Mesto Ajdovščina je kulturno in gospodarsko središče Vipavske doline. Razteza se pod robom Trnovskega gozda ter ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Staro mestno jedro ima zavite in ozke ulice ter je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Na zahodnem robu mesta je športno letališče. Ajdovščina je znana po tem, da ima ohranjeno skoraj čisto strnjeno obzidje iz rimskega obdobja s štirinajstimi stolpi. Mesto se je dolga stoletja razvijalo izključno znotraj tega obzidja. Poznorimska postojanka Castra je kastela poligonalne oblike s stolpi, ki so okroglega tlorisa. Obzidje ima okoli štiri metre širok temelj. Od stolpov je najbolje ohranjen tisti, ki leži v severovzhodnem obzidju. Njegov antični del se je ohranil do višine sedmih metrov, s srednjeveško dozidavo pa meri 22 metrov. Rimljani so utrjen vojaški tabor pričeli graditi okoli leta 270. Obzidje je bilo namenjeno obrambi pred Germani in drugimi ljudstvi, v času bojev med zahodnimi in vzhodnimi rimskimi vladarji pa je postalo zadnja pregrada med obema cesarstvoma. Pomen postojanke je v času barbarskih vpadov v 5. in 6. stoletju povsem upadel. V južnem območju starega jedra, kjer je danes tržnica, se nahajajo ostanki rimskih term. Rimljani so dajali velik pomen zdravju in higieni, kopališča pa so bila tudi družabna shajališča. Na območju Ajdovščine z bližnjo okolico se nahajajo izvir Hublja, naravno okno Otlica na robu Trnovskega gozda, koča Antona Bavčerja (1242 m), Mali Golak (1495 m), ki je najvišji vrh Trnovskega gozda. Izvir Hublja je eden izmed najbolj imenitnih kraških izvirov na stičišču flišne Vipavske doline in apnenčastega Trnovskega gozda.

Begunje na Gorenjskem se razprostirajo na severnem delu Radovljiške kotline, tik pod obronki Karavank. Starejši del naselja je razpotegnjen ob potoku Begunjščici, novejši del se širi v ravnino. Gospodarstvo je bilo nekoč usmerjeno v žagarstvo in živinorejo. Grad Katzenstein stoji ob robu starega jedra. Zgradili so ga v 16. in 17. stoletju in ga kasneje prezidavali. Ko jim ni bil več dovolj srednjeveški grad Kamen v dolini Drage, so v gradu gospodarili Kacijanarji in drugi lastniki. Celoten objekt je baročna stanovanjska zgradba, sestavljena iz širokega osrednjega dela in traktov, ki obrobljajo notranje dvorišče. Os zgradbe se prične pri vaški cerkvi in se na drugi strani ceste nadaljuje skozi drevored in po pobočju griča ter se simbolično konča s cerkvijo svetega Petra. Druga os je bila obrnjena proti vrtu, ki ima geometrijsko ureditev. Stopnišče dvorca in nekateri bivalni prostori v nadstropju so okrašeni z razkošnim štukom, ki je izjemno ohranjen. V gradu so bili med predelavami ohranjeni čudovita poslikava stopnišča in kamnoseški detajli. V času med drugo svetovno vojno so bili v Begunjski graščini zapori, v katerih je bilo okoli 10.000 ljudi. Stranski, pritlični trakt z originalnimi celicami, je urejen v spominski muzej. V grajskem vrtu so delno ohranjeni vodnjak, zidec in elementi plastike. Grad Katzenstein in Plečnikovo nadstrešnico Brezjanko na robu pobočja povezuje kostanjev drevored. Na njegovem desnem delu so po drugi svetovni vojni uredili grobišče talcev. Plečnikov paviljon je nadstrešek s šestimi lesenimi nosilci in streho ter klopmi. V bližini stoji zidan vrtni paviljon, ki se imenuje Joža murka in je bil postavljen leta 1938. V paviljonu je prostor z mizo in oltarjem svetega Jožefa pod nadstreškom. Arhitekt je oba paviljona oblikoval pred letom 1939. V osrednjem delu gradu Katzenstein je psihiatrična bolnišnica. Grobišče talcev in grajski park sta obiskovalcem prosto dostopna. Muzej Talcev z zapori je redno odprt za oglede. V bližnji gostilni je zanimiva manjša muzejska zbirka ansambla Avsenik.

Beltinci so največje naselje na Dolinskem. Naselje ima bogato in razgibano preteklost. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1322. Največje znamenitosti v Beltincih so grad Beltinci, cerkev sv. Ladislava z grobnico rodbine Zichy, Beltinska ali Rousova kapela in drugo. V naselju je naj bi že v srednjem veku stal grad. Grad Beltinci je primer zgodnjebaročne veleposestniške graščinske zgradbe iz 17. stoletja. Lastniki prvotnega dvorca iz 16. stoletja so bili lendavski Banffyi. Okoli leta 1690 so Szechenyji pozidali novega, zadnji lastnik gradu pa je bila pred 2. svetovno vojno rodbina Zichy. Grad Beltinci je enonadstropna stavba v obliki črke L, na vogalih ima tri valjaste stolpiče, dvorišče z arkadami in renesančen vhodni portal. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Izvirno je grad obdajalo obzidje s štirimi stolpi in vodnim jarkom. Posebna zanimivost beltinškega gradu so obokani podzemni rovi. En rov povezuje grad Beltinci s cerkvijo sv. Ladislava, drugi pa z grajsko kaščo z vzhodnimi vrati iz leta 1754. Beltinški grad je v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. Grajski park z nekaj imenitnimi eksotami in domačimi vrstami je izgubil svoje prvotne baročne oblike.

Renesančni grad Bogenšperk je mogočna stavba, ki se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske. Je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Grad Bogenšperk predstavlja naslednika gradu Lichtenberg. Grad Lichtenberg je sezidala družina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Srednjeveška utrdba se je nahajala v neposredni bližini gradu Bogenšperk. V letu 1511 je bil eden izmed najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega območja, ki ni prizanesel niti mogočnim stavbam in torej tudi gradu Licthenbergu ne. Grad je po tej naravni katastrofi postal preveč nevaren za bivanje in tudi ni več ustrezal takratnim bivalnim zahtevam. Navkljub preteči nevarnosti turških vpadov so namreč opustili takratni stil gradnje utrdb. Rodbina Lichtenberžanov je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja. Veronika, ki je bila njihova zadnja potomka, pa se je poročila z Boltežarjem Wagnom. Nastanek gradu Bogenšperk je tako povezan z rodbino Wagen, ki se je po potresu odločila za zgraditev novega gradu.

Bohinjska Bistrica je največje naselje v Bohinjski kotlini in sedež občine. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja, smučarski center Kobla in drugo. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park. Zoisov grad je bil zgrajen v neoromanskem slogu v drugi polovici 18. stoletja. Nad vhodnimi vrati lahko vidite znameniti grb. Bil je bivalno in upravno poslopje za železarske podjetnike. Na Gospodovem vrtu, ki je čez cesto, na južni strani gradu, se nahaja Zoisova ura. Baron Žiga Zois jo je dal zgraditi, da bi železarji v pravem času prišli na delo. Žiga Zois je bil fužinar, botanik, mineralog, preroditelj in mecen slovenske literature. Grad in drugi objekti so danes preurejeni v gostišče v srednjeveškem stilu. Prostora imajo za 80 gostov. Ob potoku Bistrica nudijo prostor za skupinske ali družinske piknike. Restavracija Zoisov grad ima na voljo pizze iz krušne peči, izvirne jedi, hišne posebnosti in specialitete šefa kuhinje kot so bohinjska postrv, Grajska plošča, Zoisov steak z jurčki, Cesarjev zrezek z beluši in druge slastne jedi.

Grad Rihemberk ali tudi grad Branik se nahaja nad naseljem Branik, ki spada v Občino Nova Gorica. Branik ima tri stara vaška jedra, ki ležijo v podnožju flišnega gričevja in Krasa. Rodovitno Braniško dolino povsem obvladujeta župnijska cerkev sv. Urha v Britofu na severni strani doline in grad Rihemberk na razgledni vzpetini na južni strani. Grad Rihemberk (203 m) spada med najstarejše in največje gradove na Primorskem. Z gotskim stolpom iz 15. stoletja in klasicističnim vhodom iz 17. stoletja se uvršča med veličastnejše slovenske gradove. V virih se prvič omenja že leta 1230. Grad so zgradili plemiči Reifenbergi, ki so bili prvotno vazali oglejskih patriarhov, nato pa goriških grofov. Grad Rihemberk je leta 1371 prešel v last Habsburgov, ki so ga nato prodali grofom Lanthierijem. Ti so v 17. stoletju grad preoblikovali iz utrdbe v fevdalno rezidenco. Grofi so ostali lastniki mogočne rezidence do 2. svetovne vojne. Med 1. svetovno vojno so Avstrijci v njem uredili vojaško bolnišnico. Grad Rihemberk so začeli obnavljati v 50. letih. Grad spada med kulturne spomenike državnega pomena. <b>Delovni čas (2017)</b> - sobote in prazniki - od 10.00 do 19.00<br>- nedelje - od 13.00 do 19.00 Ob ostalih dneh je ogled gradu možen po predhodni najavi ob spremstvu vodiča. Grad bo za obiskovalce predvidoma odprt do konca oktobra, ogledi gradu ob urah, ko je le ta odprt za obiskovalce so brezplačni.

Brdo je majhno naselje nad Lukovico, ki je bilo omenjeno že v listinah iz 14. stoletja. Takrat tu še ni bilo gradu. Nekoč mala vas, nato kraj gospostva, uradništva ter inteligence, danes pa spomenik bogate zgodovine in prijeten kraj za oddih. Tu se nam razkriva veličasten renesančni grad Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila leta 1552. Točno tristo let kasneje se je tu rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je slovensko literaturo obogatil s svojimi deli. Na gradu je grajske otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tu službovala skladatelja Oskar Dev in Anton Lajovic. Grajski zidovi so sestavljali bogat mozaik zgodovine vse do druge svetovne vojne, ko je bil grad požgan in nikoli več obnovljen v prvotno stanje. Razpoznavno ohranjeni so južno pročelje gradu z vogalnima stolpoma, ribnik in grajski drevored. Poleg gradu si lahko ogledamo še župnijsko cerkev Marije Vnebovzete, Osnovno šolo Janka Kersnika, župnišče in rojstno hišo Franceta Marolta (1891-1951), Čebelarski center Slovenije in drugo. Župnijska cerkev je zgrajena v baročnem stilu in poslikana z Jelovškovimi freskami. Še posebej zanimiva je sončna ura. France Marolt je bil priznani slovenski skladatelj, zborovodja in kulturni delavec.

Dvorec Freudenau se nahaja v kmečkem naselju Črnci v Občini Apače. Predel Apaškega polja je bil poseljen že v času neolitika in nato vedno bolj gosteje do konca antike. Za to območje so bila značilna majhna razkropljena naselja po gričih in sklenjene vasi na ravnini. Zaradi bližine reke Mure in rodovitne zemlje je bilo območje primerno za obdelovanje. Vasi Črnci, Apače in Plitvica se v pisnih virih omenjajo že v 12. in v začetku 13. stoletja. Baročni dvorec Freudenau se nahaja sredi manjšega parka. Na mestu dvorca naj bi že v sredini 13. stoletja stal strelski dvorec, ki se omenja v Otokarjevem deželnem knežjem urbarju. Sedanja baročna zgradba je iz začetka 17. stoletja. Dvodelni francoski park je zelo slabo ohranjen, podobno pa je tudi z ostanki kapele, ki se nahaja na severnem delu posestva. Posebna znamenitost dvorca Freudenau je okrogli rimski relief iz 2. stoletja, ki je vzidan v veži severnega vhoda in predstavlja zakonca. Dvorec je skozi stoletja menjal več lastnikov, v začetku 20. stoletja pa je postal njegov lastnik znani dunajski veletrgovec s kavo Julius Meinl. Ta je na embalažo kave in na svoje trgovine postavil znamenitega zamorčka, ki ima izvor v krajevnem imenu Črnci. V času med drugo svetovno vojno je dvorec zasedel nemški okupator, Julius Meinl pa je z ženo židovskega porekla zapustil posestvo. V parku je bilo v tem obdobju tudi igrišče za tenis. Ko je bila druga svetovna vojna končana, je dvorec Freudenau postal last države Jugoslavije, kasneje pa je bil v njem kmetijski kombinat. Dvorec je nadavno prešel v roke privatnega lastnika. Nasproti dvorca Freudenau, na drugi strani ceste, se nahaja kužno znamenje iz 17. stoletja, ki je v obliki toskanskega stolpiča in s slikovito kamnito čebulasto streho.

Črni Kal je slikovita vasica, ki se nahaja tik ob regionalni cesti Koper – Ljubljana. Leži v prisojni legi na flišni strmini pod skalnatim Kraškim robom. Največje znamenitosti so utrdba, Benkova hiša, cerkev sv. Valentina ter paleolitsko jamsko najdišče v kamnolomu. Ostanki starega gradu se nahajajo nad vasjo ob skalnem robu. Utrdbo je v 11. stoletju dal zgraditi istrski mejni grof Ulrik I Weimarski. Na ta način je lahko obvaroval svoje posesti v Istri ter pomembne prometne poti, ki so potekale med Rižansko dolino in kraško planoto. V začetnem obdobju je bila utrdba v lasti tržaških škofov, v letu 1370 pa je postojanka prešla v last Benečanov, ki so osvojili Istro. Stražarska postojanka je v letih 1580 - 1516 po beneško – avstrijski vojni prešla v last socerbskega gospostva ter bila leta 1521 priključena deželi Kranjski. Utrdba v Črnem Kalu je bila opustošena leta 1615, ko je potekala uskoška vojna. Do danes se je ohranila samo še kot ruševina. Na flišnih sončnih terasah Črnega Kala so še deloma ohranjeni vinogradi. Vino je bilo znano že v preteklosti, saj ga je hvalil tudi polihistor J. V. Valvasor (1641 - 1693). Nad vasjo se pod utrdbo nahaja moderno opremljeno plezališče, ki je primerno za začetnike ter tudi za izkušene plezalce.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Dvorec Bukovje se nahaja v bližini Dravograda. Leži med ravnico na desnem bregu reke Drave in pohorskim gozdnim pobočjem Bukovja. Je idiličen prostor za poroke, prireditve, kongresne in protokolarne dogodke, izobraževanja, razstave in družabna srečanja. Dodatno v ponudbi so tri učilnice, velika dvorana ter devet sob in 26 ležišč. Dvorec obdaja lepo urejen park Bukovje, v katerem uspevajo različni nasadi. Ohranjene so stare, avtohtone sorte sadnega drevja in grmovnic. Dvorec s parkom evropskih dreves, kjer se stare krošnje prepletajo z mladim rastjem, je idealen za romantične poroke. Pari lahko izbirajo med različnim lokacijami, ki so naslednje: baročni ambient velikega salona, veličastna poročna dvorana s stilno opremo, prestižni poročni šotor ali svežina dvornega parka. Baročni dvorec ima pestro zgodovinsko preteklost. V srednjem veku so grajske utrdbe zaradi varnosti gradili na težko dostopnih območjih. Najbolj pogosti srednjeveški stavbni tipi so bili kastelni gradovi, pri katerih sta grajsko poslopje poleg bivalnega palacija sestavljala tudi grajsko obzidje in grajski stolp. Takšna je bila tudi graščina Pukštajn, ki je bila zgrajena v začetku 13. stoletja na pomolu nad reko Dravo. Do danes se je ohranila le zgradba renesančnega grajskega stolpa. Grajski objekt je kar dvakrat pogorel in takratni lastniki, rodbina Khossler, ga po zadnjem požaru leta 1706 ni več obnavljala. V njegovem vznožju so v stilu baročnih dvorcev v 18. stoletju zgradili novo stavbo dvorca Bukovje, istočasno pa je gotovo nastala tudi grajska kapela. S svojo neenotno podobo mogočni dvorec kaže na bogato stavbno zgodovino. Rodbina Kometer je po letu 1870 prezidala dvorec, s prezidavo pa je dobil sedanjo podobo historične zgradbe z ogelnimi stolpi. Baročni dvorec je imel zadnjo prezidavo v drugi polovici 20. stoletja. Le-ta je temeljito zaznamovala notranjost zgradbe, ki je bila zaradi funkcionalnih potreb temeljito prezidana. V tem obdobju sta nastala tudi dva štukaturna stropa, in sicer po originalni predlogi.

Dvorec Dornava se nahaja v naselju Dornava pri Ptuju. Je najlepši ravninski dvorec na Štajerskem in ena lepših stavb poznega baroka. Dvorec Dornava je bil omenjen že leta 1435, po letu 1597 pa so bili njegovi lastniki Herbersteini in Sauerji in od leta 1730 rodbina Attems. Dvorec je bil na začetku zgolj preprosta nadstropna zgradba. Attemsi so ga v letih 1739-43 razširili s paviljonskimi krili, mu dali baročni videz in uredili park. Dvorec je zgrajen iz glavnega in dveh stranskih traktov. Prvo nadstropje je višje ter ima pokončna in visoka okna. V notranjosti dvorca Dornava izstopa dvonadstropna slavnostna dvorana s stropnimi freskami iz leta 1708, ki jih je naslikal tirolski slikar Johann Caspar Waginger. Freske prikazujejo prizore iz življenja antičnega junaka Herakleja in njegovo poveličanje na gori Olimp. Freske poleg tega prikazujejo tudi štiri kontinente in štiri letne čase. Motiv je značilen za Attemsove dvorce. V dvorani sta dva lepo ohranjena baročna kamina. Grajski park je bil nekdaj največji baročni park v Sloveniji. Sredi dvorišča je vodnjak s kipom Neptuna, okoli pa so razporejeni piedestali s kipi antičnih modrijanov. Včasih so bile razvrščene tudi plastike pritlikavcev, vendar so jih preselili v Ptujski pokrajinski muzej. Pred dvorcem je s kipi okrašena ograja. Notranjost dvorca si lahko ogledamo po predhodni najavi na občini, kjer organizirajo vodene oglede. Vrt je delno dostopen. Zunanja zemljišča se še vedno uporablja kot koruzna polja. Dvorec Dornava in park sta kulturna spomenika državnega pomena.

Dvorec Matzenau se nahaja v naselju Prosenjakovci na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Zgradba naj bi bila sezidana kot letno in lovsko bivališče v začetku 19. stoletja. Kot grad je bil enonadstropni dvorec zapisan že od leta 1876. Dvorec Matzenau je bil nekdaj razkošno grajena zgradba v neoklasicističnem slogu in njegovo gradnjo so po vsej gotovosti opravili italijanski stavbeniki. Neoklasicistični elementi so na stavbi vidni v ohranjenem pročelju pred vhodom in ob oknih oblikovani polstebri, ki so v jonskem slogu. Neoklasicističen slog motita le kovinska balkonska ograja in kovinska balkonska podpornika, ki se po slogu uvrščata v novejše obdobje. Nad balkonskimi vrati in okni oziroma nad glavnim vhodom sta se v sredini dobro ohranila grba, pred vhodom pa trije obokani, štirioglati stebri. Ime prvega lastnika dvorca Matzenau ni znano, v času med leti 1866 in 1900 pa je dvorec zamenjal sedem lastnikov, ki so živeli bodisi kje v Avstriji ali pa na Madžarskem. Dvorec je leta 1900 od Denesa Craigherja kupil grof Carl von Matzenauer, češki Nemec, ki se je s svojo družino preselil zaradi ženine bolezni iz Mikulova na Češkem v Prosenjakovce. Okoli dvorca je bil nekdaj urejen čudovit park s klopcami za počivanje in fontano, celotno zemljišče pa je obsegalo okoli 150 hektarjev. Park je bil skupaj z dvorcem po letu 1945 zanemarjen in se je povsem zarasel. Danes park v okviru projekta Carpe diem spet dobiva svojo prvotno podobo, ker mu vračajo funkcije, za katere je bil oblikovan. Park obdaja krožna pot, ki služi tudi kot dostop do dvorca. Ob poti so nameščene klopi, ki obiskovalcu nudijo možnost uživanja in počitka v naravi. Na informativnih tablah se je možno poučiti o rastočih drevesih in njihovih posebnostih.

Vransko je manjše naselje, ki predstavlja središče občine Vransko. Nahaja se ob zahodni strani izteka Savinjske doline, blizu odcepa ceste v Tuhinjsko dolino. Dvorec Podgrad stoji v bližini naselja, pod strmo skalo. Sedaj prazen dvorec Podgrad se nahaja na temeljih gradov, ki so na tem predelu stali že v srednjem veku. Zaradi pomembne lokacije ob prometni poti v smeri proti zahodu je bil objekt velikokrat žrtev pestrih zgodovinskih dogodkov ter pogosto porušen in spet pozidan. Dvorec Podgrad je pozidan na talni ploskvi, ki je v obliki črke L in izvira v sedanji obliki iz začetka 19. stoletja. Zgradba je dvonadstropna, tlorisno zelo razgibana in krita s strmo streho. Na začetku 19. stoletja so k tej prvotni zgradbi pravokotno prislonili na zahodnem delu nov stanovanjski trakt. Istočasno so prilagodili arhitekturne člene novemu videzu in tako objekt oblikovno poenotili. V pritličju se je ohranilo okence z okvirom iz peščenjaka s posnetimi robovi, ki izvira iz 16. stoletja. Oboki so se ohranili edino le še v kletnih prostorih v starem delu pritličja. Vidna je skalna osnova, na kateri je bil sezidan dvorec. Obokana je tudi veža v zahodnem traktu objekta. Ob dvorcu se nahaja zidano baročno gospodarsko poslopje, ki ga obdajajo ostanki grajskega parka z številnimi drevesi. Dvorec je skozi stoletja zamenjal številne lastnike, med katerimi so bile same znane rodbine. Zadnji lastnik je bil od leta 1916 celjski podjetnik Peter Majdič, ki je imel graščino v lasti do druge svetovne vojne. V času okupacije je bil grajski objekt v obdobju prenove. Dvorec je bil takoj zaplenjen s strani nemških okupatorjev, po koncu vojne pa je bil nacionaliziran. Nekaj časa so bili v njem osiroteli otroci, kasneje so bila v zgradbi stanovanja. Dvorec Podgrad je počasi začel razpadati, saj ga stanovalci niso mogli vzdrževati. Ko so se ob začetku 90-ih let izselili, je prišel v upravljanje lokalnega turističnega društva. Le-to je predvsem izkoriščalo parkovne površine posestva, kjer so prirejali kulturne in zabavne prireditve. Po osamosvojitvi je bilo posestvo vrnjeno potomcem zadnjega lastnika, ki ga imajo v lasti še sedaj. Sredi dvorišča dvorca stoji večstoletna lipa. Ob dvorcu iz podzemne jame izvira potok Pograjščica. Na bližnji vzpetini stoji cerkev sv. Hieronima, ki je priljubljena izletniška točka.

Dvorec Soteska se nahaja na poti med Novim mestom in Žužemberkom. Med drugo svetovno vojno je bil požgan in je danes le še ruševina. Dvorec je v letih od 1664 do 1689 dal zgraditi grof Jurij Žiga Gallenberg. Tedanji lastnik je dal postaviti še renesančno zasnovan grajski park z vrtnim paviljonom, ki danes nosi ime Hudičev turn. Stavba ima tloris v obliki štiriperesne deteljice. V paviljonu so še delno ohranjene stenske poslikave. Po mnenju Valvasorja je bil dvorec eden najlepših in najimenitnejših na Kranjskem. Nahaja se na levem bregu reke Krke in je nadomestil srednjeveški grad Stara Soteska na desnem bregu Krke, ki je bil v 15. stoletju močno poškodovan. Dvorec je zasnovan v obliki pravilnega pravokotnika. Notranje arkadno dvorišče so obdajali štirje enonadstropni trakti, štirje vogalni stolpi in izstopajoča vhodna partija. Dvorec je slovel po bogato poslikanih prostorih, katerih avtor naj bi bil mojster Almananch. Gallenbergi so bili lastniki gospostva Soteska do leta 1733, ko so ga prodali grofom Auerspergom. Leta 1743 so ga kupili grofje Lichtenbergi in ga obdržali do leta 1793. Takrat so postali lastniki Soteske spet knezi Auerspergi in jo obdržali do konca druge svetovne vojne. Gospodarska trdnost gospostva Soteska je v 19. stoletju slonela na izkoriščanju obsežnih roških gozdov. Od sredine 19. stoletja deluje na desnem bregu Krke žaga. Dvorec so leta 1943 požgali partizani, ki so odnesli tudi vso dragoceno opremo, po vojni pa so ga domačini izkoriščali kot kamnolom. Hidroelektrarna na levem bregu iz leta 1927 ima ohranjene še vse tehnične naprave. Obiskovalci lahko vidijo razstavni depo Tehniškega muzeja Slovenije in Hudičev turn le po predhodnem dogovoru na Občini Dolenjske Toplice.

Dvorec Štatenberg se nahaja na manjši razgledni vzpetini v Dravinjski dolini, v bližini kraja Makole. Ime je dobil po nekdanjem gradu Štatenberg iz 12. stoletja, ki se nahaja v okoli pet kilometrov oddaljenem kraju Stari Grad in so od njega danes ostale le še ruševine. Baročni dvorec Štatenberg so grofje Attemsi pričeli zidati okoli leta 1696, končali pa so ga v času med 1720 in 1740. Zasnovo za razkošen dvorec je naredil arhitekt Camesini iz Italije. Dvorec je zasnovan tako, da ima štiri dvonadstropne trakte s poudarjenim glavnim poslopjem z slikovitim odprtim stopniščem. V notranjosti dvorišča je bil včasih urejen baročni vrt. V osrednjem poslopju je v pritličju stebrna dvorana, v nadstropju pa viteška dvorana. Na levi strani od viteške dvorane se je ohranilo pet soban s freskami, ki so muzejski del gradu, na desni strani pa je čudovita poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka. V viteški dvorani so na stropu alegorije, ki so obrobljene s štukaturami in predstavljajo štiri elemente: zemljo, vodo, ogenj, zrak ter antično mitologijo – Umetnost in Znanost pod okriljem miru. V drugih sobah so na ogled deli prezentirane opreme in peči. V zahodnem traktu dvorca se nahaja baročna kapela, v kateri so oltarji delo Martina Baselija. Dvorec Štatenberg je bil prenovljen po drugi svetovni vojni in nato ponovno po letu 1989. V okviru dvorca deluje tudi grajska restavracija, ki se nahaja v pritličju glavnega, južnega krila. Muzejski del dvorca Štatenberg si je možno ogledati v času uradnih ur Turističnega društva Štatenberg ali po dogovoru. Okolica dvorca Štatenberg ima park z različnim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Za dvorcem se nahaja večji gozd, po katerem gre krajša pešpot do petih ribnikov, ki nudijo tudi možnost ribolova. V okolici dvorca je za lovskim domom vzletišče za modelarstvo in jadralno padalstvo, od koder se nudi tudi lep razgled na Makole.

Trdnjava (utrdba) Fort Hermann spada k utrdbenemu kompleksu Kluže. Postavljena je bila na vzpetini nad trdnjavo Kluže. Začetek urejene poti je v neposredni bližini trdnjave Kluže, na nasprotni strani ceste. Pod strmimi stenami, kjer lahko pada kamenje, pridete do predora. Predor je osvetljen in ko hodite skozi, so ob strani hodniki, ki vodijo do strelnih lin. Že leta 1897 so pričeli graditi predor in dostopno cesto. Dela so potekala pod avstrijskim cesarsko – kraljevim vojaškim gradbenim vodstvom, ki je imelo sedež v Bovcu in bila končana do leta 1906. Predor je bil v prvi svetovni vojni opremljen kot topovsko gnezdo s tremi zamaskiranimi linami, ki so še vidne. Do trdnjave je vodila tudi strma pot po prečnih klinih. Do trdnjave Fort Hermann vas danes usmerjajo table. Ko prispete do utrdbe, vam zastane dih ob njeni mogočnosti, kljub temu, da jo je že zelo načel zob časa. Imenujejo jo tudi zgornja trdnjava Kluže. Ime je drugače dobila po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu. Ta je bil poveljnik trdnjave Predel v času Napoleonovih vojn. Zgradili so jo leta 1900, da bi v primeru vojne podprla trdnjavo Kluže. Bila je ena od šestih koroških utrdb. Te so varovale dostop do Trbiža in v notranjost Avstrije. V prvi svetovni vojni je bila utrdba Fort Hermann porušena že ob prvem večjem italijanskemu topniškemu napadu in do danes ni več v uporabi. Ogledamo si lahko le še ruševine objekta. V trdnjavi je postavljena informativna tabla. Po novo urejenih stopnicah se lahko spustite do treh kavern pod utrdbo.

Radgonski grad se nahaja v Gornji Radgoni, ki leži na desnem bregu reke Mure. Mesto leži ob glavni cesti na poti iz Murske Sobote proti Mariboru, ob meji z Avstrijo. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča. Znana je po vsakoletnem radgonskem kmetijskem sejmu. Radgonski grad je bil prvič omenjen v 12. stoletju. Stoji na griču, od koder je lep razgled na širšo okolico. Sezidal ga je plemič slovenskega rodu Radigoj. Njegovi prvi lastniki so bili grofje Spanheimi. Skozi stoletja so se upravitelji in lastniki velikokrat menjavali. Sedanjo podobo je gradu leta 1775 dal grof Leopold Herberstein. Zadnji lastniki so bili grofje Chorinsky. Ti so ga leta 1931 prodali banski upravi. V Radgonskem gradu je bila po drugi svetovni vojni osnovna šola. Sedaj ga ima v najemu domačin Milan Herzog, ki trenutno obnavlja to čudovito zgradbo. V gradu je urejena tudi poročna dvorana. Radgonski grad je bil večkrat povečan in prezidan. Vhod je skozi zunanje dvorišče. Najprej si lahko ogledamo enonadstropno gospodarsko poslopje. Ohranile so se odprtine za verige dvižnega mostu. Glavna vrata so masivna in obita s pločevino. Nad vhodom lahko vidimo grb Herbersteinov. Na koncu dvorišča pridemo do drugega vhoda. Tu sta vidni odprtini dvižnega mostu, kar pomeni, da je bil tukaj notranji grajski jarek. V portalu se nahaja dvojni grb Herberstein – Eggenberg. Na drugo dvorišče pridemo po daljšem hodniku. To je na vseh štirih straneh arkadirano. Osrednja dvonadstropna grajska stavba je v celoti podkletena. Včasih je imel grad tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje stolpič. Zraven gradu, nasproti prvega vhoda, je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored. Radgonski grad bo preurejen v reprezentančni objekt.

