Dvorec Bukovje se nahaja v bližini Dravograda. Leži med ravnico na desnem bregu reke Drave in pohorskim gozdnim pobočjem Bukovja. Je idiličen prostor za poroke, prireditve, kongresne in protokolarne dogodke, izobraževanja, razstave in družabna srečanja. Dodatno v ponudbi so tri učilnice, velika dvorana ter devet sob in 26 ležišč. Dvorec obdaja lepo urejen park Bukovje, v katerem uspevajo različni nasadi. Ohranjene so stare, avtohtone sorte sadnega drevja in grmovnic. Dvorec s parkom evropskih dreves, kjer se stare krošnje prepletajo z mladim rastjem, je idealen za romantične poroke. Pari lahko izbirajo med različnim lokacijami, ki so naslednje: baročni ambient velikega salona, veličastna poročna dvorana s stilno opremo, prestižni poročni šotor ali svežina dvornega parka. Baročni dvorec ima pestro zgodovinsko preteklost. V srednjem veku so grajske utrdbe zaradi varnosti gradili na težko dostopnih območjih. Najbolj pogosti srednjeveški stavbni tipi so bili kastelni gradovi, pri katerih sta grajsko poslopje poleg bivalnega palacija sestavljala tudi grajsko obzidje in grajski stolp. Takšna je bila tudi graščina Pukštajn, ki je bila zgrajena v začetku 13. stoletja na pomolu nad reko Dravo. Do danes se je ohranila le zgradba renesančnega grajskega stolpa. Grajski objekt je kar dvakrat pogorel in takratni lastniki, rodbina Khossler, ga po zadnjem požaru leta 1706 ni več obnavljala. V njegovem vznožju so v stilu baročnih dvorcev v 18. stoletju zgradili novo stavbo dvorca Bukovje, istočasno pa je gotovo nastala tudi grajska kapela. S svojo neenotno podobo mogočni dvorec kaže na bogato stavbno zgodovino. Rodbina Kometer je po letu 1870 prezidala dvorec, s prezidavo pa je dobil sedanjo podobo historične zgradbe z ogelnimi stolpi. Baročni dvorec je imel zadnjo prezidavo v drugi polovici 20. stoletja. Le-ta je temeljito zaznamovala notranjost zgradbe, ki je bila zaradi funkcionalnih potreb temeljito prezidana. V tem obdobju sta nastala tudi dva štukaturna stropa, in sicer po originalni predlogi.

Vransko je manjše naselje, ki predstavlja središče občine Vransko. Nahaja se ob zahodni strani izteka Savinjske doline, blizu odcepa ceste v Tuhinjsko dolino. Dvorec Podgrad stoji v bližini naselja, pod strmo skalo. Sedaj prazen dvorec Podgrad se nahaja na temeljih gradov, ki so na tem predelu stali že v srednjem veku. Zaradi pomembne lokacije ob prometni poti v smeri proti zahodu je bil objekt velikokrat žrtev pestrih zgodovinskih dogodkov ter pogosto porušen in spet pozidan. Dvorec Podgrad je pozidan na talni ploskvi, ki je v obliki črke L in izvira v sedanji obliki iz začetka 19. stoletja. Zgradba je dvonadstropna, tlorisno zelo razgibana in krita s strmo streho. Na začetku 19. stoletja so k tej prvotni zgradbi pravokotno prislonili na zahodnem delu nov stanovanjski trakt. Istočasno so prilagodili arhitekturne člene novemu videzu in tako objekt oblikovno poenotili. V pritličju se je ohranilo okence z okvirom iz peščenjaka s posnetimi robovi, ki izvira iz 16. stoletja. Oboki so se ohranili edino le še v kletnih prostorih v starem delu pritličja. Vidna je skalna osnova, na kateri je bil sezidan dvorec. Obokana je tudi veža v zahodnem traktu objekta. Ob dvorcu se nahaja zidano baročno gospodarsko poslopje, ki ga obdajajo ostanki grajskega parka z številnimi drevesi. Dvorec je skozi stoletja zamenjal številne lastnike, med katerimi so bile same znane rodbine. Zadnji lastnik je bil od leta 1916 celjski podjetnik Peter Majdič, ki je imel graščino v lasti do druge svetovne vojne. V času okupacije je bil grajski objekt v obdobju prenove. Dvorec je bil takoj zaplenjen s strani nemških okupatorjev, po koncu vojne pa je bil nacionaliziran. Nekaj časa so bili v njem osiroteli otroci, kasneje so bila v zgradbi stanovanja. Dvorec Podgrad je počasi začel razpadati, saj ga stanovalci niso mogli vzdrževati. Ko so se ob začetku 90-ih let izselili, je prišel v upravljanje lokalnega turističnega društva. Le-to je predvsem izkoriščalo parkovne površine posestva, kjer so prirejali kulturne in zabavne prireditve. Po osamosvojitvi je bilo posestvo vrnjeno potomcem zadnjega lastnika, ki ga imajo v lasti še sedaj. Sredi dvorišča dvorca stoji večstoletna lipa. Ob dvorcu iz podzemne jame izvira potok Pograjščica. Na bližnji vzpetini stoji cerkev sv. Hieronima, ki je priljubljena izletniška točka.

