Bazilika Lurške Marije je mogočna troladijska bazilika v Brestanici. Gradili so jo v letih med 1908 in 1914. Zgrajena je v neoromanskem slogu. Ima prečno ladjo, zvonika in nadstopni zakristiji. Notranjost je leta 1911 poslikal Italijan Oswaldo Bierti. Uvršča sem med najlepše sakralne stavbe v Sloveniji. Bazilika je postala leta 1929. V tem času so v notranjosti postavili orgle. V njej so zanimivi Sočutna – Mati božja s sinom v naročju iz prve polovice 15. stoletja, ki stoji povsem prenovljena v krstni kapeli, dvometrski kip lurške Marije, ki so ga izdelali v Parizu in čudovita vitražna okna. Bazilika Lurške Marije je znana kot slovenski Lurd, saj so pri njeni gradnji s prispevki sodelovali Slovenci iz vseh koncev tujine in domovine. Na prvo nedeljo v mesecu septembru je posebej obiskano vsakoletno srečanje invalidov, bolniko in ostarelih. Glavni shodi so na lurško nedeljo po godu Lurške Matere božje ter na obletnico posvetitve.

Dolenjske toplice so manjše naselje, ki se nahaja na zahodnem obrobju Novomeške kotline ob potoku Sušica in križišču lokalnih cest iz Podturna, Novega mesta in Soteske. Plitvo dolino potoka na vzhodu omejuje hrib Cvibelj, na zahodu pa hrib Cvinger. Kraj predstavlja središče občine Dolenjske Toplice. Naselje in topli vrelec se v pisnih virih prvič omenjata v 13. stoletju. Staro mestno jedro oblikujejo zdraviliške zgradbe iz 19. stoletja in cerkev svete Ane, ki stoji nasproti zdraviliškega trga. Ob južni strani cerkvenega objekta je ostanek nekdanjega taborskega obzidja s strelnimi linami. Župnija Toplice je nekdaj spadala v pražupnijo Novo mesto – Šmihel. Vikariat je postala leta 1481, župnija pa leta 1770. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1334. Prvotno se je imenovala cerkev Matere Božje v Toplicah pri Rožeku, kasneje je bila posvečena sveti Ani. Sedanja zgradba ima v osnovi ostanke predhodnice, srednjeveške cerkve iz 15. stoletja. To je vidno predvsem v prezbiteriju, ki ima značilno tlorisno obliko z zazidanimi gotskimi okni, ostanek pa je tudi gotski portal na pevskem koru. V času turških vpadov je bila srednjeveška gotska cerkev obdana z obzidjem. Ohranil se je del obrambnega zidu na južnem delu cerkve in en stolp s strelnimi linami. Današnja cerkev je bila zgrajena oziroma temeljito predelana leta 1656. Načrt je po vsej gotovosti delo takratnega župnika Matija Kastelica, ki je bil tudi arhitekt in nabožni pisatelj. Nanj spominja napis 1648 MK, ki je viden na krstnem kamnu in spada med najstarejši ohranjen del cerkvene opreme. Glavni oltar je nastal v drugi polovici 18. stoletja, v letu 1786. Predstavlja lep primer poznega, umirjenega baroka. Glavni del oltarja predstavlja tron, niša s pozlačenim okvirjem, v kateri se nahaja kip svete Ane. Ob njej so še kipi svetega Joahima, Jožeta, Pavla in Petra. Nad predelo oltarja je v atiki pod baldahinom razgibana in bogata skupina Marijinega kronanja. Cerkveno notranjost odlikujejo tudi lepa barvna okna, ki so delo Ivana Pengova.

