakom se v kotlino izliva reka Koritnica, med Svinjakom in Javorščkom pa priteče smaragdna reka Soča. Bovec je v pisnih virih prvič omenjen leta 1174, halštatske najdbe pa kažejo na zgodnjo poselitev. Naselje leži ob nekdanji prometni poti po Soški dolini. Bovec je postal mesto leta 1951. Poleg starega trškega jedra obsega še Brdo, Malo vas, Kaninsko vas in Dvor. Staro trško jedro, kjer prevladuje značilen bovški tip enonadstropne hiše, leži pod župnijsko gotsko cerkvijo sv. Urha, ki so jo v sedanji podobi naredili po 1. svetovni vojni. V cerkvi so ostanki starega svetišča vidni v preddverju. Okolica Bovca je izredno primerna za številne sprehode. Obiskovalci v kraj prihajajo spomladi in poleti zaradi ribarjenja v Soči, veslanja po divjih vodah in planinarjenja po širši gorski okolici. V letu 1980 so kilometer južno od Bovca naredili športno letališče za jadralna in motorna športna letala. Cerkev Device Marije v Polju stoji ob cesti v Čezsočo. Majhna gotska cerkev je bila sezidana v 16. stoletju. V cerkvici so ohranjene freske slikarja Jerneja iz Loke (1529). Gotski stil je viden v visokih oknih in rebrastem oboku v prezbiteriju. Cerkev Device Marije je bila v času prve svetovne vojne poškodovana, vendar so jo kasneje obnovili. Danes je prizorišče mnogih dogodkov, zaradi akustične posebnosti tudi koncertov.

Bovec je mesto naselje, ki predstavlja središče zgornje Soške doline. Poleg Bovca spadata v zgornjo dolino še kraja Kobarid in Tolmin. Dolina leži tik ob Triglavskem narodnem parku, ki je edini narodni park v Sloveniji. Priljubljeno turistično središče obdajajo alpski dvatisočaki ter reki Koritnica in smaragdna Soča. Znamenito panoramsko podobo daje Bovcu slikovita gora Svinjak. Nekdaj je bila za Bovec pomembna stara prometna pot, ki je povezovala Trst z Dunajem. V kasnejšem času so kraje na Bovškem močno zaznamovale bitke 1. svetovne vojne. Danes je Bovec poznan po dolgi turistični tradiciji, številni ponudbi športnih aktivnosti in tradicionalnih prireditvah. Cerkev sv. Urha je osrednja bovška cerkev, ki se nahaja v starem trškem jedru Bovca. Odlikuje jo dominantna lega na visokem platoju, do katerega vodi monumentalno stopnišče. Cerkev je bila narejena v letu 1192 kot srednjeveška stavba, v letu 1720 je bila razširjena kot baročna in nato je bila v letu 1860 preoblikovana v neoromanskem slogu. Cerkev ima glavno fasado narejeno v neoromanskem stilu. V cerkveni ladji so ohranjeni ostanki gotske zidave, katere sledovi so razvidni v gotskem slavoloku v vzhodni steni ladje in v gotskih portalih. V notranjosti prezbiterija je monumentalen baročni oltar, ki je narejen iz rdečkastega kamna. Slikoviti notranjosti dajejo dodatno zanimivost okna, ki jih zaznamujejo podobe iz raznobarvnega stekla (vitraži), zunanjost pa dopolnjuje veličasten zvonik.