Gornji Grad je manjše gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini. Deli se na zaselke Podsmrečje, Spodnji trg, Prod, Novo naselje in Gornji Grad. Gornji Grad se nahaja v zgornjem območju Zadrečke doline med Rogačevo skupino in planoto Menina. V kraju se stekata reka Dreta in potok Šokatnica. V zadnjem času se je razvilo več turističnih kmetij s pestro kulinarično ponudbo. Gornji Grad je poln kulturnih in zgodovinskih spomenikov. Največja znamenitost v naselju je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je največja in arhitektonsko najbolj pomembna baročna zgradba na Spodnjem Štajerskem. Matična stavba se imenuje Štekl in se nahaja ob zvoniku katedrale. Zgrajena je bila leta 1578 kot vhodni in obrambni stolp v utrjen kompleks graščine Gornji Grad. V pritličju je galerija, zgornji prostori pa so namenjeni muzejskim zbirkam, ki so etnološka zbirka, zbirka Antona Jamnika, etnološka zbirka Šokatnikove domačije ter zbirka fosilov in kamnin. V pritličju ostanka škofijskega dvorca, ki je povezan s katedralo, so preostale tri zbirke. Te so naslednje: verska zbirka, zbirka vizitk in nekrajevnih razglednic ter zbirka občine Gornji Grad na starih fotografijah. Stavbo so zgradili leta 1517, okoli leta 1750 je bila obnovljena v baročnem stilu, manjkajoči del pa je bil leta 1948 porušen. Iz podhoda sta skozi dvorec dva dostopa. Pri dvorcu je tudi večje parkirišče.

Grad Bizeljsko (Wissell) se nahaja na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo. Grad daje vasi značilno podobo. V pisnih virih se prvič omenja leta 1404, ko so se na tem območju naselili vitezi Wissell. Grad ima srednjeveško zasnovo. Skozi stoletja je imel pomembno vlogo kot obrambna postojanka. Danes grad Bizeljsko kaže renesančne in baročne poteze. Renesančni pridih se vidi ob vhodu, ko je bila prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Kapela izvira iz leta 1623. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz poznega 18. stoletja. Sobe se vrstijo kot niz kontinuiranih prostorov. Pravokotno dvorišče obdajajo štirje dvonadstropni trakti, na zahodni strani pa sta na vogalih okrogla stolpa. V gradu se niso ohranile dragocenosti, saj so vse odnesli njegovi zadnji lastniki, grofje Windischgraetz. V delu gradu je danes vinska klet Klakočar. Družina Klakočar se je zavzela tudi za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled je bogata vinska klet in grajska kapelica. Poleg znanih bizeljskih vin je v kleti shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta, Rumeni plavec.

Grad Bogenšperk se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske ter spada v Občino Šmartno pri Litiji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Grad Bogenšperk je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Ob obisku gradu si je možno ob spremstvu vodnika ogledati muzej, ki predstavlja življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, se rekreirati na sodobni trim stezi ali pa se okrepčati v grajski Krčmi. Renesančni grad Bogenšperk je zgradila rodbina Wagen v začetku 16. stoletja. Vse do leta 1672, ko sta zgradbo kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena Ana Rozina, so se tukaj zamenjali še trije lastniki. Grad Bogenšperk je sčasoma postal znanstveno in kulturno središče z bogato knjižnico in grafično delavnico. V tem času se je Valvasor proslavil z izdajo znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske. Zlato obdobje gradu je trajalo do Valvasorjeve izselitve leta 1692. Potem so se do leta 1853 lastniki znova menjavali, dokler ni mogočne stavbe kupil knez Windischgraetz in njegova družina je nato na gradu živela vse do italijanske kapitulacije leta 1943. Po drugi svetovni vojni je postal grad s posestvom ljudsko premoženje. V letih 1949 in 1964 so bili v njem jezuiti, po letu 1972 pa ga je pričela obnavljati občina Litija ter ga preurejati v muzej.

Grad Borl se nahaja na prepadnem skalnem pomolu nad reko Dravo v Halozah. Zaradi svoje lege ob ogrsko – hrvaški meji je imel že od vsega začetka pomemben strateški položaj. Pozidali so ga sredi 13. stoletja in prvotno je služil kot obmejna ogrska postojanka. Danes je zapuščeni in prazni grad Borl kulturni spomenik državnega pomena v lasti države. Občasno v njem potekajo različne kulturne prireditve, še posebej v poletnem času. Za ogled gradu je potrebno kontaktirati Turistično informativni center Haloze v Cirkulanah. Grad Borl je imel številne lastnike in med njimi so bili plemiška rodbina Ptujskih gospodov, Herbersteini, Thurni, družina Sauer, Poniatowski in drugi. Tik pred drugo svetovno vojno je bil grad Borl v posesti zagrebške judovske rodbine Weiss. Med drugo svetovno vojno je bil spremenjen v zbirno taborišče za slovenske rodoljube, od koder so jih nemški okupatorji pošiljali v taborišča ali v izgnanstvo. Po končani vojni je grad Borl prešel v splošno ljudsko last in je bil nato nekaj časa zavetišče za vojne sirote. Kasneje so v njem odprli hotel Haloški biser in restavracijo, ki pa so ju zaradi težav po letu 1980 opustili. Grad Borl ima večplastno stavbno zasnovo iz katere je razviden kontinuiran razvoj. Osnovo grajskega kompleksa predstavlja jedro iz 13. stoletja s stanovanjskim traktom in zgodnjegotskim obrambnim stolpom. Arkadni hodniki, stanovanjski trakti, prvo notranje dvorišče in obodna utrdbena arhitektura so bili večkrat prezidani, še posebej pa so jih temeljito predelali v prvi polovici 17. stoletja. Okoli leta 1674 so pozidali trakt ob zunanjem dvorišču in naredili baročno kapelo Sv. trojice, ki so ji dodali še stolpič z uro. Na dvorišču se nahaja cisterna izjemnih razsežnosti, druga pa je na robu manjšega dvorišča. Oprema in okras v notranjosti gradu sta se le delno ohranila. Med reprezentančne prostore spada viteška dvorana, v sosednji sobi pa je zanimiva stropna poslikava. V grajsko vežo so izpred vhoda prestavili kamniti baročni plastiki svetega Florijana in Herkula. Pod gradom Borl so vidni le ostanki nekdanjega grajskega vrta.

Grad Boštanj se nahaja na manjši vzpetini blizu Grosuplja. Je razgledna točka od koder se odpira čudovit pogled po Grosupeljski kotlini. Na prostoru predrimske naselbine so našli shranjen denar in rimske grobove. V obdobju Rimljanov je bil na tem območju katel, kar pomeni utrjeno taborišče. V njem je imela svoje prostore rimska vojaška enota. Kasneje so na delu njegovih temeljev naredili grajsko kaščo, ki so jo imenovali kašta. Srednjeveški grad je na začetku obsegal le en stolp, ki so mu kasneje prizidali še druge dele. V letih od 1549 do 1550 so ga prezidali v utrjeno zgradbo in jo imenovali Boštanj (iz Weissenstein). Najbolj znani lastniki gradu so bili iz pomembnih plemiških rodbin Lamberg, Auersperg in Blagay. Zadnji lastnik je bil Ludvik Lazzarini, ki je grad Boštanj leta 1942 prepustil italijanski družbi Emona. Med 2. svetovno vojno je bil grad požgan, po vojni pa je bil nacionaliziran in preimenovan v državno posestvo Boštanj. Kasneje so zgradbo in okolico prevzele Ljubljanske mlekarne. Renesančno zasnovani grad je bil narejen kot štiritraktna zgradba s obrambnim stolpom v predgradju in utrjenim obzidjem. Danes so od nekdaj mogočnega gradu ostale le še razvaline, z izjemo v celoti ohranjenega obrambnega stolpa v predgradju. V okviru posestva so bila nekdaj še park, cvetlični vrt in sadni nasadi. V neposredni bližini lahko vidimo gospodarsko poslopje, kjer je bila nekdaj grajska kovačnica in propadajočo grobnico.

Grad Brežice je mogočna stavba v starem mestnem jedru Brežic. Je primer utrjene renesančne grajske arhitekture. Zgodovina gradu sega v leto 1241. Takrat so bile tudi prvič v pisnih virih omenjene Brežice. Na začetku je bil grad lesena utrdba in povezan z naselbino Gradišče. Sam grad je bil prvič omenjen leta 1249. Na pomenu je pridobil proti koncu 12. stoletja, ko so Brežice postale gospodarsko in upravno središče salzburške posesti v Posavju. V njem so se takrat naselili kovnica denarja, vojska in sodišče. Grad Brežice je imel skozi stoletja pestro zgodovino. Oblikovali so jo številni upori in boji. Začetek tega obdobja sega v leto 1479, ko je izbruhnila vojna med ogrskim kraljem Matijo Korvinom, ki ga poznamo kot kralja Matjaža in Habsburžanom, cesarjem Friderikom III. Ogri so ostali tu do leta 1491. Območje je po njihovem odhodu z mirovno pogodbo pripadlo Habsburžanom. Brežiški grad ima prostrano dvorišče, ki je bilo včasih urejeno kot park in je imelo na sredini fontano. Stavba je v dveh nadstropjih in v obliki nepravilnega pravokotnika. Na vogalu so mogočni okrogli obrambni stolpi. V gradu so po drugi svetovni vojni dobili prostore Vino Brežice in 26 družin. Po letu 1949 so v njem razstavljene zbirke Posavskega muzeja Brežice, ki ga je postopoma tudi začel obnavljati. Najprej so ga obnavljali v notranjosti, nato pa tudi zunaj gradu. Ves čas so dela potekala v skladu s potrebami muzeja in spomeniškovarstvenimi načeli. Vsi prostori, razen kleti, so danes namenjeni muzeju in kulturnim prireditvam. Grad Brežice je posebej znan po čudoviti viteški dvorani.

Poleg poslednjega skalnatega kraškega obronka se strmo nad tržaškim zalivom, čisto blizu pešpoti, ki nosi ime po pesniku Rainer Maria Rilkeju, dviga Devinski grad. Obiskovalcu se ne predstavi kot eden izmed mnogih strogih gradov muzejev, ampak kot gosposki dom, ker v njem prebivajo sedanji princi Torre e Tasso. Lastniki gradu so se odločili, da odprejo obiskom, koncertom, slavnostnim srečanjem bodisi park – s svojimi romantičnimi stezami, ki jih krasijo kipi in zgodovinski predmeti, terasami in pobočji, ki se odpirajo neskončnemu morju bodisi dobršen del svojega gosposkega in po razdejanju prve svetovne vojne ter pustošenju druge, še vedno bogatega doma, okrašenega z umetninami in dragocenimi starinami. Park se odvija na raznih nivojih s površinami ter živobarvnimi slapovi cvetja vseh vrst, ki ustvarjajo barvne madeže sredi klasične sredozemske vegetacije in so okvir mnogim kipom in staremu vodnjaku z družinskim grbom. Zgradba se pred obiskovalcem pojavi kot skladno in masivno poslopje, sredi katerega se dviga starodavni stolp, ki ohranja še nedotaknjeno dvatisočletno kulturo, kot na to opominja spominska plošča iz III. stoletja po Kristusu, ki so jo postavili v spomin na obisk cesarja Dioklecijana. Prav okrog tega stolpa, na razvalinah rimske postojanke, so leta 1300 pričeli graditi sedanji grad, ne daleč od drugega, starejšega, ki je bil po tradiciji namenjen čaščenju boga Sonca in ki ga, romantično, imenujejo Bela dama. Od leta 1600 pod grofi Torre Hofer-Valsassina začne grad počasi pridobivati tisto razpoznavno značilnost humanistično kulturnega pola, ki se ga drži še danes. Konec XIX. stoletja sta dve ženski, kulturno zelo razgledani, Tereza Thurn Hofer-Valsassina in njena hči Marija von Thurn und Taxis, odprli vrata svojega doma najslavnejšim predstavnikom umetnosti, literature in kulture iz celega sveta. Med goste Tereze lahko prištejemo tudi dva izredna skladatelja, to sta Johann Strauss in Franz Liszt. Marija posnema mater in gosti vso evropsko elito: avstrijsko cesarico Elizabeto, Maksimiljana Habsburškega in njegovo soprogo, belgijsko princeso Charloto, avstrijskega prestonaslednika Franca Ferdinanda. K njej zahajajo tudi znameniti pisatelji in pesniki kot Mark Twain, Paul Valery, Hugo von Hofmannsthal in Rainer Maria Rilke. V sodobnejših časih obiščejo grad predstavniki mednarodne kulture. Predzadnji potomec rodbine, princ Rajmund Torre e Tasso povzdigne na najvišje nivoje ideala nadnacionalnosti in kozmopolitizma, ki sta tipična za to družino. Po njegovi smrti postane grad stalno prebivališče njegovega sina Karla Aleksandra Torre e Tasso, tretjega vojvode Devinskega gradu, in njegove družine. Devinski grad spada med najbolj zanimive gradove v Evropi. Dviga se, obdan s parkom, nad morjem in nad ribiško vasico, ki je postala skoraj izključno turistično rezidenčno naselje. V notranjosti oprema, slike, dragoceni predmeti, knjige in spomini, ki so jih zbirali dolga stoletja, obdajajo grad z eleganco in toplino, medtem ko park, kjer se stoletna drevesa mešajo z angleškimi travniki, slapovi cvetja in zračnimi arhitekturami vabi k sprostitvi in mirnim sprehodom. Majhna stezica skozi park vodi naravnost k spodnji zasebni plaza.

Grad Dobrovo se nahaja na manjši razgledni vzpetini v vasi Dobrovo. Renesančni dvonadstropni dvorec iz začetka 17. stoletja je bil zgrajen na lokaciji starejšega gradu. Posestvo so začeli graditi knezi Montecuccoli, dokončali so ga grofje Colloredo, njegovi zadnji lastniki pa so bili Bagueri. Grad Dobrovo je nerazčlenjena pravokotna zgradba z vogalnimi stolpi kvadratnega prereza. Stolpi so za nadstropje višji od dvorca ter na vsako stran odprti s tremi loki. Dvorišče je obzidano in okrašeno z valjastima stolpičema. Obzidje je bilo verjetno zgrajeno med beneško vojno ter po končani vojni spremenjeno v arkadni hodnik, eden od stolpov pa v kapelo, ki je posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Lega gradu kaže na pretehtano postavitev in razporeditev. Starejše opreme je malo, ohranjeni so fragmenti fresk z grbi in krajinska podoba, ki je delo Cementa del Nerija iz 1894. Poslikave so na stopnišču in v večih sobah. Obsežna obnova gradu Dobrova, ki je bila načrtovana že leta 1979, je bila dokončana po letu 1991. V prvem nadstropju dvorca je Viteška dvorana, v kateri si lahko ogledamo grbe plemiških družin in stensko sliko s prizorom pomorskega napada v mesto. V dvorani potekajo številne glasbene in druge prireditve. Poleg tega je za ogled zanimiva tudi galerija s stalno zbirko grafik svetovno znanega umetnika Zorana Mušiča ter del zbirke grofa Baguerja, zadnjega lastnika gradu. V grajski kleti so lovska soba, restavracija in Vinska klet briških vinarjev. Nekdanji park pred gradom so preuredili v parkirišče. Pod gradom Dobrovo je bronasti spomenik pesnika Alojza Gradnika, ki je delo kiparja Jakova Brdarja.

Grad Grad se nahaja v naselju Grad na Goričkem. Vas Grad je največje in najstarejše naselje na Goričkem. Grad je kulturni spomenik državnega pomena. Varuje se skupaj s svojo okolico in grajskim parkom kot umetnostno-arhitekturni in zgodovinski spomenik. Objekt je velik adut za turistično oživitev vasi Grad. Domačini si želijo, da bi grad ponovno zaživel kot središče političnega, gospodarskega in kulturnega življenja regije. Grad Grad se trenutno obnavlja. Je najobsežnejši grajski kompleks v Sloveniji. Ima kar 365 sob. Zgodovina gradu sega v leto 1208. Lastniki so se večkrat menjavali. Med obema svetovnima vojnama je bil njegov gospodar industrijalec Geza Hartner iz Murske Sobote. Takrat je bil opremljen z umetninami in lepo ohranjen, nato je bil do obnove dolgo opuščen in prepuščen propadu. Znotraj gradu se nahaja vodnjak, ki je zavarovan s ploščo in vklesan v živo skalo. V času napadov in obleganj je le-ta igral pomembno vlogo. Na grajskem dvorišču je žarišče energijskih moči. Vibracije grajskih sevanj naj bi zdravile različne bolezni. Obiskovalci si lahko ogledajo le del prostorov. Odprta je poročna dvorana, urejene so kovaška, lončarska in kolarska delavnica ter nekaj etnoloških zbirk. Na voljo je tudi manjša prodajalna spominkov. Največja tradicionalna prireditev je Noč čarovnic.

Grad Gradac se nahaja v naselju Gradac, v občini Metlika v Beli krajini. Grad stoji v dobro zavarovanem okljuku reke Lahinje. Do gradu pelje pot, ki se iz glavne ceste odcepi pri trgovini. Do njega pridemo čez lesen most, ki gre preko nekdanjega obrambnega jarka. V pisnih virih je bil grad Gradac prvič omenjen leta 1326 kot Gräcz. Na začetku je verjetno služil kot utrdba proti Turkom. Bil je v lasti italijanske plemiške družine grofov Thurn-Valsassina, dokler ni leta 1692 prešel v posest Burgstallov, ki so bili tudi lastniki gradu Krupa in Pobrežje. Naslednji lastnik je bil Jurij Gusič, ki je gradu pustil pečat s svojimi prezidavami. Njegova grobnica s kamnitim sarkofagom se nahaja v grajskem parku. Umrl je leta 1831. Na čelu grajskega portala lahko vidimo grb rodovine Gusič. Grad je nato leta 1846 kupil Franc vitez Friedau. Ta je v Gradcu zgradil leta 1858 železolivarno s plavžem in jo oskrboval z železovo rudo, ki je bila nakopana v Beli krajini. Zadnji med lastniki gradu je bil pred drugo svetovno vojno veletrgovec Šutej iz Zagreba. V gradu je bila med vojno prehodna partizanska bolnica, v letih od 1944 in 1945 pa tudi oficirska šola. Po vojni so nato imeli šolo za težko vzgojljive mladostnike. Sledila je kmetijsko-gospodinjska šola. Po letu 1956 so v njem stanovanja. Grad Gradac je imel urejen park z vrtom in drevoredom oziroma alejo platan in smrek, ki je zdaj žal posekana. Park gradu spada v vrtno arhitekturno dediščino.

Grad Haasberg (Hošperk) se nahaja v bližini Planine pri Rakeku. Razvaline nekdaj mogočnega baročnega dvorca ležijo na uravnanem platoju nad sotesko reke Unice, tik nad kraškim Planinskim poljem. Grad je poznan tudi pod imenom dvorec Planina. Prvotni grad se prvič omenja kot grad Unec leta 1295. Najbolj verjetno je nastal do konca 12. stoletja na dominantni okoli 700 metrov visoki vzpetini nad Uncem. Varoval je križišče cest proti Ljubljani, Logatcu, Cerknici in na Kras in pomembno mitnico. Utrdbo so upravljali mnogi kastelani in fevdniki Goriških grofov. Leta 1435 je grad Haasberk prešel v roke Celjskih grofov, po njihovem izumrtju leta 1456 pa je prešel na Habsburžane, ki so ga vse do leta 1587 oddajali kot deželnoknežji fevd. V letu 1511 ga je poškodoval potres. Leta 1563 preide grad v last rodbine Windischgraetz, nato pa je leta 1577 zastavljen Juriju Hofferju. Po letu 1614 so knezi Eggenbergi ob vznožju starega gradu, ki so ga opustili, pozidali nov dvorec. Baroni Cobenzli so leta 1722 prvotno dvonadstropno renesančno poslopje popolnoma predelali ter razširili in tako je nastal čudoviti baročni dvorec, ki je eden najbolj pomembnih spomenikov baročne dobe v Sloveniji. Glavno točko dvorca je predstavljala slavnostna dvorana z bogato notranjo arhitekturo, iz katere je vodilo peteroramno stopnišče v lepo urejen grajski park. Poleg tega je bila izjemna tudi grajska kapela, ki je imela bogat baročni oltar in je segala kar skozi vsa tri nadstopja. Leta 1810 so grad podedovali grofje Coronini pl. Cronberg. Leta 1846 je grofova vdova Zofija pl. Fagan prodala gospostvo knezu Weriandu Windischgraetzu. Leta 1944 je bil dvorec Haasberg požgan s strani partizanov, da ne bi v njem prebivali Nemci. Po vojni je bila nekdaj mogočna stavba razglašena za umetnostni spomenik in so ga nekaj časa obnavljali, sedaj pa razvaline nezadržno propadajo.

Grad Hrastovec se nahaja v naselju Hrastovec, ki spada v Občino Lenart. Grad je eden izmed najmogočnejših in najlepših grajskih kompleksov na slovenskem Štajerskem. Mogočna stavba leži na gričku nad dolino Pesnice in je vidna že od daleč na poti iz Maribora proti Gornji Radgoni. Grad Hrastovec se v pisnih zapisih omenja šele leta 1443, vendar je bila Hrastovška gospoda poznana že v 13. stoletju. Na mestu današnjega gradu je bil nekdaj manjši dvorec, ob katerem so v letu 1338 naredili kapelo svetega Ožbolta. Grad Hrastovec je bil del obrambne linije med reko Dravo in Muro pred Ogrskimi vpadi. Prvi lastniki gradu Hrastovec so bili Hrastovška gospoda. Po poroki Ane Hrastovške s Henrikom Herbersteinom grad preide v last Herbersteinov. Ti so bili njegovi lastniki vse do leta 1802, ko ga kupi industrialec Pauer. Herbersteini si grad znova pridobijo v začetku 20. stoletja in ostanejo njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne. Znani obiskovalec gradu je bil diplomat Žiga Herberstein, ki je bil poslanik več cesarjev in pisec Moskovskih zapisov. Po koncu druge svetovne vojne je bilo v gradu nekaj mesecev zbirno taborišče za ljudi, ki naj se ne bi strinjali z novo oblastjo. Leta 1948 so ustanovili psihiatrično bolnico, od leta 2010 pa v gradu Hrastovec deluje Socialno varstveni center Hrastovec. Grad Hrastovec je zanimiv kompleks nepravilne peterokotne oblike z večjim notranjim dvoriščem. Utrjen je s tremi stolpi okroglega in dvema mlajšima bastijama, ki sta pravokotnega tlorisa. Sedanji podobi se je približal v 17. stoletju, ko so ga večkrat prezidali. V 30-letih 18. stoletja so Herbersteini dali gradu podobo razkošnega baročnega dvorca s 64 sobami. V grajski kapeli iz leta 1668 so štukature in slike, med katerimi najbolj izstopa slika Antona Padovanskega. Del grajske opreme, kot so tudi rodbinski portreti Herbersteinov, je v hrambi v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. Ob gradu Hrastovec so se ohranili ribniki, ki so od leta 1992 zavarovani kot naravni spomenik.

Grad Jablje, tudi Jable (nekdaj Habach) se nahaja nad izvirom potoka nad naseljem Jablje v Loki pri Mengšu. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V njem imata svoj sedež ustanovi Ministrstvo za zunanje zadeve ter Center za evropsko prihodnost. Grad Jablje leži na robu skalnatega pobočja. Pozidan naj bi bil leta 1530, v pisnih virih pa se prvič omenja že leta 1268. Objekt ima srednjeveško zasnovo, današnja arhitektura pa ohranja renesančni videz. Zadnje večje predelave je doživel po potresu leta 1895. Sedanja podoba je rezultat barokizacije in novejših prezidav, od katerih je bila zadnja korenita obnova končana leta 2004. Največja znamenitost gradu je slavnostna jedilnica v nadstropju jugovzhodnega stolpa, ki jo je leta 1745 baročno poslikal slikar Franc Jelovšek. Med freskami izstopa nenavadna upodobitev na kameli jahajočega Kitajca s tamburinom. Na spodnjem območju nekdanje grajske posesti so se ohranili kozolec toplar in grajska hleva. Grad Jablje je imel številne lastnike, med njimi so bili prvi lastniki plemiška rodbina Lamberg, plemiči Raspi, baroni Mosconi, od leta 1780 in do konca druge svetovne vojne pa baroni Lichtenbergi. Med vojnim časom je grad Jablje preživel brez večjih poškodb, v povojnih letih pa je bil oplenjen in nacionaliziran. Neposredno pod objektom je vodna jama, iz katere priteka eden izmed pritokov potoka Šumberk, ki se potem izliva v reko Pšata. Grad Jablje služi za različne namene, kot so prireditve, koncerti, protokolarne zadeve, seminarje, sprejeme, poroke, predavanja, praznovanja in drugo. Nahaja se v neposredni bližini prestolnice Ljubljana, odmaknjen od mestnega vrveža, v čudovitem naravnem in prijetnem okolju.

Dvorec Na Kalcu, narečno Kauc, se nahaja v bližini naselja Zagorje v pokrajinsko razgibani dolini Pivke, nedaleč od izvira Pivke. Grad Kalc stoji na pobočju Brega, do njega vodi kostanjev drevored. Od nekdaj mogočne utrdbe se je do danes ohranil le še stolp in razvaline. Dvorec je dal sezidati Jurij pl. Steinberg okoli leta 1620. Podoba prvotnega gradu je ovekovečena tudi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Ime je dobil po krajevnem imenu kal, ki označuje plitvo kotanjo, napajališče za živino ali mlako. Leta 1684 se je na Kalcu rodil Franc Anton Steinberg (1684-1765), nadzornik deželnih cest in upravitelj idrijskega rudnika, ki je zaslužen za razvoj mehanike, matematike, kartografije in krasoslovja na Slovenskem. Od leta 1843 je bil grad Kalc v lasti skladatelja, pesnika, politika in slovenskega domoljuba Miroslava Vilharja (1818-1871). Vilhar je 9. maja 1869 na Kalcu organiziral šesti vseslovanski tabor, na katerem je 8000-glava množica zahtevala Zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. Kalc je bil tedaj središče narodnega gibanja in kulturnega dogajanja. Tukaj je kot domači učitelj Vilharjevih otrok med letoma 1858 in 1861 živel pisatelj Fran Levstik, ki je avtor znane povesti Martin Krpan. Grad Kalc je bil kot del vasi Bač naseljen do leta 1919. Od večjega kompleksa z gospodarskim poslopjem in kapelo se je ohranil le večkrat obnovljen stolp in drevored stoletnih vil in kostanjev. V bližini gradu izvira reka Pivka, ob večjem deževju pa v okolici nastane več presihajočih jezer. Mimo njega vodi Krpanova pohodniška pot.

Grad Kamen se nahaja v vasi Begunje na tesnem grebenu, ki zapira dolino Drage. Od nekdaj mogočnega gradu so danes ostale le razvaline, ki so vzorno urejene in zaščitene pred nadaljnim propadanjem. Vsako leto pripravijo kresovanje, proslavo v počastitev dneva državnosti (25.junij) in lokostrelske turnirje. Prve zapiske o gradu zasledimo v 12. stoletju, ko je bil še v lasti gospodov s Kamna. Leta 1261 je prešel v last Ortenburžanov in kasneje Celjanov, vendar o tem ni natančnih podatkov. Valvasor poroča, da se je tu leta 1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. Celjskega. Po njihovem izumrtju od 1456 je prešel v posest Habsburžanov. Lastniki so se kasneje večkrat zamenjali. Med njimi je bil tudi znameniti vitez Gašper Lambergar, zmagovalec v 85 turnirjih, ki ga opeva tudi ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju. V 18. stoletju so grad opustili. Legenda pravi, da naj bi leta 1740, ko so v Begunjah gradili novo župnijsko cerkev, z grajskih streh sneli opeko (bobrovec) in jo v sklenjeni vrsti podajali iz rok v roke od gradu do stavbišča.

Grad Kostel se nahaja v naselju Kostel v dolini reke Kolpe. Grajski kompleks zajema grad, naselje in cerkvico sv. Treh Kraljev z značilno zvončnico. Grad je imel nekdaj pomembno prometno in strateško lego, saj je tukaj najbolj zložen prehod čez reko Kolpo. Grajska trdnjava na koničastem hribu se v pisnih virih prvič omenja leta 1336. Prvi fevdalci so bili grofje Ortenburški, sledili so jim celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1620 je bil grad Kostel v lastništvu različnih rodbin. V času turških vpadov je bil pomembna obmejna postojanka. Leta 1578 so v grad z zvijačo vdrli Turki in ga požgali. Utrdbo so leta 1809 skupaj z naseljem razdejali francoski vojaki in od takrat je propadala. V razvalinah nekdanje mogočne zgradbe so deloma ohranjeni gotsko jedro in renesančne obodne sestavine, povezane z ostanki zidovja okoli celotne vasi. Grad Kostel je pomembna zapuščina kulturne dediščine, ki je danes v državni lasti. Grad postopoma obnavljajo. Z grajske pečine se odpira čudovit razgled po Kostelski dolini in v sotesko Kolpe.

