Mesto Ajdovščina je kulturno in gospodarsko središče Vipavske doline. Razteza se pod robom Trnovskega gozda ter ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Staro mestno jedro ima zavite in ozke ulice ter je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Na zahodnem robu mesta je športno letališče. Ajdovščina je znana po tem, da ima ohranjeno skoraj čisto strnjeno obzidje iz rimskega obdobja s štirinajstimi stolpi. Mesto se je dolga stoletja razvijalo izključno znotraj tega obzidja. Poznorimska postojanka Castra je kastela poligonalne oblike s stolpi, ki so okroglega tlorisa. Obzidje ima okoli štiri metre širok temelj. Od stolpov je najbolje ohranjen tisti, ki leži v severovzhodnem obzidju. Njegov antični del se je ohranil do višine sedmih metrov, s srednjeveško dozidavo pa meri 22 metrov. Rimljani so utrjen vojaški tabor pričeli graditi okoli leta 270. Obzidje je bilo namenjeno obrambi pred Germani in drugimi ljudstvi, v času bojev med zahodnimi in vzhodnimi rimskimi vladarji pa je postalo zadnja pregrada med obema cesarstvoma. Pomen postojanke je v času barbarskih vpadov v 5. in 6. stoletju povsem upadel. V južnem območju starega jedra, kjer je danes tržnica, se nahajajo ostanki rimskih term. Rimljani so dajali velik pomen zdravju in higieni, kopališča pa so bila tudi družabna shajališča. Na območju Ajdovščine z bližnjo okolico se nahajajo izvir Hublja, naravno okno Otlica na robu Trnovskega gozda, koča Antona Bavčerja (1242 m), Mali Golak (1495 m), ki je najvišji vrh Trnovskega gozda. Izvir Hublja je eden izmed najbolj imenitnih kraških izvirov na stičišču flišne Vipavske doline in apnenčastega Trnovskega gozda.

Trdnjava (utrdba) Fort Hermann spada k utrdbenemu kompleksu Kluže. Postavljena je bila na vzpetini nad trdnjavo Kluže. Začetek urejene poti je v neposredni bližini trdnjave Kluže, na nasprotni strani ceste. Pod strmimi stenami, kjer lahko pada kamenje, pridete do predora. Predor je osvetljen in ko hodite skozi, so ob strani hodniki, ki vodijo do strelnih lin. Že leta 1897 so pričeli graditi predor in dostopno cesto. Dela so potekala pod avstrijskim cesarsko – kraljevim vojaškim gradbenim vodstvom, ki je imelo sedež v Bovcu in bila končana do leta 1906. Predor je bil v prvi svetovni vojni opremljen kot topovsko gnezdo s tremi zamaskiranimi linami, ki so še vidne. Do trdnjave je vodila tudi strma pot po prečnih klinih. Do trdnjave Fort Hermann vas danes usmerjajo table. Ko prispete do utrdbe, vam zastane dih ob njeni mogočnosti, kljub temu, da jo je že zelo načel zob časa. Imenujejo jo tudi zgornja trdnjava Kluže. Ime je drugače dobila po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu. Ta je bil poveljnik trdnjave Predel v času Napoleonovih vojn. Zgradili so jo leta 1900, da bi v primeru vojne podprla trdnjavo Kluže. Bila je ena od šestih koroških utrdb. Te so varovale dostop do Trbiža in v notranjost Avstrije. V prvi svetovni vojni je bila utrdba Fort Hermann porušena že ob prvem večjem italijanskemu topniškemu napadu in do danes ni več v uporabi. Ogledamo si lahko le še ruševine objekta. V trdnjavi je postavljena informativna tabla. Po novo urejenih stopnicah se lahko spustite do treh kavern pod utrdbo.