Župnijska cerkev svetega Lenarta stoji na pobočju v severnem delu naselja Col ob cesti. Do nje vodijo kamnite stopnice. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki ima na vzhodni strani prizidano zakristijo, ladja in zvonik, ki je vključen v fasado. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1499. Leta 1751 je bila na Colu ustanovljena kaplanija. Srednjeveška cerkev se je nahajala na pokopališču južno od vasi. Prvi kaplan in beneficiat na Colu Lovrenc Prinčič ji je dal leta 1759 prizidati nov zvonik. Leta 1895, ko je bila ustanovljena župnija, so pričeli na drugi lokaciji graditi večjo cerkev v neorenesančnem slogu, ki je bila končana do posvetitve leta 1905. Leta 1937 so staro cerkev porušili. Cerkev svetega Lenarta je sezidana na tlorisu v obliki grškega križa. Južni in severni krak sta podaljšana z oltarno travejo. Prezbiterij je ravno zaključen. Glavna cerkvena fasada je razdeljena v tri osi. Osrednjo os predstavlja rahlo izstopajoč zvonik, ki spodaj uokvirja glavni portal, zgoraj pa predira nakazano trikotno čelo fasade. Zvonik je zaključen s kamnitim konzolnim vencem in čebulasto streho, ki nakazujeta na lokalno stavbarsko tradicijo. V notranjosti pilastri delijo z oprogami stene in obok v pole. V vsaki poli se nad okni v potlačen banjasti obok zarezujejo sosvodnice. V stranskih krakih ustvarjajo sosvodnice izgled križnega oboka. Med ladjo in prezbiterijem je pilastrski slavolok. Neorenesančni veliki oltar tabernakeljskega tipa, ki je posvečen svetemu Lenartu, je bil izklesan iz marmorja okoli leta 1900. Nad menzo se nahaja predela s tabernakljem, ki ga pokriva polkupola s križem. V nišah ob polkupoli se nahajata angela iz mavca, ob oltarju pa kipa svetega Metoda in svetega Cirila iz belega peščenjaka. V oltarno steno je vzidan marmorni okvir s preklado in pilastri. V okvirju je slika svetega Lenarta, ki je delo Henrika Dejaka iz leta 1905. Novi daritveni oltar je delo Emila Fijavša iz leta 1979. V stranskih krakih sta stranska oltarja Srca Jezusovega in Matere Božje v obliki neorenesančne edikule. Izdelana sta bila iz marmorja in kamna v začetku 20. stoletja. Marijin kip spremljata kipa svete Lucije in svetega Frančiška Ksaverja, kip Srca Jezusovega pa figuri svetega Alojzija Gonzage in svetega Jožefa. Na levi strani slavoločne stene je razpelo s Križanim, ki nosi letnici 1897 in 1923. Pod korom stoji kamnit renesančni kropilnik iz stare cerkve, ki ima napis in letnico 1607.

Drežnica je manjše naselje, ki se nahaja na severozahodnem delu Slovenije in spada v Občino Kobarid. Kraj je razdeljen na Dolenji in Gornji konec. Mimo Drežnice tečeta potoka Ročica in Stopica. Leži na nadmorski višini okoli 560 metrov. Vas se razprostira na terasi in je z vseh strani obdana z visokimi hribi: na vzhodu Kožjak in Planica, na severovzhodu Krn, na severu greben Krnčice, na severozahodu greben Polovnika s Krasjim vrhom, Pirhovcem in Velikim vrhom ter drugimi ter na jugu Ozben in Volnik. Na zahodnem delu se terasasta dolina odpira proti gori Stol, od katere je deli reka Soča, ki se prav tukaj, pri Kobaridu, izlije iz soteske v širšo dolino. Za Drežnico je značilna posebna arhitekturna podoba. Hiše so nadstropne – kobariškega tipa, zidane in večinoma obrasle z vinsko trto beniko. Stavba je ponavadi ločena od gospodarskega objekta, hlev za živino se običajno nahaja pod stanovanjskimi prostori. Po senožetih in travnikih se nahajajo seniki, imenovani hlevi ter dvojni kozolci – stogi. V Drežnici je do začetka 20. stoletja stala cerkev svetega Jurija, ki so jo porušili in na njenem mestu sezidali novo. Gradnja sedanje cerkve svetega Srca Jezusovega se je pričela leta 1911, končana in blagoslovljena pa je bila naslednje leto. Načrte za cerkev je izdelal graški arhitekt Janez Pascher. Med Soško fronto v času prve svetovne vojne je sakralni objekt ostal nepoškodovan. Cerkev je triladijska zgradba s pročeljem in vhodnim stopniščem. Dolga je 40 metrov, osrednja ladja je visoka 21 metrov. Zgradba je zelo razčlenjena, z mnogimi triforami in biforami, z izredno členjenim zvonikom, z romarskimi frizi in z mnogimi arhitekturnimi elementi daje videz moderne benediktinske arhitekture. Zvonik je bil na začetku visok le 26 metrov, leta 1986 so ga dokončali in je visok 52 metrov. Fasada je razčlenjena na tri pasove. V spodnjem je stebriščni vhod s tremi arkadami. V srednjem predelu je rozeta. Najvišji del predstavlja trikotno čelo z romarskim frizom in trifornim oknom. Veličastna je tudi notranjost cerkve svetega Srca Jezusovega, na pevskem koru so ene največjih orgel na Goriškem. Glavni oltar je iz različnih kosov marmorja in mozaikov. Najlepši cerkveni okras so barvna okna, ki so delo znane innsbruške delavnice. Cerkev svetega Srca Jezusovega je ena izmed lepših v Sloveniji. Akademska slikarja Zoran Mušič in Avgust Černigoj sta leta 1942 poslikala celotno cerkev. Meseca marca v letu 1941 je goriška nadškofijska sinoda cerkev razglasila za božjepotno, oktobra pa za baziliko.

