Divača je večje urbanizirano naselje, ki se nahaja v vzhodnem območju Krasa. Spada med najbolj pomembna prometna križišča na tem predelu. V kraju imajo vrtec, osnovno šolo, lekarno, pošto, gostilne, trgovine, občinsko stavbo, bencinsko črpalko, knjižnico, podružnico banke in ostalo. Divača je bila v pisnih virih prvič omenjena v 15. stoletju kot manjša obcestna vasica, kjer so se večinoma ukvarjali z rejo ovac. Največje kulturno – zgodovinske znamenitosti so Škrateljnova hiša, katere jedro je iz 17. stoletja, cerkev sv. Antona, muzejska 17 metrov dolga parna lokomotiva, kamnit vodni zbiralnik in drugo. Škrateljnova domačija velja za izjemen spomenik kmečkega stavbarstva in v letu 1992 so jo razglasili za etnološki spomenik. Danes ima v njej prostore Muzej slovenskih filmskih igralcev, na ogled je pa tudi stalna razstava, ki je posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini. Cerkev svetega Antona Puščavnika je slikovita manjša cerkev, ki se nahaja v središču starega dela Divače. Sezidana je bila leta 1603 in Janez Vajkard Valvasor je o njej napisal, da je na tem predelu stala cerkev že prej in da so v njej našli kelih, ki je imel napis – 1585, Mathias Deles a Divaz. Cerkev sv. Antona Puščavnika je narejena v baročnem stilu in enoladijska. V notranjosti so trije oltarji, ki so bili posvečeni v letu 1636. Na cerkvenem vhodnem portalu je vidna letnica 1856 s trikotnikom, ki vsebuje božje oko in žarke.

Dolenja vas pri Senožecah je vecje grucasto naselje, ki leži severozahodno od Senožec. Do njega vodi cesta, ki se odcepi od regionalne ceste Sežana – Senožece tik pred Senožecami. Vas se razprostira v razgibani pokrajini, ki je poznana kot Kras. Kras, ki ga imenujejo tudi Tržaški, Tržaško-Komenski, Komenski in Sežanski Kras, leži med Vipavsko dolino na severu, Tržaškim zalivom na jugozahodu, grebenom Vremšcice na vzhodu in hribovjem Slavnik in Brkini na jugovzhodu. Za pokrajino so znacilni kraški pojavi, kot so brezna in jame, slepe doline, ponori, vrtace, suhi doli ter udornice in koliševke. Ta slikoviti del Slovenije je znacilno povezan s konji lipicanci, vinom teranom in s pršutom. Dolenja vas je znana po studencu, h kateremu so nekdaj prihajali v sušnem obdobju po vodo iz bližnjih in oddaljenih vasi. Domacije so iz 18. in 19. stoletja in so razvršcene vecinoma v stegnjenem nizu. Enonadstropne hiše in gospodarska poslopja so krita z dvokapnimi korcnimi strehami. Cerkev Žalostne matere božje stoji severno nad vasjo Dolenja vas. Podružnicna cerkev je bila za kulturni spomenik lokalnega pomena razglašena leta 1992. Je enoladijska gotska taborska cerkev, ki je krita s skriljem. Ladji je bil leta 1465-70 prizidan rombasto obokan prezbiterij, ki je poslikan s freskami iz leta 1500. Cerkev Žalostne matere božje so predelali v 17. stoletju, zakristija je bila dozidana leta 1823, zvonik pred zahodno fasado pa leta 1850. Cerkev stoji znotraj taborskega obzidja. Ob njej je dobro ohranjen taborski stolp s strelnimi linami v štirih nadstopjih. Nekdaj je imela v stolpu vsaka domacija dolocen prostor, kjer so shranjevali živila. V cerkvi so odkrili cudovite freske, starejše v prezbiteriju so iz leta 1460, v ladji pa iz leta 1510 in na jih je opazen renesancni vpliv.

Gabrče so manjša vasica, ki spada v občino Divača. Vas je skrita na obrobju razgibanega Senožeškega podolja, na katerem se izmenjujejo prostrani travniki in gozdovi ter se pasejo številne črede drobnice. Senožeško podolje s severnega dela pred mrzlimi vetrovi varujejo Senožeška brda, katerih osojna pobočja padajo v zgornji del Vipavske doline. Na južnem delu podolje zapira pogorje Vremščica (1027 m), ki ga ločuje od Divaškega praga. Skozi Senožeče že stoletja vodijo pomembne poti od morja v notranje območje. Naselje, ki se prvič omenja že v 12. stoletju, se je razvijalo predvsem zaradi furmanstva. Gabrče so eno izmed izhodišč za nezahteven pohod na slikovito Vremščico. V gručastem kraju so domačije iz 18. in 19. stoletja, ki ležijo v stegnjenih nizih. Stanovanjski in gospodarski objekti so nadstropni, z dvokapnimi korčnimi strehami. Cerkev svetega Antona Padovanskega se nahaja na razgledni vzpetini nad vasjo. Je enoladijska stavba, ki ima triosmionsko zaključen prezbiterij in vhodno lopo. Cerkev je primer kraške renesančne arhitekture iz časa 17. stoletja ter z bogato baročno notranjo opremo v notranjosti. Do vhoda v obzidju vodi stopnišče, ki ga zaznamuje portal iz leta 1680. Je zanimiva razgledna točka.

Hrpelje so gručasto naselje, ki spada v občino Hrpelje – Kozina. Kraj se nahaja ob magistralni cesti Reka – Trst, blizu Kozine. Obcestna vas leži na stičišču Čičarije, Brkinov, Bržanije in Krasa. Sedanje naselje se deli na staro vas in novejši stanovanjski del. V pisnih virih se Hrpelje prvič omenjajo leta 1304, vendar je vas obstajala že veliko prej. V kraju se nahaja občina, zdravstveni dom, pošta, trgovina, Osnovna šola Dragomirja Benčiča Brkina, cerkev sv. Antona, narodna šola iz leta 1886 in drugo. V vasi je tudi železnica, ki povezuje Ljubljano in Koper. Nekaj kilometrov stran od Hrpelj se nahaja 1028 metrov visoka gora Slavnik, do katere vodi več označenih poti in je najbolj poznan razgledni vrh v tem območju Slovenije. Cerkev sv. Antona se nahaja na manjšem hribu (517 m) nad starim delom Hrpelj in je obkrožena je s pokopališčem. Ob poti do cerkve nas spremljajo hiše, kot so Taninova, Krnelova, Matelkova, Gacarjeva in druge. Sprehodimo se mimo sadovnjakov s češnjami, slivami in jablanami. V kamnitem zidu pred cerkvijo je na levi strani plošča, ki vsebuje letnico in napis ob posvetitvi cerkve v letu 1670. Za vrati stoji kamnit kvader, ki ima manjšo vdolbino in vklesano posvetilo za miloščino sv. Heleni. Le-ta velja za prvo zaščitnico kraja leta 1663. Cerkev sv. Antona so obnovili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je izgubila kritino iz kamnitih škrl in namesto nje dobila betonsko. Cerkveni vhod krasijo slikovite mojstrovine kamnosekov iz Rodika. V cerkveni notranjosti je še posebej zanimiv prezbiterij, ki ima nad oltarjem strop, ki ima kamnite grede v polkrožni obliki. Zraven enega od stranskih oltarjev je počen zvon z vlitim napisom, ki obiskovalcu pove, da je bil posvečen sv. Nikolaju.