Gornji Grad je manjše gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini. Deli se na zaselke Podsmrečje, Spodnji trg, Prod, Novo naselje in Gornji Grad. Gornji Grad se nahaja v zgornjem območju Zadrečke doline med Rogačevo skupino in planoto Menina. V kraju se stekata reka Dreta in potok Šokatnica. V zadnjem času se je razvilo več turističnih kmetij s pestro kulinarično ponudbo. Gornji Grad je poln kulturnih in zgodovinskih spomenikov. Največja znamenitost v naselju je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je največja in arhitektonsko najbolj pomembna baročna zgradba na Spodnjem Štajerskem. Matična stavba se imenuje Štekl in se nahaja ob zvoniku katedrale. Zgrajena je bila leta 1578 kot vhodni in obrambni stolp v utrjen kompleks graščine Gornji Grad. V pritličju je galerija, zgornji prostori pa so namenjeni muzejskim zbirkam, ki so etnološka zbirka, zbirka Antona Jamnika, etnološka zbirka Šokatnikove domačije ter zbirka fosilov in kamnin. V pritličju ostanka škofijskega dvorca, ki je povezan s katedralo, so preostale tri zbirke. Te so naslednje: verska zbirka, zbirka vizitk in nekrajevnih razglednic ter zbirka občine Gornji Grad na starih fotografijah. Stavbo so zgradili leta 1517, okoli leta 1750 je bila obnovljena v baročnem stilu, manjkajoči del pa je bil leta 1948 porušen. Iz podhoda sta skozi dvorec dva dostopa. Pri dvorcu je tudi večje parkirišče.

Grad Podčetrtek se nahaja na vzpetini nad Podčetrtkom. Naselje je dobilo ime po četrtem dnevu v tednu, ko je pod grajskim gospostvom potekal v trgu tržni in sodnijski dan. Grad Podčetrtek se prvič omenja šele v začetku 13. stoletja, čeprav je bil hrib pozidan že prej. V srednjem veku je bila posest v lasti savinjskega grofa Viljema, kasneje je prešla v Krško škofijo. Ko so Ogri leta 1441 ogrožali deželo, je krški škof Johann grad izročil cesarju Frideriku IV. Od leta 1479 do leta 1490 je bil grad v lasti ogrske vojske. Kmetje so zavzeli posest v velikem kmečkem uporu leta 1515. V letu 1612 so grad kupili Tattenbachi, ki so bili njegovi gospodarji vse do obsodbe zarotnika Erazma Tattenbacha. Erazma so leta 1671 obglavili ter zaplenini celotno posest Tattenbachov. Nato je bil grad Podčetrtek do konca druge svetovne vojne v lasti Attemsov. Po letu 1945 je postal grad ljudska last ter bil postopoma popolnoma izropan. Posavski muzej v Brežicah hrani le še nekaj rešenih umetnin. Grad Podčetrtek je potem menjaval gospodarje, v njem so bila tudi stanovanja. Zavod za spomeniško varstvo v Celju je po potresu v letu 1974 obnovil njegovo streho, domači investitorji pa so pozidali del porušene vzhodne stene ter opravili druga nujna opravila. Nekdaj mogočna stavba je sedaj v zasebni lasti. V okolici gradu se nahaja tudi znan samostan Olimje in tretja najstarejša lekarna v Evropi ter priljubljeno termalno zdravilišče Terme Olimia, kjer si lahko privoščimo sprostitev in oddih.

Grad Podsreda se nahaja v Kozjanskem regijskem parku. Leži na severnem pobočju Orlice. Iz gradu je čudovit razgled na dolini Bistrice in Sotle, srednjeveški trg Podsreda ter Hrvaško Zagorje. Zgradili so ga v 12. stoletju. Izmenjavali so se mnogi lastniki in mu pustili svoj pečat. Srednjeveško jedro gradu pa je skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sedanjo podobo je dobil predvsem v 19. stoletju. Z njegovo obnovo so začeli leta 1983. Uvršča se med najbolj pomembne stavbe romanske arhitekture. Grad sestavljajo obrambni stolp, stolp s kapelo in dva palacija. Ljubljanski škof Tomaž Hren je kapelo leta 1612 posvetil sv. Ani, sv. Filipu in Jakobu. V gradu si lahko ogledate romansko sobo, južni palacij, srednjeveško kuhinjo z odprtim ognjiščem, severni palacij, renesančno dvorano, grajsko ječo, kletne prostore in galerije v grajskih kaščah. V grajsko ječo so zapirali tlačane, ki so se upirali. Severni palacij je najstarejši del gradu. Renesančna dvorana je največji prostor. V južnem palaciju si lahko v prvem nadstropju ogledate zgodovino gradu, potek obnove in stavbno zgodovino. Grad Podsreda je odprt vse dni v tednu, razen v ponedeljek, od 10. do 18. ure. V zimskih mesecih je zaprt. V poletnih mesecih na gradu potekajo razni koncerti, razstave in druge aktivnosti.

Grad Rifnik se nahaja na skalnati terasi istoimenskega hriba v naselju Šentjur pri Celju. V neposredni bližini stoji kmetija, mimo katere tudi vodi manjša steza do Rifnika. Od gradu so se do danes ohranile le še razvaline prvotnega grajskega stolpa. V pisnih virih se grad Rifnik prvič omenja leta 1326. V tistem obdobju je Viljem Vrbovški dobil grad v fevd od krškega škofa, ko se mu ga je odpovedal Gebhard Žovneški. Naslednja lastnika sta bila brata Martin in Ivan Mertl – Rifniška. Martin Mertl se leta 1359 omenja kot ministerial Celjskih grofov. Rodbina Celjskih grofov je imela grad v lasti vse do izumrtja njihovega rodu leta 1456. Grad Rifnik je nato prešel v last potomcev Erazma Liechtenbergerja, ki je bil grajski upravitelj celjskih grofov. V 16. stoletju so postali lastniki njegovi sorodniki, družina Saurani. V 17. stoletju je večji del gospoščine prešel na Blagovno pri Šentjurju. Grad Rifnik naj bi leta 1635 porušili uporni kmetje, v drugi polovici 17. stoletja pa je bil že v razvalinah. Grad Rifnik je že v romanski dobi dobil tlorisno obliko pravokotnika. Zgradba je obsegala trinadstropni pravokotni stolp na zahodnem delu, za njih pa se je nahajalo peterokotno obzidano dvorišče. V gotskem obdobju so gradu dodali nov stolp v vzhodnem območju dvorišča. Le-ta se je ohranil vse do danes do višine treh nadstropij. Stolp ima gotska okna, ki imajo obstenske sedeže in okvire, ki imajo prirezane robove. V 16. stoletju je bil grajski kompleks povečan s peterokotnim oborom in predgradjem.