Kojsko je zanimiva vasica, ki spada v Občino Brda. Kraj je bil vse do prve svetovne vojne gospodarsko in kulturno središče vzhodnega dela Goriških brd. Kojsko je danes območje, kjer se intenzivno ukvarjajo z vinogradništvom. Gotska cerkev svetega Križa se nahaja na griču nad vasjo. Cerkev je del nekdanjega tabora s štirimi stolpi, ki so ga zgradili med turškimi vpadi v 16. stoletju. V času francoske okupacije so bili uničeni trije stolpi, ohranil se je le eden, ki je danes cerkveni zvonik. Do gotske cerkvice vodijo postaje kapelic križevega pota. V cerkvi si lahko ogledamo največji in edini skoraj popolnoma ohranjeni gotski krilni oltar v Sloveniji, ki je gotovo delo beljaške rezbarske delavnice. Glavni krilni oltar iz leta 1515 je sestavljen iz treh delov gotske rebzarije, ki predstavljajo motive Kristusovega trpljenja in njegovo križanje. Več gotskih kipcev in stolpičev ter originalno razpelo Križanega je izginilo, ko je bil oltar prenešen v Firence med prvo svetovno vojno.

Log pod Mangartom je razpotegnjeno naselje v občini Bovec v Posoških Julijskih Alpah. Sestavljajo ga Gorenji in Spodnji Log ter zaselki Možnica, Pustina in Loška Koritnica. Leži na potresno ogroženem področju in je bilo zelo prizadeto v potresu leta 1998. Hiše so zgrajene strnjeno in v obcestnem nizu, oblikovane so po alpsko-bovškem izročilu. Mnoge med njimi so preurejene v počitniške hiše. Oba Loga sta se nekdaj uvrščala med najlepše naselbinske spomenike v Triglavskem narodnem parku, dokler niso leta 2000 plazovi izpod Mangarta doline zelo preoblikovali. Revna kmetijska zemljišča nikoli niso zadoščala za preživetje, zaradi tega so domačini že pred prvo svetovno vojno živeli od vzdrževanja predelske ceste in prepreganja furmanom. Delali so tudi v rudniku cinka in svinca v Rablju v Italiji, kamor so se od leta 1903 vozili na delo skozi okoli štiri kilometre dolg predor pod Predelom naravnost v rudnik. Župnijska cerkev sv. Štefana stoji ob cesti skozi naselje. Za prvo cerkev je bil temeljni kamen postavljen leta 1755, leta 1786 je bila prezidana, leta 1836 pa verjetno na novo zgrajena. Cerkveni prostor je zelo enovit, k čemur pripomore izredno širok slavolok, ki s pomočjo stopnic komaj ločuje prezbiterij od ladje. Največja znamenitost je stropna poslikava, ki jo je v baročnem iluzionističnem stilu ustvaril znani slikar Ivan Grohar. Ta je poznan predvsem po impresionističnih delih, vendar je na začetku slikarske poti s freskami poslikal kar nekaj slovenskih cerkva. Poleg poslikave je cerkev posebna zaradi gotske plastike Madone iz okoli leta 1490. Nad vaškim pokopališčem se nahaja urejeno vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne z betonsko skulpturo avstrijskih bojevnikov – braniteljev Rombona. Skozi naselje teče desni pritok Koritnice, potok Predelica, ki si je v spodnjem toku izdolbel sotesko s koriti.