Ilirska Bistrica leži ob vznožju prostrane kraške planote Snežnik, nad izlivi potokov Molje, Bistrice in Pile v reko Reko. Kraj se nahaja na pomembnem vozlišču cest proti Kozini, Postojni in Kvarnerskemu zalivu. Mesto je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema Reško dolino, Snežniško planoto, del kraškega Podgrajskega podolja in vzhodni del Brkinov. V pisnih virih se naselje prvič omenja okoli leta 1300. Leta 1911 je kraj postal trg, v letu 1932 pa mesto. Ilirska Bistica je pričela nastajati v ozki dolini ob rečici Bistrica. V prvi polovici 15. stoletja se omenjajo prvi mlini in žage, v 17. stoletju pa je rečica poganjala okoli 40 vodnih koles. Na Bistrici je bilo v začetku 19. stoletja 29 žag, ki so čez celo leto predelale do 3000 voz lesa. Svoj vrhunec je žagarska obrt dosegla v drugi polovici 19. stoletja, ko je bila narejena železniška proga do Reke. Prva parna žaga je pričela obratovati okoli leta 1900, v letu 1938 pa še električna žaga. Sedaj so mlini v središču kraja zapuščeni, ohranil se je le še Hodnikov, kjer je na ogled obnovljeni mlin in žaga. Stari mestni jedri Ilirske Bistrice sta Dolnji in Gornji kraj ob Bistrici. Župnijska cerkev sv. Jurija je podružnica cerkve sv. Petra v Trnovem. Sakralni objekt je bil zgrajen leta 1752. Največje znamenitosti so baročni oltarji iz kamenja in rezljane klopi, ki izvirajo iz leta 1686. Cerkev krasijo poslikave znanega slovenskega kiparja, slikarja in grafika, Toneta Kralja (1900 - 1975).

Koper je največje mesto na obali Slovenije, ki se razprostira med Izolo in Ankaranom. Slikovito zgodovinsko mesto predstavlja središče Mestne občine Koper. Ob Kopru se nahaja pristanišče Luka Koper, ki je edino mednarodno tovorno pristanišče na območju Slovenije. V mestu sta dva uradna jezika, poleg slovenskega jezika je tudi italijanščina. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku – Kozji otok, ki se je skozi stoletja po naravni poti in z nasipavanjem združil s kopnim območjem. Na nasutem predelu so sezidali novo mestno središče in luko, na bližnjih gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Istočasno z gospodarsko rastjo so napredovali zdravstvo, kultura in šolstvo. Načelo dvojezičnosti je postalo pomembno in s tem vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike javnega življenja. V Kopru od leta 2003 deluje tudi Univerza na Primorskem. Zgodovinsko mestno jedro, ki ga zaznamujejo številni pomembni kulturni spomeniki, je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Cerkev sv. Ane in frančiškanski samostan Koper se nahajata na Destradijevem trgu v starem mestnem jedru. Prvotna cerkev svete Ane je bila sezidana in opremljena do zimskih mesecev v letu 1513. Takrat je bila narejena tudi oltarna podoba Vittoreja de Feltreja in Cime da Conegliana ter postavljena na glavni oltar. Cerkev je bila precej manjša od sedanje. Njena zavetnica je bila okoli desetletje sveta Marija Angelska, vendar so še pred dokončanjem zavetnika zamenjali, tako da je cerkev posvečena sveti Ani. Sedanja cerkev svete Ane je bila dograjena v letu 1627, potem ko so pričeli z obnovitvenimi deli v letu 1620. Samostansko cerkev je nekdaj krasila slikarska zbirka znanih slikarjev kot so Girolamo Santacroce, Benedetto Carpaccio, Vivarini in drugi, v presbiteriju pa se je nahajal renesančni triptih Cima da Conegliana. Danes so v cerkvi sv. Ane najbolj dragocene poznogotske korne klopi iz konca 15. stoletja ter znamenite baročne orgle.

Koper je slikovito zgodovinsko mesto, ki se nahaja med Ankaranom in Izolo. Je največje mesto na slovenski obali in središče Mestne občine Koper. Ob Kopru se razprostira pristanišče Luka Koper, ki je edino mednarodno tovorno pristanišče v Sloveniji. Staro jedro Kopra leži na nekdanjem otoku, ki se je z nasipavanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Na nasutem območju so sezidali novo mestno središče in luko, na okoliških gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Zgodovinsko staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo številni pomembni kulturni spomeniki, je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Največje arhitekturne znamenitosti so Pretorska palača, taverna Koper, vrata Muda, loža iz 15. stoletja, fontico, vodnjak De Ponte, Casa Veneziana, Carpacciova hiša ter Foresteria in Armeria. Največja sakralna dediščina je stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, rotunda sv. Elija, rotunda Janeza Krstnika, cerkev in samostan sv. Marte, frančiškanski samostan Koper, cerkev sv. Ane, cerkev sv. Bassa ter cerkvica sv. Jakoba. Cerkev svetega Nikolaja je bila sezidana pred letom njene zadnje posvetitve, leta 1594. V cerkveni notranjosti je viden enoladijski prostor, ki je okrašen z velikimi platni beneških mojstrov iz prve polovice 17. stoletja. Prizori umetnin so vezani na življenje Svetega Nikolaja. Slika na oltarju je kopija Carpacciovega dela iz stojnice z naslovom Marija z otrokom na prestolu s sv. Nikolajem in z Janezom Krstnikom. Sveti Nikolaj je bil zaščitnik mornarjev, zato so cerkvico obiskovali predvsem mornarji in njihove družine. V prejšnjem stoletju je bilo še vedno obešenih veliko votivnih podobic in ostalih darov, ki so jih v cerkev prinašali ribiči in mornarji, ko so preživeli nesrečo na morju.