Kozlov rob je osamel stožčast hrib, ki se nahaja nad mestom Tolmin sredi slikovite Tolminske kotline. Vzpetina ima pestro zgodovino. Ruševine na vrhu hriba so namreč ostanki nekdaj najbolj ohranjenega in hkrati najbolj pomembnega gradu na severnem Primorskem. Za lastništvo hriba so se v obdobju srednjega veka potegovali številni fevdalci, kot so oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani. Najstarejši pisni vir sega v leto 1188. Leta 1194 pa je posebej v sklopu objekta omenjena kapela svetega Martina. Deželni glavar je varovanje gradu Kozlov rob zaupal močnim in znanim plemiškim rodbinam. Iz grajskih utrdb so tako od 12. pa do 17. stoletja obvladovali Tolminsko, še posebej pomembne prometne poti. Patriarh je v gradu prebival le občasno in v starejšem obdobju, ker si je kasneje sezidal Dvor ob Tolminki. Po potresu leta 1348 je bil grad Kozlov rob precej poškodovan, prav tako tudi leta 1511, ko je bil v lastnini Habsburžanov. Grad je pogorel leta 1554, ko je vanj udarila strela. Velik problem na gradu je predstavljala pitna voda in zaradi tega je grof Turn leta 1559 sezidal dva velika zbiralnika za deževnico, ki sta opazna še danes. Ob koncu 16. stoletja so na gradu Kozlov rob še potekala prenovitvena dela, po letu 1651, ko so glavarstvo in gospostvo prevzeli grofje Coroniniji, pa so objekt dokončno opustili. V mestu so sezidali novo grajsko stavbo, v katerem delu ima sedaj prostore Tolminski muzej. V času med prvo svetovno vojno so med ruševine nekdaj mogočnega gradu postavili glavno opazovalno točko za obrambo tako imenovanega tolminskega mostišča. Leta 1964 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica pričel z odkrivanjem ruševin na hribu. Med ruševinami in zasutimi vodnimi zbiralniki so našli obilo zanimivega arheološkega gradiva. V Tolminskem muzeju je obiskovalcem na ogled prikaz razvoja gradu in predmeti, ki pripovedujejo o grajskem življenju. Vse od leta 1996 na gradu Kozlov rob poteka spomeniško-varstvena akcija z namenom, da se grajski objekt sanira in uredi na takšen način, da bo ruševina predstavljena kot atraktivna točka, ki bo namenjena spoznavanju srednjeveške arhitekture in zgodovine. Celoten grajski hrib je postal izredno priljubljena rekreacijska točka, povezana z naravoslovno in zgodovinsko potjo. Prav tako je čudovita razgledna točka, ki nudi lep pogled na Tolminsko kotlino in bližnje vrhove.

Grad Krumperk se nahaja blizu naselja Dob pri Domžalah. Ker je v privatni lasti, je dostop do zgradbe omejen. Grad stoji pod vzpetino Tabor. Prvi pisni zapisi gradu so iz leta 1338. Na začetku 16. stoletja so lastniki prvotnega dvora Turn postali Ravbarji. Ti so okoli leta 1580 postavili današnji grad v italijanskem renesančnem slogu. Tedanji lastnik je bil znameniti vojskovodja Adam Ravbar, ki se je leta 1593 uspešno bojeval s Turki pri Sisku. Naslednji lastniki gradu so bili od leta 1631 grofje Raspi, nato pa grofje Thurn-Valsassina. Sledila jim je plemiška rodbina Rechbach od leta 1840 in potem so leta 1928 prodali posestvo zadnjemu lastniku, Stanki Pogačnik, posestnici iz Ruš. Pogačniki so imeli grad Krumperk v lasti do 2. svetovne vojne. Med vojno je bila v njem nemška vojska, po koncu pa vojaško okrevališče. Ravninski grad s sklenjenimi stanovanjskimi trakti na vogalih omejujejo stolpi kvadratnega tlorisa. Osrednje dvorišče in nadstropje gradu imata arkadne hodnike. Ob gradu Krumperk je urejen konjeniški center, v bližini je Železna jama in Jamarski dom z urejeno muzejsko zbirko. V okviru doma je tudi restavracija s pestro kulinarično ponudbo.

Grad Leskovec ali Šrajbarski turn se nahaja v neposredni bližini Leskovca pri Krškem. Izvira verjetno iz druge četrtine 16. stoletja. Zasnovan je kot obrambna stavba z ogelnimi stolpi. Na sredini se nahaja čudovito arkadno dvorišče. V tem delu se je ohranila naslikana sončna ura in vzidan grb plemiške družine Khysl. Grad Leskovec ima pestro zgodovinsko preteklost. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1436. V letu 1515 so ga oplenili in zavzeli kmečki uporniki. Njegovi lastniki so bili baron Janez Vajkard Valvasor, grofje Mosconi, Auerspergi, baron Gagern, ki je bil zadnji lastnik s plemiškim poreklom in krški zdravnik Trenz. Nad grajskim vhodom je relief družin Auersper-Gall. Notranjosti gradu si trenutno ni možno ogledati. Njegovo območje je razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. Čez cesto je galerija Vladimirja Štovička (akademski kipar in medaljer). Na griču v bližini gradu se nahaja mavzolej Antona Auersperga (Anastazija Grüna). Od tu je lep razgled na bližnjo in daljno okolico.

Grad Mirna se nahaja blizu kraja Mirna in spada v občino Trebnje. Stoji na grebenu Gorenjske Gore nad sotočjem potoka Vejar in reke Mirne. Grad imenujejo tudi Speča lepotica. Grad Mirna je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1165. Nove raziskave kažejo, da ima zametke že v rimski civilizaciji. V letu 1180 se prvič pojavi ime Mirnskih grofov in iz tega obdobja gotovo izvira tudi najstarejši del gradu, ki se imenuje palacij. Palacij je bil del za bivanje v romanskem slogu, ki je stal na sredini griča. Obdajalo ga je dvorišče, ki so ga kasneje obzidali. Prostori v palaciju so bili pozimi zelo hladni, stene so bile debele in zato je bilo življenje v njem dokaj neudobno. Prvi lastnik gradu je bil koroški vojvoda Ulrik. Leta 1250 ga je predal oglejskim patriarhom, ki so v njem namestili fevdnike, Mirnske gospode. Nato so grad Mirna leta 1365 kupili Celjski grofje in po njihovem izumrtju je leta 1456 prešel v habsburško posest. Kot deželnoknežji fevd so ga upravljali baroni Auerspergi, Turjaški. V kmečkih uporih leta 1515 je grad doživel razdejanje. V 17. stoletju se podoba gradu iz grajske srednjeveške utrdbe spremeni v renesančno palačo. Za to je bil zaslužen kranjski deželni glavar. Iz plemiških lastnin je prešel grad v meščanske roke sredi 19. stoletja. Med drugo svetovno vojno, leta 1942, je bil grad požgan. Po vojni so ga skoraj porušili, ko so ga minirali. Od leta 1962 se Speča lepotica temeljito obnavlja. Zasluge za njeno obnavljanje ima prof. dr. Marko Marin, ki vodi in tudi v večini sam financira obnovo gradu Mirna. Poleti se na gradu odvijajo razne kulturne prireditve. V ta namen imajo pri jugovzhodnem delu obzidja postavljen improviziran oder. Ob vznožju griča pod gradom sameva Mirenski ribnik, ki pa je bil ob našem obisku brez vode.

Grad Mokrice se nahaja blizu naselja Čatež ob Savi. Stoji na griču nad desnim bregom reke Save. V pisnih virih je bil grad prvič omenjen leta 1444. V obdobju Rimskega imperija je tukaj stala utrdba, ki se je imenovala Romula in pod njo je ležalo naselje z istim imenom. Od njega se je ohranilo več izkopanih predmetov. Danes je grad preurejen v hotel visoke kategorije. Pod srednjeveškim obzidjem je prostrano igrišče za golf. Ima 18 igralnih polj in je pravi izziv za izkušene igralce in za začetnike. Igralna polja imajo vrsto naravnih ovir, med katerimi je tudi jezero. Nova pridobitev je moderen golf simulator, ki omogoča igranje golfa v zimskih mesecih. Ob gradu Mokrice je čudoviti dvestoletni angleški park. V grajski restavraciji nudijo ogromno mamljivih jedi. V vinski kleti imajo najboljša slovenska vina in tukaj so na voljo tudi vodene degustacije. Grad Mokrice je priljubljeno mesto za organizacijo poslovnih, družabnih in protokolarnih srečanj. Neponovljiv dogodek je lahko tudi romantična poroka, kjer si je večno zvestobo in ljubezen obljubilo že mnogo parov. Svoje sanje lahko uresničite sredi grajskega parka ali v zasebnosti poročne dvorane. Prava nepozabna posebnost pa je viteška poroka.

Grad Otočec se nahaja blizu Novega mesta na Dolenjskem. Je edini vodni grad v Sloveniji in stoji na enem od otokov reke Krke. Njegova podoba se je oblikovala skozi stoletja. Nastanek gradu sega v sredino 13. stoletja, v leto 1252. Samo ime Otočec izvira od freizinških škofov. Lastniki gradu so se imenovali vitezi z otoka-de Werde ali otočani. Sredi 14. stoletja je bila stavba razširjena in je dobila tlorisno obliko črke L. Grad je bil dodatno utrjen po turškem pustošenju leta 1471. V drugi polovici 16. stoletja je začel dobivati renesančno podobo. V drugi polovici 17. stoletja je grajsko poslopje dobilo med drugimi predelavami tudi arkadirane hodnike v pritličju in obeh nadstropjih južnega trakta. Med drugo svetovno vojno so partizani grad požgali in takrat je najbrž tudi zgorel dragoceni arhiv, v katerem se je skrivala marsikatera zanimiva zgodba iz bogate zgodovine tega prelepega gradu. Po vojni je bil grad nacionaliziran. V gradu je danes luksuzni Hotel Grad Otočec in grajska restavracija z vrhunsko kulinarično ponudbo. V neposredni bližini hotela, na desnem bregu reke Krke, se nahaja Kamp Otočec. Slabih 300 metrov od grajskega kompleksa je Hotel Šport in motel, ki je namenjen predvsem tranzitnim potnikom. Zabavate se lahko v hotelu Šport, kjer imajo igralnico. Za poslovna srečanja je v hotelu na voljo sodobna kongresna dvorana. V restavraciji Tango je možno ob koncih tedna zaplesati ob zvokih žive glasbe. Otočec se je razvil tudi v športni center, ki ponuja odlične pogoje za tek in kolesarjenje, gostom pa so na voljo tudi igrišča za razne športne aktivnosti kot so tenis, golf in druge. Reka Krka v gornjem toku vabi na rafting, pod gradom pa lahko lagodno čolnarite ali lovite ribe. Grad Hotel Otočec je idealno mesto za romantično in nepozabno poroko, kjer se gostje lahko počutijo kraljevsko. Nudijo več aranžmajev kot so: Grajska poroka v Viteškem salonu, Viteška poroka, Poroka na prostem, Romantična poroka v soju bakel in sveč, Poroka na prostem z družico in starešino, Gosposka poroka ali Na sanjavi Krki. V zadnjem času so priljubljene piknik večerje na prostem pod šotorom, v grajskem parku. Park je oblikovan po vzorih angleškega krajinskega sloga. Najstarejša drevesa so stara dobrih sto let, večina pa je bila posajena po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja.

Grad Podčetrtek se nahaja na vzpetini nad Podčetrtkom. Naselje je dobilo ime po četrtem dnevu v tednu, ko je pod grajskim gospostvom potekal v trgu tržni in sodnijski dan. Grad Podčetrtek se prvič omenja šele v začetku 13. stoletja, čeprav je bil hrib pozidan že prej. V srednjem veku je bila posest v lasti savinjskega grofa Viljema, kasneje je prešla v Krško škofijo. Ko so Ogri leta 1441 ogrožali deželo, je krški škof Johann grad izročil cesarju Frideriku IV. Od leta 1479 do leta 1490 je bil grad v lasti ogrske vojske. Kmetje so zavzeli posest v velikem kmečkem uporu leta 1515. V letu 1612 so grad kupili Tattenbachi, ki so bili njegovi gospodarji vse do obsodbe zarotnika Erazma Tattenbacha. Erazma so leta 1671 obglavili ter zaplenini celotno posest Tattenbachov. Nato je bil grad Podčetrtek do konca druge svetovne vojne v lasti Attemsov. Po letu 1945 je postal grad ljudska last ter bil postopoma popolnoma izropan. Posavski muzej v Brežicah hrani le še nekaj rešenih umetnin. Grad Podčetrtek je potem menjaval gospodarje, v njem so bila tudi stanovanja. Zavod za spomeniško varstvo v Celju je po potresu v letu 1974 obnovil njegovo streho, domači investitorji pa so pozidali del porušene vzhodne stene ter opravili druga nujna opravila. Nekdaj mogočna stavba je sedaj v zasebni lasti. V okolici gradu se nahaja tudi znan samostan Olimje in tretja najstarejša lekarna v Evropi ter priljubljeno termalno zdravilišče Terme Olimia, kjer si lahko privoščimo sprostitev in oddih.

Grad Podsreda se nahaja v Kozjanskem regijskem parku. Leži na severnem pobočju Orlice. Iz gradu je čudovit razgled na dolini Bistrice in Sotle, srednjeveški trg Podsreda ter Hrvaško Zagorje. Zgradili so ga v 12. stoletju. Izmenjavali so se mnogi lastniki in mu pustili svoj pečat. Srednjeveško jedro gradu pa je skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sedanjo podobo je dobil predvsem v 19. stoletju. Z njegovo obnovo so začeli leta 1983. Uvršča se med najbolj pomembne stavbe romanske arhitekture. Grad sestavljajo obrambni stolp, stolp s kapelo in dva palacija. Ljubljanski škof Tomaž Hren je kapelo leta 1612 posvetil sv. Ani, sv. Filipu in Jakobu. V gradu si lahko ogledate romansko sobo, južni palacij, srednjeveško kuhinjo z odprtim ognjiščem, severni palacij, renesančno dvorano, grajsko ječo, kletne prostore in galerije v grajskih kaščah. V grajsko ječo so zapirali tlačane, ki so se upirali. Severni palacij je najstarejši del gradu. Renesančna dvorana je največji prostor. V južnem palaciju si lahko v prvem nadstropju ogledate zgodovino gradu, potek obnove in stavbno zgodovino. Grad Podsreda je odprt vse dni v tednu, razen v ponedeljek, od 10. do 18. ure. V zimskih mesecih je zaprt. V poletnih mesecih na gradu potekajo razni koncerti, razstave in druge aktivnosti.

Grad Rajhenburg se ponosno dviguje nad krajem Brestanico in reko Savo. V pisnih virih se prvič omenja leta 895 in je najstarejši z listino izpričani srednjeveški grad. V bojih z Madžari je bil grad v začetku 10. stoletja porušen. Salzburški nadškof Konrad ga je dal na novo pozidati v letih 1131-1147. Na grad so nadškofje pripeljali najemniško družino, ki je povzela ime po gradu in se je poimenovala rodbina Rajhenburških. Za vojaške zasluge so pozneje postali lastniki gradu. Prav oni so bili najdlje časa na gradu, vse od 1141-1570, ko je rodbina izumrla.V gradu je bila krajši čas kovnica denarja. Skozi stoletja so se na gradu zvrstili različni lastniki. Današnjo podobo je dobil grad v začetku 17. stoletja. Dali so mu jo takratni lastniki Gallensteini. Pomembni lastniki so bili tudi grofje Attemsi. V 19. stoletju se je v njem izmenjalo več lastnikov, ki so mu vsak po svoje pustili svoj pečat. Trapisti, menihi iz Francije, so grad Rajhenburg kupili leta 1881. Uredili so ga v samostan Marije Rešiteljice. Njihov red je bil znan kot zelo strog in je težil h krščanski popolnosti. Nemci so leta 1941 menihe pregnali in grad preuredili v preselitveno taborišče, skozi katerega so izgnali okrog 45.000 Slovencev. Po razpustu samostana trapistov leta 1947 so bili v gradu zapori. Danes je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica.

Grad Rifnik se nahaja na skalnati terasi istoimenskega hriba v naselju Šentjur pri Celju. V neposredni bližini stoji kmetija, mimo katere tudi vodi manjša steza do Rifnika. Od gradu so se do danes ohranile le še razvaline prvotnega grajskega stolpa. V pisnih virih se grad Rifnik prvič omenja leta 1326. V tistem obdobju je Viljem Vrbovški dobil grad v fevd od krškega škofa, ko se mu ga je odpovedal Gebhard Žovneški. Naslednja lastnika sta bila brata Martin in Ivan Mertl – Rifniška. Martin Mertl se leta 1359 omenja kot ministerial Celjskih grofov. Rodbina Celjskih grofov je imela grad v lasti vse do izumrtja njihovega rodu leta 1456. Grad Rifnik je nato prešel v last potomcev Erazma Liechtenbergerja, ki je bil grajski upravitelj celjskih grofov. V 16. stoletju so postali lastniki njegovi sorodniki, družina Saurani. V 17. stoletju je večji del gospoščine prešel na Blagovno pri Šentjurju. Grad Rifnik naj bi leta 1635 porušili uporni kmetje, v drugi polovici 17. stoletja pa je bil že v razvalinah. Grad Rifnik je že v romanski dobi dobil tlorisno obliko pravokotnika. Zgradba je obsegala trinadstropni pravokotni stolp na zahodnem delu, za njih pa se je nahajalo peterokotno obzidano dvorišče. V gotskem obdobju so gradu dodali nov stolp v vzhodnem območju dvorišča. Le-ta se je ohranil vse do danes do višine treh nadstropij. Stolp ima gotska okna, ki imajo obstenske sedeže in okvire, ki imajo prirezane robove. V 16. stoletju je bil grajski kompleks povečan s peterokotnim oborom in predgradjem.

Grad Sevnica je eden izmed najlepših gradov v Sloveniji. Nahaja se na vrhu Grajskega hriba nad starim mestnim jedrom Sevnice, od koder je čudovit razgled na dolino reke Save, okoliško hribovje in stari del mesta. Ogled notranjosti gradu Sevnica je možen le v spremstvu turističnega vodiča. V okvir gradu spadajo muzejske zbirke in galerije, grajska kavarna, grajska kašča, grajska vinoteka, grajski vinograd, Lutrovska klet, prodajni kotiček in grajsko lutkovno gledališče Sevnica. Na gradu potekajo številne prireditve in festival modre frankinje, možen je najem prostorov za srečanja, koncerte, predavanja in drugo. Na gradu Sevnica organizirajo tudi romantične poroke v poročni dvorani ali grajskem parku. Zgodovina gradu in s tem tudi kraja Sevnica je tesno povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Nemško ime naselja – Liehtenwalde je v pisnih virih omenjeno leta 1275, obstoj gradu je prvič omenjen leta 1322, vendar se že leta 1309 omenja kastelan, ki ima vratarja in štiri stražnike. Grad Sevnica so zgradili salzburški nadškofje, ki so bili že od leta 1043 lastniki kompleksa zemljišča. Grad Sevnica je bil začasno v ogrskih rokah konec 15. stoletja, nato je pa spet prešel v last nadškofije. Lastniki gradu so bili Turjačani, Draškoviči in Mosconi. Grad Sevnica je dobil pravokotno obliko z notranjim dvoriščem, trakti, valjastimi stolpi ter ploščadjo, ki prehaja v grajski park. V vzhodnem traktu gradu Sevnica se je ohranil poznoromanski stolp z zidovi, ki so debeli okoli 2,5 metra in s stranicami po 10 metrov. Nad vzhodnim portalom se nahaja reliefna plošča z grboma lastnikov Mosconov in Aichelburgov ter napisom z letnico 1597. Renesančno dvorišče je obkroženo z dvonadstropnimi arkadami. V drugem nadstropju gradu je vrsto sob, ki imajo neorenesančno opremo. Največja znamenitost gradu Sevnica je figuralna freska štirih letnih časov iz okoli 1700 v jugovzhodnem stolpu, ki so jo izpod beležev izluščili šele med obnovitvenimi deli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob gradu se nahaja renesančno - baročni park z drevesi – najbolj znamenito drevo je lejlandska pacipresa, ki ga je v začetku 19. stoletja uredil tedanji lastnik Johann Händl pl. Rebenburg. Zasul je grajske jarke, znižal grajsko obzidje, zasadil park in na južnem pobočju hriba uredil terase ter zasadil trte. Na grajskem pobočju pod gradom Sevnica je Lutrovska klet, ki naj bi nastala v sredini 16. stoletja. Protestanti so jo uporabljali za molitve, kasneje pa je postal grobnica nekaterih sevniških graščakov. V kleti se na oboku nahaja znamenita poslikava Poslednja sodba.

Grad Škrljevo stoji na pobočju Ravniškega hriba nad vasjo z istim imenom blizu naselja Šentrupert pri Mirni na Dolenjskem. Dvorec daje pomemben pečat šentrupertskemu okolišu s svojo zgodovinsko preteklostjo, saj se nahaja na eni najlepših točk. Dvor je bil postojanka krške cerkve na Dolenjskem do leta 1622. V pisnih virih se prvič omenja kot posest predium Chrilowe, ki so jo njegovi predniki podelili pripadnikom plemenitega rodu, med katerimi se omenja grofa Viljema in njegovega sina. Posest je kasneje prešla preko vdove grofa Viljema Heme-Selške v last krških grofov. Rodbina vitezov Škrljevskih je imela posest v lasti do leta 1541, ko je le-ta prešla v lastnino Auerspergov, leta 1585 pa se omenja Janez Baltazar Wernegk. Leta 1613 je bil lastnik dvora Janez Ruess pl. Ruessenstein, ki ga je v istem letu prodal Martinu Kheysellu z Višnje gore. V lastnini rodovine je ostal do leta 1705, ko ga je dobil v zakup Franc Anton baron Langenmantl ter kmalu postal njegov lastnik. Leta 1766 je posestvo prešlo v lastnino Marije Terezije Langenmantl, od njene hčerke ga je leta 1799 kupil Jakob Schuller. V 19. stoletju so bili lastniki gradu Škrljevo še Vasiči, leta 1885 je postala lastnica Marija Podobnik. V lasti rodovine Podobnik je bil vse do začetka druge svetovne vojne, nato so se leta 1941 v njem naselili salezijanci ter prebivali v njem vse do leta 1950. Danes je grad Škrljevo prazen. Na nekdanjo imenitnost opozarja le še zanemarjen vrt in zaraščen ostanek grajskega parka s tisami in lipami pred pročeljem. Objekt je v svojem jedru romanski, kasneje je bil v gotiki delno prezidan in v baroku dopolnjen s sedanjim fasadnim učinkom.

Grad Slovenska Bistrica se nahaja v neposredni bližini centra mesta. Je mogočna stavba, ki jo težko zgrešimo. Ob gradu se nahaja grajski park, ki privablja domačine in obiskovalce v vsakem letnem času. Grad Slovenska Bistrica se v pisnih virih prvič omenja leta 1313. Ima pestro preteklost, saj je večkrat menjaval lastnike. Na začetku je bil v deželnoknežji lasti. V zasebno last je prešel leta 1587, ko ga je kupila plemiška družina Vetter, kasneje von der Lilie. Naslednji lastniki so bili pred potekom 17. stoletja družina Wildenstein, ki je znana tudi po oblikovanju bistriškega grajskega parka. Grofje Attemski so ga kupili leta 1717 in v njihovi lasti je ostal do leta 1945. Danes je grad osrednji prireditveni in kulturni center mesta in občine. Skrbno se obnavlja od leta 1985. Na ogled so stalne razstave kot so soba praporov, rimska cesta Celeia – Petovio, razstava Ančnikovo gradišče, Arkova etnološka zbirka, zbirka vin bistriških pridelovalcev, zbirka molitvenikov, zbirka petrolejk, zbirka lutk v značilnih nošah sveta, Pajtlerjeva zbirka fosilov in mineralov, zbirka mineralov občin Slovenska Bistrica in Oplotnica, Ingoličeva spominska soba, kamnine Pohorja, Grajska dimnica s staro grajsko uro in Tomažičeva spominska soba. V gradu so tudi likovni salon, viteška dvorana, v kateri potekajo različne kulturne prireditve, poročna dvorana in galerija Grad. V poletnem času na notranjem dvorišču gradu potekajo tradicionalni starobistriški večeri. Organizirano imajo stalno vodniško službo.

Grad Strmol se nahaja v bližini naselja Cerklje na Gorenjskem. Na predelu sedanje cerkljanske občine je od dvanajstih srednjeveških dvorcev grad Strmol edini, ki se je ohranil vse do danes. Leži pod obronkom cerkljanskega gozda, ob cesti, ki povezuje vasi Dvorje in Češnjevek. Je protokolarni objekt Republike Slovenije. Veličastna stavba se v pisnih virih prvič omenja leta 1287. Njegov prvi lastnik je bil vitez Strmolski, ki ga je imel v lasti vse do 15. stoletja, potem pa so se lastniki stalno menjavali, zadnji je bil industrialec Rado Hribar iz Ljubljane. Jedro gradu predstavlja stolpasta zgradba s poznosrednjeveškim jedrom, ki je bila v današnji obliki zasnovana v pozni renesansi in baroku. Glavno stavbo obdaja nizko štirikotno renesančno obzidje, ki je utrjeno s kvadratnimi vogalnimi stolpi. V gradu je ohranjena bogata zbirka historičnega pohištva, slik in ostalih antikvitet. Parkovna zasnova izvira iz 17. stoletja, njegovi glavni deli pa so lipov drevored na zahodni strani in terasasto oblikovani parter na južni strani gradu, ki nato preide v travno ravnico z jezerom. Nekdaj je bil pod gradom Strmol ribnik z dvižnim mostom, ki je varoval pred turškimi vpadi, sedaj pa je pod njim majhno umetno zasnovano jezero, ki je ledvičaste oblike. Grad je lepo ohranjen, z urejenim parkom pa je izjemno slikovita celota, umeščena ob vznožje Dvorjanskega hriba. V parku stoji fontana in baročna plastika, ki so jo prinesli iz nekdanjega gradu Zalog pri Moravčah. Grad Strmol je bil v celoti prenovljen in odprt za javnost v letu 2012. Leta 2004 so ga razglasili za kulturni spomenik državnega pomena. Nudi nastanitve ter osebna praznovanja in poslovne dogodke. Tako gostijo poroke, zaroke, obletnice, nepozabna slavja in poslovna srečanja. Z njim in pripadajočimi grajskimi pristavami upravlja JGZ Brdo.

Grad Struga se nahaja na terasi na desnem bregu reke Krke, severovzhodno od naselja Gumberk. Zaradi bližnjega gradu Otočec je bil dolgo časa neopazen in nedostopen. Sedaj je ponovno oživel in predstavlja pravi muzej žive zgodovine. V pisnih virih se grad Struga prvič omenja leta 1254, kot posest gospodov Pletrskih. Ime naj bi takratni dvor dobil zaradi zelo plitve struge reke na tem predelu. Po potresu leta 1511 so grad Struga na območju poškodovanega dvora na visokem desnem bregu Krke postavili gospodje Juriči. Le-ti so prišli na Kranjsko iz Slavonije. V 18. stoletju je grad prišel v lastništvo družine Jelovšek, ki je svojo zadnjo potomko poročila v družino predvojnih lastnikov gradu, družine Levičnik. Sedanji lastniki gradu so Struga so Terme Krka d.o.o. V 16. stoletju je bila renesančna graščina sezidana v sodobnem, do takrat nepoznanem renesančnem slogu. Ta je bil čisto drugačen od značilnih srednjeveških gradov, ki so svoja središča skrivali pred srednjeveškimi napadi Turkov. Enonadstropen objekt, ki je v obliki črke U, obdaja zaprt pravokoten atrij z arkadnim hodnikom. Grad Struga ima dva stolpa, v enem stolpu je kapela, ki pa je zapuščena. Obrambo objekta so predstavljali debeli zidovi treh bivalnih kril in prednja obrambna stena, na katero je nekdaj vodil lesen most. Grad ima velika okna, ki dopuščajo svetlobi v notranjost manjših in večjih soban gradu. Zunanji videz gradu Struga se od 16. stoletja do sedaj, z izjemo manjših dozidav, večinoma ni spremenil. Obiskovalcem gradu je na vpogled 10 do 12 sob gradu in v vsaki je predstavljen določen segment zgodovine. V pritličju gradu je na ogled grajska kuhinja, kovačija in kovnica denarja. V prvem nadstropju je na ogled Deželna pisarna, Lovski salon, Baročna jedilnica, Grajska sprejemnica, orožarna, spalnica in soba gradov doline reke Krke. Ogledi in gostije na gradu Struga so po predhodni najavi namenjeni zaključenim skupinam. Zgodovino gradu gostom predstavljajo na edinstven, poučen, aktiven in zabaven način. Programi Živega muzeja gradu Struga zajemajo team buildinge, različno igrane oglede, bogate zgodovinske gostije in slavja, oglede za vrtce in šole ter drugo.