Grad Konjice je kulturni spomenik državnega pomena. Nahaja se na kopastem hribu nad Slovenskimi Konjicami, nad naseljem Zgornja Pristava in severnim vznožjem Konjiške gore. Grad je bil nekdaj ena najbolj imenitnih in največjih zgradb na območju Štajerske. Njegovi ostanki še vedno spadajo med najbolj pomembne grajske razvaline. Grad Konjice ima romansko jedro, ki je danes še komaj opazno. V zahodnem območju ruševin v spodnjih zidovih so razvidni romanski zidovi in romanski je še stolpič, ki stoji v sredini ruševin. Zidovje je večinoma iz gotskega obdobja. V to obdobje se še posebej uvrščata obrambni zidni plašč in mogočni peterokraki stolp, ki so ga v 14. stoletju prislonili k stanovanjski zgradbi. V kasnejšem obdobju so to zasnovo prizidavali s stanovanjskimi zgradbami, obod pa so utrdili s pasom renesančnih utrdb. Ena od njih je bastilja, ki ima kar okoli štiri metre debele zidove. Grad Konjice predstavlja značilno stavbo, ki se je iz manjše romanske zasnove postopoma razvila v obsežno grajsko zgradbo. Grad se v listini o ustanovitvi Žičke kartuzije prvič omenja v letu 1165, je bil pa zagotovo sezidan veliko prej. Konjiški gospodje so poznani kot prvi lastniki gradu, prvi se omenja Liupold I. v letu 1164. Ostanki nekdaj mogočnega gradu Konjice se v zadnjem času obnavljajo tako, da ga bodo zaščitili pred nadaljnjim propadanjem.

Grad Tabor se nahaja na manjši vzpetini nad Laškim, ob vznožju Huma. Od tukaj je čudovit razgled na mesto in okolico. Grad Tabor je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1145. Kasnejša pričevanja dokazujejo, da je bil v lasti Celjskih grofov, ki so v njem občasno prirejali viteške igre in lovske prireditve. Leta 1487 so grad Tabor požgali Turki in nato so ga v 16. stoletju predelali v protiturški tabor, od koder izvira tudi njegovo ime. Po koncu vpadov Turkov je trdnjava dolga stoletja samevala in propadala. Grad Tabor je celovito prenovo doživel v letih med 1984 in 1988. Pravokotni južni stolp je bil stanovanjski objekt z vhodom v prvem nadstropju. Skupaj z obzidjem je romanski. Okrogli stolp je rezultat renesančne obnove, ki ni prizadela osnovne zasnove zgradbe. Danes je v gradu Tabor restavracija Pavus, kjer lahko poskusimo kulinarične dobrote in grajska vina. Na Gradu Tabor Laško poskrbijo tudi za izvedbo uradnega dela poroke in poročno slavje. Poročna dvorana z galerijo za svate, nevestin bar in vinoteka se nahajajo v okroglem stolpu. Notranje grajsko dvorišče Prostor za grajskim obzidjem pa se lahko spremeni v vinski ali kulinarični dogodek, koncertno dogajanje, otvoritev, slavnostni sprejem in drugo.

Laško je manjše slikovito mesto, ki se nahaja na Štajerskem, okoli 10 km od Celja. Mesto ima dolgo zgodovino, saj najdbe pričajo že o keltski in rimski naselitvi. V pisnih virih je bilo Laško prvič omenjeno leta 1227 in spada med najstarejše trge na območju Slovenije. Hkrati je bil kraj sedež ene izmed zelo starih slovenskih prafar. Na svojem pomenu je Laško izgubilo, ko so celjsko posest podedovali Habsburžani, znova pa se obudi z južno železnico in z njo povezanim razvojem rudarstva, laških in rimskih toplic ter pivovarništva. Skozi Laško teče reka Savinja, ki mesto deli na desni in levi breg. Nad starim trškim jedrom se ponosno dviguje Hum, novejši del mesta pa krasita Malič in Šmihel. Graščina lilijskih – občinska stavba je najmlajša med starimi zgradbami v Laškem. Svojo mogočnost ji je dal grof Janez Vajkard Vetter von der Lilie na kar opozarja rodbinski grb z letnico 1676. Znotraj graščine je čudovito dvorišče z zanimivim vodnjakom. Vrh stopnišča lahko vidimo spominsko jurkloštrsko ploščo, ki je bila nekdaj vzidana na kartuzijanskem samostanu v Jurkloštru in spominja na Leopolda VI. iz leta 1208.