Koper je pomembno pristaniško mesto in obenem največje mesto ob slovenski obali Istre. Poznano je tudi kot najstarejše mesto v Sloveniji, ki se je razvilo na skalnatem otoku in so ga Rimljani poimenovali Capris. Danes je naravnano tako gospodarsko kot tudi turistično. V Kopru se razvija navtični, športni, kopališki in nakupovalni turizem. V mestu od leta 2003 deluje Univerza na Primorskem. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku, ki se je z nasipavanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Na nasutem območju so sezidali novo mestno središče in luko, na bližnjih gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Koper ima veliko arhitekturnih, kulturnih in sakralnih znamenitosti. Med arhitekturne spadajo Pretorska palača, Taverna Koper, Foresteria in Armeria, Loža, Fontico, vrata Muda, vodnjak Da Ponte, Carpacciova hiša, Casa Veneziana. Taverna Koper je bivše skladišče soli, danes pa je lokacija najbolj zanimivih prireditev v Kopru. Pretorska palača predstavlja najbolj imenitno koprsko palačo, ki se nahaja na osrednjem mestnem trgu. Med pomembno sakralno dediščino spadajo rotunda Marijinega vnebovzetja ali rotunda svetega Elija, ki je najstarejša koprska krstilnica, stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, rotunda Karmelske matere božje, cerkev in samostan svete Marte, frančiškanski samostan Koper, cerkev svete Ane, cerkev sv. Bassa, cerkev sv. Nikolaja, cerkev svetega Jakoba ob Fonticu, ki je zgrajena iz lepih klesancev ter cerkvica in oratorij svete Trojice. Cerkvica in oratorij svete Trojice se nahaja v stavbnem nizu Kidričeve ulice, ob palači Totto ex Gavardo. Na tem predelu so tudi cerkev svetega Nikolaja, slikovita hiša z lesenim pomolom, Tacco in servitski samostan. Kapela svete Trojice je bila razglašena za spomenik lokalnega pomena v letu 1993. Sakralni objekt ima fasado orientirano na ulico. Je enoladijska cerkev, ki jo odlikuje oltarna niša (baročni oltar), napis in letnica 1739 na portalu ter značilen zvonik na preslico. Kapela je v osnovi starejšega izvora. Letnica 1739 označuje leto povečave in prenovitve kapele, ki jo je dala izvesti družina Gavardo.

Župna cerkev sv. Kozme in Damijana leži ob samem vhodu v vas, kjer je bilo nekdaj svetišče boginje zdravja Bonae. Najstarejši arhitektonski elementi, prezbiterij in del južne ladje, so iz 15. stoletja. Ob vratih na zunanji strani je kamnita plošča z vklesano letnico 1446. Cerkev je bila nato prezidana v letih 1467 oziroma 1723. V tlorisu cerkev obsega obsežen enoladijski prostor za vernike in kor s petosminskim zaključkom. Kor je obokan z rebrastim obokom in je tako kot ladja brez opornikov. V njem so sicer ohranjena tri gotska okna preprostih oblik, vsa okna v ladji pa so v današnji obliki plod poznejših prezidav in prav tako tudi portali. Notranjščina cerkve ima sicer poznejši strop, vendar to nima večjega vpliva na značaj prostora, ki učinkuje povsem mediteransko, zato župno cerkev v Koštaboni po slogovni plati uvrščamo kot edino v celoti italijansko orientirano cerkev v koprskem zaledju. Glavni oltar, zgodnje baročen z renesančnimi elementi, je razdeljen na tri niše. V osrednji je Marija z Jezusom, v stranskih pa sv. Kozma in Damijan, zavetnika vasi. Ob oboku, ki loči cerkveno ladjo od prezbiterija, sta stranska oltarja s sv. Sebastijanom na levem in sv. Antonom na desnem, delo koprskega slikarja Bartolomea Gianellija. Tudi ostala dva oltarja sta lesena, na levem so podobe sv. Lucije, sv. Katarine in sv. Apolonije. V cerkvi je še lesena prižnica, kropilnik in krstni kamen ter kor z novimi orglami. Zvonik (16,29 m) ob južni steni je poznejši dodatek in ga lahko datiramo v pozno 19. stoletje. Na to kaže predvsem njegova neogotska zvonica z nenavadno balustrado, poleg tega pa je zakril tudi gotsko okno v južni strani kora. Na nekaterih kamnih zunanjega zidu cerkve so vklesana znamenja iz predkrščanske dobe (rogovi s krono in druga) in krščanske dobe (sidro, napis IHS...). Ob zvoniku stoji doprsni kip duhovnika in istrskega pesnika Alojza Kocjančiča, ki je v Koštaboni župnikoval celih 25 let. Gre za delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Poleg cerkve sv. Kozme in Damijana sta v Koštaboni še cerkev sv. Elia in cerkev sv. Andreja.

Koštabona je slikovita vasica v slovenskem delu Istre, v Mestni občini Koper. Razprostira se na naravnem pomolu nad potokom Supot in reko Dragonjo. Na tem območju naj bi bilo glede na arheološke najdbe že prazgodovinsko gradišče. V Koštaboni so se ohranile tri cerkve. Največja je romarska cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu, mučencema in zavetnikoma zdravja, pokopališka cerkev sv. Andreja in cerkev sv. Elia, ki je posvečena Blaženemu Eliju. Blaženi diakon Elio, Koštabonec, apostol Kopra in misijonar Istre, je bil rojen v družini iz Oprtalja in je v prvem stoletju iz Ogleja prinesel krščanstvo v Istro. Bil je učenec sv. Mohorja. Sveti misijonar je z močjo svoje apostolske pridige in s svojim svetim življenjem mesto Egida pripravil do tega, da se je odreklo čaščenju boginje Palade in sprejelo krščanstvo. Učinkovitost njegovega apostolskega misijonarstva niso čutili le v mestu, temveč po celotni Istrski pokrajini. Zato si je upravičeno zaslužil, da se ga časti kot apostola Kopra in misijonarja celotne Istre. Diakon Elio je umrl 18. julija 56. Njegovo telo počiva v katedrali v Kopru, v podzemni kapeli – kripti, kjer stoji njegov sveti oltar (danes je v oltarju svetega Petra in Pavla). Na njegov praznik, ga mesto, škofija in duhovniki počastijo z darovanjem slovesne službe božje. Sedanja cerkev sv. Elia, ki izvira iz leta 1742, naj bi bila prvotno preprosta kmečka hiša, zgrajena leta 1446. Vhod v cerkev krasi portal nad katerim je zanimiva kamnita plastika iz 18. stoletja z Bogom očetom na sredini, ki ga obdajajo angeli, na zadnji strani pa je manjši zvonik s preslico. V povezavi z navedenimi cerkvami in zavetniki so se v Koštaboni ohranili številni vaški običaji in prazniki, ki tudi sedaj privabljajo veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Vas je znana tudi kot zgled ohranjene vaške arhitekture v značilnem tradicionalnem slogu.

