Mesto Ajdovščina se razprostira pod strmim robom Trnovskega gozda in ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Kraj je gospodarsko in kulturno središče slikovite Vipavske doline ter sedež občine Ajdovščina. Staro mestno središče z ozkimi in zavitimi ulicami je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Sredi jedra se nahaja Lavričev trg, v bližini katerega stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. Na prostoru današnje cerkve je bilo v času Rimljanov pokopališče. Prvi začetki krščanskega svetišča naj bi segali že v konec antične dobe. V cerkvi je največja umetnina baročna upodobitev križevega pota, ki je ena najbolj znanih in najstarejših upodobitev v Sloveniji. Avtor tega dela je domačin Anton Cebej (1722 – 1774). Poleg baročnega križevega pota je cerkveni slikar pustil svoj pečat tudi z oltarnimi slikami in freskami. Cerkveno notranjost sta v kasnejših letih okrasila še slikarja Krištof Zupet in Del Neri. Novejši del Ajdovščine se je razvil ob nekdanjem zaselku Trnje in cesti proti Novi Gorici. Po drugi svetovni vojni je južno od mesta nastalo industrijsko območje. Danes predstavlja Ajdovščina najmočnejše središče Vipavske doline. Na zahodnem delu stoji športno letališče.

Beltinci so največje naselje v Občini Beltinci. Naselje na Dolinskem ima bogato in razgibano preteklost. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1322. Največje znamenitosti v Beltincih so grad Beltinci, cerkev sv. Ladislava z grobnico rodbine Zichy, Beltinska ali Rousova kapela in drugo. Cerkev sv. Ladislava je eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov iz poznega 19. stoletja v Prekmurju. Zgradba je nastala že leta 1742, vendar so jo temeljito prenovili med leti 1893 in 1895. Dunajski arhitekt Max von Ferstl je baročno stavbo podaljšal, ji dodal stransko ladjo in dozidal Marijino kapelo. Zunanjost cerkve je dekoriral v neobaročno-klasicističnem slogu. V Marijini kapeli je družinska grobnica rodbine Zichy. V kapeli je znameniti zgodnje renesančni relief Madone z detetom, ki ga slogovno lahko opredelimo kot beneško delo mojstra iz kroga Pietra Lombarda. Lombardi je bil vodilni kipar v Benetkah konec 15. stoletja. V okolici cerkve sv. Ladislava si lahko ogledamo beneški vodnjak iz 17. ali 18. stoletja in pomanjšano kopijo stebra sv. Teodorja v Benetkah.

Bled se uvršča med enega izmed najbolj edinstvenih krajev v Sloveniji, ki ga vsako leto obišče mnogo turistov. Znan je predvsem po otoku s cerkvico in gradu na skalnati pečini. Cerkev svetega Martina se nahaja ob robu središča Bleda, v smeri proti Blejskemu gradu. Zgrajena je bila leta 1905 na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja. Že pred letom 1000 pa je bila postavljena tukaj prva kapela. Načrte za gradnjo je naredil prof. Friderich von Schmidt, ki je bil tudi avtor mestne hiše na Dunaju. Arhitekt Josip pl. Vancaš pa je načrte spremenil predvsem glede notranje oprave. V cerkvi svetega Martina lahko vidite plastike konzervatorja Ivana Vurnika iz Radovljice, ki so narejene večinoma iz kararskega marmorja. Akademski slikar Slavko Pengov je med letoma 1932 in 1937 poslikal cerkev s freskami. V letih pred drugo svetovno vojno je največji slovenski arhitekt Jože Plečnik projektiral vrtno znamenje, ki ga lahko vidite pred cerkvijo. Obzidje iz 15. stoletja, ki se je ohranilo do današnjih dni, spominja na Turške vpade. Zraven cerkve lahko vidite še stavbo župnije Bled.

Bovec je znano turistično središče, ki se nahaja ob severnem robu Bovške kotline. Leži pod pobočjem Rombona, kotlino pa obdajajo še Kaninsko pogorje, Svinjak, Javoršček in Polovnik. Med Rombonom in Svinjakom se v kotlino izliva reka Koritnica, med Svinjakom in Javorščkom pa priteče smaragdna reka Soča. Bovec je v pisnih virih prvič omenjen leta 1174, halštatske najdbe pa kažejo na zgodnjo poselitev. Naselje leži ob nekdanji prometni poti po Soški dolini. Bovec je postal mesto leta 1951. Poleg starega trškega jedra obsega še Brdo, Malo vas, Kaninsko vas in Dvor. Staro trško jedro, kjer prevladuje značilen bovški tip enonadstropne hiše, leži pod župnijsko gotsko cerkvijo sv. Urha, ki so jo v sedanji podobi naredili po 1. svetovni vojni. V cerkvi so ostanki starega svetišča vidni v preddverju. Okolica Bovca je izredno primerna za številne sprehode. Obiskovalci v kraj prihajajo spomladi in poleti zaradi ribarjenja v Soči, veslanja po divjih vodah in planinarjenja po širši gorski okolici. V letu 1980 so kilometer južno od Bovca naredili športno letališče za jadralna in motorna športna letala. Cerkev Device Marije v Polju stoji ob cesti v Čezsočo. Majhna gotska cerkev je bila sezidana v 16. stoletju. V cerkvici so ohranjene freske slikarja Jerneja iz Loke (1529). Gotski stil je viden v visokih oknih in rebrastem oboku v prezbiteriju. Cerkev Device Marije je bila v času prve svetovne vojne poškodovana, vendar so jo kasneje obnovili. Danes je prizorišče mnogih dogodkov, zaradi akustične posebnosti tudi koncertov.

Bovec je mesto naselje, ki predstavlja središče zgornje Soške doline. Poleg Bovca spadata v zgornjo dolino še kraja Kobarid in Tolmin. Dolina leži tik ob Triglavskem narodnem parku, ki je edini narodni park v Sloveniji. Priljubljeno turistično središče obdajajo alpski dvatisočaki ter reki Koritnica in smaragdna Soča. Znamenito panoramsko podobo daje Bovcu slikovita gora Svinjak. Nekdaj je bila za Bovec pomembna stara prometna pot, ki je povezovala Trst z Dunajem. V kasnejšem času so kraje na Bovškem močno zaznamovale bitke 1. svetovne vojne. Danes je Bovec poznan po dolgi turistični tradiciji, številni ponudbi športnih aktivnosti in tradicionalnih prireditvah. Cerkev sv. Urha je osrednja bovška cerkev, ki se nahaja v starem trškem jedru Bovca. Odlikuje jo dominantna lega na visokem platoju, do katerega vodi monumentalno stopnišče. Cerkev je bila narejena v letu 1192 kot srednjeveška stavba, v letu 1720 je bila razširjena kot baročna in nato je bila v letu 1860 preoblikovana v neoromanskem slogu. Cerkev ima glavno fasado narejeno v neoromanskem stilu. V cerkveni ladji so ohranjeni ostanki gotske zidave, katere sledovi so razvidni v gotskem slavoloku v vzhodni steni ladje in v gotskih portalih. V notranjosti prezbiterija je monumentalen baročni oltar, ki je narejen iz rdečkastega kamna. Slikoviti notranjosti dajejo dodatno zanimivost okna, ki jih zaznamujejo podobe iz raznobarvnega stekla (vitraži), zunanjost pa dopolnjuje veličasten zvonik.

Brdo pri Lukovici je zanimivo gručasto naselje, ki spada v Občino Lukovica. Kraj se razprostira na podolgovati, nizki terasi, ki se dviguje severozahodno od Lukovice nad glavno cestno povezavo Ljubljana – Celje. Brdo pri Lukovici se v pisnih virih omenja v 14. stoletju, poseljeno pa je bilo že času prazgodovine, o čemer pričajo gomile, ki jih je omenjal polihistor Janez Vajkard Valvasor. Nekdaj majhna vas, nato kraj uradništva, gospostva in inteligence, sedaj pa spomenik bogate zgodovine in zanimiv kraj za kratek oddih. V Brdu se nahaja mogočen renesančni grad Brdo, ki so ga grofje Lamberg sezidali leta 1552. Tristo let kasneje se je tukaj rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je slovensko literaturo obogatil s svojimi znamenitimi deli. Na gradu Brdo je otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tukaj službovala skladatelja Anton Lajovic in Oskar Dev. Grajski zidovi so predstavljali pester mozaik zgodovine vse do časa druge svetovne vojne, ko je bil grajski objekt požgan in nato nikoli več obnovljen v prvotno stanje. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki vabi svoje vernike, je pomembna sakralna stavbna dediščina. Sezidana je bila leta 1718 na območju prvotne grajske kapele. Župnijska cerkev je bila nato predelana leta 1753 in leta 1883. Cerkev ima v notranjosti baročno opremo, poslikana pa je z Jelovškovimi freskami na fasadi. Zelo zanimiva je sončna ura. Cerkev Marije Vnebovzete se nahaja vzhodno od gradu Brdo. Poleg cerkve se nahajajo Osnovna šola Janka Kersnika, župnišče in rojstna hiša znanega slovenskega kulturnega delavca, skladatelja in odličnega zborovodja, Franceta Marolta (1891-1951). Nad Maroltovo domačijo se vzpeja Čebelarski center Slovenije, kjer se v neokrnjeni naravi poučimo o zeliščni-čebelarski učni poti medovitih rastlin.

Bazilika Lurške Marije je mogočna troladijska bazilika v Brestanici. Gradili so jo v letih med 1908 in 1914. Zgrajena je v neoromanskem slogu. Ima prečno ladjo, zvonika in nadstopni zakristiji. Notranjost je leta 1911 poslikal Italijan Oswaldo Bierti. Uvršča sem med najlepše sakralne stavbe v Sloveniji. Bazilika je postala leta 1929. V tem času so v notranjosti postavili orgle. V njej so zanimivi Sočutna – Mati božja s sinom v naročju iz prve polovice 15. stoletja, ki stoji povsem prenovljena v krstni kapeli, dvometrski kip lurške Marije, ki so ga izdelali v Parizu in čudovita vitražna okna. Bazilika Lurške Marije je znana kot slovenski Lurd, saj so pri njeni gradnji s prispevki sodelovali Slovenci iz vseh koncev tujine in domovine. Na prvo nedeljo v mesecu septembru je posebej obiskano vsakoletno srečanje invalidov, bolniko in ostarelih. Glavni shodi so na lurško nedeljo po godu Lurške Matere božje ter na obletnico posvetitve.

Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Gotska cerkev svetega Hieronima stoji na skalnatem razglednem hribu Tabor, zahodno od naselja Vransko in severovzhodno od Prapreč ter spada v Občino Vransko. Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče Občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na Taboru, ki nudi prelep razgled po Spodnji Savinjski dolini, stoji cerkvica sv. Hieronima. V zasnovi poznogotska podružnična cerkev iz prve polovice 15. stoletja je od prvotne podobe ohranila tlorisno zasnovo enoladijske cerkve s triosminskim prezbiterijem. Zunanjščino opirajo polkrožni stebri, v prezbiteriju so ohranjeni ostanki gotskih oken s krogovičji. V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja. V bližini cerkve, okoli 15 minut hoje, se nahaja suha kraška jama Škadavnica. Dolga je 41 metrov, v globino pa sega 16 metrov. V dvorani so podorni bloki, grušč, bogata je s stalaktiti. V njej gnezdijo sove, opazijo se tudi netopirji in žuželke.

Cerklje na Gorenjskem se nahajajo na severnem robu rodovitnega Kranjskega polja, pod smučiščem Krvavec, na križišču krajevnih cest iz mednarodnega letališča Brnik, Visokega in vasi Komenda, ki je staro cerkveno središče. Območje je bilo naseljeno že v času antike, o čemer pričajo arheološka najdišča na Krvavcu in v Šmartnu. V pisnih virih se naselje prvič omenja sredi 12. stoletja kot Trnovlje, z današnjim imenom pa po letu 1239. Naselje ima gručasto vaško jedro, ki je bilo najprej zgoščeno okoli cerkve in kasneje podaljšano proti severu ob potoku in prometni žili. Nadstropne stavbe v vaškem jedru so zidane, v tlorisu pravokotne in večinoma iz 19. stoletja. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete se nahaja na dominantnem mestu v samem središču naselja in velja za največjo cerkev v cerkljanski občini. Prva cerkev naj bi bila tukaj že v 9. stoletju. Ob Marijini cerkvi sta na začetku 13. stoletja stali še dve manjši cerkvi, cerkev svetega Mihaela in cerkev svetega Tomaža. Starejša cerkev Marije Vnebovzete je bila podrta leta 1777 in na njenem mestu so nato po načrtih Hoferja sezidali baročno zgradbo dvoranskega tipa. Glavni cerkveni oltar je eno od najbolj bogatih poznobaročnih stvaritev na območju Gorenjske. Avtor ni poznan, plastike pa so delo mojstra, ki je imel vzgled pri Francescu Robbu. Nad oltarjem je slika Leopolda Layerja Marijino vnebovzetje. Na zadnjih stranskih oltarjih sta prav tako njegovi sliki, in sicer sveta Uršula in sveta Notburga. Domačin Ivan Franke je ustvaril Križev pot in sliko Nadangela Mihaela v zadnjem desnem stranskem oltarju. Matija Koželj je ustvaril freske na kupolah prezbiterija in ladje. Vhodno lopo cerkve Marije Vnebovzete je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Med vpadi Turkov je bila cerkev obdana s taborskim obzidjem in s štirimi obrambnimi stolpi. Obzidje je bilo porušeno v sredini 19. stoletja.

Stiški samostan se nahaja med dolenjskimi griči. Med redkimi delujočimi samostani je edini, ki pripada cistercijanom. Cistercijanski red je nastal leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Citeaux in po kraju tudi dobil ime. Ustanovitelji so bili trije svetniki, ki so bili benediktinski menihi iz samostana v kraju Molesme. Samostan je danes pomemben kulturni in verski spomenik. Leta 1136 ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Takrat je dobil tudi mnogo posesti. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje pa tudi dušnemu pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je doživel veliko turških napadov in imel nato krizo v 16. stoletju. Ponoven razcvet doživi v 17. stoletju. Ta je trajal do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898. Je najstarejši na slovenskem ozemlju. V samostanu je živel pater Simon Ašič, znani slovenski zdravilec. Tukaj sta se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Kompleks samostana sestavljajo romanska samostanska cerkev - bazilika, ki je bila v baroku dvakrat predelana, zgodnjegotski križni hodnik s freskami ter vrsta stavb s preobleko iz 17. in 18. stoletja. V prvem nadstropju so muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja. Del vrta v obzidju na južni strani obsega meditativni park, ki je povsem oddaljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. V trgovinici lahko kupite tudi priznana zelišča patra Ašiča in izdelke drugih menihov.

Župnijska cerkev svetega Lenarta stoji na pobočju v severnem delu naselja Col ob cesti. Do nje vodijo kamnite stopnice. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki ima na vzhodni strani prizidano zakristijo, ladja in zvonik, ki je vključen v fasado. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1499. Leta 1751 je bila na Colu ustanovljena kaplanija. Srednjeveška cerkev se je nahajala na pokopališču južno od vasi. Prvi kaplan in beneficiat na Colu Lovrenc Prinčič ji je dal leta 1759 prizidati nov zvonik. Leta 1895, ko je bila ustanovljena župnija, so pričeli na drugi lokaciji graditi večjo cerkev v neorenesančnem slogu, ki je bila končana do posvetitve leta 1905. Leta 1937 so staro cerkev porušili. Cerkev svetega Lenarta je sezidana na tlorisu v obliki grškega križa. Južni in severni krak sta podaljšana z oltarno travejo. Prezbiterij je ravno zaključen. Glavna cerkvena fasada je razdeljena v tri osi. Osrednjo os predstavlja rahlo izstopajoč zvonik, ki spodaj uokvirja glavni portal, zgoraj pa predira nakazano trikotno čelo fasade. Zvonik je zaključen s kamnitim konzolnim vencem in čebulasto streho, ki nakazujeta na lokalno stavbarsko tradicijo. V notranjosti pilastri delijo z oprogami stene in obok v pole. V vsaki poli se nad okni v potlačen banjasti obok zarezujejo sosvodnice. V stranskih krakih ustvarjajo sosvodnice izgled križnega oboka. Med ladjo in prezbiterijem je pilastrski slavolok. Neorenesančni veliki oltar tabernakeljskega tipa, ki je posvečen svetemu Lenartu, je bil izklesan iz marmorja okoli leta 1900. Nad menzo se nahaja predela s tabernakljem, ki ga pokriva polkupola s križem. V nišah ob polkupoli se nahajata angela iz mavca, ob oltarju pa kipa svetega Metoda in svetega Cirila iz belega peščenjaka. V oltarno steno je vzidan marmorni okvir s preklado in pilastri. V okvirju je slika svetega Lenarta, ki je delo Henrika Dejaka iz leta 1905. Novi daritveni oltar je delo Emila Fijavša iz leta 1979. V stranskih krakih sta stranska oltarja Srca Jezusovega in Matere Božje v obliki neorenesančne edikule. Izdelana sta bila iz marmorja in kamna v začetku 20. stoletja. Marijin kip spremljata kipa svete Lucije in svetega Frančiška Ksaverja, kip Srca Jezusovega pa figuri svetega Alojzija Gonzage in svetega Jožefa. Na levi strani slavoločne stene je razpelo s Križanim, ki nosi letnici 1897 in 1923. Pod korom stoji kamnit renesančni kropilnik iz stare cerkve, ki ima napis in letnico 1607.

Divača je večje urbanizirano naselje, ki se nahaja v vzhodnem območju Krasa. Spada med najbolj pomembna prometna križišča na tem predelu. V kraju imajo vrtec, osnovno šolo, lekarno, pošto, gostilne, trgovine, občinsko stavbo, bencinsko črpalko, knjižnico, podružnico banke in ostalo. Divača je bila v pisnih virih prvič omenjena v 15. stoletju kot manjša obcestna vasica, kjer so se večinoma ukvarjali z rejo ovac. Največje kulturno – zgodovinske znamenitosti so Škrateljnova hiša, katere jedro je iz 17. stoletja, cerkev sv. Antona, muzejska 17 metrov dolga parna lokomotiva, kamnit vodni zbiralnik in drugo. Škrateljnova domačija velja za izjemen spomenik kmečkega stavbarstva in v letu 1992 so jo razglasili za etnološki spomenik. Danes ima v njej prostore Muzej slovenskih filmskih igralcev, na ogled je pa tudi stalna razstava, ki je posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini. Cerkev svetega Antona Puščavnika je slikovita manjša cerkev, ki se nahaja v središču starega dela Divače. Sezidana je bila leta 1603 in Janez Vajkard Valvasor je o njej napisal, da je na tem predelu stala cerkev že prej in da so v njej našli kelih, ki je imel napis – 1585, Mathias Deles a Divaz. Cerkev sv. Antona Puščavnika je narejena v baročnem stilu in enoladijska. V notranjosti so trije oltarji, ki so bili posvečeni v letu 1636. Na cerkvenem vhodnem portalu je vidna letnica 1856 s trikotnikom, ki vsebuje božje oko in žarke.

Dolenja vas pri Senožecah je vecje grucasto naselje, ki leži severozahodno od Senožec. Do njega vodi cesta, ki se odcepi od regionalne ceste Sežana – Senožece tik pred Senožecami. Vas se razprostira v razgibani pokrajini, ki je poznana kot Kras. Kras, ki ga imenujejo tudi Tržaški, Tržaško-Komenski, Komenski in Sežanski Kras, leži med Vipavsko dolino na severu, Tržaškim zalivom na jugozahodu, grebenom Vremšcice na vzhodu in hribovjem Slavnik in Brkini na jugovzhodu. Za pokrajino so znacilni kraški pojavi, kot so brezna in jame, slepe doline, ponori, vrtace, suhi doli ter udornice in koliševke. Ta slikoviti del Slovenije je znacilno povezan s konji lipicanci, vinom teranom in s pršutom. Dolenja vas je znana po studencu, h kateremu so nekdaj prihajali v sušnem obdobju po vodo iz bližnjih in oddaljenih vasi. Domacije so iz 18. in 19. stoletja in so razvršcene vecinoma v stegnjenem nizu. Enonadstropne hiše in gospodarska poslopja so krita z dvokapnimi korcnimi strehami. Cerkev Žalostne matere božje stoji severno nad vasjo Dolenja vas. Podružnicna cerkev je bila za kulturni spomenik lokalnega pomena razglašena leta 1992. Je enoladijska gotska taborska cerkev, ki je krita s skriljem. Ladji je bil leta 1465-70 prizidan rombasto obokan prezbiterij, ki je poslikan s freskami iz leta 1500. Cerkev Žalostne matere božje so predelali v 17. stoletju, zakristija je bila dozidana leta 1823, zvonik pred zahodno fasado pa leta 1850. Cerkev stoji znotraj taborskega obzidja. Ob njej je dobro ohranjen taborski stolp s strelnimi linami v štirih nadstopjih. Nekdaj je imela v stolpu vsaka domacija dolocen prostor, kjer so shranjevali živila. V cerkvi so odkrili cudovite freske, starejše v prezbiteriju so iz leta 1460, v ladji pa iz leta 1510 in na jih je opazen renesancni vpliv.

Dolenjske toplice so manjše naselje, ki se nahaja na zahodnem obrobju Novomeške kotline ob potoku Sušica in križišču lokalnih cest iz Podturna, Novega mesta in Soteske. Plitvo dolino potoka na vzhodu omejuje hrib Cvibelj, na zahodu pa hrib Cvinger. Kraj predstavlja središče občine Dolenjske Toplice. Naselje in topli vrelec se v pisnih virih prvič omenjata v 13. stoletju. Staro mestno jedro oblikujejo zdraviliške zgradbe iz 19. stoletja in cerkev svete Ane, ki stoji nasproti zdraviliškega trga. Ob južni strani cerkvenega objekta je ostanek nekdanjega taborskega obzidja s strelnimi linami. Župnija Toplice je nekdaj spadala v pražupnijo Novo mesto – Šmihel. Vikariat je postala leta 1481, župnija pa leta 1770. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1334. Prvotno se je imenovala cerkev Matere Božje v Toplicah pri Rožeku, kasneje je bila posvečena sveti Ani. Sedanja zgradba ima v osnovi ostanke predhodnice, srednjeveške cerkve iz 15. stoletja. To je vidno predvsem v prezbiteriju, ki ima značilno tlorisno obliko z zazidanimi gotskimi okni, ostanek pa je tudi gotski portal na pevskem koru. V času turških vpadov je bila srednjeveška gotska cerkev obdana z obzidjem. Ohranil se je del obrambnega zidu na južnem delu cerkve in en stolp s strelnimi linami. Današnja cerkev je bila zgrajena oziroma temeljito predelana leta 1656. Načrt je po vsej gotovosti delo takratnega župnika Matija Kastelica, ki je bil tudi arhitekt in nabožni pisatelj. Nanj spominja napis 1648 MK, ki je viden na krstnem kamnu in spada med najstarejši ohranjen del cerkvene opreme. Glavni oltar je nastal v drugi polovici 18. stoletja, v letu 1786. Predstavlja lep primer poznega, umirjenega baroka. Glavni del oltarja predstavlja tron, niša s pozlačenim okvirjem, v kateri se nahaja kip svete Ane. Ob njej so še kipi svetega Joahima, Jožeta, Pavla in Petra. Nad predelo oltarja je v atiki pod baldahinom razgibana in bogata skupina Marijinega kronanja. Cerkveno notranjost odlikujejo tudi lepa barvna okna, ki so delo Ivana Pengova.

Dolina Tamar je ledeniška dolina, ki se razprostira na skrajnem severozahodnem delu Slovenije. Najbolj vidno mesto nad dolino ima gora Jalovec (2645 m), ki je šesti najvišji vrh v Sloveniji. Tamar predstavlja nadaljevanje svetovno znane doline Planica. Kapela Marije Pomagaj v Tamarju je bila zgrajena leta 1936. Pobudnik in graditelj je bil tedanji rateški župnik Josip Lavtižar, sicer kranjskogorski rojak. V Kroniko je zapisal: »Število obiskovalcev Planice, obkrožene z vencem Julijskih Alp, iz leta v leto narašča. Da si ohranimo katoliški in slovenski značaj, potrebujemo v Tamarju tudi zunanje znamenje. To bo lepa in dosti prostorna Marijina kapela ob vznožju mogočnega Jalovca. Načrte zanjo je naredil arhitekt Skubic iz Ljubljane, blagoslovil pa jo je 23. avgusta 1936 škof dr. Gregorij Rožman. Leta 2002 je bila kapela v celoti prenovljena po zamisli umetnika p. Marka Rupnika. V prenovo celote spada strop, še posebej s svojo simboliko krogov. Prvi krog z rdečo božansko barvo spominja na Boga, kroga v sredi kapele predstavljata v zeleni barvi stvarstvo in v modri barvi človeštvo, trije krogi nad oltarjem v oranžni barvi in v zlatu pomenijo Božjo vsemogočnost in svetost. Oltar v obliki kocke predstavlja Božjo popolnost, urez v prednjo stranico kocke, okrašen z rdečo in zlato barvo predstavljata Kristusovo rano po kateri priteka Božja milost. Vrhunec prenove predstavljajo mogočni mozaiki p. Marka in njegove ekipe centra Aletti iz Rima. V kapeli mozaik predstavlja melišče na eni in steno na drugi strani, kamor je vpeta Marija Pomagaj obdana s slikovitim plaščem. V lopi kapele na prednji steni sta upodobljena lika dveh angelov. Angel na desni je ves v gibanju, čez ramo ima plezalno vrv, v roki drži žezlo z znamenjem Svete Trojice. Simbolika nam govori: Bog nam v svoji ljubezni vedno in povsod, v vsaki priložnosti, tudi v nevarnosti pošilja na pot angela varuha. Podoba angela na levi strani pa kaže lik, ki stoji trdno na mestu. Angel ima v eni roki rožo mogoto, ki predstavlja Božjo neminljivost in večnost, v drugi roki drži svet, znamenje, da Bog ljubi vsakega človeka, tudi tistega, ki je morda padel v prepad, in ga v svoji ljubezni vodi k sebi v svojo večnost.

Drežnica je manjše naselje, ki se nahaja na severozahodnem delu Slovenije in spada v Občino Kobarid. Kraj je razdeljen na Dolenji in Gornji konec. Mimo Drežnice tečeta potoka Ročica in Stopica. Leži na nadmorski višini okoli 560 metrov. Vas se razprostira na terasi in je z vseh strani obdana z visokimi hribi: na vzhodu Kožjak in Planica, na severovzhodu Krn, na severu greben Krnčice, na severozahodu greben Polovnika s Krasjim vrhom, Pirhovcem in Velikim vrhom ter drugimi ter na jugu Ozben in Volnik. Na zahodnem delu se terasasta dolina odpira proti gori Stol, od katere je deli reka Soča, ki se prav tukaj, pri Kobaridu, izlije iz soteske v širšo dolino. Za Drežnico je značilna posebna arhitekturna podoba. Hiše so nadstropne – kobariškega tipa, zidane in večinoma obrasle z vinsko trto beniko. Stavba je ponavadi ločena od gospodarskega objekta, hlev za živino se običajno nahaja pod stanovanjskimi prostori. Po senožetih in travnikih se nahajajo seniki, imenovani hlevi ter dvojni kozolci – stogi. V Drežnici je do začetka 20. stoletja stala cerkev svetega Jurija, ki so jo porušili in na njenem mestu sezidali novo. Gradnja sedanje cerkve svetega Srca Jezusovega se je pričela leta 1911, končana in blagoslovljena pa je bila naslednje leto. Načrte za cerkev je izdelal graški arhitekt Janez Pascher. Med Soško fronto v času prve svetovne vojne je sakralni objekt ostal nepoškodovan. Cerkev je triladijska zgradba s pročeljem in vhodnim stopniščem. Dolga je 40 metrov, osrednja ladja je visoka 21 metrov. Zgradba je zelo razčlenjena, z mnogimi triforami in biforami, z izredno členjenim zvonikom, z romarskimi frizi in z mnogimi arhitekturnimi elementi daje videz moderne benediktinske arhitekture. Zvonik je bil na začetku visok le 26 metrov, leta 1986 so ga dokončali in je visok 52 metrov. Fasada je razčlenjena na tri pasove. V spodnjem je stebriščni vhod s tremi arkadami. V srednjem predelu je rozeta. Najvišji del predstavlja trikotno čelo z romarskim frizom in trifornim oknom. Veličastna je tudi notranjost cerkve svetega Srca Jezusovega, na pevskem koru so ene največjih orgel na Goriškem. Glavni oltar je iz različnih kosov marmorja in mozaikov. Najlepši cerkveni okras so barvna okna, ki so delo znane innsbruške delavnice. Cerkev svetega Srca Jezusovega je ena izmed lepših v Sloveniji. Akademska slikarja Zoran Mušič in Avgust Černigoj sta leta 1942 poslikala celotno cerkev. Meseca marca v letu 1941 je goriška nadškofijska sinoda cerkev razglasila za božjepotno, oktobra pa za baziliko.