Marija Gradec je manjše naselje, ki spada v Občino Laško. Razteza se ob sotočju potoka Lahomnice in reke Savinje. Od Laškega je Marija Gradec oddaljen okoli kilometer in pol. Največja krajevna znamenitost je cerkev Matere Božje in dvorec Gradec. Marijagraška cerkev stoji na razglednem skalnem gričku nad naseljem. Cerkveno notranjost krasijo ohranjene freske, ki jih odlikujejo gotske in renesančne prvine ter so prava redkost v slovenskem prostoru. Sakralno stavbo z enotno zasnovo brez delitve na ladjo in prezbiterij so začeli gradili leta 1505, dodatno pa so jo dogradili še v 17. stoletju. Iz tega obdobja je tudi glavni oltar, ki ga krasi kip Karmelske Matere z Jezusom v naročju. V 18. stoletju so bile ob vznožju griča zgrajene štiri baročne kapele, ki so posvečene Marijinemu vnebovhodu, Kristusu, srcu Jezusovemu in svetemu Petru. Ob kapelah je bilo tudi zahvalno znamenje z Marijinim kipom, ki so ga kasneje prenesli pred cerkev sv. Martina v Laško. Nedaleč od Marijagraške cerkve se nahaja dvorec Gradec, ki se je nekdaj imenoval Hof zu Graz. Dvorec je s podzemnim tunelom povezan s cerkvijo Matere Božje. V srednjem veku naj bi skozi dvorec Gradec vodila cesta, tedanjim lastnikom pa je služil tudi kot mitnica za pobiranje davkov. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1444, ko sta ga kneza Ulrik in Friderik (Celjska grofa) podarila Janezu Mausereitherju, ki je bil kancler celjskih grofov in ustanovitelj špitala v Laškem. Kasneje je bil podarjen jurklošterskim kartuzijanom in je bil v njihovi lasti do leta 1578. Dvorec Gradec je potem zamenjal veliko lastnikov. Med leti 1843 in 1846 je bil bolnišnica za delavce, ki so v obdobju Marije Terezije tukaj mimo gradili železnico. Leta 1846 je takratni lastnik postavil dve cementarni, ki sta delovali vse do leta 1928. Odvetnik dr. Ivan Jacobi je poznan kot zadnji predvojni lastnik, po koncu druge svetovne vojne pa je prešel v last bratov Kopač, ki sta imela delavnice lesne stroke. Leta 1993 je postala lastnica dvorca Gradec družina Čater, ki je v njem po dolgoletni prenovi uredila priznano gostišče.

Minoritski samostan Olimje (Grad Olimje) se nahaja v naselju Olimje pri Podčetrku, ob vznožju Kozjanskega hribovja. Od term Olimje je oddaljen le slabe štiri kilometre. Grad je bil zgrajen v začetku 11. stoletja. Leta 1663 so ga prevzeli pavlinski menihi, ki so prišli iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so v njem ustanovili samostan in mu dodali baročno cerkev. Po tem obdobju so se menjavali različni lastniki. Manjši bratje Sv. Frančiška ali minoriti so dobili v last svetišče in župnijo leta 1990. Ti so nato avgusta 1999, po 217 letih, ponovno oživili samostan. Danes skrbijo za romarje in turiste, ki si pridejo ogledat samostan, baročno župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja in lekarno. Zaradi velikega povpraševanja po domačih izdelkih so uredili tudi domačo lekarno. Lekarna je med tremi najstarejšimi v Evropi. V njej so ohranjene freske, ki jih je naslikal Antor Lerhirger iz Rogatca. V bližini je zeliščni vrt. V cerkvi je najlepši del njen oltar, ki je posvečen Mariji Vnebovzeti in je hkrati tudi eden najlepših slovenskih baročnih oltarjev. Tu se nahajajo tudi edine ohranjene baročne dvomanuelne orgle iz leta 1764, ki jih je izdelal celjski orglar Janez Frančišek Janečk. Nasproti minoritskega samostana Olimje in njihove lekarne je Čokoladnica Olimje, ki je zaradi svojih sladkosti priljubljena izletniška točka med turisti iz Slovenije in cele Evrope. Do nje vodi idilična potka. Njihova tradicija izdelovanja čokolade sega v 19. stoletje. V njihovi proizvodnji ročno izdelujejo čokoladne personalizirane bombone, čokoladne kovance, male čokolade za ob kavi, praline, takšne in drugačne praznične izdelke iz temne in svetle čokolade, s sadjem, kokosom, in še kaj bi se našlo. Vsaki skupini, ki se predhodno najavi, predstavijo njihovo zgodovino in kratek opis čokolade in pralin ter jih pogostijo s mlečno čokoladico. Čokoladnica je odprta vsak dan od 10. do 17. ure. Med bližnje znamenitosti sodi tudi cerkev Device Marije na Pesku. Okolica je je prepredena z vinskoturistično cesto, ob kateri so kmečki turizmi in kmetije, ki postrežejo z domačimi kmetijskimi pridelki.

Muta je manjše naselje z dvema jedroma, Zgornjo in Spodnjo Muto. Muta leži v osrednjem delu Dravske doline, na severovzhodnem območju Slovenije. Obsega hriboviti svet vzdolž državne meje in dolino ob reki Dravi s terasami in ravninskim svetom, ki sega do vznožnih obronkov hribovitega zaledja. Tradicija železarstva je vidna v Spodnji Muti – ostanki stare kovačije in v sosednjih Vuzenici in Gortini. Na Spodnji Muti so našli tudi ostanke rimske ceste. Kraj je dobil ime po mitnici na križišču cest med Štajersko, Koroško in Mislinjsko dolino. Naselje je bilo omenjeno že leta 1302 kot trg. Ob župnijski cerkvi sta po letu 1490 nastala gradova, po letu 1606 se je mitnica iz doline preselila v Zgornjo Muto. Grad nad reko Bistrico je vse do 16. stoletja varoval naselje ter promet iz Koroške na Štajersko. Plemiči so trdnjavo kasneje zapustili in se preselili v mestno graščino Kienhofen v Zgornji Muti. Zgradbo iz leta 1510 so večkrat prenavljali in danes ima bidermajersko okrasje. V njej sta sedež občine ter Kovaško livarski in gasilski muzej. Muzej prikazuje več kot 400-letno tradicijo livarstva, kovaštva in gasilstva na Muti. V Zgornji Muti se nahaja tudi župnijska cerkev svete Marjete. Oprema v notranjosti je baročna iz 17. stoletja. V fasadi cerkve v zunanjem delu je vgrajenih več nagrobnikov in najstarejši izmed njih je iz leta 1595. Na odcepu z glavne ceste v Spodnjo Muto se nahaja slikovita cerkev Janeza Krstnika iz 13. stoletja, ki se uvršča med najstarejše kulturne spomenike na Slovenskem.