Cerkev Matere božje se nahaja na ravnici ob glavni cesti v Logu pri Vipavi. Velja za eno največjih in najstarejših romarskih cerkva na Primorskem. Cerkev Matere božje je bila zgrajena leta 1619. Že v 10. stoletju naj bi na njenem mestu sezidali kapelico, v pisnih virih pa cerkev prvič omenjajo leta 1430. Cerkev Matere božje je triladijska zgradba s tremi zvoniki. Današnja stavba sega v začetek 17. stoletja, v 19. stoletju pa so jo povečali in renovirali. V tistem času je beneški kipar Geraldon predelal veliki oltar v klasicističnem slogu. Stranski ladji so spremenili v osem kapel in v njih so postavljeni baročni oltarji. V prezbiteriju cerkve so freske slikarja F. Kurza von Goldensteina iz sredine 19. stoletja, ki so prvi primer nazarenskega slikarstva v Sloveniji. Božjepotna cerkev sprejme kar 4000 ljudi in je večkrat prizorišče večjih slovesnosti. Ob cerkvi je spomenik huzarju Pavlu Rostasu, madžarskemu poveljniku, ki je padel v hudih bojih z Napoleonovo vojsko. Blizu cerkve je znani renesančni dvorec Zemono, ki je priljubljen kraj za romantične poroke. V kletnih prostorih je vrhunski gostinski lokal Gostilna pri Lojzetu.

Zaselek Pri Cerkvi se nahaja v dolini Trente, na levem bregu reke Soče, južno od Kugyjevega spomenika, ob cesti na prelaz Vršič. Z desnim bregom reke Soče je povezan z značilnim visečim mostom. Gručast zaselek je nastal v 17. oziroma 18. stoletju. Izoblikovan je bil v 19. stoletju na ostalinah fužin in upravne zgradbe rudnika. Naselje sestavljajo šola, domačije, župnišče, cerkev Device Marije Lavretanske in viseči most. Zgradbe oblikujejo iz treh strani zaprt ambient, ki daje videz trga. Rudarska baročna cerkev Device Marije Lavretanske je bila zgrajena leta 1690. Zgraditi so jo grofje Attems, ki je bila ena najbolj vplivnejših plemiških družin iz Furlanije. Grofje so bili tedanji lastniki trentarskih fužin. Cerkev so zgradili za rudarje, ki so se po letu 1778, ko so fužine zaprli, odselili iz zaselka. Ostali prebivalci so se pričeli preživljati z lovom in kmetijstvom. Posebna znamenitost cerkve je leseni kip črne Matere Božje z Jezusom, ki stoji v oltarni niši. Je edini v Sloveniji in se po Evropi pojavlja le v določenih romarskih cerkvah. Še posebej je poznan v Loretu v Italiji, od koder tudi izhaja ime Loretska Mati Božja. Kip je možno videti na praznik Loretske Matere Božje 10. decembra ter ob praznovanju goda svetega Joahima in Ane, ki je zadnjo nedeljo v juliju, ko odprejo oltarno nišo. Marijin kip je takrat odet v posebno belo obleko iz svile, z zlato čipko, rdečim žametom in vezenino. Marija in Jezus imata imenitni srebrni kroni z dragimi kamni. Oltar predstavlja preprosto mizarsko delo z začetka 20. stoletja. Predelali so ga v obdobju druge svetovne vojne, leta 2009 pa je bil restavriran. K oltarju spadajo še tabernakelj, ki je iz 18. stoletja, marmorni relief Marijinega oznanjenja in slika na platnu s prizorom svete Družine, delo Toneta Kralja. Kralj je leta 1945 poslikal celoten cerkveni objekt. Prezbiteriju in ladji pravokotnega tlorisa je bil na severnem delu prizidan zvonik. Zunanjost krasi še baročni kamniti kip Device Marije, ki stoji v niši glavne fasade. Cerkev je prekrita s skodlami, ki so značilna trentarska kritina. V cerkvi vsako leto poteka tradicionalna sveta maša ob praznovanju goda svetega Joahima in svete Ane.

