Ajdovščina je manjše mesto v osrednjem delu Vipavske doline v občini Ajdovščina. Nad Dolino se dvigujejo planote Nanos, Hrušica in rob Trnovskega gozda. Na južnem delu dolino od Krasa ločijo Vipavski griči. Na zahodu se Dolina zaključi z Goriško ravnjo. Ajdovščina leži ob sotočju potokov Lokavščka in Hublja. Je sedež občine Ajdovščina. Lavričev trg, ki je mestno središče, je sredi starega mestnega jedra. Župnijska cerkev je posvečena Janezu Krstniku, v njej so slike slikarja domačina Antona Cebeja. V muzejski zbirki Ajdovščina sta obiskovalcem na ogled dve stalni zbirki: razstava fosilov ajdovskega zbiratelja in ljubiteljskega geologa Stanislava Bačarja ter arheološka razstava Fluvio Frigido – Castra – Flovius – Ajdovščina, na kateri je predstavljena poselitev naselja od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Muzejska zbirka spada v okvir Goriškega muzeja, ki pokriva območje enajstih občin. Muzej ima deset muzejskih zbirk, ki so Grad Kromberk, Grad Dobrovo, Vila Bartolomei v Solkanu, Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi, Spominska hiša Alojza Gradnika in Ludvika Zorzuta v Medani, Muzejska zbirka Sežana, zbirka Kolodvor, zbirka Miren, Spominski muzej heroja Mihajla v Šempasu in zbirka Ajdovščina. Stalna arheološka razstava predstavlja poselitev mesta od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Najstarejša naselbina se je nahajala na naravno zavarovanem skalnem platoju Školj severozahodno od Ajdovščine. V obdobju Rimljanov so se prebivalci preselili v nižino, in sicer v bližino državne ceste Aquileia – Emona. Na predelu sedanjega ajdovskega mestnega središča je v prvih treh stoletjih stala cestna postaja Fluvio Frigido, ki je dobila ime po mrzlih vodah. V drugi polovici 3. in v 4. stoletju je cestna postaja dobila videz vojaškega tabora, varovanega z obrambnim zidovjem in s 14 stolpi. Rimljani so ga poimenovali Castra. Vse do 5. stoletja je tabor ohranil pomembno vlogo pri obrambi vzhodne državne meje. Vipavska dolina z Ajdovščino je bila v 6. in 7. stoletju vključena v langobardsko vojvodstvo. Zgodnjesrednjeveški prebivalci so si v zavetju nekdanje trdnjave postavili domove. Slovensko ime so naselju dali Slovani po naselitvi proti koncu prvega tisočletja. Stalna razstava fosilov vsebuje številne zanimive fosile, med drugim so na ogled primerki okamnelega nanoplanktona, mahovnjakov, serpulidov, alg, školjk, polžev, hidrozojev, koral in fosiliziranih rastlin, ki so živeli na predelu Slovenije pred 17 in celo 310 milijoni let.

Muzej se nahaja v baročnem delu grajske stavbe. Popelje vas skozi zgodovino Bleda od prvih naseljencev naprej. Lahko vidite opremo gradu, ki vam prikaže bivalno kulturo v različnih obdobjih. Največji ponos muzeja je sponka v obliki pava, ki je ženski nakit iz 6 st.n.št. in so jo izkopali na Pristavi pod Blejskim gradom. Pava imenujejo tudi rajska ptica, ker krasi rajski vrt in zato simbolizira vir bogastva in življenja. V muzejskem delu Blejskega gradu imajo stalno na ogled razstavo Narodnega muzeja Slovenije. Zgodovina Blejskega kota je predstavljena v osmih sklopih, ki so jih poimenovali voda – nastanek in oblikovanje pokrajine, pokrajina – naravno okolje in človek, ogenj – človek preoblikuje pokrajino, ujeti v krogu časa, prostor in njegovi ljudje, beseda – družba v preobrazbi, homo viator / potujoči srednji vek in Bled – mondeno letovišče. Življenje ljudi je bilo takrat tesno povezano z naravnim okoljem in spremenljivi letnimi časi. Briksenški škofje so bili dolga stoletja lastniki gradu in gorenjske posesti. Prvi turisti – romarji in drugi obiskovalci so na blejski otok prišli že v srednjem veku. Privlačila jih je idilična podoba otoka s cerkvico, grad na strmi skali, jezero in zdravilni vrelci na vzhodni jezerski obali. Največji slovenski pesnik France Prešeren je Bled primerjal s podobo raja. V drugi polovici 19. stoletja je Bled postal slaven kot termalno zdravilišče. Zasluge za njegovo slavo je imel Švicar Arnold Rikli. Njegova zdravilna metoda je temeljila na dietni prehrani, bivanju v naravi ter na svetlobi zračnih, vodnih in sončnih kopelih. Začeli so graditi vile, hotele, prenavljati gostilne in posvečati vse večjo skrb ureditvi kraja. Ob koncu 19. stoletja so se na Bledu zbirali gostje iz evropskih držav in odvijalo se je pestro kulturno in družabno življenje. V drugi polovici 20. stoletja se je Bled uveljavil kot kongresno, kulturno in športno središče, ko so zgradili in posodobili turistične zmogljivosti.

Bohinjska Bistrica spada v Občino Bohinj. Je največje naselje v Bohinjski kotlini in sedež občine. Je pomemben turistični kraj. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. Bohinjska Bistrica je izhodišče za pohodniške izlete kot so Vogel, Ratitovec, Črna prst, Komna in drugo. Preko Zgornje Sorice in Soriške planine je povezana s Selško dolino. Cesta je bila narejena po drugi svetovni vojni. V naselju je znani smučarski center Kobla, ki ima na voljo tri vlečnice in tri zaporedne dvosedežnice. Tukaj se nahaja Bohinjski železniški predor, ki povezuje Gorenjsko s Primorsko. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja in drugo. Vodni park Bohinj nudi razvajanja in užitke v savnah, bazenih, wellnessu in fitnessu. Nudijo tudi pestro gostinsko ponudbo. V posebni ponudbi imajo romantično razvajanje v dvoje. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park.

Piran je slikovito mediteransko mesto, ki ga odlikuje bogata zgodovinska in kulturna dediščina. Poleg Pirana so na slovenski obali Istre pomembnejša mesta še Koper, ki je šesto največje mesto v Sloveniji, mondeni Portorož in Izola s Simonovim zalivom. Piran, ki leži na samem rtu Piranskega polotoka, je mestece z gosto strnjenimi hišami, ki se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Na tem delu ponosno kraljuje baročna cerkev sv. Jurija z zvonikom in krstilnico, ki daje Piranu poseben pečat. Pobočje vzpetine, kjer stoji cerkveni kompleks, je bilo utrjeno s podpornimi loki, ki so bili postopoma sezidani od sredine 17. do začetka 19. stoletja. Dvoransko cerkev so začeli graditi že po letu 1595 na območju starejše, v letu 1344 posvečene gotske cerkve. Župnijska cerkev je bila dokončana in ponovno posvečena v letu 1637. V sklopu cerkve je odprt Župnijski muzej sv. Jurija, ki obsega lapidarij, zakladnico in arheološko jamo. Župnijski muzej je bil postavljen leta 2000 na pobudo Župnijskega urada Piran in s sodelovanjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Piran, Ministrstva za kulturo RS, Društva Prijatelji zakladov sv. Jurija in Restavratorskega centra RS. V pritličju zakristije so razstavljeni dragoceni predmeti cerkvene opreme in posodja. V kletnem prostoru je urejen lapidarij, kjer so predstavljeni kamniti stavbni členi iz različnih stilnih obdobij cerkve. Poleg tega je razstavljen izviren leseni model gotske cerkve, ki je bil narejen pred temeljito baročno prenovo cerkvenega objekta ob koncu 16. stoletja. V prostoru pod cerkveno ladjo so bili ob zadnjih arheoloških raziskavah odkriti dragoceni najstarejši ostanki stavbnih struktur iz rimskega časa, antike, zgodnjega srednjega veka, romanike in gotike. V načrtu je obnovitev baročne zakristije s pinakoteko. V nadstropju nad njo pa naj bi bila urejena kapiteljska knjižnica, ki bo vsebovala zbirko starih listin in matičnih knjig. Cerkev sv. Jurija je čudovita razgledna točka, ki nudi lep razgled na staro mestno jedro Pirana.

Vuzenica je manjše gručasto naselje, ki se je razvilo na naplavini potoka Crkvenica, na desnem bregu reke Drave. Spada se med najstarejše kraje v Dravski dolini. Vuzenica se v pisnih virih prvič omenja leta 1238 in nato leta 1288 kot trg. Nastala je v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši Spodnji trg. Cerkev sv. Nikolaja in župnišče se nahajata v starem jedru sredi naselja. Cerkev je bila zgrajena v 12. stoletju. Odlikuje jo izredno bogata notranja oprema, saj spada glavni oltar sv. Nikolaja med najlepše oltarje v Sloveniji. V nadstopju vuzeniškega župnišča si lahko ogledamo stalno razstavo, ki je posvečena nekdanjemu vuzeniškemu župniku, znanemu pesniku, narodnemu buditelju in škofu Antonu Martinu Slomšku (1800 – 1862), ki je v nadžupniji Vuzenica služboval med letoma 1838 in 1844. Slomšek je zaslužen za obnovo župnišča in cerkve na Primožu in pri Devici Marijii na Kamnu, za dograditev župnišča in Wallnerjeve kapelice, blagoslovitev novega pokopališča v Vuzenici in še mnogo drugega. V prostorih knjižnice, ki jo je uredil že Slomšek, si lahko ogledamo njegovo pisalno mizo, posteljo in ostalo. Največja znamenitost je poslikani baročni leseni strop iz leta 1653, ki krasi nekdanjo škofovo sobo. Prikazuje razvnovrstne in številne motive iz vsakdanjega življenja v baročnem obdobju. Prostor je delno preurejen in v njem izvajajo tudi komorne kulturne prireditve. Ogled spominskega muzeja je možen po predhodni najavi.

Črna na Koroškem se nahaja v Mežiški dolini. Je najlepši turistični kraj na tem območju, ki je v letu 2011 imel najlepše vaško jedro. Obdajajo jo pobočja Smrekovškega pogorja in strme pečine Pece. Črna je pomembno prometno križišče proti Mežici, Šoštanju in Solčavi. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1137. K razvoju naselja v tržno središče sta veliko prispevala železarstvo in rudarstvo. Fužinarstvo je bilo opuščeno leta 1892, ker so se lastniki preusmerili na železarstvo na Ravnah. Rudarski muzej Črna – muzej na prostem in zanimiva etnološka zbirka Črna se nahajata v centru naselja. Rudarski muzej so v skalo sredi trga postavili leta 1980. Rudniška mehanizacija je prosto dostopna pri nekdanjem rudniškem rovu pri Javorskem potoku. Ogledamo si lahko vagon za delavce, voziček za rudo, vagon za rudo, pripomočke za kopanje in drugo. S podobnim vlakcem, kot ga vidimo tukaj, se lahko peljemo v rudnik v Mežici. Etnološka zbirka se nahaja v prostorih bivše pošte. V zbirki so eksponati iz 19. in prve polovice 20. stoletja, ki pričajo o delu, bivalni kulturni in življenju prebivalcev Črne in okoliških kmetij. Zbirko so prvič postavili leta 1978, občina jo je pridobila od zbiralca Mira Prodnika. Ogledamo si lahko različna orodja, stare fotografije in njihove povečave, predmete iz vsakdanje rabe in kose notranje opreme, kot so posoda, skrinja, ure in drugo.