Grad Turjak se nahaja na strmem pomolu v vasi Turjak, ki spada v občino Velike Lašče. Nekdaj je bil eden izmed najmogočnejših in najbolj znamenitih gradov na Kranjskem. Grad Turjak si je slavo pridobil v bojih s Turki. V pisnih virih se prvič omenja leta 1220, vendar naj bi nastal že v 10. ali 11. stoletju. Prvotni grad se je nahajal nižje od današnjega in od njega so ostale le še ruševine. Skozi vso zgodovino so bili lastniki gradu znana plemiška rodbina Auerspergi (Turjaški). Vrhunec njihove moči sovpada z obdobjem turških vpadov in obdobjem reformacije. Podoba sedanjega gradu prikazuje renesančno utrdbo iz 16. stoletja, ko je bil grad po potresu leta 1511 obnovljen. Takrat je dobil trikotno obliko, na vhodni strani sta dva okrogla stolpa, nasprotni stranici trikotnika pa se končujeta z okroglo bastiljo – volovskim stolpom. Obnova gradu je s presledki potekala od konca 2. svetovne vojne, najbolj intenzivno pa v letih od 2004 do 2006. V gradu Turjak si lahko ogledamo viteško dvorano, poročno dvorano, Dalmatinovo kapelo s freskami iz 15. stoletja, katoliško kapelo, volovski stolp, grajske ječe v stolpu in drugo. Stara grajska oziroma luteranska kapela je imela značaj javne cerkve in v njej je pridigal protestantski pisatelj in prevajalec Biblije Jurij Dalmatin. Na ogled je tudi razstava o Auerspergih in znameniti bitki pri Sisku. Vsako leto na gradu potekajo različne prireditve, na grajskem dvorišču se odvijajo lokostrelski turnirji in srednjeveške viteške igre. Grad Turjak je bil razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno dediščino. Pred gradom raste velika stara lipa, ki je zaradi starosti in obsega pomemben dendrološki spomenik. V svojih znamenitih delih sta jo omenjala že Valvasor in France Prešeren.

Grad Turn se nahaja nad vasjo Potoče, v bližini Preddvora na Gorenjskem. Sezidan je bil v 15. stoletju pod Novim gradom ali Pustim gradom, ki je eden najstarejših gradov na širšem predelu Kranja. Od njega pa so že v času Valvasorja ostale samo še razvaline. Grad Turn se v pisnih virih prvič omenja leta 1408. Med gradovi na območju Preddvora je imel v lasti največ posest, kar okoli sto kmetij. Ob koncu 15. stoletja so bili njegovi lastniki Celjski grofje. Kasnejši lastniki so se skozi stoletja velikokrat menjavali. Najbolj znani lastniki so bile družina Egkh, Dinzl in Urbančič. Nagrobnik družine Dinzl je vzidan v čelno fasado gradu. Iz družine Urbančič izhaja Josipina Turnograjska, ki je prva slovenska pesnica, skladateljica in pisateljica. Grad Turn je bil v posesti družine Urbančič do leta 1909, ko ga je kupil graščak Oton pl. Detela. Po koncu druge svetovne vojne je bil grad Turn skupaj s posestvom nacionaliziran, graščak Detela pa je bil pregnan. V kasnejših letih so se lastniki ponovno menjavali. V času pred letom 1948 so v zgradbi prebivale vojaške enote NOV in nato še JLA. V grad Turn so po letu 1948 sprejeli oskrbovance iz Doma slepih v Škofji Loki in Doma slepih na Okroglem pri Kranju. Grad Turn je bil v tistem času v precej slabem stanju, zato so ga v celoti prenovili. V letu 1975 je bil obnovljen, ker pa je bilo premalo prostora za vse prosilce, so začeli z gradnjo depandanse. Graščina je od leta 1996 poznana pod imenom Dom starejših občanov Preddvor. Ob gradu Turn se nahaja spomenik, ki so ga postavili v spomin Josipini Turnograjski. Tu je tudi kapelica, ki je posvečena Materi Božji in jo je v sredini 18. stoletja dal postaviti Ludvik Dinzl. Okoli gradu Turn je urejen park.

Grad Turnišče se nahaja v naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Je kulturni spomenik državnega pomena. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. V letih med 1876– 1878 pa je grad dobil tloris v obliki črke H. Grad Turnišče je imel nekdaj poleg lepo opremljenih sob tudi manjšo kapelo, ki je bila posvečena sv. Trem kraljem. Še vedno je zelo lep grajski park z izbranim drevjem, v njem pa je bilo tudi nekaj nagrobnikov psov, ki so pripadali rodbini Lippit. V gradu je z vojaškim štabom prebival cesar Franc Jožef I. od 4. do 5. septembra leta 1873, ko so potekali veliki vojaški manevri. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Bili so znana konjerejska družina, ki so se s svojimi kasači udeleževali mnogih dirk. Baron Ralf Waren Lippit je imel na gradu tudi veliko kobilarno. Znotraj gradu Turnišče je dal baron sezidati manjšo vilo v kateri sta prebivala njegova hčerka in njen mož, baron Hunker. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih.

Grad Tuštanj se nahaja med Zgornjim in Spodnjim Tuštanjem v Občini Moravče. Njegovo prvotno ime je Tuffstein, po nemškem izrazu za kamnino lehnjak. Grad v svoji notranjosti hrani originalno zbirko pohištva, urbarjev, porcelana, lončenih peči in drugega inventarja. Slikoviti grad Tuštanj je edini grad od šestih v Moravški dolini, ki je stalno poseljen, ni utrpel posledic rušenja ali požiganja, niti nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Na kamniti plošči z grbi nad vhodnim portalom objekta je letnica 1490, v sedanjo obliko pa je bil prezidan leta 1671. Lastniki gradu so bili plemeniti Lichtenbergi, v sredini 19. stoletja pa je z dedovanjem in porokami prišel v lastnino družine Pirnat. Objekt ima štiri trakte, ki imajo izstopajoče vogalne stolpe, znotraj pa je pravokotno dvorišče z vodnjakom in arkadnimi hodniki. Zunaj gradu Tuštanj stoji kapelica sv. Janeza Nepomuka iz 17. stoletja s freskami Frana Jelovška in Layerjevo oltarno sliko. V bližini vhoda v grad uspevata okoli sto let stara lipa in platana. Danes je del gradu kmetija, del pa je spremenjen v turistično atraktiven muzej. Njegova zgodovina je zelo bogata, saj se je v več kot 500 letih obstoja, v njem zvrstilo že več rodbin in z njimi povezanih zanimivih zgodb. Med njimi najbolj izstopa ta, kako je grad iz plemenih plemiških rok prešel v rod grajskega vrtnarja Luke Pirnata. V tej rodbini je ostala zgradba do današnjih dni. Ponudba gradu je pestra in zajema naslednje: nepozaben poročni dan – civilni in cerkveni obred v grajski ali navadni opravi, grajski kulturni večeri, organizacija prireditev ali seminarjev v edinstvenem grajskem ambientu, izvedba učnih delavnic za šole in vrtce, vodeni ogledi gradu, pri čemer za najavljene skupine postrežejo z domačimi dobrotami.

V Kamniku je ena izmed večjih kulturnih znamenitosti grad Zaprice. Nahaja se na vzpetini nad mestom in v davnini sta na njegovem mestu stala že prej dva gradova. Grad Zaprice so zgradili plemiči Dienger von Apecz. V prvi polovici 16. stoletja ga je dal na novo pozidati Jurij Lamberg. Prvotni srednjeveški grad je obdal z obzidjem z dvema stolpoma in ogelnimi pomoli. V Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 lahko še vidimo renesančni videz Zapric. Na gradu so se v 16. stoletju srečevali kamniški luterani, ki pa so jim bili prepovedani luterantski obredi v mestu po letu 1574. V 17. in 18. stoletju so grad Zaprice povečali in prezidali ter mu dali baročen videz. Grad je bil po letu 1945 nacionaliziran. Danes se v njem nahaja Medobčinski muzej Kamnik, ki so ga odprli leta 1961. V njem si lahko ogledamo občasne in stalne razstave. Lapidarij - zbirka kamnitih pričevanj človekovega delovanja od antike do danes se nahaja v pritličju gradu. Pred muzejem je na travnati površini muzej na prostem - etnografski muzej, ki prikazuje kašče iz Tuhinjske doline.

Grad Gewerkenegg se nahaja na manjši vzpetini v starem mestnem jedru Idrije. Renesančni grad je bil zgrajen v 16. stoletju za potrebe rudniške uprave in za skladiščenje živega srebra. V gradu je bil tudi center trgovanja z živim srebrom v Idriji. Grad so skozi stoletja preurejali in dograjevali. Dvoriščne fasade so v drugi polovici 18. stoletja poslikali s freskami, ki so sedaj obnovljene in rekonstruirane. Danes je na gradu Gewerkenegg sedež Mestnega muzeja Idrija, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine. Muzej je bil ustanovljen leta 1953. V njegovi oskrbi so kulturno-zgodovinski spomeniki, tehniški spomeniki, naravne znamenitosti in ohranjeni objekti iz druge svetovne vojne. V muzeju imajo stalno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Fotografije Idrije, razstavljeni dokumenti, karte ter originalni predmeti ponazarjajo rudarjenje skozi zgodovino, razvoj plavljenja lesa in gozdarstva. V geološki zbirki so predstavljeni minerali, živosrebrove rude, kamnine in fosili. Na gradu v poletnem času potekajo razne kulturne prireditve, ki privabijo mnogo domačih in tujih obiskovalcev.

Postojnska jama je ena izmed najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Sloveniji. Jamski dvorec je impresivna zgradba, ki se nahaja ob vhodu v Postojnsko jamo. Zgrajena je bila leta 1928 po načrtih Pietra Palumba, arhitekta iz Italije. Že pred vstopom v jamo zanimiva zgradba navduši mnoge obiskovalce. Jamski dvorec je kulinarični in prireditveni center, ki je bil prenovljen leta 2006 in sprejme do 1000 gostov. V pritličju Jamskega dvorca sta slovita Venecijanka in Dvorana stebrov, v višjem nadstropju je velika dvorana, ki se imenuje po prvem raziskovalcu podzemlja, Luki Čeču. Najnovejša pridobitev Jamskega dvorca so kongresne dvorane v najvišjem nadstropju, ki se imenujejo Pivka, Snežnik in Nanos. Jamski dvorec je primeren za organizacijo vseh vrst družabnih in poslovnih dogodkov, od novinarskih konferenc, programov team buildinga, seminarjev, protokolarnih sprejemov, poročnih sprejemov in drugo. V Kuhinji Jamskega dvorca gostom nudijo pestro kulinarično ponudbo, ki zajema slovenske kulinarične posebnosti, notranjsko-kraške jedi, dobrote srednje-evropske kuhinje, pa tudi sladkovodne in morske ribe ali divjačinske jedi. Nudijo tematsko obarvana doživetja, ki so srednjeveška, furmanska, notranjska, cesarska pojedina, meni Pasje grofice ali večerja beneških mask.

Jelendol je naselje, ki spada v občino Tržič. Do leta 1955 se je naselje imenovalo Puterhof. Leži ob reki Tržiška Bistrica. Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je k njegovemu razvoju največ prispevala družina Born. Dr. Carl Born je postal lastnik pretežnega dela gozdov z gradičem in žago v takratni občini sv. Katarina v Putrhofu leta 1902. Svojo posest je združil v skupni revir, imenovan Košuta. Področje povirja Tržiške Bistrice je bilo pred prihodom Juliusa Borna zaprta gozdnata dolina. Born je do svojega posestva leta 1895 najprej zgradil cesto, ki je potekala po izredno težkem terenu, skozi nov skalnat predor v Dolžanovi soteski. Naredil je tudi manjšo hidroelektrarno in gozdno železnico iz Jelendola proti Medvodju. V Jelendolu si danes lahko ogledamo slikovit gradič sv. Katarine, športno igrišče z lokalom, hiše in gospodarska poslopja. Tukaj je tudi izhodišče za izlete na Veliki vrh, Kladivo, Kofce, Mali Juhej, Veliki Juhej, Košutnikov turn in drugo. V bližnji okolici je Stegovniški slap, ki je lahko dostopen in primeren za ogled predvsem v vročih poletnih mesecih.

Kamna Gorica je zanimiva vas, ki se nahaja v Lipniški dolini pod obronki Jelovice. Za naselje so značilne stare fužinarske hiše s portali iz peračiškega tufa, številni mostički ter lesene rake ali vodni kanali. V Kamni Gorici so največje znamenitosti cerkev sv. Trojice, stara mežnarija, Kappusova graščina, rojstna hiša slikarja Matevža Langusa, zgradba rodbine Globočnik, rojstna hiša politika in pesnika dr. Lovra Tomana in drugo. Kappusova graščina se nahaja v bližini osrednjega vaškega trga z mogočno lipo in spomenikom žrtvam druge svetovne vojne v obliki plavža. Najbolj znani predstavniki rodbine Kappus pl. Pichelstein so naslednji: pravnik dr. Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein, misijonar Marko Anton Kappus, lovska pisca Vladimir in Anton pl. Pichelstein, Kappusova pa je bila tudi mati slovenskega razsvetljenca, podjetnika in mecena Žige Zoisa. Nad Kamno Gorico se ponosno dviguje farna cerkev sv. Trojice, ob njej pa je v neposredni bližini stara mežnarija. Do nje vodijo strme stopnice s trga Pod lipo, z vrha pa je čudovit razgled na naselje in okolico. Na pokopališču si lahko ogledamo nagrobnike znamenitih družin - Kappus pl. Pichlstein, rodbine Globočnik, rodbine Pesjak, rodbine Toman ter spomenik padlim žrtvam v prvi svetovni vojni.

Kamnik je eno izmed najstarejših in najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Nahaja se južno od Kamniško-Savinjskih Alp in je središče istoimenske občine. Zaznamujejo ga številne kulturne in naravne znamenitosti, ki privabljajo obiskovalce skozi celo leto. Stari grad stoji na Krniški gori (585 m) nad mestom. Omenja se že v 12. stoletju pod imenom Zgornji grad, ko pa so ga v 16. stoletju opustili, je začel propadati in je sedaj v ruševinah. Rodbina bavarskih grofov Andeških si je na slovenskem ozemlju pridobila obsežne posesti. V začetku 12. stoletju je imela tako v lastnini predele Gorenjske od prelaza Kozjak in Trojane pa vse do reke Kokre in Smlednika. Andeška posest je imela svoje središče v Kamniku, ki je tako postal v 13. stoletju eden izmed najbolj pomembnih krajev na Kranjskem. Leta 1202 se omenjata dva gradova, Spodnji grad, sedaj znan kot Mali grad in Zgornji grad, sedaj ruševine Starega gradu. Stari grad se uvršča med najstarejše gradove na območju Gorenjske. Pozidan je bil na predelu prazgodovinske naselbine visoko nad mestom in utrjen z obrambnim zidom. Lega na dominantni točki je omogočala lastnikom, da so imeli nadzor nad prometnimi potmi, ki so vodile iz Štajerske skozi Tuhinjsko dolino mimo Kamnika na Gorenjsko in Primorsko. V 13. stoletju je prišel grad v last koroške plemiške rodbine Ortenburžanov in kasneje Gallenbergov, ene najstarejših kranjskih plemiških rodbin. Leta 1450 je Stari grad postal deželno knežji fevd in potem so ga habsburški vojvodi dajali v najem. Leta 1511 je bil grad zelo poškodovan zaradi potresa, nato še zaradi požara. Najemnik Thurn se je zaradi tega najprej preselil v Kamnik, potem pa v naselje Križ. Razvaline Starega gradu niso dobro ohranjene. Zaradi posega v vzhodni del objekta, ko so po drugi svetovni vojni na ruševinah postavili planinsko kočo, so le na zahodnem območju platoja ohranjene razvaline nekdanjega gotskega gradu. Delno se je ohranilo tudi južno obzidje, kjer so vidni trije vhodi in strelne line. Na glavnem platoju je v osnovi ohranjen obrambni stolp, ki ima pravokotni tloris. Danes se na gradu nahaja Grajska terasa, ki privablja veliko obiskovalcev.

Grad Konjice je kulturni spomenik državnega pomena. Nahaja se na kopastem hribu nad Slovenskimi Konjicami, nad naseljem Zgornja Pristava in severnim vznožjem Konjiške gore. Grad je bil nekdaj ena najbolj imenitnih in največjih zgradb na območju Štajerske. Njegovi ostanki še vedno spadajo med najbolj pomembne grajske razvaline. Grad Konjice ima romansko jedro, ki je danes še komaj opazno. V zahodnem območju ruševin v spodnjih zidovih so razvidni romanski zidovi in romanski je še stolpič, ki stoji v sredini ruševin. Zidovje je večinoma iz gotskega obdobja. V to obdobje se še posebej uvrščata obrambni zidni plašč in mogočni peterokraki stolp, ki so ga v 14. stoletju prislonili k stanovanjski zgradbi. V kasnejšem obdobju so to zasnovo prizidavali s stanovanjskimi zgradbami, obod pa so utrdili s pasom renesančnih utrdb. Ena od njih je bastilja, ki ima kar okoli štiri metre debele zidove. Grad Konjice predstavlja značilno stavbo, ki se je iz manjše romanske zasnove postopoma razvila v obsežno grajsko zgradbo. Grad se v listini o ustanovitvi Žičke kartuzije prvič omenja v letu 1165, je bil pa zagotovo sezidan veliko prej. Konjiški gospodje so poznani kot prvi lastniki gradu, prvi se omenja Liupold I. v letu 1164. Ostanki nekdaj mogočnega gradu Konjice se v zadnjem času obnavljajo tako, da ga bodo zaščitili pred nadaljnjim propadanjem.

Galerija Božidar Jakac se nahaja v Kostanjevici na Krki. Ustanovljena je bila leta 1974. Tematsko se nagiba k ekspresionizmu. Začetki galerijske dejavnosti segajo v leto 1956, ko je bila v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Galerija Božidar Jakac ima sedež v prostorih bivšega cistercijanskega samostana, ki mu domačini pravijo Klošter ali Kostanjeviški Grad. Pred vhodom v samostan je čudovit lipov drevored, ki v poletnih mesecih nudi prijetno senco. Marijina cerkev in ob njeno južno steno prislonjeni križni hodnik predstavljata najstarejši del samostana. Cerkev je primer prehodnega stilnega obdobja iz sredine 13. stoletja. V 18. stoletju je bila barokizirana. Steno nad glavnim vhodom je leta 1737 poslikal Franc Jelovšek. V 19. stoletju je bil kompleks obsojen na propadanje. Najhujši udarec je samostan doživel, ko so ga leta 1942 požgali partizani. Leta 1956 pa se je porušil še cerkveni zvonik. Obnova spomenika se je začela kmalu po vojni, pod vodstvom Franceta Steleta, in poteka še danes v okviru skupine ljubljanskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. V galeriji so stalne razstave Jožeta Gorjupa, Toneta Kralja in Božidarja Jakca. Sčasoma, z obnovo prostorov, se je galerija razširila še na razstave Franceta Kralja, Zorana Didka, Franceta Goršeta in Janeza Boljke. Posebej zanimiva je umetnostna zbirka starih mojstrov iz bližnje kartuzije Pleterje. Galerija je poznana tudi po mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva, ki se je začel leta 1961 na pobudo Jakoba Savinška in Janeza Lenassija in je potekal na štirih lokacijah po Sloveniji. Za kostanjeviško je glede na razpoložljivi material značilno oblikovanje skulptur v hrastovem lesu. Konec osemdesetih je Forma viva prenehala delovati, nato je bila spet oživljena leta 1998, sedaj pa načrtujejo njeno delovanje vsaki dve leti. Lamutov likovni salon je dislocirana enota galerije. Nahaja se v nekdanjem ministerialnem dvorcu v starem jedru na otoku Kostanjevice na Krki. Posvečena je grafiku in slikarju Vladimirju Lamutu. Tukaj potekajo začasne razstave in druge kulturne prireditve.

Kubed je slikovito gručasto naselje, ki spada v Mestno občino Koper. Domačini imenujejo kraj Čubed. Od Kopra je vas oddaljena približno 15 kilometrov. Hiše v nizih ležijo na prisojnem pobočju pod vzpetino Grad, na kateri se je ohranil del srednjeveške utrdbe. V pisnih virih se prvič omenja že leta 1067 in sicer v darilni pogodbi, s katero je nemški cesar Henrik IV. vas podaril freisinški cerkvi. Utrdba v Kubedu je nastala ob stari postojanki iz 11. stoletja, ki je nadzorovala pot mimo nje proti Buzetu. Utrdba s tremi stolpi je lahko edina sprejela večje število konjenikov in vojakov. V obdobju gradiščanske vojne je utrdba že propadala. Notranjost utrdbe je bila pozidana, ohranjeno je skoraj celotno obzidje in dva stolpa. Stolp ob vhodu je bil nadzidan in spremenjen v zvonik bližnje cerkve svetega Florjana. Konec devetdesetih let 20. stoletja je bil zvonik v celoti obnovljen in prezentiran pod vodstvom takratnega Medobčinskega zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine Piran. Drugi ohranjeni stolp in obzidje sta prepuščena nezadržnemu propadanju. Glede na velikost utrdbe sta lastnici zgradb v njej Mestna občina Koper in Rimskokatoliška cerkev. V 19. stoletju je imel Kubed več gostiln, mlin in torkljo v Mostičju na Rižani. Na griču čisto na samem robu stoji srednjeveška cerkev svetega Martina, ki izvira iz leta 1860. Po pomladi narodov so v Kubedu organizirali avgusta leta 1870 tabor, katerega pobudnik je bil Franjo Ravnik, predsednik pa je bil dr. Karel Lavrič. Takrat so Istrani zahtevali Zedinjeno Slovenijo, nižje davke, uvedbo slovenščine v urade in šole ter slovensko glavno šolo v koprskem okraju. Vas je 14 let kasneje dobila čitalnico, nekaj let kasneje pa Pevsko in bralno društvo. Tukaj se je leta 1913 rodil znani slovenski istrski duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič. V kraju sta živela tudi narodni buditelj in učitelj Anton Mihec – Tone in pevovodja Jože Jakomin, ki je bil tudi prvi oskrbnik in graditelj Tumove koče na Slavniku.

Grad Tabor se nahaja na manjši vzpetini nad Laškim, ob vznožju Huma. Od tukaj je čudovit razgled na mesto in okolico. Grad Tabor je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1145. Kasnejša pričevanja dokazujejo, da je bil v lasti Celjskih grofov, ki so v njem občasno prirejali viteške igre in lovske prireditve. Leta 1487 so grad Tabor požgali Turki in nato so ga v 16. stoletju predelali v protiturški tabor, od koder izvira tudi njegovo ime. Po koncu vpadov Turkov je trdnjava dolga stoletja samevala in propadala. Grad Tabor je celovito prenovo doživel v letih med 1984 in 1988. Pravokotni južni stolp je bil stanovanjski objekt z vhodom v prvem nadstropju. Skupaj z obzidjem je romanski. Okrogli stolp je rezultat renesančne obnove, ki ni prizadela osnovne zasnove zgradbe. Danes je v gradu Tabor restavracija Pavus, kjer lahko poskusimo kulinarične dobrote in grajska vina. Na Gradu Tabor Laško poskrbijo tudi za izvedbo uradnega dela poroke in poročno slavje. Poročna dvorana z galerijo za svate, nevestin bar in vinoteka se nahajajo v okroglem stolpu. Notranje grajsko dvorišče Prostor za grajskim obzidjem pa se lahko spremeni v vinski ali kulinarični dogodek, koncertno dogajanje, otvoritev, slavnostni sprejem in drugo.

Laško je manjše slikovito mesto, ki se nahaja na Štajerskem, okoli 10 km od Celja. Mesto ima dolgo zgodovino, saj najdbe pričajo že o keltski in rimski naselitvi. V pisnih virih je bilo Laško prvič omenjeno leta 1227 in spada med najstarejše trge na območju Slovenije. Hkrati je bil kraj sedež ene izmed zelo starih slovenskih prafar. Na svojem pomenu je Laško izgubilo, ko so celjsko posest podedovali Habsburžani, znova pa se obudi z južno železnico in z njo povezanim razvojem rudarstva, laških in rimskih toplic ter pivovarništva. Skozi Laško teče reka Savinja, ki mesto deli na desni in levi breg. Nad starim trškim jedrom se ponosno dviguje Hum, novejši del mesta pa krasita Malič in Šmihel. Graščina lilijskih – občinska stavba je najmlajša med starimi zgradbami v Laškem. Svojo mogočnost ji je dal grof Janez Vajkard Vetter von der Lilie na kar opozarja rodbinski grb z letnico 1676. Znotraj graščine je čudovito dvorišče z zanimivim vodnjakom. Vrh stopnišča lahko vidimo spominsko jurkloštrsko ploščo, ki je bila nekdaj vzidana na kartuzijanskem samostanu v Jurkloštru in spominja na Leopolda VI. iz leta 1208.

Lendava se nahaja na skrajnem severovzhodu Slovenije. Mesto z okoli 4000 prebivalci leži pod obronki Lendavskih goric. Največje znamenitosti v mestu so lendavski grad, kapelica sv. Trojice, židovska sinagoga, kulturni dom, evangeličanska in katoliška cerkev, stare zidanice na griču Novi Tomaž in židovsko pokopališče. Lendavski grad naj bi stal nad mestom že v 12. stoletju. Sedanji dvorec je dal zgraditi knez Esterhazy med leti 1712 in 1717. Lendavski grad je narejen v obliki črke L, v čast takratnemu cesarju Leopoldu. V 19. stoletju so grad temeljito predelali in obnovili. Značilni so visoki zunanji oporniki in mansardna streha. V lendavskem gradu deluje od leta 1973 zavod Galerija-Muzej Lendava. V grajskem poslopju si lahko ogledamo naslednje stalne zbirke: Oloris, arheološka razstava pozne bronaste dobe, Grad na preži, replike hladnega in strelnega orožja, vojaške opreme, zastav in drugih rekvizitov, kultura hetiškega ljudskega tekstila, lapidarij, spominska soba kiparja Györgya Zale, spominska soba akademskega slikarja in grafika Štefana Galiča, zbirka zemljevidov, podstrešna galerija in drugo. Ogledamo si lahko tudi razstavo likovnih del, nastalih na Mednarodni likovni koloniji v Lendavi.

V Kobilarni Lipica obiskovalcem nudijo ogled kobilarne. V ogled je vključena predstava klasične šole jahanja, ogled treninga klasične šole jahanja, ki sta odvisni od urnika, ogled hleva za dresurne konje (Abrihtunga), ogled ponijev, ki jih lahko jahajo otroci, ogled hipodroma, ogled hlevskega kompleksa Na Borjači, ogled muzejske zbirke kočij, ogled graščinskega kompleksa z osrednjim dvoriščem Hofom in ogled Velbance - osrednjega hleva. Predstavo klasične šole jahanja je mogoče videti od meseca aprila do oktobra ob torkih, petkih in nedeljah ob 15 uri. Ogled treninga klasične šole jahanja je na ogled vsak dan, razen v ponedeljkih, od meseca aprila do oktobra, med 10 in 12 uro. Poleg tega lahko vidimo tudi kapelo sv. Antona, kjer potekajo poročni obredi, galerijo Avgusta Černigoja, kamniti vodnjak Fontana in drugo. Vodič slikovito in podrobno razloži zgodovino Kobilarne Lipica, predstavi pasmo Lipicanca, nastanek in razvoj pasme, lastnosti konja, linije in rodove, šolanje konj, športne dosežke in mnoge druge zanimivosti. V območju starega jedra je Velbanca za graščino najstarejši objekt. Velbanca je skozi čas ohranila svojo funkcijo hleva za plemenske žrebce. Graščina je sezidana v obliki črke L in je nastala na osnovi renesančne rezidence. Kapela je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, ki je med drugim tudi zaščitnik proti boleznim živine.

Litija je mesto, ki se je razvilo iz nekdaj pomembne brodarske postojanke na reki Savi. Po njej je nekoč potekala pestra trgovska pot med Ljubljano, Trstom in Hrvaško. Litija se prvič omenja leta 1145, trške pravice pa je dobila v 14. stoletju. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952. Pravokoten vzdolžen Valvazorjev trg se nahaja v starem mestnem jedru. Na njegovem zahodnem delu je dvorec Turn ali Farbarjev grad iz 16. stoletja. Dvorec je močno prezidan, na njegovem pročelju se je ohranila sončna ura. Na vzhodni strani trga je župnijska cerkev sv. Miklavža. V bližini trga si lahko ogledamo tudi naslednje znamenitosti: spomenik padlim v 2. svetovni vojni, ki je delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika, doprsni kip Franca Poglajna, Jožeta Borštnarja in drugo. Prvi most čez reko Savo so zgradili leta 1852. Mesto je industrijsko, trgovsko, kulturno in upravno središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razgibana pokrajina v občini Litija ponuja mnoge možnosti za rekreacijo in izletništvo. Najbolj znane pohodniške prireditve so Oglarska pot na Dolah pri Litiji, Levstikova pot od Litije do Čateža in pohod Od cerkvice do cerkvice na Polšniku, ki povezuje okoliške hribe in cerkve.

Grad Logatec se nahaja ob glavni cesti v starem jedru Gorenjega Logatca. Leta 2007 so ga razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ob utrjeni renesančni graščini se razprostira Grajski park Vitez z grajskimi lipami, športnimi objekti in priljubljeno Grajsko kavarno. V zgodovinskih virih se v 13. in 14. stoletju omenjajo logaški vitezi in zaradi tega je Janez Vajkard Valvasor sklepal, da je grad Logatec – Loitsch nekdaj stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Sedanjo grajsko stavbo je dal pred letom 1580 sezidati idrijski upravnik Urban Ainkhurn, ki je bil graščak na Hošperku in Ljubeku. Današnjo podobo dvonadstropnega dvorca s pravokotnim tlorisom, imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom in z vogalnimi stolpi mu je v prvi polovici 17. stoletja dal knez Janez Anton Eggenberg. Knez Janez Sigfried Eggenberg je leta 1717 grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je grajski kompleks dvakrat zastavil svoji ženi Mariji Tereziji. Grof je umrl zelo zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je leta 1779 poravnal njegov dolg, nato so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev Jama pri Postojni in Logatec. Po njegovi smrti leta 1809 je posestvo podedoval njegov sin Filip. Po njegovi smrti leta 1810 je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici Fagan. Leta 1826 ga je vrnila svojemu možu pod pogojem, da prevzame vse dolgove. Gospostvo je bilo zaradi prezadolženosti prodano na dražbi, kjer ga je kupila Zofija. Leta 1846 je grad Logatec odkupil knez Windischgrätz, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. V času po drugi svetovni vojni je bila graščina nacionalizirana, v njej so bili dolgo časa prostori vzgojnega zavoda za mladino. Leta 2003 je upravljanje z grajskim kompleksom prevzelo Športno turistično in kulturno društvo Grajski park Logatec s partnerji. Od takrat na gradu Logatec in v grajskem parku potekajo velika obnovitvena dela, ki so v skladu s smernicami Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. V njem bodo med drugim pripravili restavracijo, poročno dvorano in vinsko klet.

