Cesta prvih borcev v Brežicah je posejana z mnogimi znamenitimi stavbami kot so grajska kašča, grajski hlevi, stara lekarna, hiša družine Del Cott, mestna hiša – Rotovž, župnijska cerkev svetega Lovrenca, Narodni dom, Nemški dom, Nemška hiša in druge. Grajska kašča je ena najlepše ohranjenih v Sloveniji. Stavba se prvič omenja leta 1491, današnje poslopje pa je iz začetka 18. stoletja. Tekom časa je kašča služila za različne namene. V grajskih hlevih je danes Glasbena šola Brežice. V stari lekarni je priljubljena gostilna in pizzeria Santa Lucija. Hiša družine Del Cott je ena izmed najlepših zgradb v mestu. Njeni lastniki so spadali v višji trgovski meščanski sloj. Zgrajena je bila v drugi polovici 18. stoletja. Nekdanji rotovž je bila zgradba mestne oblasti. Ima zanimiv okrogel balkon s preprostim portalom in trebušasto baročno ograjo. V preddverju mestne hiše je Turistično informacijski center Brežice, kjer lahko izveste mnogo novega o Brežicah in okolici. Cerkev svetega Lovrenca je bila zgrajena leta 1782. Po načrtih bi morala segati do roba ceste, ker pa jim je zmanjkalo denarja, so jo skrajšali. Narodni dom je bil narejen leta 1904. Del njega je bila tudi gostilna. V dobi narodnostnih bojev je bil politično in kulturno središče brežiških Slovencev. V nemški hiši se nahaja Okrajno sodišče Brežice. V tem delu mesta je tudi hotel Splavar v katerem je na voljo 15 klimatiziranih sob, ki so ocenjene s štirimi zvezdicami ter restavracija.

Izola je pomembno mesto Slovenske Istre z razvito obrtno in gospodarsko dejavnostjo. Na jugu in zahodu meji na občino Piran, na vzhodu pa na občino Koper. Naselja Občine Izola so Cetore, Baredi, Izola, Dobrava, Korte, Jagodje, Nožed, Malija in Šared. Izola je podobo otoka izgubila v začetku prejšnjega stoletja. Na nekdanjih solinah so nastala močvirja in zaradi tega so začeli postopno zasipavanje ter s tem zabrisali značilnosti otoka. Kraj je uspel ohraniti srednjeveško zasnovo s cerkvijo na vzpetini, prepleteno mrežo ozkih ulic, visokih hiš in notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. V starem mestnem jedru Izole se nahajajo številne kulturno – zgodovinske znamenitosti, kot so nekdanja občinska palača, palača Besenghi degli Ughi, ki velja za najodličnejši spomenik v Izoli, Manziolijeva hiša, hiša Lovisato, cerkev sv. Mavra, cerkev sv. Marije Alietske, ki je najstarejša cerkev v Izoli, plošča družine Ugo, italijanska osnovna šola Dante Alighieri, molilnica Scuola Battuti in drugo. Nekdanja občinska palača se nahaja na Velikem trgu v starem mestnem jedru Izole. Tako kot v večini sredozemskih ribiških mest je bil nekdaj tudi v Izoli nadvsem pomemben mandrač. Pristanišče, globoko zarezano v staro mestno jedro na zahodni obali Izole, je bilo središče mesta, saj so se ob njegovem obodu nahajale najpomembnejše javne stavbe. Nekdanja občinska palača je bila zgrajena leta 1325. Iz tistega časa se je ohranilo prostorsko razgibano južno pročelje v gotsko-beneškem slogu. Glavno pročelje, ki gleda na izolski mandrač, je leta 1603 dobilo baročno podobo. Zgradba je predvsem v notranjosti imela veliko posegov v različnih kasnejših slogih.

Komenda je manjše razpotegnjeno naselje, ki se razprostira blizu lokalne ceste Kranj – Mengeš. Spada v Občino Komenda in se v pisnih virih prvič omenja med leti 1147 in 1154. Ime je kraj dobil po komendatorju malteškega reda, ki se je tukaj naselil okoli leta 1296. V Komendi je tradicionalna obrt lončarstvo. Obiskovalcem je na ogled v Lončarjevem muzeju v Podborštu, z njim se pa še ukvarjajo v Lončarstvu Kremžar in Lončarstvu Štebe. Malteški viteški red je v Komendi in okolici pospeševal konjerejo. Danes se konjerejska tradicija ohranja s konjeniškim klubom in hipodromom. Konjske dirke imajo tradicijo še iz časa Valvasorja. Kraj je staro cerkveno središče, saj se prvotna župnijska cerkev svetega Petra omenja že leta 1147. Nova baročna cerkev je bila sezidana po letu 1727, po potresu leta 1895 pa je bila obnovljena in povečana. Dvorišče so dodatno opremili in uredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Največje kulturne znamenitosti so poleg župnijske cerkve še Šmidova graščina, Glavarjeva beneficijska hiša, Glavarjeva bolnica, spomenik 66. žrtvam druge svetovne vojne, Kulturno – posvetni dom, Glavarjev vodnjak in drugo. Kulturno – prosvetni dom se nahaja v središču Komende. Nad vhodnimi vrati je viden napis Dom, kot ga domačini tudi imenujejo. Dom je bil slovesno odprt in blagoslovljen 31. julija leta 1938. To je razvidno tudi iz plošče s tem datumom, ki so jo vzidali na čelno stran levo od glavnega vhoda. Na desni strani je vidna plošča, ki ima datum 8. XII. 1936, ki pomeni položitev temeljnega kamna. Dom je bil v tistem času znamenita in zelo imenitna zgradba. Pri zidavi so s prostovoljnimi prispevki in delom pomagali mnogi tedanji občani. Danes je v Domu poleg kulturno – prosvetnih in ostalih prireditev, zdravstvene ambulante, zobozdravstvene ambulante in nekaj stanovalcev tudi sedež uprave Občine Komende.