Koštabona je gručasta, gosto naseljena vas, ki leži na ozki izboklini na južnem robu slemena nad reko Dragonjo. Nad naseljem, katerega ime povezujejo z antično utrdbo Castrum Bonae, je zaselek Plešivica, na obronkih pod vasjo pa Kapeli na Škrlinah in Hrvatini. Po izročilu naj bi na prostoru, kjer je kasneje nastala župna cerkev sv. Kozme in Damijana, stal antični tempelj, posvečen boginji plodnosti, zdravja in materinstva Boni. To naj bi bil razlog, da so župno cerkev posvetili sv. Kozmi in Damijanu mučencema, ki sta bila ravno tako zaščitnika zdravja. Ker je bilo tu zgrajeno svetišče v njeno čast, se je kraj začel imenovati Castrum Bonae, kasneje pa Costa bona oziroma Koštabona. V vasi sta še dve cerkvi, cerkev sv. Andreja in cerkev posvečena Blaženemu Eliju. Pokopališka cerkev sv. Andreja je bila zgrajena leta 1456. Iz tega časa je tudi prezbiterij, sedaj preurejen v zakristijo. Cerkev, kjer je bil nekdaj sedež župnije, kot v svoji vizitaciji leta 1579 navaja Agostino Valier, je bila leta 1723 povsem barokizirana. Po vsej verjetnosti so v tistem času zgradili tudi okoli 16 metrov visok zvonik in ga prislonili ob fasado. Cerkveno notranjost krasijo trije oltarji s slikami in skulpturami iz 17. in 18. stoletja. Te so naslednje: Zadnja večerja, poljudno, lokalno delo, zasnovano v 17. stoletju, Predstavitev v templju, po kvaliteti podobno prvemu in kvalitetnejše delo 17. stoletja pod vplivom Palme mlajšega, Kristus trpin. Lesene oltarne menze z lepo izdelanimi reliefi iz 17. stoletja so bile restavrirane. Koštabona je danes znana kot zgled ohranjene vaške arhitekture, ki je večinoma ohranjena v tradicionalnem slogu. Tloris naselja je podoben elipsi, iz osrednje vaške ulice vodijo poti na posamezna slikovita dvorišča. Nedaleč od kraja je slap Supot.

Krkavče so slikovito gručasto naselje, ki ležijo nad dolino reke Dragonje in spadajo v Mestno občino Koper. Razprostirajo se na ozki apnenčasti plošči na robu flišnega grebena, kjer se je razvilo vaško jedro z župno cerkvijo sv. Mihaela nadangela. V cerkvi so trije oltarji, na glavnem oltarju so štirje marmornati kipi, ki so sv. Štefana prvomučenca, sv. Nadangela Mihaela ter sv. Petra in Pavla. Nad tabernaklem pa stoji kipec sv. Melkizadeka. Nad oltarjem je slika, ki prikazuje poklon sv. Treh kraljev in je delo slikarja Bartolomea Gianellija. V zakristiji je slika, na kateri je upodobljen Tridentinski koncil, ki je delo beneškega slikarja Bartolomea Bossija. Poleg župnijske cerkve stoji zvonik iz leta 1741, ki je nekdaj služil kot obrambni stolp. Pod zvonikom je kamnita rakev, nagrobna plošča, lesen relief Žalostne Matere Božje. Kraj spada med starejše vasi Slovenske Istre, o čemer pričajo arheološke najdbe (opeke z žigi, kipci, mozaični tlak) na Gradišču pri Škrljevcu, kjer stoji znani krkavški kamen. Ob pokopališču nad vasjo so našli nekaj ostankov iz rimske dobe in temelje sakralnega objekta iz 9. stoletja ter staroslovansko grobišče. Prebivalstvo se je ukvarjalo s poljedelstvom, trgovino in živinorejo, kraj pa se je začel gospodarsko in kulturno-prosvetno hitreje razvijati zlasti v 19. stoletju. Osnovna šola je delovala že leta 1823, leta 1854 pa so začeli graditi novo šolsko poslopje, tako da je vas leta 1862 imela nižjo osnovno šolo z 62 učenci. Ob koncu 19. stoletja so Krkavče dobile tudi pomožno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz Nove vasi in Sv. Petra. Majhno šolo je za otroke cele župnije zgradil tudi krkavški dekan in župnik Ignacij Počivalnik. Tik pred prvo svetovno vojno pa je v vasi nastala tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda za Istro s svojo ljudsko knjižnico. Krkavški župniki so brali sveto mašo v slovanskem jeziku do leta 1866, v župnišču hranijo glagolske listine iz 17. stoletja.

Tabor z župnijsko cerkvijo svetega Florjana je zgrajen na strateško pomembnem temenu apnenčastega hrbta, ki se dviga nad dolino, medtem ko se naselje razprostira pod grebenom. Celoten kompleks sodi med najpomembnejše primere taborske arhitekture na naših tleh. Stavbni kompleks sestavljajo na robu skalnega masiva stoječa velika župna cerkev sv. Florjana in tržni prostor pred njo ter manjši strnjeni gospodarski in stanovanjski objekti, iz katerih izstopa stavba zemljišča, vse skupaj pa oklepa obzidni pas z dominantnim stolpom ob vhodu. Leta 1833 so nekdanji obrambni peterokotni stolp povečali v zvonik (17,89 metrov), leta 1860 pa je bila zgrajena nova cerkev svetega Florjana, ki so jo gradili skoraj celo desetletje. Prvotna cerkev je na njenem mestu zrasla že ob koncu 15. stoletja, poslikana pa je bila v začetku 16. stoletja. Cerkev je omenjena leta 1579 v vizitacijskem poročilu veronskega škofa Agostina Valiera, v svojem Cerkvenem krajepisu iz leta 1700 pa jo opisuje tudi koprski škof Paolo Naldini. Cerkev so, kot omenjeno, na novo pozidali v letih 1850 – 1860, o čemer priča letnica na glavnem portalu, 12. maja 1861 pa sta jo posvetila škofa Bartolomej Legat in Juraj Dobrila. Notranjščina ima triladijsko bazilikalno zasnovo. Glavno ladjo delijo od stranske na vsaki strani po trije loki, ki jih nosijo slopi. Glavna ladja se podaljšuje v prezbiterij, ki je ravno zaključen in v tlorisu kvadratne oblike. Prostor prezbiterija starejše cerkve je zvezdastorebrasto obokan, rebra so na stikih poudarjena s sklepniki v obliki ščitkov. Rahlo zašiljen slavolok je danes zazidan. Obok je bil v začetku 16. stoletja poslikan s simboli evangelistov in angeli. Freske lahko uvrstimo v krog domačih mojstrov slovenskega in hrvaškega istrskega zaledja zgodnjega 16. stoletja, ki kljub morebitnim vplivom sodobnega italijanskega (beneškega) renesančnega slikarstva ostajajo zvesti tradicionalni poljudni likovni govorici. Na glavnem kamnitem oltarju je lep lesen kip sv. Florjana, zavetnika vasi, iz leta 1861. Tudi stranska oltarja sta kamnita: desni je posvečen Roženvenski Materi božji, levi pa svetemu Antonu Padovanskemu. Levo od glavnega oltarja visi slika Madona z otrokom in svetniki, delo slikarja Zorzija (Juraja) Venture Brajkovića iz leta 1598, največja dragocenost cerkve, ki je bila restavrirana leta 1970/1971.