Grad Komenda se nahaja na vzpetini v središču Polzele. V oglejski listini se omenja že leta 1149. V lasti malteškega reda je bil od leta 1323 do leta 1780. V kasnejših obdobjih je doživljal različno usodo, vendar predstavlja s svojo lego, stilnimi prvinami ter stavbno zgodovinskimi značilnostmi pomemben zgodovinski in kulturni spomenik. Zanimiva posebnost gradu je antični lev iz pohorskega marmorja, ki je postavljen na stopniščno ograjo ob glavnem vhodu. Tukaj je na stopnicah vzidana v steno tudi bronasta plaketa, ki ima portret Franceta Prešerna. Beseda Heilenstein predstavlja nemško ime za Polzelo, ki ga je dobila po svojem gradu. Nekdaj strateško pomembna stavba polzelskih plemičev je v 13. oziroma 14. stoletju prešla v last malteških vitezov. V tem času se je grad preimenoval v Komendo, ki je bila zaupana določenemu komendatorju oziroma upravitelju redovnih posestev. Grad je po svoji legi in zunanji podobi opazen daleč naokoli. Predstavlja začetek in simbol Polzele in si je zaradi tega zaslužil središčno mesto v zgodovini Polzele. Grad Komenda je bil zgrajen v romanski dobi, vendar je po odhodu malteških vitezov pričel počasi propadati. Grad Komenda je izgubil renesančne obrambne sestavine in do danes se je ohranilo le še grajsko jedro. V letu 2011 se je zaključila obnova gradu in občina je tako pridobila veliko novih prostorov, ki so primerni za razvoj turizma, za družabno življenje in za kulturno dejavnost. V gradu ima svoje prostore moderna Občinska knjižnica Polzela in oddelek Glasbene šole Risto Savin iz Žalca.

Radeče so mesto v Posavju, ki je ga zaznamuje edinstvena geografska lega pod pobočji Kuma, ob bregovih reke Save in v slikoviti soteski Sopote. Gospodarski razvoj in življenje prebivalcev sta se stalno prilagajala naravnim danostim okolja. Dvorec Turn stoji v samem mestnem središču, na Starograjski ulici. Oblikovno predstavlja najbolj ambiciozno radeško zgradbo, ki je danes pod spomeniškim varstvom. Stolpast dvor se je tukaj nahajal že v sredini 15. stoletja, leta 1575 pa ga je Karel pl. Višnjegorski predelal v dvorec Turn. Zgradba je tekom stoletij doživela mnoge prezidave in preureditve, ker je vsak novi lastnik želel objektu vtisniti svoj pečat. Prečno na prvotno daljšo zgradbo so v 19. stoletju dogradili še en trakt in tako je nastala zgradba s tlorisno zasnovo v obliki črke L. Jedro dvorca je še sedaj prvotno, za enovito zunanjo podobo zgradbe pa je leta 1860 poskrbel grof Gutmannsthal-Benvenuti. Njegov neorenesančni grb je viden na fasadi zgradbe. Od prvotne zgradbe so ohranjeni prelepi oboki in jedro objekta, zunanji del in nadstropje pa sta bili preoblikovani v 19. stoletju. Od leta 1934 so bile v njem usmiljenke sv. Vincencija, kasneje ambulanta, sedaj pa služi kot stanovanjska hiša. Znamenitost ima status kulturnega spomenika. Poleg dvorca Turn spadajo med pomembno radeško arhitekturno dediščino tudi železni most preko Save, TRC Savus, tržnica Radeče, bazen Radeče, graščina Dvor, Cumarjev mlin in Plečnikov spomenik NOB. Zeleno obarvan železni most je bil zgrajen leta 1894 in je drugi najdaljši kovičen most v Evropi. TRC Savus je rekreacijsko in sprejemno središče na bregu reke Save. Je tudi turistična informacijska točka in izhodišče učne poti Savus. Na tržnici lahko domačini in drugi obiskovalci kupujejo lokalno pridelano hrano ter druge lokalne izdelke. Graščina Dvor je kulturni spomenik iz 16. stoletja, za obzidjem pa se nahaja notranje arkadno dvorišče. Cumarjev mlin je ohranjen etnografski spomenik slovenske kulturne in stavbne dediščine. Plečnikov spomenik zavzema osrednje mesto trškega prostora v Radečah.