Naselje Grič pri Klevevžu se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Vasica spada v Občino Šmarješke Toplice. Pokrajina na tem območju je zelo raznolika in razgibana. Razprostira se med vinorodnima gričema Vinji Vrh in Koglo. Koglo (417 m) je ena izmed najlepših izletniških točk, ki je zelo priljubljena med obiskovalci Šmarjeških Toplic. Vinji Vrh (392 m) je bogat z arheološkimi najdišči iz različnih zgodovinskih obdobij. Na obeh vinorodnih goricah se razvija zidaniški turizem. Cerkev Karmelske Matere Božje se nahaja v zaselku Slape, sredi polj in travnikov jugovzhodno od nekdanjega gradu Klevevž. Grajska cerkev je bila zgrajena v letih od 1622 do 1628. Današnja stavba je nasledila starejšo srednjeveško zgradbo. Nastanek enoladijske cerkve je povezan z lastniki gradu Klevevž, plemiško rodbino Moscon, ki so jo zgradili kot njihovo družinsko grobno cerkev. Ostanki starejše cerkve se slutijo v spodnjem, kvadratnem delu zvonika. Na pokopališču, ki obdaja podružnično cerkev, je več nagrobnih spomenikov, med katerimi najbolj izstopa grobno polje družine Ulm. Le-ti so bili zadnji lastniki med drugo svetovno vojno požganega gradu Klevevž. Grad so dali zgraditi freisinški škofje, ob koncu 15. stoletja je bil njegov lastnik celo Matija Korvin, kralj Kraljevine Ogrske. Med pomembno kulturno dediščino na območju občine spadata tudi vodnjak v zdraviliškem parku v Šmarjeških Toplicah ter župnijska cerkev svete Marjete v Šmarjeti. Litoželezni vodnjak s kipom ženske z vrčem je bil izdelan v 19. stoletju v eni izmed avstrijskih livarn. Leta 1926 ga je v toplice pripeljal novomeški zdravnik Viktor Gregorić. Cerkev svete Marjete je bila zgrajena med leti 1909 in 1928. Cerkvena oprema je delo znanih likovnih ustvarjalcev. Na cerkvenem pročelju je vzidana spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni. Območje občine ima številne naravne znamenitosti, najbolj poznane so Zgornja in Spodnja Klevevška jama, Klevevška Toplica, soteska potoka Radulja, mokrišče Zdravci ter redka rastlinska vrsta – indijski lotos, ki se nahaja v jezercu, ki ga napaja topla termalna voda.

Slikovito mesto Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Skozi zgodovino je imelo mesto pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega se je tudi razvila na pomolu nad otokom Obrh, ki obdaja večje območje starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, v srednjem veku se je kraj imenoval Novi trg in je dobil mestne pravice pred letom 1335. Ime Metlika je postalo uveljavljeno okoli leta 1378. Kraj je bil ena od pomembnejših obrambnih trdnjav, najprej proti Ogrski, kasneje pa proti turškim vpadom med leti 1408 in 1578. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo. Cerkev sv. Cirila in Metoda se nahaja izven starega mestnega jedra. Je ena izmed dveh cerkva, ki je grškokatoliške vere, na območju Slovenije. Druga grškokatoliška cerkev, sv. Svetica s pokopališčem, leži v Dragah pri Suhorju. Cerkev sv. Cirila in Metoda je bila sezidana leta 1903 in nudi prostor za okoli 50 vernikov. Grškokatoliški duhovnik je slovenski ikonopisec, ki je imel že več razstav svojih del po Sloveniji in svetu. V cerkveni notranjosti so ikone in ikonostas, pa tudi dela domačega podobarja Jerneja Jereba.