Župna cerkev svetega Križa je starega izvora, morda izvira že iz 9. stoletja, kot pričajo nekateri arhitektonski elementi ohranjeni v gotskem prezbiteriju. Predelana in barokizirana je bila leta 1756. Koprski škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja, da je cerkev krasilo pet oltarjev; oboki kapele z glavnim oltarjem, kamor je bila postavljena podoba Križanega, so bili iz živega kamna, kapela pa je istočasno služila kot prezbiterij. Šesti oltar, posvečen »Imenu Božjemu«, je škof Hieronim Rusca leta 1624 posvetil bratovščini podeželskih župnikov z vzajemno obveznostjo, da so vsakemu članu ob smrti darovali primerno število maš. Razcvet te nabožne bratovščine je trajal nekaj let, potem pa se je razšla, vendar se je po ponovni obuditvi leta 1698 omejila le na župnike iz kubejske dekanije in je vključevala le javne kurate, ne pa tudi drugih duhovnikov, škof sam pa ji je določil upravitelja in voditelja. Bratovščina je skrbela tudi za oltar svetega Križa, zavetnika župnije; vanjo se je vpisal vsak hišni poglavar in tako postal njen sobrat. Notranjščino, ki jo je leta 1932 v celoti poslikal koprski slikar Ermengildo de Troy, krasita kamnita kustodija, ki izvira iz obdobja baročne predelave notranjščine in lesena prižnica. Cerkveni zvonik (23,28 m), ki je ločen od cerkve, je zrasel leta 1870, ko so cerkev tudi razširili in ji dozidali kor. Tradicionalni praznik refoška s pokušino vin in predstavitvijo starih šeg in običajev poteka že od leta 1972. V vasi je velika vinska klet, ki jo odprejo na martinovo in praznik refoška. Notranjost cerkve je leta 1932 poslikal koprski slikar Ermengildo de Troy. Krasita jo kamnita kustodija iz časa baročne predelave notranjščine in lesena prižnica. Zvonik (23,28), ki je ločen od cerkve, je bil zgrajen leta 1870, ko so cerkev razširili s korom.

Nova vas nad Dragonjo se razprostira na okoli 300 metrov visokem hribu šavrinskega gričevja, ki ga na zahodnem delu obdaja dolina Drnice, na jugu pa dolina Dragonje. Spada v Občino Piran in ima okoli 200 prebivalcev. Marijina cerkev se v pisnih virih omenja že leta 1470. Leta 1665 so jo preimenovali in posvetili Rožnovenski Materi Božji. V drugi polovici 18. stoletja so imeli v vasi tudi svojega duhovnika – kaplana. Nadomeščal naj bi župnika v Padni in v Novi vasi pri nujnih verskih opravilih, poleg tega pa je imel škofova pooblastila za oddajanje cerkvenega zemljišča v najem. Preživljal se je iz deleža sredstev, ki so bila pridobljena od najemnin. Cerkev Rožnovenske Matere Božje je bila leta 1763 podaljšana, naredili so pevski kor, gotski prezbiterij so delno porušili in cerkveni objekt v celoti nadzidali. Takšno podobo je cerkev ohranila vse do danes. V prvi polovici 19. stoletja so odstranili lesena oltarja ter postavili kamniti oltar z marmornima stebroma, s korintskimi kapitlji. Nad atiko in ob straneh so oltar zaključili z lesenimi detajli. Ob cerkvi ločeno stoji okoli 26 metrov visok zvonik iz leta 1896, ki so ga vaščani zgradili pod vodstvom župana Mihaela Gorela in s pomočjo občine Piran. Načrte za mogočni samostoječi zvonik je izdelal piranski arhitekt Giuseppe Moso. Na vrh zvonika so postavili kamniti kip svetega Jožefa. Z zvonika se odpira čudovit razgled na širšo okolico. Domačini so se nekdaj v večini ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. V vasi so bile tudi torklje oziroma stiskalnice oliv. Danes je večina prebivalcev zaposlenih v obalnih mestih. Nova vas je vključena v zanimivo Oljčno pot po Slovenski Istri. V naselju je vaški muzej, ki ga predstavlja tradicionalna hiša ob glavni ulici. Leta 2005 je bila v celoti obnovljena in namenjena za oglede.

Pivka je mestno naselje v Pivški kotlini, ki je pokrajinsko razgibana dolina med visokimi dinarskimi planotami, Brkini in Krasom. Zgornji del kotline med Snežnikom in Prestrankom se imenuje Zgornja Pivka, spodnji del kotline med Postojnskimi vrati in Nanosom pa Spodnja Pivka. Pivka je središče Zgornje Pivke in sedež Občine Pivka. Naselje je imelo skozi zgodovino več imen. Najstarejša omemba kraja je iz leta 1300 in od takrat izvira tudi prvotno ime Sancti Petri super Piucha. Sedanje ime Pivka je naselje dobilo po koncu druge svetovne vojne. Med pomembnejše znamenitosti Pivke spadajo Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev sv. Petra in drugo. Župnijska cerkev sv. Petra stoji na razgledni vzpetini nad naseljem. Za spomenik lokalnega pomena je bila razglašena leta 1984. Je gotska enoladijska cerkev, ki ima tristrano zaključen prezbiterij. Zgrajena je bila v poznem srednjem veku, nato pa je bila predelana v sredini 17. stoletja, v 18. stoletju in v 20. stoletju. Ob zvoniku pred vhodom v cerkev so stopnice, ki vodijo na pevski kor. Notranjost cerkve je bila prenovljena in poslikana v letih od 1953 do 1958, istočasno kot njena zunanjost. Okna so bila slikana leta 1973 in so delo slikarja Staneta Kregarja. Za cerkveno prenovo je bil v sredini 17. stoletja zaslužen gradbenik Janez Sever in v 20. stoletju arhitekta Anton Bitenc in Jože Plečnik. V bližini naselja Pivka se nahaja več zanimivosti, kot so Park vojaške zgodovine Pivka, Ekomuzej Pivških presihajočih jezer, Šobčeva muzejska domačija, Domačija Žagar – prikaz tradicionalnih obrti, ki so mlinarstvo, žagarstvo in oskrba konj, Kmetija Petrovi – prikaz starih običajev – pekarstvo, Šilentebor s cerkvijo sv. Martina in drugo.

Cerkev sv. Štefana stoji v središču mesta na vzdignjeni ploščadi. V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu prizidani zakristiji in ladja, ki sta ji prizidani kapeli in zvonika. Prvotna cerkev se omenja leta 1473. Leta 1767 je bil pri cerkvi ustanovljen vikariat. Današnja poznobaročna zgradba je bila sezidana leta 1777, letnica je vidna nad portalom, po načrtih Leopolda Hofferja. Župnija je bila ustanovljena leta 1793. Cerkev sv. Štefana je bila posvečena leta 1798. Po požaru v začetku 19. stoletja, so stavbi prizidali nov prezbiterij in predelali zunanji del. Sakralni objekt je centralno zasnovana arhitektura, ki jo sestavljata ladja s parom kapel in prezbiterij, ki ima zaobljeno zadnjo steno s parom zakristij. Zvonika se odpirata z okni, ki so bili preoblikovani konec 19. stoletja. V osrednji osi pročelja je kamnit portal, nad njim pa je kamnit okenski okvir, ki je oblikovan enako kot portal. Domenico Fabris je od 1876 do 1879 poslikal obok prezbiterija in ladje, nato pa še leta 1881 in 1882 druge dele cerkve. V kupoli prezbiterija je naslikana Sveta Trojica z angeli in štirimi evangelisti. V kupoli ladje so naslikani štirje prizori iz življenja svetega Štefana in medaljoni s sv. Danijelom, sv. Katarino Aleksandrijsko, sv. Antonom Padovanskim in sv. Andrejem. Poznobaročni veliki oltar svetega Štefana je bil postavljen leta 1780 in je gotovo nastal v bližini notranjske rezbarske delavnice. Marmorni podstavek je bil dodan leta 1910. Neobaročna stranska oltarja sta bila v kapeli postavljena v sredini 19. stoletja. V niši stranskega oltarja stoji slika sv. Frančiška Asiškega, ki je delo Andreja Herrleina iz leta 1796. Ob straneh sta kamnita kipa svetega Tomaža Akvinskega in svetega Antona Puščavnika, ki sta delo Leopolda Gotzla. V kapelah visita sliki sv. Terezije Deteta Jezusa in Srca Jezusovega, ki sta delo Staneta Kregarja iz 50. let 20. stoletja. V ladijskih nišah visijo baročne oljne slike sv. kralja Davida, sv. Petra, sv. Marjete Kortonske in sv. Marije Magdalene. Neorenesančna orgelska omara je bila narejena leta 1892. V krstilnici je neoromanski krstilni kamen iz okoli leta 1900.