Gručasto naselje Divača se nahaja v vzhodnem območju Krasa. Spada med najbolj pomembna prometna križišča na tem predelu. Največje kulturno – zgodovinske znamenitosti so Škrateljnova hiša, katere jedro je iz 17. stoletja, cerkev sv. Antona iz leta 1603, muzejska 17 - metrov dolga parna lokomotiva, kamnit vodni zbiralnik in drugo. Muzej slovenskih filmskih igralcev se nahaja v Škrateljnovi hiši v središču Divače. Hiša predstavlja primer tradicionalne arhitekture Krasa. Domačija velja za izjemen spomenik kmečkega stavbarstva in v letu 1992 so jo razglasili za etnološki spomenik. Muzejski kompleks sestavljajo trije arhitekturni sklopi. V pritličnem delu Škrateljnove hiše je glavni informacijski prostor celega kompleksa in delovni prostori. V nadstropju hiše je na ogled stalna razstava, ki je posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini (Idi Karavanja), ki se je rodila v Divači. V nekdanji štali se nahaja osrednja stalna razstava, ki je posvečena slovenskim znanim in manj znanim filmskim igralcem. V hramu s skednjem ima prostore večnamenska dvorana. Večnamensko dvorano in glavni muzejski prostor povezuje letni kino. Družabni prostor celotnega muzejskega kompleksa pa predstavlja borjač z letnim barom. Ita Rina (1903 – 1979) je bila mednarodno priznana igralka nemih filmov. Razstava prikazuje njeno pestro poklicno in življenjsko pot. Razstava slovenskih filmskih igralcev je zasnovana po sodobnih muzeoloških načelih. Obiskovalci si lahko s pomočjo digitalne tehnologije po lastni izbiri in sami obogatijo znanje o slovenskih igralcih in njihovih filmih.

Mogočni dvorec Štatenberg se nahaja na razgledni vzpetini v Dravinjski dolini, nedaleč od kraja Makole. Dvorec je dobil ime po prvotnem gradu Štatenberg, ki je bil v kraju Stari Grad, oddaljenem približno pet kilometrov. Dvorec Štatenberg je bil prenovljen po drugi svetovni vojni in nato ponovno po letu 1989. Razkošen baročni dvorec so začeli zidati grofje Attemsi okoli leta 1696, končali pa so ga v času med 1720 in 1740. Zasnovo za razkošen dvorec je naredil arhitekt Camesini iz Italije. Dvorec je zasnovan tako, da ima štiri dvonadstropne trakte s poudarjenim glavnim poslopjem z slikovitim odprtim stopniščem. V osrednjem poslopju je v pritličju stebrna dvorana, v nadstropju pa viteška dvorana. Na levi strani od viteške dvorane se je ohranilo pet soban s freskami, ki so muzejski del gradu, na desni strani pa je čudovita poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka. V viteški dvorani so na stropu alegorije, ki so obrobljene s štukaturami in predstavljajo štiri elemente: zemljo, vodo, ogenj, zrak ter antično mitologijo – Umetnost in Znanost pod okriljem miru. V drugih grajskih sobah so na ogled deli prezentirane opreme in peči. Muzejski del dvorca Štatenberg si je možno ogledati v času uradnih ur Turističnega društva Štatenberg ali po dogovoru. V okviru dvorca deluje tudi grajska restavracija, ki se nahaja v pritličju glavnega, južnega krila. Okolica dvorca Štatenberg ima park z različnim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Za dvorcem se nahaja večji gozd, po katerem gre krajša pešpot do petih ribnikov, ki nudijo tudi možnost ribolova.

Gorenja vas je manjše naselje, ki predstavlja središče Poljanske doline. Je gručasti kraj, ki se razprostira na obeh bregovih reke Poljanske Sore. Poljanska dolina se na tem območju razširi v naplavljeno ravnino, v katero se z jugovzhodnega območja priključi dolina potoka Brebovščice, z drugih treh strani pa jo obdaja hribovje. V Gorenji vasi hiše stojijo večinoma na severnem in zahodnem delu ravnice. Njeno vzhodno območje do reke Sore je obdelovalni svet, ki se imenuje Na polju in Na prodi. Ime kraja izhaja iz njegove lege, ki je višja od Poljan. Ime Poljane je nekdaj veljalo za vso dolino, od vzhodnega predela sedanjih Poljan do zahodnega predela sedanje Gorenje vasi. Pot skozi dolino je bila ena od povezav, ki je potekala med Dunajem in Trstom. Zaradi tega so se v naselju pri kovačih in v gostilnah ustavljali trgovci, ki so prepregali konje. V letu 1901 je zaradi otroške igre z ognjem Gorenja vas pogorela skoraj v celoti. V času med obema svetovnima vojnama je starojugoslovanska vojska naredila zahodno obrambo pred možnim italijanskim napadom. V času od 1938 do 1941 se je v Gorenji vasi in v sosednjih vaseh, največ na območju Hlavčih njiv in Žirovskega vrha, delalo tako imenovano Rupnikovo linijo. Gradilo jo je okoli tisoč vojakov in civilistov, ki so bili tako domačini kot iz drugih pokrajin stare Jugoslavije. V tem času je bila v razcvetu trgovina, mesarije, pekarne, prenočišča, gostilne, prevozne storitve. Gorenja vas je postala središčni kraj v dolini Poljanske Sore po koncu druge svetovne vojne, ko so se odprli manjši industrijski obrati.

Grad Bogenšperk se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske. Je mogočna dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Grad Bogenšperk je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Muzej na gradu Bogenšperk si je možno ogledati samo v spremstvu vodnika. Muzej obsega naslednje zanimivosti: multimedijska soba, Valvasorjeva soba, bakrotiskarna, vraževerje, zbirka noš, geodetska zbirka, lovska zbirka, Valvasor Korespondenca, prizorišče človeške smrti in drugo. V multimedijski sobi so na ogled kratki filmski prikazi o Valvasorjevem življenju, lastnikih Bogenšperka, arhitekturnem razvoju gradu in drugo. Valvasorjeva soba prikazuje delovni prostor znamenitega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Največja znamenitost v njej je original knjige Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Bakrotiskarna prikazuje Valvasorjevo grafično delo v dveh prostorih. Valvasor spada med ene izmed prvih prvih tiskarjev na takratnem Kranjskem, ki je v deželo pripeljal bakrotiskarstvo. Zbirka vraževerje prikazuje vraže na Slovenskem, poudarek je na 17. stoletju, ko je bila v razcvetu vera v čarovnice. Zbirka noš je prikaz oblačilne kulture v drugi polovici 17. stoletja na večjem območju Slovenije. Slovenska geodetska zbirka prikazuje razvoj geodezije, kartografije in zemljemerstva v širšem svetovnem okviru in na Slovenskem vse od najstarejših časov do danes. Zelo zanimiva je razstava kopij Valvasorjeve korespondence s tajnikom Kraljeve družbe v Londonu. Valvasor je bil prvi učenjak iz današnjega slovenskega področja, ki je postal član najstarejše elitne znanstvene družbe na svetu. Prizorišče človeške smrti v treh delih je religiozno moralno didaktično delo, ki govori o minljivosti življenja in smrti.

Grad Rajhenburg v Brestanici se nahaja na skalnatem in strmem pomolu nad reko Savo. Viden je že od daleč, ko se peljete ob Savi proti Brestanici. Spada med najstarejše gradove na Slovenskem. Ima pestro zgodovinsko preteklost. V njem je danes Muzej novejše zgodovine Slovenije – enota Brestanica. V gradu so na ogled naslednje razstave: razstava o zgodovini gradu in kraja z naslovom Brestanica skozi čas, razstava o življenju in delu menihov trapistov, razstava o izgonu Slovencev v času druge svetovne vojne in razstava o političnih zapornikih in internirancih. V obnovljenem renesančnem traktu gradu so na ogled originalni leseni stropovi iz 17. stoletja in freske, stenska poslikava iz začetka 16. stoletja.

Grad Sevnica je eden izmed najlepših gradov v Sloveniji. Nahaja se na vrhu Grajskega hriba nad starim mestnim jedrom Sevnice. Zgodovina gradu in s tem tudi kraja Sevnica je tesno povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Nemško ime naselja – Liehtenwalde je v pisnih virih omenjeno leta 1275, obstoj gradu je prvič omenjen leta 1322, vendar se že leta 1309 omenja kastelan, ki ima vratarja in štiri stražnike. Grad Sevnica so zgradili salzburški nadškofje, ki so bili že od leta 1043 lastniki kompleksa zemljišča. Ogled notranjosti gradu Sevnica je možen le v spremstvu turističnega vodiča. V okvir gradu spadajo muzejske zbirke in galerije, grajska kavarna, grajska kašča, grajska vinoteka, grajski vinograd, akustična Lutrovska klet, prodajni kotiček in grajsko lutkovno gledališče Sevnica. Na gradu potekajo številne prireditve in festival modre frankinje, možen je najem prostorov za srečanja, koncerte, predavanja in drugo. Na gradu Sevnica organizirajo tudi romantične poroke v grajskem parku ali poročni dvorani. V gradu Sevnica si lahko ogledamo naslednje muzejske zbirke in galerije: Šolska zbirka, Gasilska zbirka, Zbirka o izgnancih iz občine Sevnica, grajska kapela, zbirka Kamni govorijo, Zbirka krasilne umetnosti Ivana Razborška, zbirka Ogled avtorja Rudija Stoparja, Mosconova galerija, stara galerija in galerija Grad Sevnica, ki je na voljo različnim umetnikom in drugo. Poleg tega si lahko ogledamo dvorano Alberta Felicijana, baročni salon, grajski salon, konferenčno dvorano, poročno dvorano in ostalo. V okviru šolske zbirke so predstavljene vse šole, ki so delovale na območju občine Sevnica, na ogled je učilnica iz konca 19. stoletja in drugo. V gasilski zbirki si lahko ogledamo različne eksponate, zanimivo je tudi, da je bilo Gasilsko društvo Sevnica ustanovljeno že leta 1879. Zbirka o izgnancih iz občine Sevnica opisuje vojno obdobje na tem območju. Zbirko Kamni govorijo sestavlja 10 kamnitih spomenikov, ki so iz območja Sevnice. Mosconova galerija je na voljo mnogim občasnim razstavam umetnikov, najbolj skupinskim.