Staro mestno jedro v Kranju je bilo leta 1983 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik, saj se tu nahajajo najpomembnejše kulturno – zgodovinske znamenitosti. Središče starega dela predstavlja osrednji Glavni trg z vzporednima ozkima ulicama, Tavčarjevo in Tomšičevo ulico. Z glavnim trgom ju veže vrsta prečnih ulic in prehodov. Pomembne znamenitosti so: nekdanja Stara pošta, katere fasado oblikujejo kipi Lojzeta Dolinarja, Prešernova hiša, Mestna hiša, kjer potekajo razstave, na ogled so pa tudi staro-slovanski grobovi in tri stalne zbirke, Pavšlarjeva hiša, Župna cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Mitničarska hiša, ki je ena najpomembnejših srednjeveških stavb v Kranju, škofija, Prešernovo gledališče in Prešernov spomenik, območje Pungert, Cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka, Plečnikovo stopnišče, arkade in vodnjak, Roženvenska cerkev iz 16. stoletja, grad Khislstein, Layerjeva hiša, katere fasada je bogato okrašena s štukaturnimi reliefi.

Laško je manjše slikovito mesto, ki se nahaja v osrčju Slovenije. Kraj ima pestro zgodovino, saj najdbe pričajo že o keltski in rimski naselitvi. V pisnih virih je bilo Laško prvič omenjeno leta 1227 in spada med najstarejše trge na območju Slovenije. Hkrati je bil kraj sedež ene izmed zelo starih slovenskih prafar. Na svojem pomenu je kraj izgubil, ko so celjsko posest podedovali Habsburžani, znova pa se obudi z južno železnico in z njo povezanim razvojem rudarstva, laških in rimskih toplic ter pivovarništva. Skozi Laško teče reka Savinja, ki mesto deli na desni in levi breg. Nad starim trškim jedrom se ponosno dviguje Hum, novejši del mesta pa krasita Malič in Šmihel. Orožnov trg se nahaja v starem delu Laškega. Je nekdanji trgovski stari trg, kjer so obrtniki ustvarjali številne ročne izdelke. Na tem predelu sta najpomembnejši znamenitosti Mestni magistrat – Pivnica Rotovž in rojstna hiša Franca Orožna – Herlahova hiša. V mestni hiši – Rotovžu so prebivalci nekdaj plačevali svoje davke. Neposlušni domačini so bili javno kaznovani na sramotilnem stebru ali prangerju. Na hiši Orožnov trg 2 lahko vidimo vzidano glavo meduze – čuvajke vrat in rimske polboginje. Ta kamniti okras dokazuje poseljenost kraja že v obdobju Rimljanov. Nad vhodnimi vrati pa lahko vidimo srednjeveško glavo – konzolo, ki je bila gotovo prinešena iz špitalske kapele. Na pročelju hiše je tudi spominska plošča, ki je posvečena Francu Orožnu, ki je bil znani geograf in prvi predsednik slovenskega planinskega društva.

Lemberg pri Šmarju je manjši kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Nahaja se v vzhodnem delu Slovenije, v bližini priljubljenega zdravilišča Rogaška Slatina in spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Vse do danes je Lember ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (sejmišče, cerkev, rotovž) in zaradi tega se uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra na Slovenskem. Lemberg je kot trg začel nastajati v 14. stoletju. Zaradi posesti lemberške gospoščine in ugodne lege ob pomembni cestni povezavi so v trgu nastali mnogi sejmi in obrti. Trg je v 15. stoletju dobil lasten grb, ki ga ponazarja jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Največje kulturno – zgodovinske znamenitosti so grad Lemberg, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, cerkev sv. Pankracija, ki se prvič omenja leta 1262, sejmišče in šola. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Rotovž je bil včasih sedež nekdaj pomembnega sodišča na Spodnjem Štajerskem. Je baročna zgradba, ki nosi letnico 1769, v svoji osnovi pa je še srednjeveška arhitektura. V spomin na nekdanje sejemske, trške in sodne privilegije sta se ohranila roka pravice, simbol svobodnega sodstva in trgovine ter pranger ali sramotilni kamen. Trg v Lembergu je imel poleg lastnega sodnika tudi župana. Zadnji župan je bil do leta 1820 Josip Lippauz. V letu 1888 je Lemberg pri Šmarju postal samostojna občina in je to ostal vse do leta 1935. Lemberški rotovž so leta 2010 v celoti prenovili in ga odprli za obiskovalce. Sedaj se v njem nahaja stalna razstava o pestri zgodovini trga in njegovih cesarskih privilegijih ter razstava o življenju v trgu do konca prve polovice 20. stoletja.