Mali grad se nahaja na razglednem robu pod izvirom Unca iz Planinske jame, nad nekdanjo cesto in na robu naselja nad Kačjimi ridami. Planinska jama se je zaradi njegovega imena nekdaj imenovala Malograjska jama. Za spomenik lokalnega pomena je bil razglašen leta 1984. Mali grad ali Ravbarjev stolp je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, od katerega se je do danes ohranil le še večnadstropni valjast stolp. Notranjost zaznamuje gotsko obokan prostor z zvezdasto rebrastim stropom. Na dvorišču stoji opuščen vodnjak. Ohranjeni ostanki gradu, ki je prvotno varoval staro uveljavljeno jamborsko pot med notranjostjo in obalo, so gotski in sodijo v 14. stoletje. Rene de Albibus je v zapiskih leta 1321 omenjen kot njegov lastnik. Med kasnejšimi lastniki je najbolj znan vitez Erazem Rauber. Po rodbini Ravbarjev se imenuje tudi Ravbarjev stolp. Polihistor Janez Vajkard Valvasor je grad v topografiji Slavi vojvodine Kranjske že omenjal kot razvalino, vidni so sledovi palacija, nanj prislonjene četverokotne stavbe in v tlorisu okroglega štirinadstropnega stolpa. Medtem ko je del gradbenega gradiva služil za zidanje dvorca Hašperk, je obstoječi stolp bil na prelomu 19. in 20. stoletja po zaslugi knezov Windischgraetz zaščiten s streho. Planinska jama, ki se nahaja v bližini, velja za največjo vodno jamo v Sloveniji.

Betnavski dvorec se nahaja na južnem robu mesta Maribor. Območje Betnave poleg čudovitega dvorca nudi še veliko več. Obiskovalci lahko uživajo v bližnjem Betnavskem gozdu, se preizkusijo v Pustolovskem parku Betnava, si ogledajo Čebelarski center ter se sprostijo v savnah in masažah Hotela Betnava. Betnavski dvorec predstavlja eno najlepših baročnih arhitektur Podravja. Prvotno poslopje je bilo zgrajeno že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki so bili grofje Betnavski, po katerih je stavba tudi dobila ime. V tistem času je bil to renesančni grad, ki je imel štiri obrambne stolpe in obrambni vodni jarek. Grad je konec 16. stoletja, ko je bil v razcetu protestantizem, za krajši čas postal protestantska kapela s pokopališčem. Mogočna stavba je leta 1685 pogorela, obnavljali so jo med leti 1730 in 1780. Pri obnovi so se zgledovali po tedaj na Dunaju modernem poznobaročnem florentinskem slogu. Betnavski dvorec tako zaznamuje izredno skladna arhitektura. Od leta 1863 je bil poletna rezidenca mariborsko – lavantinskih škofov. Na zahodnem delu stavbe stoji kapela svetega Križa. Bogato oblikovano dvoramno stopnišče pelje v osrednjo dvorano, ki je okrašena s poznobaročnimi stropnimi freskami. V Betnavskem dvorcu je sedež muzeja mariborske nadškofije, obkroža pa ga urejen park, ki je bil v času 19. stoletja zasnovan v angleško – krajinskem slogu. V parku se obiskovalci lahko sprehajajo in uživajo ob pogledu na očarljiv dvorec. Območje Betnavskega dvorca je bilo poseljeno že v prazgodovinskem obdobju, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe.

Mariborski mestni grad je ena izmed najbolj imenitnih stavb v Mariboru. V njem je danes Pokrajinski muzej Maribor. Na fasadi so postavili so ploščo v spomin Franju Bašu, ki je organiziral muzej in arhiv. Mariborski mestni grad krasijo različna gradbena in stilna obdobja. Friderik III. ga je dal zgraditi v letih od 1478 do 1483, da bi utrdil mestno obzidje zaradi grozečih turških napadov. Kasneje so ga spremenili v fevdalno bivališče. Na zahodni strani mariborskega gradu je čudovito baročno stopnišče iz let 1747 in 1759. V severovzhodnem vogalu se vzhodna grajska fasada zaključuje z grajsko bastijo, ki je predstavljala obrambno točko ob mestnem jarku. Je delo gradbenika Domenica dell' Allio iz let 1556 do 1562. Na severozahodnem delu lahko vidite mogočen stolp. Loretska kapela ob južni fasadi je nastala med letoma 1665 in 1675. Viteška dvorana oziroma slavnostna dvorana predstavlja osrednji prostor Mariborskega gradu. Na stropu lahko vidite podobo konjeniške bitke med turško in krščansko vojsko, ki jo je leta 1763 naslikal graški slikar Johann Gebler. Tukaj je imel leta 1847 koncert znan madžarski skladatelj in pianist Franz Liszt. V gradu so prebivale tudi številne znane osebnosti kot so cesarica Marija Terezija, cesar Leopold I. in Karel VI., papež Pij VI., ruski car Pavel I. ter mnogi drugi.

Marija Gradec je manjše naselje, ki spada v Občino Laško. Razteza se ob sotočju potoka Lahomnice in reke Savinje. Od Laškega je Marija Gradec oddaljen okoli kilometer in pol. Največja krajevna znamenitost je cerkev Matere Božje in dvorec Gradec. Marijagraška cerkev stoji na razglednem skalnem gričku nad naseljem. Cerkveno notranjost krasijo ohranjene freske, ki jih odlikujejo gotske in renesančne prvine ter so prava redkost v slovenskem prostoru. Sakralno stavbo z enotno zasnovo brez delitve na ladjo in prezbiterij so začeli gradili leta 1505, dodatno pa so jo dogradili še v 17. stoletju. Iz tega obdobja je tudi glavni oltar, ki ga krasi kip Karmelske Matere z Jezusom v naročju. V 18. stoletju so bile ob vznožju griča zgrajene štiri baročne kapele, ki so posvečene Marijinemu vnebovhodu, Kristusu, srcu Jezusovemu in svetemu Petru. Ob kapelah je bilo tudi zahvalno znamenje z Marijinim kipom, ki so ga kasneje prenesli pred cerkev sv. Martina v Laško. Nedaleč od Marijagraške cerkve se nahaja dvorec Gradec, ki se je nekdaj imenoval Hof zu Graz. Dvorec je s podzemnim tunelom povezan s cerkvijo Matere Božje. V srednjem veku naj bi skozi dvorec Gradec vodila cesta, tedanjim lastnikom pa je služil tudi kot mitnica za pobiranje davkov. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1444, ko sta ga kneza Ulrik in Friderik (Celjska grofa) podarila Janezu Mausereitherju, ki je bil kancler celjskih grofov in ustanovitelj špitala v Laškem. Kasneje je bil podarjen jurklošterskim kartuzijanom in je bil v njihovi lasti do leta 1578. Dvorec Gradec je potem zamenjal veliko lastnikov. Med leti 1843 in 1846 je bil bolnišnica za delavce, ki so v obdobju Marije Terezije tukaj mimo gradili železnico. Leta 1846 je takratni lastnik postavil dve cementarni, ki sta delovali vse do leta 1928. Odvetnik dr. Ivan Jacobi je poznan kot zadnji predvojni lastnik, po koncu druge svetovne vojne pa je prešel v last bratov Kopač, ki sta imela delavnice lesne stroke. Leta 1993 je postala lastnica dvorca Gradec družina Čater, ki je v njem po dolgoletni prenovi uredila priznano gostišče.

Mesto Mengeš se razprostira na zahodnem območju Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Kraj predstavlja središče občine Mengeš, ki poleg Mengša vključuje še naselja Topole, Loko pri Mengšu in Dobeno. Mengeš je industrijsko središče z manjšimi obrati živilske in tekstilne industrije, ki je poznano tudi po glasbilarstvu, najbolj po izdelovanju harmonik. Stari grad Mengeš se nahaja na razglednem griču Gobavica nad Mengšem. Stavba je propadla že konec 15. stoletja. Grad Mengeš se kot Meingosburg posredno prvič omenja leta 1154, ko se omenja vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša. Grad je v pisnih virih prvič omenjen šele leta 1250. V 14. stoletju so bili lastniki gradu Mengeš goriško – tirolski grofje, potem Habsburžani, ki so grad dajali v fevd različnim plemiškim rodbinam, kot so gospodom Osterwitzom, Gallenbergom, Hohenwarthom in ostalim. Utrdba v času svojega obstoja ni bila nikoli upodobljena. Samo okvirno je nekdanja zasnova razvidna iz topografske skice, ki jo je posnel arhitekt Peter Fister leta 1967. Objavo je spremljalo tudi besedilo, kjer se omenja dvoje s tremi obrambnimi jarki ločenih ter z rušo poraslih platojev, toda ostanki zidovja so vidni le na severnem, večjem, delno sekundarno izravnanem, medtem ko so na južnem delu delno ohranjene razvaline grajske kapele svetega Lovrenca. Poleg tega se omenjajo tudi temelji polkrožne zgradbe ob njej, za katere se sodi, da predstavljajo ostanek dodatne, mlajše, renesančne utrdbe.

Mengeš je zanimivo mesto, ki se nahaja na zahodnem območju Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Kraj je središče občine Mengeš, ki poleg Mengša zajema naselja Topole, Dobeno in Loko pri Mengšu. Je industrijsko središče z manjšimi obrati živilske in tekstilne industrije. Znan je po glasbilarstvu, najbolj po izdelovanju harmonik. Spodnji (Staretov) grad se s spremljajočimi gospodarskimi poslopji nahaja ob vzhodnem vznožju hriba Gobavice, na manjši vzpetini na desnem bregu potoka Pšata, v zahodnem območju Mengša. Nekdanji stari grad je v zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za bivanje, prav tako je bila posest tudi že zelo razdrobljena. Spodnji (Staretov) grad je nadstropna graščina, ki je bila sezidana v letih od 1625 do 1630, prezidana pa leta 1840. Mengeški dvor je dal pozidati Leopold Raumschüssel na zemljišču, s katerega je bil prej nagnal nekaj kmetov. Leopold je bil naslednik dela nekdanje mengeške posesti. Graščina je od druge polovice 17. stoletja dalje zamenjala veliko lastnikov. Spodnji (Staretov) grad je bil v času med 1837 – 1939 v lasti rodovine Stare, nato jo je dobil v last Lojze Kanc, v vojnem času pa so vso posest zaplenili Nemci. Po koncu druge svetovne vojne je bila graščina podržavljena, v letu 1948 pa je bila dodeljena Državnemu posestvu Jablje – Mengeš – Križ. Danes so v njem stanovanja potrebna obnove, čez cesto pa se na urejenem grajskem vrtu nahaja lokal. Spodnji (Staretov) grad ima piramidasto streho, pritličje je okrašeno z vodoravnimi rustičnimi pasovi, nadstropje stavbe je členjeno s pilastri. Na južni fasadi dvorca je klasicističen portal. Ob Staretovem gradu stoji več gospodarskih poslopij. Staretov grad, grajski mlin in park Staretovega gradu je bil leta 2011 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Metlika ima zanimivo staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine Bele krajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Metlika predstavlja kulturno, upravno in gospodarsko središče severovzhodnega območja Bele krajine. Metliški grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1456, toda po svoji zasnovi je dokaj starejši. V obrambi Kranjske pred turškimi vpadi v 15. in 16. stoletju je skupaj z mestom igral ključno vlogo. Stavbo je v letih 1705 in 1790 prizadel požar in grad je po obnovi, ki na Valvasorjevem bakrorezu izgleda še kot trdnjava, dobil videz udobne mestne rezidence. Prvi lastniki Metliškega gradu niso poznani. V 16. stoletju je bil v lastnini grofov Alapi, potem Frankopanov in nato zagrebškega kapitelja. Grad je leta 1792 kupil krčmar Jožef Savinšek iz Ljubljane, toda njegovi nasledniki so ga leta 1899 prodali. V kasnejšem času se je zamenjalo še več lastnikov in uporabnikov, dokler ni v njem leta 1951 dobil prostore Belokranjski muzej. Poleg muzeja s stalnimi zbirkami in Ganglovim razstaviščem se v bližini Metliškega gradu nahaja zbirka Slovenskega gasilskega muzeja. Iz dvorišča gradu se lahko vstopa v grajsko klet, poročno sobo, Turistično informativni center, vinogradniško zbirko ali na ogled lapidarija pod arkadami. V poletnem času je Metliški grad prizorišče kulturnih prireditev, ki so poznane pod imenom Pridi zvečer na grad. Sredi meseca maja pa poteka tridnevna prireditev, ki se imenuje Vinska vigred. Pred vhodom v Metliški grad se nahajajo doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev.

Minoritski samostan Olimje (Grad Olimje) se nahaja v naselju Olimje pri Podčetrku, ob vznožju Kozjanskega hribovja. Od term Olimje je oddaljen le slabe štiri kilometre. Grad je bil zgrajen v začetku 11. stoletja. Leta 1663 so ga prevzeli pavlinski menihi, ki so prišli iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so v njem ustanovili samostan in mu dodali baročno cerkev. Po tem obdobju so se menjavali različni lastniki. Manjši bratje Sv. Frančiška ali minoriti so dobili v last svetišče in župnijo leta 1990. Ti so nato avgusta 1999, po 217 letih, ponovno oživili samostan. Danes skrbijo za romarje in turiste, ki si pridejo ogledat samostan, baročno župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja in lekarno. Zaradi velikega povpraševanja po domačih izdelkih so uredili tudi domačo lekarno. Lekarna je med tremi najstarejšimi v Evropi. V njej so ohranjene freske, ki jih je naslikal Antor Lerhirger iz Rogatca. V bližini je zeliščni vrt. V cerkvi je najlepši del njen oltar, ki je posvečen Mariji Vnebovzeti in je hkrati tudi eden najlepših slovenskih baročnih oltarjev. Tu se nahajajo tudi edine ohranjene baročne dvomanuelne orgle iz leta 1764, ki jih je izdelal celjski orglar Janez Frančišek Janečk. Nasproti minoritskega samostana Olimje in njihove lekarne je Čokoladnica Olimje, ki je zaradi svojih sladkosti priljubljena izletniška točka med turisti iz Slovenije in cele Evrope. Do nje vodi idilična potka. Njihova tradicija izdelovanja čokolade sega v 19. stoletje. V njihovi proizvodnji ročno izdelujejo čokoladne personalizirane bombone, čokoladne kovance, male čokolade za ob kavi, praline, takšne in drugačne praznične izdelke iz temne in svetle čokolade, s sadjem, kokosom, in še kaj bi se našlo. Vsaki skupini, ki se predhodno najavi, predstavijo njihovo zgodovino in kratek opis čokolade in pralin ter jih pogostijo s mlečno čokoladico. Čokoladnica je odprta vsak dan od 10. do 17. ure. Med bližnje znamenitosti sodi tudi cerkev Device Marije na Pesku. Okolica je je prepredena z vinskoturistično cesto, ob kateri so kmečki turizmi in kmetije, ki postrežejo z domačimi kmetijskimi pridelki.

Soboški grad, renesančni dvorec, se nahaja v najsevernejšem mestu Slovenije, Murski Soboti. Obdan je z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Dvorec izhaja iz 2. polovice 16. stoletja. Verjetno je tu že sredi 13. stoletja stal t.i. belmudski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od kraja Murska Sobota. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot upravno središče ozemlja Belmura. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. V drugi polovici 14. stoletja je postala lastnica dvora rodbina Széchy. Leta 1687 je kupil grad Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Sedanja podoba dvorca izvira večinoma iz prve polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Vzhodno ali mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz druge četrtine 18. stoletja. Izmed prostorov je najlepši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

Muta je manjše naselje z dvema jedroma, Zgornjo in Spodnjo Muto. Muta leži v osrednjem delu Dravske doline, na severovzhodnem območju Slovenije. Obsega hriboviti svet vzdolž državne meje in dolino ob reki Dravi s terasami in ravninskim svetom, ki sega do vznožnih obronkov hribovitega zaledja. Tradicija železarstva je vidna v Spodnji Muti – ostanki stare kovačije in v sosednjih Vuzenici in Gortini. Na Spodnji Muti so našli tudi ostanke rimske ceste. Kraj je dobil ime po mitnici na križišču cest med Štajersko, Koroško in Mislinjsko dolino. Naselje je bilo omenjeno že leta 1302 kot trg. Ob župnijski cerkvi sta po letu 1490 nastala gradova, po letu 1606 se je mitnica iz doline preselila v Zgornjo Muto. Grad nad reko Bistrico je vse do 16. stoletja varoval naselje ter promet iz Koroške na Štajersko. Plemiči so trdnjavo kasneje zapustili in se preselili v mestno graščino Kienhofen v Zgornji Muti. Zgradbo iz leta 1510 so večkrat prenavljali in danes ima bidermajersko okrasje. V njej sta sedež občine ter Kovaško livarski in gasilski muzej. Muzej prikazuje več kot 400-letno tradicijo livarstva, kovaštva in gasilstva na Muti. V Zgornji Muti se nahaja tudi župnijska cerkev svete Marjete. Oprema v notranjosti je baročna iz 17. stoletja. V fasadi cerkve v zunanjem delu je vgrajenih več nagrobnikov in najstarejši izmed njih je iz leta 1595. Na odcepu z glavne ceste v Spodnjo Muto se nahaja slikovita cerkev Janeza Krstnika iz 13. stoletja, ki se uvršča med najstarejše kulturne spomenike na Slovenskem.

Grad Negova ima status kulturnega spomenika državnega pomena. V Pristavi na grajskem dvorišču je urejen Turistično-informacijski center in restavracija, kjer obiskovalci lahko uživajo ob pogledu na grad ter v domači kulinariki in pijači. Vstop na dvorišče gradu Negova je prost. Notranjost gradu si je možno ogledati v spremstvu vodnika ob 12.00 in 15.00 uri od aprila do oktobra, in sicer od četrtka do nedelje. Grad Negova se v pisnih virih prvič omenja v letu 1425 kot vest Negaw. Prvi lastniki grajske posesti so bili koroški vojvode Spanheimi, ki so nato grad okoli leta 1120 podarili Šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Leta 1431 je grad prešel v last viteške družine Perneških iz Gornje Štajerske. Njegov prvi lastnik je bil Wilhelm Perneški, potem pa sin Jernej Perneški, ki se je vojskoval z Ogri v 15. stoletju. Grad Negova je bil po letu 1543 in vse do druge svetovne vojne v lasti plemiške družine Trautmannsdorf. Grad Negova je sestavljen iz treh arhitekturnih kompleksov. Stari grad je najstarejši del gradu, ki izvira iz druge polovice 14. stoletja in še ni obnovljen. Ob koncu 15. stoletja, ko so se končali boji z Ogri, so ga povečali. V notranjščini južnega trakta se nahaja 80 m studenec. Notranje dvorišče gradu izvira iz poznogotskega obdobja, stopnišče pa je renesančno. Stari grad so najbolj povečevali v letih med 1605 in 1617. Zaradi tega se nad vhodom v stari del nahaja letnica 1617, ki je poleg znamenite Matjaževe krogle (Kralj Matjaž). V tem predelu je tudi t.i. Turška glava. Drugi del gradu je novi grad, ki ga je leta 1615 dal sezidati Maximilian von Trautmannsdorf. Današnjo podobo je grad Negova dobil leta 1633, ko je bilo urejeno še zunanje dvorišče. Tretji del gradu predstavlja Predgradje, kjer je bilo gospodarsko poslopje z dvema stolpoma in poznorenesančnimi portali. V poslopju so se nahajale sobe za služničad, delavnice in konjski hlevi. Cel grad je obdajalo obzidje in strelne line ter trije dvižni mostovi, ki so varovali grad pred sovražnimi napadi. Po koncu druge svetovne vojne je grad Negova prevzela Banska uprava, potem so bila nekaj časa v njem stanovanja.

Novi grad se nahaja na poti proti sv. Jakobu. Sv. Jakob je majhna cerkvica na razglednem obronku Potoške gore nad Preddvorom. Takoj na začetku poti proti sv. Jakobu je odcep in do tja je le 10 minut. Novemu gradu pravijo tudi Pusti grad.

Grad Grm se nahaja na obrobju Novega mesta. Je mogočna stavba, ki jo počasi najeda zob časa. Grad je bil sezidan leta 1586. Njegov lastnik je bil Krištof Mordax. Najstarejši del poslopja tvori kvadraten stolp in desno od njega prvotno pritličen trakt. Zaradi turških napadov je imel stolp poleg bivanjske tudi obrambno in opazovalno vlogo. Grad je doživel večje spremembe leta 1636. Takrat je bil pozidan severni trakt levo od stolpa in oba stranska trakta. Stavba je dobila v tlorisu pravokotno obliko z osrednjim dvoriščem, ki ga obdajajo trakti z arkadnimi hodniki v nadstropju in pritličju. Grajski park je bil zasnovan v začetku 18. stoletja. Grad Grm je tako počasi izgubil prvotno obrambno in trdnjavsko funkcijo ter postal čudovit primer poznorenesančne oziroma zgodnjebaročne arhitekture. Spremenil se je v udobne in razkošne bivalne prostore tedanjih lastnikov. Podobo iz 18. stoletja je grad Grm ohranil vse do 19. stoletja. Zid na južni strani so takrat nadomestili z zidanim nadstropnim traktom. V osemdesetih letih 19. stoletja je poslopje doživelo spremembe, ki so žal uničile njegov videz. Predelan je bil tudi grajski park in spremenili so okolje gradu. V gradu Grm je danes Zgodovinski arhiv Ljubljana in Zavod za varstvo kulturne dediščine. Na lesenih vratih je grb. V parku lahko vidimo vodnjak in jezerce z lokvanji.

Ormož je mesto, ki leži pod obronki Slovenski goric in je središče Občine Ormož. Mesto ima pestro zgodovinsko preteklost. Ime kraja se prvič omenja leta 1273. Spada med lepša slovenska mesta, ki jim je uspelo ohraniti svoje kulturne posebnosti. Največji znamenitosti v Ormožu sta cerkev sv. Jakoba in Ormoški grad. Grad je leta 1278 dal zgraditi Friderik Ptujski za obrambo pred Madžari, kasneje pa je bil v lasti mnogih plemiških družin. Ormoški grad je bil od mesta ločen z obzidjem. Najstarejši del gradu je na severozahodnem vogalu stolp iz 13. stoletja. Klasicistične poslikave iz leta 1810, ki so delo A. Gleichenberga, sodijo v sam vrh takratne umetnosti na Slovenskem. Grajski prostori sedaj služijo za potrebe knjižnice, radia, muzeja, reprezentančne potrebe Občine Ormož ter nudijo zavetje zgodovinski in arheološki razstavi. Ob vhodu in v veži lahko vidimo grbe družine Wurmbrand, pred gradom pa spomenik NOB iz leta 1973 in doprsja več častnih meščanov in rojakov. Pred gradom je večji grajski park, ki spada med enega najlepših v Sloveniji. V njem uspevajo mnoge eksotične rastlinske vrste, kot so ginko, maklura in druge. V parku je tudi grobnica iz začetka 20. stoletja, v kateri so pokopani zadnji lastniki gradu.

Pišečki grad ali grad Pišece se nahaja nad vasjo Pišece v Bizeljskem gričevju. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1329. Zgradila ga je salzburška nadškofija na vzhodnem robu svojih posavskih posesti. V njem so gospodarili ministeriali. Okoli leta 1353 so pišečki vitezi izumrli in grad so nato upravljali nadškofovi oskrbniki. Skozi stoletja so bili njegovi oskrbniki Žiga Dobrnski, Friderik Rad starejši, Žiga Mordachs in njegovi nasledniki ter Jurij Rajhenburški. Od leta 1542 so posest oddajali v najem. Leta 1595 ga je skupaj s Reštanjem in Sevnico kupil Inocenc pl. Moscon. Do leta 1803 je salzburški škof ohranil do gradu vrhovno fevdalno pravico, rodovina Moscon pa je ostala v njegovi posesti vse do konca druge svetovne vojne. Po koncu vojne so ga nacionalizirali. V gradu so bila nekaj časa stanovanja, trenutno pa v njem potekajo obnovitvena dela, katerih naročnik je Ministrstvo za kulturo. Najstarejši del Pišečkega gradu je 36 metrov visoki romanski stolp z 2,5 metra debelimi zidovi. Delno je ohranjena tudi romanska grajska kapela. V letu 1568 je doživel pomembnejše prezidave, nato so ga spet obnovili v baroku in v letih od 1867 do 1884. Pred gradom Pišece je angleški vrt v katerem lahko vidite več eksotičnih dreves.

Polhograjska graščina se nahaja v Polhovem Gradcu in je glavna znamenitost kraja. Leži med Polhograjsko Goro in Kalvarijo ter je nekoliko odmaknjena od starega mestnega jedra. Pred graščino je čudovit grajski park z znamenito stoletno lipo in Neptunov vodnjak s kipom Neptuna in kipi golih nimf na vogalnih stebrih, ki izhaja iz leta 1696. Graščinski kompleks sestavlja še Angleški stolp z uro, grajska pristava, grajski hlevi, pralnica, sušilnica lanu in drugo. Polhograjska graščina ima pestro zgodovinsko preteklost. Zgornji stari grad je bil zgrajen v 13. stoletju. V potresu leta 1511 je bil močno poškodovan, zato ga niso več obnavljali. Lastniki so se nato preselili v spodnji stolpasti dvorec, ga povečali in utrdili pred Turki. Pod lastništvom barona Khisla konec 16. stoletja je zgradba dobila renesančno podobo. Sedanjo podobo z dodatnim baročnim pridihom je graščina dobila okoli leta 1700, pod lastništvom barona Kunstla. Danes je Polhograjska graščina prenovljena, kar pa ne velja za celoten kompleks. V graščini je urejen krajevni muzej, ki prikazuje zgodovinsko dogajanje in življenje v kraju, poročna soba in e-točka. V razstavnih prostorih potekajo kulturne in druge prireditve. Polhograjska graščina je čudovit kraj za romantično poroko.

Grad Komenda se nahaja na vzpetini v središču Polzele. V oglejski listini se omenja že leta 1149. V lasti malteškega reda je bil od leta 1323 do leta 1780. V kasnejših obdobjih je doživljal različno usodo, vendar predstavlja s svojo lego, stilnimi prvinami ter stavbno zgodovinskimi značilnostmi pomemben zgodovinski in kulturni spomenik. Zanimiva posebnost gradu je antični lev iz pohorskega marmorja, ki je postavljen na stopniščno ograjo ob glavnem vhodu. Tukaj je na stopnicah vzidana v steno tudi bronasta plaketa, ki ima portret Franceta Prešerna. Beseda Heilenstein predstavlja nemško ime za Polzelo, ki ga je dobila po svojem gradu. Nekdaj strateško pomembna stavba polzelskih plemičev je v 13. oziroma 14. stoletju prešla v last malteških vitezov. V tem času se je grad preimenoval v Komendo, ki je bila zaupana določenemu komendatorju oziroma upravitelju redovnih posestev. Grad je po svoji legi in zunanji podobi opazen daleč naokoli. Predstavlja začetek in simbol Polzele in si je zaradi tega zaslužil središčno mesto v zgodovini Polzele. Grad Komenda je bil zgrajen v romanski dobi, vendar je po odhodu malteških vitezov pričel počasi propadati. Grad Komenda je izgubil renesančne obrambne sestavine in do danes se je ohranilo le še grajsko jedro. V letu 2011 se je zaključila obnova gradu in občina je tako pridobila veliko novih prostorov, ki so primerni za razvoj turizma, za družabno življenje in za kulturno dejavnost. V gradu ima svoje prostore moderna Občinska knjižnica Polzela in oddelek Glasbene šole Risto Savin iz Žalca.

Grad Brdo je bil zgrajen v prvi četrtini 16. stoletja. Renesančni dvorec je dala postaviti plemiška družina Egkh. Načrte za grad so naredili italijanski zidarski mojstri. Takrat so uredili tudi že vrt, ribnike in sadovnjake. V dvorcu so kasneje domovali še Gallenbergi, družina Zois in jugoslovanski kraljevi namestnik knez Karađorđević. Brdo je bilo po drugi svetovni vojni nacionalizirano. Grad so nato prenovili ter opremili sobane s stilnim pohištvom, likovnimi deli, preprogami in drugimi dragocenostmi. S prenovo je dvorec izgubil renesančno zasnovo. S priključitvijo ozemelj je območje postalo slovenska rezidenca Josipa Broza Tita, predsednika bivše Jugoslavije, ki je gostil mnoge svetovne gospodarske, politične in druge osebnosti. Danes je Brdo protokolarni objekt, ki služi potrebam Vlade Republike Slovenije. Tukaj potekajo najvišja protokolarna srečanja, vrhunske konferenčne in kongresne prireditve, posebne zasebne in uradne slovesnosti ter druga doživetja. Območje obsega približno 500 hektarov površin z vrtovi, sprehajalnimi potmi, ribniki, sadovnjaki in gozdom.