Radeče so manjše mesto v Posavju in središče občine Radeče. Kraj se nahaja med Zidanim mostom in Sevnico. Leži ob izlivu Sopote v reko Savo, ob vznožju zadnjih strmih obronkov pogorja Kum in izteku skoraj 30 km dolge soteske Save. Radeče, ki so 1925-41 imele mestni status, so najbolj znane po papirnici v sosednjih Njivicah z dolgoletno tradicijo (posebne vrste papirja, npr. za bankovce). Njeni začetki segajo v 1736, kasneje je bila v lasti bratov Piatnik. Graščino Novi Dvor, ki jo nekateri viri imenujejo tudi Marijin dvor, Dvor, Weichselbergerhof ali Weichselstein, je v drugi polovici leta 1535 z 2000 goldinarji na tem posestvu začel graditi Žiga Višnjegorski. Graščina je nastala ob cesti med Radečami in Boštanjem, ki je bila odprta že leta 1458, z brodom med Čotom in Loko pa je posestvo imelo povezavo z bližnjo Sevnico. Konec 17. stoletja je Valvazor o graščini zapisal naslednje: Dvorec Weichselstein je četrt ure oddaljen od trga Radeče, ima lep razgled na reko. Na velikem dvorišču je lipa. Pod gradom vidimo njive, žlahtno sadno drevje in nedaleč vinske gorice. Lepi razgledi na sosednje dvorce. Sedanji lastnik Zezecker, baron Sigismund Wilhelm, je dvorec olepšal in ga okrasil z dodatki. Za nastanek znamenitega parka ob graščini je bilo pomembno leto 1853, ko je posest z dvorcem kupil premožen in izobražen vitez, dr. Ludwig von Gutmannstahl-Benvenuti. Takratno baročno graščino je preuredil v neoklasicističnem slogu, ob graščini pa je začel nastajati park, za katerega so sadike verjetno vozili iz Trsta in ljubljanskega botaničnega vrta. V času pred drugo svetovno vojno je posest prešla v roke usmiljenih sester reda sv. Vincencija, po 2. svetovni vojni je bila v graščini nekaj časa uprava Zasavskih premogovnikov, pozneje pa so v njej uredili Prevzgojni dom za mladoletnike. Čudoviti park Dvor Hotemež, ki se razprostira okoli graščine, je zasnovan v značilnem angleškem krajinskem slogu. Vse do reke Save je tukaj speljana mreža stezic in poti, med njimi pa so posamič ali v gručah zasajena eksotična parkovna drevesa.

Radlje ob Dravi je zanimivo mesto, ki leži med Mariborom in Dravogradom, tik ob meji z Avstrijo. Mesto je upravno, industrijsko in trgovsko središče osrednjega dela Dravske doline. Radlje ob Dravi na eni strani obdajajo hribi Pohorja, na drugi strani pa hribi Kozjaka. Naselje je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1139, kot trg pa leta 1268. V Radljah ob Dravi so največje znamenitosti Marenberški dominikanski samostan, Marijino znamenje, mestna hiša ali rotovž, kopališka hiša, stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Spodnji grad – Pristava Dvorec, ki se nahaja sredi lepega angleškega parka, Rožni dvor ali Rosenhof, stari grad in drugo. Dvorec Radlje se nahaja sredi čudovitega angleškega parka na zahodnem območju Radelj. Ko je okoli leta 1700 propadel stari grad, so ga iz nekdanje grajske pristave prezidali v Spodnji grad. Dvorec je enonadstropna zgradba, ki ima obliko črke L. Zgradba je zelo predelana, od nekdanje arhitekture so se ohranile pritlične dvoriščne arkade, ki so na slopih v severnem traktu. Dvorec Radlje ima v pritličju obokane strope, v nadstropju pa so stropi ravni. V času pred 2. svetovno vojno so v zgradbo vzidali portal dominikanskega samostana z grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer in domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega. V notranjosti dvorca Radlje se nahaja znamenita slika Ugrabitev Evrope.

Manjše naselje Rogatec se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Grad Gornji Rogatec je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1192, sezidan pa je bil gotovo že v 11. stoletju. Obzidje gradu je segalo vse do trškega središča, saj je imel objekt poleg bivalne funkcije tudi pomembno vojaško obrambno vlogo. Grad Gornji Rogatec je leta 1574 pogorel in od njega so ostali samo stropi, zidovi in pomožna poslopja. Grad je bil še v istem letu obnovljen v poslopje s tremi nadstropji s tremi trakti. Na zahodnem delu je bil štirioglati stolp, kjer naj bi bile mučilnice in ječe. Grad Gornji Rogatec niso spreminjali vse do 19. stoletja, ko je pričel počasi razpadati, stanovalci gradu pa so se izselili. V letu 1810 je grad še stal, ampak ga lastniki Attemsi niso več vzdrževali in je v kasnejših desetletjih razpadel, tako da so se do danes ohranile le še kamnite pozidave. Celotno področje gradu se obravnava kot arheološki rezervat.

Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Staro mestno jedro je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Turistični informacijski center in graščina Rotenturn. V srednjem veku so mesto obdali z obzidjem, ki ga lahko vidimo v Cankarjevi ulici nad Suhodolnico in med bolnišnico in Meškovo ulico. Tudi graščina Rotenturn, ki so jo obnovili, je nastala iz nekdanjega Schulthauzingerjevega stolpa in iz dela mestnega obzidja. Graščina Rotenturn se nahaja na samem robu mestnega jedra. V graščini je sedež uprave Mestne občine in županstvo. Je čudovit in slikovit dvorec. Ima zanimive arkadne hodnike in lep baročni portal. Prvotni obrambni stolp iz katerega je nastala graščina, se prvič omenja v 15. stoletju. Večje prezidave je dvorec doživel v 18. stoletju. V zadnjih letih so graščino Rotenturn prenovili in osvežili njegovo nekdanjo lepoto. Dvorec je prizorišče številnih kulturnih prireditev, ki potekajo v njegovem atriju. Prireditve, ki potekajo pod skupnim imenom Slovenjegraško poletje, ponujajo obiskovalcem mnogo družabnosti in še več zabave. Privabijo veliko domačinov in okoliščih prebivalcev. Pred dvorcem se nahaja čudovit vodnjak, ki nam nudi prijeten pogled v vročih poletnih mesecih.