Cerkev svetega Petra stoji na trgu Ivana Roba v središču Šempetra pri Gorici, ki je sedanjo podobo dobil leta 2011. Poleg cerkve zaznamuje videz šempetrskega placa Hotel Lipa, v bližini pa še Coroninijev dvorec, ki daje celoti poseben pečat. Župnijska cerkev sv. Petra je bila na novo sezidana v neoromanskem slogu po prvi svetovni vojni po načrtih uglednega urbanista in arhitekta, Maksa Fabianija (1865-1962). Slavnostno jo je posvetil Frančišek Borgia Sedej 17. novembra leta 1929. V pisnih virih se cerkev prvič omenja okoli leta 1200, župnija v letu 1425. O prvotni gotski zgradbi pripovedujejo štirje fragmenti poslikave, ki so vzidani v kapeli na goriškem gradu in figuralni kapiteli, ki so umeščeni v vogal cerkvene ploščadi. Cerkev je bila v obdobju baroka temeljito predelana. Med leti 1618 in 1773 je bila župnija v upravljanju goriških jezuitov, ki so med leti 1663 in 1666 sezidali Božji grob. V času med prvo svetovno vojno sta bila Božji grob in cerkev skoraj povsem porušena. Velika večina notranje opreme pa je bilo uničene ali izgubljene. Ohranilo se je le nekaj stvari, kot so kipa angelov adorantov ter slika Rožnovenske Matere Božje s svetim Dominikom in sveto Katarino Siensko. Kipa angelov adorantov sta bila nekdaj del glavnega baročnega oltarja, sedaj pa krasita cerkveno apsido. Slika Rožnovenske Matere Božje visi na levem predelu slavoločne stene in je nekdaj pripadala bratovščini svetega Rožnega venca. Je delo Janeza Mihaela Lichtenreita (1705-1780), ki je bil eden najbolj pomembnih slikarjev 18. stoletja na Goriškem. Bordura obdaja glavni prizor, na katerem Marija in Jezušček v njenem naročju dajeta rožni venec sv. Dominiku in sv. Katarini Sienski. Slika sv. Petra in Pavla, ki je danes hranjena v zakristiji, je delo Clementa Del Nerija (1865-1943). Oltarna monumentalna podoba svetega Petra je delo beneškega slikarja Guida Cadorinija iz leta 1928. Na levem oltarju stoji kip Srca Marijinega, ki je delo Toneta Kralja (1900-1975). Desni oltar krasi kip Srca Jezusovega, ki ga je kot monumentalnega Križanega izdelal leta 1929 France Gorše (1897-1986). Slika Svetega Jožefa z detetom in podobe postaj križevega pota so delo Emme Galli – Gallovich (1893-1982). V kasetah ladijskega stropa je vidna dekoracija, ki jo je poslikal Leopoldo Perco. Cerkev sv. Petra je skoraj v večini ohranila nekdanji videz, manjše spremembe so bile le med obnovitvenimi deli konec 20. stoletja. Leseno daritveno menzo je leta 1990 zamenjal marmorni oltar, ki je bil izdelan po načrtih Roberta Nanuta.