Manjše obcestno naselje Senožeče se nahaja med Divačo in Razdrtim. Kraj spada v občino Divača. Največje znamenitosti v Senožečah so pivovarna Adria, kamnita korita (fontana) na spodnjem trgu, etnološka zbirka Zdravka Čuka, prvotni Stari grad ter mitnica iz začetka 13. stoletja. V pisnih virih se kraj prvič omenja že v 12. stoletju, saj se je hitro razvijal predvsem zaradi furmanstva. V Senožečah je bila zaradi razcepa dveh cest v smeri proti Tržaškemu zalivu dolgo časa pomembna mitnica, v 15. stoletju oglejskih patriarhov, kasneje pa grofov iz Kranjske. Vas je v sredini 16. stoletja dobila tržne pravice, v obdobju avstro – ogrske monarhije pa je bilo tukaj okrajno sodišče. Nekdaj so bile Senožeče poznane po velikih živinskih in lesnih sejmih. Nad naseljem se je dvigal grad, od katerega so danes ostale le še razvaline. Ker je železnica Senožeče obšla, se je kraj znašel v prometnem zatišju ter začel počasi gospodarsko zaostajati. V drugi polovici 19. stoletja je začela obratovati pivovarna Adria, ki pa je po prvi svetovni vojni propadla. Pivovarna je veljala za eno bolj poznanih v avstroogrski monarhiji ter je bila konkurenčna pivovarnama Laško in Union. Po drugi svetovni vojni je propadajoči kraj začasno oživel, ko so naredili manjšo tekstilno tovarno in obrat za avtomobilske dele. Cerkev sv. Jerneja se nahaja na manjši vzpetini, kjer se odpira razgled na nasprotno stran naselja, kjer ležijo razvaline nekdanjega Starega gradu. Cerkev je bila v pisnih virih omenjena leta 1445, posvečena pa je bila leta 1613. V prvi polovici 18. stoletja so cerkvi sv. Jerneja prizidali zakristijo in kapeli, ladja je bila obokana v 19. stoletju. V cerkveni notranjosti so najbolj znameniti baročni oltarji, kjer ima glavni oltar letnico 1757 ter nagrobne plošče iz 17. stoletja. Okoli cerkve uspevajo stare mogočne lipe.

Šmarje so večji razpotegnjen kraj, ki se nahaja sredi Šavrinskega gričevja. Vas stoji na slemenu med vrhovoma Grintovcem na zahodu in Poljanami na vzhodu. Ime izvira iz Sancta Maria, kot se je vas nekdaj imenovala. Župna cerkev Brezmadežne Matere božje se nahaja v samem starem vaškem jedru. Verjetno je zrasla na temeljih predromanske cerkve iz 11. stoletja. V začetku 13. stoletja so pričeli cerkveni kompleks obnavljati in širiti. Leta 1222 je prenovljeno cerkev posvetil koprski škof Beato Assalone, na kar spominja kamnita plošča, vzidana na zunanji, južni strani cerkve. Leta 1730 je bila cerkev v času župana Antona Rojca znova rekostruirana in razširjena, vendar je sedanjo podobo dobila šele leta 1925, ko so jo predelali po načrtih Koprčana Giovannija Mayerja. Še enkrat je bila tako posvečena 8. decembra 1926. Cerkvena notranjščina je preprosta in skromna, saj je bila cerkev leta 1831 oropana. Edina dragocenost iz nekdanje bogate zapuščine, ki se hrani v župnijskem arhivu, je glagolski misal iz leta 1631, ki spominja na nekdanje slovansko bogoslužje, odpravljeno leta 1833. Kropilnik, ki ga je izdelal kipar Norbedo iz Kopra, izvira iz leta 1933. Enoladijski cerkveni prostor zaključuje raven strop in poligonalni prezbiterij s kupolo nad oltarno mizo. Že leta 1700 je škof Paolo Naldini v svojem Cerkvenem krajepisu poročal, da notranjost krasi pet lepih oltarjev. V okoli 18 metrov visokem zvoniku, ki je grajen iz klesancev peščenjaka, kot je tudi sama cerkev, je vzidana ura in tranzena oziroma kamnito okno iz 9. stoletja, ostanek najstarejše cerkve na tem področju. Poleg župne cerkve Brezmadežne device Marije so bile v vasi še tri cerkve, od katerih je ostala le cerkvica sv. Antona puščavnika na pokopališču, ki jo je leta 1488 posvetil koprski škof Giacomo Valaresso.

Štanjel je slikovito naselje, ki se nahaja na pobočju griča Turn. Je eno izmed najstarejših kraških naselij. Štanjel je bil zaradi strateške in prometno-geografske lege pomemben že od mlajše železne dobe naprej. Naselju dajeta poseben pečat renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela. Grad Štanjel je bil zgrajen na srednjeveških zasnovah, ki so bile vključene v razširjeno grajsko zasnovo. Grad so začeli širiti grofje Cobenzli v 16. stoletju in mu ob koncu 17. stoletja dali dokončno podobo. Grofje so si za svojo grobnico izbrali cerkev sv. Danijela, ki je bila narejena sredi 15. stoletja in nato predelana v 17. stoletju. V 15. stoletju so na sosednjem griču zgradili cerkev sv. Gregorja s pokopališčem, ki ima značilen limonasti zvonik. Tukaj je pokopan tudi znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki se je rodil v Kobdilju pri Štanjelu. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel zavarovali z obzidjem, ki je v svoj okvir vključilo hiše, grad in cerkev. Zunaj naselja je bila prva hiša zgrajena šele v sredini 19. stoletja. Grad Štanjel je skupaj s cerkvijo sv. Danijela in glavnim trgom pomemben sestavni del naselbinskega jedra naselja.