Metlika je zanimivo mesto v Beli krajini, ki se nahaja med Novim mestom in Črnomljom. Kraj pod Gorjanci je bil naseljen že v času prazgodovine. Mestne pravice je Metlika dobila leta 1365. Močno je bila zaznamovana v času turških vpadov in obema svetovnima vojnama. Metlika je doživela največji razcvet konec 19. stoletja, ko so ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem, prvo hranilnico in posojilnico ter prvo čitalnico na Dolenjskem in v Beli krajini. Najbolj zanimiv in najstarejši del mesta predstavlja staro mestno jedro, ki se razprostira na pomolu nad potokom Obrhom ter je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Cerkev sv. Nikolaja se v pisnih virih omenja že v letu 1334. V času turških vpadov je stavba v letu 1578 pogorela, nato so sezidali novo, ki je leta 1705 ponovno zgorela, skupaj z mestom, župniščem in arhivom. Nova baročna cerkev je bila sezidana na razvalinah in posvečena leta 1759. Dva stranska oltarja in veliki baročni oltar so delo dolenjsko-posavskega mojstra, ki je ostal neznan, manjša stranska oltarja pa sta delo domačega mojstra Jerneja Jereba. Freske na banjastem stropu so delo italijanskega mojstra Domenica Fabrisa. Križev pot je delo Josipa Egartnerja. Plačal in lastnoročno obesil ga je Friderik Baraga, ki je bil v mestu kaplan. Župnija je bila v letu 1268 inkorporirana križniškemu redu, od leta 1735 pa je v kraju sedež proštije.

Mesto Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Metlika je dobila mestne pravice leta 1335. Kraj je imel skozi zgodovino pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega je bil tudi zgrajen na pomolu nad otokom Obrh, ki obliva večji del starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo. Cerkev sv. Roka se nahaja izven starega mestnega jedra. Sezidana je bila leta 1843 in je na daleč prepoznavna po dveh zvonovih. Načrt za cerkev je naredil Vincenc Vovk. V notranjosti cerkve so trije baročni oltarji, glavni oltar je posvečen sv. Roku, ki je predstavljen z lesenim kipom in oljnato sliko. Stranski oltar na evangelijski strani je posvečen sv. Florijanu, na listni strani pa sv. Juriju. Vsi trije oltarji so verjetno delo domačega mojstra Jereba. Stenske slike prikazujejo sodbo, vstajenje in vice. Na sredini cerkvene kupole je slika Marijino kronanje. Okoli cerkve je pokopališče, kjer je ob vhodu postavljen bronasti kip Kristusa, ki je delo domačina Alojzija Gangla. Umetnik je kip naredil v Pragi, vlit pa naj bi bil v Ljubljani.

Mokronog je gručasto naselje, ki se nahaja v jugovzhodnem območju Slovenije. Spada v občino Mokronog – Trebelno. Kraj trškega tipa leži na južnem robu kotline, ki jo preči reka Mirna. Kotlina je obdana s hribi, med katerimi najbolj izstopa razgledna točka Žalostna gora z romarsko cerkvijo Žalostne Matere božje. Pod gozdnatimi hribi se razprostirajo slikovite vinske gorice. Mokronog se kot naselbina prvič omenja v letu 1137, kot trg pa leta 1279. Kraj je bil v 16. in 17. stoletju obzidan, vendar se je od nekdanjih mogočnih utrdb ohranil samo štirioglat stolp – Strelov stolp ali Strelov turn. Nekdaj je bil Mokronog pomemben sejemski kraj za bližnjo podeželsko okolico, še posebej je bil poznan po sejmih za trgovanje s prašiči. Pred drugo svetovno vojno je tradicionalna čevljarska in usnjarska obrt z usnjarno prerasla v pravo industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Mokronoški grad naj bi bil sezidan v 11. stoletju, v pisnih virih se prvič omenja leta 1265. Bil je eden izmed najbolj mogočnih gradov v deželi, do danes se je ohranilo le zidovje. Trška cerkev sv. Tilna se v pisnih virih omenja leta 1349 oziroma 1364. Prvotna zgradba je bila velikokrat prezidana in predelana v različnih stilnih obdobjih. Leta 1822 so pričeli zidati novo cerkev, saj se je stara cerkev leta 1815 zrušila. Nova cerkev je bila sezidana in opremljena leta 1824, za župnijsko pa je bila proglašena leta 1832. Leta 1897 so nabavili nove pnevmatične orgle, ki jih je naredil Franc Goršič v Ljubljani. Leta 1913 so postavili nov marmornat oltar, ki je bil delo kamnoseka Vatovca. Leta 1940 so sezidali nov zvonik, ki ga je naredil Franc Krištof z Mirne po načrtih arhiteka Ivana Valentinčiča. Cerkvena notranjost je barokizirana. V glavnem oltarju je podoba svetega Tilna, ki je delo Mateja Langusa, križev pot pa je delo Tomaža Perka.