Lendava je mesto, ki leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Je najvzhodnejše mesto v Sloveniji z okoli 4000 prebivalci. Najstarejši pisni vir o Lendavi predstavlja darilna listina iz leta 1192. Lendavski grad nad mestom je že več stoletij eno od najpomembnejših arhitekturnih spomenikov kraja. Danes se v dvorcu nahajata muzej in galerija. Starejši del mesta se nahaja na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim področjem, po regulacijah leta 1945 pa se je razširilo čez suhe struge in se razpotegnilo na vzhod do Čentibe in na sever do Dolge vasi. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo evangeličansko cerkev, Laubheimerjevo vilo, knjižnico in cerkev Svete Katarine. Tu se nahaja tudi Upravna enota Lendava, mestna hiša in okrajno sodišče. Cerkev Svete Katarine, ki stoji pod grajskim hribom, je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1751. Enoladijsko svetišče bogatita baročni oltar in prižnica. Za glavnim oltarjem je slika sv. Katarine Sienske iz leta 1800, ki je delo italijanskega slikarja Barazuttija. Zvonik stoji pred glavnim vhodom. V cerkvi imajo zlat kelih, ki ga je podaril graščak Baffy leta 1608. Evangeličanska verska skupnost ima svojo cerkev od leta 1934.

Ljutomer je središče Prlekije, ki je znana po svoji bogati naravni in kulturni dediščini. Kot naselje se kraj prvič omenja leta 1249, leta 1265 preraste v trg in leta 1927 dobi mestne pravice. Stari del mesta se nahaja na območju pod vzpetino Kamenščak. Mestno jedro sestavljajo trije trgi in vsak ima svoje sakralno znamenje. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Na Glavnem trgu se nahaja kip Brezmadežne Marije na visokem stebru iz leta 1729, hiša dr. Karola Grossmanna, klopotec, Knjižnica Ljutomer, TIC Ljutomer, Mestna hiša in drugo. Kip Brezmadežne Marije je postavljen na mestu, kjer je pred tem stal sramotilni steber s kletko za prestopnike vseh vrst. Pod Brezmadežno stojita priprošnjika sv. Boštjan in sv. Rok. Klopotec je znamenje, da bo grozdje kmalu dozorelo. Vinogradov ne varuje zgolj pred škodljivci, temveč mu pripisujejo tudi magično moč. Z njim je povezan najlepši čas v Prlekiji, čas jeseni, ko je na vrsti trgatev. Dr. Karol Grossmann je avtor prvega slovenskega zapisa iz leta 1905. Njegovi zapisi – Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu, so na ogled v Splošni muzejski zbirki Ljutomer.

Metlika je gospodarsko, kulturno in upravno središče severovzhodnega območja Bele krajine. Mesto se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Jedro Metlike leži na naravnem pomolu med nekdanjo strugo Bojice in dolino Obrha. Kraj pod Gorjanci je bil naseljen že v času prazgodovine. Mestne pravice je Metlika dobila leta 1365. Močno je bila zaznamovana v času turških vpadov in obema svetovnima vojnama. Metlika je doživela največji razcvet konec 19. stoletja, ko so ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem, prvo hranilnico in posojilnico ter prvo čitalnico na Dolenjskem in v Beli krajini. Najbolj zanimiv del mesta predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Mestna hiša se nahaja na mestnem trgu. Stavbo je leta 1869 sezidal Furlan Giovanni Franc. Pri strešni fasadi zidanih stolpičev je na sredini opazen odlitek metliškega grba, ki je grad s krokarjema. Na zunanji del hiše so leta 1928 vzidali spominsko ploščo v čast borcem, ki so padli med prvo svetovno vojno. V mestni hiši je bil med drugo svetovno vojno sedež mestnega narodnoosvobodilnega odbora in odseka za notranje zadeve okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za Metliko in bližnjo okolico.

Metlika je gospodarsko, kulturno in upravno središče severovzhodnega območja Bele krajine. Mesto se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Jedro Metlike leži na naravnem pomolu med nekdanjo strugo Bojice in dolino Obrha. Kraj pod Gorjanci je bil naseljen že v času prazgodovine. Mestne pravice je Metlika dobila leta 1365. Močno je bila zaznamovana v času turških vpadov in obema svetovnima vojnama. Metlika je doživela največji razcvet konec 19. stoletja, ko so ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem, prvo hranilnico in posojilnico ter prvo čitalnico na Dolenjskem in v Beli krajini. Najbolj zanimiv del mesta predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Mestna hiša se nahaja na mestnem trgu. Stavbo je leta 1869 sezidal Furlan Giovanni Franc. Pri strešni fasadi zidanih stolpičev je na sredini opazen odlitek metliškega grba, ki je grad s krokarjema. Na zunanji del hiše so leta 1928 vzidali spominsko ploščo v čast borcem, ki so padli med prvo svetovno vojno. V mestni hiši je bil med drugo svetovno vojno sedež mestnega narodnoosvobodilnega odbora in odseka za notranje zadeve okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za Metliko in bližnjo okolico.