Postojna je mestno naselje in upravno središče občine Postojna. Razteza se na vzhodnem robu Postojnske kotline, na prehodu iz celinske Slovenije v zaledje Tržaškega in Kvarnerskega zaliva. Je največji kraj v kotlini in oskrbovalno središče. Zaradi lahke dostopnosti Pivške kotline iz notranje Slovenije skozi Postojnska vrata in proti Jadranu so se skozi kotlino že v davnini selila različna ljudstva. Prisotnost ledenodobnega človeka dokazujejo arheološke najdbe iz časa paleolitika v Otoški in Postojnski jami, bližnjem Betalovem spodmolu in drugod. Postojna je v pisnih virih prvič omenjena leta 1226. Na bližnjem griču Sovič (677 metrov) nad mestom sta se nahajala predzgodovinsko gradišče in kasneje rimska utrdba. Sedaj so tam razvaline srednjeveškega gradu Adlsberg (Postojna) imenovanega tudi Stari grad, ki je prvič omenjen leta 1228, potem pa šele leta 1327. V 12. stoletju so ga zgradili grofje Andeški, potem pa je prešel v posest oglejskih patriarhov. V letu 1371 so ga od Ogleja prevzeli Habsburžani, ki so ga nato že v naslednjem letu zastavili Celjskim grofom. Grad Adelsberg je bil od leta 1456 deželnoknežja posest, ki so jo skozi vsa leta upravljali mnogi glavarji. Leta 1581 je grad Postojna in gospoščino kupil knez Janez Siegfried Eggenberg, leta 1680 pa knez Janez Vajkard Auersperg. Postojnska gospoščina je bila od leta 1856 v državni lasti. Zgradba je bila poškodovana med potresom leta 1511, v začetku 17. stoletja pa je vanj treščila strela in ga požgala, dokončno pa je grad propadel med požarom v letu 1689. Leta 1700 so na trgu postavili novo palačo.

Preddvor je manjše naselje, ki se nahaja pod strmimi pobočji Storžiča v severnem delu Slovenije. Od najbližjega mesta Kranj je oddaljen okoli 10 kilometrov. Razprostira se v zavetju pod travnato Zaplato, kjer priteče reka Kokra iz soteske in je obdan s kar štirimi gradovi. Preddvor je najbolj poznan po jezeru Črnava, ob njem neposredno stoji hotel Bor. Največje kulturne znamenitosti v Preddvoru in bližnji okolici so Novi grad ali Pusti grad, grad Turn, grad Preddvor, grad Hrib, župnijska cerkev sv. Petra in ostalo. Razvaline Pustega gradu se nahajo na levi strani od poti na sv. Jakoba nad Podakom. Grad Turn je bil zgrajen v 15. stoletju pod Pustim gradom in okoli njega je bil nekdaj tudi lep park. Grad Hrib izhaja iz 16. stoletja in je v začetku spadal pod grad Turn. Danes deluje v sklopu hotela Bor in nudi grajske sobe, kjer potekajo tudi romantični poročni obredi. Zanimivo posebnost v parku ob gradu Hrib predstavlja jesenov drevored, v katerem se vrhovi dreves medsebojno prepletajo ter tako na simboličen način prikazujejo zvestobo mladoporočencev. Grad Preddvor se nahaja v središču naselja in se v pisnih virih omenja že v letu 1147. V tem letu so grofje Andeški dali dvorec skupaj s pristavo veterinjskemu samostanu. Menihi so grad po nekaj stoletjih upravljanja prodali. Lastniki so se v naslednjih letih velikokrat menjavali in v letu 1608 so grad Preddvor prevzeli v svojo last cistercijanci iz Stične. Menihi so stavbo prenovili in jo preuredili v samostan, kjer so skrbeli za ostarele in bolne menihe. V tem času so menihi ustanovili tudi neobvezno osnovno šolo, ki je bila prva v tem naselju. Lastniki so se kmalu spet zamenjali in zadnji med njimi je bil doktor Arthur Wurzbach, od koder tudi izhaja ime Wurzbachova graščina. Wurzbach je grad v letu 1920 preuredil v turistične namene, hleve in zemljo pa je prodal. Grad Preddvor je nato v letu 1936 kupil doktor Majerič, ki je bil doma iz Ormoža. Preuredil ga je v sanatorij, ki so ga obiskovali bogati gostje iz Jugoslavije, Nemčije in Avstrije. Pri okrevanju sta jim najbolj pomagala mir in gorski zrak. Letovišče se je takrat imenovalo hotel Grintavec. V času med drugo svetovno vojno so stavbo zavzeli žandamerija in nemški vojaki. Po koncu vojne so v gradu bivali otroci iz Bosne. Vzgojni zavod za mladino je grad Preddvor postal leta 1947. Sedaj grad sameva že več let in čaka, da bi ga obnovili.

Jezero Črnava in Hotel Alma & Grad Hrib se nahajata v Preddvoru in sta priljubljena točka za mnoge domačine in okoličane. Sta tudi izhodiščna točka za pohode na sv. Jakoba, Potoško goro, Kališče, Javorjev vrh, Srednji vrh, Čemšenik, Storžič in Hudičev boršt. Preddvorska graščina sredi vasi je bila pred drugo svetovno vojno urejena kot penzion za letoviščarje, danes pa je v njej mladinski dom. Grad Hrib je preurejen v gostinski objekt, v njem organizirajo tudi poroke. Zraven gradu je stari grajski drevored. Staro izročilo in legenda obljubljata mladoporočencema, ki se sprehodita skozi ta drevored, kar 50 let zvestobe. Poleg gradu so zajezili potok Bistrico, ki po globoki dolini priteka izza Potoške gore in napaja umetno jezero Črnava. Hotel Alma je družinsko voden hotel in ima teraso, kjer lahko uživamo v prečudovitem razgledu na hribe in jezero. V poletnem času imajo možnost izposoje čolnov, najem tenis igrišča, v zimskem času pa jezero zaledeni in se lahko drsamo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot. Plezališče za prosto plezanje je pod Zaplato v dolini Bistrice. Od jezera je oddaljeno le pol ure hoje.

Ptujski grad je mogočna zgradba, ki ponosno kraljuje nad mestom. Grajski kompleks sestavljajo nekdanje upravno poslopje, osrednja grajska stavba, žitnica, konjušnica, južni pravokotni stolp, zahodni stolp, južni okrogli stolp, vzhodni stolp, severni stolp, grajska pristava s tremi objekti in grajsko obzidje s tremi portali, zgodnjesrednjeveškim zemeljskim nasipom in stražarnico. Vsi objekti so na grajskem griču. Ptujski grad ima pestro zgodovinsko preteklost. Srednjeveška utrdba je nastala v 11. stoletju, grajski grič pa je bil poseljen že od 5. tisočletja pred n. št. Pomembni lastniki so bili Salzburški nadškofi, gospodi Ptujski, grofje Leslie in grofje Herbersteini. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran. V Ptujskem gradu je danes Pokrajinski muzej Ptuj. Stalne zbirke na gradu so zbirka orožja, zbirka glasbil, zbirka fevdalne stanovanjske kulture, grajska galerija, zbirka slik na steklu, etnološka razstava in zbirka tradicionalnih pustnih mask. Občasne razstave so: rodbina Leslie, gospodje Ptujski in zbirka Marka Sluge. Najbolj reprezentančen prostor na gradu je slavnostna dvorana s kapelo, ki je primerna za razne svečane priložnosti kot so poroke, simpoziji, koncerti, poslovna srečanja in sprejemi. Iz Ptujskega gradu je čudovit razgled na mesto Ptuj in bližnjo okolico.

Pusti grad se nahaja na razgledni vzpetini v Lipniški dolini. Grad je poznan tudi pod imenoma Lipniški grad in grad Waldenberg. Od zadnjih hiš v naselju Zgornja Lipnica je oddaljen le okoli sto metrov. Do ruševin nekdaj mogočnega gradu se lahko povzpnemo peš iz Zgornje Lipnice, Lancovega ali Kamne Gorice, iz Radovljice pa nas do njega pripelje Naravoslovna učna pot Pusti grad. Prvi pisni zapisi o gradu izhajajo iz prve polovice 13. stoletja. Nastanek gradu je tesno povezan s plemiško rodbino Ortenburžanov, ki so bili najmogočnejša rodbina na Koroškem in Kranjskem. Leta 1256 je Lipniško posestvo pripadlo grofu Frideriku Ortenburškemu, ki si je grad Waldenberg izbral za svoje domovanje. V letu 1420 je posest prešla v lastnino Celjskih grofov, leta 1456 pa so ga dedovali Habsburžani. Ti so ga oddajali v najem različnim plemiškim rodbinam, zadnja od njih je bila plemiška družina Thurn. Zaton fevdalne ureditve in razvoj mesta Radovljica je pomenil zaton gradu Pusti grad. Grad je bil tudi zelo poškodovan zaradi potresa v letu 1509 in kasneje še v požaru, najemniki pa ga niso več obnavljali. Pusti grad ima romanske osnove, ki so v obliki pravokotnega palacija z obzidjem in s stolpoma. V poznogotskem času so poslopje obdali še z več stolpi in novim obzidjem. Danes si lahko ogledamo ostanke grajske zgradbe in obzidja z dvema obrambnima stolpoma ter obrambna jarka, ki sta na zahodni in vzhodni strani nekdaj veličastega gradu.

Grad Rače predstavlja primer ravninskega vodnega ali otoškega gradu – dvorca, ki je dodatno zavarovan z visokim okopom. Grad je med letoma 1528 in 1533 pozidal Ptujčan Gregor Regall iz prvotnega dvora, ki se omenja leta 1403. Takrat je bil obdan z visokim nasipom in zavarovan še dodatno z vodnim jarkom, ki ga je obdajal z vseh strani. Vas Rače se v pisnih virih omenja že leta 1240. Zadnji lastnik objekta je bila rodbina Bachler z Dunaja. Prvotnemu renesančnemu štiritraktnemu enonadstropnemu poslopju so skozi čas prizidali dodatna poslopja in stolpe. Nastal je velik grajski komples, sestavljen iz dveh polovic. Vzhodni novejši del objekta je iz prve polovice 17. stoletja in ga zaznamujeta okrogla dvonadstropna vogalna stolpa. V stolpu je grajska kapela Janeza Nepomuka z obnovljenim baročnim oltarjem iz prve polovice 18. stoletja. V starejšem delu objekta so stanovanja in gospodarski prostori. Zaznamujejo ga arkadni hodniki, ki so nastali v baročni dobi. Pritlični del gradu je obokan in služi kot klet. Iz starejšega dela gradu vodi pod stolpom obokan prehod v novejšo polovico grajske zgradbe. Stolp je bil vse do druge svetovne vojne pokrit s šotorasto streho, na vseh straneh pa so bile v atičnih nastavkih kar štiri ure. V notranjosti gradu Rače je poleg kapele najbolj zanimiva Bela dvorana z baročno štukaturo, ki v današnjem času služi kot poročna dvorana ter je zaradi svoje akustičnosti primerna tudi za izvajanje koncertov. Do začetka 19. stoletja je bila v gradu Rače tudi viteška dvorana, v kateri je lastnik gradu grof Ivan Erazem Tattenbach s hrvaškima grofoma Krstom Frankopanom in Nikolo Zrinjskim koval zaroto proti avstrijskemu cesarju Leopoldu. Zarota ni uspela in plemiče so obsodili veleizdaje. Sedaj so v gradu prostori krajevnega urada, občinske uprave, zasebna etnološka zbirka, kino dvorana, slikarski atelje ter zasebna stanovanja. Zadnji lastnik gradu Vincenc Bachler ml., član rodbine Bachler je grad in posestvo prodal na dražbi.

Radeče so mesto v Posavju, ki je ga zaznamuje edinstvena geografska lega pod pobočji Kuma, ob bregovih reke Save in v slikoviti soteski Sopote. Gospodarski razvoj in življenje prebivalcev sta se stalno prilagajala naravnim danostim okolja. Dvorec Turn stoji v samem mestnem središču, na Starograjski ulici. Oblikovno predstavlja najbolj ambiciozno radeško zgradbo, ki je danes pod spomeniškim varstvom. Stolpast dvor se je tukaj nahajal že v sredini 15. stoletja, leta 1575 pa ga je Karel pl. Višnjegorski predelal v dvorec Turn. Zgradba je tekom stoletij doživela mnoge prezidave in preureditve, ker je vsak novi lastnik želel objektu vtisniti svoj pečat. Prečno na prvotno daljšo zgradbo so v 19. stoletju dogradili še en trakt in tako je nastala zgradba s tlorisno zasnovo v obliki črke L. Jedro dvorca je še sedaj prvotno, za enovito zunanjo podobo zgradbe pa je leta 1860 poskrbel grof Gutmannsthal-Benvenuti. Njegov neorenesančni grb je viden na fasadi zgradbe. Od prvotne zgradbe so ohranjeni prelepi oboki in jedro objekta, zunanji del in nadstropje pa sta bili preoblikovani v 19. stoletju. Od leta 1934 so bile v njem usmiljenke sv. Vincencija, kasneje ambulanta, sedaj pa služi kot stanovanjska hiša. Znamenitost ima status kulturnega spomenika. Poleg dvorca Turn spadajo med pomembno radeško arhitekturno dediščino tudi železni most preko Save, TRC Savus, tržnica Radeče, bazen Radeče, graščina Dvor, Cumarjev mlin in Plečnikov spomenik NOB. Zeleno obarvan železni most je bil zgrajen leta 1894 in je drugi najdaljši kovičen most v Evropi. TRC Savus je rekreacijsko in sprejemno središče na bregu reke Save. Je tudi turistična informacijska točka in izhodišče učne poti Savus. Na tržnici lahko domačini in drugi obiskovalci kupujejo lokalno pridelano hrano ter druge lokalne izdelke. Graščina Dvor je kulturni spomenik iz 16. stoletja, za obzidjem pa se nahaja notranje arkadno dvorišče. Cumarjev mlin je ohranjen etnografski spomenik slovenske kulturne in stavbne dediščine. Plečnikov spomenik zavzema osrednje mesto trškega prostora v Radečah.

Radeče so manjše mesto v Posavju in središče občine Radeče. Kraj se nahaja med Zidanim mostom in Sevnico. Leži ob izlivu Sopote v reko Savo, ob vznožju zadnjih strmih obronkov pogorja Kum in izteku skoraj 30 km dolge soteske Save. Radeče, ki so 1925-41 imele mestni status, so najbolj znane po papirnici v sosednjih Njivicah z dolgoletno tradicijo (posebne vrste papirja, npr. za bankovce). Njeni začetki segajo v 1736, kasneje je bila v lasti bratov Piatnik. Graščino Novi Dvor, ki jo nekateri viri imenujejo tudi Marijin dvor, Dvor, Weichselbergerhof ali Weichselstein, je v drugi polovici leta 1535 z 2000 goldinarji na tem posestvu začel graditi Žiga Višnjegorski. Graščina je nastala ob cesti med Radečami in Boštanjem, ki je bila odprta že leta 1458, z brodom med Čotom in Loko pa je posestvo imelo povezavo z bližnjo Sevnico. Konec 17. stoletja je Valvazor o graščini zapisal naslednje: Dvorec Weichselstein je četrt ure oddaljen od trga Radeče, ima lep razgled na reko. Na velikem dvorišču je lipa. Pod gradom vidimo njive, žlahtno sadno drevje in nedaleč vinske gorice. Lepi razgledi na sosednje dvorce. Sedanji lastnik Zezecker, baron Sigismund Wilhelm, je dvorec olepšal in ga okrasil z dodatki. Za nastanek znamenitega parka ob graščini je bilo pomembno leto 1853, ko je posest z dvorcem kupil premožen in izobražen vitez, dr. Ludwig von Gutmannstahl-Benvenuti. Takratno baročno graščino je preuredil v neoklasicističnem slogu, ob graščini pa je začel nastajati park, za katerega so sadike verjetno vozili iz Trsta in ljubljanskega botaničnega vrta. V času pred drugo svetovno vojno je posest prešla v roke usmiljenih sester reda sv. Vincencija, po 2. svetovni vojni je bila v graščini nekaj časa uprava Zasavskih premogovnikov, pozneje pa so v njej uredili Prevzgojni dom za mladoletnike. Čudoviti park Dvor Hotemež, ki se razprostira okoli graščine, je zasnovan v značilnem angleškem krajinskem slogu. Vse do reke Save je tukaj speljana mreža stezic in poti, med njimi pa so posamič ali v gručah zasajena eksotična parkovna drevesa.

Radlje ob Dravi je zanimivo mesto, ki leži med Mariborom in Dravogradom, tik ob meji z Avstrijo. Mesto je upravno, industrijsko in trgovsko središče osrednjega dela Dravske doline. Radlje ob Dravi na eni strani obdajajo hribi Pohorja, na drugi strani pa hribi Kozjaka. Naselje je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1139, kot trg pa leta 1268. V Radljah ob Dravi so največje znamenitosti Marenberški dominikanski samostan, Marijino znamenje, mestna hiša ali rotovž, kopališka hiša, stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Spodnji grad – Pristava Dvorec, ki se nahaja sredi lepega angleškega parka, Rožni dvor ali Rosenhof, stari grad in drugo. Dvorec Radlje se nahaja sredi čudovitega angleškega parka na zahodnem območju Radelj. Ko je okoli leta 1700 propadel stari grad, so ga iz nekdanje grajske pristave prezidali v Spodnji grad. Dvorec je enonadstropna zgradba, ki ima obliko črke L. Zgradba je zelo predelana, od nekdanje arhitekture so se ohranile pritlične dvoriščne arkade, ki so na slopih v severnem traktu. Dvorec Radlje ima v pritličju obokane strope, v nadstropju pa so stropi ravni. V času pred 2. svetovno vojno so v zgradbo vzidali portal dominikanskega samostana z grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer in domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega. V notranjosti dvorca Radlje se nahaja znamenita slika Ugrabitev Evrope.

Baročna graščina se nahaja na Linhartovem trgu v starem mestnem jedru Radovljice. Zasnova nekdanje srednjeveške utrdbe sega v 14. stoletje, ko sta bili graščina in ozemlje mesta v posesti koroške plemiške rodbine Ortenburg. Po letu 1418 je prešla v roke celjskih grofov in nato v letu 1458 pod Habsburžane, ki je bila ena največjih in najstarejših vladarskih dinastij v Evropi. V drugi polovici 16. stoletja je bila pod upraviteljstvom protestantskega grofa Dietrichsteina prvič prezidana in razširjena. Največji gradbeni posegi in širitve pa so sledile pod grofi Thurn-Valsassina, ki so graščino razširili še na predtrško stran. V 18. stoletju je bila olepšana tudi z razkošnim parkom. Radovljiška graščina je okrašena s štukaturnimi okrasi na fasadi, ki vključujejo bogat rastlinski ornament in portrete lastnikov. V notranjosti graščine je zanimivo dvoramno stopnišče, ki je okrašeno z balustradno ograjo. Danes si v prvem nadstropju lahko ogledamo Mestni muzej s stalno razstavo o delu in življenju Antona Tomaža Linharta ter Čebelarski muzej. V graščini delujeta tudi Glasbena šola Radovljica in Javni sklad za kulturne dejavnosti občine Radovljica. Od leta 1982 v graščini poteka mednarodni Festival Radovljica, ki je festival stare glasbe in glasbenega poustvarjanja na starih glasbilih.

Rakičan je manjše obmestno naselje, ki se nahaja v neposredni bližini Murske Sobote. Dvorec stoji na robu angleškega parka, v katerem je tudi konjeniški klub. Je raziskovalno izobraževalno središče in nudi pestro vsebino za preživljanje aktivnih počitnic za najmlajše. V pisnih virih se Rakičan prvič omenja leta 1322 kot Rekethye. V 17. stoletju je dobil trške pravice. Ob glavni cesti naj bi bil v srednjem veku grad, vendar se utrjena postojanka prvič omenja leta 1431. Srednjeveško grajsko jedro skorajda ni več vidno zaradi poznejših prezidav. Z dvorcem in posestjo je najdlje gospodarila plemiška rodbina Batthyany. V prvi polovici 17. stoletja je objekt dodatno utrdila zaradi turške nevarnosti. Po prenehanju vpadov je bil temeljito prezidan v baročnem slogu, tako da je v poznem 17. in 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršen je danes. Notranje dvorišče dvorca Rakičan obdajajo štirje trakti. Izstopa glavna, enonadstropna bivanjska zgradba. Stolpa na vogalih sta dvonadstropna in zamejujeta pročelje z reprezentančnim vhodnim predelom. Tega zaznamuje bogato oblikovano čelo, ki se v dveh volutastih krilih konča v trikotnem zaključku, s kamnitimi vazami na vrhu. Shema tega rizalita je ponovljena tudi na dvoriščnem delu, kjer glavni objekt v pritličju in poslopju podpirajo na zidane slope postavljene arkade. Ostali trije trakti so pritlični in brez stavbnega okrasja, razen renesančnega portala, ki omogoča dostop na dvorišče s strani glavne ceste. Zadnji lastniki dvorca Rakičan so bili nemška plemiška rodbina Saint Julien Walssee. Dvorec obdaja lepo ohranjen angleški park, v katerem obiskovalci lahko opazijo divje zajce in najdejo črni oreh. Mnoge steze speljane skozi gozdič vodijo do kapelice z grobnico, ki izvirata iz leta 1880. V dvorcu med počitnicami potekajo tematski tabori za najmlajše.

Ribnica se nahaja v Ribniški dolini ob reki Bistrici. Obdajata jo kraški planoti Mala in Velika gora. Ribnica je gospodarsko, upravno in kulturno središče Ribniške doline. Posebnost območja sta suhorobarstvo in lončarstvo, ki imata večstoletno tradicijo. Največje znamenitosti so Ribniški grad z muzejem, park kulturnikov, župnijska cerkev sv. Štefana, Miklova hiša, rojstna hiša Bojana Adamiča in drugo. Gospostvo Ribnica se prvič omenja leta 1220, ribniški grad pa je bil omenjen leta 1263. Grad je bil verjetno zgrajen konec 11. ali v začetku 12. stoletja. Njegovi lastniki so bili Turjačani, Ortenburžani, Celjski grofje, Habsburžani, grofi Kislih, baroni Trilek, grofi Cobencl. Zadnji lastniki so bili družina Rudež od 1810 do 1937. Med 2. svetovno vojno je bil ribniški grad požgan, ohranilo se je samo obodno zidovje. Utrdba je bila nekdaj obodni grad z dvema palacijema in dvoriščem s cisterno. Deloma ohranjeno zunanje zidovje z obrambnimi stolpi je mlajše. Celoten grad je obdajal vodni jarek, dostop v notranjost pa je vodil preko dvižnega mostu. Danes je v ribniškem gradu muzej, ki je bil ustanovljen leta 1958. V Muzeju Ribnica so naslednje stalne razstave: suha roba in lončarstvo, zgodovina Ribnice, razstava o čarovniških procesih na Slovenskem, mučenje ali tortura, zdravilna zelišča in uroki in drugo. Leta 2003 so odprli še obnovljeno kovaško delavnico.

Utrdba na Lanišču je bila prvi obrambni sistem nad vzhodnim pobočjem Hrušice. Lanišče je bila iz klesancem zidana utrdba z obrambnim zidom, v kateri je prebivala stalna posadka, ki je bila nastanjena v lesenih zgradbah znotraj obzidja. Naselbina in utrdba sta se z vodo oskrbovali iz izvira v dolini, ki je takoj levo pod utrdbo. Pozno antična utrdba se nahaja nekaj metrov nad nekdanjo traso rimske cesta Aquilieia – Emona, ki je na tem predelu še dobro opazna. Obrambni stolp je bil kasneje vključen v prvotni zaporni zid, ki se južno od stolpa vzpenja proti vrhu hriba Srnjaka. Stražna postaja je aktivno delovala v drugi polovici 4. stoletja le krajše obdobje, saj so vojaški spopadi med Teodozijem in Magnom Maksimom leta 388 prispevali k njenemu uničenju. Utrdba na Lanišču je bila del tretje, zadnje obrambne linije. V njenem zaledju se je nahajala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so imele posredniško vlogo v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V teh trenutkih je imel izjemno vlogo signalni sistem, ki je bil znotraj obrambnega mehanizma Claustra Alpium Iuliarum dobro organiziran. Najbolj so k temu prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja. V sklopu signalnega sistema se domneva obstoj kontrolno-signalnega stolpa na Orlovem griču. Verjetno leseni stolp je predstavljal vezni člen med utrdbo na Lanišču in trdnjavo Ad Pirum na Hrušici. Utrdba na Lanišču se nahaja ob regionalni cesti Kalce - Podkraj. Obiskovalce nanjo opozarja usmerjevalna tabla in zastava. Dostop do nje je lahek in primeren za družine. Urejeno je tudi parkirišče.

Dvorec Strmol je ena izmed najpomembnejših kulturnih znamenitosti v Rogatcu. Poleg dvorca predstavljajo kulturno dediščino kraja tudi srednjeveški trg Rogatec, razvaline gradu Gornji Rogatec in Muzej na prostem Rogatec, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Dvorec Strmol je nastal iz začetnega srednjeveškega stolpa, ki so ga Celjski grofje leta 1436 podelili Jakobu Strmolskemu iz naselja Cerklje na Gorenjskem. Skozi stoletja je zamenjal mnoge lastnike. V 16. stoletju so ob prvotnem stolpu dodatno prizidali še en stolp ali trakt. Stavbo so obdali z obzidjem in obrambnimi obzidnimi stolpiči. Dvorec je bil s prezidavo sklenjen v obliko črke T v tlorisu in je tako izgubil svojo prvotno utrdbeno vlogo. Ob koncu 17. stoletja so stolpiče podrli, nizka obzidana ograja pa je nadomestila obzidje. Višina prvotnega stolpa je bila prilagojena ostali zgradbi in ob njej so dozidali enonadstropno zgradbo z notranjim dvoriščem. V njej je imelo v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja sedež okrajno sodišče, o čemer pričajo tudi ohranjene ječe. Ob dvorcu Strmol je bil zasnovan tudi angleški park, ki je imel obzidan studenec. Park se do danes ni ohranil, v gradu pa so bila po vojni stanovanja. V renesančnem tkivu zgradbe se je še ohranila srednjeveška tlorisna zasnova z masivnimi oboki. Velik vpliv baročnega obdobja je dvorcu Strmol dal bogato notranjost in slikovito poslikavo fasad. Dvorec Strmol s pristavo in parkom sodi med pomembnejše fevdalne objekte v Sloveniji. Leta 1990 je bil razglašen za kulturni spomenik. V letu 2003 je Občina Rogatec uspešno zaključila obnovo osrednjega dela dvorca z okolico. Danes je v dvorcu Strmol na voljo raznovrstna ponudba, kot je naslednje: bogati kulinarični užitki v grajski restavraciji, različne razstave, prireditve, koncerti, nepozabni poročni obredi, degustacija vrhunskih vin...

Manjše naselje Rogatec se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Grad Gornji Rogatec je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1192, sezidan pa je bil gotovo že v 11. stoletju. Obzidje gradu je segalo vse do trškega središča, saj je imel objekt poleg bivalne funkcije tudi pomembno vojaško obrambno vlogo. Grad Gornji Rogatec je leta 1574 pogorel in od njega so ostali samo stropi, zidovi in pomožna poslopja. Grad je bil še v istem letu obnovljen v poslopje s tremi nadstropji s tremi trakti. Na zahodnem delu je bil štirioglati stolp, kjer naj bi bile mučilnice in ječe. Grad Gornji Rogatec niso spreminjali vse do 19. stoletja, ko je pričel počasi razpadati, stanovalci gradu pa so se izselili. V letu 1810 je grad še stal, ampak ga lastniki Attemsi niso več vzdrževali in je v kasnejših desetletjih razpadel, tako da so se do danes ohranile le še kamnite pozidave. Celotno področje gradu se obravnava kot arheološki rezervat.

Sedanja prenovljena zgradba predstavlja kvaliteten primer plemiške rezidence, ki je kot središče posesti združevala upravno in stanovanjsko funkcijo ter ohranila stilno kontinuiteto zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Coroninijev dvorec naj bi v drugi polovici 17. stoletja zgradila rodbina Coronini, o čemer priča sklepni kamen z grbom rodbine, ki je bil kasneje vzidan v zid na poti k vili Mafejšče. Rodbina naj bi okoli leta 1786 imela v Šempetru svojo nedeljsko hišo. Dvorec kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti je med letoma 1860 in 1864 dal sezidati Janez Krstnik Coronini. Stavba z dvema barchessama je kot celota po funkciji poslopij zgrajena v tradiciji beneško zasnovanega kompleksa podkvaste oblike, formalno pa posnema za 19. stoletje značilne avstrijske klasicistične dvorce. Središčno poslopje s svojim veličastno oblikovanim pročeljem izstopa iz celote in se na vrhu zaključuje z nastavkom, ki je povzet po vili Medici v kraju Poggio a Caiano. Med mnogimi objekti, ki so bila poškodovana v času prve svetovne vojne, je bil tudi Coroninijev dvorec. Od njega so se ohranili samo obodni zidovi središčnega poslopja in park. Načrte za obnovo objekta je družina Coronini zaupala arhitektu Maksu Fabianiju. Dvorec so obnavljali med leti 1927 in 1930. Fabianijeva povojna rekonstrukcija je upoštevala zunanje dimenzije prejšnjega dvorca, vendar je vnesla spremembe v oblikovanje zunanjosti. Reprezentančno zunanje stopnišče so nadomestili s teraso z balustradno ograjo. Le-ta se opira na toskanske zidane pilastre, ki nosijo petero potlačenih lokov. Poleg zunanjega videza dvorca je bila predelana tudi notranjostt celotnega kompleksa. Povečali so stavbne mase obeh barchess, obenem pa so prej ločeni barchessi po ideji arhitekta s prizidki z veznim traktom poveezali z osrednjim rezidenčnim objektom. Zaradi hude gospodarske krize in fašističnega političnega pritiska je bil Coroninijev dvorec leta 1930 prodan italijanskemu vojnemu letalstvu. Med letoma 2005 in 2009 so glavni del dvorca po načrtih arhitekta Andreja Leška prenovili v skladu s konservatorskimi smernicami. Občina Šempeter-Vrtojba je v dvorcu uredila prostore za občinski svet, upravo občine in izvajanje javnih kulturnih vsebin. Med ostalim so v prostorih dvorca na ogled različne zanimive razstave, v prvem nadstropju pa je postavljena stalna razstava o plemiški rodbini Coronini.