Grad Dobrovo se nahaja na manjši razgledni vzpetini v vasi Dobrovo. Renesančni dvonadstropni dvorec iz začetka 17. stoletja je bil zgrajen na lokaciji starejšega gradu. Posestvo so začeli graditi knezi Montecuccoli, dokončali so ga grofje Colloredo, njegovi zadnji lastniki pa so bili Bagueri. Grad Dobrovo je nerazčlenjena pravokotna zgradba z vogalnimi stolpi kvadratnega prereza. Stolpi so za nadstropje višji od dvorca ter na vsako stran odprti s tremi loki. Dvorišče je obzidano in okrašeno z valjastima stolpičema. Obzidje je bilo verjetno zgrajeno med beneško vojno ter po končani vojni spremenjeno v arkadni hodnik, eden od stolpov pa v kapelo, ki je posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Lega gradu kaže na pretehtano postavitev in razporeditev. Starejše opreme je malo, ohranjeni so fragmenti fresk z grbi in krajinska podoba, ki je delo Cementa del Nerija iz 1894. Poslikave so na stopnišču in v večih sobah. Obsežna obnova gradu Dobrova, ki je bila načrtovana že leta 1979, je bila dokončana po letu 1991. V prvem nadstropju dvorca je Viteška dvorana, v kateri si lahko ogledamo grbe plemiških družin in stensko sliko s prizorom pomorskega napada v mesto. V dvorani potekajo številne glasbene in druge prireditve. Poleg tega je za ogled zanimiva tudi galerija s stalno zbirko grafik svetovno znanega umetnika Zorana Mušiča ter del zbirke grofa Baguerja, zadnjega lastnika gradu. V grajski kleti so lovska soba, restavracija in Vinska klet briških vinarjev. Nekdanji park pred gradom so preuredili v parkirišče. Pod gradom Dobrovo je bronasti spomenik pesnika Alojza Gradnika, ki je delo kiparja Jakova Brdarja.

Kozlov rob je osamel stožčast hrib, ki se nahaja nad mestom Tolmin sredi slikovite Tolminske kotline. Vzpetina ima pestro zgodovino. Ruševine na vrhu hriba so namreč ostanki nekdaj najbolj ohranjenega in hkrati najbolj pomembnega gradu na severnem Primorskem. Za lastništvo hriba so se v obdobju srednjega veka potegovali številni fevdalci, kot so oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani. Najstarejši pisni vir sega v leto 1188. Leta 1194 pa je posebej v sklopu objekta omenjena kapela svetega Martina. Deželni glavar je varovanje gradu Kozlov rob zaupal močnim in znanim plemiškim rodbinam. Iz grajskih utrdb so tako od 12. pa do 17. stoletja obvladovali Tolminsko, še posebej pomembne prometne poti. Patriarh je v gradu prebival le občasno in v starejšem obdobju, ker si je kasneje sezidal Dvor ob Tolminki. Po potresu leta 1348 je bil grad Kozlov rob precej poškodovan, prav tako tudi leta 1511, ko je bil v lastnini Habsburžanov. Grad je pogorel leta 1554, ko je vanj udarila strela. Velik problem na gradu je predstavljala pitna voda in zaradi tega je grof Turn leta 1559 sezidal dva velika zbiralnika za deževnico, ki sta opazna še danes. Ob koncu 16. stoletja so na gradu Kozlov rob še potekala prenovitvena dela, po letu 1651, ko so glavarstvo in gospostvo prevzeli grofje Coroniniji, pa so objekt dokončno opustili. V mestu so sezidali novo grajsko stavbo, v katerem delu ima sedaj prostore Tolminski muzej. V času med prvo svetovno vojno so med ruševine nekdaj mogočnega gradu postavili glavno opazovalno točko za obrambo tako imenovanega tolminskega mostišča. Leta 1964 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica pričel z odkrivanjem ruševin na hribu. Med ruševinami in zasutimi vodnimi zbiralniki so našli obilo zanimivega arheološkega gradiva. V Tolminskem muzeju je obiskovalcem na ogled prikaz razvoja gradu in predmeti, ki pripovedujejo o grajskem življenju. Vse od leta 1996 na gradu Kozlov rob poteka spomeniško-varstvena akcija z namenom, da se grajski objekt sanira in uredi na takšen način, da bo ruševina predstavljena kot atraktivna točka, ki bo namenjena spoznavanju srednjeveške arhitekture in zgodovine. Celoten grajski hrib je postal izredno priljubljena rekreacijska točka, povezana z naravoslovno in zgodovinsko potjo. Prav tako je čudovita razgledna točka, ki nudi lep pogled na Tolminsko kotlino in bližnje vrhove.

Grad Gewerkenegg se nahaja na manjši vzpetini v starem mestnem jedru Idrije. Renesančni grad je bil zgrajen v 16. stoletju za potrebe rudniške uprave in za skladiščenje živega srebra. V gradu je bil tudi center trgovanja z živim srebrom v Idriji. Grad so skozi stoletja preurejali in dograjevali. Dvoriščne fasade so v drugi polovici 18. stoletja poslikali s freskami, ki so sedaj obnovljene in rekonstruirane. Danes je na gradu Gewerkenegg sedež Mestnega muzeja Idrija, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine. Muzej je bil ustanovljen leta 1953. V njegovi oskrbi so kulturno-zgodovinski spomeniki, tehniški spomeniki, naravne znamenitosti in ohranjeni objekti iz druge svetovne vojne. V muzeju imajo stalno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Fotografije Idrije, razstavljeni dokumenti, karte ter originalni predmeti ponazarjajo rudarjenje skozi zgodovino, razvoj plavljenja lesa in gozdarstva. V geološki zbirki so predstavljeni minerali, živosrebrove rude, kamnine in fosili. Na gradu v poletnem času potekajo razne kulturne prireditve, ki privabijo mnogo domačih in tujih obiskovalcev.