Moravče so edino večje naselje na območju občine Moravče. Občina je postala samostojna leta 1995, ko je večja občina Domžale razpadla na manjše dele, ampak je vseeno ostala še naprej Upravna enota. Nahaja se v osrednjem predelu Slovenije, v bližini urbanega središča države in geometričnega središča Slovenije. Moravče so poznane kot staro naselje, prvič omenjeno v pisnih virih leta 1232, ki je nastalo na križišču šestih krajevnih cest. V srednjem veku je skozi Moravško dolino vodila tovorna pot iz Ljubljane proti Štajerski. Ko je v 18. stoletju postala proti Štajerski pomembnejša pot skozi Črni graben, proti jugu pa pot po dolini Save, je Moravška dolina ostala v zatišju. To je bilo ugodno za obstoj kulturne in etnološke dediščine, kar pomeni veliko kulturnozgodovinsko bogastvo. Moravče so tako prispevale kar nekdaj znanih osebnosti v slovenskem prostoru, od katerih je najpomembnejši baron, svetovno znani matematik, Jurij Vega. Njegovo ime ima osnovna šola, poimenovana je glavna ulica in v parku stoji njegov doprsni kip. Znani Moravčani so še dramatik in pisatelj Fran Detela, akademski kipar Tine Kos, pesnik in dramatik Dane Zajc. Zasnova starega moravšega trškega jedra se je ohranila vse do danes. Središče jedra je cerkev sv. Martina, ki je bila sredi 18. stoletja prezidana v baročnem slogu. Cerkev obdajata park in krožna cesta. K njej so obrnjena pročelja mestne oziroma občinske hiše in strnjeno zidanih trških hiš. Kraj je postal trg leta 1804, ko so od Marije Terezije dobili dovoljenje za volitve trškega odbora in za prirejanje sejmov.

Pivka je edino mestno naselje v Občini Pivka, ki je nastala leta 1994 z razdelitvijo postojnske občine. Na območju občine se razprostirajo znamenita presihajoča jezera, med katerimi sta najbolj poznani Petelinjsko in Palško jezero. V bližini se nahaja Park vojaške zgodovine Pivka. V svoji 700-letni zgodovini je imelo naselje več imen. Najstarejša omemba kraja sega v leto 1300 in od takrat izvira tudi prvotno ime Sancti Petri super Piucha. V zgodovinskem zborniku iz leta 1855 se navaja v delu listine dobesedno Št. Peter na Pivki. Današnje ime Pivka je naselje dobilo po drugi svetovni vojni. Najstarejši del je Vas pod cerkvijo, poleg tega pa Pivka obsega še naselji Hrastje in Radohova vas. Pivka je bila poseljena že v času prazgodovine, o čemer pričajo najdbe v Parski golobini, ki se nahaja nad desnim bregom reke Pivke v strmem pobočju vzhodno od vasi Parje. Golobina naj bi dobila ime po golobih, ki so nekdaj gnezdili v njej. O kasnejših poselitvah Pivke s svojimi imeni pričajo mnoga Gradišča. Med pomembnejše znamenitosti Pivke spadajo Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev sv. Petra in drugo. Mestna hiša se nahaja v samem središču Pivke. Na njej je spominska plošča – Janez in Ivan Kovačič – Andrjonova, ki sta bila prvoborca Cankarjevega bataljona in sta padla v Dražgoški bitki leta 1942. Med dragoceno krajinsko in kulturno dediščino Pivke spadajo kamniti križi, ki so dvignjeni na visoke stebre, kar je tudi značilnost pivške dežele. Postavljali so jih kot kužna znamenja, kasneje kot srečne vrnitve vojakov, na poljih pa za zavarovanje pridelkov. Edini srednjeveški kraj na tem območju je bil Šilentabor, ki je bil zgrajen leta 1471 kot obramba pred turškimi vpadi.