Vasica Šmartno se nahaja v samem geografskem središču Brd. Leži na razgledni vzpetini ter je obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi. Nudi čudovit pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od Furlanije do Jadranskega morja. Šmartno ima pestro zgodovinsko preteklost. Na tej vzpetini je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča nastal okoli cerkve sv. Martina protiturški tabor – srednjeveška utrdba. Obzidje naj bi nastalo v obdobju vojn med Benečani in Habsburžani v letih 1507-1519. Nekdaj so imeli tukaj posesti goriški grofje. Po smrti zadnjega goriškega grofa je predel Goriškega podedoval habsburški cesar Maksimiljan, ki si je pravico do predela pridobival v bojih z Benečani. Naselje je v tistem času postalo pomembna strateška točka na beneško-avstrijski meji, ki je bilo vključeno v sistem utrdb. Benečani, ki so hoteli zavzeti Brda, so bili tukaj poraženi v obeh vojnah. Šmartno je vključeno v sklop naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo še v času 17. stoletja in nato vse do sredine 18. stoletja, ko ni bilo več nevarnosti s strani Benečanov. Cerkev svetega Martina je največja župnijska cerkev na območju Brd. Vse hiše v samem starem jedru so strnjene okoli nje. Cerkveni zvonik je bil prvotno trdnjavski stolp. V njem je zvon iz leta 1857, ki ima motiv svetih treh kraljev. Slikovita baročna cerkev ima tri marmorne oltarje, še posebej je bogat glavni oltar. Križev pot in prezbiterij je poslikal Tone Kralj. Po svetem Martinu je vas tudi dobila ime. V zanimivi Briški hiši so poleg predstavitve elementov briška hiše, nastale v 19. stoletju, prikazane tudi njene osnovne poteze razvoja od prazgodovine do danes. Oprema hiše združuje elemente ljudske kulture Brd in elemente briške hiše. V kletnem prostoru je na ogled zbirka o briški vinski kleti.

Sveta gora se nahaja na razglednem vrhu Skalnica pri Novi Gorici. Z nadmorsko višino 682 metrov nudi čudovite razglede na Trnovski gozd, Julijske Alpe, Kras, Furlansko nižino, Karnijske alpe, na Brda in Dolomite. Sveta gora je pomembno sakralno središče, ki ima pestro romarsko tradicijo. Prvo svetišče naj bi bilo iz srednjeveških pisnih virov že leta 1368. Leta 1544 so zgradili romarsko Marijino cerkev, ki so jo leta 1565 prevzeli frančiškani ter ji prizidali samostan in hospital za bolnike in romarje. Na ukaz cesarja Jožefa II. so cerkev leta 1786 podrli, vendar so jo po nekaj letih obnovili. Med 1. svetovno vojno sta bili samostanska in cerkvena zgradba povsem porušeni. Danes se na Sveti gori nahaja bazilika Marijinega vnebovzetja, Frančiškanski samostan Sveta Gora, restavracija, Mladinski center Tau, Družinski center Sveta Gora in drugo. Bazilika je bila zgrajena leta 1928 kot triladijska stavba s prečno ladjo. Široka je 22 metrov in dolga 72 metrov. Njena največja dragocenost je milostna podoba Matere božje, ki se nahaja na glavnem oltarju. Sodi med najbolj znamenite Marijine podobe v Sloveniji. Glavni oltar je iz leta 1932 in za njim sta pokopana nadškof Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator jugoslovanskega območja goriške nadškofije Mihael Toroš. V steno za glavnim oltarjem je vzidana kamnita plošča iz 14. stoletja, ki je ostanek nekdanje svetogorske cerkve. V baziliki so večje znamenitosti barvna okna iz leta 1939, orgle, zvonovi iz leta 1921 in baročni križev pot, ki je bil naslikan leta 1765. V samostanu si lahko ogledamo Marijanski muzej. Razstava prikazuje Marijino čaščenje na splošno in zgodovino Svete gore.