Grad Snežnik se nahaja pod goro Snežnik blizu kraja Kozarišče. Romantična zgradba spada med najbolj ohranjene gradove na Notranjskem. Postavljen je na skalo ob izviru studenca Brezno in Obrha. V virih je bil prvič omenjen leta 1268 in sicer kot lovska postojanka. Nastanek sedanjega gradu sega v leto 1462. Na začetku je bil v lasti oglejskih patriarhov, nato so se lastniki večkrat menjavali. Pred vojno je bil v lasti družine Schönburg iz bližine Dresdna. Grad Snežnik je trinadstropna stavba z novejšim kamnitim mostom, ki pelje do obzidja in renesančnim obzidjem pred vhodom. Dvoločni kamniti most in zunanji stolpiči so dodatki iz 19. stoletja. V gradu lahko vidite vso originalno opremo, ki je večinoma iz 19. stoletja ter začutite utrip življenja ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Med bivalnimi prostori so zanimivi predvsem soba z egiptovskim pohištvom, jedilnica in večja dvorana, ki je preurejena v poročno dvorano. V gradu so imeli tudi manjšo knjižnico in improvizirano gledališko dvorano. Na hodnikih in v vseh vežah lahko vidite nagačene živali in preštevilne trofeje. Vidite lahko tudi jedilnik, ki so ga imeli julija leta 1906, ornamentirane peči v večih sobah, kopalniški del, črno jedilnico, stari mehanizem obveščanja med grajsko gospodo in slugami, rimski nagrobnik, grajsko klet, hladilnik in ostale zanimivosti.

Muzej Parenzana se nahaja v samem centru Izole. Če smo dovolj pozorni, lahko opazimo oznake, ki nas vodijo do njega. Muzej Parenzana je bil odprt leta 2000. Parenzana so takrat imenovali majhen vlak. Muzej prikazuje zgodovino ozkotirne železnice Parenzane. Ta je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča, med drugim tudi Izolo. Prvi vlak je zapeljal leta 1902, zadnji pa 33 let kasneje. Domačinom je ostal v spominu predvsem po lepih razgledih, ki jih je nudila vožnja. Je simbol povezovanja različnih narodov vseh slojev. V muzeju lahko vidimo fotografsko gradivo in druge dokumente v zvezi s progo, unikatne železniške modele in velik zemljevid Parenzane. Ena izmed najbogatejših zbirk modelov vlakov je v lasti Izolana Josipa Miheliča, ki vam tudi razkaže in obširno razloži skrivnosti Parenzane. Pot Parenzane je danes preurejena v pešpot in kolesarsko pot. Imenujejo jo Pot zdravja in prijateljstva.

Vinska klet Goriška Brda je poznana kot največja pridelovalka in izvoznica slovenskih vin. Klet združuje kar 400 vinogradniških družin, ki že okoli pol stoletja ustvarjajo uspešno zgodbo briškega vinarstva. Razstava Junaki vinogradov predstavlja sprehod skozi stoletja vinogradništva in vinarstva v Brdih. Trta je v Brdih doma že vse od starih Rimljanov, ko je uspevala trta po sadnem drevju. Takšen način gojenja se je ohranil do konca 19. stoletja. Rebula se v Brdih prvič omenja leta 1336 v kupoprodajni pogodbi v vasi Višnjevik. V srednjem veku se je uveljavil kolonat, posebna oblika fevdalnega sistema, ki je v veljavi do druge polovice 20. stoletja. Leta 1870 je trtna uš skoraj v celoti uničila vinograde v Brdih. Od takrat naprej se trte cepijo na podlago. Vinogradništvo se zelo spremeni. Katalonski grof de Baguer, ki je bil zadnji lastnik Dobrovskega gradu, je leta 1881 zasadil prvi vinograd brez opore dreves. Leta 1922 je okoli 40 kolonov ustanovilo prvo zadrugo v Brdih in od fevdalnega gospoda odkupilo 230 hektarjev zemljišča. Leta 1955 začne Zadružno vinarstvo Brda graditi novo klet. Čez dve leti sodobna klet sprejme prvi pridelek. Leta 1962 vinska klet Goriška Brda prvič pridela Penečo rebulo. Največja količina pridelka, kar 150 milijonov kilogramov grozdja, je bila leta 1979. Prvi izvoz v ZDA je bil leta 1984. V letu 1991 so spremenili slog pridelave in se usmerili v izvoz. Leta 2002 je bilo več kot milijon steklenic na svetovnem trgu – odprli so tudi posebno izvozno skladišče. Klet Brda je vse od svojih začetkov sooblikovala kakovost življenja in razvoj gospodarstva v Brdih. Herojsko vinogradništvo je poslanstvo, ki izvira iz bogate dediščine prednikov in ljubezni do zemlje. Lege so namreč zelo zahtevne – strma pobočja in terasasti vinogradi, kjer je možna večinoma samo ročna pridelava. Vendar prav zaradi tega dajejo takšni predeli vina posebne kakovosti. Vsaka družina v povprečju obdeluje okoli tri hektare površin. Pri svojem delu so pozorni do naravnih ciklov in natančnemu spremljanju kakovosti.

Pokrajinski muzej Koper se nahaja v samem središču starega mestnega jedra. Svoje prostore ima v palači Belgramoni Tacco iz začetka 17. stoletja, ki je ena najlepših baročno – manierističnih stavb v Kopru. Pokrajinski muzej Koper je pomemben kulturnozgodovinski muzej, ki ima v oskrbi premično kulturno dediščino, ki jo predstavlja najširšemu krogu prebivalstva. Muzej na vsebinskem področju delovanja pokriva področje zgodovine, arheologije, kulturne in umetnostne zgodovine ter etnologije italijanske in slovenske kulturne dediščine obalno – kraškega predela. V muzeju so na ogled stalne zbirke z naslovom Skozi spiralo časa, V znamenju križa, Musica Aeterna Est, zbirka Poznogotska umetnost in glagolska kultura na podeželju, zbirka Renesansa in renesanse, umetnostnozgodovinske zbirke, muzejska orožarna, od Avstro-Ogrske do Jugoslavije, ter zbirka Med Serenissimo, Napoleonom in Habsburžani. Prazgodovinska arheološka zbirka Skozi spiralo časa prikazuje poselitev južne Primorske skozi arheološka obdobja vse od starejše kamene dobe do konca železne dobe. V zbirki V znamenju križa je glavna nit krščanstvo, ki zaznamuje tako padec Rimskega cesarstva, kot začetek novega zgodovinskega obdobja. Musica Aeterna Est je glasbena zbirka, ki predstavlja urbano in ruralno glasbeno življenje Slovenske Istre. Zbirka Poznogotska umetnost in glagolska kultura na podeželju predstavlja gradnjo in opremljanje srednjeveških cerkev v Istri. Renesančna zbirka prikazuje izbor umetnin od druge polovice 15. in vse do 17. stoletja. Gradivo umetnostnozgodovinskih zbirk je razstavljeno v palači in lapidariju na prostem. Zbirka Muzejska orožarna prikazuje hladno orožje in strelno orožje z vžigom na netilno kapico in kremen iz obdobja 17., 18. in 19. stoletja. Zbirka Med Serenissimo (Beneška republika), Napoleonom in Habsburžani prikazuje prelomno obdobje, ko so se na območju Istre izmenjale tri države in ji vsaka pustile svoj pečat.

Kropa je manjše razpotegnjeno naselje, ki se nahaja ob potoku Kroparica pod pobočjem gričevnate Jelovice. Kropa je znana predvsem po svoji večstoletni fužinarski in kovaški tradiciji. Kovaški muzej se nahaja v Klinarjevi hiši na Placu, ki je osrednji del starega trškega jedra Krope. Klinarjeva hiša iz konca 18. stoletja je primer ene izmed bolj bogatih in mogočnih fužinarskih hiš. Zunanji del hiše zaznamujejo kamnoseški detalji in kovani dodatki, notranjost hiše pa je razdeljena na stanovanjski del fužinarskega posestnika in prostore njegovih delavcev. Kovaški muzej Kropa je bil kot prvi tehniški muzej na Slovenskem odprt leta 1952 na pobudo domačinov in strokovne javnosti. Večji del sedanje podobe je muzej dobil po prenovi v letu 1972. Muzej deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, vključen pa je tudi v državno muzejsko mrežo. Kovaški muzej prikazuje zgodovinski in tehnični razvoj obdelave železa od rude pa do žeblja, socialne, gospodarske, kulturne in demografske razmere v Kropi in sosednjih naselij od 15. stoletja do propada fužin v 19. stoletju ter ročnega žebljarstva v 20. stoletju. V drugem nadstropju si v zbirki žebljev lahko ogledamo 94 vrst ohranjenih žebljev, največji so dolgi do 70 cm in so se uporabljali za gradnjo jezov. Posebej je zanimiva spominska zbirka mojstra Jože Bertonclja (1901-1976), ki prikazuje njegove umetniško kovane izdelke.

Kropa je razpotegnjeno naselje, ki se nahaja ob potoku Kroparica pod pobočjem gričevnate Jelovice. Kraj je najbolj znan po svoji večstoletni fužinarski in kovaški tradiciji. Vigenjc Vice se nahaja na ravnici na levem bregu potoka Kroparica pod jezom nekdanje Zgodnje fužine. Vigenjc je deloma lesena in deloma kamnita lesena zgradba, ki se nahaja ob vodnem toku s kolesom za pogon mehov. V vigenjcu so kovači izdelovali žeblje za fužinarja. Na potoku Kroparica se je vrtelo približno 50 koles v razdalji okoli 1200 metrov. Vodno kolo je poganjalo mehove, ki so dajali sapo za ognjišča kovačev. V enem vigenjcu se je nahajalo do pet ješ – ognjišč. Okoli vsakega ognjišča je bilo od štiri od šest panjov s kovaškimi nakovali. Panjovi so bili na začetku leseni, potem pa kamniti. Žeblji so bili kar pet stoletij glavni proizvod kamnogoriških in kroparskih kovačev. Delali so preko 100 različnih vrst žebljev, od največjih, ki so jih potrebovali pri gradnji jezov, do najmanjših, za čevlje. Žeblje so v večini tovorili na Primorsko in jih nato prodajali v Benetke in Trst. V sredini 19. stoletja je bilo na območju Krope 19 vigenjcev in v Kamni Gorici 10 vigenjcev. V Kovaškem muzeju v Kropi si lahko ogledamo zanimivo zbirko 94 vrst ohranjenih žebljev, največji so dolgi do 70 cm in so se uporabljali za gradnjo jezov.