Postojna je slikovito mestno naselje in upravno središče občine Postojna. Največja mestna znamenitost je svetovno znana Postojnska jama, ki jo je obiskalo že preko 34 milijonov obiskovalcev. Postojna je postala mesto leta 1909. Najstarejši predel mesta je Majlont, ki se razprostira pod razglednim hribom Sovičem. Kraj se razteza na skrajnem vhodnem robu Pivške kotline na južni strani Postojnskih vrat, ki predstavlja naravni prehod iz Srednje Evrope do Jadrana. V pisnih virih se prvič omenja leta 1226. Na griču Sovič je bil grad oglejskih patriarhov in sedež obsežnega gospostva. V posest Habsburžanov je prešel leta 1371. V letu 1498 se Postojna omenja kot trg. Ob vznožju Soviča so leta 1700 postavili spodnjo graščino, saj je grad leto prej uničila strela. V graščini je danes sedež Inštituta za raziskovanje Krasa. Župnija je bila ustanovljena leta 1770 in takrat je bila sezidana tudi cerkev sv. Štefana. Na razvoj mesta sta veliko vplivala odlična prometna lega in Postojnska jama. Danes je Postojna kulturno, zdravstveno, gospodarsko in trgovsko središče Notranjske. Ljubljanska cesta je osrednja cesta, ki vodi skozi samo središče Postojne. Na tem delu najbolj izstopajo palača na Ljubljanski 5, mestna hiša, vila na Ljubljanski 10, nekdanja deška meščanska šola, spomenik Sardincem in drugo. Mestna hiša Postojna se nahaja v središču mesta, na Ljubljanski cesti 4. Palača se uvršča med profano stavbno dediščino. Je historicistično oblikovana dvonadstropna zgradba s tlorisom v obliki črke U. Rizalitno izstopajoč petosni del vhodne fasade ima polkrožno zaključen vhodni portal. Zgradba ima sedemosna stranska trakta. Zgrajena je bila leta 1908, v njej je bil sedež okrajnega glavarstva.

Preddvor je naselje, ki se nahaja pod strmimi pobočji Storžiča v severnem delu Slovenije. Od najbližjega mesta Kranj je oddaljen okoli 10 kilometrov. Razprostira se v zavetju pod travnato Zaplato, kjer priteče reka Kokra iz soteske in je obdan s kar štirimi gradovi. Preddvor je najbolj poznan po jezeru Črnava, ob njem neposredno stoji hotel Bor. Največje naravne znamenitosti so jezero Črnava, Zaplata ali Hudičev boršt, jesenov drevored (beli ameriški jesen), Mala gozdna učna pot, sekvoje in drugo. Kraj je idealno izhodišče za številne pohodniške pohode na okoliške vrhove ali raziskovanje nižinski poti. Jezero Črnava je umetno jezero in na njegovem mestu je bil v preteklosti gozd. Pobudnik za nastanek jezera je bil po koncu druge svetovne vojne domačin Tone Tičar. Gora Zaplata se nahaja neposredno nad naseljem in je prepoznana po temni lisi, ki je na sredini travnatega pobočja. Malo gozdno učno pot predstavlja 29 eksotičnih dreves. Zasnovali so jo v letu 1996 in za njeno izvedbo ima največje zasluge Maja Šenk Zidar, ki si je postavitev te poti izbrala za diplomsko nalogo. Pot je dolga 2,5 km, traja malo več kot eno uro ter je zanimiva v vseh letnih časih. Največje kulturne znamenitosti so Novi grad ali Pusti grad, grad Turn, grad Preddvor, grad Hrib, župnijska cerkev sv. Petra in ostalo. Grad Preddvor stoji v središču naselja in se v pisnih virih omenja že v letu 1147. Razvaline Pustega gradu se nahajo na levi strani od poti na sv. Jakoba nad Podakom. Grad Turn je bil zgrajen v 15. stoletju pod Pustim gradom in okoli njega je bil nekdaj tudi lep park. Grad Hrib izhaja iz 16. stoletja in je v začetku spadal pod grad Turn. Danes deluje v sklopu hotela Bor in nudi grajske sobe, kjer potekajo tudi romantični poročni obredi. Za gradom Hrib se razprostira manjši park, v katerem uspevajo platane, sekvoje, čige, ameriške ciprese, mehkoigelni bori, libanonska cedra in ameriški oreh. Sekvoje so značilne za Kalifornijo v Ameriki. Nasad je bil posajen v letu 1840, ko je bilo moderno vključevanje sekvoj v življenjske ekosisteme po celotni Evropi. Zanimivo posebnost v parku ob gradu Hrib predstavlja jesenov drevored, v katerem se vrhovi dreves medsebojno prepletajo ter tako na simboličen način prikazujejo zvestobo mladoporočencev.

Radeče so manjše mesto, ki se nahaja v severovzhodnem delu Posavskega hribovja. Obdajajo ga reka Sava ter hriba Lisca in Kum. Kraj se je razvil ob stičišču prometnih, železniških in cestnih poti, ki povezujejo Celjsko kotlino, Dolenjsko, Posavsko hribovje in Spodnje Posavje. Prvotno naselje, trg in kasneje mesto so se razvili ob izlivu rečice Sopote v reko Savo. Na Savi se je že v času srednjega veka zamejila meja med Kranjsko in Štajersko, ki velja še sedaj. Staro mestno središče se nahaja pod Grajskim gričem, tik nad ustjem Sopote. Novejši del Radeč se širi proti Savi in navzgor ob Sopoti. Splavarjenje na reki je bila nekdaj pomembna gospodarska dejavnost in zaradi nje je naselje postalo splavarsko pristanišče. Danes splavarsko tradicijo še vedno ohranjajo radeški splavarji. Na turističnem splavu obiskovalcem predstavijo zanimive navade in šege splavarjev ter vožnjo popestrijo s splavarskimi zgodbami. Občinska stavba Radeč se nahaja na območju Ulice Milana Majcna. Radeče so postale mesto 15. julija 1925. Do leta 1951 je bil sedež občine v Radečah, nato se je selil v Hrastnik, pozneje v Laško. Občina Radeče je postala ponovno samostojna 1. januarja 1995. Sedanja Občina Radeče se uvršča med manjše občine. Njena velikost je okoli 50 kvadratnih kilometrov. Ima štiri krajevne skupnosti – Radeče, Vrhovo, Svibno in Jagnjenica ter 23 naselij. Občina Radeče praznuje občinski praznik 8. septembra v spomin na izgnance, ki so se v tem času leta 1945 vračali domov. Na občinski stavbi je viden uradni grb občine Radeče, ki predstavlja modro polje, ki je obdano z zlatim baročnim okvirjem in krono s petimi roglji na vrhu. V modrem polju je postavljeno pet belih polj. Na belih poljih so vidne črne pike, ki si sledijo v zaporedju od zgoraj navzdol: štiri, ena, pet, dva in tri. Izvor grba ni znan, saj so bili podatki uničeni, ko je leta 1927 prišlo do požara v Arhivu Notranjega ministrstva Avstrije. Radeška zastava je pravokotne oblike, bele barve ter ima na sredini občinski grb.