Vipava ima zanimivo staro mestno jedro, kjer so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor in drugo. Vipava se uvršča med najstarejše župnije na Goriškem. Župnijska cerkev sv. Štefana se nahaja na manjšem trgu v objemu značilnih primorskih hiš. Je pomemben umetnostno zgodovinski spomenik. Zgrajena je bila leta 1556. V osnovi je bila gotska, kar je vidno v zunanjosti prezbiterija. Cerkev so barokizirali leta 1751. Na njej izstopa zvonik, ki ima izredno kvalitetno klesano okrasje. Freske, ki so na svodu prezbiterija, so delo baročnega slikarja Franca Jelovška iz leta 1752, freske v spodnjem delu prezbiterija pa so delo Janeza Wolfa iz leta 1877. V prizorih Štefanove zgodbe je vpletenih tudi več portretov tedanjih znanih meščanov. Oltar iz marmorja izvira iz prve polovice 18. stoletja. V cerkvi sv. Štefana je več kulturno – umetniških vrednot, ki so oltarne slike, oltar, baročni križ, kapelica sv. Barbare in drugo. V oltarju na južni steni si lahko ogledamo podobe smrti sv. Jožefa, v oltarju ob severni steni pa slike sv. Janeza Nepomuka. Obe sta delo znanega slikarja Metzingerja.

Vipavski križ je zanimiva vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so kmalu po svojem prihodu postavili kapucinski samostan in cerkev sv. Frančiška Asiškega, ki so jo posvetili leta 1637. Kapucini so v Vipavski Križ prišli na prošnjo grofa Attemsa, da bi zatrli ostanke protestantizma. Cerkev krasi velik lesen oltar in nad njim freske Simona Ogrina. Ob strani visi znamenita slika Slava svete trojice, ki jo je leta 1668 naslikal brat Osvald. Je eno največjih platen iz 17. stoletja pri nas. Največji slovenski pridigar Janez Svetokriški je v tem samostanu napisal večino svojih pridig. V njem je bogata knjižnica, vendar se je mnogo knjig porazgubilo zaradi večkratnih selitev. Pred vhodom v samostan je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik, ki sta posvečeni slavnemu pridigarju in grb grofov Turnov, ki je bil prenešen iz gradu v samostan. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga obkroža notranji hodnik na vseh štirih straneh. Samostan je bil zadnji urbanistični poseg v Vipavskem Križu.

Vipavski križ je slikovita vasica, ki leži na gričku sredi Vipavske doline. Dominantna lega v pokrajini ter z njo povezan dober razgled po dolini je dajal kraju velik pomen tako v času preseljevanja ljudstev, turških vpadov, verskih gibanj kot tudi političnih prelomov. Župnijska cerkev povišanja sv. Križa se nahaja na zahodnem privzdignjenem predelu Vipavskega križa. Na zahodnem in severnem delu je obdana z obzidjem. Na vzhodu do župnijske cerkve vodi baročen dostop s stopniščem. Župnijska cerkev povišanja sv. Križa se prvič omenja že okoli leta 1200. Prvotno je bila podružnica vipavske župnije. Leta 1785 je postala središče samostojne župnije. Konec 15. stoletja je bil zgrajen prezbiterij, ladja je v jedru še gotska. Povečana je bila leta 1660 in takrat je bil barokiziran tudi prezbiterij. Leta 1682 so prezbiteriju prizidali zakristijo, ladji pa kapelo. V drugi polovici 18. stoletja so oblikovali fasado. Zgradba je bila nekoliko poslikana in prezidana v začetku 20. stoletja. Kapelo, prezbiterij in ladjo je s freskami okrasil Clemente Del Neri. Veliki oltar svetega Križa je iz marmorja in stebrenega tipa. Pod cerkvijo je vzidana spominska tabla, na kateri piše, da je na tem mestu imel leta 1563 govor množici Primož Trubar. Plošča je bila odkrita leta 1986.

Župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana stoji v osrednjem delu Vrhpolja. V historicističnem slogu je bila pozidana v letih od 1871 do 1875. Po načrtih vipavskega dekana Jurija Grabrijana jo je sezidala stavbarska delavnica Mihaela Blažka. Samostojna župnija je bila ustanovljena v letu 1899. Na oboku prezbiterija je vidna freska Marijinega vnebovzetja iz konca 19. stoletja. Je delo tedanjega župnika Henrika Dejaka, posneta pa je bila po Tizianovi Assunti v beneški cerkvi Santa Maria Gloriosa dei Frari. Župnijska cerkev je od leta 2013 temeljito prenovljena. Posebno podobo ji je dal mozaik patra Marka Ivana Rupnika. 180 kvadratnih metrov mozaika so umetniki izdelovali kar dva meseca in ga nato en teden postavljali v cerkvi. Osrednja podoba v cerkvenem prezbiteriju ponazarja vstalega Kristusa z apostoloma Tomažem in Petrom. Na levi strani prezbiterija je upodobljena svatba v Kani Galilejski, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Na desni strani prezbiterija sta upodobljena sveti Primož in Felicijan, ki sta zavetnika cerkve, nad njima pa Abrahamova delitev. Jagneta in levi ponazarjajo sožitje, ki bo vladalo v Božjem kraljestvu. Na prednji strani cerkvene ladje je upodobljen Angel modrosti in na desni strani je upodobljeno srečanje Marije Magdalene z vstalim Kristusom. Na oboku prezbiterija je vidno Gospodovo oznanenje. Angel prinaša Mariji v Nazaret sporočilo, da jo je Bog izbral za mater svojemu Sinu. Mozaično umetnino dopolnjujejo še barvno okno, križev pot, svetilke in križ ter medaljoni na tabernaklju.

Vrhpolje je slikovita primorska vasica, ki se razprostira v Vipavski dolini, med Nanosom in Kovkom. Začetki naselja segajo v 14. stoletje. Listine goriških grofov ga omenjajo že leta 1398. Prvotno vaško jedro se je takrat izoblikovalo okoli stare cerkve. Sedaj to strnjeno območje vasi imenujejo Brith. Tukaj so še vidne kamnite kolone in okenski okvirji, ki so značilni za arhitekturo na Primorskem. Skozi stoletja se je vas širila. Največji razcvet je doživela v času narodnega prebujenja zlasti po zaslugi poslanca Mateja Lavrenčiča. Vrhplje je takrat dobilo novo cerkev, vodovod in sistem jezov na Beli. Pomembne krajevne znamenitosti so cerkev sv. Primoža in Felicijana, stara cerkev sv. Križa, poslopje šole, kostanji pred cerkvijo, Petrov pil, Teodozijev križ, kapelice, spomenik osamosvojitvi Slovenije, obeležja znamenitim vaščanom ter spomenik padlim v drugi svetovni vojni ob župnijski dvorani. Kapelice so pogosta znamenja v vasi, ki pričajo o povezanosti duha in življenja. Nekatere od njih so nastale iz zaobljub. Danes so lepo obnovljene in oskrbovane. Kapelica pri stari šoli je iz 19. stoletja. Ima dvokapno korčno streho in odprto nišo v kateri je kip Device Marije. V ometu ima izvedene delilne zidce. Kapelica zahodno ob pokopališču ima dvokapno korčno streho in odprto nišo. Pozidana je bila v drugi polovici 19. stoletja, obnovljena pa leta 1998. Kapelica pri hiši Vrhpolje 2, v zaselku Brith, ima betonsko, polkrožno zaključeno streho in zaprto nišo. Kapelica vzhodno od vasi, ob Petrovem pilu, izvira iz 19. stoletja. Ima dvokapno, korčno streho in odprto nišo v kateri je razpelo. V ometu ima izvedeno okrasje. Kapelica ob cesti Vipava – Vrhpolje je iz konca 19. stoletja. Ima štirikapno korčno streho in odprto, polkrožno zaključeno nišo. V njej je slika Križanega.