Lipica se razprostira sredi zelene oaze na kraški planoti v bližini Sežane. Svetovno je poznana po kobilarni, ki vzgaja plemenite konje lipicance. Posestvo Kobilarne Lipica zajema okoli 300 hektarjev pašnikov in travnikov z drevoredi in gozdnimi zaplatami. Kobilarno Lipica je leta 1580 ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II.. Leta 2005 je po pestri zgodovinski preteklosti slovesno proslavila 425-letnico obstoja. Čistokrvni konji so na voljo za izposojo za jahanje po parkih in gozdovih pa tudi za dnevne izlete v okolico. Imajo tudi jahalno šolo od začetnih tečajev pa vse do najvišje stopnje športne dresure. Najmlajši se lahko preizkusijo na ponijih. Obiskovalci si lahko ogledajo lipicance v hlevih ali sredi pašnikov. Za goste prirejajo atraktivne predstave dresurnega jahanja. V starodavnih kočijah z vpregami plemenitih živali organizirajo izlete do Škocjanskih jam ali v druge zgodovinsko in turistično zanimive kraje na Krasu. Muzej Lipicanca Lipikum je v zgodovinskem stavbnem jedru kobilarne, v nekdanjem objektu Stara depandansa. Muzejska vsebina zajema enajst tematskih sklopov, ki so združeni v tri glavne teme. Muzej je ustvarjen kot muzej doživetij o Kobilarni Lipica in lipicancih. Muzejska zbirka kočij obsega zanimivo zbirko kočij, ki je lepo opremljena z informativnimi panoji. V zbirki so celo 150 let stare kočije. Na ogled so lovska kočija ali brik, kočija DUK - koleselj, kočija Landauer, kočija Phaeton, kočija Maratona in druge. V ogled kobilarne je vključen tudi ogled Galerije Avgusta Černigoja, kraško-primorskega umetnika, ki je pustil edinstven pečat v zgodovini slovenske likovne umetnosti. Na posestvu kobilarne se nahaja tudi hotel Maestoso, ki je prava izbira za vse, ki obožujejo aktivnosti na svežem zraku, živali in naravo, še najbolj pa za ljubitelje lipicancev. Hotelska restavracija nudi kraške specialitete, različne ribe, sveže pice in vrhunska vina.

Ljubljana je slikovito glavno mesto Slovenije, ki privablja številne tuje in domače obiskovalce. Ponaša se z vrsto znamenitostmi med katerimi najbolj izstopajo Ljubljanski grad, Park Tivoli, reka Ljubljanica, Prešernov trg in Tromostovje. Turjaška oziroma palača deželnih knezov Auerspergov naj bi bila sezidana leta 1642. Objekt so sestavili skupaj iz več starejših meščanskih hiš. V kasnejšem času so jo večkrat obnavljali. Pročelje palače krasijo pilastri in klasicističen vhodni portal, zgradba ima tudi čudovito baročno arkadno dvorišče. V letu 2004 je bila prenovljena v moderno muzejsko razstavišče. V Turjaški palači ima prostore Mestni muzej Ljubljana. Arhitekturni spomenik hrani večtisočletno kulturno dediščino ljubljanskega predela – od 4500 stare prazgodovinske koliščarske naselbine do sedanje atraktivne prestolnice Slovenije, od antičnega mesta Emona do današnjega političnega, upravnega, gospodarskega in ustvarjalnega središča. Zbirka Mestnega muzeja Ljubljana obsega več kot 200.000 enot iz več tisočletne dediščine, kamor spada tudi najdba 5200 let starega najstarejšega kolesa iz lesa z leseno osjo na svetu in okoli 40.000 let stara lesena puščica. Pod renesančno palačo se nahaja rimska cesta iz 1. stoletja, na ogled pa obiskovalce vabijo stalna razstava Obrazi Ljubljane, občasne razstave in mnoge delavnice, predavanja, dogodki, koncerti in vodstva namenjena odraslim in družinam. Oglede zanimivih razstav obiskovalci lahko zaključijo s postankom v muzejski trgovini in muzejski kavarni. V toplejših mesecih pa gredo lahko tudi na arheološko krožno pot v središču mesta, ki se imenuje Arheološki park Emona.

Mestni trg s slikovito mestno hišo, škofijskim dvorcem, stolnico in znamenitim Robbovim vodnjakom v sredini, velja za enega najlepših baročnih ambientov v Srednji Evropi. Trg so pričeli oblikovati kot razširjeno ulico že v srednjem veku. Mestna galerija Ljubljana deluje na štirih lokacijah, in sicer v matični zgradbi na Mestnem trg 5, v prostorih stalne zbirke na Cankarjevem nabrežju 11, v Bežigrajski galeriji 1 na Dunajski 31 in v Bežigrajski galeriji 2 na Vodovodni 3. Zgradbo na Mestnem trgu 5 je v začetku 16. stoletja zgradil grof Lanthieri. Njegova rodbina je v hiši prebivala 200 let, v 19. stoletju pa je postala lastnica bogata trgovska družina Zeschko. Leta 1866 je stavbo kupil trgovec Hamann. Zgradba je bila v funkciji trgovskega objekta vse do leta 1963, ko je bila preurejena v umetniško galerijo. Nazadnje je bila tukaj trgovina s krznom. Temeljita prenova poslopja je potekala po načrtih arhitekta Borisa Kobeta, koordiniral pa jo je Zavod za ureditev Stare Ljubljane. Mestna galerija je poleg posodobljenih razstavnih dvoran, ki so bile obnovljene v letu 1990 in 1991, prenovljenega podstrešja dobila tudi kavarno, ki se nahaja v pritličnem delu. Leta 2009 je nastal še prostor za čitalnico, ki obiskovalcem nudi široko izbiro dnevnega časopisja, revij in katalogov za sodobno umetnost tujih in domačih izdaj. Dejavnost mestne galerije je usmerjena na pripravljanje in prevzemanje skupinskih in monografskih razstav tujih in slovenskih avtorjev, pri čemer se ne omejuje samo na evropski prostor, temveč posega tudi v širši kulturni prostor. Poseben razstavni program je namenjen občasnim gostovanjem v tujini, ki potekajo na vabilo tujih muzejsko-galerijskih ustanov ali na podlagi recipročnosti. Pripravlja tudi obsežnejše tematske zgodovinske razstave, ki prikazujejo razvoj nekega likovnega elementa, teme, stila ali vsebine. Galerija pripravlja in izvaja predavanja, strokovna posvetovanja, sejemske razstave, likovne delavnice in kulturne prireditve, ki dopolnjujejo dejavnost zavoda.

Mesto Ljubljana je od leta 1991 prestolnica Republike Slovenije in privlačen turistični kraj, ki skozi celo leto privablja veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Ljubljano najstarejši pisni vir omenja že okoli leta 1120, ko je za kraj kot spanheimsko last zapisano nemško ime Laibach. Danes je Ljubljana kulturno, upravno, prometno, gospodarsko, politično, raziskovalno in izobraževalno središče Slovenije. Ljubljanski grad je mogočna srednjeveška utrdba, ki predstavlja simbol prestolnice. Stoji na robu Grajskega griča, tik nad srednjeveško Ljubljano. Do Ljubljanskega gradu se je mogoče pripeljati z avtom, se iz starega mestnega jedra iz Krekovega trga vzpeti s tirno vzpenjačo ali pa se sprehoditi po eni izmed urejenih poti. Ljubljanski grad se je razvil iz utrjenega stolpa z obrambnim zidom že pred prvo omembo Ljubljane. Na griču, kjer grad stoji, pa je bila potrjena prisotnost človeka že vse od časa pozne bronaste dobe. Ljubljanski grad je skozi svojo bogato in pestro zgodovino doživel veliko spremembo ter bil priča mnogim pomembnim dogodkom, ki so tako vplivali na razvoj Ljubljane v Sloveniji. Ob koncu 18. stoletja so ga takratni lastniki Habsburžani hoteli dopustili, vendar ga zaradi protesta kranjskih deželnih stanov niso porušili. Ljubljanski grad je leta 1905 v imenu Ljubljane od države odkupil takratni župan Ivan Hribar ter ga postavil za kulturno središče. V prvih letih 20. stoletja je objekt odkupilo mesto Ljubljana. Takrat so se pričele številne prenove, načrte so risali znani arhitekti Plečnik, Mihevc, Kobe in Ravnikar mlajši. Sedanja podoba gradu pa je plod znanja in zamisli Projektivnega biroja Ambienti d.o.o. iz Ljubljane. Njihove zasluge za prenovo so tirna vzpenjača na Ljubljanski grad, razstava Slovenska zgodovina, Erazmov stolp, Friderikov stolp, krožna pot okoli gradu, lapidarij in mini teater, stolp lokostrelcev, grajska gostilna, poročne dvorane, bastilja, Lutkovni muzej, Hribarjeva dvorana, vinska klet, terasa in drugo. Danes je Ljubljanski grad izredno atraktivna turistična točka in prizorišče mnogih koncertov, kulturnih prireditev, filmskih in gledaliških predstav ter razstav. Na Ljubljanskem gradu je na ogled naslednje: razgledni stolp, grajska kapela sv. Jurija, stalna razstava Kaznilnica, stalna razstava Slovenska zgodovina, Stanovska dvorana, Friderikov stolp in Friderikovi sobi, prodajna galerija domače in umetnostne obrti Rustika, Stolp strelcev in Peterokotni stolp. V Virtualnem gradu je na ogled dvanajstminutna projekcija zgodovine gradu, njegovega arhitekturnega razvoja in arheoloških spoznanj. V Gostilni na Gradu gostom ponujajo tipične slovenske jedi, ki so narejene po sodobnih recepturah. V Grajski kavarni pa gostom ponujajo pestro izbiro kav in drugih napitkov, sadne kupe, koktajle in izbrane slaščice. Grajsko dvorišče je v poletnem času namenjeno raznim prireditvam, od katerih je najbolj obiskan ogled filmov Film pod zvezdami.

Log pod Mangartom je alpska vasica, ki leži v občini Bovec v v severozahodnem območju Slovenije. Vasico sestavljata naselji Gornji in Spodnji Log. Je edino naselje v dolini Možnica. V vasici so hiše zgrajene po alpsko – bovškem izročilu v obcestnem nizu. Skozi naselje teče potok Predelica, desni pritok Koritnice. Kraj spada med najlepše naselbine v Triglavskem narodnem parku. Rudniški predor Štoln se nahaja v bližini gasilskega doma. Beseda štoln izvira iz nemške besede Stollen, ki pomeni predor oziroma jašek. Naredili so ga v letu 1905, da so lahko odvajali vodo iz rudnika svinca v Rablju v Italiji. Loški rudarji so ga kmalu po odprtju začeli uporabljati kot krajšo pot na delo. Avstro-ogrski vojaki so v času med prvo svetovno vojno nad odtekajočo vodo položili tramove in nanje pritrdili ozkotirno železnico. Predor je dolg 4,8 kilometra in je pomenil strateško zelo pomembno transportno žilo, ki je omogočala najbolj varen pretok vojakov in vojaške opreme na soško fronto. Rudnik so zaprli v letu 1991, ker pa iz predora teče potok Roja, ga še zmeraj odvodnjavajo. Do tega leta je potok Roja zelo onesnaževal reko Sočo in z njo celotno Posočje s težkimi kovinami, večinoma s svincem in s cementnim mlekom. 100-letnico Štolna so slovesno proslavili leta 2005 s proslavama v Logu in Rablju. Ob tej priložnosti so odkrili njegov obnovljen obokani vhod in pred njim uredili razstavo z zgodovinskim prikazom. Razstavili so tudi rudniško lokomotivo, ki so jo uporabljali še v času obratovanja rudnika. Nedaleč od rudniškega predora Štoln se nahaja manjši slap in od tu vodi urejena gozdna pot do slikovitega bazena potoka Gorejca, ki nudi prijetno osvežitev v poletnem času.