Podzemelj je manjše naselje, ki se nahaja nedalec od mesta Metlika in spada v istoimensko obcino. Starodavna Metlika je upravno, gospodarsko in kulturno središce severovzhodnega dela Bele Krajine, ki je najbolj južna pokrajina v Sloveniji. Podzemelj se v pisnih virih omenja že leta 1279. Je grucasto naselje, ki se razprostira pod razglednim gricem Kucar (222 m), najbolj pomembnim belokranjskim arheološkim najdišcem. Kucar je bil naseljen v 1. tisocletju pred našim štetjem, v rimskem casu ne vec, nato pa spet v pozni antiki. Arheologi so na gricu izkopali ostanke prazgodovinske naselbine, ostanke obzidja in talilnih peci za železovo rudo ter temelje dveh zgodnjekršcanskih cerkev, dveh obrambnih stolpov iz 5. do 6. stoletja in krstilnice. Najdbe hranijo Narodni muzej v Ljubljani, Naravoslovni muzej na Dunaju in Belokranjski muzej v Metliki. Župnijska cerkev svetega Martina se uvršca med pomembno krajevno sakralno stavbno dedišcino. Cerkev stoji na pokopališcu na razgledni terasi, ki se razprostira v vznožju grica Kucar. V letu 1279 omenjena cerkev je bila v 18. stoletju temeljito barokizirana. Oltarna cerkvena oprema je neobarocna iz leta 1889 in je delo podobarja Ignacija Pintarja iz Semica. Naselje Podzemelj je poznano tudi po kampu Podzemelj, ki leži tik ob reki Kolpi, eni najbolj cistih in najbolj toplih rek v Sloveniji. Kamp se nahaja v lepo urejenem neokrnjenem naravnem okolju, ki je odlicno izhodišce za aktivni oddih na reki Kolpi in izlete v bližnjo okolico.

Mesto Trebnje se razprostira ob železnici in glavni cesti Ljubljana – Novo Mesto. Je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Največje znamenitosti so župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443, spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni in kip Friderika Ireneja Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki, ki je delo Franceta Goršeta iz leta 1978. Cerkev Marijinega vnebovzetja leži v središču Trebnjega. Današnja triladijska zgradba je bila sezidana na mestu starejše cerkve iz leta 1443, v stilu pozne gotike. Sliko Marijinega vnebovzetja na glavnem oltarju je naslikal Matevž Langus, oltar pa je delo rezbarja Janežiča. Langus je prav tako naslikal Križev pot, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. Med župnijsko cerkvijo in župniščem so v letu 1964 raziskali praslovansko pokopališče in odkrili ostanke kanalizacije večje stavbe iz časa Rimljanov. Iz tega časa je v cerkveno vežo vzidan relief treh poprsij, v župišče pa je vzidan del napisnega kamna iz svetišča Jupitra. Cerkev Marijinega vnebovzetja so v času turških vpadov obdali z obzidjem, ki sedaj ni več vidno. Na južni strani cerkve stoji spomenik častnega občana občine Trebnje, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita, dr. Alojzija Šuštarja.