Obcestno naselje Senožeče se nahaja med Divačo in Razdrtim. Kraj spada v občino Divača. Od Senožeč vodita glavni cesti proti Kopru in Sežani čez valovit in planotast svet, Kras. Skozi vso pestro zgodovino skozi Senožeče vodijo pomembne poti iz smeri morja v notranjščino. V pisnih virih se kraj prvič omenja že v 12. stoletju, saj se je hitro razvijal predvsem zaradi furmanstva. Precej zgodaj je pridobil trške pravice, pomembno pot, ki so jo imenovali tudi cesarska, pa je varoval grad, ki se je nahajal nad vasjo. Nekdanji Stari grad je stal na hribu nad naseljem, od njega pa so se ohranile le še ruševine. Nov dvorec Snosetsch je ob vznožju grajske vzpetine v 17. stoletju dal sezidati knez Ferdinand Porzia. Posest je imela v upravljanju družina Garzarolli, kasnejši pl. Thurnlacki. Le-ti so v te kraje prišli skupaj s knezi Porzia. V 19. sloletju je posestvo prevzela v upravljanje rodbina Dejak. V obdobju od sredine 19. stoletja in do leta 1912 so bili v zgradbi okrajno sodišče, davčni urad ter gozdni inšpekcijski urad knezov Porzia. Leta 1906 je knez Ludvik Porzia dvorec Snosetsch prodal na dražbi, kjer ga je kupil Karel Lenassi, kasnejši župnik v Dolnji Košani. Dvorec je v letu 1913 podedovala Ana Biščak, ki je bila Lenassijeva nečakinja. V času med prvo svetovno vojno so bili v dvorcu begunci iz Galicije in vojaki, potem pa sta ga kupila kmeta Može in Franetič iz Dolenje vasi ter pustila dvorec propadati.

Sežana je zanimivo mesto, ki ga imenujejo tudi kraška metropola. Je kulturno, gospodarsko, prometno, izobraževalno in zdravstveno središče slovenskega Krasa. Kraj je lepo urejen, tako infrastruktura kot zgradbe so mestnega tipa. Nahaja se v neposredni bližini Italije, ob železnici in cesti Ljubljana – Trst. Mesto je na severnem delu obdano s hriboma Lenivec in Tabor, na vzhodnem delu pa z Veliko in Malo planino ter Sedovnikom. Največje znamenitosti v Sežani so župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, graščina Stari grad, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Botanični park, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani se je rodil znani slovenski pesnik Srečko Kosovel (1904 - 26) in sodobno zasnovani kulturni dom so poimenovali po njem. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja. Njihov glavni adut je teran, pridelujejo pa tudi odlična bela vina in peneča vina. Stari grad se nahaja v samem središču Sežane, med mestnim parkom in Kosovelovim domom. Narejen je bil kot baročna graščina v parku grofov Petazzi na začetku 18. stoletja. Dvorec so leta 1817 kupili Garzarolliji iz Senožeč, potem pa so jo imele v lasti rodbine Polay, Vinci, Marini, veletrgovec Truden. Stari grad je leta 1923 kupil baron Demetrius Economo, lastnik Socerba. Graščina Stari grad je bila večkrat prenovljena, nazadnje pa so jo temeljito obnovili za poslovne in delno tudi stanovanjske namene. Stari grad je zaščiten kot spomenik lokalnega pomena.

Puštal je predmestno naselje v Škofji Loki. Nahaja se na desnem bregu Poljanščice. Iz mesta je dostopno preko Puštalskega mostu in peš po Kopališki ulici preko lesene Hudičeve brvi, na kateri se nahaja tudi znamenje. Reka pod Hudičevo brvjo je peneča in deroča. Znamenitosti v tem delu so poleg brvi še Puštalski grad, cerkev sv. Križa na Hribcu, Nacetova hiša, Poličarjeva hiša in kopališče, ki ima okolico precej zanemarjeno. Puštalski grad je bil zgrajen leta 1220. V njem je stanovala rodbina puštalskih gospodov, ki so izumrli konec 16. stoletja, sledila pa jim je kopica drugih lastnikov. V grajski kapeli se nahaja čudovita Quaglijeva freska »Snemanje s križa« iz leta 1706. Sedaj se v enonadstropnem večtraktnem poslopju z arkadnim dvoriščem nahajajo stanovanja. Do baročne cerkve sv. Križa pridemo po sprehajalni poti mimo 12 kapelic križevega pota. Na Poličarjevi hiši je označeno, do kam je segala voda ob veliki povodnji leta 1926. Nacetova hiša je muzej in spomenik slovenske kulturne dediščine. Je primer stare slovenske domačije, ki je ohranila prvotno zunanjo obliko in staro notranjo opremo. Njena zgodovina sega v začetek 15. stoletja.

Stara Loka je del Škofje Loke in spada med najstarejša slovenska naselja. Je prvotna Loka in leta 1286 jo prvič imenujejo Stara. Znamenitosti v tem delu sta cerkev sv. Jurija in Strahlov ali Starološki grad, zraven katerega se nahaja tudi manjši park. Cerkev sv. Jurija je ena najstarejših na Kranjskem, sezidana naj bi bila okoli 1118. Cerkev so pogosto spreminjali in prezidavali in je zaradi tega popolnoma izgubila svoj prvotni videz. V kapelah se nahajajo nagrobniki iz 16. in 17. stoletja. Današnjo novoromansko podobo je dobila ob prenovi leta 1863. Začetki Starološkega gradu segajo v 15. stoletje. Od leta 1999 je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Posebnost gradu so okrogli stolpi, ki so jih uporabljali za obrambo. Okrog zidu je bil tudi jarek, ki je sedaj zasut. V grajskih prostorih se danes nahaja Center slepih in slabovidnih. Od leta 1985 do leta 2008 je v Starološkem gradu deloval tudi Muzej pošte in telekomunikacij, ki pa ima sedaj svoje prostore v graščini v Polhovem Gradcu.

Nad mestom se dviga Krancelj (475 m) in na pomolu, ki štrli z brega, stoji Loški grad. Zgrajen je bil torej na robu naravne terase in pod njim je začela nastajati naselbina trgovcev in obrtnikov. Prvič se omenja v listini iz leta 1202 in je naveden kot zelo trden grad. Prvotni grad so zgradili freisinški škofje. Bil je sedež oskrbnika ali glavarja, v njem je stanoval škof, kadar je prišel pogledat svoje gospostvo. Ob potresu leta 1511 je bil skoraj povsem porušen, škof Filip ga je dal obnoviti. Na grajskem dvorišču je bil nekdaj mogočen štirikotni stolp, katerega temelji so vidni še danes. Danes je grad namenjen zbirkam Loškega muzeja, kjer si lahko ogledate kulturno, etnološko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko in prirodoslovno bogastvo škofjeloškega ozemlja. V okolici gradu je prostor za koncerte in sprehajalne poti, ki so najbolj čudovite v poletnem času. Proti mestu se spustimo po razgledni poti mimo dobro ohranjenega mestnega obzidja, ki je varovalo mesto več stoletij.

Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Staro mestno jedro je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Turistični informacijski center in graščina Rotenturn. V srednjem veku so mesto obdali z obzidjem, ki ga lahko vidimo v Cankarjevi ulici nad Suhodolnico in med bolnišnico in Meškovo ulico. Tudi graščina Rotenturn, ki so jo obnovili, je nastala iz nekdanjega Schulthauzingerjevega stolpa in iz dela mestnega obzidja. Graščina Rotenturn se nahaja na samem robu mestnega jedra. V graščini je sedež uprave Mestne občine in županstvo. Je čudovit in slikovit dvorec. Ima zanimive arkadne hodnike in lep baročni portal. Prvotni obrambni stolp iz katerega je nastala graščina, se prvič omenja v 15. stoletju. Večje prezidave je dvorec doživel v 18. stoletju. V zadnjih letih so graščino Rotenturn prenovili in osvežili njegovo nekdanjo lepoto. Dvorec je prizorišče številnih kulturnih prireditev, ki potekajo v njegovem atriju. Prireditve, ki potekajo pod skupnim imenom Slovenjegraško poletje, ponujajo obiskovalcem mnogo družabnosti in še več zabave. Privabijo veliko domačinov in okoliščih prebivalcev. Pred dvorcem se nahaja čudovit vodnjak, ki nam nudi prijeten pogled v vročih poletnih mesecih.

Dvorec Trebnik se nahaja v urejenem parku nad nadžupnijsko cerkvijo Svetega Jurija v Slovenskih Konjicah. Zgodovina dvorca sega v leto 1308, ko se v pisnih virih prvič omenja pod imenom Trebnikke. Današnjo podobo je zgradba dobila v 16. stoletju. Dvorec Trebnik je predstavlja pomembno kulturno – zgodovinsko znamenitost v Slovenskih Konjicah. Stavba se omenja že leta 1362 pod gradom Konjice, katero so nato do 17. stoletja imeli v lasti baroni Trebniški, potem pa je prišel v posest grofov Tattenbachov. Za njihovo rodbino je dvorec Trebnik dobila v last Kartuzija Žiče. Leta 1828 je dvorec kupila rodbina Windischgrätz, ki ga je imela v lasti vse do konca druge svetovne vojne in je bila njegov najpomembnejši lastnik. Rodbina je v dvorcu živela le redko, predvsem so ga imeli za letno rezidenco. Veliko pozornosti so posvečali urejanju vrtov, imeli so vrtnarijo in vrtnarja. Po končani vojni je dvorec Trebnik dobila v last Občina Slovenske Konjice, ki je njegove prostore namenjala številnim dejavnostim, kot so kavarna, kino, vrtec in ostalo. Leto 1997 predstavlja novo obdobje Dvorca Trebnik, saj je od takrat prepoznan kot blagovna znamka za okoli 200 lastnih izdelkov, kot so naravna kozmetika, dekorativni in zeliščni programi. Prav tako je priljubljen kot turistična točka, saj s svojimi zanimivimi turistični programi privablja številne obiskovalce. Posestvo dvorca zajema grajski park, zeliščni vrt, zeliščno galerijo, razstavne zbirke in ostalo.

Mestno naselje Šmarje pri Jelšah se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Razpotegnjen kraj leži ob železniški progi Celje – Rogaška Slatina ter ob sotočju štirih potokov. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki jo zaznamuje bogata kmetijska tradicija. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. V pisnih virih se dvorec omenja leta 1424 pod imenom Erlach. Stavba je bila do leta 1456 v lasti Celjskih grofov, konec 17. stoletja so ga prenovili Gaisrucki, vsi kasnejši lastniki so dvorcu še kaj dodali ali ga predelali. Leta 1860 ga je baron Gdel – Lanoy obnovil celo v orientalskem stilu, vendar je dvorec obdržal vse značilnosti baroka, kot so bogate štukature, veža s stopniščem in slikarije iz prve polovice 18. stoletja. V lepo urejenem baročnem parku so se nekdaj nahajale alegorične figure štirih letnih časov. Sedanja stavba ima tlorisno obliko črke L s prizidanim stolpičem ob glavnem traktu, obenem pa je na tem delu razgibana s pomoli, stolpiči in balkoni. Poleg pritličja obsega nadstropje, vrhnje polnadstropje, podkletena pa je v severnem območju glavnega trakta. Notranjost dvorca je bila ob povojnih prezidavah zelo prizadeta, staro zgodovinsko opremo pa so raznesli v vse smeri. Po koncu vojne ni bila opustošena samo zgradba, ampak tudi grajski park, ki so ga zanemarili in prepustili zaraščanju. V času pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti družbe Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Po končani vojni je bil v gradu prevzgojni dom za starejšo populacijo, kasneje so ga preuredili v dom upokojencev. Jelšingrad so vsi stanovalci zapustili po kozjanskem potresu v letu 1974.

Šmartno je slikovita vasica, ki se nahaja v geografskem središču gričevnatih Goriških Brd. Obzidano naselje s petimi ohranjenimi stolpi se nahaja na izjemni razgledni vzpetini. Je edinstven kulturni spomenik in arhitekturni biser. Polkrožno oblikovan stolp predstavlja del ohranjenega obzidja na severovzhodnem delu Šmartnega, kjer je tudi vhod v vasico izpred parkirišča. Odlikuje ga bogato oblikovan vhodni portal iz druge polovice 18. stoletja, gotovo nekdanji dvor, s sedežem uprave fevdalne zemljiške posesti za predel Šmartnega. Kamnite obrobe kletnih vrat in manjšega okna v nadstropju nakazujejo, da je bil objekt sezidan v prvih stoletjih drugega tisočletja. Zlaganje kamnov po načelu vrstenja in segmentno oblikovan lok kletnih vrat predstavljata značilnosti gradenj z začetka drugega tisočletja. Šmartno je dobilo ime po cerkvi sv. Martina, ki je največja cerkev v Brdih. Zvonik je bil prvotno trdnjavski stolp in v njem visi zvon iz leta 1857, ki ga odlikuje motiv svetih treh kraljev. Križev pot in prezbiterij je poslikal Tone Kralj. Baročna cerkev ima tri marmorne oltarje. Najbolj zanimive krajevne znamenitosti so še Hiša kulture Šmartno, Hiša Marica, Briška hiša, trgovinica Nona Luisa, kjer nudijo pester izbor naravnih mil ter prenovljena gostilna Turn s pestro ponudbo domačih jedi v prelepem grajskem vzdušju. Hiša kulture Šmartno predstavlja obnovljen kompleks treh hiš, ki je namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne fotografske in likovne razstave, organizirajo delavnice, predavanja in koncerte. V Hiši je bar, za zaključene skupine imajo na voljo catering. Briška hiša predstavlja bivalno kulturo Brd. Hiša Marica je obnovljena stara domačija, kjer obiskovalcem postrežejo s tradicionalnimi jedmi in vrhunskimi vini. Na voljo imajo tudi prenočitve. Šmarno je še posebej živahno ob martinovanju in ob prireditvah Brda in vino.

Slikoviti grad Socerb nudi čudovit pogled na bližnji Tržaški zaliv s Trstom, saj je višinska razlika do doline okoli 300 metrov. Pod gradom leži na pomolu gručasta vasica Socerb, ki jo sestavlja niz domačij. Grad Socerb je poznan tudi pod imenom grad Strmec. Grad Socerb na vzhodnem delu oklepa obrambni zid, na drugih straneh ga dodatno varujejo prepadne stene. Nekdaj je bila mogočna stavba dostopna le po umetnem, v skalo izklesanemu hodniku ter čez dva dvižna mostova. Na tem območju je zaradi pomembne obrambne in strateške lege stalo že ilirsko gradišče, kasneje pa utrdba. V 13. stoletju so postopoma zgradili utrjen grad, ki je zaradi izmenjajočega se vpliva Avstrije in Benetk velikokrat zamenjal gospodarja. Leta 1511 sta ga zavzela Ravbar in Frankopan, v letu 1780 je bil močno poškodovan zaradi požara. Leta 1678 je grad Socerb obiskal polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki ga je opisal in narisal v svojem najpomembnejšem znanstvenem delu Slava Vojvodine Kranjske. V obdobju 2. svetovne vojne je bil grad Socerb zaradi svoje strateške lege v samem središču bojev. Leta 1944 je bil v njem sedež ljudskega sodišča in Varnostno – obveščevalne službe. Sedanja podoba gradu je dokaj skromna, saj je bil v letih od 1924 do 1925 obnovljen le del nekdaj mogočnega obzidja. Danes je v gradu Socerb gostišče, ki je zanimivo zaradi grajskega vzdušja. V gradu občasno prirejajo tudi različne razstave. Nedaleč od gradu Socerb se nahaja Sveta jama, v kateri je edina podzemna cerkev v Sloveniji.

Šoštanj je mesto, ki leži na zahodnem delu Šaleške doline. Nahaja se na ravnini ob reki Paki, pod razvalinami Pustega gradu, ki je včasih nadziral pot skozi ozko dolino Pake. Šoštanj je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1199, tržne pravice pa je dobil leta 1348. Mesto je postal leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad (Grad Šoštanj), Kulturni dom, graščina Turn, vila Široko, Kajuhov dom, Kajuhov park, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Pusti grad se nahaja nad starim mestnim jedrom Šoštanja. Zgradili so ga v 12. stoletju, porušen pa je bil že v 15. stoletju, verjetno s strani Turkov. Ostanki stolpa pričajo o značilni romanski zasnovi pravilnih oblik. Pod gradom so konec 16. stoletja ali v začetku 17. stoletja zgradili večjo stavbo – graščino Turn, ki je bila na začetku kašča. Ko je leta 1734 pogorel šoštanjski mestni grad, od katerega danes ni ostalo nobenih razvalin, so v kaščo prestavili sedež gospoščine in jo preuredili v plemiško domovanje. V letih pred in po 2. svetovni vojni so bila v zgradbi stanovanja delavcev tovarne usnje. Stavbo je prizadel požar in po ponovni obnovi so jo zopet namenili za stanovanja. Od Pustega gradu se odpira lep razgled na mesto in slikovito Družmirsko jezero, ki je najglobje jezero v Sloveniji.

Štanjel je eno najbolj slikovitih in najstarejših kraških naselij. Utrjeno naselje na pobočju griča se nahaja na severovzhodnem robu kraške planote. Štanjel je bil zaradi strateške in prometno-geografske lege pomemben že od mlajše železne dobe naprej. Naselju dajeta poseben pečat renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela. Grad se uvršča med najlepšo fevdalno palačno arhitekturo na Primorskem. Zgrajen je bil na srednjeveških zasnovah, ki so bile vključene v razširjeno grajsko zasnovo. Grad Štanjel so začeli širiti grofje Cobenzli v 16. stoletju in mu ob koncu 17. stoletja dali dokončno podobo. V last grofa Coroninija je grad prešel leta 1810, nato so bili njegovi lastniki grof Ritter, vitez Fabiani, grof Melzi, baron Sessel, tržaško društvo pod vodstvom kapitana Parisija in nazadnje je bil lastnik Kamil pl. Marzetini. Med leti 1920 in 1935 je grad preurejal znani arhitekt Maks Fabiani. Po njegovi ideji je postal tudi večnamenski objekt. Med 2. svetovno vojno je bil grad požgan. Po dolgoletni obnovi so v obnovljenem krilu baročnega palacija odprli Galerijo Lojzeta Spacala. V galerijskih prostorih in na dvorišču potekajo različne kulturne prireditve. V galeriji se je možno tudi poročiti. V gradu je restavracija, kjer imajo na voljo tradicionalne kraško tržaške jedi. V grajski kleti ponujajo vina iz kraške vinorodne dežele. Grad Štanjel je skupaj s cerkvijo in glavnim trgom pomemben sestavni del naselbinskega jedra naselja.

Bucelleni – Ruardova graščina se nahaja na območju Stare Save na Jesenicah. Stara Sava je staro stanovanjsko in fužinarsko naselje, ki je danes zaščiteno kot kulturni spomenik. Na Savi je bil lastnik prve fužine Bernardo Bucelleni, po rodu iz Bergama v Italiji. Bucelleni je v 16. stoletju ob fužini dal zgraditi graščino. Rodbina je postala lastnica rudnikov in železarskih obratov po celi Gornjesavski dolini. V 17. stoletju so napredovali v plemiški stan. Postali so baroni z imenom von Reichenberg, kar je v nemščini poimenovanje za njihove rudnike v Savskih jamah. V letu 1686 so dobili celo grofovsko čast, vendar so bili takrat že v zatonu. Železarstvo je namreč zašlo v težave in zato so bili prisiljeni prodati graščino in obrate. Leta 1766 jih je kupil bogati belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so nato živele tri generacije rodbine Ruard. Valentina je nasledil Leopold, ki je bil jeseniški župan v času Ilirskih provinc. Njegov sin Viktor je brez uspeha poskušal modernizirati železarsko proizvodnjo. Posledica tega je bila, da je leta 1871 lastništvo nad graščino in savskimi obrati prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Kasneje so se prostori preuredili v uradniška stanovanja. Bucellini – Ruardova graščina je bila preurejena v muzej leta 1954. Ogledamo si lahko železarsko zbirko s predstavitvijo naprav in maket naselij, številne predmete z različnih področij dela in življenja jeseniškega fužinarja, rudarja, oglarja in kovača, zbirko kamnin in fosilov zahodnih Karavank in drugo.

Stari grad pri Otočcu se nahaja v naselju Zagrad pri Otočcu. Stoji nad strmo sotesko potoka Lešnica med vinogradniškima predeloma Grčevja in Trške gore. Ima pestro zgodovinsko preteklost, o njem je nastalo mnogo zgodb. Stari grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1300, ko so bili njegovi lastniki Altenburgi. Leta 1350 je Jakob pl. Altenburg prodal grajski objekt grofom Ortenburškim, znani koroški plemiški rodbini. Rodbina je izumrla leta 1418 in takrat so Stari grad podedovali Celjski grofje. Grad sta kot vazala leta 1447 upravljala Jurij Scheyer in Peter Obračan, ki ga je v istem letu tudi kupil. Med pomembnejše lastnike gradu spada tudi rodbina Breckerfeld. Janez Sigismund (1689-1760) je v svojih delih obravnaval deželo Kranjsko iz pravnega, gospodarsko-upravnega in genealoškega vidika. Njegova zapuščina obsega številne rokopise o štajerskih, kranjskih, koroških stanovih in plemičih, stvarni slovar štirih glavnih evropskih jezikov in drugo. Anton Breckerfeld (1740-1806), topograf in leksikograf, je med ostalim napisal Dopolnila k Valvasorjevi topografiji ter topografijo Novega mesta. V sredini 19. stoletja so Stari grad podedovali grofje Margheri di Commandona, ki so ga v času med obema vojnama podarili konventu usmiljenih bratov v novomeški Kandiji. Usmiljeni bratje so v njem želeli urediti ubožnico, toda svojih načrtov niso mogli uresničiti, ker so ga ob koncu druge svetovne vojne požgali partizani. Po vojni je Stari grad prešel v last novomeške tovarne z zdravili Krka, ki ga postopoma obnavlja. Najstarejši del grajskega objekta je prvotno stolpasto jedro zgodnjegotske oblike iz 13. stoletja. V obdobju od 14. do 15. stoletja so k starejšemu stolpu prislonili stanovanjska poslopja. Le-ta skupaj z dozidavami v kasnejšem obdobju predstavljajo arkadno dvorišče iz 16. stoletja. V letu 1632 so znotraj oboda zgradili zgodnjebaročno kapelo, ki je bila nato predelana v 30-ih letih 20. stoletja. Stari grad je bil leta 1992 z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih zgodovinskih in kulturnih spomenikov v občini Novo mesto, razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Škofja Loka je čudovito srednjeveško mesto na Gorenjskem. Okolica mesta nudi obiskovalcu obilo naravnih in zgodovinskih znamenitosti. Zgornji stolp na Kranclju se nahaja na hribu Krancelj, ki leži na 500 m nadmorske višine, tik nad Škofjeloškim gradom. Zgrajen je bil konec 12. stoletja. Do srede 14. stoletja ga je upravljal isti gradiščan kot Stari grad pod Lubnikom. V 13. stoletju so bili gradiščani Loški vitezi. Ima obliko stolpaste utrdbe, ki je značilna za srednjeevropsko zgodnjo fevdalno dobo. Stolp kvadratnega tlorisa je imel več nadstropij in je segal do višine 30 metrov. Njegovi zidovi so bil debeli kar 2,5 metra. Obdan je bil z obrambnim jarkom, ki je bil globok pet metrov, nasipom in obzidjem. Imel je predvsem obrambno vlogo. Verjetno je varoval vhod iz Poljanske doline. Po potresu leta 1511 je bil stolp opuščen. Njegov gradbeni material so uporabili za obnovo Loškega gradu. Od tedaj je le še ruševina, vidijo se temelji z ostanki vodnjaka in peči. Ob izkopavanjih leta 1950 so našli veliko najdb, predvsem sta zanimiva bronasti svečnik v obliki paža in bronast prstan z napisi imen Svetih treh kraljev. Maketo stolpa in obe najdbi lahko vidimo v Loškem muzeju. Nad Škofjeloškim gradom v smeri Lubnika poteka tudi Loška učna pot. Speljana je krožno na poti proti Lubniku. Tu so tudi trim steze, ki jih žal že najeda zob časa. Sprehajalci lahko na njej spoznajo lesne gobe, drevesne vrste, kulturnozgodovinske in naravne znamenitosti. Na travnikih za gradom se pojavljajo značilni kraški pojavi kot so kraške jame in brezna (Gipsova jama, Migutovo brezno, Marijino brezno z jamsko fauno), vrtače (Medvedova dolina). Marijino brezno je jama, sestavljena iz več votlin, ki segajo 275 metrov globoko pod zemljo. Odpira se zahodno od Škofjeloškega gradu. Razvila se je v oligocenskih glinah in konglomeratih in je najdaljša jama v takih kamninah. Jama je labirint na določenih mestih zelo ozkih rovov. Največji prostor je Velika prodorna dvorana, ki se izteče v nizek in ozek vodni rov, kjer se zbirajo vode iz jame. Dvorana je dolga 130 metrov, široka do 30 metrov in visoka 13 metrov. Podnevi v njej prebiva velika kolonija netopirjev. Obisk jame Marijino brezno je možen le po vnaprejšnjem dogovoru z jamarji. Stari grad se nahaja na poti do vrha Lubnika. Videli boste kažipot, ki označuje pravo smer. Ko iz gozda pridete zopet na cesto za Lubnik pridete do prevala Kobila. Tu je potrebno takoj zaviti desno v gozd. Do Starega gradu je približno 15 minut hoje. Od gradu so ostale le še razvaline, ki se nahajajo na hribu. Prvotna stavba je bila najstarejša srednjeveška utrdba na loškem ozemlju. Prvič se omenja okoli leta 1202. Imenovali so jo Wildenlack ali Divja Loka. V njem je v 13. stoletju domoval rod loških vitezov, ki so bili izredno močni in so zaradi tega predstavljali tudi nevarnost za Loško gospostvo.

Stari grad Celje se nahaja v neposredni bližini mesta Celje. Do njega lahko pridemo peš iz mestnega jedra ali pa se pripeljemo po cesti do urejenega parkirišča pred gradom. Grad je nekdaj predstavljal največjo utrdbo na slovenskem prostoru. Zgradili so ga grofje Vovbržani v prvi polovici 13. stoletja. V prijetnejše stanovanjsko poslopje so ga preuredili Žovneški oziroma Celjski grofje v 14. stoletju, ki so zgradili tudi 23 metrov visok štirinadstopen stolp ter ga kasneje poimenovali Friderikov stolp. V kasnejših stoletjih se je njegova podoba in namembnost večkrat spreminjala. Stari grad Celje je leta 1803 kupil kmet Gorišek in ga uporabljal kot kamnolom. V last štajerskih deželnih stanov so njegove razvaline prišle sredi 19. stoletja. Leta 1882 so ustanovili celjsko Muzejsko društvo, ki si ves čas prizadeva za njegovo obnovo in vrnitev nekdanje podobe. Danes je Stari grad Celje eden izmed najbolj obiskanih točk v Sloveniji. V kavarni Veronika se lahko osvežite in uživate v grajskem vzdušju. Na gradu organizirajo tudi romantične poroke, ki lahko potekajo na razgledni ploščadi, prostorih galerije, zgornjem grajskem dvorišču, osrednjem grajskem dvorišču z vodnjakom ali v prostoru pri bivši krčmi. Grad je v poletnih mesecih prizorišče mnogih tradicionalnih prireditev.

Prvotno utrjeno jedro, iz katerega se je nato razvila vas, sega v 11. stoletje. O njegovem obstoju priča listina iz leta 1139, t.j. iz začetnega obdobja gospostva rodbine Tybein de Dewino, katerih pripadniki so bili vazali oglejskih patriarhov. Tudi kraj se je takrat imenoval Tybein. Trdnjavo sta v tistih časih varovala visoko obzidje, opremljeno z zobčastim nadzidkom, in pa njena lega, ki je braniteljem omogočala, da so lahko pravočasno opazili prihod sovražnih ladij. Do gradu je vodila ena sama težko prehodna utrjena pot, speljana vzdolž obzidja. Grajski stolp je bil večnadstropni. Sodeč po ostankih, kot npr. pri pultu, vzidanem v steno poleg šilastega okna, in po ostalih freskah, je bila v spodnjem nadstropju utrjena dvorska kapela, v zgornjih pa so dolgo časa delovali zapori. Skozi današnji vhod v utrdbo pa so dolgo časa delovali zapori. Skozi današnji vhod v utrdbo se je nekoč spuščal dvižni most. Ob vznožju ruševin starega gradu se navpično nad morjem dviga skala, znamenita Bela dama. Njena oblika je podobna v plašč oviti okamneli ženski, z njo pa je povezana legenda o graščakiniji Esterini da Portole, ki jo je ljubosumni mož pahnil skozi okno v morje. Padla je na bele skale in tudi sama okamnela. Njen duh pa se vsako noč vrača v grad, kjer zaman išče zibelko ljubljene hčerkice, ob zori pa se vrne v skalo. Med obema gradovoma lahko opazimo Dantejevo skalo, ki jo morje ob plimi loči od kopnega. Bodoči patriarch Casssono della Torre (1316/1318) je kot milanski nadškof okronal Henrika VII. za kralja Italije v oglejski baziliki. Slovesnosti sta se udeležila Cassonojev naslednik, Pagano della Torre, in Dante Alghieri kot odposlanec Cangrandeja della Scala. Na povabilo Pagana je tako Dante preživel nekaj časa na devinskem gradu. V tem obdobju je bila zgodovina utrdbe tesno povezana z oglejsko državo in s patriarhi iz družine della Torre. Ta rodbina je dosegla vrhunec z Ugonejem VI. (1344-1391), ki se je podredil avstrijskemu vojvodi in je bil zato nagrajen z gospostvom nad mestom Trst. Ugone je ukazal zgraditi nov grad na ruševinah starodavnega rimskega stolpa in se poročil z Ano Walsee. Bil je zadnji iz devinske rodbine, zato je grad po njegovi smrti podedovala družina soproge. Vladavina devinske veje grofov Walsee je trajala do leta 1472, potem pa je grad prešel v last Habsburžanov. Avstrijci so upravo gradu zaupali namestnikom in poveljnikom, med temi tudi pripadnikom družine Hofer. Leta 1478 je stara trdnjava doživela uničujoči turški napad. Razdejanje je privedlo do tega, da so se graščaki dokončno preselili v novi devinski grad.