Dvorec Trebnik se nahaja v urejenem parku nad nadžupnijsko cerkvijo Svetega Jurija v Slovenskih Konjicah. Zgodovina dvorca sega v leto 1308, ko se v pisnih virih prvič omenja pod imenom Trebnikke. Današnjo podobo je zgradba dobila v 16. stoletju. Dvorec Trebnik je predstavlja pomembno kulturno – zgodovinsko znamenitost v Slovenskih Konjicah. Stavba se omenja že leta 1362 pod gradom Konjice, katero so nato do 17. stoletja imeli v lasti baroni Trebniški, potem pa je prišel v posest grofov Tattenbachov. Za njihovo rodbino je dvorec Trebnik dobila v last Kartuzija Žiče. Leta 1828 je dvorec kupila rodbina Windischgrätz, ki ga je imela v lasti vse do konca druge svetovne vojne in je bila njegov najpomembnejši lastnik. Rodbina je v dvorcu živela le redko, predvsem so ga imeli za letno rezidenco. Veliko pozornosti so posvečali urejanju vrtov, imeli so vrtnarijo in vrtnarja. Po končani vojni je dvorec Trebnik dobila v last Občina Slovenske Konjice, ki je njegove prostore namenjala številnim dejavnostim, kot so kavarna, kino, vrtec in ostalo. Leto 1997 predstavlja novo obdobje Dvorca Trebnik, saj je od takrat prepoznan kot blagovna znamka za okoli 200 lastnih izdelkov, kot so naravna kozmetika, dekorativni in zeliščni programi. Prav tako je priljubljen kot turistična točka, saj s svojimi zanimivimi turistični programi privablja številne obiskovalce. Posestvo dvorca zajema grajski park, zeliščni vrt, zeliščno galerijo, razstavne zbirke in ostalo.

Mestno naselje Šmarje pri Jelšah se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Razpotegnjen kraj leži ob železniški progi Celje – Rogaška Slatina ter ob sotočju štirih potokov. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki jo zaznamuje bogata kmetijska tradicija. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. V pisnih virih se dvorec omenja leta 1424 pod imenom Erlach. Stavba je bila do leta 1456 v lasti Celjskih grofov, konec 17. stoletja so ga prenovili Gaisrucki, vsi kasnejši lastniki so dvorcu še kaj dodali ali ga predelali. Leta 1860 ga je baron Gdel – Lanoy obnovil celo v orientalskem stilu, vendar je dvorec obdržal vse značilnosti baroka, kot so bogate štukature, veža s stopniščem in slikarije iz prve polovice 18. stoletja. V lepo urejenem baročnem parku so se nekdaj nahajale alegorične figure štirih letnih časov. Sedanja stavba ima tlorisno obliko črke L s prizidanim stolpičem ob glavnem traktu, obenem pa je na tem delu razgibana s pomoli, stolpiči in balkoni. Poleg pritličja obsega nadstropje, vrhnje polnadstropje, podkletena pa je v severnem območju glavnega trakta. Notranjost dvorca je bila ob povojnih prezidavah zelo prizadeta, staro zgodovinsko opremo pa so raznesli v vse smeri. Po koncu vojne ni bila opustošena samo zgradba, ampak tudi grajski park, ki so ga zanemarili in prepustili zaraščanju. V času pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti družbe Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Po končani vojni je bil v gradu prevzgojni dom za starejšo populacijo, kasneje so ga preuredili v dom upokojencev. Jelšingrad so vsi stanovalci zapustili po kozjanskem potresu v letu 1974.

Stari grad Celje se nahaja v neposredni bližini mesta Celje. Do njega lahko pridemo peš iz mestnega jedra ali pa se pripeljemo po cesti do urejenega parkirišča pred gradom. Grad je nekdaj predstavljal največjo utrdbo na slovenskem prostoru. Zgradili so ga grofje Vovbržani v prvi polovici 13. stoletja. V prijetnejše stanovanjsko poslopje so ga preuredili Žovneški oziroma Celjski grofje v 14. stoletju, ki so zgradili tudi 23 metrov visok štirinadstopen stolp ter ga kasneje poimenovali Friderikov stolp. V kasnejših stoletjih se je njegova podoba in namembnost večkrat spreminjala. Stari grad Celje je leta 1803 kupil kmet Gorišek in ga uporabljal kot kamnolom. V last štajerskih deželnih stanov so njegove razvaline prišle sredi 19. stoletja. Leta 1882 so ustanovili celjsko Muzejsko društvo, ki si ves čas prizadeva za njegovo obnovo in vrnitev nekdanje podobe. Danes je Stari grad Celje eden izmed najbolj obiskanih točk v Sloveniji. V kavarni Veronika se lahko osvežite in uživate v grajskem vzdušju. Na gradu organizirajo tudi romantične poroke, ki lahko potekajo na razgledni ploščadi, prostorih galerije, zgornjem grajskem dvorišču, osrednjem grajskem dvorišču z vodnjakom ali v prostoru pri bivši krčmi. Grad je v poletnih mesecih prizorišče mnogih tradicionalnih prireditev.