Sedanja prenovljena zgradba predstavlja kvaliteten primer plemiške rezidence, ki je kot središče posesti združevala upravno in stanovanjsko funkcijo ter ohranila stilno kontinuiteto zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Coroninijev dvorec naj bi v drugi polovici 17. stoletja zgradila rodbina Coronini, o čemer priča sklepni kamen z grbom rodbine, ki je bil kasneje vzidan v zid na poti k vili Mafejšče. Rodbina naj bi okoli leta 1786 imela v Šempetru svojo nedeljsko hišo. Dvorec kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti je med letoma 1860 in 1864 dal sezidati Janez Krstnik Coronini. Stavba z dvema barchessama je kot celota po funkciji poslopij zgrajena v tradiciji beneško zasnovanega kompleksa podkvaste oblike, formalno pa posnema za 19. stoletje značilne avstrijske klasicistične dvorce. Središčno poslopje s svojim veličastno oblikovanim pročeljem izstopa iz celote in se na vrhu zaključuje z nastavkom, ki je povzet po vili Medici v kraju Poggio a Caiano. Med mnogimi objekti, ki so bila poškodovana v času prve svetovne vojne, je bil tudi Coroninijev dvorec. Od njega so se ohranili samo obodni zidovi središčnega poslopja in park. Načrte za obnovo objekta je družina Coronini zaupala arhitektu Maksu Fabianiju. Dvorec so obnavljali med leti 1927 in 1930. Fabianijeva povojna rekonstrukcija je upoštevala zunanje dimenzije prejšnjega dvorca, vendar je vnesla spremembe v oblikovanje zunanjosti. Reprezentančno zunanje stopnišče so nadomestili s teraso z balustradno ograjo. Le-ta se opira na toskanske zidane pilastre, ki nosijo petero potlačenih lokov. Poleg zunanjega videza dvorca je bila predelana tudi notranjostt celotnega kompleksa. Povečali so stavbne mase obeh barchess, obenem pa so prej ločeni barchessi po ideji arhitekta s prizidki z veznim traktom poveezali z osrednjim rezidenčnim objektom. Zaradi hude gospodarske krize in fašističnega političnega pritiska je bil Coroninijev dvorec leta 1930 prodan italijanskemu vojnemu letalstvu. Med letoma 2005 in 2009 so glavni del dvorca po načrtih arhitekta Andreja Leška prenovili v skladu s konservatorskimi smernicami. Občina Šempeter-Vrtojba je v dvorcu uredila prostore za občinski svet, upravo občine in izvajanje javnih kulturnih vsebin. Med ostalim so v prostorih dvorca na ogled različne zanimive razstave, v prvem nadstropju pa je postavljena stalna razstava o plemiški rodbini Coronini.