Gabrče so manjša vasica, ki spada v občino Divača. Vas je skrita na obrobju razgibanega Senožeškega podolja, na katerem se izmenjujejo prostrani travniki in gozdovi ter se pasejo številne črede drobnice. Senožeško podolje s severnega dela pred mrzlimi vetrovi varujejo Senožeška brda, katerih osojna pobočja padajo v zgornji del Vipavske doline. Na južnem delu podolje zapira pogorje Vremščica (1027 m), ki ga ločuje od Divaškega praga. Skozi Senožeče že stoletja vodijo pomembne poti od morja v notranje območje. Naselje, ki se prvič omenja že v 12. stoletju, se je razvijalo predvsem zaradi furmanstva. Gabrče so eno izmed izhodišč za nezahteven pohod na slikovito Vremščico. V gručastem kraju so domačije iz 18. in 19. stoletja, ki ležijo v stegnjenih nizih. Stanovanjski in gospodarski objekti so nadstropni, z dvokapnimi korčnimi strehami. Cerkev svetega Antona Padovanskega se nahaja na razgledni vzpetini nad vasjo. Je enoladijska stavba, ki ima triosmionsko zaključen prezbiterij in vhodno lopo. Cerkev je primer kraške renesančne arhitekture iz časa 17. stoletja ter z bogato baročno notranjo opremo v notranjosti. Do vhoda v obzidju vodi stopnišče, ki ga zaznamuje portal iz leta 1680. Je zanimiva razgledna točka.

Gorenja vas se razprostira ob reki Sori in njenem desnem pritoku Brebovščici v samem osrčju Poljanske doline. Naselje je upravno središče doline. Njeno jedro predstavlja osrednji vaški trg, kjer je zgoščena trgovsko-storitvena dejavnost. Gorenja vas je po drugi svetovni vojni z združitvijo manjših vasi na obeh bregovih Poljanske Sore in hitrim razvojem delovnih mest prerasla v največje naselje v občini Gorenja vas – Poljane. Na osrednjem trgu stoji Vodnjak ljubezni v času murenčkov, ki je delo akademskega kiparja Metoda Frlica. Začetki župnijske cerkve Mučeništva svetega Janeza Krstnika segajo v 14. stoletje, čeprav se prvič omenja šele leta 1623. Na mestu stare stavbe so pozidali novo cerkev okoli sredine 17. stoletja. Proti koncu istega stoletja je bila poslikana v pravi fresko tehniki. Slikani oltar je poznejšega nastanka, prav tako tudi freske v kapeli sv. Antona, ki naj bi nastale v prvi polovici 18. stoletja. Antonov oltar nosi letnico 1739. Streha zvonika izhaja iz obdobja zrelega baroka 18. stoletja. V župnijsko cerkev je bila povzdignjena leta 1788, ko je vladal cesar Jožef II. V sredini 19. stoletja so cerkev po požaru povečali za dolžino vhodne lope, na območju nekdanjega stranskega vhoda ob zvoniku pa je nastala Marijina kapela. Leta 1937 so pod debelim ometom odkrili dragocene freske. Cerkveni strop je grajen v obliki polkroga. Freske predstavljajo svetopisemske dogodke. Ladja je v dolžini 12 metrov razdeljena v tri polja. Cerkev Mučeništva svetega Janeza Krstnika je prvotno imela štiri oltarje. Vsi trije sedanji oltarji so v osnovi baročni, toda večkrat renovirani in predelani, kipi na njih so vsi novejši. Glavni oltar ima na sredini upodobljen Jezusov krst v reki Jordan.

Središče znamenitega Gornjega trga v Ljubljani zaznamuje baročna cerkev svetega Florijana, zavetnika pred požarom. Trg se je v bližini sedanjega predora pod grajskim hribom končal z mestnimi vrati, skozi katere se je nadaljevala cesta proti Dolenjski. Cerkev je nastala iz zaobljube ljubljanskih meščanov ob požaru, ki je prizadel mesto leta 1660. Zgradbo so pričeli graditi leta 1672 s prispevki dobrotnikov, deželnih stanov in magistrata. Gradnja je trajala več let: 1676 je bila dokončana ladja, 1680 zvonik, leta 1696 pa se cerkev skupaj s tremi oltarji omenja kot posvečena. Enoladijski zgradbi so kasneje prizidali kapelo Žalostne Matere božje in kapelo Kristusove ranjene rame ter jo zunaj in znotraj poenotili v centralizirano baročno cerkev s tlorisom latinskega križa. Sakralni objekt je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se od leta 1693 dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Glavni cerkveni portal je odličen kamnoseški izdelek druge četrtine 18. stoletja. Jože Plečnik ga je leta 1933 ob preurejanju zunanjega dela uporabil kot nišo za Robbov kip sv. Janeza Nepomuka iz leta 1727, ki se je prvotno nahajal v kapelici ob črnuškem mostu. Vrh pročelja stojita kipa sv. Karla Velikega in Karla Boromejskega. Kipa sta nastala leta 1728 ob cesarjevem prihodu v Ljubljano kot slavnostni okras mesta. Nad stranskim vhodom, ki je po Plečnikovi preureditvi prevzel vlogo glavnega vhoda, je freska s podobo Šentflorjanske Žalostne Matere božje, zavetnice ljubljanskega mesta. Fresko je ob koncu 18. stoletja naslikal Janez Potočnik. Notranjost cerkve s slikami svetnikov in oltarji je še opremljena v baročnem slogu. K cerkvenem zvoniku so leta 1862 prizidali stenski vodnjak, ki je do takrat stal ob Reduti. Plečnik je ob obnovi cerkve sv. Florijana uredil tudi njeno okolico in pešpot, ki vodi na Ljubljanski grad.

Naselje Grič pri Klevevžu se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Vasica spada v Občino Šmarješke Toplice. Pokrajina na tem območju je zelo raznolika in razgibana. Razprostira se med vinorodnima gričema Vinji Vrh in Koglo. Koglo (417 m) je ena izmed najlepših izletniških točk, ki je zelo priljubljena med obiskovalci Šmarjeških Toplic. Vinji Vrh (392 m) je bogat z arheološkimi najdišči iz različnih zgodovinskih obdobij. Na obeh vinorodnih goricah se razvija zidaniški turizem. Cerkev Karmelske Matere Božje se nahaja v zaselku Slape, sredi polj in travnikov jugovzhodno od nekdanjega gradu Klevevž. Grajska cerkev je bila zgrajena v letih od 1622 do 1628. Današnja stavba je nasledila starejšo srednjeveško zgradbo. Nastanek enoladijske cerkve je povezan z lastniki gradu Klevevž, plemiško rodbino Moscon, ki so jo zgradili kot njihovo družinsko grobno cerkev. Ostanki starejše cerkve se slutijo v spodnjem, kvadratnem delu zvonika. Na pokopališču, ki obdaja podružnično cerkev, je več nagrobnih spomenikov, med katerimi najbolj izstopa grobno polje družine Ulm. Le-ti so bili zadnji lastniki med drugo svetovno vojno požganega gradu Klevevž. Grad so dali zgraditi freisinški škofje, ob koncu 15. stoletja je bil njegov lastnik celo Matija Korvin, kralj Kraljevine Ogrske. Med pomembno kulturno dediščino na območju občine spadata tudi vodnjak v zdraviliškem parku v Šmarjeških Toplicah ter župnijska cerkev svete Marjete v Šmarjeti. Litoželezni vodnjak s kipom ženske z vrčem je bil izdelan v 19. stoletju v eni izmed avstrijskih livarn. Leta 1926 ga je v toplice pripeljal novomeški zdravnik Viktor Gregorić. Cerkev svete Marjete je bila zgrajena med leti 1909 in 1928. Cerkvena oprema je delo znanih likovnih ustvarjalcev. Na cerkvenem pročelju je vzidana spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni. Območje občine ima številne naravne znamenitosti, najbolj poznane so Zgornja in Spodnja Klevevška jama, Klevevška Toplica, soteska potoka Radulja, mokrišče Zdravci ter redka rastlinska vrsta – indijski lotos, ki se nahaja v jezercu, ki ga napaja topla termalna voda.

Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Hrpelje so gručasto naselje, ki spada v občino Hrpelje – Kozina. Kraj se nahaja ob magistralni cesti Reka – Trst, blizu Kozine. Obcestna vas leži na stičišču Čičarije, Brkinov, Bržanije in Krasa. Sedanje naselje se deli na staro vas in novejši stanovanjski del. V pisnih virih se Hrpelje prvič omenjajo leta 1304, vendar je vas obstajala že veliko prej. V kraju se nahaja občina, zdravstveni dom, pošta, trgovina, Osnovna šola Dragomirja Benčiča Brkina, cerkev sv. Antona, narodna šola iz leta 1886 in drugo. V vasi je tudi železnica, ki povezuje Ljubljano in Koper. Nekaj kilometrov stran od Hrpelj se nahaja 1028 metrov visoka gora Slavnik, do katere vodi več označenih poti in je najbolj poznan razgledni vrh v tem območju Slovenije. Cerkev sv. Antona se nahaja na manjšem hribu (517 m) nad starim delom Hrpelj in je obkrožena je s pokopališčem. Ob poti do cerkve nas spremljajo hiše, kot so Taninova, Krnelova, Matelkova, Gacarjeva in druge. Sprehodimo se mimo sadovnjakov s češnjami, slivami in jablanami. V kamnitem zidu pred cerkvijo je na levi strani plošča, ki vsebuje letnico in napis ob posvetitvi cerkve v letu 1670. Za vrati stoji kamnit kvader, ki ima manjšo vdolbino in vklesano posvetilo za miloščino sv. Heleni. Le-ta velja za prvo zaščitnico kraja leta 1663. Cerkev sv. Antona so obnovili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je izgubila kritino iz kamnitih škrl in namesto nje dobila betonsko. Cerkveni vhod krasijo slikovite mojstrovine kamnosekov iz Rodika. V cerkveni notranjosti je še posebej zanimiv prezbiterij, ki ima nad oltarjem strop, ki ima kamnite grede v polkrožni obliki. Zraven enega od stranskih oltarjev je počen zvon z vlitim napisom, ki obiskovalcu pove, da je bil posvečen sv. Nikolaju.

Ilirska Bistrica leži ob vznožju prostrane kraške planote Snežnik, nad izlivi potokov Molje, Bistrice in Pile v reko Reko. Kraj se nahaja na pomembnem vozlišču cest proti Kozini, Postojni in Kvarnerskemu zalivu. Mesto je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema Reško dolino, Snežniško planoto, del kraškega Podgrajskega podolja in vzhodni del Brkinov. V pisnih virih se naselje prvič omenja okoli leta 1300. Leta 1911 je kraj postal trg, v letu 1932 pa mesto. Ilirska Bistica je pričela nastajati v ozki dolini ob rečici Bistrica. V prvi polovici 15. stoletja se omenjajo prvi mlini in žage, v 17. stoletju pa je rečica poganjala okoli 40 vodnih koles. Na Bistrici je bilo v začetku 19. stoletja 29 žag, ki so čez celo leto predelale do 3000 voz lesa. Svoj vrhunec je žagarska obrt dosegla v drugi polovici 19. stoletja, ko je bila narejena železniška proga do Reke. Prva parna žaga je pričela obratovati okoli leta 1900, v letu 1938 pa še električna žaga. Sedaj so mlini v središču kraja zapuščeni, ohranil se je le še Hodnikov, kjer je na ogled obnovljeni mlin in žaga. Stari mestni jedri Ilirske Bistrice sta Dolnji in Gornji kraj ob Bistrici. Župnijska cerkev sv. Jurija je podružnica cerkve sv. Petra v Trnovem. Sakralni objekt je bil zgrajen leta 1752. Največje znamenitosti so baročni oltarji iz kamenja in rezljane klopi, ki izvirajo iz leta 1686. Cerkev krasijo poslikave znanega slovenskega kiparja, slikarja in grafika, Toneta Kralja (1900 - 1975).

Cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku zaradi izjemno slikovite lokacije uvrščamo med naše najkvalitetnejše kulturne spomenike. Stoji na koncu pomola, ki je v času turških vpadov služil tudi kot neutrjena signalna postaja, vidna po vsej gorenjski ravnini. Cerkveno arhitekturo sestavljajo pravokotna ladja, tristrano sklenjeni prezbiterij in ob ladjo prislonjeni zvonik s piramidasto streho. Pročelje ladje z renesančno – baročno poslikavo v obliki grafitno sivih vogalnikov skriva starejše, še srednjeveško jedro, prezbiterij s talnim zidcem pa je tudi navzven ohranil gotski videz, čeprav so tudi na njem prvotna gotska zašiljena okna že preoblikovali. Najmlajši je zvonik, ki so ga prizidali leta 1759, ko je cerkev doživela tudi prvo večjo prezidavo. Naslednji večji gradbeni posegi so bili sredi 19. stoletja, ko so zvonik prekrili z novogotsko zašiljeno streho s stolpiči in povečali okna v ladji. Po drugi svetovni vojni, ko je zvonik ostal brez strehe, pa so se odločili za nižjo, rahlo usločeno piramidasto streho, ki so jo ponovno prekrili s škriljem, ki so ga nekdaj lomili v bližnji okolici, predvsem v Nemiljah. V notranjosti je bila ladja prvotno pokrita z ravnim lesenim stropom, ki ga je leta 1863 nadomestil banjasti obok. Manj prezidav je doživel prezbiterij, ki je ohranil izvirno obliko z zgodnjegotskim šestdelnim križnorebrastim obokom iz 14. stoletja. Cerkvena oprema je poznobaročna. Glavni oltar ima ploskovit oltarni nastavek z osrednjo nišo, v kateri sta kipa zavetnikov cerkve. Križev pot je iz leta 1765. Ob cerkvi stoji stebrno znamenje, postavljeno leta 1946 kot eden prvih spomenikov padlim domačinom in žrtvam fašističnega nasilja

Cerkev svetega Duha v Javorci v Pologu, okoli 10 km od Tolmina, so zgradili avstrijski vojaki leta 1916. Je spominska cerkev padlim avstrijskim vojakom. Pol kamnito, pol leseno arhitekturo so zgradili na majhni vzpetini sredi planote, obdane z visokimi vrhovi. Do spominske cerkve, ki je v Sloveniji prava redkost, vodi monumentalno stopnišče. Na terasi se na okoli tri metre visokem betonskem in kamnitem podstavku dviguje lesena konstrukcija, ki v svojih tlorisnih zasnovah ponavlja ustaljen tip cerkvene arhitekture. Trostrano zaključenemu prezbiteriju sledi pravokotna ladja z zvonikom nad vhodno fasado ter nizka lesena lopa. Razgibanost zunanjščine ustvarjajo poleg slikovnega zvonika s sončno uro predvsem slikani grbi vseh avstrijskih dežel, ki so razporejeni na stenah med okni ladje. Iz napisane plošče ob vhodu izvemo, da je načrte za arhitekturo izdelal nadporočnik Remigius Geyling, sama dela pa vodil poročnik Geza Jablonszky. Ideja spominske cerkve je uresničena v hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige odpirajo ob notranjih stenah ladje in na katerih so vžgana imena padlih vojakov. Pomemben pečat notranjosti pa daje enotno secesijsko obdelan prostor, v katerem igra ornamentalna poslikava konstrukcije glavno vlogo. Ornamentalnemu učinku se podreja tudi celotna oprema, od lesenega oltarja, barvnih oken, pa do kovanih svečnikov. Zrcalno postavljena lika dveh klečečih angelov ob prezbiteriju, ujeta v pravokoten okvir, sta delo arhitekta, scenografa in kostumografa Remigiusa Geylinga (1878-1974). Zaradi specifične konstrukcije, gradbenega materiala (les) in ostrih vremenskih pogojev, je bil objekt od vsega začetka podvržen hitremu propadanju, zato so ga morali Italijani že med obema vojnama obnoviti. Med drugo vojno in po njej se je stanje cerkve zaradi nevzdrževanja samo slabšalo. Leta 1968 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica s skromnimi sredstvi Skupščine občine Tolmin in sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS pričel z obnovo, ki pa je zaradi premajhnih sredstev kmalu zastala. V desetletju, ki je sledilo, je ostala cerkev prepuščena sama sebi, tako da je bilo stanje pred obnovo leta 1980 katastrofalno. S sredstvi tolminskih občanov in Kulturne skupnosti SRS je zavod v letih 1980-1982 spomenik popolnoma obnovil. Spominska cerkev v Javorci je bila leta 1990 z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin razglašena za zgodovinski spomenik.

Kapelski Vrh je po slemenu razloženo naselje, ki je priljubljena izletniška točka zdraviliških gostov iz Radencev. Tukaj so vinogradi ter nasadi breskev, jabolk in ribeza. Na najvišji točki stoji župnijska cerkev sv. Marije Magdalene. Pogled s hriba je eden najlepših v Slovenskih goricah, saj je z razgleda cerkve moč videti 45 drugih cerkva. Pogled na eni strani uhaja po vinorodnih gričih ter na drugi strani po nizkem Pomurju in Ščavniški dolini. Župna cerkev sv. Magdalene ima vrsto prednic, saj se kapela na tem mestu posredno omenja že od prve omembe kraja Kapela, natančneje od leta 1290, cerkev pa se omenja od leta 1617. Sedež župnije je cerkev postala šele leta 1811. Ruševine Atilovega gradu so uporabili pri gradnji cerkve sv. Magdalene v letu 1823, ko so jo pričeli graditi na mestu, kjer je nekoč stala kapelica, po kateri je kraj dobil ime. Od starejše cerkve se je ohranila le slika Ane z Marijo in Joahimom ter troje baročnih plastik. Sedanjo cerkev je zgradil graški gradbenik Mihael Mareck v letih 1823 – 1824, posvetil pa sekovski škof leta 1835. Centralno zasnovana cerkev je bila v prezbiteriju poslikana leta 1835 in 1859, v ladji pa leta 1885 – delo Jakoba Brolla. Prezbiterij pokriva slikarija iz leta 1835, ki predstavlja Marijino vnebovzetje in jo je leta 1859 obnovil graški akademski slikar Alojz Trumer. Leta 1885 je vso cerkev poslikal Jakob Brollo z motivi iz življenja sv. Magdalene in Kristusa ter cerkvenih očetov. Oprema cerkve je deloma sočasna z nastankom cerkve, deloma pa je nastala sredi in v drugi polovici 19. stoletja. Oprema cerkve je bogata, predvsem je pomembno sakralno posodje. V zahodni steni južne kapele so vzidani trije nagrobniki z napisi v bohoričici in latinici. Zaradi enotno zasnovane zunanjščine in notranjščine, ki je nastala v 19. stoletju, bogate cerkvene opreme in sakralnega posodja ter enkratne lege na vrhu hriba, zavzema cerkev sv. Magdalene pomembno mesto v arhitekturi 19. stoletja.

Kojsko je zanimiva vasica, ki spada v Občino Brda. Kraj je bil vse do prve svetovne vojne gospodarsko in kulturno središče vzhodnega dela Goriških brd. Kojsko je danes območje, kjer se intenzivno ukvarjajo z vinogradništvom. Gotska cerkev svetega Križa se nahaja na griču nad vasjo. Cerkev je del nekdanjega tabora s štirimi stolpi, ki so ga zgradili med turškimi vpadi v 16. stoletju. V času francoske okupacije so bili uničeni trije stolpi, ohranil se je le eden, ki je danes cerkveni zvonik. Do gotske cerkvice vodijo postaje kapelic križevega pota. V cerkvi si lahko ogledamo največji in edini skoraj popolnoma ohranjeni gotski krilni oltar v Sloveniji, ki je gotovo delo beljaške rezbarske delavnice. Glavni krilni oltar iz leta 1515 je sestavljen iz treh delov gotske rebzarije, ki predstavljajo motive Kristusovega trpljenja in njegovo križanje. Več gotskih kipcev in stolpičev ter originalno razpelo Križanega je izginilo, ko je bil oltar prenešen v Firence med prvo svetovno vojno.

Komenda je zanimiv manjši kraj, ki se razprostira blizu lokalne ceste Kranj – Mengeš. Naselje je poznano po konjskih dirkah, ki imajo tradicijo še iz časa Valvasorja. Tradicionalna obrt je lončarstvo. Največje kulturne znamenitosti v Komendi so župnijska cerkev sv. Petra, Šmidova graščina, Glavarjeva beneficijska hiša, Glavarjeva bolnica, spomenik 66. žrtvam druge svetovne vojne, Kulturno – posvetni dom, Glavarjev vodnjak in drugo. Cerkev svetega Petra je bila sezidana v baročnem slogu. Obiskujejo jo številni romarji in ostali obiskovalci, ki pridejo v Komendo. Cerkev ima dominantno lega na vzpetini nad naseljem, ki že od daleč deluje veličastno. Stavba se uvršča med najbolj kvalitetne spomenike zrelega baroka na območju Slovenije, največ zaradi arhitekturne spojenosti italijanskih stavbnih vzorov in slovenskega ustvarjalnega duha ter zaradi dragocenih umetnin, katerih največja je veliki oltar. Največje cerkvene umetnine so baročni oltar, ki je eden najlepših v Sloveniji, Bambinijeve slike iz leta 1727, prižnica in počivališče relikvij rimskega mučenca svetega Urbana pod oltarno menzo. Bambinijeve slike so naslednje: Mučeništvo sv. Andreja, sv. Anton in sv. Frančišek, sv. Florijan in sv. Valentin ter Smrt sv. Jožefa. Cerkveni trg so obnovili in delno preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg od leta 1995 krasijo plošče 91 žrtvam druge svetovne vojne iz komenske župnije, ki so bile dotlej zamolčane. Poleg tega so na trgu vidni še rimski kamen z delfinoma, bronasti doprstni kip Glavarja, Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne ter svetilnik v spomin na izročitev župljanov v varstvo Kristusu Kralju ob evharističnem kongresu, ki je potekal leta 1935 v Ljubljani. Cerkvi sv. Petra so baročni sijaj vrnila obnovitvena dela, ki so potekala v čast dekana in župnika Nikolaja Pavliča.

Koper je največje mesto na obali Slovenije, ki se razprostira med Izolo in Ankaranom. Slikovito zgodovinsko mesto predstavlja središče Mestne občine Koper. Ob Kopru se nahaja pristanišče Luka Koper, ki je edino mednarodno tovorno pristanišče na območju Slovenije. V mestu sta dva uradna jezika, poleg slovenskega jezika je tudi italijanščina. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku – Kozji otok, ki se je skozi stoletja po naravni poti in z nasipavanjem združil s kopnim območjem. Na nasutem predelu so sezidali novo mestno središče in luko, na bližnjih gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Istočasno z gospodarsko rastjo so napredovali zdravstvo, kultura in šolstvo. Načelo dvojezičnosti je postalo pomembno in s tem vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike javnega življenja. V Kopru od leta 2003 deluje tudi Univerza na Primorskem. Zgodovinsko mestno jedro, ki ga zaznamujejo številni pomembni kulturni spomeniki, je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Cerkev sv. Ane in frančiškanski samostan Koper se nahajata na Destradijevem trgu v starem mestnem jedru. Prvotna cerkev svete Ane je bila sezidana in opremljena do zimskih mesecev v letu 1513. Takrat je bila narejena tudi oltarna podoba Vittoreja de Feltreja in Cime da Conegliana ter postavljena na glavni oltar. Cerkev je bila precej manjša od sedanje. Njena zavetnica je bila okoli desetletje sveta Marija Angelska, vendar so še pred dokončanjem zavetnika zamenjali, tako da je cerkev posvečena sveti Ani. Sedanja cerkev svete Ane je bila dograjena v letu 1627, potem ko so pričeli z obnovitvenimi deli v letu 1620. Samostansko cerkev je nekdaj krasila slikarska zbirka znanih slikarjev kot so Girolamo Santacroce, Benedetto Carpaccio, Vivarini in drugi, v presbiteriju pa se je nahajal renesančni triptih Cima da Conegliana. Danes so v cerkvi sv. Ane najbolj dragocene poznogotske korne klopi iz konca 15. stoletja ter znamenite baročne orgle.

Koper je slikovito zgodovinsko mesto, ki se nahaja med Ankaranom in Izolo. Je največje mesto na slovenski obali in središče Mestne občine Koper. Ob Kopru se razprostira pristanišče Luka Koper, ki je edino mednarodno tovorno pristanišče v Sloveniji. Staro jedro Kopra leži na nekdanjem otoku, ki se je z nasipavanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Na nasutem območju so sezidali novo mestno središče in luko, na okoliških gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Zgodovinsko staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo številni pomembni kulturni spomeniki, je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Največje arhitekturne znamenitosti so Pretorska palača, taverna Koper, vrata Muda, loža iz 15. stoletja, fontico, vodnjak De Ponte, Casa Veneziana, Carpacciova hiša ter Foresteria in Armeria. Največja sakralna dediščina je stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, rotunda sv. Elija, rotunda Janeza Krstnika, cerkev in samostan sv. Marte, frančiškanski samostan Koper, cerkev sv. Ane, cerkev sv. Bassa ter cerkvica sv. Jakoba. Cerkev svetega Nikolaja je bila sezidana pred letom njene zadnje posvetitve, leta 1594. V cerkveni notranjosti je viden enoladijski prostor, ki je okrašen z velikimi platni beneških mojstrov iz prve polovice 17. stoletja. Prizori umetnin so vezani na življenje Svetega Nikolaja. Slika na oltarju je kopija Carpacciovega dela iz stojnice z naslovom Marija z otrokom na prestolu s sv. Nikolajem in z Janezom Krstnikom. Sveti Nikolaj je bil zaščitnik mornarjev, zato so cerkvico obiskovali predvsem mornarji in njihove družine. V prejšnjem stoletju je bilo še vedno obešenih veliko votivnih podobic in ostalih darov, ki so jih v cerkev prinašali ribiči in mornarji, ko so preživeli nesrečo na morju.

