Vuzenica je manjše gručasto naselje, ki se je razvilo na naplavini potoka Crkvenica, na desnem bregu reke Drave. Spada se med najstarejše kraje v Dravski dolini. Vuzenica se v pisnih virih prvič omenja leta 1238 in nato leta 1288 kot trg. Nastala je v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši Spodnji trg. Cerkev sv. Nikolaja in župnišče se nahajata v starem jedru sredi naselja. Cerkev je bila zgrajena v 12. stoletju. Odlikuje jo izredno bogata notranja oprema, saj spada glavni oltar sv. Nikolaja med najlepše oltarje v Sloveniji. V nadstopju vuzeniškega župnišča si lahko ogledamo stalno razstavo, ki je posvečena nekdanjemu vuzeniškemu župniku, znanemu pesniku, narodnemu buditelju in škofu Antonu Martinu Slomšku (1800 – 1862), ki je v nadžupniji Vuzenica služboval med letoma 1838 in 1844. Slomšek je zaslužen za obnovo župnišča in cerkve na Primožu in pri Devici Marijii na Kamnu, za dograditev župnišča in Wallnerjeve kapelice, blagoslovitev novega pokopališča v Vuzenici in še mnogo drugega. V prostorih knjižnice, ki jo je uredil že Slomšek, si lahko ogledamo njegovo pisalno mizo, posteljo in ostalo. Največja znamenitost je poslikani baročni leseni strop iz leta 1653, ki krasi nekdanjo škofovo sobo. Prikazuje razvnovrstne in številne motive iz vsakdanjega življenja v baročnem obdobju. Prostor je delno preurejen in v njem izvajajo tudi komorne kulturne prireditve. Ogled spominskega muzeja je možen po predhodni najavi.

Črna na Koroškem se nahaja v Mežiški dolini. Je najlepši turistični kraj na tem območju, ki je v letu 2011 imel najlepše vaško jedro. Obdajajo jo pobočja Smrekovškega pogorja in strme pečine Pece. Črna je pomembno prometno križišče proti Mežici, Šoštanju in Solčavi. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1137. K razvoju naselja v tržno središče sta veliko prispevala železarstvo in rudarstvo. Fužinarstvo je bilo opuščeno leta 1892, ker so se lastniki preusmerili na železarstvo na Ravnah. Rudarski muzej Črna – muzej na prostem in zanimiva etnološka zbirka Črna se nahajata v centru naselja. Rudarski muzej so v skalo sredi trga postavili leta 1980. Rudniška mehanizacija je prosto dostopna pri nekdanjem rudniškem rovu pri Javorskem potoku. Ogledamo si lahko vagon za delavce, voziček za rudo, vagon za rudo, pripomočke za kopanje in drugo. S podobnim vlakcem, kot ga vidimo tukaj, se lahko peljemo v rudnik v Mežici. Etnološka zbirka se nahaja v prostorih bivše pošte. V zbirki so eksponati iz 19. in prve polovice 20. stoletja, ki pričajo o delu, bivalni kulturni in življenju prebivalcev Črne in okoliških kmetij. Zbirko so prvič postavili leta 1978, občina jo je pridobila od zbiralca Mira Prodnika. Ogledamo si lahko različna orodja, stare fotografije in njihove povečave, predmete iz vsakdanje rabe in kose notranje opreme, kot so posoda, skrinja, ure in drugo.

Mozirje je večje mestno naselje, ki se razprostira ob reki Savinji. Je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini in upravno središče njenega spodnjega območja. Mozirje se je zaradi slikovite gorske pokrajine, čiste reke Savinje in rekreacijsko-turističnega centra Golte razvilo v privlačen turistični kraj s prenočišči. Najpomembnejša turistična pridobitev je bila hortikulturni park Mozirski gaj na desnem bregu Savinje, ki so ga v letu 1978 uredili krajani s sodelovanjem vrtnarjev. Mozirje je bilo v pisnih virih pod imenom Mosir prvič omenjeno leta 1146. V kraju se je zaradi pogostih požarov ohranilo le malo starih zgradb. V središču naselja je razširjen cestni trg, kjer so nekdaj prirejali sejme. Posebnost trga v Mozirju so klesane klopi in portali iz zelenkastega vulkanskega tufa. V severnem nizu trških zgradb sta najbolj pomembni zgodnjerenesančni hiši – Na trgu št. 17 in 15, ki imata dobro ohranjeni notranjosti. Župnijska cerkev svetega Jurija je bila taborsko obzidana. Na župnišču je spominska plošča znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu. Spomenik žrtvam druge svetovne vojne je naredil domačin C. Cesar. Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani ter osebna zbirka Aleksandra Videčnika sta sestavni del Knjižnice Mozirje in imata svoje prostore na Savinjski cesti 2, v bližini župnijske cerkve svetega Jurija. Stalna razstava Mozirje in Mozirjani prikazuje pestro zgodovino starega trškega naselja Mozirja. Življenje je prikazano preko listin, starih fotografij in predmetov v tematskih sklopih, ki so naslednji: bivalna in oblačilna kultura Mozirja z okolico, trg Mozirje med obema vojnama, trška uprava, iz cerkvenega življenja, prva svetovna vojna, gospodarstvo in obrt, šolstvo, izobraževanje, kultura in športne dejavnosti ter gospodarstvo. V multimedijskem prostoru je na ogled videoposnetek sedanjega življenja v Mozirju in znamenitosti. V zbirki Aleksandra Videčnika so na ogled molitveniki, stare listine, bankovci, Cankarjeva dela, osebni spominki zbiralca in dragocenosti, kot so faksimile Dalmatinove Biblije, Sovretovi Stari Grki, Slava vojvodine Kranjske ter še mnogo drugega.