Ravne ležijo v razgibani pokrajini spodnje Mežiške doline, stisnjene v široko kotlino, ki jo obrobljajo bogati gozdovi, z južne strani pa stoji v ozadju Uršlja gora. To je najbolj poseljen del Koroške, kjer se mesto Ravne že stika z sosednjimi Prevaljami. Danes so Ravne največje Koroško mesto, so upravno, gospodarsko, izobraževalno, športno in kulturno središče Mežiške doline, v marsičem pa presegajo meje Koroške dežele. Okolica Raven je bila poseljena že v antiki, saj je skozi kraj vodila rimska cesta. Na mestu železarne so našli rimsko keramiko, mozaične kamenčke, opeko in denar. Prvič se Ravne omenjajo leta 1248 kot Guttenstein, kot trg pa leta 1317. Osnova za razvoj je bilo jeklarstvo, ki je šele s propadom fužinarstva v Črni, Mežici in na Prevaljah dobilo možnost za nadaljnji razvoj. Z razvojem jeklarske industrije se je izredno hitro razvijal tudi kraj, ki je leta 1952 postal mesto in spremenil ime iz Guštanja v Ravne na Koroškem. Okostje turistične ponudbe tvori širše območje Uršlje gore z Rimskim vrelcem, Prežihovino, Ivarčkim jezerom in smučiščema na Ošvenu in v športnem parku na Ravnah. Poudarek je na izletniškem turizmu s poudarkom na predstavitvi kulturno-zgodovinske dediščine (muzej železarstva, dvorec Ravne) in naravnih zanimivosti (Votla peč, Uršlja gora), ponudba športno-rekreativnih aktivnosti v naravi (Ivarčko, Ošven, športni park Ravne) ter turizem na podeželju oz. ponudba turističnih kmetij.

Zanimivo naselje Rogatec se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Grad Gornji Rogatec je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, od katerega so se do danes ohranile le še kamnite pozidave. Celotno področje gradu se obravnava kot arheološki rezervat. Mestna hiša se nahaja v bližini dvorca Strmol, nad desnim bregom potoka Draganja. V zgradbi je sedež Občine Rogatec in pred njo se nahaja dokaj prostorno parkirišče. Občina Rogatec se uvršča med ene izmed manjših občin v Sloveniji, saj obsega 40 km2. Obsega devet naselij, ki so naslednja – Donačka Gora, Brezovec pri Rogatcu, Rogatec, Dobovec pri Rogatcu, Log, Žahenberc, Tlake, Sv. Jurij in Trlično. Vsa ta naselja so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Donačka Gora, Dobovec in Rogatec. Občina Rogatec meji na Republiko Hrvaško.

Šenčur je manjša obcestna vas, ki ima gručasto jedro z zasnovo iz 11. stoletja. Stoji sredi polj na Kranjski ravnini, ob potoku, ki je poniknilo na koncu naselja. Zvezdasto izhajajoče poti iz vasi ga povezujejo z bližnjimi vasmi, Kamnikom in Kranjem. Kmečki domovi se nahajajo ob glavni cesti vzdolž potoka, medtem ko zidane nadstopne hiše stojijo ob poti, gospodarska poslopja pa so umaknjena na dvorišča do Ozar. V pisnih virih se Šenčur prvič omenja že leta 1238. Prvotna cerkev svetega Jurija je omenjena leta 1221, današnja baročna stavba pa je iz leta 1747. Od prvotne cerkve se je ohranil le zvonik. V času turških vpadov od leta 1471 do 1472 so sakralni objekt obzidali z visokim taborskim obzidjem, ki se je delno ohranilo. V cerkveni notranjosti so freske na stropnem oboku oltarnega predela delo Frana Jelovška. Prizori prikazujejo utrinke iz življenja svetega Jurija. V glavnem oltarju je nekdaj stal kip svetega Jurija na konju, ki so ga prenesli v vdolbino nad glavna cerkvena vrata. V samem središču Šenčurja se nahaja sedež občine Šenčur z lekarno in zdravstveno postajo. V Domu krajanov je dvorana za kulturne prireditve. Na nasprotni strani je pošta, trgovski center, banka in gasilski dom. Praznik Občine Šenčur je na dan godovanja svetega Jurija, 23. aprila in takrat vsako leto podeljujejo nagrade in priznanja najbolj zaslužnim občankam in občanom. V bližini Šenčurja se nahaja Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana, ki je edino letališče v Sloveniji z rednimi letalskimi povezavami. Mednarodno letališče je bilo zgrajeno leta 1963, nato so ga večkrat povečali in modernizirali. Ob vhodu je spominsko znamenje, ki je posvečeno žrtvam ob osamosvajanju Slovenije leta 1991. V parku pa je na ogled zgodovinsko letalo DC6.