Koper je pomembno pristaniško mesto in obenem največje mesto ob slovenski obali Istre. Poznano je tudi kot najstarejše mesto v Sloveniji, ki se je razvilo na skalnatem otoku in so ga Rimljani poimenovali Capris. Danes je naravnano tako gospodarsko kot tudi turistično. V Kopru se razvija navtični, športni, kopališki in nakupovalni turizem. V mestu od leta 2003 deluje Univerza na Primorskem. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku, ki se je z nasipavanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Na nasutem območju so sezidali novo mestno središče in luko, na bližnjih gričevnatih pobočjih pa so nastale nove stanovanjske soseske. Koper ima veliko arhitekturnih, kulturnih in sakralnih znamenitosti. Med arhitekturne spadajo Pretorska palača, Taverna Koper, Foresteria in Armeria, Loža, Fontico, vrata Muda, vodnjak Da Ponte, Carpacciova hiša, Casa Veneziana. Taverna Koper je bivše skladišče soli, danes pa je lokacija najbolj zanimivih prireditev v Kopru. Pretorska palača predstavlja najbolj imenitno koprsko palačo, ki se nahaja na osrednjem mestnem trgu. Med pomembno sakralno dediščino spadajo rotunda Marijinega vnebovzetja ali rotunda svetega Elija, ki je najstarejša koprska krstilnica, stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, rotunda Karmelske matere božje, cerkev in samostan svete Marte, frančiškanski samostan Koper, cerkev svete Ane, cerkev sv. Bassa, cerkev sv. Nikolaja, cerkev svetega Jakoba ob Fonticu, ki je zgrajena iz lepih klesancev ter cerkvica in oratorij svete Trojice. Cerkvica in oratorij svete Trojice se nahaja v stavbnem nizu Kidričeve ulice, ob palači Totto ex Gavardo. Na tem predelu so tudi cerkev svetega Nikolaja, slikovita hiša z lesenim pomolom, Tacco in servitski samostan. Kapela svete Trojice je bila razglašena za spomenik lokalnega pomena v letu 1993. Sakralni objekt ima fasado orientirano na ulico. Je enoladijska cerkev, ki jo odlikuje oltarna niša (baročni oltar), napis in letnica 1739 na portalu ter značilen zvonik na preslico. Kapela je v osnovi starejšega izvora. Letnica 1739 označuje leto povečave in prenovitve kapele, ki jo je dala izvesti družina Gavardo.

Župna cerkev sv. Kozme in Damijana leži ob samem vhodu v vas, kjer je bilo nekdaj svetišče boginje zdravja Bonae. Najstarejši arhitektonski elementi, prezbiterij in del južne ladje, so iz 15. stoletja. Ob vratih na zunanji strani je kamnita plošča z vklesano letnico 1446. Cerkev je bila nato prezidana v letih 1467 oziroma 1723. V tlorisu cerkev obsega obsežen enoladijski prostor za vernike in kor s petosminskim zaključkom. Kor je obokan z rebrastim obokom in je tako kot ladja brez opornikov. V njem so sicer ohranjena tri gotska okna preprostih oblik, vsa okna v ladji pa so v današnji obliki plod poznejših prezidav in prav tako tudi portali. Notranjščina cerkve ima sicer poznejši strop, vendar to nima večjega vpliva na značaj prostora, ki učinkuje povsem mediteransko, zato župno cerkev v Koštaboni po slogovni plati uvrščamo kot edino v celoti italijansko orientirano cerkev v koprskem zaledju. Glavni oltar, zgodnje baročen z renesančnimi elementi, je razdeljen na tri niše. V osrednji je Marija z Jezusom, v stranskih pa sv. Kozma in Damijan, zavetnika vasi. Ob oboku, ki loči cerkveno ladjo od prezbiterija, sta stranska oltarja s sv. Sebastijanom na levem in sv. Antonom na desnem, delo koprskega slikarja Bartolomea Gianellija. Tudi ostala dva oltarja sta lesena, na levem so podobe sv. Lucije, sv. Katarine in sv. Apolonije. V cerkvi je še lesena prižnica, kropilnik in krstni kamen ter kor z novimi orglami. Zvonik (16,29 m) ob južni steni je poznejši dodatek in ga lahko datiramo v pozno 19. stoletje. Na to kaže predvsem njegova neogotska zvonica z nenavadno balustrado, poleg tega pa je zakril tudi gotsko okno v južni strani kora. Na nekaterih kamnih zunanjega zidu cerkve so vklesana znamenja iz predkrščanske dobe (rogovi s krono in druga) in krščanske dobe (sidro, napis IHS...). Ob zvoniku stoji doprsni kip duhovnika in istrskega pesnika Alojza Kocjančiča, ki je v Koštaboni župnikoval celih 25 let. Gre za delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Poleg cerkve sv. Kozme in Damijana sta v Koštaboni še cerkev sv. Elia in cerkev sv. Andreja.

Koštabona je slikovita vasica v slovenskem delu Istre, v Mestni občini Koper. Razprostira se na naravnem pomolu nad potokom Supot in reko Dragonjo. Na tem območju naj bi bilo glede na arheološke najdbe že prazgodovinsko gradišče. V Koštaboni so se ohranile tri cerkve. Največja je romarska cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu, mučencema in zavetnikoma zdravja, pokopališka cerkev sv. Andreja in cerkev sv. Elia, ki je posvečena Blaženemu Eliju. Blaženi diakon Elio, Koštabonec, apostol Kopra in misijonar Istre, je bil rojen v družini iz Oprtalja in je v prvem stoletju iz Ogleja prinesel krščanstvo v Istro. Bil je učenec sv. Mohorja. Sveti misijonar je z močjo svoje apostolske pridige in s svojim svetim življenjem mesto Egida pripravil do tega, da se je odreklo čaščenju boginje Palade in sprejelo krščanstvo. Učinkovitost njegovega apostolskega misijonarstva niso čutili le v mestu, temveč po celotni Istrski pokrajini. Zato si je upravičeno zaslužil, da se ga časti kot apostola Kopra in misijonarja celotne Istre. Diakon Elio je umrl 18. julija 56. Njegovo telo počiva v katedrali v Kopru, v podzemni kapeli – kripti, kjer stoji njegov sveti oltar (danes je v oltarju svetega Petra in Pavla). Na njegov praznik, ga mesto, škofija in duhovniki počastijo z darovanjem slovesne službe božje. Sedanja cerkev sv. Elia, ki izvira iz leta 1742, naj bi bila prvotno preprosta kmečka hiša, zgrajena leta 1446. Vhod v cerkev krasi portal nad katerim je zanimiva kamnita plastika iz 18. stoletja z Bogom očetom na sredini, ki ga obdajajo angeli, na zadnji strani pa je manjši zvonik s preslico. V povezavi z navedenimi cerkvami in zavetniki so se v Koštaboni ohranili številni vaški običaji in prazniki, ki tudi sedaj privabljajo veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Vas je znana tudi kot zgled ohranjene vaške arhitekture v značilnem tradicionalnem slogu.

Koštabona je gručasta, gosto naseljena vas, ki leži na ozki izboklini na južnem robu slemena nad reko Dragonjo. Nad naseljem, katerega ime povezujejo z antično utrdbo Castrum Bonae, je zaselek Plešivica, na obronkih pod vasjo pa Kapeli na Škrlinah in Hrvatini. Po izročilu naj bi na prostoru, kjer je kasneje nastala župna cerkev sv. Kozme in Damijana, stal antični tempelj, posvečen boginji plodnosti, zdravja in materinstva Boni. To naj bi bil razlog, da so župno cerkev posvetili sv. Kozmi in Damijanu mučencema, ki sta bila ravno tako zaščitnika zdravja. Ker je bilo tu zgrajeno svetišče v njeno čast, se je kraj začel imenovati Castrum Bonae, kasneje pa Costa bona oziroma Koštabona. V vasi sta še dve cerkvi, cerkev sv. Andreja in cerkev posvečena Blaženemu Eliju. Pokopališka cerkev sv. Andreja je bila zgrajena leta 1456. Iz tega časa je tudi prezbiterij, sedaj preurejen v zakristijo. Cerkev, kjer je bil nekdaj sedež župnije, kot v svoji vizitaciji leta 1579 navaja Agostino Valier, je bila leta 1723 povsem barokizirana. Po vsej verjetnosti so v tistem času zgradili tudi okoli 16 metrov visok zvonik in ga prislonili ob fasado. Cerkveno notranjost krasijo trije oltarji s slikami in skulpturami iz 17. in 18. stoletja. Te so naslednje: Zadnja večerja, poljudno, lokalno delo, zasnovano v 17. stoletju, Predstavitev v templju, po kvaliteti podobno prvemu in kvalitetnejše delo 17. stoletja pod vplivom Palme mlajšega, Kristus trpin. Lesene oltarne menze z lepo izdelanimi reliefi iz 17. stoletja so bile restavrirane. Koštabona je danes znana kot zgled ohranjene vaške arhitekture, ki je večinoma ohranjena v tradicionalnem slogu. Tloris naselja je podoben elipsi, iz osrednje vaške ulice vodijo poti na posamezna slikovita dvorišča. Nedaleč od kraja je slap Supot.

Ljubljana, glavno in obenem največje mesto Slovenije, leži skorajda v samem osrčju Slovenije. Je politično, izobraževalno, gospodarsko, kulturno, upravno in znanstveno središče Slovenije. Mesto ima nekaj manj kot 300.000 prebivalcev in leži približno 300 metrov nad morjem. Ljubljana ima številne znamenitosti, od katerih najbolj izstopajo Ljubljanski grad, Tromostovje, tržnica, Križanke, Prešernov trg in mestna hiša. Slikoviti kompleks Križank je nastal na levem bregu Ljubljanice, na tako imenovanem Novem trgu. Križniška komenda je na podlagi virov zamenjala starejšo templarsko postojanko, ki naj bi se nahajala na tej lokaciji med leti 1167 in 1200. Križnike je v Ljubljano poklical koroški vojvoda Ulrik III. Španhajmski, okoli leta 1228. Zgradili so samostan s cerkvijo in šolo na južno zahodnem predelu Novega trga, ki je bil obzidan pred letom 1307. Tam so se nahajala ena izmed srednjeveških vrat t.i. Nemška ali Križniška vrata. Leta 1511 je potres zelo poškodoval cerkev in komendo, ki so jo med leti 1567 in 1579 tudi delno prenovili. Današnjo cerkev Device Marije pomočnice je pozidal deželni komtur Gvido von Starmberg med letoma 1714 in 1715. Od nekdanje gotske cerkve se ni ohranilo nič, naj bi bila pa t.i. Krakovska Madona del nekdanjega cerkvenega portala. Baročna Križevniška cerkev je sezidana po načrtih beneškega arhitekta Domenica Rossija. V svoji zasnovi ima obliko grškega križa in predstavlja prvo tovrstno cerkev na Slovenskem. Zaznamuje jo bogat zunanji del, vhodni del je poudarjen z značilno valovito oblikovano strešno kupolo in s pilastri. Pri gradnji cerkve so sodelovali tudi domači mojstri, med njimi je Gregor Maček, ki je zasnoval tudi današnjo Mestno hišo. Mestni muzej Ljubljana hrani originalno maketo te cerkve. Komendo so v baročni dobi povečali in takrat je nastala Viteška dvorana. Kompleks Križank je do druge svetovne vojne služil samostanskemu življenju, po obsežni Plečnikovi prenovi v 50. letih pa so ga preuredili v nov kulturni objekt.

Krka je manjše naselje v Občini Ivančna Gorica. Nedaleč od kraja je izvir zelene lepotice, reke Krke, ki je druga največja reka na Dolenjskem. Naselje je nastalo leta 1953, ko sta se združila zaselka Videm in Gmajna. Cerkev svetega Kozme in Damijana se nahaja v jugozahodnem delu naselja. Prvotno srednjeveška cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1135. V 18. stoletju je bila večkrat prezidana. Izvajalec arhitekturnih del je bil leta 1771 arhitekt Lovrenc Prager. Župnijska cerkev je sedaj večladijski objekt s polkrožno obokano kripto in fragmentarno figuralno poslikavo. Na severozahodnem delu cerkve je zvonik. V njem so od leta 1994 obešeni štirje bronasti zvonovi, ki so delo livarne Perner iz Passaua. Le-ti so zamenjali tri železne zvonike, ki so bili kupljeni po prvi svetovni vojni kot nadomestilo za odvzete bronaste. Veliki zvon tehta okoli 2,4 tone. Poslikave iz leta 1908 so delo slikarja Giovannija Morota. Zavetnik v glavnem oltarju je delo slikarja Matevža Langusa. Cerkev sv. Kozme in Damijana je bila nekdaj znana romarska cerkev. Ob cerkvi se nahaja tudi pokopališče. S Krke vodi pot do vasi Veliki Korinj, kjer se na pobočju Ciganovega vrha razprostira arheološko najdišče z razvalinami cerkve svetega Jurija in poznoantične utrdbe. Reka Krka privablja številne ljubitelje brzic in ribolova, poleg vodnih športov pa Krka nudi tudi mnoge možnosti za kolesarjenje in pohodništvo, pestra je tudi kulinarična ponudba izletniških in turističnih kmetij. V kraju prirejajo tudi številne tradicionalne prireditve, kot so otvoritev ribiške sezone na Krki, spust po Krki s kajaki in kanuji, turnir v malem nogometu in tekmovanje harmonikarjev. V okviru rekreacije poteka tukaj tudi Slovenska kraška cesta in evropska pešpot E6.

Krkavče so slikovito gručasto naselje, ki ležijo nad dolino reke Dragonje in spadajo v Mestno občino Koper. Razprostirajo se na ozki apnenčasti plošči na robu flišnega grebena, kjer se je razvilo vaško jedro z župno cerkvijo sv. Mihaela nadangela. V cerkvi so trije oltarji, na glavnem oltarju so štirje marmornati kipi, ki so sv. Štefana prvomučenca, sv. Nadangela Mihaela ter sv. Petra in Pavla. Nad tabernaklem pa stoji kipec sv. Melkizadeka. Nad oltarjem je slika, ki prikazuje poklon sv. Treh kraljev in je delo slikarja Bartolomea Gianellija. V zakristiji je slika, na kateri je upodobljen Tridentinski koncil, ki je delo beneškega slikarja Bartolomea Bossija. Poleg župnijske cerkve stoji zvonik iz leta 1741, ki je nekdaj služil kot obrambni stolp. Pod zvonikom je kamnita rakev, nagrobna plošča, lesen relief Žalostne Matere Božje. Kraj spada med starejše vasi Slovenske Istre, o čemer pričajo arheološke najdbe (opeke z žigi, kipci, mozaični tlak) na Gradišču pri Škrljevcu, kjer stoji znani krkavški kamen. Ob pokopališču nad vasjo so našli nekaj ostankov iz rimske dobe in temelje sakralnega objekta iz 9. stoletja ter staroslovansko grobišče. Prebivalstvo se je ukvarjalo s poljedelstvom, trgovino in živinorejo, kraj pa se je začel gospodarsko in kulturno-prosvetno hitreje razvijati zlasti v 19. stoletju. Osnovna šola je delovala že leta 1823, leta 1854 pa so začeli graditi novo šolsko poslopje, tako da je vas leta 1862 imela nižjo osnovno šolo z 62 učenci. Ob koncu 19. stoletja so Krkavče dobile tudi pomožno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz Nove vasi in Sv. Petra. Majhno šolo je za otroke cele župnije zgradil tudi krkavški dekan in župnik Ignacij Počivalnik. Tik pred prvo svetovno vojno pa je v vasi nastala tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda za Istro s svojo ljudsko knjižnico. Krkavški župniki so brali sveto mašo v slovanskem jeziku do leta 1866, v župnišču hranijo glagolske listine iz 17. stoletja.

Tabor z župnijsko cerkvijo svetega Florjana je zgrajen na strateško pomembnem temenu apnenčastega hrbta, ki se dviga nad dolino, medtem ko se naselje razprostira pod grebenom. Celoten kompleks sodi med najpomembnejše primere taborske arhitekture na naših tleh. Stavbni kompleks sestavljajo na robu skalnega masiva stoječa velika župna cerkev sv. Florjana in tržni prostor pred njo ter manjši strnjeni gospodarski in stanovanjski objekti, iz katerih izstopa stavba zemljišča, vse skupaj pa oklepa obzidni pas z dominantnim stolpom ob vhodu. Leta 1833 so nekdanji obrambni peterokotni stolp povečali v zvonik (17,89 metrov), leta 1860 pa je bila zgrajena nova cerkev svetega Florjana, ki so jo gradili skoraj celo desetletje. Prvotna cerkev je na njenem mestu zrasla že ob koncu 15. stoletja, poslikana pa je bila v začetku 16. stoletja. Cerkev je omenjena leta 1579 v vizitacijskem poročilu veronskega škofa Agostina Valiera, v svojem Cerkvenem krajepisu iz leta 1700 pa jo opisuje tudi koprski škof Paolo Naldini. Cerkev so, kot omenjeno, na novo pozidali v letih 1850 – 1860, o čemer priča letnica na glavnem portalu, 12. maja 1861 pa sta jo posvetila škofa Bartolomej Legat in Juraj Dobrila. Notranjščina ima triladijsko bazilikalno zasnovo. Glavno ladjo delijo od stranske na vsaki strani po trije loki, ki jih nosijo slopi. Glavna ladja se podaljšuje v prezbiterij, ki je ravno zaključen in v tlorisu kvadratne oblike. Prostor prezbiterija starejše cerkve je zvezdastorebrasto obokan, rebra so na stikih poudarjena s sklepniki v obliki ščitkov. Rahlo zašiljen slavolok je danes zazidan. Obok je bil v začetku 16. stoletja poslikan s simboli evangelistov in angeli. Freske lahko uvrstimo v krog domačih mojstrov slovenskega in hrvaškega istrskega zaledja zgodnjega 16. stoletja, ki kljub morebitnim vplivom sodobnega italijanskega (beneškega) renesančnega slikarstva ostajajo zvesti tradicionalni poljudni likovni govorici. Na glavnem kamnitem oltarju je lep lesen kip sv. Florjana, zavetnika vasi, iz leta 1861. Tudi stranska oltarja sta kamnita: desni je posvečen Roženvenski Materi božji, levi pa svetemu Antonu Padovanskemu. Levo od glavnega oltarja visi slika Madona z otrokom in svetniki, delo slikarja Zorzija (Juraja) Venture Brajkovića iz leta 1598, največja dragocenost cerkve, ki je bila restavrirana leta 1970/1971.

Manjše naselje Lemberg pri Šmarju se razprostira v vzhodnem delu Slovenije, v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Je zanimiv kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Kraj se je kot trg začel razvijati v 14. stoletju. Ker je imel ugodno prometno lego in zaradi posesti lemberške gospoščine so se v trgu razvile mnoge obrti in sejmi. Lemberg je v 15. stoletju dobil svoj lastni grb – jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Vse do današnjih časov je Lemberg ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (cerkev, sejmišče, rotovž) in se zaradi tega uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra v Sloveniji. Največje znamenitosti v naselju so grad Lemberg iz leta 1138, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, sejmišče, šola in cerkev sv. Pankracija. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Cerkev sv. Miklavža je bila sezidana v prvi polovici 15. stoletja. V cerkveni ladji in prezbiteriju je imela lesen raven strop. V 17. stoletju so prezbiterij obokali, ladjo pa so prenovili približno okoli leta 1759, ko so zraven dozidali kapelo svetega Florijana. V letu 1781 je bila prenovljena cerkvena zunanjost in dozidana zakristija. Za te prenove nosi zasluge večletni lemberški župnik Janez Mikec. V Lembergu je bil sedež župnije do leta 1786. Okoli cerkve sv. Miklavža je bilo nekdaj pokopališče. Le-to se je ob koncu 18. stoletja preneslo na Sladko Goro skupaj s sedežem župnije.

Naselje Lemberg pri Šmarju je kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Razprostira se v vzhodnem območju Slovenije, v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Kraj se je kot trg začel razvijati v 14. stoletju. Ker je imel ugodno prometno lego in zaradi posesti lemberške gospoščine so se v trgu razvile mnoge obrti in sejmi. Lemberg je v 15. stoletju dobil svoj lastni grb – jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Vse do današnjih časov je Lemberg ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (cerkev, sejmišče, rotovž) in se zaradi tega uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra v Sloveniji. Največje znamenitosti v naselju so grad Lemberg iz leta 1138, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, sejmišče, šola in cerkev sv. Pankracija. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Cerkev sv. Pankracija je v pisnih virih prvič omenjena leta 1262 kot grobnica lemberških gospodov in grajska kapela. Sedež samostojne župnije je postala leta 1319 in ostala to vse do okoli leta 1490. Takrat so sedež prenesli v trg, k cerkvi sv. Miklavža. Ladja je najstarejši del cerkve, ki v obliki portala in tlorisu kaže na nastanek okoli leta 1300. V začetku 16. stoletja so k cerkveni ladji prizidali zvonik, v začetku 18. stoletja južno kapelo in nato še prezbiterij okoli leta 1740. V tistem obdobju so cerkev sv. Pankracija še dvignili in obokali ladjo. Okoli cerkve se nahaja majhen plato, ki je še ostanek od pokopališča. Po izročilu so iz župnišča v lemberškem trgu in do cerkve vodile pokrite lesene stopnice.

Lendava je mesto, ki ima bogato in pestro zgodovino. Mesto leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Najstarejši pisni vir o Lendavi predstavlja darilna listina iz leta 1192. Največje znamenitosti v mestu so lendavski grad, kapelica sv. Trojice, židovska sinagoga, kulturni dom, evangeličanska in katoliška cerkev, stare zidanice na griču Novi Tomaž in židovsko pokopališče. Lendavski grad nad mestom je že več stoletij eno od najpomembnejših arhitekturnih spomenikov kraja. Danes se v dvorcu nahajata muzej in galerija. Cerkev Svete Katarine, ki stoji pod grajskim hribom, je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1751. Enoladijsko svetišče bogatita baročni oltar in prižnica. Za glavnim oltarjem je slika sv. Katarine Sienske iz leta 1800, ki je delo italijanskega slikarja Barazuttija. Pod prezbiterijem je grobnica. Vhod v njo je bil nekdaj pod oltarjem, vendar so ga leta 1936 zazidali. V grobnici je pokopanih več ustanoviteljev cerkve in ženski člani družine Eszterhazy. Zvonik stoji pred glavnim vhodom. V cerkvi imajo zlat kelih, ki ga je podaril graščak Baffy leta 1608. Na Cerkvenem trgu stojijo kip Antona Martina Slomška, kip Štefana Ogrskega in kip Svetega Florijana.

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, ki leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Lendavske gorice ali Lendvahegy so razgledno naselje, kjer si lahko ogledamo kapelo Svete Trojice, zidanico pisatelja Miška Kranjca, staro pokopališče in drugo. Na hribu, ki je bil nekdaj pomembna strateška točka, se je nahajala vojaška utrdba. Turki so jo hoteli na prehodu 16. in 17. stoletja zavzeti, vendar jim to ni uspelo. V znak hvaležnosti, ker so se prenehali turški vpadi, so ljudje v 18. stoletju gradili cerkve, kapelice, postavljali znamenja in križe. Kapelica svete Trojice je bila zgrajena v letih 1727 do 1728. Njeno gradnjo je finančno najbolj podprla družina Gludovac, eden od donatorjev pa je bil tudi Mihael Hadik, ki je umrl leta 1733. Njegove posmrtne ostanke so položili v grobnico iz apnenca in zaradi tega se je truplo ohranilo vse do danes in si ga lahko mumificiranega ogledamo v kapelici. Med legendami, ki krožijo o Mihaelu Hadiku, je najbolj pogosta tista, da je umrl v bitki s Turki leta 1603. Zgodovinska dejstva tega ne potrjujejo. Ob kapelici sv. Trojice se na hribu razprostira najstarejše pokopališče v Lendavi, na katerem se nahaja nekaj kakovostnih nagrobnih plastik, v kapeli pa so pokopani člani častitljive družine Kakasdi Hajos. Enoladijska cerkev sv. Trojice, ki ima petosminsko zaključen prezbiterij, je pokrita z dvokapnico. Masivni zvonik, ki je obenem tudi vhodna lopa, je bil dozidan v kasnejšem času. Dvakrat na leto se v kapelici odvija proščenjska maša, in sicer na praznik angela varuha in na dan svete Trojice. Nekdaj sta oba dneva spadala med največje mestne praznike, ko so se pri kapeli srečali verniki iz Lendave in okolice. V Lendavski goricah so obiskovalcem na voljo turistične kmetije in vinotoči domačinov, ki ponujajo značilno pijačo in jedi te pokrajine. Pridelavo kakovostnih belih vin omogočajo karbonatni peski, peščeni laporji in ugodne podnebne razmere. Za gorice so značilni vertikalni vinogradi, ki imajo obliko jermenastih parcel. V Lendavskih goricah prevladujejo bela vina, rdeče sorte so vinogradniki začeli pridelovati šele v preteklih letih. Stare zidanice na območju Novi Tomaž so skupina lesenih zidanic, ki so pod spomeniškim varstvom. Najbolj znana prireditev v Lendavi je Lendavska trgatev, ki privabi številne obiskovalce. Lendavske gorice so čudovita razgledna točka na mesto in okolico.

Lendava je najbolj vzhodno mesto v Sloveniji, ki se razprostira pod Lendavskimi goricami ob reki Ledavi, tik ob meji z Madžarsko. Predstavlja središče Občine Lendava. Prebivalstvo je mešano, šolstvo, javne službe in napisi so dvojezični. Evangeličanska cerkev se nahaja v mestnem središču, v južnem delu. Zgrajena je bila leta 1934. Je zelo neenotnega videza. Sestavljajo jo nizka zgradba in čokati stolp ob desni strani vzhodnega pročelja. Vhod s timpanonom, ki je ploskev med lokom in preklado nad portalom, je pomaknjen izven osi pročelja. Prvi začetki cerkvene občine segajo v leto 1899. Leta 1902 je bilo sprejeto, da Lendava postane matična gmajna. Novo nastala občina je bila brez župnišča, cerkve in ostalega premoženja. Leta 1900 je vernik občini zapustil zemljišče s hišo in leta 1906 so na tukaj zgradili župnišče. Princ Nikolaj Esterhazy je cerkveni občini z darilno pogodbo podaril zemljišče za izgradnjo šole in cerkve. Na tem predelu je gmajna dala leta 1908 sezidati učiteljsko stanovanje in šolo. V letu 1919 je bilo Prekmurje priključeno k Sloveniji in ustanovljeni Jugoslaviji. V juniju leta 1931 so pričeli z gradnjo cerkve. V začetku avgusta so svečano položili temeljni cerkveni kamen. Konec oktobra 1931 sta bila posvečena dva zvonova v novem stolpu. Jeseni je imela cerkev že streho, nato pa je gradnja zastala zaradi nakopičenih dolgov. Navkljub velikim težavam je bila evangeličanska cerkev leta 1934 dokončana. Cerkev je 16. septembra ob prisotnosti velikega števila vernikov iz celotnega Prekmurja blagoslovil zagrebški škof, dr. Filip Popp. Svečanosti so se udeležile tudi številne znane osebnosti iz javnega življenja. Cerkevena občina je tako oživela in pridobila na ugledu. Sedaj spadajo k lendavski cerkveni občini naslednje vasi: Dolina, Lendava, Tri mlini, Čentiba, Dobrovnik, Petišovci, G. in D. Lakoš, Žitkovci, Kapca, Gaberje, Genterovci, Radmožanci in Dolga vas.