Lokev je slikovito naselje na Krasu, ki se nahaja tik ob meji z Italijo. Je sedež župnije Loke, ki je bila ustanovljena leta 1947. Ta je ob ustanovitvi obsegala še Prelože, nato ji je bila pa priključena še Lipica. Kraj je dobil ime po veliki lokvi (kalu), kjer so vaščani napajali živino. Lokev je bila poseljena že v času prazgodovine, pa tudi v obdobju Rimljanov. Oglejski patriarhi so Lokev leta 1118 podelili viteškemu redu templjarjev. V kasnejšem času je vasica večkrat menjavala gospodarje. V pisnih virih se Lokev prvič omenja leta 1234. Lokev ima lepo urejeno staro vaško jedro, okoli stolpa so obzidane domačije, ki so imele tudi obrambni značaj. Kraj je razdeljen na dva dela, ki sta med seboj precej nepovezana. Starejši del Lokve se nahaja okoli cerkve svetega Mihaela in obrambnega stolpa, v novejšem delu vasi pa je znana pršutarna, ki velja za najstarejšo pršutarno na slovenskem Krasu. Najpomembnejše znamenitosti v Lokvi so obrambni stolp, župnijska cerkev sv. Mihaela, gotska kapelica Marije Pomočnice, kaštelir Klemenka, ki je na vrhu hriba nad Lokvijo, značilne strnjene domačije in drugo. Cerkev sv. Mihaela so naredili vitezi templarji in v njej so največja znamenitost freske Toneta Kralja. Ob cerkvi stoji gotska kapelica Marije Pomočnice, ki je iz leta 1426. Obrambni stolp na Taboru so leta 1485 naredili Benečani, da so se zaščitili pred napadi Turkov, kasneje je bil vaška žitnica, sedaj pa je v njem urejen muzej z zbirko orožja in uniformami. Lastnik muzeja je Srečko Rože. Ogledamo si lahko zanimivo opremo vojakov, prikaz pisarne na fronti, lovsko uniformo iz vasi lokev iz leta 1800, kozaško uniformo, ostanke rimskih bojevnikov v Lokvi iz starega veka, opremo iz časa Ilirskih provinc in še mnogo drugega. Uniforme in oprema so iz časa prve in druge svetovne vojne. Muzej je odprt od leta 1994.

Pokrajinski muzej Maribor se nahaja v mestnem gradu, ki je ena izmed najbolj imenitnih stavb v Mariboru. Pomembni gradbeni dosežki gradu so viteška dvorana s stropno slikarijo Jožefa Geblerja, baročno stopnišče in Loretska kapela ob južni fasadi. Muzej spada med splošne muzeje. V njem potekajo tudi koncerti, predavanja, strokovna srečanja in drugo. Rojstno leto muzeja je leto 1903. Franjo Baš ima zasluge, da so muzejske zbirke dobile domovanje v zgradbi mestnega gradu. Bil je banovinski arhivar in prvi ravnatelj muzeja. V muzeju lahko vidite arheološko, etnološko, kostumsko zbirko, lapidarij, zbirko mestne zgodovine, zbirko orožja, numizmatično zbirko, obrtne zbirke, umetnostno zbirko, lekarniško in pohištveno zbirko. Arheološka zbirka obsega najdbe z območja Podravja od Mežiške doline do Pomurja. Etnološka zbirka obsega narodopisno kulturo alpskega in panonskega območja. V kostumski zbirki lahko vidite zbirko meščanskih, plemiških oblačil, modnih dodatkov, kositrnih vojakov in uniform iz različnih vojnih obdobij. Lapidarij zajema rimske mozaike in spomenike, plemiške nagrobnike, heraldične plošče, fragmente romanskih in gotskih arhitektur in ostalo. Zbirka mestne zgodovine zajema podobe mesta in makete od 17. do 20. stoletja. Zbirka orožja sodi po obsegu med največje na Slovenskem. Umetnostna zbirka zajema slikarska in kiparska dela ter grafiko. Zaradi začetka celovite prenove muzejske stavbe so bile leta 2004 umaknjene stalne razstave: zbirka mestne zgodovine, obrtna zbirka, zbirka cerkvene umetnosti, lekarniška, kostumska, etnološka in arheološka zbirka. Na spletni strani muzeja si lahko ogledate njihove virtualne predstavitve. V Pokrajinskem muzeju Maribor namenjajo posebno pozornost tudi mlajšim obiskovalcem. Zanje pripravljajo strokovna vodstva v obliki učnih ur. V muzeju spodbujajo zanimanje za zgodovino in kulturo.

Medobčinski muzej Kamnik se nahaja v gradu Zaprice, ki se ponosno dviguje na vzpetini nad mestom Kamnik. Grad ima pestro zgodovinsko preteklost, ki se odraža na vsakem koraku. V 17. in 18. stoletju je dobil baročen videz. Leta 1945 so ga nacionalizirali in leta 1961 je bil v njem odprt muzej, kjer si lahko ogledamo občasne in stalne razstave. V muzeju lahko vidimo zbirko pohištva iz upognjenega lesa, razstavo o zgodovini kamniškega meščanstva v 19. stoletju, grajski salon, razstavo o najdbi mamuta, zbirko o zgodovini pivovarstva, zbirko odsevi kamniških stoletij, zbirko Vlasta Kopača o Veliki Planini, zbirko muzeja na prostem – zbirka kašč iz Tuhinjske doline in lapidarij. Zbirka pohištva iz upognjenega lesa prikazuje zgodovino Thonetovega pohištva. Vidimo lahko najbolj značilne izdelke tega pohištva, razvoj krivljenja lesa, proizvodnjo in zgodovino po svetu. Razstava o kamniškem meščanstvu prikazuje, kako so živeli najbolj premožni meščani v 19. stoletju. Predstavljeni so kultura bivanja, oprema stanovanja, gospodarstvo, društveno, družabno življenje in drugo kamniškega meščana. V grajskem salonu lahko vidimo baročne poslikave in historične poslikave s konca 19. stoletja. Salon je bil renoviran leta 1997. V njem organizirajo razne dejavnosti kot so koncerti, simpoziji, predavanja, predstavitve knjig ter predvsem odprtje razstav. Lapidarij se nahaja v pritličju gradu in kamniti kosi predstavljajo preteklost Kamnika in njegove okolice. Muzej na prostem prikazuje kašče iz Tuhinjske doline.

Mozirje je večje mestno naselje, ki se razprostira ob reki Savinji. Je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini in upravno središče njenega spodnjega območja. Mozirje se je zaradi slikovite gorske pokrajine, čiste reke Savinje in rekreacijsko-turističnega centra Golte razvilo v privlačen turistični kraj s prenočišči. Najpomembnejša turistična pridobitev je bila hortikulturni park Mozirski gaj na desnem bregu Savinje, ki so ga v letu 1978 uredili krajani s sodelovanjem vrtnarjev. Mozirje je bilo v pisnih virih pod imenom Mosir prvič omenjeno leta 1146. V kraju se je zaradi pogostih požarov ohranilo le malo starih zgradb. V središču naselja je razširjen cestni trg, kjer so nekdaj prirejali sejme. Posebnost trga v Mozirju so klesane klopi in portali iz zelenkastega vulkanskega tufa. V severnem nizu trških zgradb sta najbolj pomembni zgodnjerenesančni hiši – Na trgu št. 17 in 15, ki imata dobro ohranjeni notranjosti. Župnijska cerkev svetega Jurija je bila taborsko obzidana. Na župnišču je spominska plošča znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu. Spomenik žrtvam druge svetovne vojne je naredil domačin C. Cesar. Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani ter osebna zbirka Aleksandra Videčnika sta sestavni del Knjižnice Mozirje in imata svoje prostore na Savinjski cesti 2, v bližini župnijske cerkve svetega Jurija. Stalna razstava Mozirje in Mozirjani prikazuje pestro zgodovino starega trškega naselja Mozirja. Življenje je prikazano preko listin, starih fotografij in predmetov v tematskih sklopih, ki so naslednji: bivalna in oblačilna kultura Mozirja z okolico, trg Mozirje med obema vojnama, trška uprava, iz cerkvenega življenja, prva svetovna vojna, gospodarstvo in obrt, šolstvo, izobraževanje, kultura in športne dejavnosti ter gospodarstvo. V multimedijskem prostoru je na ogled videoposnetek sedanjega življenja v Mozirju in znamenitosti. V zbirki Aleksandra Videčnika so na ogled molitveniki, stare listine, bankovci, Cankarjeva dela, osebni spominki zbiralca in dragocenosti, kot so faksimile Dalmatinove Biblije, Sovretovi Stari Grki, Slava vojvodine Kranjske ter še mnogo drugega.

Muzej na prostem ali skansen Pleterje se nahaja v vasi Vratno. Je v neposredni bližini samostana Pleterje. Muzej na prostem predstavlja domačijo Šentjernejskega polja iz 19. stoletja. Obsega kmečko hišo in pripadajoče gospodarske stavbe z dvoriščem. Večina stavb je pritličnih, lesenih in kritih s slamo. Domačija predstavlja gospodarsko in bivalno enoto tega območja ter način življenja srednje velikega kmeta. Posredno sta prikazana tudi življenje in gospodarjenje na domačiji. Muzej je začel nastajati leta 1990 v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in kartuzije Pleterje. Namen je bil, da se ohranijo posamezni objekti ljudskega stavbarstva in s tem materiali in tehnike gradnje, ki so jih uporabljali naši mojstri. Prva je bila prestavljena Kegljevičeva hiša, nato še drugi objekti, ki so bili na svojih prvotnih mestih ogroženi. Vse stavbe so bile razstavljene, prepeljane in ponovno sestavljene na sedanji lokaciji. Domačija Šentjernejskega polja v Pleterjah je sestavni del Mreže regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji. Muzej sestavljajo naslednji objekti: Kegljevičeva hiša, Baničeva hiša, dvojni kozolec ali toplar, svinjak, stranišče na štrbunk, pod, vrt, mostiček, vodnjak in sušilnica za sadje in lan. Osrednji prostor v Kegljevičevi hiši je črna kuhinja, iz katere je vstop v ostale prostore. Izhaja iz leta 1833 in je opremljena z izvirno opremo. Vodnjak je izkopan do podtalnice in je bil nekoč značilen za Šentjernejsko polje. V Baničevi hiši so prostori upravnika muzeja in manjša trgovina s spominki. V muzeju si je mogoče ogledati tudi živali. Imajo majhnega konja, kokoši in petelina, zajčke in razvajenega prašička.