Grad Ekenštajn se nahaja na vzpetini nad velenjskim naseljem Šalek. Leži le nekaj metrov naprej od gradu Šalek. Gradova sta del Pozojeve grajske poti okoli Velenja, ki zajema štiri gradove in območje potopljenih Škal, kjer je bilo včasih središče Šaleške doline. Grad Ekenštajn je sredi 13. stoletja zgradila škofija iz Krke na Koroškem. Razvijal se je postopoma: na začetku je bil stolp, potem trdnjava in končno grad. Grad Ekenštajn je imel dva stanovanjska stolpa in nižje zgradbe med njima, z zunanjim in notranjim obrambnim jarkom. Poleg tega je imel tudi svojo kapelo. Do 17. stoletja, ko so grad opustili in je začel počasi propadati, je zamenjal več lastnikov. Danes so se od nekdaj mogočnega gradu Ekenštajn ostale le še razvaline z nekaj ohranjenimi zidovi, ki pričajo o srednjeveški zasnovi. Po raziskovanju gradu si lahko privoščimo oddih v znani pizzeriji Velun, ki se nahaja pod gradom. V naselju Šalek si nato lahko ogledamo še znamenito cerkev sv. Andreja, ki se uvršča v sam vrh zgodovinske in umetnostne dediščine Šaleške doline. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1436. Je spomenik umetnosti na prehodu iz gotike v barok. Cerkev ima fragmente fresk na prezbiteriju in bogato kamnoseško okrasje. Zlati oltar je iz leta 1617.

Grad Šalek se nahaja na griču nad naseljem Šalek v Velenju. Do njega vodi dokaj strma pot po urejenih lesenih stopnicah. Od nekdaj mogočnega gradu so ostale samo še razvaline njegovega stolpa, ki so osrednja točka v Velenju. Grad je verjetno najstarejša grajska stavba v Šaleški dolini. Po njem je dobila dolina tudi ime. Grad Šalek je bil opuščen po letu 1770, ko ga je že drugič v kratkem času zajel požar. Po tem ga niso več obnavljali. Stolp, ki se je v večji meri ohranil še do danes, je bil najstarejši del gradu. Posebej je znamenit po svoji obliki, saj je v tlorisu trikotne oblike in je kot tak enkraten v slovenskem prostoru. Arheološka izkopavanja so njegov tloris približala obiskovalcem in jim ponudila pristen vpogled v preteklost. Stavba se prvič omenja leta 1278 kot »haus Schalekke«. Konec 60-ih let 13. stoletja, ko so izumrli domnevni prvi lastniki in njegovi graditelji, je grad prešel v last krške škofije. V njihovih rokah je ostal do konca srednjega veka. Po letu 1341 so bili lastniki gradu Celjski grofje, ki so ga oddajali svojim vitezom v sekundarni fevd. Po njihovem izumrtju leta 1456 je prešel v deželnoknežje roke, ti pa so ga prodali naprej. Na njem so nato najdlje bivali člani družine Raumschüssel, ki so ga posedovali s krajšimi prekinitvami od druge polovice 16. stoletja vse do srede 17. stoletja. Notranjost gradu Šalek žal ni dostopna, lahko si ga ogledamo samo od zunaj. Grad Šalek je del Pozojeve grajske poti okoli Velenja, ki zajema štiri gradove in območje potopljenih Škal, kjer je bilo včasih središče Šaleške doline. Po raziskovanju gradu si lahko privoščimo oddih v znani pizzeriji Velun, ki se nahaja pod gradom.

Naselje Vransko leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Kraj je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Vransko se v pisnih virih prvič omenja že leta 1123. Njegov pomen se je povečal v poznem srednjem veku, ker je bila to prva štajerska postojanka na meji s Kranjsko ter je imela mitnico in pošto. Leta 1802 je pričela delovati redna vozna poštna zveza, ki je potekala v smeri (Graz) – Ljubljana – Trst. Vransko je tržaške pravice z grbom dobilo leta 1868. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Cerkev sv. Mihaela se omenja v letu 1123 in spada med najstarejše sakralne objekte v Spodnji Savinjski dolini. V Stopniku so vidni ostanki stopniškega gradu, ki je najstarejši grad v Spodnji Savinjski dolini. Baročni dvorec Avžlak stoji na rahli vzpetini na zahodnem območju Vranskega. Sedanji dvorec je bil na začetku mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato je prešel v roke deželnih uradnikov. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom. Pred dvorcem stoji betoniran vodnjak, ki ga obdajajo trije okrasni stebriči. Danes je nadstropna stavba v prenavljanju in ni dostopna obiskovalcem.

Slikoviti obrambni stolp se v Žalcu nahaja v starem mestnem jedru, poleg župnijske cerkve svetega Nikolaja. Sezidan je bil v 16. stoletju in je edini ohranjeni del tabornega obrambnega obzidja, ki je bilo na tem delu. Taborsko obrambno obzidje je imelo značilno četverostrano zasnovo, ki je zajemala štiri obrambne stolpe na vogalnih delih in visoko obzidje. Obzidje je služilo za obrambo pred pogostimi turškimi vpadi. Obrambni stolp ima značilno stožčasto streho in je zgrajen iz prodnikov s strelnimi linami. Ohranjeni stolp je bil obnovljen v letu 2002, poleg njega pa so leta 2004 posadili potomko najstarejše vinske trte na svetu iz Lenta v Mariboru ter jo poimenovali Nikolaja. V kleti stolpa ima svoje prostore vinski keuder, ki nudi obiskovalcem pokušino najboljših vin iz Savinjske doline. V zgornjem delu stolpa pa je na ogled zanimiva stalna etnološka razstava opreme in orodja za pridelavo grozdja in vina. Ob stolpu je manjši park aromatičnih in zeliščnih rastlin, ki s primeri vzorcev vabi obiskovalce na ogled vrta aromatičnih in zdravilnih rastlin pri Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu. Prostor ob obrambnem stolpu je tudi prizorišče mnogih prireditev, ki spremljajo dogodke, kot so celoletno uspevanje trte in zorenje grozdja – rez vinske trte, trgatev in na koncu martinovanje. Stolpni prostor lahko sprejme 25 oseb, poleg tega je eno od prizorišč poroke v občini Žalec.