Lendava je najbolj vzhodno mesto v Sloveniji. Razprostira se tik pod jugozahodnimi obronki Lendavskih goric, tik ob meji s sosednjo Madžarsko. Mesto je poznano po termah Lendava, ki se ob reki Ledavi razvijajo že od leta 1983. Prebivalstvo v Lendavi je mešano, šolstvo, napisi in javne službe so dvojezični. Kraj je staro tržišče za vino in kmetijske pridelke iz Dolgovaških in Lendavskih goric. Nad Lendavo stoji slikoviti grad Lendava, v katerem so muzejski prostori. Mesto ima pestro zgodovinsko preteklost. Od druge polovice 18. stoletja in do konca druge svetovne vojne je v Lendavi in okolici živela vplivna judovska skupnost. Židje so se ukvarjali večinoma s trgovino, pomemben pa je bil tudi njihov prispevek h kulturnemu in gospodarskemu razvoju mesta ter nastanku meščanstva. V obdobju industrializacije je imela Lendava svoj denarni zavod Dolnjelendavsko hranilnico, leta 1906 pa so tukaj ustanovili prvo dežnikarno na Balkanu. S kulturnega vidika je zelo pomembna otvoritev Meščanske šole leta 1872. Poleg te je v kraju od leta 1845 do ukinitve leta 1921 delovala židovska šola. Leta 1866 pa so sezidali tudi novo sinagogo za potrebe takrat množičnejše judovske skupnost, ki stoji še danes. Sedaj je stavba kulturno – zgodovinski objekt, ki gostuje prireditve in razstave na temo judovske kulture. V sinagogi je v sklopu galerije urejena stalna razstava z naslovom Zgodovina dolnjelendavskih Židov.

Limbarska gora je znana kot ena najbolj razglednih gora na območju širše ljubljanske okolice. Nahaja se severovzhodno od Moravč, na območju osrednje Slovenije. Je najbolj priljubljena pohodniška točka v Moravški dolini in bližnji okolici. Cerkev svetega Valentina se nahaja na vrhu zaobljenega slemena Limbarske gore. Prvotno je bila zgrajena okoli leta 1667. Povečana je bila v prvi polovici 18. stoletja, saj je postala priljubljena romarska cerkev in zaradi tega premajhna za vse vernike. Sakralni objekt je zasnoval takrat najbolj znani baročni arhitekt Gregor Maček iz Ljubljane. Zgradba je mogočno delo s posebej stoječim zvonikom, ki je bil včasih obrambni stolp. Glavni oltar v klasicističnem slogu je bil izdelan leta 1735. Stranski oltarji iz črnega marmorja so delo izdelovalca Cussove. Sliki v oltarjih Svetega Egidija in Marijinega kronanja sta delo slikarja Valentina Metzingerja iz leta 1743. Cerkvene freske je izdelal slikar Franc Jelovšek, leta 1867 pa jih je obnovil slikar Matija Koželj. Cerkev je leta 1743 posvetil škof Petazzi Svetemu Valentinu, mučencu v obdobju zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov god je 14. Februarja in takrat mu vsako leto posvetijo sveto mašo na gori. Z vrha Limbarske gore se odpira lep razgled na Kamniške planine in tudi Julijce, sosednje dolenjske in zasavske hribe ter na ljubljansko kotlino. Na gori se nahaja kontrolna točka Moravške planinske poti, Poti spominov NOB Domžale, Rokovnjaške planinske poti in Evropske pešpoti E-6.

Prešernov trg je križišče starih ljubljanskih poti in nosi ime največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Je eden najlepših trgov v Ljubljani, ki je poznan po frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja, čudovitem Tromostovju in Prešernovem spomeniku. Rdeča baročna cerkev Marijinega oznanjenja (Frančiškanska cerkev) je najbolj pomembna zgradba na Prešernovem trgu. Po njej se je trg prvotno imenoval Marijin trg. Zgradili so jo na mestu starejše avguštinske cerkve med letoma 1646 in 1660, zvonika pa sta bila dokončana kasneje. Zasnovana je bila po vzoru zgodnjebaročnih rimskih cerkva kot enoladijska bazilika z dvema vencema stranskih kapel brez prečne ladje. Pozneje so dozidali še zvonika in jo večkrat prenovili. Zanimiva in edinstvena v svojem času v Ljubljani je bila njena italijanska pilastrsko členjena fasada. Kamnite stopnice so bile prizidane v 19. stoletju. Notranjost cerkve krasi monumentalni baročni oltar ljubljanskega slikarja Francesca Robbe iz prve polovice 18. stoletja, oltar svetih treh kraljev pa je delo Mihaela Cussa iz let 1690-91. Prava posebnost je tudi cerkveni obok izpred druge svetovne vojne. Slikar Matej Sternen, eden izmed štirih slovenskih impresionistov, ga je poslikal s freskami Marijinega vnebovzetja v neobičajnem, izrazito baročnem slogu. Cerkvene orgle so velike in zelo lepo zveneče. Ob cerkvi Marijinega oznanjenja stoji samostan, v katerem so najprej prebivali redovniki, imenovani avguštinci. Ob koncu 18. stoletja so prišli sem frančiškani, ki so bili prej na Vodnikovem trgu. V poslopju je frančiškanska knjižnica, ki je bila ustanovljena že leta 1235 v starem samostanskem poslopju na Vodnikovem trgu. Sedanja knjižnična zgradba je bila samostanu prizidana ob koncu 19. stoletja po načrtih Raimunda Jeblingerja. Knjižnica hrani izredno dragoceno zbirko knjig, ki obsega več kot 55000 zvezkov, iluminiranih rokopisov in inkunabul, med katerimi najstarejši primerki izvirajo iz 15. stoletja. S Prešernovega trga pod vhodom v samostan vodijo stopnice v molilno kapelo, ki je bila urejena med letoma 1996 in 1999 po načrtih arhitektke Maruše Zorec. Na Prešernovem trgu izstopa tudi spomenik Franceta Prešerna, ki je delo kiparja Ivana Zajca in je bil odkrit leta 1905.

Ljubljana je privlačno turistično mesto, ki leži na stičišču dinarskega gorskega sistema in alpskega sveta. Starejši del mesta se razprostira na uravnavi Ljubljanskega polja in Ljubljanskega barja med vzpetinama Grajski grič in Rožnik. Na Grajskem griču stoji Ljubljanski grad, ki je veličastna in daleč naokoli prepoznavna stavba. Levstikov trg nosi ime po znanem slovenskem književniku Franu Levstiku. Trg se je nekdaj imenoval tudi Akademski trg in Šentjakobski trg. Omejujejo ga cerkev sv. Jakoba, šola in Gruberjeva palača, ki je bila zgrajena konec 18. stoletja po načrtih jezuitskega arhitekta Gruberja. Sedanji videz je Levstikov trg dobil v letih 1926-27, ko ga je preuredil znani arhitekt Jože Plečnik. Nanj je postavil Herkulov vodnjak, ga ogradil s kroglami iz umetnega kamna ter posadil nizke javorje. Leta 1938 je obnovil še Marijino znamenje ter ga postavil na okoli 10 metrov visok steber, ki je narejen iz podpeškega marmorja. Naslednjo spremembo je trg doživel ob rekonstrukciji Karlovške ceste v šestdesetih letih 20. stoletja. Na trgu domuje Akademija za glasbo, tukaj so lekarna, gostinski lokali in trgovine. Cerkev sv. Jakoba se v pisnih virih prvič omenja leta 1383, ko je bila še gotska cerkev avguštinskega samostana. Leta 1555 so samostan spremenili v cesarsko ubožnico. V letu 1597 je posest prešla v last jezuitov, ki jih je v Ljubljano pripeljal ljubljanski škof Tomaž Hren. V letih od 1598 do 1602 so zgradili novo samostansko poslopje, v času med 1613 in 1615 pa novo cerkveno poslopje in ga poimenovali po svetem Jakobu, enem od dvanajstih Jezusovih apostolov. Je primer jezuitske dvoranske cerkve, ki nima prečne ladje. Ladji so nato v letih 1667-1670 prizidali osemkotno štukirano kapelo svetega Frančiška Ksaverja, ki se nahaja na severni strani. Francesco Ferrata je leta 1701 ladjo nadzidal in ji nad kapelami dodal empore. Iz tega časa izvira glavni portal, ki je delo Luke Misleja. Notranjost je s štukaturo okrasil Tomasso Ferrata, oboke pa sta s freskami poslikala Franc Karel Remb in Janez Jurij. Le-te so delno propadle v požaru v letu 1774. Po potresu leta 1895 je arhitekt Jeblinger spremenil cerkveno zunanjost, postavil je nov neogotski zvonik in zamenjal z njim oba stara zvonika. Župnijska cerkev predstavlja prvo jezuitsko cerkev na območju Slovenije. Odlikuje jo bogata baročna notranjost, ki je delo različnih kiparjev in slikarjev. Glavni tabernakeljski oltar z angeloma in oltarji v kapelah so delo Francesca Robba iz leta 1732. Sedem kamnitih oltarjev v manjših kapelah so delo Luke Misleja. Posebnost so stropni medaljoni, ki so delo slikarja Janeza Šubica. V cerkvi hranijo kamnito oltarno opremo in je prava galerija beneških baročnih kiparjev. Najstarejša sta oltarja Žalostne Matere božje in sv. Križa iz konca 17. stoletja.

Prva cerkev na tem mestu je stala že v 13. stoletju. Zgradili so jo leta 1262 čolnarji in ribiči, ki so živeli v tem delu mesta in jo posvetili svojemu zaščitniku svetemu Nikolaju. Prvotna cerkev je bila verjetno triladijska romanska bazilika s tremi apsidami. V 15. stoletju je bila cerkev gotizirana. Leta 1461 je bila pri cerkvi ustanovljena ljubljanska škofija. Ustanovno listino je izdal cesar Friderik III. v zahvalo Ljubljančanom, ki so mu pomagali premagati celjske grofe. Sedanja stolna cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena na začetku 18. stoletja. Glavna pobudnika za zidavo nove stolnice sta bila brata Janez Anton in Janez Gregor Dolničar, najbolj zaslužna člana Akademije operozov za razvoj likovne umetnosti v Ljubljani. Po bratih Dolničar je dobila ime ozka uličica, ki tik ob cerkvi povezuje Pogačarjev trg z Vodnikovim. Akademija je zaupala izdelavo načrtov nove stolnice enemu tedanjih najpomembnejših rimskih arhitektov jezuitu Andreu Pozzu. Ta je načrte zasnoval po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo, s stranskimi kapelami ob njej in emporami nad njimi ter z ravno zaključenim prezbiterijem. Na križišču je Pozzo projektiral kupolo kot glavni poudarek. Bistvena novost nove cerkve je bila poleg kupole iluzionistična poslikava cerkvene notranjosti, ki odpira cerkveni prostor navzgor v nebo. Po Pozzovih načrtih sta zidavo cerkve vodila kamnosek Franc Bombasi, po rodu Benečan, in Milančan Peter Janni. Kot pomočnik je sodeloval zidarski mojster Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček, ki se je tu izučil za samostojnega stavbarja. Cerkev so pričeli graditi leta 1701 in je bila v zelo kratkem času končana. Leta 1707 je bila cerkev slovesno posvečena ob navzočnosti odličnih gostov in številnih predstavnikov plemstva. Sedanjo kupolo je postavil skoraj 150 let pozneje stavbenik Matej Medved po načrtih inženirja Benedikta Mullerja. Stolnica je bila do danes večkrat prenovljena. V letih 1969 in 1971 so po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili prezbiterij ter obnovili glavni in stranski vhod. Ljubljanska stolnica predstavlja ključni spomenik baročne dobe v Ljubljani kot pomembna kiparska, slikarska in arhitekturna celota. Od dopolnitev so izjemna glavna vzhodna vrata, ki predstavljajo zgodovino Slovenije in jih je naredil kipar Tone Demšar ob 1250-letnici krščanstva ter stranska vrata s portreti škofov, ki so delo kiparja Mirsada Begića.

Ljubljanski grad je mogočna srednjeveška utrdba, ki predstavlja edinstveni simbol mesta Ljubljana. Na gradu je na ogled naslednje: razgledni stolp, grajska kapela sv. Jurija, stalna razstava Kaznilnica, stalna razstava Slovenska zgodovina, Stanovska dvorana, Friderikov stolp in Friderikovi sobi, prodajna galerija domače in umetnostne obrti Rustika, Stolp strelcev in Peterokotni stolp. V Virtualnem gradu je na ogled dvanajstminutna projekcija zgodovine gradu, njegovega arhitekturnega razvoja in arheoloških spoznanj. V Gostilni na Gradu gostom nudijo tipične slovenske jedi, ki so narejene po sodobnih recepturah. V Grajski kavarni pa gostom nudijo pestro izbiro kav in drugih napitkov, sadne kupe, koktajle in izbrane slaščice. Grajska kapela sv. Jurija predstavlja enega najstarejših zidanih delov Ljubljanskega gradu. Nekdanji vhod v kapelo se je nahajal na severnem delu in do nje je vodilo trinajst stopnic. Ta vhod je v uporabi še sedaj. V kasnejšem času je bil vhod v kapelo iz južnega dela. Kapela je bila na podlagi cesarjeve listine iz leta 1489 posvečena cesarici Heleni, sv. Juriju in sv. Pankraciju. Prvotna gotska kapela je imela štiri gotsko zašiljena okna, emporo in odprto ostrešje. Z empore so imenitneži spremljali potek svete maše. Zgradbo so znova pozidali v baročnem slogu, v letu 1747 pa so jo poslikali z grbi deželnih glavarjev. Kapela sv. Jurija se uvršča med edinstvene evropske bisere, saj je v cerkvenih prostorih le malokdaj prisotna poslikava, ki ima posvetno vsebino. Kapela je bila nazadnje prenovljena v letu 1992, ko so odkrili tudi prvotno gotsko poslikavo. Le-ta je vključevala bordure okoli okenskih odprtin, vhoda in oltarjev. Na stenah kapele so vidni posvetilni križi, ki so v gotskem stilu in simbolizirajo Kristusov križev pot.

Log pod Mangartom je razpotegnjeno naselje v občini Bovec v Posoških Julijskih Alpah. Sestavljajo ga Gorenji in Spodnji Log ter zaselki Možnica, Pustina in Loška Koritnica. Leži na potresno ogroženem področju in je bilo zelo prizadeto v potresu leta 1998. Hiše so zgrajene strnjeno in v obcestnem nizu, oblikovane so po alpsko-bovškem izročilu. Mnoge med njimi so preurejene v počitniške hiše. Oba Loga sta se nekdaj uvrščala med najlepše naselbinske spomenike v Triglavskem narodnem parku, dokler niso leta 2000 plazovi izpod Mangarta doline zelo preoblikovali. Revna kmetijska zemljišča nikoli niso zadoščala za preživetje, zaradi tega so domačini že pred prvo svetovno vojno živeli od vzdrževanja predelske ceste in prepreganja furmanom. Delali so tudi v rudniku cinka in svinca v Rablju v Italiji, kamor so se od leta 1903 vozili na delo skozi okoli štiri kilometre dolg predor pod Predelom naravnost v rudnik. Župnijska cerkev sv. Štefana stoji ob cesti skozi naselje. Za prvo cerkev je bil temeljni kamen postavljen leta 1755, leta 1786 je bila prezidana, leta 1836 pa verjetno na novo zgrajena. Cerkveni prostor je zelo enovit, k čemur pripomore izredno širok slavolok, ki s pomočjo stopnic komaj ločuje prezbiterij od ladje. Največja znamenitost je stropna poslikava, ki jo je v baročnem iluzionističnem stilu ustvaril znani slikar Ivan Grohar. Ta je poznan predvsem po impresionističnih delih, vendar je na začetku slikarske poti s freskami poslikal kar nekaj slovenskih cerkva. Poleg poslikave je cerkev posebna zaradi gotske plastike Madone iz okoli leta 1490. Nad vaškim pokopališčem se nahaja urejeno vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne z betonsko skulpturo avstrijskih bojevnikov – braniteljev Rombona. Skozi naselje teče desni pritok Koritnice, potok Predelica, ki si je v spodnjem toku izdolbel sotesko s koriti.

Cerkev Matere božje se nahaja na ravnici ob glavni cesti v Logu pri Vipavi. Velja za eno največjih in najstarejših romarskih cerkva na Primorskem. Cerkev Matere božje je bila zgrajena leta 1619. Že v 10. stoletju naj bi na njenem mestu sezidali kapelico, v pisnih virih pa cerkev prvič omenjajo leta 1430. Cerkev Matere božje je triladijska zgradba s tremi zvoniki. Današnja stavba sega v začetek 17. stoletja, v 19. stoletju pa so jo povečali in renovirali. V tistem času je beneški kipar Geraldon predelal veliki oltar v klasicističnem slogu. Stranski ladji so spremenili v osem kapel in v njih so postavljeni baročni oltarji. V prezbiteriju cerkve so freske slikarja F. Kurza von Goldensteina iz sredine 19. stoletja, ki so prvi primer nazarenskega slikarstva v Sloveniji. Božjepotna cerkev sprejme kar 4000 ljudi in je večkrat prizorišče večjih slovesnosti. Ob cerkvi je spomenik huzarju Pavlu Rostasu, madžarskemu poveljniku, ki je padel v hudih bojih z Napoleonovo vojsko. Blizu cerkve je znani renesančni dvorec Zemono, ki je priljubljen kraj za romantične poroke. V kletnih prostorih je vrhunski gostinski lokal Gostilna pri Lojzetu.

Logatec je manjše mesto v Občini Logatec. Nekdanje vasi, ki so nastale ob starih cestah ob robu kotline, se združujejo v enotno naselje. Osrednji del mesta se je do leta 1980 delil na Dolenji in Gorenji Logatec. Skozi Logatec poleg ceste vodi tudi železniška proga Ljubljana – Sežana. Trško naselje Dolenji Logatec se razprostira ob nekdanji tovorni poti, ki je povezovala osrednjo Slovenijo in Primorsko. Nekdanja kmečka, obcestna vas se je zaradi svoje dejavnosti razvila v obcestno naselje. Stavbe so še dobro ohranjene. Najbolj dominantni sta podružnična cerkev sv. Jožefa in župnijska cerkev sv. Nikolaja. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1526. Na območju starejše cerkve, ki jo kot tabor omenja že Janez Vajkard Valvasor, je bila v času od leta 1795 do leta 1803 zgrajena današnja zgradba. Njena arhitektura nakazuje zanimiv prehod baroka v klasicizem. V letih od 1924 do 1925 je bil sakralni objekt prezidan po načrtih arhitekta Karla Holinskega. Prenovili so fasado in podaljšali prezbiterij, zadnja temeljita prenova pa je bila v letih 1989 do 1990, ko so po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika preuredili cerkveno notranjost in okolico. Leseni oltarji izvirajo iz okoli leta 1800 in so izdelani v poznobaročni tradiciji. Glavni oltar se pripisuje tako imenovani notranjski rezbarski delavnici. V cerkvi se nahaja slika svetega Nikolaja iz druge polovice 19. stoletja. V niši nad vhodom v zakristijo je lesen kip Brezmadežne iz 18. stoletja. Po ustnem izročilu so ga v cerkev prinesli v zahvalo mornarji. Križev pot je novejše delo T. Perka. Cerkev sv. Nikolaja je široka 16,97 metrov in široka 32,38 metrov.

Malečnik je manjše naselje v Mestni občini Maribor, ki spada pod krajevno skupnost Malečnik-Ruperče. Nahaja se vzhodno od Maribora, med Pesniško dolino in Dravo. Je majhen kraj, ki ga zaznamuje bogata zgodovina. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Petra, cerkev Device Marije na Gorci, križev pot na Gorco ter hiša Franca Kirarja (1893-1978), ki je bil inovativen poklicni čebelar, vinogradnik in sadjar. Poleg tega so med zanimivostmi tudi katakombe na Gorci, muzejska zbirka PGD Malečnik, stara smreka na Vodolah, Knezarjeva lipa ter izvir Rebra v Metavi. Križev pot na Gorco je dal pozidati župnik Marko Glazer v 19. stoletju. Nazadnje je bil temeljito obnovljen leta 2006. Romarji vsakodnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic ali romarske skupine v času posta, ko molijo križev pot. Župnija svetega Petra pri Mariboru sega v leto 1236, ko se v pisnih virih prvič omenja kot župnija Svetega Petra na skali. Župnik se prvič omenja leta 1338. Prvotna cerkev svetega Petra je bila romarska in je bila sezidana na istem prostoru. Kasneje je bila barokizirana in sedanja cerkev je dobila podobo v 18. stoletju pod vodstvom župnika dr. Janeza Sitticha. V notranjosti se nahaja križev pot Tunnerja in učencev, ki je bil najprej v kapelicah križevega pota na pobočju Gorce. Prelepe orgle so delo mojstra Brandla iz Maribora. Glavni oltar prikazuje izročitev ključa apostolu Petru in je delo Flurerja. Pod oltarjem so vidne relikvije rimskega mučenca Favstina. V stranskem oltarju se nahajajo relikvije škofa Slomška. Župnijsko cerkev je do leta 1845 obdajalo pokopališče. Kasneje so ga uredili na Gorci, kjer je še sedaj. V Malečniku so pokopavali župnike in uglednejše domačine v kripti ali žerfu pred cerkvijo. Ta kripta spada med posebnosti te šentpetrske cerkve.

Malečnik se nahaja vzhodno od Maribora, med Pesniško dolino in reko Dravo. Je razloženo naselje v Mestni občini Maribor in spada pod krajevno skupnost Malečnik-Ruperče. Prav na tem območju se pričnejo slikoviti vinorodni griči. V osrednjem delu Malečnika se nad župnijsko cerkvijo svetega Petra vzpenja hrib Gorca, do katerega vrha vodi križev pot, ki ga je dal pozidati župnik Marko Glazer v 19. stoletju. Na vrhu stoji obnovljena cerkev Device Marije, ki je bila zgrajena leta 1493. Na cerkvenem stropu je poslikava angelov z imeni iz lavretanskih litanij. V glavnem oltarju stoji kip Marije Pomočnice z Jezusom. Po steni so na ogled podobe iz Jezusovega, Marijinega in Jožefovega življenja. Obnovljene orgle so delo mojstra Brandla. Na obodu so romarji z Marijo, med njimi tudi župnik Glazer in škof Slomšek. Župnijsko cerkev svetega Petra je do leta 1845 obdajalo pokopališče. Kasneje so ga uredili na Gorci, kjer je še sedaj. V Malečniku so pokopavali župnike in uglednejše domačine v kripti ali žerfu pred cerkvijo. Ta kripta spada med posebnosti te šentpetrske cerkve. Nekdaj je bil vhod v kripto iz cerkvene ladje, vendar so ga morali za časa Jožefa II. zazidati. Od leta 1857 pa je vhod od zunaj. Kripta meri 12 krat 4 metre in v njej se nahaja 64 grobnih niš, ki so izvotlene v steno po vzoru katakomb. Oltar pred cerkvijo Device Marije pri glavnem vhodu je nekdaj služil za maševanje v kripti. Za tem oltarjem je prostor za deset rak, v katerih počivajo nekateri šentpetrski župniki. Tukaj počiva tudi graditelj in župnik današnje cerkve svetega Petra dr. Janez Sittich, ki je umrl leta 1759. 24 grobov je zazidanih, ostali so prazni.

Župna cerkev svetega Križa je starega izvora, morda izvira že iz 9. stoletja, kot pričajo nekateri arhitektonski elementi ohranjeni v gotskem prezbiteriju. Predelana in barokizirana je bila leta 1756. Koprski škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja, da je cerkev krasilo pet oltarjev; oboki kapele z glavnim oltarjem, kamor je bila postavljena podoba Križanega, so bili iz živega kamna, kapela pa je istočasno služila kot prezbiterij. Šesti oltar, posvečen »Imenu Božjemu«, je škof Hieronim Rusca leta 1624 posvetil bratovščini podeželskih župnikov z vzajemno obveznostjo, da so vsakemu članu ob smrti darovali primerno število maš. Razcvet te nabožne bratovščine je trajal nekaj let, potem pa se je razšla, vendar se je po ponovni obuditvi leta 1698 omejila le na župnike iz kubejske dekanije in je vključevala le javne kurate, ne pa tudi drugih duhovnikov, škof sam pa ji je določil upravitelja in voditelja. Bratovščina je skrbela tudi za oltar svetega Križa, zavetnika župnije; vanjo se je vpisal vsak hišni poglavar in tako postal njen sobrat. Notranjščino, ki jo je leta 1932 v celoti poslikal koprski slikar Ermengildo de Troy, krasita kamnita kustodija, ki izvira iz obdobja baročne predelave notranjščine in lesena prižnica. Cerkveni zvonik (23,28 m), ki je ločen od cerkve, je zrasel leta 1870, ko so cerkev tudi razširili in ji dozidali kor. Tradicionalni praznik refoška s pokušino vin in predstavitvijo starih šeg in običajev poteka že od leta 1972. V vasi je velika vinska klet, ki jo odprejo na martinovo in praznik refoška. Notranjost cerkve je leta 1932 poslikal koprski slikar Ermengildo de Troy. Krasita jo kamnita kustodija iz časa baročne predelave notranjščine in lesena prižnica. Zvonik (23,28), ki je ločen od cerkve, je bil zgrajen leta 1870, ko so cerkev razširili s korom.

Mesto Maribor leži ob reki Dravi, na stičišču panonskega in alpskega sveta. Je drugo največje mesto v Sloveniji in pomembno kulturno, gospodarsko, izobraževalno, prometno in zdravstveno središče severovzhodne Slovenije. Staro mestno jedro se nahaja nad levim bregom Drave, mlajše, ki izvira iz 19. in 20. stoletja, pa predvsem nad desnim. Mesto je turistično privlačno zaradi razgibane pokrajine, Kozjaka, Pohorja, bližine Avstrije in tranzitne lege. V letu 2012 je bil Evropska prestolnica kulture in leta 2013 Evropska prestolnica mladih. Cerkev svete Magdalene se nahaja na Magdalenskem trgu v mestni četri Magdalena. V pisnih virih se cerkev sv. Magdalene na Bregu pojavi 10. junija leta 1289, ko se omenja njen župnik Gotfrid. Stavba je bila verjetno požgana ob turških obleganjih leta 1532, kot vse druge cerkve v mestni okolici. Razvoj današnje cerkvene zgradbe se prične v 16. stoletju z njeno temeljito obnovo. Cerkveni videz sestavlja kvadratast zvonik, pravokotna ladja s prizidano nižjo in krajšo kapelo ter ožji in višji prezbiterij s prizidano pritlično zakristijo. Zvonik pokriva pločevinasta korenasta streha, vso ostalo cerkev pa enotna sedlasta opečna streha. Zunanjost cerkve svete Magdalene je od leta 1894 enotno fasadirana. Okna kapele imajo visokobaročni izvor, zakristija poznorenesančni izvor, prezbiterij in ladja pa sta zgodnjebaročnega izvora. Cerkveno notranjost zaznamujejo predvsem oltarji in orgle. Glavni oltar z Marijo Magdaleno je lesen, marmoriran in barvno lepo uglašen. V župnišču hranijo sliko Roženvenske Marije, ki izvira iz leta 1845.

Manjše mesto Mengeš se nahaja ob vznožju hriba Gobavica, približno 15 kilometrov severno od glavnega slovenskega mesta Ljubljana. Pod razglednim gričem se proti Loki vije potok Pšata, na jugovzhodu se razprostira Mengeško polje. Čudovito ozadje na severozahodu tvorijo Karavanke, Julijci in Kamniške Alpe. Mengeš je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1154, prafara je bil pred 13. stoletjem, trške pravice pa je kraj dobil leta 1867. Največje krajevne znamenitosti so župnijska cerkev sv. Mihaela, mežnarija, spomenik baročnemu slikarju Francu Jelovšku, Jelovškova rojstna hiša, Marijino znamenje, spomenik Janezu Trdini, rojstna hiša Janeza Trdine, Staretov grad iz 17. stoletja, Oranžerija, park pred Oranžarijo, grad Mengeš, Zgornji ali Ravbarjev grad iz 16. stoletja in drugo. Župnijska cerkev sv. Mihaela predstavlja v Mengšu najbolj dragoceni in najstarejši umetnostni spomenik. V naselju je prva cerkev kot središče podžupnije in misijonske postaje nastala okoli 9. ali 10. stoletja. Kot mnogo predromanskih cerkva je bila zagotovo tudi mengeška lesena. Sedanja mengeška cerkev je bila zgrajena približno konec 13. stoletja. Nekdanjo romansko župnijsko cerkev so nato pod vplivom gorenjskih stavbarjev preuredili v gotsko. Ohranjena sta prezidani prezbiterij in samostojno stoječi gotski zvonik, ki je bil istočasno obrambni stolp tabora. Na severnem notranjem zidu prezbiterija se nahajajo znamenite freske Janeza Ljubljanskega, ki so iz okoli leta 1460. Cerkev sv. Mihaela je bila leta 1740 baročno predelana, kvalitetna je plastika svetega Mihaela. Spovednica in krstilnica sta nastali po načrtih znanega arhitekta Jožeta Plečnika. V pokopališki zid so vzidane spominske plošče z grbi, ki segajo v 17. in 18. stoletje. Znamenitost predstavlja tudi izjemen relief z grbom opata iz samostana Stična.