Rogaška Slatina je mesto stekla, vode in vina, ki s svojo sodobno turistično ponudbo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Mesto spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji, saj ga zaznamuje večstoletna turistična zgodovina in ogromen obseg turističnega prometa. V okolici Rogaške Slatine se nahajajo številne znamenitosti, kot so Calska gorca, Krajinski park Boč, Paviljon kaktej v Cerovcu, Juneževa domačija – etnografski muzej na prostem, oglarstvo Škrabl, Kraljevi vrelec v vasi Kostrivnica, zraven katerega je kozolec toplar in Ignacijev vrelec. V kozolcu je zbirka starega kmečkega orodja, služi pa tudi kot prireditveni prostor. Juneževa domačija se nahaja pod manjšo vzpetino Janina v naselju Tržišče, ki leži ob potoku Ločnica. Domačija je bila od konca 18. stoletja v lasti družine Junež. Danes je znana kot etnografski muzej na prostem, ki zajema gospodarsko poslopje, čebelnjak, zaprt kozolec toplar in obnovljeno staro kmečko hišo. Posebnost hiše je črna kuhinja iz 19. stoletja z izvirno avtohtono opremo in inventarjem iz takratnega časa. Kmečka hiša je bila naseljena vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ter je edina, ki se nahaja v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Tukaj obiskovalci lahko spoznajo navade in običaje Rogaške Slatine in okolice ter okusijo tradicionalne kulinarične dobrote.

Rogatec se nahaja v jugovzhodnem območju Slovenije. Kraj se ponaša z zanimivo in bogato preteklostjo. Zaradi svoje lege je bil pomembno križišče in stičišče vojaških in trgovskih poti. Rogatec je pridobil tržne pravice leta 1283, kar ga uvršča med najstarejše trge na Slovenskem. Muzej na prostem Rogatec je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. V njem ohranjajo stavbno dediščino in oživljajo kulturno izročilo prednikov. Stavbe in objekti, ki predstavljajo ljudsko arhitekturno na območju južno od Boča in Donačke gore, so bili prenešeni na ta prostor ter obnovljeni. Muzej nam slikovito predstavi srednještajersko kmetijo in nam prikaže način življenja slovenskega kmeta v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Muzej na prostem Rogatec ima naslednje objekte: vhodni informacijski objekt, Šmitova hiša, gospodarsko poslopje, poljsko stranišče, svinjak - štalunci, kozolec, trgovina z mešanim blagom – Lodn, kovačnica, vodnjak – štepih na čapljo, čebelnjak, kamnarska bajta in viničarska hiša. Šmitovo hišo so sezidali v začetku 19. stoletja. Je subpanonskega tipa, ki je nekdaj prevladoval v Posotelju. Stavba je v celoti iz lesa, streha s čopoma pa je prekrita s slamo. Gospodarsko poslopje je služilo različnim namenom - v desnem delu je bil hlev, v levem delu je bila vinska klet, nad njo pa pod, kjer so s cepci mlatili žito. Vodnjak panonskega tipa z dvižnim mehanizmom – čapljo se najde na območju od Romunije do Dunaja. Čebelnjak kot samostojna arhitektura postane sestavni del kmečke domačije že v 19. stoletju. Svinjak ima štiri hlevčke, posebnost pa predstavlja nesimetrična dvokapna streha, krita s slamo. Kozolec je bil prenesen iz vasi Prišlin na Hrvaškem. Je tipa dvojni vezani kozolec ali toplar, ki so ga največ uporabljali za spravilo in sušenje sena ter ostalih pridelkov. Kovačnica predstavlja rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz Dobovca št. 42, narejena je bila leta 1996. Trgovina z mešanim blagom je domačim prebivalcem služila za zadovoljitev potreb po osnovnih življenjskih dobrinah. Viničarska hiša je posnetek originalne zgradbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Vinogradništvo je bilo na tem območju že od nekdaj pomembna gospodarska panoga in vino je mnogim pomenilo tudi vir zaslužka, t.i. viničarjem pa celo preživetje.