Sežana je slikovito mesto na slovenskem Krasu, ki ima naslednje večje znamenitosti: graščina Stari grad, župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Botanični park, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja. Trgovska družina Scaramanga je prve parcele začela kupovati približno okoli leta 1840. Že leta 1848 pa so začeli urejati park na posestvu, ki je merilo okoli 2 hektarja. Na stičišču cest Sežana – Ljubljana in Sežana – Repentabor je družina sezidala vilo Scaramango ali tudi vilo Mirasasso, v kateri je danes občinska uprava, nasproti pokopališča pa še dodatno gospodarsko poslopje. V smeri proti Danam se je razprostiral vrt, ki je bil posajen s trtami in sadnim drevjem. Iz mnogih daljnih krajev so njihovi kapitani in tudi sama družina prinašali sadike rastlin in semena. Posestvo Scaramanga je bilo zaradi čudovitega botaničnega parka poznano daleč naokoli. Park je slovel tudi po rastlinjaku – palmariju, ki so ga naredili leta 1880 in ga nato že večkrat prenovili. Ime je dobil po palmah, ki rastejo v njem. Še danes je Sežanski botanični park vreden daljšega ogleda.

Škofja Loka ima najlepše ohranjeno srednjeveško mestno jedro, ki ga tvorita Spodnji trg ali Lontrg in Mestni trg ali Plac, nad obema pa se ponosno dviguje Loški grad. Mestni trg (Zgornji trg) je podoben razširjeni cesti, ki se na jugu lijakasto zoži. V preteklosti je bil središče gospodarskega in družabnega življenja. Na Mestnem trgu se nahajajo naslednje znamenitosti: Rotovž – stara mestna hiša, Homanova hiša, Zofkeževa hiša, Kajbetova hiša, Kašmanova hiša, Flisova hiša, Stablova hiša, Marijino znamenje, kamniti vodnjak iz leta 1883, Martinčkova hiša, Žigonova hiša, Sokolski dom, Brlcova hiša, Martinova hiša in drugo. Rotovž ali nekdanja mestna hiša je najmogočnejša zgradba Mestnega trga iz 16. stoletja. Nekdaj je bil tukaj sedež predstavnikov javnega loškega življenja, na čelu z mestnim sodnikom. Veža, vrata in portal stavbe so še v gotskem slogu, arkadno dvorišče pa je bilo zgrajeno v renesančnem slogu. Ob restavriranju leta 1972 so se na fasadi prikazale baročne freske, slike cvetlic, stebrov in raznih figuralnih detajlov.

Slovenska Bistrica je upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Je čudovito mesto, katerega osrednji del zavzema Trg svobode, ki ima obliko dvojnega lijaka. Obdajajo ga enonadstropne stavbe, razen kasneje sezidanega nekdanjega hotela Beograd in nekdanje samostanske zgradbe. Večinoma so ohranjene historične fasade, spremenjene največkrat le v izložbenih pasovih. Posebno kvaliteto predstavljajo visoke opečne strehe in detajli kot so fasadna plastika, portali, baročni kip v vogalni niši in druge podrobnosti. Med znamenitosti spadajo cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec in druge. Rotovž ima ključni položaj na trgu. Stavba ima na severni strani fasadni stolpič z zvonasto – laternasto streho z zaobljenimi ogli in urnimi številčnicami. Vežo pokriva poznobaročni banjasti obok. Minoritski samostan je bil sprva minoritski, pozneje samostan šolskih sester. Leta 1782 je bil ukinjen. V nekdanjem mestnem dvorcu je danes sedež knjižnice Josipa Vošnjaka. V tem delu se nahaja tudi Turistično informacijski center, kjer dobite mnogo koristih informacij o mestu in okolici.