Stari trg pri Ložu je gručasto trško naselje, ki se nahaja pod Ulako v Loški dolini. Dolina je z vseh strani zaprta kraška globel z dokaj ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Racne gore do Blok, do mogočnega Snežnika in Javornikov. Loška dolina spada po vseh naravnih značilnostih med značilna kraška polja, ampak se po obliki, legi ter vodnih razmerah, pa tudi po gospodarski rabi prostora dokaj razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju Ljubljanice. Odprt in precej raven, njivski in travnat svet sredi gozdov se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 metri. V dolini so pogoste poplave zlasti v jesenskem času, ko močno dežuje. Kot posebnost kraškega sveta je znana Križna jama, ki leži na severnem robu Loške doline in ima 22 jezer. Poznana je po najdbah kosti ledenodobnega jamskega medveda. Loška dolina je bila poseljena že v prazgodovinski dobi. V antičnem času je bila pomembno križišče prometnih poti. Tukaj je bilo razpotje več rimskih smeri. Ob rimskih naselbinah so se v zgodnjem srednjem veku razvile naselbine z novimi ljudstvi. Pod Ulako se je v središču doline razvilo primitivno tržišče in ob njem naselje Stari trg, ki je še danes središče loške doline. V pisnih virih se prvič omenja leta 1237. V samem jedru Starega trga stoji župnijska cerkev svetega Jurija. Je sedež pražupnije, ki je bila ustanovljena v drugi polovici 12. stoletja. Sakralni objekt je prvič omenjen leta 1221. Prvotna romanska cerkev je bila velikokrat prezidana, nov prezbiterij je dobila v letu 1643. Na cerkvenem podstrešju so se ohranile zanimive freske iz začetka 16. stoletja. Pri Starem trgu pri Ložu vodi z Blok, obsežne skledaste planote, Evropska pešpot E-6, ki se nato nadaljuje mimo naselja Nadlesk in naprej do grada Snežnik. Grad spada med najbolje ohranjene grajske objekte na Slovenskem, zlasti je bogata njegova notranjost.

Sv. Anton je slikovito naselje, ki se nahaja na podeželskem predelu Slovenske Istre, v bližini Kopra. Gradnjo cerkve, ki jo je gradil mojster Pavel Konc skupaj z laičnim upraviteljem cerkvenega premoženja Antonom Grgurićem, so zaključili 20. maja 1567. Nova cerkvena stavba je zrasla na temeljih starejšega oratorija, za katerega je skrbelo staroselsko prebivalstvo ob pomoči bratovščin sv. Antona Opata, sv. Janeza in sv. Roka, ki so kasneje sodelovale pri ločitvi od matične župnije v Kubedu in nastanku nove župnije oziroma kuracije v Sv. Antonu (1582). Prvotna cerkvena stavba, ki je nastala iz razširjenega oratorija, je imela tri oltarje, ki so stali nasproti vhoda in so bili posvečeni sv. Roku, sv. Antonu Puščavniku ter sv. Janezu Krstniku. V 17. stoletju so cerkev razširili, tako da so sezidali glavno kapelo in vanjo postavili oltar sv. Antona Puščavnika s Carpaccievo sliko, preostala dva oltarja pa sta ostala prislonjena na stenah ladje. S tem je cerkev dobila tudi prostorno zakristijo, ki je bila zgrajena leta 1694. Nad njenim vhodom so se ohranile baročne freske. V 17. stoletju so cerkveno ladjo opremili še z oltarjem Karmelske Matere Božje in oltarno mizo, pod katero pa so, potem ko jo je načel zob časa, postavili nov lesen oltar, posvečen sprva Najsvetejšemu, kasneje pa sv. Jožefu. Naldini v letu 1700 omenja, da je vseh pet oltarjev bogato okrašenih z odličnimi slikami, bogatimi lesorezi, pozlačenimi balustradami in marmornimi stopnicami. Med slikarskimi deli, ki danes krasijo notranjščino, je najbolj dragoceno delo koprskega slikarja Zorzija Venture Brajkovića, Mati božja z detetom in svetniki iz leta 1600, ki naj bi bilo prvotno v oltarju sv. Janeza Krstnika in je v 17. stoletju krasilo cerkev skupaj s Carpaccijevo sliko sv. Antona Puščavnika, za katero pa je v 19. stoletju izginila vsaka sled. Glavni oltar v prezbiteriju cerkve danes krasi podoba sv. Antona Puščavnika, delo slikarja E. de Troya iz leta 1925. Ob vhodu v cerkev na desni strani stoji kropilni kamen iz leta 1674, nekoliko stran pa steno krasijo nedavno odkrite gotske freske. Med župnikovanjem J. Vidalija je bila cerkev leta 1768 znova prezidana in povečana, o čemer priča tudi napis nad vhodom, ki se je ohranil do danes. Do novih, vidnejših posegov je prišlo v času župnika J. A. Brozine, ko so leta 1842 povišali in utrdili zid na severni strani cerkve in njenega pokopališča, leta 1859 pa z zidom obdali še zemljišče na vzhodni strani cerkve. Ob severovhodni strani so v letih od 1845 do 1847 zgradili tudi zvonik visok 28,97 metrov.

Sveti Peter je manjše naselje, ki spada v Občino Piran. Piransko podeželje je zanimivo in slikovito območje, ki zajema vasi Dragonjo, Novo vas, Padno, Sv. Petra in Sečovlje. Sveti Peter se nahaja na skrajnem jugovzhodu Šavrinskega gričevja. Razloženi kraj, ki ima značilno gručasto jedro, obsega tudi zaselke Špehi, Šterenci, Koščiči, Kozloviči, Ivankovec in Goreli. Leži na slemenu in pobočjih med dolinama potoka Drnica in reke Dragonje. Prva omemba vasi sega v začetek 11. stoletja, ko jo je kralj Henrik IV. dodelil freisinškemu škofu. V 13. stoletju je bila priljučena Beneški republiki. Pod imenom S. Pietro dell'Amata je bila leta 1525 vrisana na prvi zemljevid Istre. Leta 1797 je bila dodeljena Avstriji do leta 1918. Od leta 1954 do leta 1992 se je kraj imenoval Raven. Cerkev sv. Petra se nahaja na robu vaškega jedra in po njej je naselje dobilo ime. Vaška cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1579. Hrani izjemen renesančni spomenik tj. kamnit reliefni oltar, ki je delo kiparske delavnice Pietra Lombarda iz Benetk. Cerkev je bila obnovljena leta 1760, renesančni oltar je bil restavriran leta 1997. V kraju je zanimiva Tonina hiša, ki predstavlja strokovno obnovljeno tipično bivališče podeželskih prebivalcev. Grajeno je iz kamna, ki je pozimi lovil sončne žarke, poleti pa s hladom ščitil prebivalce pred pripeko. Poleg rekonstruirane oljarne s stiskalnico in mlinom v pritličju so v prvem nadstropju na ogled značilni podeželski bivalni prostori. Dragoceni spomenik je dobil ime po Toni Goreli, ki je bila premožna kmetica in o kateri še danes živi ustno izročilo. Za hišo je eden od številnih istrskih kalov. Vrh slemena se nahaja cerkev sv. Duha, od katere je čudovit razgled na bližnjo okolico.