Slikovito mesto Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Skozi zgodovino je imelo mesto pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega se je tudi razvila na pomolu nad otokom Obrh, ki obdaja večje območje starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, v srednjem veku se je kraj imenoval Novi trg in je dobil mestne pravice pred letom 1335. Ime Metlika je postalo uveljavljeno okoli leta 1378. Kraj je bil ena od pomembnejših obrambnih trdnjav, najprej proti Ogrski, kasneje pa proti turškim vpadom med leti 1408 in 1578. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo. Cerkev sv. Cirila in Metoda se nahaja izven starega mestnega jedra. Je ena izmed dveh cerkva, ki je grškokatoliške vere, na območju Slovenije. Druga grškokatoliška cerkev, sv. Svetica s pokopališčem, leži v Dragah pri Suhorju. Cerkev sv. Cirila in Metoda je bila sezidana leta 1903 in nudi prostor za okoli 50 vernikov. Grškokatoliški duhovnik je slovenski ikonopisec, ki je imel že več razstav svojih del po Sloveniji in svetu. V cerkveni notranjosti so ikone in ikonostas, pa tudi dela domačega podobarja Jerneja Jereba.

Metlika je zanimivo mesto v Beli krajini, ki se nahaja med Novim mestom in Črnomljom. Kraj pod Gorjanci je bil naseljen že v času prazgodovine. Mestne pravice je Metlika dobila leta 1365. Močno je bila zaznamovana v času turških vpadov in obema svetovnima vojnama. Metlika je doživela največji razcvet konec 19. stoletja, ko so ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem, prvo hranilnico in posojilnico ter prvo čitalnico na Dolenjskem in v Beli krajini. Najbolj zanimiv in najstarejši del mesta predstavlja staro mestno jedro, ki se razprostira na pomolu nad potokom Obrhom ter je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Cerkev sv. Nikolaja se v pisnih virih omenja že v letu 1334. V času turških vpadov je stavba v letu 1578 pogorela, nato so sezidali novo, ki je leta 1705 ponovno zgorela, skupaj z mestom, župniščem in arhivom. Nova baročna cerkev je bila sezidana na razvalinah in posvečena leta 1759. Dva stranska oltarja in veliki baročni oltar so delo dolenjsko-posavskega mojstra, ki je ostal neznan, manjša stranska oltarja pa sta delo domačega mojstra Jerneja Jereba. Freske na banjastem stropu so delo italijanskega mojstra Domenica Fabrisa. Križev pot je delo Josipa Egartnerja. Plačal in lastnoročno obesil ga je Friderik Baraga, ki je bil v mestu kaplan. Župnija je bila v letu 1268 inkorporirana križniškemu redu, od leta 1735 pa je v kraju sedež proštije.

Mesto Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Metlika je dobila mestne pravice leta 1335. Kraj je imel skozi zgodovino pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega je bil tudi zgrajen na pomolu nad otokom Obrh, ki obliva večji del starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo. Cerkev sv. Roka se nahaja izven starega mestnega jedra. Sezidana je bila leta 1843 in je na daleč prepoznavna po dveh zvonovih. Načrt za cerkev je naredil Vincenc Vovk. V notranjosti cerkve so trije baročni oltarji, glavni oltar je posvečen sv. Roku, ki je predstavljen z lesenim kipom in oljnato sliko. Stranski oltar na evangelijski strani je posvečen sv. Florijanu, na listni strani pa sv. Juriju. Vsi trije oltarji so verjetno delo domačega mojstra Jereba. Stenske slike prikazujejo sodbo, vstajenje in vice. Na sredini cerkvene kupole je slika Marijino kronanje. Okoli cerkve je pokopališče, kjer je ob vhodu postavljen bronasti kip Kristusa, ki je delo domačina Alojzija Gangla. Umetnik je kip naredil v Pragi, vlit pa naj bi bil v Ljubljani.

Mokronog je gručasto naselje, ki se nahaja v jugovzhodnem območju Slovenije. Spada v občino Mokronog – Trebelno. Kraj trškega tipa leži na južnem robu kotline, ki jo preči reka Mirna. Kotlina je obdana s hribi, med katerimi najbolj izstopa razgledna točka Žalostna gora z romarsko cerkvijo Žalostne Matere božje. Pod gozdnatimi hribi se razprostirajo slikovite vinske gorice. Mokronog se kot naselbina prvič omenja v letu 1137, kot trg pa leta 1279. Kraj je bil v 16. in 17. stoletju obzidan, vendar se je od nekdanjih mogočnih utrdb ohranil samo štirioglat stolp – Strelov stolp ali Strelov turn. Nekdaj je bil Mokronog pomemben sejemski kraj za bližnjo podeželsko okolico, še posebej je bil poznan po sejmih za trgovanje s prašiči. Pred drugo svetovno vojno je tradicionalna čevljarska in usnjarska obrt z usnjarno prerasla v pravo industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Mokronoški grad naj bi bil sezidan v 11. stoletju, v pisnih virih se prvič omenja leta 1265. Bil je eden izmed najbolj mogočnih gradov v deželi, do danes se je ohranilo le zidovje. Trška cerkev sv. Tilna se v pisnih virih omenja leta 1349 oziroma 1364. Prvotna zgradba je bila velikokrat prezidana in predelana v različnih stilnih obdobjih. Leta 1822 so pričeli zidati novo cerkev, saj se je stara cerkev leta 1815 zrušila. Nova cerkev je bila sezidana in opremljena leta 1824, za župnijsko pa je bila proglašena leta 1832. Leta 1897 so nabavili nove pnevmatične orgle, ki jih je naredil Franc Goršič v Ljubljani. Leta 1913 so postavili nov marmornat oltar, ki je bil delo kamnoseka Vatovca. Leta 1940 so sezidali nov zvonik, ki ga je naredil Franc Krištof z Mirne po načrtih arhiteka Ivana Valentinčiča. Cerkvena notranjost je barokizirana. V glavnem oltarju je podoba svetega Tilna, ki je delo Mateja Langusa, križev pot pa je delo Tomaža Perka.

Cerkev svetega Martina je župnijska cerkev župnije Moravče. Nahaja se na osrednjem moravškem trgu, obdajata jo krožna cesta in spominski park. Mogočna zgradba z dvema zvonikoma na griču že od daleč naredi veličasten videz. Največja vrednost sta Layerjevi deli, ki sta oljna slika sv. Martina in križev pot. Današnja cerkev je bila sezidana v različnih arhitekturnih obdobjih. Najstarejši zidani temelji sodijo v čas romanike v 13. stoletje, kar potrjujejo izkopani zidovi kostnice iz tistega časa, ki so ohranjeni na severnem delu cerkve ob kapeli Lurške Matere Božje. Na temeljih romanske cerkve je bila sezidana cerkev v poznogotskem slogu v 16. stoletju, katere sledovi so vidni v okenskih okvirjih, strešnem sklepnem zidu prezbiterija ter talnem zidu zakristije. Leta 1740 so poznogotsko cerkev barokizirali in ji po potresu leta 1895 dozidali sedanja zvonika in novo zahodno fasado po načrtih arhitekta R. Jeblingerja. Leta 1902 so kot oporni zid severni steni cerkve prizidali kapelo Lurške Matere Božje. Leta 1995 so po načrtih arhitekta Vladimirja Brezarja dodali kapelo božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga na južni steni cerkve. Veliki oltar je lesen in iz poznega baroka. Osrednje mesto ima kip sv. Martina, ob njem so kipi škofov sv. Brikcija in sv. Remigija ter apostolov sv. Petra in sv. Pavla. Daritveni oltar je bil izdelan leta 1974 iz marmorja po načrtih arhitekta Antona Bitenca. Križev pot je delo slikarjev Layerjev iz leta 1751. Krstilnica iz leta 1961 je narejena po načrtih arhitekta Valentinčiča in stoji pod misijonskim križem. Vitraža blaženega Antona Martina Slomška in božjega služabnika Barage v oknih zahodne fasade cerkve iz leta 1982 sta delo Stojana Višnarja po načrtih slikarke Veselke Šorli Puc. K cerkvi sv. Martina so obrnjena pročelja občinske zgradbe in strnjeno zidanih trških hiš.

Moste se razprostirajo na območju Kranjsko Sorškega polja. So največje naselje v Občini Komenda. Kraj je pomembno prometno križišče in je dobil ime po številnih mostovih čez potok Tunjiščico in reko Pšato. Slikoviti videz vaškega jedra se je ohranil okoli cerkev sv. Boštjana. Baročno podružnična cerkev sv. Boštjana v nasprotju z župnijsko cerkvijo svetega Petra v Komendi s svojo lego ne prevladuje nad naseljem, temveč se, umaknjena na zahodni del čez potok Tunjščica in blizu izliva v reko Pšato, vključuje v kraj. Cerkev je zaradi potresa leta 1895 utrpela veliko škodo. Slikar Matija Koželj je po obnovi poslikal s slikami po legendi življenja mučenca svetega Boštjana in rastlinsko ornamentiko zvezdnati, gotski in z rebri obokani prezbiterij. Obnovitvena dela so se na cerkvi pričela leta 1995 in končala leta 1996. V prednjem delu ladje leži grobnica znanih prednikov moščanske rodbine Bobič. Akademski slikar Rado Zoubek iz Ljubljane je obnovil podobe Čeferinovega križevega pota in sliko Marije Vnebovzete, restavratorski center pa je restavriral dotrajano fresko sv. Jurija. Na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani so restavrirali kip Matere Božje z Jezuščkom v naročju ter ga dali nazaj na nekdanje mesto v atiki glavnega oltarja. Restavratorka iz Ljubljane je v okna vgradila lastne barvne vitraže s podobami svetega Boštjana, svetega Roka, svetega Petra in svetega Frančiška. Južni stranski oltar svetega Roka in leseni glavni oltar svetega Boštjana sta bogato posrebrena in pozlačena ter gotovo iz iste delavnice. Bližnjo baročno župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi je zgradil Gregor Maček. Načrte za prižnico in glavni oltar je naredil Franc Jelovšek. Znamenite so Bambinijeve slike iz leta 1727 in počivališče relikvij rimskega mučenca sv. Urbana pod oltarno menzo, kamor so jih položili leta 1753. Okolico cerkve krasijo tri čudovite lipe. Prva, najstarejša lipa, je stara že več kot 700 let.

Gotska cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. V pisnih virih se prvič omenja v turjaškem urbarju leta 1463. Leta 1475 je cerkev doživela napad Turkov, ki je prišel v literaturo z Jurčičevo znano povestjo Jurij Kozjak. Med arheološkimi raziskavami so odkrili, da je bil prvi cerkveni objekt na tem predelu romarska stavba s polkrožno apsido, ki so jo kasneje nadomestili z dokaj dolgim gotskim prezbiterijem. V 15. stoletju se je morala umakniti novi gotski stavbi. V jedru je ohranjena takšna, kot je bila zgrajena v 15. stoletju. Ima prvotno ravno krito ladjo in izvirni dvopolni križnorebrasto obokan prezbiterij z okni psevdogotskih oblik. Poslikava, ki je prekrivala celotno notranjost, je bila odkrita postopoma. Avtor fresk na stenah in v prezbiteriju je Janez Ljubljanski (1456). Na koru je vidna kompozicija zadnje sodbe. Na južni steni je portret stiškega opata Ulrika in poslikava o legendi svetega Pavla. Na severni steni je viden sprevod in poklon svetih treh kraljev, ki se pričenja s slovesom od kralja Heroda. Križnorebrasto obokani prezbiterij je celotno poslikan: na oboku je Kristus v slavi med angeli z glasbili in simboli evangelistov ter v šilastem slavoloku je Kristusov rodovnik, na njegovi notranji steni sta Abel in Kajn. Na stenah so vidni prizori oznanjenja, pokola betlehemskih otrok, bega v Egipt, Marijine smrti in Kristusovega trpljenja. Na glavnem pasu stene je vrsta stoječih apostolov. Glavni oltar Marijinega vnebovzetja se uvršča med najlepše in najbogatejše zgodnjebaročne oltarje. V letu 1674 ga je naredil ljubljanski podobar Jernej Plumberger, poslikala in pozlatila pa sta ga Anton Schernauitsch in Jakob Mönhardt iz Višnje Gore. Lesen oltar je visok in širok okoli šest metrov in zapolnjuje celoten tristrani zaključek gotskega prezbiterija. Bogati ga okoli 25 celopostavnih plastik in več kot sto različnih ornamentalnih delov. Oltar je bil v celoti restavriran. Stranska oltarja izvirata iz leta 1761. Kip sedeče Marije, ki je viden na steni, izvira iz druge polovice 15. stoletja. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila nekdaj pomemben romarski kraj.

Muljava je gručasto osrednje naselje v Občini Ivančna Gorica. Razprostira se na prehodu Dolenjskega podolja v Suho krajino na zahodnem delu doline potoka Višnjice. Severno od kraja stoji nizek osamelec Gorica. Zahodno od kraja teče potok Brziček. Kapelica Matere božje stoji severno od naselja Muljava. Postavljena je bila leta 1919. Je historicistično oblikovani objekt odprtega tipa, ki ga zaznamuje kip Matere božje z Jezusom (Pieta). Vhod v kapelico zapira kovana ograja. V vzhodnem delu kraja stoji gotska cerkev Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja. Enoladijska zgradba je imela lesen strop, ki so ga zamenjali z baročnim obokom. Janez Ljubljanski je avtor izjemnih fresk na stenah in v prezbiteriju. Glavni oltar iz leta 1674 se uvršča med najbogatejše zgodnjebaročne zlate oltarje v Sloveniji. Stranska oltarja sta iz leta 1761. Cerkev je bila včasih pomemben romarski kraj. Leta 1475 je doživela turški napad, ki je prišel v literaturo z Jurčičevo povestjo Jurij Kozjak. Muljava je najbolj poznana po rojstni hiši Josipa Jurčiča (1844-81), ki spada med značilne kmečke zgradbe 19. stoletja. Urejen je spominski muzej z zbirko dokumentov o pisateljevem delu in življenju. Pred Jurčičevo domačijo so kamnita miza, čebelnjak in Jurčičevo doprsje. Za hišo stojita prenesena kašča in Krjavljeva bajta, nekdaj značilno bivališče najbolj siromašnih vaščanov. Ob lesenih hišah je prizorišče za poletne gledališke igre na prostem. Domačija je prostor mnogih kulturnih prireditev, etnografskih in likovnih predstav. Muljava je tudi izhodišče ali cilj Jurčičeve poti, označene izletniške poti med Višnjo goro in Muljavo.

Cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) se nahaja ob robu mestnega jedra Murske Sobote, nedaleč od železniške postaje ter leži na majhni vzpetini. V 2. in 3. stoletju naj bi na tem mestu stal poganski tempelj s pokopališčem. To so ugotovili, ko so rušili staro cerkev in so v najglobjem delu temeljnega zidu našli vzidan rimski nagrobnik. Ko so Madžari okrog leta 1000 sprejeli krščansko vero, so začeli graditi cerkve. Soboško cerkev naj bi zgradili leta 1071 iz materiala poganskega templja. Gotska cerkev je na začetku 20. stoletja postala premajhna in zato so leta 1910 začeli graditi novo. Pred pričetkom so porušili obe stranski kapeli in cerkveno ladjo. V sedanji podobi je bila cerkev sv. Nikolaja dokončana leta 1912 v historično – secesijskem slogu. Pri gradnji so v glavnem pomagali madžarski arhitekti. Grajena je v madžarskem neoromanskem slogu. Deloma je iz železobetona. V cerkeveni okvir so zajeli gotski prezbiterij s freskami iz 14. stoletja, zvonik iz prvotne cerkve, ki izhaja iz leta 1371 ter baročne freske iz leta 1690. Nova cerkev je posvetil szombotelski škof Janoš Mikeš leta 1912. Čudovita vitražna okna lahko vidite na levi in desni strani prečne cerkvene ladje, v sami cerkevni ladji pod stropom in nad oltarjem. Zvonik je štirioglat, na vrhu koničast in visok 60 metrov. Pokrit je s pločevino. Cerkvena cerkev pa je krita z opeko. Prve orgle so v cerkvi imeli leta 1912. Sedanje se uvrščajo med največjimi v Sloveniji in omogočajo izvedbo skladb iz vseh obdobij.

Murska Sobota je središče Pomurja oziroma severovzhodnega dela Slovenije. Mestu pravijo tudi Sobota. Evangeličanska cerkev se nahaja na Slovenski ulici, blizu Mestnega (Soboškega) parka. Njeni začetki segajo v 16. stoletje. Takrat so reformatorji (Jurij Dalmatin, Primož Trubar, Sebastjan Krelj in drugi) položili temelj slovenskemu jeziku. Izdale so se tudi prve tiskane knjige v slovenščini kot so Katekizmi, Sveto pismo, učbenik. Zgrajena je bila v neogotskem stilu leta 1910. Načrt je naredil arhitekt Ernoj Gerely. Tudi notranjost cerkve je neogotska. Poslikana je v madžarskem duhu. V njej lahko vidite oltar s sliko Snemanje s križa, ki ga je naslikal Jeno Bory. Evangeličanska cerkvena občina je bila ustanovljena leta 1783. Verniki so bili na začetku kmečkega stanu. Bilo je tudi nekaj premožnih meščanov, obrtnikov in izobražencev. Danes Evangeličansko cerkev v javnem življenju zastopata senior in inšpektor kot predsedstvo Cerkve. Izdajajo Evangeličanski koledar in mesečnik Evangeličanski list.

Naselje Naklo se razprostira v bližini mesta Kranj na Gorenjskem. Kraj leži v ravninski dolini, med dvema najstarejšima terasama Tržiške Bistrice in Save. Naklo spada v istoimensko občino, ki poleg tega vključuje še naslednja naselja: Gobovce, Malo Naklo, Bistrico, Podbrezje, Strahinj, Cegelnico, Žeje, Bistrico, Spodnje in Zgornje Duplje, Okroglo ter Polico. Naklo se v pisnih virih prvič omenja v letu 1241. Skozi pestro zgodovino so ga zaznamovali turški vpadi, rokovnjači, Napoleonova vojska, furmanstvo, kovaštvo, pletilstvo in drugo. Danes se je kraj iz nekdanjega kmečkega naselja razvil v urbano naselje, kjer se nahajajo mnogi objekti, kot so vrtec, osnovna šola, hotel, kavarna, dom starejših občanov, policijska postaja, občina, gostilna, pošta, industrijska cona in ostalo. Naklo ima zelo dobre cestne povezave, saj ob robu gozdne površine Udin Boršta poteka avtocesta Jesenice – Ljubljana, na zahodnem delu pa magistralna cesta proti Tržiču in Jesenicam. V Naklem so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti župnijska cerkev sv. Petra, spomenik dr. Gregorju Voglarju, vila Toma Zupana, kapelica Lurške Matere Božje, Lavičkova vila, železniška proga in muzejska lokomotiva, Španova hiša in kapelica, Vrtec Rožle iz leta 1910, Dom Janeza Filipiča iz leta 1939 in ostalo. Zelo zanimiv je tudi rimski obrambni stolp, ki stoji na Gradišču ali Štuclju nad Naklom. Cerkev sv. Petra je poznana kot ena izmed najbolj kakovostnih baročnih cerkva na območju Gorenjske. Zgrajena je bila leta 1755, načrte je izdelal arhitekt Matija Perski, posvečena pa je bila v letu 1761. V cerkveni notranjosti je pet oltarjev, od tega je veliki oltar delo Janeza Vurnika st. iz Radovljice in je posvečen sv. Petru. Pod oltarjem se nahaja relief Zadnje večerje, ki je delo kiparja Franca Ksaverja Zajca. Relief je avtor izklesal iz istrskega marmorja. V cerkvi sv. Petra se od leta 2000 nahajajo nove koncertne orgle. Oprema je bila nazadnje prenovljena v letih med 2000 in 2004.

Nova vas nad Dragonjo se razprostira na okoli 300 metrov visokem hribu šavrinskega gričevja, ki ga na zahodnem delu obdaja dolina Drnice, na jugu pa dolina Dragonje. Spada v Občino Piran in ima okoli 200 prebivalcev. Marijina cerkev se v pisnih virih omenja že leta 1470. Leta 1665 so jo preimenovali in posvetili Rožnovenski Materi Božji. V drugi polovici 18. stoletja so imeli v vasi tudi svojega duhovnika – kaplana. Nadomeščal naj bi župnika v Padni in v Novi vasi pri nujnih verskih opravilih, poleg tega pa je imel škofova pooblastila za oddajanje cerkvenega zemljišča v najem. Preživljal se je iz deleža sredstev, ki so bila pridobljena od najemnin. Cerkev Rožnovenske Matere Božje je bila leta 1763 podaljšana, naredili so pevski kor, gotski prezbiterij so delno porušili in cerkveni objekt v celoti nadzidali. Takšno podobo je cerkev ohranila vse do danes. V prvi polovici 19. stoletja so odstranili lesena oltarja ter postavili kamniti oltar z marmornima stebroma, s korintskimi kapitlji. Nad atiko in ob straneh so oltar zaključili z lesenimi detajli. Ob cerkvi ločeno stoji okoli 26 metrov visok zvonik iz leta 1896, ki so ga vaščani zgradili pod vodstvom župana Mihaela Gorela in s pomočjo občine Piran. Načrte za mogočni samostoječi zvonik je izdelal piranski arhitekt Giuseppe Moso. Na vrh zvonika so postavili kamniti kip svetega Jožefa. Z zvonika se odpira čudovit razgled na širšo okolico. Domačini so se nekdaj v večini ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. V vasi so bile tudi torklje oziroma stiskalnice oliv. Danes je večina prebivalcev zaposlenih v obalnih mestih. Nova vas je vključena v zanimivo Oljčno pot po Slovenski Istri. V naselju je vaški muzej, ki ga predstavlja tradicionalna hiša ob glavni ulici. Leta 2005 je bila v celoti obnovljena in namenjena za oglede.

Pivka je mestno naselje v Pivški kotlini, ki je pokrajinsko razgibana dolina med visokimi dinarskimi planotami, Brkini in Krasom. Zgornji del kotline med Snežnikom in Prestrankom se imenuje Zgornja Pivka, spodnji del kotline med Postojnskimi vrati in Nanosom pa Spodnja Pivka. Pivka je središče Zgornje Pivke in sedež Občine Pivka. Naselje je imelo skozi zgodovino več imen. Najstarejša omemba kraja je iz leta 1300 in od takrat izvira tudi prvotno ime Sancti Petri super Piucha. Sedanje ime Pivka je naselje dobilo po koncu druge svetovne vojne. Med pomembnejše znamenitosti Pivke spadajo Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev sv. Petra in drugo. Župnijska cerkev sv. Petra stoji na razgledni vzpetini nad naseljem. Za spomenik lokalnega pomena je bila razglašena leta 1984. Je gotska enoladijska cerkev, ki ima tristrano zaključen prezbiterij. Zgrajena je bila v poznem srednjem veku, nato pa je bila predelana v sredini 17. stoletja, v 18. stoletju in v 20. stoletju. Ob zvoniku pred vhodom v cerkev so stopnice, ki vodijo na pevski kor. Notranjost cerkve je bila prenovljena in poslikana v letih od 1953 do 1958, istočasno kot njena zunanjost. Okna so bila slikana leta 1973 in so delo slikarja Staneta Kregarja. Za cerkveno prenovo je bil v sredini 17. stoletja zaslužen gradbenik Janez Sever in v 20. stoletju arhitekta Anton Bitenc in Jože Plečnik. V bližini naselja Pivka se nahaja več zanimivosti, kot so Park vojaške zgodovine Pivka, Ekomuzej Pivških presihajočih jezer, Šobčeva muzejska domačija, Domačija Žagar – prikaz tradicionalnih obrti, ki so mlinarstvo, žagarstvo in oskrba konj, Kmetija Petrovi – prikaz starih običajev – pekarstvo, Šilentebor s cerkvijo sv. Martina in drugo.

Podzemelj je manjše naselje, ki se nahaja nedalec od mesta Metlika in spada v istoimensko obcino. Starodavna Metlika je upravno, gospodarsko in kulturno središce severovzhodnega dela Bele Krajine, ki je najbolj južna pokrajina v Sloveniji. Podzemelj se v pisnih virih omenja že leta 1279. Je grucasto naselje, ki se razprostira pod razglednim gricem Kucar (222 m), najbolj pomembnim belokranjskim arheološkim najdišcem. Kucar je bil naseljen v 1. tisocletju pred našim štetjem, v rimskem casu ne vec, nato pa spet v pozni antiki. Arheologi so na gricu izkopali ostanke prazgodovinske naselbine, ostanke obzidja in talilnih peci za železovo rudo ter temelje dveh zgodnjekršcanskih cerkev, dveh obrambnih stolpov iz 5. do 6. stoletja in krstilnice. Najdbe hranijo Narodni muzej v Ljubljani, Naravoslovni muzej na Dunaju in Belokranjski muzej v Metliki. Župnijska cerkev svetega Martina se uvršca med pomembno krajevno sakralno stavbno dedišcino. Cerkev stoji na pokopališcu na razgledni terasi, ki se razprostira v vznožju grica Kucar. V letu 1279 omenjena cerkev je bila v 18. stoletju temeljito barokizirana. Oltarna cerkvena oprema je neobarocna iz leta 1889 in je delo podobarja Ignacija Pintarja iz Semica. Naselje Podzemelj je poznano tudi po kampu Podzemelj, ki leži tik ob reki Kolpi, eni najbolj cistih in najbolj toplih rek v Sloveniji. Kamp se nahaja v lepo urejenem neokrnjenem naravnem okolju, ki je odlicno izhodišce za aktivni oddih na reki Kolpi in izlete v bližnjo okolico.

Polzela je zanimivo naselje, ki stoji ob pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih delov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Kraj ima številne kulturno-zgodovinske in naravne znamenitosti. Najpomembnejše kulturne znamenitosti so cerkev sv. Marjete, grad Komenda, graščina Šenek, Mešičev mlin, ki je bil med najbolj znanimi na Polzeli, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik žrtvam NOB ter zbirka starih traktorjev, ki je last Ernesta Obermayerja. Grad Komenda se nahaja na vzpetini v središču Polzele. V njem ima svoje prostore Občinska knjižnica Polzela in dislocirani oddelek Glasbene šole Risto Savin iz Žalca. V njem je tudi prostor za sklepanje zakonskih zvez. Park in graščina Šenek se nahajata na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Dvorec je dobil neobaročni videz s fevdalnimi lastniki baroni Pongratz. Župnijska farna cerkev sv. Marjete je bila sezidana nedaleč od gradu Heilenstein, v današnjem središču Polzele in se prvič omenja v letu 1255. Lastniki gradu iz rodu Heilenstein so svoje posesti širili tudi v povezavi s posestmi celjskih grofov. Cerkev je bila prvotno romanska. V letu 1263 je postala komendatorska cerkev, o čemer priča relief malteškega križa, ki se nahaja na stropu v prezbiteriju. V času stoletij je bila cerkev sv. Marjete večkrat prezidana, najbolj v letu 1616, ko je dobila današnjo obliko. Romarsko zgradbo so barokizirali in ji prizidali današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli, zvonik so dvignili za eno nadstropje, drugače je ohranil svojo gotsko zasnovo. Cerkvena oprema je iz časa 19. in 20. stoletja.