Studenice so manjša vas, ki leži v slikoviti dolini reke Dravinje ob vznožju gore Boč. Kraj se deli na starejši in novejši del, ločuje pa ju reka Dravinja, ki večkrat poplavlja. Stari del Studenic je poseljen ob dolini Toplega potoka vse do samostana dominikank. Novejši del se razteza na dvignjenem območju doline. Studenice ob reki Dravinji omejujeta malo večja kraja Makole in Poljčane. Razvoj kraja je bil tesno povezan s samostanom dominikank, ki ga je leta 1237 ustanovila Rikica Kunšperška. Leta 1457 je kraj dobil trške pravice. V 15. stoletju so Studenice utrpele veliko škodo zaradi vpadov Turkov, zato so v 16. stoletju na griču nad samostanom sezidali obrambni grad. Grad Studenice je bil leta 1788 v požaru uničen in opuščen. Prvotna zgradba je bila gotovo pozidana že ob koncu 15. stoletja, dodatno pa so grad utrdili po letu 1515, ker so ga Turki leta 1478 in leta 1494 požgali, v letu 1515 pa so ga zavzeli uporniški kmetje. Studeniško gospoščino je v letu 1827 kupil Martin Linner, ki pa jo je nato še isto leto prodal Alojzu Sparowitzu. Danes so od nekdaj mogočega gradu Studenice ostale le še ruševine. Poleg gradu Studenice in samostana dominikank so v Studenicah še naslednje znamenitosti: kip Zofije Rogaške, cerkev sv. Treh kraljev, cerkev sv. Lucije, župnišče, steber s kipom Matere božje, Lepejeva kapelica, Stara šola, kipa svetega Roka in sv. Janeza Nepomuka, Domačija Studenice 27, Hiša Studenice 11, Hiša Studenice 24, Hiša Studenice 25 in drugo. Okoli samostana dominikank vodi zanimiva in poučna naravoslovna učna pot, ki je dolga okoli 1 km, zaznamuje pa jo prijetna in rekreativna hoja.

Tavčarjev dvorec se nahaja na Visokem pri Poljanah. Leži na desnem bregu Poljanske Sore, ki jo obdaja škofjeloško hribovje s cerkvijo sv. Volbenka. Od konca 13. stoletja so bila na Visokem tri kmečka posestva. Leta 1651 jih je odkupil Filip Kalan (1628 – 1703). Na Visokem je nato gospodarilo kar 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kmečki dvorec Visoko je v sedanji zasnovi v 19. stoletju dogradil Janez Kalan. Zadnja iz rodu visoških Kalanov Ana, je vodila posestvo do leta 1893. Leta 1893 je Visoko kupil znani slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar (1851 – 1923). Pisatelj je posestvo uredil po svojih potrebah. Dodatno je postavil teniško igrišče in ob robu gozda kapelo z družinsko grobnico. V njej je pokopan s svojimi sorodniki. Preteklost in usoda Visokega je popisana v Tavčarjevi povesti Visoška kronika iz leta 1919. Njegova znana dela so še Cvetje v jeseni, Izza kongresa, Med gorami, Mlada leta in druga. Pred dvorcem se nahaja bronasti spomenik dr. Ivanu Tavčarju, ki ga je leta 1957 izdelal kipar Jaka Savinšek. Visoški kmečki dvorec je bil spomeniškovarstveno obnovljen v letih od 1987 do 1989 s prispevki gospodarstva občine Škofja Loka. Fasada dvorca je oblikovana v baročnem slogu. Notranjost dvorca zaradi neurejenega lastništva še vedno ni dostopna.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Trdnjava Predel se nahaja približno kilometer pred nekdanjim mejnim prehodom Predel. Spada med eno izmed šestih koroških utrdb. Prva utrdba je bila zgrajena že v času Napoleonovih vojn in je bila nato v bojih med Francozi in Avstrijci dvakrat požgana. Na mestu stare trdnjave so zato leta 1850 zgradili novo, ki jo je sestavljalo glavno poslopje na vzpetini in manjša zaporna stavba ob cesti. Zgradbi sta bili med seboj povezani s podzemnim prehodom in obzidjem. Tik ob cesti se nahaja spominsko obeležje, ki ga tvori kamniti oporni zid, piramida s klesanim napisom in litoželezna plastika ranjenega leva. V čast padlim branilcem ga je dal postaviti avstrijski cesar Ferdinand I. ter je bil slavnostno odkrit leta 1851. Trdnjavo Predel so leta 1898 preuredili v vojaško skladišče, saj ni več ustrezala spremenjenim vojaškim predpisom in je postala zastarela. V Depot Predil so jo preimenovali leta 1907. Po prvi svetovni vojni stavba ni bila več vzdrževana, zato so sedaj vidni le še zidovi.

Mesto Trebnje je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Trebanjski grad se nahaja na griču pod Bukovjem na desnem bregu reke Temenice. Sezidan je bil okoli leta 1000, v pisnih virih pa se prvič omenja leta 1368 pod imenom Turn ze Treuen. Na začetku so bili lastniki oglejski fevdalni trebanjski vitezi Treuni, kasneje so gospoščino imeli v fevdu grofje Ortenburžani do leta 1418, nato Celjski grofje med leti 1418 do 1456, ko pa so le-ti izumrli je prešel v last Habsburžanov. V letu 1452 je postal lastnik vitez Ludvik Kozjak, leta 1488 glavar Sigmund pl. Pyrsch iz Metlike, v letu 1504 pa ga je kupil Krištof pl. Altenhau. Po tem času se je zvrstilo več lastnikov. V letu 1799 je Trebanjski grad kupil Janez Nepomuk Baraga, ki je bil oče škofa Friderika Ireneja Barage. V letu 1812 je sin podedoval grad in ga potem odstopil sestri Amaliji oziroma svaku Jožefu Gresslu. Leta 1896 je Gresslova svakinja stavbo prodala ljubljanskemu trgovcu Francu Hrenu in Matiji Hočevarju, poštnemu mojstru v Velikih Laščah. V času pred drugo svetovno vojno je bil grad v lastnini Čeha z imenom Evgen Souvaly. Trebanjski grad je imel v srednjem veku obliko neutrjenega, zidanega stolpa. Okoli leta 1530 so zaradi turških vpadov stolp utrdili in predelali v renesančno štiritraktno, enonadstropno stavbo. Ta je imela pravokotni tloris z enim okroglim stolpom in tremi četverokotnimi. Trebanjski grad je do danes ohranil nekaj prvotnih delov, ki so četverokotni stolp, ki ima temelje iz rimskega časa, okrogli stolp s skritim izhodom iz časov Turkov ter desno in levo krilo zgradbe iz začetka 16. stoletja. Ob Trebanjskem gradu vodijo kamnite stopnice, ob dostopu na njih je viden piedestal z dokaj poškodovano plastiko antičnega leva iz marmorja. Na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja se je porušil stolp, ki mu je nato sledila neprimerna obnova. Mimo Trebanjskega gradu poteka več urejenih poti, ki so naslednje: Baragova pohodna pot, pot po ponorih Temenice in pot na Vrhtrebnje.

Tržič je mesto, ki leži na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Mesto je od leta 1985 zavarovano kot kulturni spomenik. V letu 1811 je staro mesto jedro zaznamoval požar in od takrat je veljal poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinski polken in vrat. Te so postale prava evropska posebnost. Grad Neuhaus se nahaja na manjši vzpetini nad starim mestnim jedrom. Do njega se najlažje vzpnete po stezici, ki se začenja ob pizzeriji Pod gradom. Grad se prvič omenja leta 1320 in je najverjetneje nastal z novo naselbino. Prestavljal je sedež oblasti nad zgornjim delom Tržiča. Grad Neuhaus je imel pestro zgodovinsko preteklost, saj je večkrat zamenjal lastnike. V času Friderika III. so grad podedovali grofje Paradeiserji. Ti so nato dve stoletji gospodovali nad svojim delom Tržiča. Ta jim je pripadal z vsemi ljudmi, pravicami, sodno oblastjo in posestvi. Požar je grad uničil in grof Radetzky je postavil novega nekoliko nižje od prvotnega. V njem ima danes svoje prostore Vzgojno varstveni zavod Tržič.

Valburga je naselje v občini Medvode. Nahaja se na južnem robu Kranjskega polja pod pobočjem Starega gradu, kjer je kraj zraščen s sosednjim Smlednikom. V bližini je tudi romantično Zbiljsko jezero. V Valburgi sta pomembni znamenitosti cerkev sv. Valburge in dvorec Smlednik ali dvorec Lazarini. Iz vasi se vzpne pešpot med kapelicami Kalvarije k Staremu gradu (516 m). 14 tipično baročno rokokojskih kapelic Križevega pota se zaključi s kompozicijo treh križev. Kalvarija je bila zgrajena leta 1772 v povezavi s posestjo na gradu Valburga. Obnovljena je bila dvakrat, leta 1872 in leta 1992, dograjena pa leta 2001. Po urejeni poti se nato počasi vzpnemo še do Starega gradu. Prvič se grad omenja leta 1136 v zvezi z vitezom Ulrikom. V zreli gotski dobi so okrog stolpa obzidali grajsko ploščad v obliki potegnjega trapeza. Nove stavbe so prislonili na obzidje na zahodni strani. Po potresu leta 1511 so zgradbe v tem delu razširili, dvignili za nadstropje in prestavili bivalne prostore. Grad so obnavljali še leta 1610. Predstavlja zasnovo in razvoj srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji v najčistejši obliki. Zraven gradu je tudi manjši bife, kjer se lahko osvežite s pijačo in spočijete na klopcah. Odprto imajo od ponedeljka do petka od 14 do 20, v soboto in nedeljo pa od 10 do 20. Na robu vasi Valburga stoji cerkev sv. Valburge in dvorec Lazarinijevih, ki je v fazi obnove in javnosti še ni na ogled, izjemoma po posebnem dogovoru. Osrednji del dvorca je med letoma 1635 in 1648 gradil cesarjev kancler Janez Krstnik Verd plemeniti Verdenberg. Sedanjo podobo je dobil med letoma 1763 in 1779, ko so Pernburgi predelali osrednji del stavbe in dozidali stranski krili z rizalitnima zaključkoma. V dvorcu je slavnostna ali viteška dvorana z baročnimi freskami slikarja Eustachius Gabriela (bogovi na Olimpu, prispodoba letnih in dnevnih časov, Apolon na sončnem vozu in zoodiak). Freske so tudi v grajski kapeli (sv. Frančišek Asiški in prispodobe krščanskih kreposti). Od leta 1795, ko je dvorec kupil baron Lazarini, je z izjemo obdobja 1945-1991, dvorec v lasti te rodbine. Bližnja cerkev sv. Valburga je bila zgrajena leta 1763 po naročilu Candida Zullianija in po slogu izkazuje zrelo baročno oblikovano arhitekturo kvadratnega tlorisa z zunaj zaobljenimi vogali. Ladjo prekriva kupola. Na steni cerkve sta izredno kvalitetni Layarjevi sliki Oljske gore in Kristusa, ki pade pod križem.

Grad Ekenštajn se nahaja na vzpetini nad velenjskim naseljem Šalek. Leži le nekaj metrov naprej od gradu Šalek. Gradova sta del Pozojeve grajske poti okoli Velenja, ki zajema štiri gradove in območje potopljenih Škal, kjer je bilo včasih središče Šaleške doline. Grad Ekenštajn je sredi 13. stoletja zgradila škofija iz Krke na Koroškem. Razvijal se je postopoma: na začetku je bil stolp, potem trdnjava in končno grad. Grad Ekenštajn je imel dva stanovanjska stolpa in nižje zgradbe med njima, z zunanjim in notranjim obrambnim jarkom. Poleg tega je imel tudi svojo kapelo. Do 17. stoletja, ko so grad opustili in je začel počasi propadati, je zamenjal več lastnikov. Danes so se od nekdaj mogočnega gradu Ekenštajn ostale le še razvaline z nekaj ohranjenimi zidovi, ki pričajo o srednjeveški zasnovi. Po raziskovanju gradu si lahko privoščimo oddih v znani pizzeriji Velun, ki se nahaja pod gradom. V naselju Šalek si nato lahko ogledamo še znamenito cerkev sv. Andreja, ki se uvršča v sam vrh zgodovinske in umetnostne dediščine Šaleške doline. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1436. Je spomenik umetnosti na prehodu iz gotike v barok. Cerkev ima fragmente fresk na prezbiteriju in bogato kamnoseško okrasje. Zlati oltar je iz leta 1617.

Grad Šalek se nahaja na griču nad naseljem Šalek v Velenju. Do njega vodi dokaj strma pot po urejenih lesenih stopnicah. Od nekdaj mogočnega gradu so ostale samo še razvaline njegovega stolpa, ki so osrednja točka v Velenju. Grad je verjetno najstarejša grajska stavba v Šaleški dolini. Po njem je dobila dolina tudi ime. Grad Šalek je bil opuščen po letu 1770, ko ga je že drugič v kratkem času zajel požar. Po tem ga niso več obnavljali. Stolp, ki se je v večji meri ohranil še do danes, je bil najstarejši del gradu. Posebej je znamenit po svoji obliki, saj je v tlorisu trikotne oblike in je kot tak enkraten v slovenskem prostoru. Arheološka izkopavanja so njegov tloris približala obiskovalcem in jim ponudila pristen vpogled v preteklost. Stavba se prvič omenja leta 1278 kot »haus Schalekke«. Konec 60-ih let 13. stoletja, ko so izumrli domnevni prvi lastniki in njegovi graditelji, je grad prešel v last krške škofije. V njihovih rokah je ostal do konca srednjega veka. Po letu 1341 so bili lastniki gradu Celjski grofje, ki so ga oddajali svojim vitezom v sekundarni fevd. Po njihovem izumrtju leta 1456 je prešel v deželnoknežje roke, ti pa so ga prodali naprej. Na njem so nato najdlje bivali člani družine Raumschüssel, ki so ga posedovali s krajšimi prekinitvami od druge polovice 16. stoletja vse do srede 17. stoletja. Notranjost gradu Šalek žal ni dostopna, lahko si ga ogledamo samo od zunaj. Grad Šalek je del Pozojeve grajske poti okoli Velenja, ki zajema štiri gradove in območje potopljenih Škal, kjer je bilo včasih središče Šaleške doline. Po raziskovanju gradu si lahko privoščimo oddih v znani pizzeriji Velun, ki se nahaja pod gradom.

Velika Nedelja je slikovito naselje, ki leži ob vznožju vinorodnih Slovenskih goric. Skozi Veliko Nedeljo je nekdaj tekla rimska cesta. Nemški viteški red je na tem območju imel velika posestva, ki so jih nacionalizirali pred 2. svetovno vojno in po njej. Največji znamenitosti sta župnijska cerkev sv. Trojice in grad Velika Nedelja. Križniški grad Velika Nedelja se prvič omenja leta 1273. Križniki so iz gradu upravljali posest in v njihovi lasti je ostal vse do zadnje vojne. Grad Velika Nedelja je manjše predelave doživel v začetku 18. stoletja in v 19. stoletju. Zahodni del gradu je srednjeveški, vzhodni del je iz 1612 do 1620, v severozahodnem traktu pa so ohranjene sledi iz gotskega obdobja. V celoti je baročna zgradba okoli notranjega dvorišča z vodnjakom in obrambnimi stolpi. Križniški grad Velika Nedelja spada med eno izmed redkih dobro ohranjenih zgodnje baročnih zgradb pri nas. V njem je danes obiskovalcem na ogled etnološka zbirka in prenovljena kapela. Z gradom Velika Nedelja upravlja Pokrajinski muzej Ptuj.

Vesela gora je slikovita razgledna točka, ki se nahaja nad Mirnsko dolino zahodno od večjega naselja Šentrupert. Vesela gora je od leta 1993 samostojno naselje, pred tem pa je bila del naselja Brinje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje. Barbova graščina stoji južno od cerkve sv. Frančiška Ksaverja. Sezidana je bila leta 1768 in je služila za potrebe prebivanja veselogorskih duhovnikov in bogatejših romarjev. Ko so bila romanja prepovedana, je graščina prešla v last družine Barbo. Na južni strani od Barbove graščine se nahaja Marijin steber, t. i. Črna Marija, ki je izdelana iz litoželeza. Steber je dal postaviti Robert Barbo, ko se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne. V Barbovi graščini so leta 1974 uredili zanimivo etnološko muzejsko zbirko, ki zajema okoli 600 primerov kmečkega orodja in spominsko sobo čebelarjev Aleksandra Lunačka in Petra Pavla Glavarja. Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar. Njegovo čaščenje je prišlo v veljavo predvsem zaradi ljubljanskih jezuitov. V naslednjih desetletjih so cerkev opremili in okrasili z donacijami, ki so jih prispevali okoliški plemiči. Romarska pot na Veselo goro je bila leta 1782 ukinjena po ukazu Jožefa II. V letu 1885 je bila zaradi požara uničena čebulasta streha zvonikov iz skodel in takrat je cerkev dobila sedanjo obliko strehe. Zadnjo veliko obnovo je stavba doživela v letu 2000. V cerkveni notranjosti izstopa glavni oltar, ki je izjemno rezbarsko delo iz leta 1735. Oltarne slike so Bergantove (Sv. Janez Nepomuk) in Metzingerjeve (Smrt sv. Jožefa, Sv. Margareta). Orgle je cerkev dobila leta 1751 in so delo ljubljanskega orglarja Marka Göbla. V 19. stoletju je baročni instrument doživel velike predelave, v letu 2003 pa so ga strokovno restavrirali. Freske je leta 1760 naslikal slikar Anton Tušek iz Škofje Loke.

Vila Vipolže se nahaja v razloženem naselju Vipolže. Nekdaj je bila lovski dvorec goriških grofov, ki je dolgo časa služil za poletna doživetja. Kasneje je bil v lasti plemiških rodbin Herberstein, Della Torre, Attems in nazadnje Teuffenbach. V 16. in 17. stoletju je dvorec doživel vojno med Benečani in cesarji. V prvi polovici 17. stoletja so ga Benečani predelali v prelepo renesančno vilo pravokotne oblike, z beneškim okrasjem in dvema prislonjenima oglatima stolpičema. Lastniki so ga uporabljali kot poletno rezidenco z imenitnim parkom, ki ga je krasil baročni vodnjak. V času med obema svetovnima vojnama je vila doživela številne poškodbe, nazadnje jo je leta 1948 prizadel požar. Vila Vipolže je bila leta 2015 v celoti obnovljena s pomočjo sredstev Evropske unije in Ministrstva za kulturo Slovenije. Danes se uvršča med najlepša slovenska središča za kulturne, družabne in poslovne dogodke. Pred vilo se še sedaj vzpenjajo večstoletne ciprese. V pritličnem delu vile so recepcija, trgovinica z briškimi izdelki, vhodna avla, Gradnikova soba, muzejska soba ter kavarna z zunanjo teraso in s pogledom na park vile. Muzej zgodovine Vile Vipolže se nahaja v vilini avli in predstavlja zgodbo dvorca z naslovom Vila Vipolže nekoč in danes. Zanimive makete pričajo o razvoju renesančne vile. V prvem nadstropju, ki nosi ime Piano Nobile, so sodobne dvorane. V ponudbi vinoteke Kruh in vino imajo svetovno znana vina in lokalne specialitete te edinstvene pokrajine med Mediteranom in Alpami. Vila Vipolže predstavlja edinstven prostor za kulturni turizem, dogodke in razstave v Brdih. Je tudi edinstvena poročna lokacija. Poročni obred se običajno začne ali v notranjosti beneških soban ali v parku vile, potem se slavje nadaljuje z aperitivom pred vilo in se zaključi s sproščenim slavjem v kleti ali na ploščadi pred kletjo.

Vipava ima lepo staro mestno jedro, kjer so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor in drugo. Lanthierijev grad se nahaja ob glavnem mestnem trgu. Zgrajen je bil leta 1669 in je primer beneške arhitekture. Njegovi prvi lastniki so bili Lanthieriji, ki so prej bivali v gradu Tabor. Lanthieriji so dvorec leta 1762 temeljito prenovili in mu dali današnjo baročno podobo. Osrednji del stavbe z glavnim vhodom so poudarili s kamnitim portalom, nad katerim je balkon z balustrno ograjo. Okna so dobila močnejše okvirje, pročelje pa so razgibali s stolpi, ki navidezno podpirajo streho. Poleg gradu so lastniki prenovili tudi okolico. Pred zgradbo so naredili podolgovat park z vodometom. V park so postavili tudi kipe baročnih dečkov z različnimi atributi, ki so pričali o življenju in delu v pokrajini. V Lanthierijevi graščini je nazadnje do leta 1910 prebival grof Friderik Lanthieri. Po njegovi smrti so goriško – vipavski grofi izumrli in veja je prešla na barona Hermana von Lewetzowa-Lanthieri. Dvorec je bil od 1918 do 1991 v vojaških rokah.

Baumkircherjev turn, ki ga imenujejo tudi Tabor ali Spodnji grad se nahaja v bližini kamnitega mostu čez reko Vipavo. Stolpasti grad je leta 1342 zgradil vitez Herhlin Kranspergar, nato ga je pa leta 1386 odkupil grof Herman I. Celjski. Ko je grad prešel v habsburško posest, so njegovi lastniki postali vitezi Baumkircherji in takrat je dobil tudi sedanje ime Baumkircherjev turn. V njihovi posesti je ostal do leta 1471, ko so obglavili barona Andreja Baumkircherja, ker je bil glavni pobudnik zarote štajerskega plemstva proti cesarju. Baumkircherjev turn je nato prešel v upravo deželnoknežjih oskrbnikov in zakupnikov. Grad in gospostvo je leta 1533 kupil Anton pl. Lanthieri in v lasti te družine je ostal vse do konca prve svetovne vojne. Do danes se je ohranil le del nekdanjega mogočnega poslopja, del obzidja z grbovno ploščo rodbine Lanthierijev in kamnitim portalom ter okrogli obrambni stolp.

Vipavski križ je vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Vipavski križ je eden izmed najbolj dragocenih in pomembnih spomenikov kulturne dediščine, ki je tudi pod spomeniškim varstvom. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so se delili na tri veje: Graške, Goriške in Svetokriške. Najstarejša renesančna utrdba v naših krajih je že ob zasnovi ustrezala takratnim strogim vojaškim predpisom. Do 3 metre debelo obzidje so na vogalih podpirali okrogli stolpi z velikimi strelnimi linami za topove. Vrata so bila še dodatno utrjena z dvižnim mostom. Notranja podoba gradu je veliko prijaznejša. Potegnjene osi nadstropnih oken in pritličnih vrat delujejo lahkotno in zračno. Eleonora Attems je estetsko zaokrožila prostor leta 1758, ko je na dvorišču postavila vodnjak. Morda so severni del gradu najprej podkletili zaradi vojaških potreb, kasneje pa so graščaki tu zbirali vinsko desetino. Z zmanjševanjem vojaške nevarnosti so prevzeli meščani v uporabo tudi prostor med gradom in starim naseljem. Tu so si najbogatejši meščani postavil nove hiše. Dva niza razkošnih hiš oklepata ambiciozno zastavljen širši trg, ki skriva gospodarska poslopja na južni strani. Bogataška četrt je povsem ločena od starega naselja, do katerega vodi le ozek prehod skozi stara vrata utrdbe.

Naselje Vransko leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Kraj je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Vransko se v pisnih virih prvič omenja že leta 1123. Njegov pomen se je povečal v poznem srednjem veku, ker je bila to prva štajerska postojanka na meji s Kranjsko ter je imela mitnico in pošto. Leta 1802 je pričela delovati redna vozna poštna zveza, ki je potekala v smeri (Graz) – Ljubljana – Trst. Vransko je tržaške pravice z grbom dobilo leta 1868. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Cerkev sv. Mihaela se omenja v letu 1123 in spada med najstarejše sakralne objekte v Spodnji Savinjski dolini. V Stopniku so vidni ostanki stopniškega gradu, ki je najstarejši grad v Spodnji Savinjski dolini. Baročni dvorec Avžlak stoji na rahli vzpetini na zahodnem območju Vranskega. Sedanji dvorec je bil na začetku mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato je prešel v roke deželnih uradnikov. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom. Pred dvorcem stoji betoniran vodnjak, ki ga obdajajo trije okrasni stebriči. Danes je nadstropna stavba v prenavljanju in ni dostopna obiskovalcem.

Slikoviti obrambni stolp se v Žalcu nahaja v starem mestnem jedru, poleg župnijske cerkve svetega Nikolaja. Sezidan je bil v 16. stoletju in je edini ohranjeni del tabornega obrambnega obzidja, ki je bilo na tem delu. Taborsko obrambno obzidje je imelo značilno četverostrano zasnovo, ki je zajemala štiri obrambne stolpe na vogalnih delih in visoko obzidje. Obzidje je služilo za obrambo pred pogostimi turškimi vpadi. Obrambni stolp ima značilno stožčasto streho in je zgrajen iz prodnikov s strelnimi linami. Ohranjeni stolp je bil obnovljen v letu 2002, poleg njega pa so leta 2004 posadili potomko najstarejše vinske trte na svetu iz Lenta v Mariboru ter jo poimenovali Nikolaja. V kleti stolpa ima svoje prostore vinski keuder, ki nudi obiskovalcem pokušino najboljših vin iz Savinjske doline. V zgornjem delu stolpa pa je na ogled zanimiva stalna etnološka razstava opreme in orodja za pridelavo grozdja in vina. Ob stolpu je manjši park aromatičnih in zeliščnih rastlin, ki s primeri vzorcev vabi obiskovalce na ogled vrta aromatičnih in zdravilnih rastlin pri Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu. Prostor ob obrambnem stolpu je tudi prizorišče mnogih prireditev, ki spremljajo dogodke, kot so celoletno uspevanje trte in zorenje grozdja – rez vinske trte, trgatev in na koncu martinovanje. Stolpni prostor lahko sprejme 25 oseb, poleg tega je eno od prizorišč poroke v občini Žalec.

Grad Žužemberk stoji na skalni pečini nad reko Krko in predstavlja osrednjo dominanto Žužemberka. Leta 2013 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. V pisnih virih se prvič omenja leta 1295. Takrat ga je Henrik iz Lupoglava v Istri prodal goriškemu grofu Albertu II., ki je ustanovil žužemberško gospostvo. V 14. stoletju se je zelo povečal vpliv Auerspergov. Le-ti so imeli svojo posadko tudi na gradu Žužemberk. Na podlagi dedne pogodbe so Habsburžani leta 1374 dedovali goriška posestva, med drugim tudi grad in gospostvo Žužemberk. Ta je ostal do leta 1538 deželnoknežja posest. Po letu 1793, ko se je knez Viljem I. Auersperg z gradu preselil v dvorec Soteska, so bili v njem do leta 1898 državni uradi. Po njihovi izselitvi je grad začel propadati, vendar so Auerspergi ostali njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne. V njej je grad Žužemberk utrpel velike poškodbe. Po vojni je bil nacionaliziran in dodeljen tedanji občini Žužemberk, po njeni ukinitvi pa občini Novo mesto. Leta 1998 je bila ponovno ustanovljena občina Žužemberk in grad je takrat prešel v njeno last. Kljub temu, da je grad Žužemberk že desetletja v razvalinah, predstavlja čudovit primer grajske arhitekture od 12. stoletja do 17. stoletja. Do druge svetovne vojne je njegovo višinsko dominanto poudarjal osrednji stolp in renesančni obzidni obroč z vencem bastij in stolpov. Večnadstropni stolp, ki je imel ječo v pritličju in kapelo v nadstropju, je bil tudi srednjeveško jedro objekta. Ob njem so notranje dvorišče obdajali stanovanjski trakti. V 16. stoletju je bil grad razširjen v sedanji renesančni sistem obrambnih stolpov in bastij. V 17. stoletju je bil povišan za eno nadstropje, nivojsko izenačen in pri tem so zazidali prsobrane obrambnih zidov. Na dvoriščno stran vzhodnega in severnega dela obzidja so naslonili nadstropne arkadne hodnike, v severozahodnem delu pa so pozidali nov trakt z vinsko kletjo. Poskrbeli so tudi za štukaturno dekoracijo fasad. Ta je krasila tudi grbovno ploščo Auerspergov, vzidano na dvoriščnem delu južnega trakta. Srednjeveško jedro gradu Žužemberk je bilo na severnem delu obdano z obrambnim jarkom, ki je bil v 16. stoletju, ko je objekt dobil nov obrambni jarek, zapolnjen z novim stanovanjskim traktom. Preko jarka je nekdaj vodil lesen dvižni most, ki so ga kasneje nadomestili s kamnitim. Grajski jarek je bil precej bolj globok kot je sedaj, s prenehanjem vpadov Turkov pa sta se spremenila njegov videz in namembnost. Razvaline gradu Žužemberk je pričela spomeniška služba obnavljati po drugi svetovni vojni, obnova pa je dobila ponoven zagon po letu 1998. Grad postaja središče kulturnega dogajanja v Žužemberku. V vinski kleti, edinem ohranjenem prostoru v gradu, in na grajskem dvorišču se je pričelo novo življenje. Poletne prireditve na gradu privabljajo vedno večje število domačih in tujih obiskovalcev, v njem pa gostujejo znane osebnosti zabavnega in kulturnega življenja.