Šmartno je slikovita vasica, ki se nahaja v geografskem središču gričevnatih Goriških Brd. Obzidano naselje s petimi ohranjenimi stolpi se nahaja na izjemni razgledni vzpetini. Je edinstven kulturni spomenik in arhitekturni biser. Polkrožno oblikovan stolp predstavlja del ohranjenega obzidja na severovzhodnem delu Šmartnega, kjer je tudi vhod v vasico izpred parkirišča. Odlikuje ga bogato oblikovan vhodni portal iz druge polovice 18. stoletja, gotovo nekdanji dvor, s sedežem uprave fevdalne zemljiške posesti za predel Šmartnega. Kamnite obrobe kletnih vrat in manjšega okna v nadstropju nakazujejo, da je bil objekt sezidan v prvih stoletjih drugega tisočletja. Zlaganje kamnov po načelu vrstenja in segmentno oblikovan lok kletnih vrat predstavljata značilnosti gradenj z začetka drugega tisočletja. Šmartno je dobilo ime po cerkvi sv. Martina, ki je največja cerkev v Brdih. Zvonik je bil prvotno trdnjavski stolp in v njem visi zvon iz leta 1857, ki ga odlikuje motiv svetih treh kraljev. Križev pot in prezbiterij je poslikal Tone Kralj. Baročna cerkev ima tri marmorne oltarje. Najbolj zanimive krajevne znamenitosti so še Hiša kulture Šmartno, Hiša Marica, Briška hiša, trgovinica Nona Luisa, kjer nudijo pester izbor naravnih mil ter prenovljena gostilna Turn s pestro ponudbo domačih jedi v prelepem grajskem vzdušju. Hiša kulture Šmartno predstavlja obnovljen kompleks treh hiš, ki je namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne fotografske in likovne razstave, organizirajo delavnice, predavanja in koncerte. V Hiši je bar, za zaključene skupine imajo na voljo catering. Briška hiša predstavlja bivalno kulturo Brd. Hiša Marica je obnovljena stara domačija, kjer obiskovalcem postrežejo s tradicionalnimi jedmi in vrhunskimi vini. Na voljo imajo tudi prenočitve. Šmarno je še posebej živahno ob martinovanju in ob prireditvah Brda in vino.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Trdnjava Predel se nahaja približno kilometer pred nekdanjim mejnim prehodom Predel. Spada med eno izmed šestih koroških utrdb. Prva utrdba je bila zgrajena že v času Napoleonovih vojn in je bila nato v bojih med Francozi in Avstrijci dvakrat požgana. Na mestu stare trdnjave so zato leta 1850 zgradili novo, ki jo je sestavljalo glavno poslopje na vzpetini in manjša zaporna stavba ob cesti. Zgradbi sta bili med seboj povezani s podzemnim prehodom in obzidjem. Tik ob cesti se nahaja spominsko obeležje, ki ga tvori kamniti oporni zid, piramida s klesanim napisom in litoželezna plastika ranjenega leva. V čast padlim branilcem ga je dal postaviti avstrijski cesar Ferdinand I. ter je bil slavnostno odkrit leta 1851. Trdnjavo Predel so leta 1898 preuredili v vojaško skladišče, saj ni več ustrezala spremenjenim vojaškim predpisom in je postala zastarela. V Depot Predil so jo preimenovali leta 1907. Po prvi svetovni vojni stavba ni bila več vzdrževana, zato so sedaj vidni le še zidovi.

Baumkircherjev turn, ki ga imenujejo tudi Tabor ali Spodnji grad se nahaja v bližini kamnitega mostu čez reko Vipavo. Stolpasti grad je leta 1342 zgradil vitez Herhlin Kranspergar, nato ga je pa leta 1386 odkupil grof Herman I. Celjski. Ko je grad prešel v habsburško posest, so njegovi lastniki postali vitezi Baumkircherji in takrat je dobil tudi sedanje ime Baumkircherjev turn. V njihovi posesti je ostal do leta 1471, ko so obglavili barona Andreja Baumkircherja, ker je bil glavni pobudnik zarote štajerskega plemstva proti cesarju. Baumkircherjev turn je nato prešel v upravo deželnoknežjih oskrbnikov in zakupnikov. Grad in gospostvo je leta 1533 kupil Anton pl. Lanthieri in v lasti te družine je ostal vse do konca prve svetovne vojne. Do danes se je ohranil le del nekdanjega mogočnega poslopja, del obzidja z grbovno ploščo rodbine Lanthierijev in kamnitim portalom ter okrogli obrambni stolp.

Vipavski križ je vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Vipavski križ je eden izmed najbolj dragocenih in pomembnih spomenikov kulturne dediščine, ki je tudi pod spomeniškim varstvom. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so se delili na tri veje: Graške, Goriške in Svetokriške. Najstarejša renesančna utrdba v naših krajih je že ob zasnovi ustrezala takratnim strogim vojaškim predpisom. Do 3 metre debelo obzidje so na vogalih podpirali okrogli stolpi z velikimi strelnimi linami za topove. Vrata so bila še dodatno utrjena z dvižnim mostom. Notranja podoba gradu je veliko prijaznejša. Potegnjene osi nadstropnih oken in pritličnih vrat delujejo lahkotno in zračno. Eleonora Attems je estetsko zaokrožila prostor leta 1758, ko je na dvorišču postavila vodnjak. Morda so severni del gradu najprej podkletili zaradi vojaških potreb, kasneje pa so graščaki tu zbirali vinsko desetino. Z zmanjševanjem vojaške nevarnosti so prevzeli meščani v uporabo tudi prostor med gradom in starim naseljem. Tu so si najbogatejši meščani postavil nove hiše. Dva niza razkošnih hiš oklepata ambiciozno zastavljen širši trg, ki skriva gospodarska poslopja na južni strani. Bogataška četrt je povsem ločena od starega naselja, do katerega vodi le ozek prehod skozi stara vrata utrdbe.