Polzela je večje naselje v istoimenski občini v Spodnji Savinjski dolini. Nahaja se ob že iz rimskega obdobja pomembnem cestnem križišča, ki povezuje poti iz zahodnih delov Celjske kotline v Šaleško dolino in Zgornjo Savinjsko dolino. Ti predeli so bili že zgodaj poseljeni, saj je rimski vojskovodja, cesar in filozof, Mark Avrelij v obdobju bojev med Germani in Rimljani na območju sedanje Ločice ob Savinji zgradil obrambni tabor II. italske legije. Na vzpetini sredi Polzele stoji grad Komenda, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1170 pod imenom Hallenstein. V drugi polovici 13. stoletja je bil v lasti savinjskega župnika in dekana Hartwiga, leta 1323 pa malteškega viteškega reda, ki so ga imeli v lasti vse do leta 1780. Grad Komenda je kasneje menjal mnoge lastnike, vendar je hitro propadal. Med sakralnimi objekti določa središče Polzele cerkev sv. Marjete iz leta 1255. V osnovi je zgradba romanska z gotskim zvonikom. V 18. stoletju so ji prizidali še današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli, dvignili zvonik za eno nadstropje ter ji dali baročni izgled. Šenek se nahaja na položni vzpetini na severnem obrobju Polzele. V pisnih virih se omenja leta 1288 in prvotno imel obliko stolpa. Bil je v lasti Celjskih grofov, ki so ga leta 1439 v celjsko-habsburški vojni sami porušili. Sedanji Šenek, ki je v osnovi podkvaste oblike, so verjetno zgradili v drugi polovici 15. stoletja. Sredi 18. stoletja je jedro glavnega trakta dobilo baročno podobo. Sedanjo podobo so Šeneku dali takratni lastniki Pongratzi sredi 19. stoletja. Poleg obeh novih traktov so pozidali tudi okrogel stolp in dvorec obdali s parkom, ki je bil poln eksotičnih dreves. Kapela sv. Florijana je spomenik lokalnega pomena, ki stoji južno od dvorca Šenek. Baročna grajska kapela je bila zgrajena leta 1779. Ima pravokotno ladjo, pravokoten prezbiterij je na vogalih zaobljen. Fasadna členitev in poslikava kapele sta mlajši.

Cerkev sv. Štefana stoji v središču mesta na vzdignjeni ploščadi. V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu prizidani zakristiji in ladja, ki sta ji prizidani kapeli in zvonika. Prvotna cerkev se omenja leta 1473. Leta 1767 je bil pri cerkvi ustanovljen vikariat. Današnja poznobaročna zgradba je bila sezidana leta 1777, letnica je vidna nad portalom, po načrtih Leopolda Hofferja. Župnija je bila ustanovljena leta 1793. Cerkev sv. Štefana je bila posvečena leta 1798. Po požaru v začetku 19. stoletja, so stavbi prizidali nov prezbiterij in predelali zunanji del. Sakralni objekt je centralno zasnovana arhitektura, ki jo sestavljata ladja s parom kapel in prezbiterij, ki ima zaobljeno zadnjo steno s parom zakristij. Zvonika se odpirata z okni, ki so bili preoblikovani konec 19. stoletja. V osrednji osi pročelja je kamnit portal, nad njim pa je kamnit okenski okvir, ki je oblikovan enako kot portal. Domenico Fabris je od 1876 do 1879 poslikal obok prezbiterija in ladje, nato pa še leta 1881 in 1882 druge dele cerkve. V kupoli prezbiterija je naslikana Sveta Trojica z angeli in štirimi evangelisti. V kupoli ladje so naslikani štirje prizori iz življenja svetega Štefana in medaljoni s sv. Danijelom, sv. Katarino Aleksandrijsko, sv. Antonom Padovanskim in sv. Andrejem. Poznobaročni veliki oltar svetega Štefana je bil postavljen leta 1780 in je gotovo nastal v bližini notranjske rezbarske delavnice. Marmorni podstavek je bil dodan leta 1910. Neobaročna stranska oltarja sta bila v kapeli postavljena v sredini 19. stoletja. V niši stranskega oltarja stoji slika sv. Frančiška Asiškega, ki je delo Andreja Herrleina iz leta 1796. Ob straneh sta kamnita kipa svetega Tomaža Akvinskega in svetega Antona Puščavnika, ki sta delo Leopolda Gotzla. V kapelah visita sliki sv. Terezije Deteta Jezusa in Srca Jezusovega, ki sta delo Staneta Kregarja iz 50. let 20. stoletja. V ladijskih nišah visijo baročne oljne slike sv. kralja Davida, sv. Petra, sv. Marjete Kortonske in sv. Marije Magdalene. Neorenesančna orgelska omara je bila narejena leta 1892. V krstilnici je neoromanski krstilni kamen iz okoli leta 1900.

Preddvor je slikovito naselje, ki se razprostira pod strmimi pobočji Storžica v severnem območju Slovenije. Od najbližjega mesta Kranj je oddaljen okoli 10 kilometrov. Leži v zavetju pod travnato Zaplato, kjer priteče reka Kokra iz soteske in je obdan s kar štirimi gradovi. Preddvor je najbolj poznan po jezeru Črnava, ob njem neposredno stoji hotel Bor. Največje kulturne znamenitosti v Preddvoru in bližnji okolici so Novi grad ali Pusti grad, grad Turn, grad Preddvor, grad Hrib, župnijska cerkev sv. Petra in ostalo. Največje naravne znamenitosti so jezero Črnava, Zaplata ali Hudičev boršt, jesenov drevored (beli ameriški jesen), Mala gozdna učna pot, sekvoje in drugo. Jezero Črnava je umetno jezero in na njegovem mestu je bil v preteklosti gozd. Kraj je idealno izhodišče za številne pohodniške pohode na okoliške vrhove ali raziskovanje nižinski poti. Cerkev sv. Petra se nahaja ob graščini v samem središču naselja. V pisnih virih se prvič omenja v letu 1156. V času turških vpadov je bila zgradba dodatno utrjena. Iz tega obdobja se je ohranil zvonik (1505), ki ima strelne line in del tabornega obzidja. Sedanjo baročno podobo je župnijska cerkev dobila leta 1751. Cerkvena notranjost je opremljena v baročnem slogu. Zanimivi sta slika Zadnja večerja in slika sv. Petra, ki ju je naslikal Janez Wolf (1825 – 1884). Nasprosti cerkve je kapelica, ki je poslikana s freskami kranjskega slikarja Leopolda Layerja (1752 – 1828). V času srednjega veka so prebivalci sezidali dosti manjših cerkva na bližnjih, vendar ne na strmih in preveč visokih gričih. Obzidali so jih z visokim obzidjem. Domačini so se v njih zbirali, ko so bili turški vpadi. Turki so skozi Preddvor šli večkrat, nazadnje leta 1491.

Sveta Ana je manjši hrib, ki se dviga nad vasema Podpeč in Jezero ter predstavlja prepoznaven element krajine. Je priljubljena izletniška točka za Ljubljančane in izjemna razgledna točka, ki nudi pogled na Ljubljansko barje, Alpe in del Ljubljanske kotline. Na vrhu hriba stoji majhna cerkev sv. Ane. Najbolj utrjena pot na sveto Ano je gozdna pot iz Preserij, ki traja okoli 20 minut ali pot po daljši makadamski cesti. Na začetku teh poti je urejeno tudi manjše parkirišče. Pot iz Podpeči in Jezera se višje združita v dokaj strmo gozdno pot, za katero je priporočljiva primerna obutev in pohodne palice. Na vzpetini s cerkvijo je bilo nekdaj pomembno gradišče, saj je omogočalo odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Življenje na gradiščih je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. V obdobju turških vpadov so gradišča prevzela vlogo straž in opozarjanja pred napadalci. Pozneje so na gričih pozidali cerkvice. Cerkev svete Ane v današnji podobi je s konca 16. stoletja ali začetka 17. stoletja. Zgrajena je bila na prvotnih temeljih, ki segajo v obdobje stare gotike. Cerkev sv. Ane so domačini prenovili leta 1968, toda notranja obnova še danes ni zaključena. V okolici cerkve je urejena razgledna ploščad. Vsakoletno organizirajo romarski shod, ki je prvo nedeljo po godu Sv. Ane. Z nekaj manj kot 500 metrov nadmorske višine in ravno prav visoko nad barjansko ravnico je Vrh svete Ane zelo obiskana izletniška točka, saj se v jasnem vremenu vidi tudi najvišji slovenski vrh, Triglav.

Zaselek Pri Cerkvi se nahaja v dolini Trente, na levem bregu reke Soče, južno od Kugyjevega spomenika, ob cesti na prelaz Vršič. Z desnim bregom reke Soče je povezan z značilnim visečim mostom. Gručast zaselek je nastal v 17. oziroma 18. stoletju. Izoblikovan je bil v 19. stoletju na ostalinah fužin in upravne zgradbe rudnika. Naselje sestavljajo šola, domačije, župnišče, cerkev Device Marije Lavretanske in viseči most. Zgradbe oblikujejo iz treh strani zaprt ambient, ki daje videz trga. Rudarska baročna cerkev Device Marije Lavretanske je bila zgrajena leta 1690. Zgraditi so jo grofje Attems, ki je bila ena najbolj vplivnejših plemiških družin iz Furlanije. Grofje so bili tedanji lastniki trentarskih fužin. Cerkev so zgradili za rudarje, ki so se po letu 1778, ko so fužine zaprli, odselili iz zaselka. Ostali prebivalci so se pričeli preživljati z lovom in kmetijstvom. Posebna znamenitost cerkve je leseni kip črne Matere Božje z Jezusom, ki stoji v oltarni niši. Je edini v Sloveniji in se po Evropi pojavlja le v določenih romarskih cerkvah. Še posebej je poznan v Loretu v Italiji, od koder tudi izhaja ime Loretska Mati Božja. Kip je možno videti na praznik Loretske Matere Božje 10. decembra ter ob praznovanju goda svetega Joahima in Ane, ki je zadnjo nedeljo v juliju, ko odprejo oltarno nišo. Marijin kip je takrat odet v posebno belo obleko iz svile, z zlato čipko, rdečim žametom in vezenino. Marija in Jezus imata imenitni srebrni kroni z dragimi kamni. Oltar predstavlja preprosto mizarsko delo z začetka 20. stoletja. Predelali so ga v obdobju druge svetovne vojne, leta 2009 pa je bil restavriran. K oltarju spadajo še tabernakelj, ki je iz 18. stoletja, marmorni relief Marijinega oznanjenja in slika na platnu s prizorom svete Družine, delo Toneta Kralja. Kralj je leta 1945 poslikal celoten cerkveni objekt. Prezbiteriju in ladji pravokotnega tlorisa je bil na severnem delu prizidan zvonik. Zunanjost krasi še baročni kamniti kip Device Marije, ki stoji v niši glavne fasade. Cerkev je prekrita s skodlami, ki so značilna trentarska kritina. V cerkvi vsako leto poteka tradicionalna sveta maša ob praznovanju goda svetega Joahima in svete Ane.

Nastanek Marijinega romarskega svetišča, ki velja za najlepši slovenski kulturni spomenik in biser gotike, je še vedno zavit v skrivnost. Pozidali naj bi ga Ptujski gospodje, najverjetneje na prelomu iz 14. v 15. stoletje, in ga poimenovali Neustift. Leta 1473 se kraj v določenih listinah že uradno imenuje Gora milosti. To ime se je ohranilo do turških vpadov, ko je po legendi dobila ime Črna gora. Božja pot je znova zaživela leta 1615 ob prevzemu jezuitov. Cerkev in veliko romarsko hišo so oskrbovali do leta 1773, ko so red ukinili, potem pa so z njo celo stoletje upravljali škofijski duhovniki. Frančiškovi bratje minoriti so jo prevzeli leta 1937, ki tukaj delujejo še danes. Kmalu po prihodu minoritov sta se župnija in tudi kraj preimenovala v Ptujsko Goro. Bratje minoriti so vodili tudi zadnjo prenovo svetišča pred 600-letnico posvetitve, ki je bila leta 2010, ko je bila cerkev na sedmo velikonočno nedeljo, 16. maja razglašena za baziliko Marije Zavetnice. Cerkev ima elegantno zunanjost, stranske fasade obdajajo na vrhu okrašeni oporniki, ki zajemajo celotno stavbo, z osmerokotnim zvonikom. Nad glavnimi vhodnimi vrati je bil nekdaj relief Marije Zavetnice s plaščem, ki so ga jezuiti prenesli na glavni baročni oltar, postavljen leta 1764. V cerkev vodi mogočno baročno stopnišče, ki ga stražita kipa sv. Florijana in sv. Janeza Nepomuka, deli Jožefa Strauba iz sredine 18. stoletja.

Zgodovina župnije sv. Peter Radeče sega že v čas 14. stoletja. Že leta 1385 je imelo mesto lasten vikariat in stalnega duhovnika. Prvotna cerkvena stavba se je nahajala na predelu sedanje cerkve v samem središču Starograjske ulice. Nastala naj bi v času pozne romanike in se v pisnih virih prvič omenja leta 1429. Bila je lesena stavba, brez talnega zidca, nahajala pa se je pet stopnic pod današnjim nivojem ceste. Po virih naj bi bila cerkev pravilno orientirana, široka 7,7 metra, dolga 16,6 metra in visoka 7 metrov. Župna cerkev je postala v letu 1618, takrat so jo obnovili v renesančnem slogu in ob severno stran ladje prizidali 2,8 metra široko kapelo svetega Florjana. Od kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ostal samo še prezbiterij, današnja zimska kapela, ki je posvečena Mariji Brezmadežni. Sedanjo cerkveno stavbo so pozidali po načrtih arhitekta Josipa Vancaša v neobaročnem slogu v letih 1910 in 1911, zvonik in južna fasada prečne ladje pa sta bila pozidana približno deset let kasneje. Prenovljeno cerkev sv. Petra je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 29. oktobra 1911. Sedanja cerkev je orientirana v smeri proti severu. Predstavljata jo pravokotna ladja, ki ima na vzhodnem delu prizidano kapelo, nekdanji prezbiterij, ter enako visok, vendar ožji prezbiterij z zvonikom na zahodnem delu in zakristijo na vzhodnem. Fasada, ki je v neobaročnem slogu, je bogato členjena. Notranjost cerkve je triladijska, s prečno ladjo, ki pa je nakazana samo v tlorisu. Celotna cerkev je obokana, osvetljuje jo 15 barvnih oken. Kapelo odlikuje gotski rebrasti zvezdasti obok. Glavni oltar je baročno delo, v manjši meri je bil predelan v obdobju neobaroka. Preostanek cerkvene opreme je večinoma neobaročnega izvora s posameznimi baročnimi plastikami. Največjo posebnost cerkve predstavlja glavni oltar s svetim Petrom. Ta je upodobljen kot na prestolu sedeči papež s papeško tiaro na glavi. Takšno krono je zadnji nosil papež Pavel VI. Na koru so čudovite orgle iz leta 1938, ki so delo Franca Jenka.

Radenci se razprostirajo na desnem bregu reke Mure tik ob meji z Avstrijo, v prelepi zeleni pokrajini na robu Panonske nižine in v objemu vinorodnih gričev ter murskih logov. Najstarejša omemba kraja Radenci z imenom Radein sega v leto 1436. Razvoj in svetovni sloves kraju zagotavljajo najbogatejši in najbolj kakovostni izviri mineralne vode. Legenda pravi, da so bili na delu škrati, ki so s kopanjem pod zemljo utirali pot slatinskim vrelcem na površje. Leta 1869 so z Radensko slatino napolnili prve glinene steklenice in omogočili uživanje te edinstvene mineralne vode tako na dunajskem cesarskem dvoru kot tudi v papeževi rezidenci v Rimu. Leta 1882 so Radence obiskali prvi zdraviliški gostje. Poleg edinstvene mineralne vode in kakovostne zdraviliške ponudbe goste navdušujejo odlična kapelska vina, prleške kulinarične ponudbe, še najbolj pa pregovorna gostoljubnost in prijaznost domačinov. V Radencih goste razvajajo s tremi srci. Zdravilišče Radenci odlikuje kar 130 let znanja in izkušenj, kar štirje priznani naravni zdravilni dejavniki (termalna in mineralna voda, ugodna klima in peloid) in sodobna zdraviliško-turistična infrastruktura, ki zadovoljijo še tako zahtevnega gosta. Kapela svete Ane se nahaja v samem osrčju Radenskega parka. Neogotski sakralni objekt je bil zgrajen leta 1895. Posvečena je ženi dr. Karla Henna. Leta 2008 in 2009 je bila kapela sv. Ane močno poškodovana v neurju. Znaten del sredstev za njeno obnovo je prispeval stalni gost zdravilišča Agababjan Hačatur iz Rusije, s podporo Zdravilišča Radenci, Občine Radenci in cerkve sv. Cirila in Metoda Radenci. Slavnostna otvoritev je bila 29. novembra 2015. Radenci imajo bogato naravno in kulturno dediščino. Z vzpetine, kjer stoji znamenita cerkev sv. Marije Magdalene na Kapeli, se ponuja čudovit razgled po okoliških vinogradih. Le-tu se nahaja najstarejši nasad traminca v Sloveniji.

Rogaška Slatina je slikoviti kraj, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. V Rogaški Slatini in okolici so tudi mnoge sakralne znamenitosti, kot je župnijska cerkev sv. Križa. Današnja neoromanska župnijska cerkev je bila sezidana leta 1866 na mestu stare romanske cerkvice, ki je bila prvič omenjena v letu 1304. Pred gradnjo nove cerkev so staro cerkev porušili in njena notranja oprema se ni ohranila, razen monštrance in orgel. Cerkev sv. Križa je bila sezidana po načrtih Jožefa Schöbla iz Graza. Škof Slomšek je zelo vzpodbujal gradnjo nove cerkve in je tudi posvetil temeljni kamen. Knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik je novo cerkev blagoslovil 16. oktobra leta 1964. Pri izgradnji župnijske cerkve so veliko pomagali domačini in gostje zdravilišča, kot sta škofa Slomšek in Strossmayer. Cerkveni tloris ima obliko križa. V njeni notranjosti so trije oltarji, od katerih je glavni oltar sv. Križa ter stranska oltarja, ki sta posvečena sv. Jožefu in Materi Božji. Arhiv nadžupnije sv. Križa je ohranil določene zanimivosti, kot recimo, da je dosti domačinov dočakalo starost kar 100 let, za kar naj bi bil vzrok v stalnemu pitju slatine.

Rogaška Slatina je priljubljen zdraviliški kraj, ki ima mnoge naravne in kulturne znamenitosti. Mesto stekla, vode in vina je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Cerkev sv. Trojice se nahaja v manjšem naselju Prnek (350 m), nedaleč od središča Rogaške Slatine. Stoji nad župnijsko cerkvijo sv. Križa. Od tukaj je lep razgled na Rogaško Slatino z Donačko goro v ozadju. Pod cerkvijo se od leta 1823 nahaja pokopališče in zato je cerkev pokopališka. Cerkev sv. Trojice je bila zgrajena konec 16. stoletja ali na začetku 17. stoletja. Je preprosta kamnita zgradba, ki ima v notranjosti bogat zlati oltar in prižnico s kipi Kristusa in kipi evangelistov. Razgledno naselje Prnek spada v sklop devetih sprehajalnih poti, ki so različnih težavnostnih stopenj in ob katerih se nahajajo mnoge kulturne in naravne znamenitosti. Karta sprehajalnih poti je obiskovalcem na voljo v Turistično informacijskem centru Rogaška Slatina. Poleg omenjene sprehajalne poti so še naslednje: Janina, Cvetlični hrib, Tržišče, Bellevue, Tržaški hrib, Male Rodne, Grilov hrib in Ložno. Zanimiva je tudi Polžkova pot, ki vodi na bližnje hribe – Cvetlični in Grilov hrib, Tržišče in Janino.

Rogaška Slatina spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Poznana je kot mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Kapela sv. Ana, ki jo zaznamujejo neoromanske oblike, je bila sezidana že leta 1804. Zdraviliška kapela je posvečena sv. Ani, ki je poznana kot zaščitnica zdravilišča. Načrte za kapelo so naredili v Grazu. Je enoladijska zgradba, ki ima pravokotno absido. Leta 1686 je znani štajerski baročni mojster Hans Adam Weissenkirchner naslikal oltarno podobo sv. Marije z detetom in sv. Ano. Leta 1926 pa je kapelo sv. Ane preuredil znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Občinski praznik se praznuje na dan sv. Ane, ki je 26. julija. Sveta Ana kot svetnica izraža svetovljanski odnos do zdravja.

Rogatec je manjše naselje, ki se nahaja na vzhodnem delu Slovenije. Je del Občine Rogatec, ki meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Naselja v občini so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Rogatec, Donačka Gora in Dobovec. Na tem področju se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Rogatec leži ob sotočju Sotle in potoka Draganja. Ime verjetno izvira iz besede rog po bližnji Donački ali Rogaški gori, ki ima na pogled z zahodne strani obliko roga. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, cerkev sv. Hijacinte, razvaline gradu Gornji Rogatec, Muzej na prostem in dvorec Strmol. Podružnična cerkev sv. Hijacinte se nahaja na severovzhodnem območju Rogatca, ob cesti, ki vodi v Trške Gorce. Cerkev je bila sezidana v času od 1730 do 1738. Sestavljena je iz pravokotne ladje, ki ima zaobljene vogale in fasadni stolpič, nižji in ožji prezbiterij ter na južnem delu prizidano pritlično zakristijo. Cerkveni zvonik je iz lesa, obložen s ploščami ter ometan in pokrit s pohorskim škriljavcem. Notranjost cerkve sv. Hijacinte je zelo svetla, saj ima sončno lego in velika okna. V cerkvi so trije baročni oltarji, oltarne slike J. F. Fromillerja, prižnica ter obnovljene Janečkove orgle, ki so bile izdelane leta 1743. Cerkev sv. Hijacinte se uvršča med baročno arhitekturo in je bila razglašena za kulturni spomenik.

Rogatec je naselje, ki se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Cerkev sv. Jerneja se nahaja ob vznožju grajskega griča. Na njenem mestu je že v 13. stoletju stala prvotna grajska cerkev. Nadžupnijska cerkev je bila sezidana v letih od 1738 do 1743. Cerkveno notranjost krasijo oltarne slike Valentina Metzingerja in Antona Lerchingerja ter v celoti obnovljene freske slikarja Jožefa Ferdinanda Fromillerja iz Celovca (iluzionistična poslikava kupol). Prižnica in oltarji so delo Jožefa Strauba in rezbarske delavnice Mersi. Posebna zanimivost so tudi zakristijska omara z intarzijami in Ebnerjeve orgle iz leta 1859. Cerkev sv. Jerneja spada med kvalitetnejše sakralne objekte iz baroka na Slovenskem.

Cerkev svetega Petra stoji na trgu Ivana Roba v središču Šempetra pri Gorici, ki je sedanjo podobo dobil leta 2011. Poleg cerkve zaznamuje videz šempetrskega placa Hotel Lipa, v bližini pa še Coroninijev dvorec, ki daje celoti poseben pečat. Župnijska cerkev sv. Petra je bila na novo sezidana v neoromanskem slogu po prvi svetovni vojni po načrtih uglednega urbanista in arhitekta, Maksa Fabianija (1865-1962). Slavnostno jo je posvetil Frančišek Borgia Sedej 17. novembra leta 1929. V pisnih virih se cerkev prvič omenja okoli leta 1200, župnija v letu 1425. O prvotni gotski zgradbi pripovedujejo štirje fragmenti poslikave, ki so vzidani v kapeli na goriškem gradu in figuralni kapiteli, ki so umeščeni v vogal cerkvene ploščadi. Cerkev je bila v obdobju baroka temeljito predelana. Med leti 1618 in 1773 je bila župnija v upravljanju goriških jezuitov, ki so med leti 1663 in 1666 sezidali Božji grob. V času med prvo svetovno vojno sta bila Božji grob in cerkev skoraj povsem porušena. Velika večina notranje opreme pa je bilo uničene ali izgubljene. Ohranilo se je le nekaj stvari, kot so kipa angelov adorantov ter slika Rožnovenske Matere Božje s svetim Dominikom in sveto Katarino Siensko. Kipa angelov adorantov sta bila nekdaj del glavnega baročnega oltarja, sedaj pa krasita cerkveno apsido. Slika Rožnovenske Matere Božje visi na levem predelu slavoločne stene in je nekdaj pripadala bratovščini svetega Rožnega venca. Je delo Janeza Mihaela Lichtenreita (1705-1780), ki je bil eden najbolj pomembnih slikarjev 18. stoletja na Goriškem. Bordura obdaja glavni prizor, na katerem Marija in Jezušček v njenem naročju dajeta rožni venec sv. Dominiku in sv. Katarini Sienski. Slika sv. Petra in Pavla, ki je danes hranjena v zakristiji, je delo Clementa Del Nerija (1865-1943). Oltarna monumentalna podoba svetega Petra je delo beneškega slikarja Guida Cadorinija iz leta 1928. Na levem oltarju stoji kip Srca Marijinega, ki je delo Toneta Kralja (1900-1975). Desni oltar krasi kip Srca Jezusovega, ki ga je kot monumentalnega Križanega izdelal leta 1929 France Gorše (1897-1986). Slika Svetega Jožefa z detetom in podobe postaj križevega pota so delo Emme Galli – Gallovich (1893-1982). V kasetah ladijskega stropa je vidna dekoracija, ki jo je poslikal Leopoldo Perco. Cerkev sv. Petra je skoraj v večini ohranila nekdanji videz, manjše spremembe so bile le med obnovitvenimi deli konec 20. stoletja. Leseno daritveno menzo je leta 1990 zamenjal marmorni oltar, ki je bil izdelan po načrtih Roberta Nanuta.

Šenčur se razprostira sredi Kranjske ravnine na križišču ceste, ki vodi iz Kranja mimo mednarodnega letališča Jožeta Pučnika (Aerodrom Ljubljana), s cesto, ki pelje iz Ljubljane skozi Trboje v smeri proti Preddvoru. Cerkev stoji sredi naselja ob Kranjski cesti, jugozahodno od glavnega križišča sredi vasi. Župna cerkev, ki je posvečena svetemu Juriju, se v pisnih virih prvič omenja leta 1238. V tem času jo je oglejski patriarh Andeški podaril ustanovljenemu samostanu dominikank v Velesovem. Tukaj naj bi stala cerkev ali kapela že v 8. stoletju, v obdobju oglejskega očaka Pavlina II. ob pokristjanjevanju Slovencev. Naselje je tudi dobilo ime po zavetniku Svetemu Juriju, ki je bil mučenec in velja za patrona raznih viteških redov in vojakov. Prebivalci so se pred Turki branili dvakrat in na južnem delu cerkve se je ohranil del taborskega obzidja iz 15. stoletja. Sedanja enoladijska baročna cerkev je bila sezidana leta 1747 na območju starejše, od katere se je ohranil le zvonik. Freske, ki so na stropnem oboku oltarnega cerkvenega dela, so delo Frana Jelovška iz leta 1750. Prizori na freskah predstavljajo življenje svetega Jurija. Slika sv. Jurija je delo slikarja J. Šubica iz leta 1883, freske v ladji pa M. Bradaške. V glavnem oltarju je bil nekdaj kip sv. Jurija na konju, ki so ga prenesli v vdolbino nad glavna cerkvena vrata. Ob izgradnji sakralnega objekta so pod njo naredili tudi grobnico, v kateri so posmrtni ostanki zaslužnih domačinov. Del širšega dela umetnostnega kulturnega spomenika župnijske cerkve, vključujoč zgradbi kaplanije in župnišča ter ostanke nekdanjega taborskega obzidja, so pomemben kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena.