Novo mesto je prestolnica Dolenjske. Mesto leži v rečnem zavoju reke Krke. Staro mestno jedro stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Med njimi je troje pomolov. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Glavni trg ali Veliki trg. Na osrednjem delu trga stoji Mestna hiša – Rotovž. Pomembne stavbe so še Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, ki spada med najlepše arhitekturne spomenike pri nas, Župnijski urad, Jakčev dom, Frančiščanski samostan, Frančiščanska cerkev sv. Lenarta, Dolenjski muzej in druge. Dolenjski muzej Novo mesto je bil ustanovljen leta 1950. Je eden od večjih muzejev v Sloveniji. Muzej predstavlja preteklost Novega mesta in večjega dela Dolenjske V njem si lahko ogledamo stalne in občasne razstave. Stalne razstave so arheološka, etnološka in razstava novejše zgodovine (NOB). V arheološki razstavi materialne najdbe dokazujejo poseljenost današnjega Novega mesta od pozne bronaste dobe do konca Rimske zasedbe. Predmeti kažejo na visoko stopnjo razvoja v bronasti dobi. Etnološka razstava prikazuje življenje kmečkih ljudi v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Razstava novejše zgodovine prikazuje fotografije in fotokopije dokumentov ter veliko predmetov iz časa druge svetovne vojne. Dislocirani enoti sta Jakčev dom in Kočevski rog. V Jakčevem domu lahko vidimo zbirko umetniških del Božidarja Jakca, o mladem Božidarju Jakcu, stalno likovno razstavo Dolenjskega muzeja in likovnopedagoško zbirko. V Kočevskem rogu se nahaja Baza 20, kjer lahko vidimo lesene barake, ki so med vojno dajale zavetje vojaškemu in političnemu vodstvu partizanov.

Park vojaške zgodovine Pivka se nahaja v Hrastju pri Pivki. Je zanimivo muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na predelu starih italijanskih kasarn. Ustanova se ukvarja s predstavljanjem in ohranjanjem vojaško-zgodovinske dediščine, največ poudarek pa je na vojaški tehniki. Park se razprostira v kompleksu nekdanje italijanske in jugoslovanske vojašnice ter zajema tudi utrdbo Alpskega zidu, do katere je speljana tematska učna pot. Ustanovitelj Parka vojaške zgodovine je Zavod za turizem Pivka. Trenutno v Parku poteka celovito urejanje s sofinanciranjem Evropskega sklada za regionalni razvoj. Država je v ta namen na Občino Pivka, ki je ustanoviteljica parka, prenesla lastništvo zgradb kompleksa in zemljišč. Nosilna zbirka sedanje ureditve Parka vojaške zgodovine je nacionalna tankovsko-artilerijska zbirka z eksponati, ki jih predstavljajo oklepna in ostala vojaška vozila iz druge svetovne, hladne in slovenske osamosvojitvene vojne. Park je zaradi tega na območju Slovenije poznan kot tankovski muzej. Največjo atrakcijo Parka vojaške zgodovine pa predstavlja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913, ki spada med žepne podmornice razreda Una. Podmornica je bila v Slovenijo pripeljana in restavrirana po naročilu nekdanjega admirala Marjana Pogačnika. Ostala ponudba Parka zajema ogled podzemne utrdbe Alpskega zidu na Primožu in krožno pot vojaške zgodovine. Krožna pot se prične v Parku in povezuje stare italijanske vojašnice v Pivki, italijansko podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem ter turistično vas Narin. Tematsko-učna Pot do utrdb Alpskega zidu povezuje stare vojašnice pri Pivki, nekdanji vojaški poligon na koti 110 in Primož, kjer je italijanska vojska sezidala veličastno podzemno utrdbo.

Mesto Postojna zaradi svetovno znane Postojnske jame predstavlja center kraškega in eno najbolj pomembnih središč slovenskega turizma. Kraj je zaradi središčne lege med Ljubljano, Reko, Trstom in Gorico že od nekdaj upravno in gospodarsko središče velikega dela Notranjske. Notranjski muzej Postojna se nahaja v središču Postojne, na Kolodvorski cesti 3, nedaleč od starega mestnega jedra. Muzej ima na ogled arheološko, biološko, etnološko in zgodovinsko zbirko. V muzejskem kompleksu je najstarejši in največji arheološki oddelek, ki zajema okoli tisoč predmetov iz vseh arheoloških obdobij, predvsem iz območja Notranjske in Tržaškega krasa. V biološkem oddelku je osrednja pozornost namenjena jamski favni in popisovanju večine živalskih skupin, ki živijo v slovenskih jamah. Etnološki oddelek predstavlja predmete s področja materialne, pa tudi duhovne in socialne kulture. V zgodovinskem oddelku najbolj izstopa gradivo, ki je povezano z zgodovino Postojne in Postojnske jame. Najmanjši oddelek Notranjskega muzeja je konservatorska restavratorska delavnica, saj deluje šele od leta 1998. Muzej krasa predstavlja osrednjo slovensko razstavo, ki je izključno posvečena predstavitvi zgodovine in sedanjosti izjemnega svetovnega fenomena – krasa. Predstavitev krasa je dinamično zasnovana, saj se v njej prepletajo dokumentarna gradiva, interaktivne vsebine, dragoceni in redki predmeti ter tudi mnoge praktične delavnice. Notranjski muzej Postojna ima dve muzejski enoti, ki sta Fužina v Grahovem in Predjamski grad. Fužina je okoli 250 let staro poslopje, ki je zaščiteno kot kulturni in naravni spomenik ter opredeljeno kot muzej na prostem. Predjamski grad stoji v previsni steni nad ponorom Lokve, v naravni jami pa se nahajajo še ostanki starejšega – Erazmovega gradu.

Čebelarski muzej se nahaja v starem mestnem jedru Radovoljice. Čebelarski muzej je v prvem nadstropju baročne graščine. Muzej predstavlja bogato tradicijo čebelarstva v Sloveniji, ki je pomenilo pomembno kmetijsko panogo v 18. in 19. stoletju. Najbolj znani čebelar z radovljiške ravnine je bil Anton Janša, ki je bil učitelj čebelarstva na dvoru Marije Terezije. Čebelarski muzej je razdeljen na likovni in tehnični del. V likovnem delu si lahko ogledamo znane poslikane panjske končnice, ki so izjemen primer ljudske umetnosti. Tehniški del muzeja predstavlja čebelarsko orodje, najbolj tipična čebelja bivališča in biološko sobo, kjer lahko vidimo delo in življenje avtohtone čebele kranjske sivke.

Mestni muzej se nahaja v prvem nadstropju baročne graščine v starem mestnem jedru Radovljice. V njem je stalna razstava o delu in življenju Antona Tomaža Linharta (1756-1795). Ogledamo si lahko tudi njegovo najnovejšo odkrito fotografijo. Linhart je bil začetnik modernega slovenskega zgodovinopisja, visoki uradnik, prvi dramatik, intelektualec in razsvetljenec. Na začetku je pisal v nemškem jeziku, njegovo prvo delo je bila viharniška tragedija Miss Jenny Love, ki je izšla leta 1780. Prvo delo v slovenskem jeziku je bila priredba nemške komedije Die Feldmühle (Podeželski mlin), ki ji je dal naslov Županova Micka. Prvič je bila uprizorjena leta 1789 v Stanovskem gledališču v Ljubljani. Naslednja blesteča in znana komedija, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, je izšla leta 1790. Anton Tomaž Linhart se je kot zgodovinar uveljavil z dvodelnim delom v nemškem jeziku, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Njegovo nadaljnje ustvarjanje je preprečila prezgodnja smrt. Razstava pripoveduje tudi o velikih spremembah na družbenem, političnem in miselnem področju v Evropi in svetu v 18. stoletju, ko je večina slovenskega ozemlja sodila v habsburško državo.

Rateče so manjša vas, ki spada v Občino Kranjska Gora. Vas leži v zgornjem delu Zgornjesavske doline, ob tromeji z Avstrijo in Italijo. Nasproti Rateč se nahaja dolina Planica, ki je znana kot zibelka smučarskih poletov. V preteklosti je v Ratečah zaradi ostrega podnebja prevladovala predvsem živinoreja, ki je bila povezana s pašništvom v planinah. Od kultur pa dobro uspeva krompir, ki mu po domače pravijo čompe. Danes je večina prebivalcev zaposlena v turizmu in gostinstvu. Rateče so znane po dveh cerkvah, ki sta župnijska cerkev sv. Duh in romanska pokopališka cerkev sv. Tomaža ter Kajžnkovi hiši. Okoli cerkve sv. Duha lahko vidimo ostanek nekdanjega obrambnega obzidja pred Turki. Pred cerkvijo je kip pisatelja Josipa Lavtižarja. Kajžnkova hiša predstavlja dom srednje trdne kmetije in lepo ohranjeno ljudsko arhitekturo. Na fasadi si lahko ogledamo sončno uro, freski sv. Florjana in kamniti vhodni portal. V Kajžnkovi hiši je stalna razstava etnološke zbirke od leta 2006. V Ratečah so odkrili Rateške rokopise, ki so nastali v drugi polovici 14. stoletja. So eden izmed štirih najstarejših pisnih dokumentov v slovenskem jeziku. Kopije si lahko ogledamo v cerkvi sv. Tomaža, izvirnike pa hranijo v Celovcu. Rateški rokopisi so zbirka molitvenih obrazcev.