Manjše naselje Vesela gora je razgledna točka, ki se nahaja nad Mirnsko dolino zahodno od večjega naselja Šentrupert. Kraj je od leta 1993 samostojno naselje, pred tem pa je bil del naselja Brinje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje. Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar. Njegovo čaščenje je prišlo v veljavo predvsem zaradi ljubljanskih jezuitov. V naslednjih desetletjih so cerkev opremili in okrasili z donacijami, ki so jih prispevali okoliški plemiči. Romarska pot na Veselo goro je bila leta 1782 ukinjena po ukazu Jožefa II. V letu 1885 je bila zaradi požara uničena čebulasta streha zvonikov iz skodel in takrat je cerkev dobila sedanjo obliko strehe. Zadnjo veliko obnovo je stavba doživela v letu 2000. V cerkveni notranjosti izstopa glavni oltar, ki je izjemno rezbarsko delo iz leta 1735. Oltarne slike so Bergantove (Sv. Janez Nepomuk) in Metzingerjeve (Smrt sv. Jožefa, Sv. Margareta). Orgle je cerkev dobila leta 1751 in so delo ljubljanskega orglarja Marka Göbla. V 19. stoletju je baročni instrument doživel velike predelave, v letu 2003 pa so ga strokovno restavrirali. Freske je leta 1760 naslikal slikar Anton Tušek iz Škofje Loke. Na južnem delu od cerkve stoji Barbova domačija, ki je bila sezidana leta 1768. Služila je za potrebe bivanja duhovnikov in bogatejših romarjev. V njej so leta 1974 uredili etnološko muzejsko zbirko. Notranjost cerkve sv. Frančiška Ksaverja in kapele si je možno ogledati po vnaprejšnji najavi v Župnijskem uradu Šentrupert na Dolenjskem.

Mokronog je slikovito gručasto naselje, ki se razprostira v jugovzhodnem območju Slovenije. Spada v občino Mokronog – Trebelno. Kraj trškega tipa leži na južnem robu kotline, ki jo preči reka Mirna. Kotlina je obdana s hribi, med katerimi najbolj izstopa razgledna točka Žalostna gora z romarsko cerkvijo Žalostne Matere božje. Pod gozdnatimi hribi se razprostirajo slikovite vinske gorice. Žalostna gora (366 m) se nahaja nad naseljem Mokronog. Predstavlja kompleks skozi stoletja nastajajočih objektov in pomemben spomenik sakralne prostorske arhitekture v Sloveniji. Romarska cerkev Žalostne Matere božje je bila zgrajena v dveh razvojnih obdobjih, vendar v kratkem časovnem razmiku. Cerkvena ladja nosi letnico 1697 in je bila sezidana v poznorenesančnem slogu, prezbiterij pa je bil do leta 1735 dograjen v baročnem slogu. Veliki monumentalni črni marmornati oltar je delo ene vodilnih kamnoseško – kiparskih delavnic v prvem desetletju 18. stoletja. Banjasti obok svetišča je poslikan s freskami, ki so delo F. Jelovška. Upodobljenih je sedem ustanoviteljev servitskega reda, ki jim Marija izroča škapulir. Svete stopnice na Žalostni gori predstavljajo na območju Slovenije edine, ki so najbolj dokončno in enovito izoblikovane. Do njih vodi sedem kapelic – sedem Marijinih žalosti. Posebej zanimive so svete stopnice (kapela sv. Križa) iz leta 1761, ki so okrašene s freskami Antona Postla iz leta 1767. Žalostna gora je bila slavna božja pot, kamor so nekdaj prihajali številni romarji iz vseh slovenskih krajev in iz Hrvaške.