Tinjan je zanimiva gručasta vasica, ki se razprostira na vrhu istoimenskega hriba (374 m). Leži v bližini državne meje z Italijo in je zaradi svoje izpostavljene lege velikokrat na udaru burje. Tinjan spada v podeželsko območje Mestne občine Koper. Tinjan naj bi s svojim slikovitim razglednim položajem nastal že v obdobju začetka železne dobe. V prvem tisočletju pr. n. št. je bil utrjena postojanka, kasneje pa rimska in srednjeveška trdnjava. Na območju sedanjih stavb se je nekdaj nahajalo prazgodovinsko gradišče, od katerega so še sedaj vidni ostanki obrambnega zidu. Cerkev sv. Mihaela predstavlja jedro naselja. Obnovljena je bila pred letom 1700. Je enoladijska, glavni baročni oltar je bil narejen iz rožnatega in sivega marmorja. Na južnem delu stene zakristije je vzidana kamnita glava, ki najbolj verjetno izhaja iz rimskega obdobja. Nad vhodom v zvonik je viden kamniti relief Križanega, ki je iz leta 1704. Pred cerkvijo svetega Mihaela raste slikovita stara košata lipa.

Naselje Velike Bloke se razprostirajo v osrednjem delu Bloške planote pod hribom Liscem in spadajo v občino Bloke. Zahodno od kraja teče potok Bloščica, ki je največja površinska voda planote. Pod Bloškim hribom je izvir Beča. Cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v južnem delu Velikih Blok. V pisnih virih se prvič omenja leta 1581. Pred pročeljem stojita lipi. V Slavi Vojvodine Kranjske se cerkev omenja kot trinajsta podružnica takratne župnije svetega Mihaela. Toda sedanja cerkev ni tista, ki se omenja v Slavi vojvodine Kranjske. Današnja stavba je bila sezidana pred 135 leti in ima baročno zasnovo. Zaradi kapelic na vsaki strani 21-metrske ladje ima značilno obliko križa. V cerkvi so trije leseni oltarji. Gornji del glavnega oltarja izvira iz 18. stoletja in je še iz stare nižje in manjše cerkve, njegov umetnik pa ni znan. Na sredinskem delu je v tronskem okviru slika Marije Vnebovzete, na desni je kip svete Ane, na levi pa kip svetega Joahima. To sta bila starša od Marije. Na spodnji levi strani se nahaja kip svete Marjete, na desni strani pa kip svete Katarine Aleksandrijske. Glavni oltar čisto na vrhu krasi kip svete Trojice. Stranska oltarja sta bila prinešena iz cerkve svetega Mihaela po letu 1891, narejena pa sta bila leta 1855. V zvoniku sta dva bronasta zvonova, ki izhajata iz leta 1920 ter sta bila izdelana v livarnah in strojnih tovarnah v Ljubljani. Na enem je napis:«Nezgod nas varij, o Marija.«. Na drugem paa lahko preberemo:«Svetovna te vojska je vzela, zvoni o Marija vedno na mir!« Cerkev Marije vnebovzete je bila nazadnje obnovljena med letoma 1989 in 1999. Takrat je dobila novo fasado, zvonik pa bakreno streho, za zaključek pa so prekrili še ostali del cerkve. V nočnem času je sakralni objekt lepo osvetljen in ima urejeno mehansko zvonjenje.

Cerkev svetega Volbenka spada med starejše na Bloški planoti. Ker je bila večkrat prezidana, ne daje takšnega videza. V času polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja se omenja kot enajsta podružnica. V letih 1865 in 1866 je bila cerkev svetega Volbenka prenovljena in podaljšana, zvonik pa je ostal. V letu 1866 so jo blagoslovili hkrati z novim oltarjem. Leseni oltar je delo Janeza Šubica iz Škofje Loke leta 1865. V tronu stoji kip svetega Volbenka z dvema angeloma. Na desni je kip svetega Roka, na levi pa kip svetega Mihaela. Na vrhu je Mati Božja v žarkih in oblakih, spremljata pa jo kipa svete Neže in svete Jere. Umetniški križev pot je bil nekdaj v lasti župnijske cerkve pri Fari in je iz leta 1858. Namesto stranskih oltarjev sta dve oljni sliki, na njih pa so podobe svetega Vincenclija in svetega Tilna. Avtor je Janez Šubic, nastali pa sta leta 1867. V zvoniku visita dva jeklena zvonova iz Jesenic, bronasti zvonovi pa so izginili med prvo svetovno vojno kot pri večini cerkva na območju Blok. Cerkev svetega Volbenka je leta 1987 dobila nov oltar, ki je obrnjen proti ljudstvu in je delo kiparja Staneta Jarma. Na njem so upodobljeni perica lanu, bloški furman in Marija z Jezusom. V letu 1999 je bil ponovno temeljito obnovljen zaradi črvivosti, 25. junija istega leta pa ga je blagoslovil škof Kvas. Zanimivo posebnost predstavlja kapelica, ki stoji nasproti cerkve. Narejena je bila nad vodnim izvirom, od koder teče voda v korito, ki je nekdaj služilo za napajanje živine. V kapelici je bil včasih kip svetega Antona, ki so ga žal ukradli. Po njem je tudi izvir dobil ime Antonov studenec.

Vremšcica je slikovito pogorje, ki se razteza med obmocjem Pivke, Divace in Senožec. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremšcice je Velika Vremšcica. Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozracje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja. Na Vremšcico se je možno povzpeti po eni od oznacenih nezahtevnih planinskih poti, ki vodijo nanjo iz Vremske doline, od Škocjanskih jam ali iz Senožec. Izhodišca so Senožece, Volce, Gabrce, Lošcica, Gornje Ležece, Podgora, Famlje in Matavun. Cas hoje se giblje od najmanj uro in petnajst minut pa do najvec dve uri. Pri kamnitem stebru na vrhu se nahaja skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig pa je vgrajen na steber. Severna pobocja Vremšcice so vecinoma porasla z gostim bukovim gozdom, južna pa so vecinoma travnata. Domacini pravijo Vremšcici, dolgemu gorskemu slemenu, na kratko tudi Gora. Za prebivalce Vremske doline je imela velik pomen v preteklosti zaradi gozda, sena in paše. Nekdaj so prostrani travniki dajali pašo mnogim tropom ovac. Blizu vrha Vremšcice stoji cerkvica sv. Urbana, ki je poznan kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Na južnem pobocju pogorja, ki ga precka južna železnica, so se blizu železniške postaje v Gornjih Ležecah ohranili vodni bazeni ali tajhi. Ob tajhih je bil ob železniški progi speljan vodovod, ki je potekal cez kraško planoto vse do Nabrežine v Italiji, služil pa je za preskrbo prebivalstva in za oskrbo parnih lokomotiv. V okviru gostinske ponudbe se v naselju Vremski Britof nahaja Okrepcevalnica Vremšcica, ki sprejme do 60 gostov. Obiskovalcem postrežejo z domacim ovcjim mlekom in razlicnimi vrstami skute in sira. Po predhodnem dogovoru je možen prikaz procesa sirarstva ali voden ogled kmetije. V okolici je možno tudi kolesarjenje ali hoja v neokrnjeni naravi.