Manjše obcestno naselje Senožeče se nahaja med Divačo in Razdrtim. Kraj spada v občino Divača. Največje znamenitosti v Senožečah so pivovarna Adria, kamnita korita (fontana) na spodnjem trgu, etnološka zbirka Zdravka Čuka, prvotni Stari grad ter mitnica iz začetka 13. stoletja. V pisnih virih se kraj prvič omenja že v 12. stoletju, saj se je hitro razvijal predvsem zaradi furmanstva. V Senožečah je bila zaradi razcepa dveh cest v smeri proti Tržaškemu zalivu dolgo časa pomembna mitnica, v 15. stoletju oglejskih patriarhov, kasneje pa grofov iz Kranjske. Vas je v sredini 16. stoletja dobila tržne pravice, v obdobju avstro – ogrske monarhije pa je bilo tukaj okrajno sodišče. Nekdaj so bile Senožeče poznane po velikih živinskih in lesnih sejmih. Nad naseljem se je dvigal grad, od katerega so danes ostale le še razvaline. Ker je železnica Senožeče obšla, se je kraj znašel v prometnem zatišju ter začel počasi gospodarsko zaostajati. V drugi polovici 19. stoletja je začela obratovati pivovarna Adria, ki pa je po prvi svetovni vojni propadla. Pivovarna je veljala za eno bolj poznanih v avstroogrski monarhiji ter je bila konkurenčna pivovarnama Laško in Union. Po drugi svetovni vojni je propadajoči kraj začasno oživel, ko so naredili manjšo tekstilno tovarno in obrat za avtomobilske dele. Cerkev sv. Jerneja se nahaja na manjši vzpetini, kjer se odpira razgled na nasprotno stran naselja, kjer ležijo razvaline nekdanjega Starega gradu. Cerkev je bila v pisnih virih omenjena leta 1445, posvečena pa je bila leta 1613. V prvi polovici 18. stoletja so cerkvi sv. Jerneja prizidali zakristijo in kapeli, ladja je bila obokana v 19. stoletju. V cerkveni notranjosti so najbolj znameniti baročni oltarji, kjer ima glavni oltar letnico 1757 ter nagrobne plošče iz 17. stoletja. Okoli cerkve uspevajo stare mogočne lipe.

Naselje Sladka Gora spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Leži zahodno od ceste Podplat – Poljčane. Kraj je poznan predvsem po romarski dvostolpni Marijini cerkvi in z njo povezanimi številnimi čudeži. Neokrnjena narava je idealno izhodišče za številne pohodniške izlete, sprehode in kolesarjenje. Marijina cerkev se nahaja na slikovitem platoju vinorodne rebri, kjer je že prej stala božjepotna cerkev sv. Marjete. Leta 1744 se je tedanji župnik odločil, da se staro cerkev podre in do leta 1754 je bila sezidana nova, ki je izjemna baročna umetnina. Spada med najbolj pomembne kulturne spomenike v Sloveniji. Pročelje stavbe je igrivo in razgibano, posebnost predstavlja prezbiterij, ki ga pokriva zvonasta streha in nad njo stolpič laterna z okni ter čebuljastim zaključkom. Nad vhodom v cerkev je kip Marije z detetom, katere podoba se nadaljuje v notranjosti, ki jo je poslikal Franc Jelovšek. Leta 1752 se je znameniti slikar upodobil in podpisal na koru v prizoru Nesreče z vinskimi sodi. Freske prikazujejo prizore iz Marijinega življenja, prikazovanje Device in čudežna ozdravljenja. Cerkvene freske veljajo za osrednjo stvaritev baroka na Slovenskem. Nasproti prižnice visi izjemna oljna slika, ki je delo A. Cebeja (Sv. Trojica in vsi svetniki, Marija). V Marijini cerkvi je pet oltarjev, ki jih zaznamuje bogata baročna okrašenost in so delo Gallove celjske in Mersijeve rogaške delavnice. Posebej je veličasten kipec Matere božje, ki stoji na glavnem oltarju. Okrašena prižnica je delo J. Strauba.

Slovenske Konjice so mestno naselje, ki se nahaja v zgornji Dravinjski dolini. So sedež istoimenske občine, upravne enote in nadžupnije. Kraj predstavlja obrtno, oskrbno in upravno središče vzhodnega dela Vitanjskega podolja, jugovzhodnega Pohorja in zahodnega dela Dravinjske doline. Podružnična cerkev svete Ane se nahaja na vzhodnem obronku grajskega hriba, zahodno nad trškim jedrom v mestnem predelu Pristava. Pokopališka cerkev je nekdanja grajska kapela, ki skoraj v celoti ohranja svoje karakteristike iz poznega 16. stoletja. Sedanja cerkev je glede na prvotno namembnost grajske kapele dokaj velikih dimenzij. Prvotno jo je gotovo sestavljala le dvopolna ladja, kratek zaključen prezbiterij in ob zahodno steno prislonjen masivni zvonik z odprto lopo v spodnjem predelu. Vse cerkvene stene so podprte z zunanjimi oporniki. Razširjena lopa na zahodnem območju je iz 17. stoletja, ko je bilo pri gradnji uporabljenih nekaj starejših arhitekturnih delov. Na pročelju lope je vzidan grb družine Khisl. Zakristija in južna kapela sv. Florjana izvirata iz 18. stoletja, pokopališče pa je bilo ob kapelo prestavljeno šele v 19. stoletju. Okna na prezbiteriju so šilasto zaključena. Najbolj izstopajo ladijska okna, ki so okrogle oblike. Celotni del cerkve na zgornjem območju obdaja nenavaden venčni zidec v obliki arkadnega friza, ki sloni na geometričnih konzolah. Na zahodni steni se je pod zvonikom ohranil izvirni renesančni portal. Prvotna cerkvena oprema se ni ohranila. Cerkev sv. Ane je poznana predvsem zaradi grobnice Tattenbachov, ki so v njej pokopani. Grobnica iz začetka 17. stoletja se nahaja v sredini cerkvene ladje. Sedanja cerkev je bila zgrajena za opravljanje zasebnega protestantskega bogoslužja plemiške družine. Temu so bile prilagojene tudi dimenzije cerkve. Ladijski predel je zelo prostoren in skoraj središčen, glavni poudarek je na preglednosti. V prostoru je tudi dobra akustika zaradi potlačenega banjastega oboka. Prezbiterij je zelo kratek in je namenjen samo oltarju. Pri cerkvenem objektu gre za delo sedaj še neznanega arhitekta iz italijanskega renesančnega kulturnega predela. Leta 1991 je cerkev dobila dva nova zvonova, ki ju je izdelala livarna iz Žalca.

Mesto Slovenske Konjice se nahaja v Zgornji Dravinjski dolini. Kraj ima mestno jedro sestavljeno iz starega mestnega območja, ki ga predstavlja Stari trg in novega mestnega območja, ki je Mestni trg. Nadžupnijska cerkev svetega Jurija zaključuje podobo Starega trga in s svojo veličastno podobo daje mestu pomemben pečat. Pražupnija Konjice se v pisnih virih prvič omenja leta 1146. Na mestu sedanje cerkve je bila nekdaj še starejša prvotna cerkev, ki se ni ohranila. Glavna ladja, ki predstavlja najstarejši cerkveni del, je bila sezidana v 12. ali 13. stoletju. H glavni ladji je bila pred letom 1369 na severnem delu prizidana grobna kapela konjiških gospodov, ki so jo posvetili svetemu Jakobu. Kapela je bila pred letom 1464 spremenjena v stransko ladjo. Cerkvena zgradba je poznogotska, vključuje pa naslednje: pravokotno ladjo, ki ima predromanske proporce iz konca 13. stoletja, stransko ladjo iz druge polovice 14. stoletja, ki je križnorebrasto obokana, križnorebrasti prezbiterij iz konca 14. stoletja, ki je obdan z zunanjimi oporniki, zvonik na zahodnem delu ter baročno Roženvensko kapelo. V notranjosti se je delno ohranil neogotski veliki oltar, ki ima kip svetega Jurija iz leta 1869. Ob stenah prezbiterija stojijo velike plastike apostolov s prejšnjega baročnega oltarja. V stranski ladji se nahaja marmornat oltar svetega Križa, ki izvira iz leta 1713 in je delo ljubljanske Mislejeve delavnice. V baročni kapeli so na oltarjih oljne slike svetega Frančiška Ksaverja in svetega Miklavža, ki so delo Janeza Andreja Straussa iz Slovenj Gradca. V baročni kapeli so se ohranile freske Jožefa A. Lerchingerja, na oboku prezbiterija pa so vidne gotske freske iz prve polovice 15. stoletja. V cerkvi in na pročeljih je več nagrobnikov. Mogočen zvonik iz konca 13. stoletja spada med največje in najstarejše zvonike na območju Štajerske.

Šmarje so večji razpotegnjen kraj, ki se nahaja sredi Šavrinskega gričevja. Vas stoji na slemenu med vrhovoma Grintovcem na zahodu in Poljanami na vzhodu. Ime izvira iz Sancta Maria, kot se je vas nekdaj imenovala. Župna cerkev Brezmadežne Matere božje se nahaja v samem starem vaškem jedru. Verjetno je zrasla na temeljih predromanske cerkve iz 11. stoletja. V začetku 13. stoletja so pričeli cerkveni kompleks obnavljati in širiti. Leta 1222 je prenovljeno cerkev posvetil koprski škof Beato Assalone, na kar spominja kamnita plošča, vzidana na zunanji, južni strani cerkve. Leta 1730 je bila cerkev v času župana Antona Rojca znova rekostruirana in razširjena, vendar je sedanjo podobo dobila šele leta 1925, ko so jo predelali po načrtih Koprčana Giovannija Mayerja. Še enkrat je bila tako posvečena 8. decembra 1926. Cerkvena notranjščina je preprosta in skromna, saj je bila cerkev leta 1831 oropana. Edina dragocenost iz nekdanje bogate zapuščine, ki se hrani v župnijskem arhivu, je glagolski misal iz leta 1631, ki spominja na nekdanje slovansko bogoslužje, odpravljeno leta 1833. Kropilnik, ki ga je izdelal kipar Norbedo iz Kopra, izvira iz leta 1933. Enoladijski cerkveni prostor zaključuje raven strop in poligonalni prezbiterij s kupolo nad oltarno mizo. Že leta 1700 je škof Paolo Naldini v svojem Cerkvenem krajepisu poročal, da notranjost krasi pet lepih oltarjev. V okoli 18 metrov visokem zvoniku, ki je grajen iz klesancev peščenjaka, kot je tudi sama cerkev, je vzidana ura in tranzena oziroma kamnito okno iz 9. stoletja, ostanek najstarejše cerkve na tem področju. Poleg župne cerkve Brezmadežne device Marije so bile v vasi še tri cerkve, od katerih je ostala le cerkvica sv. Antona puščavnika na pokopališču, ki jo je leta 1488 posvetil koprski škof Giacomo Valaresso.

Naselje Šmarje pri Jelšah se razprostira ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Zanimivo mestno naselje v vzhodnem delu Slovenije zaznamuje pestra kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. Srednjeveška zgodovina naselbine je zelo povezana z dvorcem Jelšingrad ali dvorcem Jelše, ki se nahaja malce izven središča Šmarja. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v kraju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 sta se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina. Naselje je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V Šmarjah pri Jelšah imajo danes zdravstveni dom, knjižnico, dom starejših občanov, lekarno, sodišče, notarja, zavod za zdravstveno zavarovanje, veterinarsko postajo in še mnogo drugega. V kraju so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti cerkev Marijinega vnebovzetja, slikoviti dvorec Jelše ali Jelšingrad, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, svetimi stopnicami in božjim grobom. Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v samem središču Šmarja pri Jelšah. Prvič se omenja pod imenom Sancta Maria leta 1236. Cerkev je v svoji prvotni podobi romanska zgradba, sedanjo podobo pa je dobila v obdobju baroka v prvi polovici 18. stoletja. Takrat so jo s prezidavami povečali in povišali. Stavba je bila nekdaj obdana z obzidjem, ki so ga podrli v letih 1878 do 1879 ter cerkvi prizidali dve visoki obzidni kapeli. Le-ti ji dajeta znamenito podobo križa. V cerkveni notranjosti glavni oltar krasi plastična skupina Marijinega poveličevanja. Vzhodna kapela je okrašena z oltarjem, ki je posvečen Mariji rožnega venca. V južni kapeli neoromanski oltar obdaja niz figur iz baroka, ki naj bi izhajale iz kapele, ki se je nahajala na pokopališču ob tabornem obzidju. Zanimivo posebnost predstavlja kamniti kip sv. Mihaela, krilatega vojščaka s figurama Gabriela in Rafaela. Na zunanjem delu cerkve sta v ostenje vzidani dve nagrobni plošči, ki sta spomin na župnika Janeza Jurešiča in Mateja Vrečarja. Le ta imata največ zaslug, da se je sezidala kalvarija s cerkvijo sv. Roka.

Šmarje pri Jelšah je mestno naselje, ki leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja. Zanimiv kraj v vzhodnem delu Slovenije zaznamuje pestra kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. Srednjeveška zgodovina naselbine je zelo povezana z dvorcem Jelšingrad, ki se nahaja nedaleč izven središča Šmarja. Danes imajo v kraju knjižnico, kino, kulturni dom, dom starejših občanov, lekarno, zdravstveni dom, sodišče, zavod za zdravstveno zavarovanje, veterinarsko postajo, banko, zavarovalnice, center za socialno delo in drugo. V Šmarju pri Jelšah so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti baročni dvorec Jelše, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, Muzej baroka in cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, svetimi stopnicami in božjim grobom. Romarska cerkev sv. Roka je bila sezidana v letih od 1645 do 1666 kot enoladijski prostor z oprogami in petosminsko zaključenim prezbiterijem in zvonikom, ki sta na severnem delu. Cerkveno zunanjost zaznamuje pozna gotika, ki je vidna v oblikah prezbiterija in okenskih odprtinah. Nad glavnimi vrati je lesen kip cerkvenega zavetnika, svetega Roka. V 30 – ih letih 18. stoletja je bila cerkev temeljito barokizirana. Oltarne podobe in stenska poslikava so delo priznanega mojstra Antona Lerchingerja. Štukaturno okrasje se prepleta z oblikovanjem prižnice in formo oltarjev. Leta 1809 so bile izdelane orgle, ki so delo Josipa Otoniča. Bogato štukirana notranjost je oblikovana kot vrhunec dolgega dramatično zasnovanega križevega pota. Zaradi tega je cerkvena notranjost predvsem sestavina celostnega baročnega doživetja, ki se pričenja ob vznožju vzpetine s pogledom na prvo kapelico in cerkev sv. Roka na koncu zelo dolgega stopnišča.

Vasica Šmartno se nahaja v samem geografskem središču Brd. Leži na razgledni vzpetini ter je obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi. Nudi čudovit pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od Furlanije do Jadranskega morja. Šmartno ima pestro zgodovinsko preteklost. Na tej vzpetini je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča nastal okoli cerkve sv. Martina protiturški tabor – srednjeveška utrdba. Obzidje naj bi nastalo v obdobju vojn med Benečani in Habsburžani v letih 1507-1519. Nekdaj so imeli tukaj posesti goriški grofje. Po smrti zadnjega goriškega grofa je predel Goriškega podedoval habsburški cesar Maksimiljan, ki si je pravico do predela pridobival v bojih z Benečani. Naselje je v tistem času postalo pomembna strateška točka na beneško-avstrijski meji, ki je bilo vključeno v sistem utrdb. Benečani, ki so hoteli zavzeti Brda, so bili tukaj poraženi v obeh vojnah. Šmartno je vključeno v sklop naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo še v času 17. stoletja in nato vse do sredine 18. stoletja, ko ni bilo več nevarnosti s strani Benečanov. Cerkev svetega Martina je največja župnijska cerkev na območju Brd. Vse hiše v samem starem jedru so strnjene okoli nje. Cerkveni zvonik je bil prvotno trdnjavski stolp. V njem je zvon iz leta 1857, ki ima motiv svetih treh kraljev. Slikovita baročna cerkev ima tri marmorne oltarje, še posebej je bogat glavni oltar. Križev pot in prezbiterij je poslikal Tone Kralj. Po svetem Martinu je vas tudi dobila ime. V zanimivi Briški hiši so poleg predstavitve elementov briška hiše, nastale v 19. stoletju, prikazane tudi njene osnovne poteze razvoja od prazgodovine do danes. Oprema hiše združuje elemente ljudske kulture Brd in elemente briške hiše. V kletnem prostoru je na ogled zbirka o briški vinski kleti.

Štanjel je slikovito naselje, ki se nahaja na pobočju griča Turn. Je eno izmed najstarejših kraških naselij. Štanjel je bil zaradi strateške in prometno-geografske lege pomemben že od mlajše železne dobe naprej. Naselju dajeta poseben pečat renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela. Grad Štanjel je bil zgrajen na srednjeveških zasnovah, ki so bile vključene v razširjeno grajsko zasnovo. Grad so začeli širiti grofje Cobenzli v 16. stoletju in mu ob koncu 17. stoletja dali dokončno podobo. Grofje so si za svojo grobnico izbrali cerkev sv. Danijela, ki je bila narejena sredi 15. stoletja in nato predelana v 17. stoletju. V 15. stoletju so na sosednjem griču zgradili cerkev sv. Gregorja s pokopališčem, ki ima značilen limonasti zvonik. Tukaj je pokopan tudi znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki se je rodil v Kobdilju pri Štanjelu. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel zavarovali z obzidjem, ki je v svoj okvir vključilo hiše, grad in cerkev. Zunaj naselja je bila prva hiša zgrajena šele v sredini 19. stoletja. Grad Štanjel je skupaj s cerkvijo sv. Danijela in glavnim trgom pomemben sestavni del naselbinskega jedra naselja.

Stari trg pri Ložu je gručasto trško naselje, ki se nahaja pod Ulako v Loški dolini. Dolina je z vseh strani zaprta kraška globel z dokaj ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Racne gore do Blok, do mogočnega Snežnika in Javornikov. Loška dolina spada po vseh naravnih značilnostih med značilna kraška polja, ampak se po obliki, legi ter vodnih razmerah, pa tudi po gospodarski rabi prostora dokaj razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju Ljubljanice. Odprt in precej raven, njivski in travnat svet sredi gozdov se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 metri. V dolini so pogoste poplave zlasti v jesenskem času, ko močno dežuje. Kot posebnost kraškega sveta je znana Križna jama, ki leži na severnem robu Loške doline in ima 22 jezer. Poznana je po najdbah kosti ledenodobnega jamskega medveda. Loška dolina je bila poseljena že v prazgodovinski dobi. V antičnem času je bila pomembno križišče prometnih poti. Tukaj je bilo razpotje več rimskih smeri. Ob rimskih naselbinah so se v zgodnjem srednjem veku razvile naselbine z novimi ljudstvi. Pod Ulako se je v središču doline razvilo primitivno tržišče in ob njem naselje Stari trg, ki je še danes središče loške doline. V pisnih virih se prvič omenja leta 1237. V samem jedru Starega trga stoji župnijska cerkev svetega Jurija. Je sedež pražupnije, ki je bila ustanovljena v drugi polovici 12. stoletja. Sakralni objekt je prvič omenjen leta 1221. Prvotna romanska cerkev je bila velikokrat prezidana, nov prezbiterij je dobila v letu 1643. Na cerkvenem podstrešju so se ohranile zanimive freske iz začetka 16. stoletja. Pri Starem trgu pri Ložu vodi z Blok, obsežne skledaste planote, Evropska pešpot E-6, ki se nato nadaljuje mimo naselja Nadlesk in naprej do grada Snežnik. Grad spada med najbolje ohranjene grajske objekte na Slovenskem, zlasti je bogata njegova notranjost.

Sv. Anton je slikovito naselje, ki se nahaja na podeželskem predelu Slovenske Istre, v bližini Kopra. Gradnjo cerkve, ki jo je gradil mojster Pavel Konc skupaj z laičnim upraviteljem cerkvenega premoženja Antonom Grgurićem, so zaključili 20. maja 1567. Nova cerkvena stavba je zrasla na temeljih starejšega oratorija, za katerega je skrbelo staroselsko prebivalstvo ob pomoči bratovščin sv. Antona Opata, sv. Janeza in sv. Roka, ki so kasneje sodelovale pri ločitvi od matične župnije v Kubedu in nastanku nove župnije oziroma kuracije v Sv. Antonu (1582). Prvotna cerkvena stavba, ki je nastala iz razširjenega oratorija, je imela tri oltarje, ki so stali nasproti vhoda in so bili posvečeni sv. Roku, sv. Antonu Puščavniku ter sv. Janezu Krstniku. V 17. stoletju so cerkev razširili, tako da so sezidali glavno kapelo in vanjo postavili oltar sv. Antona Puščavnika s Carpaccievo sliko, preostala dva oltarja pa sta ostala prislonjena na stenah ladje. S tem je cerkev dobila tudi prostorno zakristijo, ki je bila zgrajena leta 1694. Nad njenim vhodom so se ohranile baročne freske. V 17. stoletju so cerkveno ladjo opremili še z oltarjem Karmelske Matere Božje in oltarno mizo, pod katero pa so, potem ko jo je načel zob časa, postavili nov lesen oltar, posvečen sprva Najsvetejšemu, kasneje pa sv. Jožefu. Naldini v letu 1700 omenja, da je vseh pet oltarjev bogato okrašenih z odličnimi slikami, bogatimi lesorezi, pozlačenimi balustradami in marmornimi stopnicami. Med slikarskimi deli, ki danes krasijo notranjščino, je najbolj dragoceno delo koprskega slikarja Zorzija Venture Brajkovića, Mati božja z detetom in svetniki iz leta 1600, ki naj bi bilo prvotno v oltarju sv. Janeza Krstnika in je v 17. stoletju krasilo cerkev skupaj s Carpaccijevo sliko sv. Antona Puščavnika, za katero pa je v 19. stoletju izginila vsaka sled. Glavni oltar v prezbiteriju cerkve danes krasi podoba sv. Antona Puščavnika, delo slikarja E. de Troya iz leta 1925. Ob vhodu v cerkev na desni strani stoji kropilni kamen iz leta 1674, nekoliko stran pa steno krasijo nedavno odkrite gotske freske. Med župnikovanjem J. Vidalija je bila cerkev leta 1768 znova prezidana in povečana, o čemer priča tudi napis nad vhodom, ki se je ohranil do danes. Do novih, vidnejših posegov je prišlo v času župnika J. A. Brozine, ko so leta 1842 povišali in utrdili zid na severni strani cerkve in njenega pokopališča, leta 1859 pa z zidom obdali še zemljišče na vzhodni strani cerkve. Ob severovhodni strani so v letih od 1845 do 1847 zgradili tudi zvonik visok 28,97 metrov.

Sveti Peter je manjše naselje, ki spada v Občino Piran. Piransko podeželje je zanimivo in slikovito območje, ki zajema vasi Dragonjo, Novo vas, Padno, Sv. Petra in Sečovlje. Sveti Peter se nahaja na skrajnem jugovzhodu Šavrinskega gričevja. Razloženi kraj, ki ima značilno gručasto jedro, obsega tudi zaselke Špehi, Šterenci, Koščiči, Kozloviči, Ivankovec in Goreli. Leži na slemenu in pobočjih med dolinama potoka Drnica in reke Dragonje. Prva omemba vasi sega v začetek 11. stoletja, ko jo je kralj Henrik IV. dodelil freisinškemu škofu. V 13. stoletju je bila priljučena Beneški republiki. Pod imenom S. Pietro dell'Amata je bila leta 1525 vrisana na prvi zemljevid Istre. Leta 1797 je bila dodeljena Avstriji do leta 1918. Od leta 1954 do leta 1992 se je kraj imenoval Raven. Cerkev sv. Petra se nahaja na robu vaškega jedra in po njej je naselje dobilo ime. Vaška cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1579. Hrani izjemen renesančni spomenik tj. kamnit reliefni oltar, ki je delo kiparske delavnice Pietra Lombarda iz Benetk. Cerkev je bila obnovljena leta 1760, renesančni oltar je bil restavriran leta 1997. V kraju je zanimiva Tonina hiša, ki predstavlja strokovno obnovljeno tipično bivališče podeželskih prebivalcev. Grajeno je iz kamna, ki je pozimi lovil sončne žarke, poleti pa s hladom ščitil prebivalce pred pripeko. Poleg rekonstruirane oljarne s stiskalnico in mlinom v pritličju so v prvem nadstropju na ogled značilni podeželski bivalni prostori. Dragoceni spomenik je dobil ime po Toni Goreli, ki je bila premožna kmetica in o kateri še danes živi ustno izročilo. Za hišo je eden od številnih istrskih kalov. Vrh slemena se nahaja cerkev sv. Duha, od katere je čudovit razgled na bližnjo okolico.

Sveta gora se nahaja na razglednem vrhu Skalnica pri Novi Gorici. Z nadmorsko višino 682 metrov nudi čudovite razglede na Trnovski gozd, Julijske Alpe, Kras, Furlansko nižino, Karnijske alpe, na Brda in Dolomite. Sveta gora je pomembno sakralno središče, ki ima pestro romarsko tradicijo. Prvo svetišče naj bi bilo iz srednjeveških pisnih virov že leta 1368. Leta 1544 so zgradili romarsko Marijino cerkev, ki so jo leta 1565 prevzeli frančiškani ter ji prizidali samostan in hospital za bolnike in romarje. Na ukaz cesarja Jožefa II. so cerkev leta 1786 podrli, vendar so jo po nekaj letih obnovili. Med 1. svetovno vojno sta bili samostanska in cerkvena zgradba povsem porušeni. Danes se na Sveti gori nahaja bazilika Marijinega vnebovzetja, Frančiškanski samostan Sveta Gora, restavracija, Mladinski center Tau, Družinski center Sveta Gora in drugo. Bazilika je bila zgrajena leta 1928 kot triladijska stavba s prečno ladjo. Široka je 22 metrov in dolga 72 metrov. Njena največja dragocenost je milostna podoba Matere božje, ki se nahaja na glavnem oltarju. Sodi med najbolj znamenite Marijine podobe v Sloveniji. Glavni oltar je iz leta 1932 in za njim sta pokopana nadškof Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator jugoslovanskega območja goriške nadškofije Mihael Toroš. V steno za glavnim oltarjem je vzidana kamnita plošča iz 14. stoletja, ki je ostanek nekdanje svetogorske cerkve. V baziliki so večje znamenitosti barvna okna iz leta 1939, orgle, zvonovi iz leta 1921 in baročni križev pot, ki je bil naslikan leta 1765. V samostanu si lahko ogledamo Marijanski muzej. Razstava prikazuje Marijino čaščenje na splošno in zgodovino Svete gore.