Žužemberk se nahaja na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest Trebnje – Dvor – Kočevje ter Ivančna Gorica - Črnomelj in Novo mesto. Je prestolnica Suhe krajine, ki se razteza od Muljave do svetega Petra, Dobrniča in Brezove Rebri. Kraj je nastal okoli današnjih razvalin srednjeveškega gradu Žužemberk na terasi nad reko Krko. Prebivalci so se ukvarjali večinoma s krznarstvom, strojarstvom, žaganjem lesa, ribištvom in krojaštvom. Med drugo svetovno vojno je bil kraj večkrat prizorišče hudih spopadov. Danes predstavlja središče Žužemberka trg z litoželeznim vodnjakom, ki stoji pred vhodom v grad Žužemberk, in okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata stoji na razglednem griču nad Žužemberkom. Je dvostolpna baročna cerkev, ki je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja. V času med drugo svetovno vojno je bila požgana. Uničena je bila vsa baročna oprema, razen Marijinega kipa. Leta 1993 je bila ponovno pozidana pod vodstvom arhitekta Franceta Kvaternika. Prav tako so pozidali tudi župnišče. Glavni in Marijin oltar je bil obnovljen po arhivskih fotografijah. Ob Materi Božji sta sveti Mohor in Fortunat. Desni stranski oltar zaznamuje slika slovenske mučenke blažene Marije Antonije (Jožefe) Fabljan. V cerkvi so ustvarjali različni umetniki, kot so Miha Legan, Tomaž Perko ter Nikolaj in Maša Mašuk. Legan je izdelal repliko celotnega baročnega oltarja. Leta 2005 so bile blagoslovljene Bachove orgle. Blagoslovil jih je ljubljanski nadškof in metropolit Aljoz Uhan. Obenem so v Žužemberku praznovali tudi slovesen občinski praznik. Okolica cerkve je lepo urejena. Urejeno je tudi stopnišče ter dovoz za invalide in pokojnike.

Naselje Žužemberk je središče Suhe krajine. Leži ob zgornjem toku reke Krke in združuje slikovito kulturno in naravno dediščino. Kraj se je razvil okoli srednjeveškega gradu Žužemberk, na terasi nad reko Krko. Središče naselja predstavlja manjši trg z litoželeznim vodnjakom, ki stoji pred vhodom v grad Žužemberk, ter okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali. Med naravno dediščino izstopa reka Krka, ki je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Med kulturno dediščino izstopajo razvaline gradu Žužemberk, katerega ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad Krko. Je eden najbolj slikovitih in značilnih srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Podružnična cerkev svetega Nikolaja (Miklavža) na Bregu je najstarejša še ohranjena cerkev na območju občine Žužemberk. Stoji na desnem bregu reke Krke, ob cesti proti Stranski vasi. Cerkvica je bila zgrajena v 13. stoletju, v gotskem slogu, kasneje je bila dozidana. V cerkveni notranjosti je baročni oltarček in znamenite freske iz 14. stoletja. Freska Adam in Eva naj bi bila delo slikarja Janeza Ljubljanskega, ki je bil v tistem času najbolj pomemben slikar fresk. Na cerkveni fasadi je vidna freska vihar na morju ter vzidan rimski nagrobnik. Poleg cerkve sv. Nikolaja je najstarejša cerkev v občini tudi cerkev sv. Roka, ki stoji na griču, jugovzhodno od jedra Stranske vasi in trškega jedra Žužemberka. Zgrajena je bila v znak hvaležnosti, ko se je prenehala kuga, ki je v kraju morila leta 1625. Je enotno pozidana zgodnjebaročna enoladijska cerkev iz leta 1626, z osemkotnim zvonikom na pravokotni osnovi iz leta 1693. Ladja je bila obokana leta 1871. Glavni zlati oltar izvira iz okoli leta 1693. Cerkev sv. Roka je bila znana romarska pot predvsem za žužemberško in dobrniško faro. Obe cerkvi sta zavarovani kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Poleg teh kulturnih znamenitosti so pomembni tudi ostanki rimske ceste, ki je vodila po obronkih gričev iz Ivančne Gorice skozi Žužemberk, Dvor in naprej proti Črnomlju. Cesta je nekdaj predstavljala osrednjo povezavo za takratne prebivalce tega predela. V kasnejšem času je po tej cesti vodila cesarska trgovska pot. V uporabi je bila vse do leta 1859, ko so naredili novo cesto po dolini reke Krke.