Šoštanj je manjše mesto, ki se je razvilo ob reki Paki na zahodnem delu Šaleške doline. Na mesto nas že od daleč opozarjajo dimniki in hladilniki največje slovenske Termoelektrarne Šoštanj. Prve omembe kraja segajo že v leto 1200, trške pravice pa je dobil v 14. stoletju. Mesto je postalo leta 1911. Šoštanj je bil nekdaj pomembnejši kraj od sosednjega Velenja, kar je razvidno iz srednjeveške zasnove središča s trgom in nekdanjo občinsko hišo, ki jo krasi stolpna ura. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo stavbo Tovarne usnja Šoštanj, Mestno galerijo Šoštanj, kip sv. Marije Roženvenske in drugo. V Šoštanju je bilo včasih veliko pomembnih gospodarskih objektov, med katerimi je bila najbolj znana prav Vošnjakova tovarna usnja, ki je prenehala z delovanjem leta 1999. Iz družine Vošnjak izhajata znana slovenska narodna buditelja 19. stoletja, ki sta bila dr. Josip in Mihael Vošnjak. Kip sv. Marije Roženvenske so postavili v spomin na poplave pred 2. svetovno vojno. Mestna galerija Šoštanj je bila odprta leta 1998 in prva razstava je bila priložnostna razstava kiparja Ivana Napotnika. V galeriji se program menjava mesečno ter se prilagaja različnim dogodkom. V mestni galeriji potekajo tudi razne prireditve ter redne mesečne kiparske, fotografske, likovne, etnološke in druge razstave.

Višnja Gora je slikovito naselje, ki spada v občino Ivančna Gorica. Nahaja se ob avtocesti med Ljubljano in Novim mestom. Mestece se je razvilo na griču pod hribom, kjer je nekdaj stal grad Weichselberg (Stari grad), ki je že precej časa v razvalinah. Simbol mesta predstavlja polž, ki je priklenjen na verigo. V starem mestnem jedru se na Mestnem trgu nahaja cerkev sv. Ane, Mestna hiša iz leta 1892, nekdanja šola, spomenik NOB, vodnjak s kipom Valvasorja iz leta 1872, grb iz leta 1478 in drugo. Vodnjak na Mestnem trgu so postavili v zahvalo Valvasorju, ker je pisal o Višnji Gori. Na sredi trga lahko vidimo lipo, ki je bila posajena okoli leta 1885. V Višnji Gori je bival pesnik, pisatelj in duhovnik Janez Cigler (1792 – 1869), ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. V Višnji Gori je osnovno šolo obiskoval pisatelj Josip Jurčič, ki se je rodil v bližnji Muljavi. Napisal je znano literarno delo Kozlovska soba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v šest evropskih jezikov. Pri cerkvi sv. Ane vsako leto konec julija organizirajo znameniti Anin sejem. Danes je v Mestni hiši sedež Krajevne skupnosti Višnje Gore, Društvo upokojencev, knjižnica, sejna soba v prvem nadstopju pa je namenjena tudi za različne razstave in druga društva. Pred mestom se nahaja rojstna hiša nabožnega pisatelja Janeza Čandka (1581 – 1624). Višnja Gora je bila nekdaj obdana z obrambnim obzidjem. Do danes se je delno ohranil Cvinger na zahodni strani Doline, dobro pa je ohranjeno obzidje na vzhodni strani.

Vransko se nahaja ob zahodni strani izteka Savinjske doline, blizu odcepa v Tuhinjsko dolino, severozahodno ob cesti Trojane – Žalec. Je naselje z gručasto oblikovanimi središčnim delom in značilno obcestno zasnovo. Kraj se je razvil ob stari rimski cesti Emona – Celeia. V pisnih virih se prvič omenja v 12. stoletju, trške pravice pa je dobil leta 1868. Razvoj Vranskega je stalno pogojevala cesta. Kot posledica pretoka ljudi in živahnega prometa skozi naselje je že v 19. stoletju precejšen del prebivalstva živel od nekmetijske dejavnosti. Razvile so se posamezne dejavnosti in obrtne zvrsti, kot so prevozništvo oziroma tovorništvo, gostinstvo, kovaštvo, sedlarstvo, trgovina, usnjarstvo, krznarstvo, čevljarstvo, mlinarstvo, krojaštvo, tkalstvo ipd. V poznem srednjem veku je bilo naselje prva postojanka v Deželi Štajerski ob meji z Deželo Kranjsko ter je imelo mitnico in pošto. Do izgradnje savinjske železnice leta 1891 je bilo Vransko največje naselje med Celjem in Domžalami. Leta 1868 je bilo povzdignjeno v deželno knežji trg z vsemi pravicami, ki pripadajo temu naslovu. Leta 1867 je bila ustanovljena narodna Čitalnica. Prostovoljno gasilsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1886, je eno izmed najstarejših gasilskih društev na Slovenskem. Po letu 1870 so pričeli na Vranskem oziroma podeželski okolici gojiti hmelj. Z izgradnjo južne železnice je začel počasi usihati cestni promet. Povojno obdobje je naselju prineslo malo napredka. Leta 1959 je Vransko izgubilo upravno samostojnost ter postalo ena izmed 16-ih krajevnih skupnosti komune Občine Žalec, s sedežem v Žalcu. Med krajevnimi znamenitostmi izstopajo Schwentnerjeva hiša, kjer je tudi sedež Turistično informacijskega centra Vransko, gasilska zbirka, etnološka zbirka ter muzej motociklov. Vila Oset (Vransko 59) je kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena. Zgrajena je bila leta 1910. Je nadstropna zgradba z ograjenim vrtom. Odlikuje jo secesijska arhitektura s poslikavami, graviranimi stekli in kovanimi izdelki.