V neposredni bližini Bovca se tik ob cesti v smeri proti mejnemu prehodu Predel in dolini Trente nahaja na manjšem hribu Ravelnik zanimiv muzej na prostem prve svetovne vojne. Ob cesti je manjše parkirišče, od koder nato vodi steza do informacijske table, kjer se prične urejena krožna pot po muzeju na prostem. Na Bovškem so med prvo svetovno vojno potekali krvavi spopadi med italijanskimi napadalci in avstro - ogrskimi branilci. Avstroogrska obrambna črta je potekala preko Rombona (2208 m), se nato spustila v Bovško kotlino, jo prečkala in se potem na levem bregu Soče preko Humčiča (810 m) povzpela na Javoršček (1557 m). Po napredovanju Italijanov in zasedbi Bovca v avgustu 1915 je avstro-ogrska vojska svojo prvo obrambno črto močneje utrdila na vzhodnem robu Bovške kotline, in sicer na pobočju vzpetin Stržišče (486 m) in Ravelnik (519 m). Vzpetini predstavljata naravno oviro, ki so jo avstro – ogrski vojaki z utrjenimi položaji, strelskimi jarki in kavernami spremenili v steber svoje obrambe, obenem pa varujeta in skrivata cestno križišče ter pričetek poti v dolino Soče in Koritnice. Italijanska vojska je imela težjo nalogo, ker je morala svoje položaje braniti na odprti ravnini – zasedla je bovško polje in Bovec v smeri Čezsoče. Kljub srditim spopadom, ki so terjali velike žrtve, Italijani v Bovški kotlini pri načrtovanem napredovanju niso bili uspešni. Položaji obeh vojskujočih se strani so se na tem območju bojišča ustalili. V naslednjih dveh letih se niso veliko spreminjali, vse do avstro-ogrsko-nemškega preboja v mesecu oktobru leta 1917. Nemški inženirski bataljon je na dan preboja, konec oktobra 1917, z uporabo plina avstro-ogrski pehoti omogočil prehod skozi prvo italijansko obrambno črto. V Muzeju na prostem Ravelnik so poleg povezovalnih in strelskih jarkov tudi bunkerji, kaverne, obnovljene barake in mitralješka gnezda. Na dokaj majhnem območju je veliko ostalin. Muzej si je možno ogledati kot voden izlet, ki vključuje vodnika v vojaški uniformi iz časa prve svetovne vojne in pitje čaja iz čisto pravih vojaških skodelic. Muzej na prostem Ravelnik je del Poti miru od Alp do Jadrana, ki povezuje dediščino soške fronte ter druge kulturne in naravne znamenitosti vzdolž nekdanje frontne črte.

Rogaška Slatina je mesto stekla, vode in vina, ki s svojo sodobno turistično ponudbo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Mesto spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji, saj ga zaznamuje večstoletna turistična zgodovina in ogromen obseg turističnega prometa. V okolici Rogaške Slatine se nahajajo številne znamenitosti, kot so Calska gorca, Krajinski park Boč, Paviljon kaktej v Cerovcu, Juneževa domačija – etnografski muzej na prostem, oglarstvo Škrabl, Kraljevi vrelec v vasi Kostrivnica, zraven katerega je kozolec toplar in Ignacijev vrelec. V kozolcu je zbirka starega kmečkega orodja, služi pa tudi kot prireditveni prostor. Juneževa domačija se nahaja pod manjšo vzpetino Janina v naselju Tržišče, ki leži ob potoku Ločnica. Domačija je bila od konca 18. stoletja v lasti družine Junež. Danes je znana kot etnografski muzej na prostem, ki zajema gospodarsko poslopje, čebelnjak, zaprt kozolec toplar in obnovljeno staro kmečko hišo. Posebnost hiše je črna kuhinja iz 19. stoletja z izvirno avtohtono opremo in inventarjem iz takratnega časa. Kmečka hiša je bila naseljena vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ter je edina, ki se nahaja v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Tukaj obiskovalci lahko spoznajo navade in običaje Rogaške Slatine in okolice ter okusijo tradicionalne kulinarične dobrote.

Rogatec se nahaja v jugovzhodnem območju Slovenije. Kraj se ponaša z zanimivo in bogato preteklostjo. Zaradi svoje lege je bil pomembno križišče in stičišče vojaških in trgovskih poti. Rogatec je pridobil tržne pravice leta 1283, kar ga uvršča med najstarejše trge na Slovenskem. Muzej na prostem Rogatec je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. V njem ohranjajo stavbno dediščino in oživljajo kulturno izročilo prednikov. Stavbe in objekti, ki predstavljajo ljudsko arhitekturno na območju južno od Boča in Donačke gore, so bili prenešeni na ta prostor ter obnovljeni. Muzej nam slikovito predstavi srednještajersko kmetijo in nam prikaže način življenja slovenskega kmeta v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Muzej na prostem Rogatec ima naslednje objekte: vhodni informacijski objekt, Šmitova hiša, gospodarsko poslopje, poljsko stranišče, svinjak - štalunci, kozolec, trgovina z mešanim blagom – Lodn, kovačnica, vodnjak – štepih na čapljo, čebelnjak, kamnarska bajta in viničarska hiša. Šmitovo hišo so sezidali v začetku 19. stoletja. Je subpanonskega tipa, ki je nekdaj prevladoval v Posotelju. Stavba je v celoti iz lesa, streha s čopoma pa je prekrita s slamo. Gospodarsko poslopje je služilo različnim namenom - v desnem delu je bil hlev, v levem delu je bila vinska klet, nad njo pa pod, kjer so s cepci mlatili žito. Vodnjak panonskega tipa z dvižnim mehanizmom – čapljo se najde na območju od Romunije do Dunaja. Čebelnjak kot samostojna arhitektura postane sestavni del kmečke domačije že v 19. stoletju. Svinjak ima štiri hlevčke, posebnost pa predstavlja nesimetrična dvokapna streha, krita s slamo. Kozolec je bil prenesen iz vasi Prišlin na Hrvaškem. Je tipa dvojni vezani kozolec ali toplar, ki so ga največ uporabljali za spravilo in sušenje sena ter ostalih pridelkov. Kovačnica predstavlja rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz Dobovca št. 42, narejena je bila leta 1996. Trgovina z mešanim blagom je domačim prebivalcem služila za zadovoljitev potreb po osnovnih življenjskih dobrinah. Viničarska hiša je posnetek originalne zgradbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Vinogradništvo je bilo na tem območju že od nekdaj pomembna gospodarska panoga in vino je mnogim pomenilo tudi vir zaslužka, t.i. viničarjem pa celo preživetje.

Gručasto naselje Šentrupert se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Kraj leži na severnem robu slikovite Mirnske doline in je sedež Občine Šentrupert. Ime je naselje dobilo po svetemu Rupertu, ki je zavetnik župnijske gotske cerkve. V Šentrupertu z bližnjo okolico so naslednje kulturne znamenitosti: velika cerkev sv. Ruperta, ki stoji sredi trškega naselja, grad Škrljevo, kapela Žalostne Matere Božje s kapelicami križevega pota, Muzej na prostem – kozolci, Vesela Gora s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja in ostalo. Cerkev sv. Ruperta se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije. Sezidana je bila okoli leta 1450, v njeni ladji pa so odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Grad Škrljevo se v pisnih virih prvič omenja leta 1043. V svojem jedru je romanski, kasneje so ga v času gotike delno prezidali in ga v baroku dopolnili s fasadnim učinkom, ki se je ohranil vse do danes. Kapela Žalostne Matere Božje je bila sezidana leta 1879 na mestu predhodnice iz leta 1749. V letu 1730 so postavili križev pot, ki je bil v kasnejših stoletjih večkrat obnovljen. Muzej na prostem je prvi muzej na prostem v Sloveniji, ki ima kozolce. Namenjen je predstavitvi kozolcev na območju Mirnske doline, njihove gradnje, zgodovinskega razvoja ter pomembnosti v okviru slovenske kulturne dediščine. V muzej so prestavili 19 različnih kozolcev, ki vsi izhajajo iz Mirnske doline, le eden je iz okolice Ivančne Gorice. Kozolec je sušilna naprava, ki se je razvila od nadvse preprostih do bogatih oblik, ki jo predstavlja toplar ali dvojni kozolec. V muzeju se nahajajo trije enojni in trije dvojni tipi kozolcev. Kozolec je ena od pomembnih prepoznavnosti Slovenije, ki jih ne najdemo drugod po svetu. Muzej kozolcev se razprostira na 2,5 ha lepo urejenih površin in ima okoli en kilometer dolgo sprehajalno pot. V muzeju se nahaja najstarejši ohranjeni dvojni kozolec v Sloveniji in svetu, ki nosi letnico 1795 in se imenuje Lukatov toplar.

Sežanski botanični park se nahaja v bližini Vile Scaramanga (Vila Mirassaso), v kateri ima danes prostore Mestna hiša. Začetki Sežanskega botaničnega vrta segajo v leto 1848, ko je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta od domačinov kupila posest ter na njej sezidala vilo Mirasasso. Družina je z leti dokupovala zemljo in park, ki ga zasadili okoli vile, se je širil in rastel, ker so ga neprestano zasajevali z različnimi semeni in sadikami. Te so prinašali takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere in mornarji. Danes Sežanski botanični park upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana. Razteza se na površini enega hektarja ter je zaščiten kot hortikulturni spomenik. V parku je več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic in 198 lesnatih vrst. Ogledamo si lahko lesnate rastline iz različnih predelov sveta. Med najpomembnejšimi drevesi so Kavovec, Sinja libanonska cedra, Bornmullerjeva jelka in druge. V Naravoslovnem muzeju je obiskovalcem na voljo naslednje: multivizija o parku v multimedijskem prostoru, razstava Drevesa Krasa, Geološka zbirka, Dendrološka zbirka, arheološka zbirka, zbirka Minerali v slovenskih kraških jamah, zbirka Dinozavri s Kozine, ogled fotografske razstave parka iz časa družine Scaramanga ter rastlin parka. Sežanski botanični park je še posebej zanimiv za oglede ljubiteljev narave, starejših obiskovalcev in šolskih skupin.

Slovenska vas pri Pivki se razprostira ob stranski cesti, ki se od glavne ceste Postojna – Pivka odcepi v Petelinjah. Spada v Občino Pivka. Je manjša vas s pritličnimi, vogalnimi in stegnjenimi, v večini že prenovljenimi domačijami, nekdaj kmečkimi. Značilnost domačij je, da so strehe strme, ohranjeni so arhitekturni detajli v apnencu in vodnjaki s kapnico. V vasici stoji cerkvica svetega Andreja, nedaleč od nje pa je zgradba zanimivega Ekomuzeja pivških presihajočih jezer. Ekomuzej obiskovalcem predstavlja zgodbo o vodi, ki se nahaja na kraškem svetu Zgornje Pivke. Geološka zgradba tega območja v skupni povezavi s padavinami, ki so neenakomerno razporejene, povzroča veliko nihanje gladine kraške podtalnice. V dolini tako nastane ob visokih vodah kar sedemnajst presihajočih jezer. V Ekomuzeju pivških presihajočih jezer je za spoznavanje, kako nastajajo jezera, potrebno zavrteti posebno mlinsko kolo. Predstavitve jezer zajemajo tudi vsakdanje življenje domačinov v tej pokrajini, kjer je vode enkrat premalo, drugič pa spet preveč. V muzeju so na ogled tudi makete najbolj pomembnih življenjskih okolij, ki so naslednja: suhi in mokri travniki, gozdovi, grmišča, jame. Le-te dopolnjujejo predstavitve zelo pestrega živalskega in rastlinskega sveta v Pivški kotlini. Tukaj je bogata vrsta živalskih in rastlinskih vrst, ki so ogrožene ali pa so drugod že izginile. Našteli so 210 vrst hroščev, 182 vrst rastlin, 106 vrst metuljev in 127 vrst ptic. Poleg tega imajo tukaj svoj življenjski prostor tudi velike zveri, kot so ris, medved in volk.