Vas Svetina nad Štorami je značilno razloženo hribovsko naselje, ki se nahaja na širokem prevalu med hriboma Veliki vrh in Romance. Svetina spada v občino Štore, ki se razprostira na večinoma gričevnatem območju ob reki Voglajni, na vzhodnem delu Celjske kotline. Svetina je poznana po tem, da je bila po oceni Turistične zveze Slovenije že dvakrat razglašena za najlepšo gorsko vasico v Sloveniji. V kraju najbolj izstopa romarska cerkev Marije Snežne. Njena posebnost je v tem, da je zgradba že od vsega začetka nepobeljena in neometana. Sedanja cerkev je gotska taborska zgradba, ki je bila zgrajena ob koncu 15. stoletja. Sestavljajo jo prezbiterij, zvonik in obrambni stolp, ki služi kot zakristija. Cerkev izstopa s kamnitimi slavoloki, gotskimi oporniki in okni ter poznosrednjeveškimi strelnimi linami. Sezidati naj bi jo dal celjski grof Friderik II v zahvalo za to, da se je srečno vrnil iz ujetništva v Ferrari. V cerkveni notranjosti je poleg gotske arhitekture v baročnem oltarju čudovita poznogotska podoba Marije z Jezusom, Marijin tron iz leta 1700, baročne orgle in podoba Marijinega rojstva. Ob cerkvi Marije Snežne stoji več starodavnih in mogočnih lip. V neposredni bližini cerkve je njena podružnična cerkev svetega Križa, ki je bila sezidana okoli leta 1500. Na vaškem pokopališču je pokopana Alma M. Karlin (1889-1950), svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica. Na razgledni vzpetini tik nad naseljem se nahaja planinska koča Almin dom na Svetini, ki je priljubljena izletniška točka za domačine in druge obiskovalce. Od doma, ki je bil pred nekaj leti preurejen v hotel, se obiskovalcem nudi prelep razgled na vas s cerkvijo in okoliško hribovje.

Tinjan je zanimiva gručasta vasica, ki se razprostira na vrhu istoimenskega hriba (374 m). Leži v bližini državne meje z Italijo in je zaradi svoje izpostavljene lege velikokrat na udaru burje. Tinjan spada v podeželsko območje Mestne občine Koper. Tinjan naj bi s svojim slikovitim razglednim položajem nastal že v obdobju začetka železne dobe. V prvem tisočletju pr. n. št. je bil utrjena postojanka, kasneje pa rimska in srednjeveška trdnjava. Na območju sedanjih stavb se je nekdaj nahajalo prazgodovinsko gradišče, od katerega so še sedaj vidni ostanki obrambnega zidu. Cerkev sv. Mihaela predstavlja jedro naselja. Obnovljena je bila pred letom 1700. Je enoladijska, glavni baročni oltar je bil narejen iz rožnatega in sivega marmorja. Na južnem delu stene zakristije je vzidana kamnita glava, ki najbolj verjetno izhaja iz rimskega obdobja. Nad vhodom v zvonik je viden kamniti relief Križanega, ki je iz leta 1704. Pred cerkvijo svetega Mihaela raste slikovita stara košata lipa.

Mesto Trebnje se razprostira ob železnici in glavni cesti Ljubljana – Novo Mesto. Je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Največje znamenitosti so župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443, spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni in kip Friderika Ireneja Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki, ki je delo Franceta Goršeta iz leta 1978. Cerkev Marijinega vnebovzetja leži v središču Trebnjega. Današnja triladijska zgradba je bila sezidana na mestu starejše cerkve iz leta 1443, v stilu pozne gotike. Sliko Marijinega vnebovzetja na glavnem oltarju je naslikal Matevž Langus, oltar pa je delo rezbarja Janežiča. Langus je prav tako naslikal Križev pot, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. Med župnijsko cerkvijo in župniščem so v letu 1964 raziskali praslovansko pokopališče in odkrili ostanke kanalizacije večje stavbe iz časa Rimljanov. Iz tega časa je v cerkveno vežo vzidan relief treh poprsij, v župišče pa je vzidan del napisnega kamna iz svetišča Jupitra. Cerkev Marijinega vnebovzetja so v času turških vpadov obdali z obzidjem, ki sedaj ni več vidno. Na južni strani cerkve stoji spomenik častnega občana občine Trebnje, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita, dr. Alojzija Šuštarja.

Naselje Velike Bloke se razprostirajo v osrednjem delu Bloške planote pod hribom Liscem in spadajo v občino Bloke. Zahodno od kraja teče potok Bloščica, ki je največja površinska voda planote. Pod Bloškim hribom je izvir Beča. Cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v južnem delu Velikih Blok. V pisnih virih se prvič omenja leta 1581. Pred pročeljem stojita lipi. V Slavi Vojvodine Kranjske se cerkev omenja kot trinajsta podružnica takratne župnije svetega Mihaela. Toda sedanja cerkev ni tista, ki se omenja v Slavi vojvodine Kranjske. Današnja stavba je bila sezidana pred 135 leti in ima baročno zasnovo. Zaradi kapelic na vsaki strani 21-metrske ladje ima značilno obliko križa. V cerkvi so trije leseni oltarji. Gornji del glavnega oltarja izvira iz 18. stoletja in je še iz stare nižje in manjše cerkve, njegov umetnik pa ni znan. Na sredinskem delu je v tronskem okviru slika Marije Vnebovzete, na desni je kip svete Ane, na levi pa kip svetega Joahima. To sta bila starša od Marije. Na spodnji levi strani se nahaja kip svete Marjete, na desni strani pa kip svete Katarine Aleksandrijske. Glavni oltar čisto na vrhu krasi kip svete Trojice. Stranska oltarja sta bila prinešena iz cerkve svetega Mihaela po letu 1891, narejena pa sta bila leta 1855. V zvoniku sta dva bronasta zvonova, ki izhajata iz leta 1920 ter sta bila izdelana v livarnah in strojnih tovarnah v Ljubljani. Na enem je napis:«Nezgod nas varij, o Marija.«. Na drugem paa lahko preberemo:«Svetovna te vojska je vzela, zvoni o Marija vedno na mir!« Cerkev Marije vnebovzete je bila nazadnje obnovljena med letoma 1989 in 1999. Takrat je dobila novo fasado, zvonik pa bakreno streho, za zaključek pa so prekrili še ostali del cerkve. V nočnem času je sakralni objekt lepo osvetljen in ima urejeno mehansko zvonjenje.

Manjše naselje Vesela gora je razgledna točka, ki se nahaja nad Mirnsko dolino zahodno od večjega naselja Šentrupert. Kraj je od leta 1993 samostojno naselje, pred tem pa je bil del naselja Brinje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje. Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar. Njegovo čaščenje je prišlo v veljavo predvsem zaradi ljubljanskih jezuitov. V naslednjih desetletjih so cerkev opremili in okrasili z donacijami, ki so jih prispevali okoliški plemiči. Romarska pot na Veselo goro je bila leta 1782 ukinjena po ukazu Jožefa II. V letu 1885 je bila zaradi požara uničena čebulasta streha zvonikov iz skodel in takrat je cerkev dobila sedanjo obliko strehe. Zadnjo veliko obnovo je stavba doživela v letu 2000. V cerkveni notranjosti izstopa glavni oltar, ki je izjemno rezbarsko delo iz leta 1735. Oltarne slike so Bergantove (Sv. Janez Nepomuk) in Metzingerjeve (Smrt sv. Jožefa, Sv. Margareta). Orgle je cerkev dobila leta 1751 in so delo ljubljanskega orglarja Marka Göbla. V 19. stoletju je baročni instrument doživel velike predelave, v letu 2003 pa so ga strokovno restavrirali. Freske je leta 1760 naslikal slikar Anton Tušek iz Škofje Loke. Na južnem delu od cerkve stoji Barbova domačija, ki je bila sezidana leta 1768. Služila je za potrebe bivanja duhovnikov in bogatejših romarjev. V njej so leta 1974 uredili etnološko muzejsko zbirko. Notranjost cerkve sv. Frančiška Ksaverja in kapele si je možno ogledati po vnaprejšnji najavi v Župnijskem uradu Šentrupert na Dolenjskem.

Vipava ima zanimivo staro mestno jedro, kjer so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor in drugo. Vipava se uvršča med najstarejše župnije na Goriškem. Župnijska cerkev sv. Štefana se nahaja na manjšem trgu v objemu značilnih primorskih hiš. Je pomemben umetnostno zgodovinski spomenik. Zgrajena je bila leta 1556. V osnovi je bila gotska, kar je vidno v zunanjosti prezbiterija. Cerkev so barokizirali leta 1751. Na njej izstopa zvonik, ki ima izredno kvalitetno klesano okrasje. Freske, ki so na svodu prezbiterija, so delo baročnega slikarja Franca Jelovška iz leta 1752, freske v spodnjem delu prezbiterija pa so delo Janeza Wolfa iz leta 1877. V prizorih Štefanove zgodbe je vpletenih tudi več portretov tedanjih znanih meščanov. Oltar iz marmorja izvira iz prve polovice 18. stoletja. V cerkvi sv. Štefana je več kulturno – umetniških vrednot, ki so oltarne slike, oltar, baročni križ, kapelica sv. Barbare in drugo. V oltarju na južni steni si lahko ogledamo podobe smrti sv. Jožefa, v oltarju ob severni steni pa slike sv. Janeza Nepomuka. Obe sta delo znanega slikarja Metzingerja.

Vipavski križ je zanimiva vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so kmalu po svojem prihodu postavili kapucinski samostan in cerkev sv. Frančiška Asiškega, ki so jo posvetili leta 1637. Kapucini so v Vipavski Križ prišli na prošnjo grofa Attemsa, da bi zatrli ostanke protestantizma. Cerkev krasi velik lesen oltar in nad njim freske Simona Ogrina. Ob strani visi znamenita slika Slava svete trojice, ki jo je leta 1668 naslikal brat Osvald. Je eno največjih platen iz 17. stoletja pri nas. Največji slovenski pridigar Janez Svetokriški je v tem samostanu napisal večino svojih pridig. V njem je bogata knjižnica, vendar se je mnogo knjig porazgubilo zaradi večkratnih selitev. Pred vhodom v samostan je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik, ki sta posvečeni slavnemu pridigarju in grb grofov Turnov, ki je bil prenešen iz gradu v samostan. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga obkroža notranji hodnik na vseh štirih straneh. Samostan je bil zadnji urbanistični poseg v Vipavskem Križu.

Vipavski križ je slikovita vasica, ki leži na gričku sredi Vipavske doline. Dominantna lega v pokrajini ter z njo povezan dober razgled po dolini je dajal kraju velik pomen tako v času preseljevanja ljudstev, turških vpadov, verskih gibanj kot tudi političnih prelomov. Župnijska cerkev povišanja sv. Križa se nahaja na zahodnem privzdignjenem predelu Vipavskega križa. Na zahodnem in severnem delu je obdana z obzidjem. Na vzhodu do župnijske cerkve vodi baročen dostop s stopniščem. Župnijska cerkev povišanja sv. Križa se prvič omenja že okoli leta 1200. Prvotno je bila podružnica vipavske župnije. Leta 1785 je postala središče samostojne župnije. Konec 15. stoletja je bil zgrajen prezbiterij, ladja je v jedru še gotska. Povečana je bila leta 1660 in takrat je bil barokiziran tudi prezbiterij. Leta 1682 so prezbiteriju prizidali zakristijo, ladji pa kapelo. V drugi polovici 18. stoletja so oblikovali fasado. Zgradba je bila nekoliko poslikana in prezidana v začetku 20. stoletja. Kapelo, prezbiterij in ladjo je s freskami okrasil Clemente Del Neri. Veliki oltar svetega Križa je iz marmorja in stebrenega tipa. Pod cerkvijo je vzidana spominska tabla, na kateri piše, da je na tem mestu imel leta 1563 govor množici Primož Trubar. Plošča je bila odkrita leta 1986.

Cerkev svetega Volbenka spada med starejše na Bloški planoti. Ker je bila večkrat prezidana, ne daje takšnega videza. V času polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja se omenja kot enajsta podružnica. V letih 1865 in 1866 je bila cerkev svetega Volbenka prenovljena in podaljšana, zvonik pa je ostal. V letu 1866 so jo blagoslovili hkrati z novim oltarjem. Leseni oltar je delo Janeza Šubica iz Škofje Loke leta 1865. V tronu stoji kip svetega Volbenka z dvema angeloma. Na desni je kip svetega Roka, na levi pa kip svetega Mihaela. Na vrhu je Mati Božja v žarkih in oblakih, spremljata pa jo kipa svete Neže in svete Jere. Umetniški križev pot je bil nekdaj v lasti župnijske cerkve pri Fari in je iz leta 1858. Namesto stranskih oltarjev sta dve oljni sliki, na njih pa so podobe svetega Vincenclija in svetega Tilna. Avtor je Janez Šubic, nastali pa sta leta 1867. V zvoniku visita dva jeklena zvonova iz Jesenic, bronasti zvonovi pa so izginili med prvo svetovno vojno kot pri večini cerkva na območju Blok. Cerkev svetega Volbenka je leta 1987 dobila nov oltar, ki je obrnjen proti ljudstvu in je delo kiparja Staneta Jarma. Na njem so upodobljeni perica lanu, bloški furman in Marija z Jezusom. V letu 1999 je bil ponovno temeljito obnovljen zaradi črvivosti, 25. junija istega leta pa ga je blagoslovil škof Kvas. Zanimivo posebnost predstavlja kapelica, ki stoji nasproti cerkve. Narejena je bila nad vodnim izvirom, od koder teče voda v korito, ki je nekdaj služilo za napajanje živine. V kapelici je bil včasih kip svetega Antona, ki so ga žal ukradli. Po njem je tudi izvir dobil ime Antonov studenec.

Večje naselje Vransko se nahaja na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Kraj je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Vransko se v pisnih virih prvič omenja že leta 1123. Njegov pomen se je povečal v poznem srednjem veku, ker je bila to prva štajerska postojanka na meji s Kranjsko ter je imela mitnico in pošto. Leta 1802 je pričela delovati redna vozna poštna zveza, ki je potekala v smeri (Graz) – Ljubljana – Trst. Vransko je tržaške pravice z grbom dobilo leta 1868. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). V Stopniku so vidni ostanki stopniškega gradu, ki je najstarejši grad v Spodnji Savinjski dolini. Cerkev sv. Mihaela se omenja v letu 1123 in spada med najstarejše sakralne objekte v Spodnji Savinjski dolini. Stavba je bila večkrat predelana, skozi stoletja so dodali obe stranski ladji, tri kapele in v letu 1860 današnjo zakristijo. V cerkveni notranjosti je posebna znamenitost marmornati oltar svetega Antona iz okoli leta 1720. Je delo znanega baročnega kiparja Francesca Robbe. To je njegovo edino delo na Štajerskem. Avtor slike sv. Antona na platnu je baročni slikar Janez Potočnik.

Vremšcica je slikovito pogorje, ki se razteza med obmocjem Pivke, Divace in Senožec. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremšcice je Velika Vremšcica. Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozracje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja. Na Vremšcico se je možno povzpeti po eni od oznacenih nezahtevnih planinskih poti, ki vodijo nanjo iz Vremske doline, od Škocjanskih jam ali iz Senožec. Izhodišca so Senožece, Volce, Gabrce, Lošcica, Gornje Ležece, Podgora, Famlje in Matavun. Cas hoje se giblje od najmanj uro in petnajst minut pa do najvec dve uri. Pri kamnitem stebru na vrhu se nahaja skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig pa je vgrajen na steber. Severna pobocja Vremšcice so vecinoma porasla z gostim bukovim gozdom, južna pa so vecinoma travnata. Domacini pravijo Vremšcici, dolgemu gorskemu slemenu, na kratko tudi Gora. Za prebivalce Vremske doline je imela velik pomen v preteklosti zaradi gozda, sena in paše. Nekdaj so prostrani travniki dajali pašo mnogim tropom ovac. Blizu vrha Vremšcice stoji cerkvica sv. Urbana, ki je poznan kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Na južnem pobocju pogorja, ki ga precka južna železnica, so se blizu železniške postaje v Gornjih Ležecah ohranili vodni bazeni ali tajhi. Ob tajhih je bil ob železniški progi speljan vodovod, ki je potekal cez kraško planoto vse do Nabrežine v Italiji, služil pa je za preskrbo prebivalstva in za oskrbo parnih lokomotiv. V okviru gostinske ponudbe se v naselju Vremski Britof nahaja Okrepcevalnica Vremšcica, ki sprejme do 60 gostov. Obiskovalcem postrežejo z domacim ovcjim mlekom in razlicnimi vrstami skute in sira. Po predhodnem dogovoru je možen prikaz procesa sirarstva ali voden ogled kmetije. V okolici je možno tudi kolesarjenje ali hoja v neokrnjeni naravi.

Župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana stoji v osrednjem delu Vrhpolja. V historicističnem slogu je bila pozidana v letih od 1871 do 1875. Po načrtih vipavskega dekana Jurija Grabrijana jo je sezidala stavbarska delavnica Mihaela Blažka. Samostojna župnija je bila ustanovljena v letu 1899. Na oboku prezbiterija je vidna freska Marijinega vnebovzetja iz konca 19. stoletja. Je delo tedanjega župnika Henrika Dejaka, posneta pa je bila po Tizianovi Assunti v beneški cerkvi Santa Maria Gloriosa dei Frari. Župnijska cerkev je od leta 2013 temeljito prenovljena. Posebno podobo ji je dal mozaik patra Marka Ivana Rupnika. 180 kvadratnih metrov mozaika so umetniki izdelovali kar dva meseca in ga nato en teden postavljali v cerkvi. Osrednja podoba v cerkvenem prezbiteriju ponazarja vstalega Kristusa z apostoloma Tomažem in Petrom. Na levi strani prezbiterija je upodobljena svatba v Kani Galilejski, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Na desni strani prezbiterija sta upodobljena sveti Primož in Felicijan, ki sta zavetnika cerkve, nad njima pa Abrahamova delitev. Jagneta in levi ponazarjajo sožitje, ki bo vladalo v Božjem kraljestvu. Na prednji strani cerkvene ladje je upodobljen Angel modrosti in na desni strani je upodobljeno srečanje Marije Magdalene z vstalim Kristusom. Na oboku prezbiterija je vidno Gospodovo oznanenje. Angel prinaša Mariji v Nazaret sporočilo, da jo je Bog izbral za mater svojemu Sinu. Mozaično umetnino dopolnjujejo še barvno okno, križev pot, svetilke in križ ter medaljoni na tabernaklju.

Vrhpolje je slikovita primorska vasica, ki se razprostira v Vipavski dolini, med Nanosom in Kovkom. Začetki naselja segajo v 14. stoletje. Listine goriških grofov ga omenjajo že leta 1398. Prvotno vaško jedro se je takrat izoblikovalo okoli stare cerkve. Sedaj to strnjeno območje vasi imenujejo Brith. Tukaj so še vidne kamnite kolone in okenski okvirji, ki so značilni za arhitekturo na Primorskem. Skozi stoletja se je vas širila. Največji razcvet je doživela v času narodnega prebujenja zlasti po zaslugi poslanca Mateja Lavrenčiča. Vrhplje je takrat dobilo novo cerkev, vodovod in sistem jezov na Beli. Pomembne krajevne znamenitosti so cerkev sv. Primoža in Felicijana, stara cerkev sv. Križa, poslopje šole, kostanji pred cerkvijo, Petrov pil, Teodozijev križ, kapelice, spomenik osamosvojitvi Slovenije, obeležja znamenitim vaščanom ter spomenik padlim v drugi svetovni vojni ob župnijski dvorani. Kapelice so pogosta znamenja v vasi, ki pričajo o povezanosti duha in življenja. Nekatere od njih so nastale iz zaobljub. Danes so lepo obnovljene in oskrbovane. Kapelica pri stari šoli je iz 19. stoletja. Ima dvokapno korčno streho in odprto nišo v kateri je kip Device Marije. V ometu ima izvedene delilne zidce. Kapelica zahodno ob pokopališču ima dvokapno korčno streho in odprto nišo. Pozidana je bila v drugi polovici 19. stoletja, obnovljena pa leta 1998. Kapelica pri hiši Vrhpolje 2, v zaselku Brith, ima betonsko, polkrožno zaključeno streho in zaprto nišo. Kapelica vzhodno od vasi, ob Petrovem pilu, izvira iz 19. stoletja. Ima dvokapno, korčno streho in odprto nišo v kateri je razpelo. V ometu ima izvedeno okrasje. Kapelica ob cesti Vipava – Vrhpolje je iz konca 19. stoletja. Ima štirikapno korčno streho in odprto, polkrožno zaključeno nišo. V njej je slika Križanega.

Mesto Žalec se nahaja v Spodnji Savinjski dolini. Kraju in okolici dajejo nepozaben pečat nasadi hmelja, po katerem je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. Žalec predstavlja kulturno, upravno in gospodarsko središče tega območja. Zaradi svoje lege je bil Žalec že od nekdaj pomembna postojanka, kar je razvidno v številnih zgodovinskih in kulturnih znamenitostih. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil leta 1265. V času vpadov Turkov je utrpel veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve zgradili tabor s štirikotno zasnovo in štirimi okroglimi obrambnimi stolpi, ki so na vogalih. Obrambni zid so kasneje porušili, od stolpov pa se je do sedanjih dni ohranil le jugozahodni obrambni stolp. Po zapisih je bila najstarejši zgodovinski spomenik župnijska cerkev sv. Nikolaja, ki so jo leta 1906 popolnoma prenovili. Prvotna romanska cerkev ni ohranjena. Portal v zvoniku z letnico 1518 je ostanek cerkve iz 16. stoletja. Zvonik je bil leta 1898 povišan po načrtih arhitekta Hansa Pascherja. Sedanjo cerkev je v neorenesančnem stilu med 1903 in 1906 sezidal Ferdinand Gologranc. Cerkveno notranjost je v letu 1909 poslikal Osvald Bierti. V velikem oltarju je slika svetega Miklavža, delo Ferdinanda Berganta iz leta 1764. Prižnica je delo Vešta Konigerja iz 70-ih let 18. stoletja. V cerkvi je več zanimivih baročnih in renesančnih nagrobnikov. Ob cerkvi je Park zdravilnih in aromatičnih rastlin, nedaleč je tudi tržnica.

Mokronog je slikovito gručasto naselje, ki se razprostira v jugovzhodnem območju Slovenije. Spada v občino Mokronog – Trebelno. Kraj trškega tipa leži na južnem robu kotline, ki jo preči reka Mirna. Kotlina je obdana s hribi, med katerimi najbolj izstopa razgledna točka Žalostna gora z romarsko cerkvijo Žalostne Matere božje. Pod gozdnatimi hribi se razprostirajo slikovite vinske gorice. Žalostna gora (366 m) se nahaja nad naseljem Mokronog. Predstavlja kompleks skozi stoletja nastajajočih objektov in pomemben spomenik sakralne prostorske arhitekture v Sloveniji. Romarska cerkev Žalostne Matere božje je bila zgrajena v dveh razvojnih obdobjih, vendar v kratkem časovnem razmiku. Cerkvena ladja nosi letnico 1697 in je bila sezidana v poznorenesančnem slogu, prezbiterij pa je bil do leta 1735 dograjen v baročnem slogu. Veliki monumentalni črni marmornati oltar je delo ene vodilnih kamnoseško – kiparskih delavnic v prvem desetletju 18. stoletja. Banjasti obok svetišča je poslikan s freskami, ki so delo F. Jelovška. Upodobljenih je sedem ustanoviteljev servitskega reda, ki jim Marija izroča škapulir. Svete stopnice na Žalostni gori predstavljajo na območju Slovenije edine, ki so najbolj dokončno in enovito izoblikovane. Do njih vodi sedem kapelic – sedem Marijinih žalosti. Posebej zanimive so svete stopnice (kapela sv. Križa) iz leta 1761, ki so okrašene s freskami Antona Postla iz leta 1767. Žalostna gora je bila slavna božja pot, kamor so nekdaj prihajali številni romarji iz vseh slovenskih krajev in iz Hrvaške.

Žužemberk se nahaja na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest Trebnje – Dvor – Kočevje ter Ivančna Gorica - Črnomelj in Novo mesto. Je prestolnica Suhe krajine, ki se razteza od Muljave do svetega Petra, Dobrniča in Brezove Rebri. Kraj je nastal okoli današnjih razvalin srednjeveškega gradu Žužemberk na terasi nad reko Krko. Prebivalci so se ukvarjali večinoma s krznarstvom, strojarstvom, žaganjem lesa, ribištvom in krojaštvom. Med drugo svetovno vojno je bil kraj večkrat prizorišče hudih spopadov. Danes predstavlja središče Žužemberka trg z litoželeznim vodnjakom, ki stoji pred vhodom v grad Žužemberk, in okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata stoji na razglednem griču nad Žužemberkom. Je dvostolpna baročna cerkev, ki je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja. V času med drugo svetovno vojno je bila požgana. Uničena je bila vsa baročna oprema, razen Marijinega kipa. Leta 1993 je bila ponovno pozidana pod vodstvom arhitekta Franceta Kvaternika. Prav tako so pozidali tudi župnišče. Glavni in Marijin oltar je bil obnovljen po arhivskih fotografijah. Ob Materi Božji sta sveti Mohor in Fortunat. Desni stranski oltar zaznamuje slika slovenske mučenke blažene Marije Antonije (Jožefe) Fabljan. V cerkvi so ustvarjali različni umetniki, kot so Miha Legan, Tomaž Perko ter Nikolaj in Maša Mašuk. Legan je izdelal repliko celotnega baročnega oltarja. Leta 2005 so bile blagoslovljene Bachove orgle. Blagoslovil jih je ljubljanski nadškof in metropolit Aljoz Uhan. Obenem so v Žužemberku praznovali tudi slovesen občinski praznik. Okolica cerkve je lepo urejena. Urejeno je tudi stopnišče ter dovoz za invalide in pokojnike.

Naselje Žužemberk je središče Suhe krajine. Leži ob zgornjem toku reke Krke in združuje slikovito kulturno in naravno dediščino. Kraj se je razvil okoli srednjeveškega gradu Žužemberk, na terasi nad reko Krko. Središče naselja predstavlja manjši trg z litoželeznim vodnjakom, ki stoji pred vhodom v grad Žužemberk, ter okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali. Med naravno dediščino izstopa reka Krka, ki je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Med kulturno dediščino izstopajo razvaline gradu Žužemberk, katerega ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad Krko. Je eden najbolj slikovitih in značilnih srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Podružnična cerkev svetega Nikolaja (Miklavža) na Bregu je najstarejša še ohranjena cerkev na območju občine Žužemberk. Stoji na desnem bregu reke Krke, ob cesti proti Stranski vasi. Cerkvica je bila zgrajena v 13. stoletju, v gotskem slogu, kasneje je bila dozidana. V cerkveni notranjosti je baročni oltarček in znamenite freske iz 14. stoletja. Freska Adam in Eva naj bi bila delo slikarja Janeza Ljubljanskega, ki je bil v tistem času najbolj pomemben slikar fresk. Na cerkveni fasadi je vidna freska vihar na morju ter vzidan rimski nagrobnik. Poleg cerkve sv. Nikolaja je najstarejša cerkev v občini tudi cerkev sv. Roka, ki stoji na griču, jugovzhodno od jedra Stranske vasi in trškega jedra Žužemberka. Zgrajena je bila v znak hvaležnosti, ko se je prenehala kuga, ki je v kraju morila leta 1625. Je enotno pozidana zgodnjebaročna enoladijska cerkev iz leta 1626, z osemkotnim zvonikom na pravokotni osnovi iz leta 1693. Ladja je bila obokana leta 1871. Glavni zlati oltar izvira iz okoli leta 1693. Cerkev sv. Roka je bila znana romarska pot predvsem za žužemberško in dobrniško faro. Obe cerkvi sta zavarovani kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Poleg teh kulturnih znamenitosti so pomembni tudi ostanki rimske ceste, ki je vodila po obronkih gričev iz Ivančne Gorice skozi Žužemberk, Dvor in naprej proti Črnomlju. Cesta je nekdaj predstavljala osrednjo povezavo za takratne prebivalce tega predela. V kasnejšem času je po tej cesti vodila cesarska trgovska pot. V uporabi je bila vse do leta 1859, ko so naredili novo cesto po dolini reke Krke.