Razpotegnjeno naselje Šmarje pri Jelšah se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Zanimivo mestno naselje leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki ga zaznamuje pestra kmečka tradicija. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. Šmarje pri Jelšah je postalo trg leta 1875. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v kraju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 so se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina in Šmarje pri Jelšah je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V Šmarjah danes delujejo upravna enota, sodišče, notar, banka, dom za upokojence, zdravstveni dom, lekarna, kulturni dom, knjižnica in še mnogo drugega. Največje kulturne znamenitosti v Šmarjah pri Jelšah so cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, dvorec Jelše ali Jelšingrad, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, božjim grobom in svetimi stopnicami. Leta 2012 sta občina in župnija s skupnim projektom preuredili župnijsko gospodarsko stavbo v muzej s spremljevalnimi prostori. Osrednje poslanstvo Muzeja baroka je hramba in predstavitev okoli 40 plastik, ki so bile nekdaj postavljene v kapelah kalvarije. Poleg tega bodo v centru s pomočjo sodobne multimedijske tehnologije in z gostujočimi razstavami predstavljeni tudi baročni spomeniki iz širše okolice. Muzej baroka naj bi bil uradno odprt leta 2014.

Solčava je manjša raztegnjena vasica, ki se vedno bolj razvija kot turistični kraj. V Solčavi se nahaja Center Rinka, ki je večnamensko središče za trajnostni razvoj Solčavskega. Center prinaša nove razvojne priložnosti in povezuje različne dejavnosti. V spodnjih prostorih centra je turistična informacijska točka. Osrednji del predstavlja večnamenska dvorana okoli katere je speljana stalna razstava o naravi in življenju Solčavskega. V pritličju se nahaja razstavno prodajni prostor, ki je namenjen izdelkom iz tega območja in širše okolice. V tem delu je tudi barski, degustacijski, internetni, bralni in otroški kotiček. V prvem nadstropju so pisarne za podeželski razvojni inkubator. V mansardi pa so občinski prostori, ki so namenjeni za oddajo v najem

Šoštanj je zanimivo mesto, ki se nahaja na zahodnem robu Šaleške doline. Prve omembe kraja segajo že v leto 1200, trške pravice pa je dobil v 14. stoletju. Mesto je postalo leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad ali Grad Šoštanj, Kulturni dom, graščina Turn, Kajuhov dom, Kajuhov park, vila Široko, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata se nahaja nad starim mestnim jedrom. Prvotno romanska cerkev je bila skozi zgodovino večkrat prezidana. Iz najstarejšega obdobja se je ohranil prezbiterij z romanskim okencem, ki je iz prve polovice 12. stoletja in gotske freskem, ki so iz 14. stoletja. V 16. stoletju so nad starim prezbiterijem dozidali zvonik, v 18. stoletju pa so cerkev barokizirali. Danes si v cerkvi lahko ogledamo dva lepo ohranjena baročna oltarja, ki sta bila prinešena iz podrte cerkve sv. Mihaela v Družmirju. Nova župnijska cerkev sv. Mihaela se nahaja v naselju Skorno, ki leži na robu Šoštanja. V cerkvi z moderno zunanjostjo je tudi sedež Šaleške dekanije.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Pod Velenjskim gradom se skriva naselbina, kjer se je ohranilo le še ducat starih hiš. Ta del se imenuje Staro Velenje. Mesto Velenje se kot trg omenja že leta 1264. Spada med najstarejše srednjeveške trge na Slovenskem. Tlorisna zasnova prvotnega trga je ostala do danes nespremenjena. Trški tloris Starega Velenja zaključuje na eni strani vila Bianca, na drugi strani pa velika stavba hotela Razgoršek. Vmes je Stari trg, kjer lahko začutimo nekdanji zgodovinski utrip. V Starem Velenju se nahaja cerkev Svete Marije oziroma cerkev Matere Božje, ki je gotska cerkev z burno preteklostjo. Leta 1801 je v Velenju izbruhnil požar, ki je upepelil celotni trg in cerkev Svete Marije. O tem dogodku priča plošča, ki je vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Cerkev je bila nato čisto predelana. Danes nas prevzame predvsem njena bogata oprava. Ko se je gradilo novo mesto, je stari del mesta Velenje počasi propadal in životaril. V zadnjih letih je bilo Staro Velenje končno obnovljeno in skupaj z gradom predstavlja zgodovinski in neprecenljivi del mesta.

Vransko je zadnje večje naselje na zahodnem robu Spodnje Savinjske doline. Skozi kraj je nekdaj vodila furmanska cesta med Trstom in Dunajem. Zahodno od strnjenega naselja stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko. Muzej motociklov Grom ima eno izmed najbolj pestrih in največjih zbirk motociklistične zgodovine na svetu. Muzej v zasebni lastnini predstavlja slovensko in svetovno motociklistično zgodovino in razvoj. V muzeju je na ogled več kot 140 motornih koles, od svetovno znanih do redkih in dragocenih primerkov. Na razstavi so Puch motorna kolesa iz leta 1906 in 1912, ABC iz leta 1919 in iz dvajsetih Harley-Davidsons, BD Praga, Victoria, Indians in priljubljena ženska motorna kolesa, kot je Ner-a-Car in druga. Leto 1930 predstavljajo Ariel, BSA, AJS, GUZZIs, Gileras in drugi biseri med motocikli. Poseben del razstave je namenjen dirkalnim in vojaškim motornim kolesom. Poleg tega so na ogled redki primerki registrskih tablic izpred druge svetovne vojne, pa tudi usnjene in platnene obleke, čelade, značke, medalje, znamke, plakati in številni drugi redki spominki. V muzejski delavnici večino motornih koles povrnejo v njihovo prvotno stanje. Velikokrat pridejo k njim motocikli v zelo slabem stanju in preden začnejo z delom, skrbno preučijo vse njihove elemente. Pri obnovi je pomembna vsaka malenkost, kot je recimo prava barva, ali je vijak prave oblike in drugo. Oseba mora imeti tudi veliko znanja s področja zgodovinsko natančnih postopkov in materialov. V muzejski trgovini obiskovalci lahko kupijo edinstvena muzejska darila, kot so darilni boni za muzej, značke, kape, razglednice, muzejski katalog in še mnogo več. Poleg muzeja motociklov so med zanimivostmi tudi Schwentnerjeva hiša, stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Etnološka zbirka Vransko in drugo. Z Vranskega vodijo označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Veliko planino in Krvavico.

Žička kartuzija je kartuzijanski samostan, ki se nahaja v dolini Svetega Janeza Krstnika. Leži v bližini naselja Žiče v Občini Slovenske Konjice. V vasi se križajo ceste proti Tepanju, Ločam, Slovenskim Konjicam in skozi sotesko Sotensko proti Špitaliču. Kartuzija je edinstven kulturno-zgodovinski spomenik in priljubljena turistična znamenitost. Leta 2015 je bila ob 850-letnici ustanovitve Žičke kartuzije razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. V protokolarnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Žičke kartuzije so na ogled naslednje stalne razstave – Korak za korakom, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, avtorice dr. Nataše Golob ter Kozarci mesta Slovenske Konjice, avtorja Zlatka Magdiča. Razstava Ora et Labora (Moli in delaj) je na ogled nad zeliščno prodajalno Viva Sana. Razstava Korak za korakom prikazuje več kot tridesetletno delo konservatorske stroke pri obnovi Žičke kartuzije in je pomemben prikaz informacij o stanju, kakršnim je sedanjim obiskovalcem v večini neznano. Razstavo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota v Celju, v sodelovanju z Občino Slovenske Konjice. Stalna razstava žičkih rokopisov je na ogled od leta 2007. Kartuzijani so svojo vero širili tudi s pisano, ne le z govorjeno besedo in medse sprejemali ljudi, ki so imeli temeljito znanje jezika in pisarskih veščin. Večino svojega življenja so posvetili prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij: astronomije, teologije, praktičnih ved in književnih stvaritev. Med besedili je veliko znamenitih del, ki predstavljajo neprecenljiv spomenik intelektualne dediščine. Rokopisi dajejo vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih okoli 120 srednjeveških rokopisov in 100 fragmentov, kar je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je v večini izven slovenskih meja. Razstava Kozarci mesta Slovenske Konjice obiskovalcem postavlja na ogled konjiški kristalni trojček – kozarec mesta, kelih in poročni kelih, ki so vrhunska kristalna mojstrovina. Razstava Ora et Labora skozi kartuzijanska pravila pojasnjuje materialno in duhovno življenje kartuzijanov. Predstavlja nadaljevanje kartuzijanovega kovanega sporočila Opus Humanum, ki ga obiskovalci srečajo ob vhodu v Žičko kartuzijo.