Slovenski planinski muzej se nahaja v Mojstrani. Odprt je bil avgusta leta 2010 in predstavlja edinstveno gorniško in planinsko središče v Sloveniji. Je projekt več enakovrednih partnerjev, z njim pa sedaj upravlja Gornjesavski muzej Jesenice. Prvi zapisi o prizadevanjih za postavitev planinskega muzeja segajo v leto 1901 in sicer se zasledijo v Planinskem vestniku. Od leta 1984 obstaja stalna planinska razstava s Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani. Temeljni kamen za sedanji muzej je bil položen leta 2007. V Slovenskem planinskem muzeju se združujejo zgodovinska pričevanja o začetkih in razvoju planinstva in gorništva v Sloveniji z aktualnimi dosežki Slovencev na območju domačih in tujih gora. Muzej se posveča negi tradicije in vrednot gornikov ter mlade vzgaja v duhu spoštovanja do gora in ohranjanja gorskega sveta. Zbirka muzeja zajema več kot 2000 enot, od tega je razstavljenih kar 450 predmetov. Muzej ima občasne razstave in stalno razstavo, ki je zasnovana kot muzejska pripoved, ki se doživlja skozi vzpon obiskovalca na goro. Zajema dve pomembni sporočili, in sicer – Pot je pomembnejša kot cilj ter Vsaka pot je svoja zgodba. Pripoved zajema enajst točk, ki so naslednje: gore me kličejo, sem član planinske organizacije, izbiram cilj in pot, pripravljam se na pot, v gore grem z vodnikom, hodim po gorskem svetu in ga spoznavam, če se zgodi nesreča, ustavil se bom na planinski koči, kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove, prispel sem na vrh ter gore puščajo sledi. Obiskovalcem muzeja so na recepciji in na informacijski točki Triglavskega narodnega parka na razpolago mnoge turistične informacije in gradivo. Poleg tega imajo pri recepciji pestro izbiro spominkov in literature z gorniško vsebino. Muzej nudi tudi možnost najema prostorov za izvedbo dogodkov.

Razpotegnjeno naselje Šmarje pri Jelšah se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Zanimivo mestno naselje leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki ga zaznamuje pestra kmečka tradicija. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. Šmarje pri Jelšah je postalo trg leta 1875. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v kraju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 so se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina in Šmarje pri Jelšah je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V Šmarjah danes delujejo upravna enota, sodišče, notar, banka, dom za upokojence, zdravstveni dom, lekarna, kulturni dom, knjižnica in še mnogo drugega. Največje kulturne znamenitosti v Šmarjah pri Jelšah so cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, dvorec Jelše ali Jelšingrad, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, božjim grobom in svetimi stopnicami. Leta 2012 sta občina in župnija s skupnim projektom preuredili župnijsko gospodarsko stavbo v muzej s spremljevalnimi prostori. Osrednje poslanstvo Muzeja baroka je hramba in predstavitev okoli 40 plastik, ki so bile nekdaj postavljene v kapelah kalvarije. Poleg tega bodo v centru s pomočjo sodobne multimedijske tehnologije in z gostujočimi razstavami predstavljeni tudi baročni spomeniki iz širše okolice. Muzej baroka naj bi bil uradno odprt leta 2014.

Vas Šmartno se nahaja v središču Goriških Brd. Stoji na razgledni vzpetini, od koder se odpira razgled od Karnijskih Alp na severozahodu do Nanosa na vzhodu in od prostrane Furlanije do Jadranskega morja. Na vzpetini se je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča okoli cerkve razvil protiturški tabor – srednjeveška utrdba. Vasica, obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi, se v pisnih virih prvič omenja leta 1317. Šmartno je vključeno v sklop vaških naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo vse do sredine 18. stoletja, ko je minila nevarnost beneških vpadov. Stavbe v starem jedru so strnjene okoli cerkve svetega Martina, po kateri je vas tudi dobila ime. Je največja župnijska cerkev v Brdih, katere zvonik je nekdanji trdnjavski stolp. Baročno notranjost zaznamujejo freske Toneta Kralja. V Briški hiši, ki je bila sanirana po potresu leta 1978, so postavili zbirko s predmeti briške hiše. Leta 2003 je bila stavba ponovno sanirana in takrat so postavili v nadstropju novo zbirko o briški hiši. V njej obiskovalci lahko vidijo predstavitve elementov briška hiša, nastale v 19. stoletju, vidijo se pa tudi njene osnovne poteze razvoja od prazgodovine do danes. Zgradba je natančna rekonstrukcija prvotnega stanovanjskega objekta, izjema je nadstropje, kjer lok iz armiranega betona nadomešča nekdanjo predelno steno. Notranja oprema združuje elemente ljudske kulture Brd in elemente briške hiše. Predstavlja živo muzejsko zbirko, ki obiskovalce vrača v čas briških korenin. V kletnem delu je na ogled zbirka o briški vinski kleti.

Solčava je manjša raztegnjena vasica, ki se vedno bolj razvija kot turistični kraj. V Solčavi se nahaja Center Rinka, ki je večnamensko središče za trajnostni razvoj Solčavskega. Center prinaša nove razvojne priložnosti in povezuje različne dejavnosti. V spodnjih prostorih centra je turistična informacijska točka. Osrednji del predstavlja večnamenska dvorana okoli katere je speljana stalna razstava o naravi in življenju Solčavskega. V pritličju se nahaja razstavno prodajni prostor, ki je namenjen izdelkom iz tega območja in širše okolice. V tem delu je tudi barski, degustacijski, internetni, bralni in otroški kotiček. V prvem nadstropju so pisarne za podeželski razvojni inkubator. V mansardi pa so občinski prostori, ki so namenjeni za oddajo v najem

Šoštanj je zanimivo mesto, ki se nahaja na zahodnem robu Šaleške doline. Prve omembe kraja segajo že v leto 1200, trške pravice pa je dobil v 14. stoletju. Mesto je postalo leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad ali Grad Šoštanj, Kulturni dom, graščina Turn, Kajuhov dom, Kajuhov park, vila Široko, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata se nahaja nad starim mestnim jedrom. Prvotno romanska cerkev je bila skozi zgodovino večkrat prezidana. Iz najstarejšega obdobja se je ohranil prezbiterij z romanskim okencem, ki je iz prve polovice 12. stoletja in gotske freskem, ki so iz 14. stoletja. V 16. stoletju so nad starim prezbiterijem dozidali zvonik, v 18. stoletju pa so cerkev barokizirali. Danes si v cerkvi lahko ogledamo dva lepo ohranjena baročna oltarja, ki sta bila prinešena iz podrte cerkve sv. Mihaela v Družmirju. Nova župnijska cerkev sv. Mihaela se nahaja v naselju Skorno, ki leži na robu Šoštanja. V cerkvi z moderno zunanjostjo je tudi sedež Šaleške dekanije.

Planšarski muzej se nahaja v Stari Fužini, ki je tipična alpska vas z ohranjenimi starimi kmečkimi domovi. Muzej je bil odprt leta 1971, nato je bil pa leta 1990 vsebinsko dopolnjen in preurejen. Planšarski muzej je urejen v opuščeni vaški sirarni, ki je bila zgrajena leta 1883 in kjer so še do leta 1967 izdelovali sir. Muzej sirarstva in planšarstva v Bohinju je prikazan v štirih prostorih. V prvi sobi je razstavljen planšarski stan z vso notranjo opremo, ki se je nahajal na planini Zajamniki in izvira iz leta 1849. V drugi sobi lahko vidimo originalno sirarsko delavnico z vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so originalni predmeti, ki so jih uporabljali v sirarnah, kot so posode za mleko, pinje za izdelovanje masla ter sirarsko orodje in pribor. V vitrini je planšarska krošnja, ki je opremljena z vsemi potrebščinami, ki so jih planšarji nosili s seboj v planine. Ob vhodu v muzej je grafični list s hišnimi znaki, kartografski prikaz najstarejših omemb planin in portret župnika Janeza Mesarja, ki je bil kulturni in gospodarski preroditelj Bohinjcev. V tretji sobi so na fotografijah prikazane značilne planšarske zgradbe in planšarska naselja. V četrti sobi lahko vidimo najstarejšo upodobitev Triglava, planšarja in planine Velo polje. Prikazani so tudi portreti starih planšarjev, njihov vsakdanjik ter kravji bal, ki se danes uvršča med tradicionalne bohinjske turistične prireditve.

Bucelleni – Ruardova graščina se nahaja na območju Stare Save na Jesenicah. Stara Sava je staro stanovanjsko in fužinarsko naselje, ki je danes zaščiteno kot kulturni spomenik. Na Savi je bil lastnik prve fužine Bernardo Bucelleni, po rodu iz Bergama v Italiji. Bucelleni je v 16. stoletju ob fužini dal zgraditi graščino. Rodbina je postala lastnica rudnikov in železarskih obratov po celi Gornjesavski dolini. V 17. stoletju so napredovali v plemiški stan. Postali so baroni z imenom von Reichenberg, kar je v nemščini poimenovanje za njihove rudnike v Savskih jamah. V letu 1686 so dobili celo grofovsko čast, vendar so bili takrat že v zatonu. Železarstvo je namreč zašlo v težave in zato so bili prisiljeni prodati graščino in obrate. Leta 1766 jih je kupil bogati belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so nato živele tri generacije rodbine Ruard. Valentina je nasledil Leopold, ki je bil jeseniški župan v času Ilirskih provinc. Njegov sin Viktor je brez uspeha poskušal modernizirati železarsko proizvodnjo. Posledica tega je bila, da je leta 1871 lastništvo nad graščino in savskimi obrati prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Kasneje so se prostori preuredili v uradniška stanovanja. Bucellini – Ruardova graščina je bila preurejena v muzej leta 1954. Ogledamo si lahko železarsko zbirko s predstavitvijo naprav in maket naselij, številne predmete z različnih področij dela in življenja jeseniškega fužinarja, rudarja, oglarja in kovača, zbirko kamnin in fosilov zahodnih Karavank in drugo.

Oplenova hiša se nahaja v naselju Studor v Zgornji Bohinjski dolini. Je prikaz bivalne kulture Bohinjcev iz začetka 20. stoletja. Današnja zgradba je bila verjetno narejena v začetku 19. stoletja na mestu nekdanje starejše lesene hiše. Je domačija stegnjenega tipa, ki ima pod isto streho združene stanovanjske in gospodarske prostore. Oplenova hiša je kombinirana z lesom in zidana. Značilna bohinjska posebnost je, da je dovoz po mostu na nadhlevski skedenj speljan mimo stanovanjskega dela. Stanovanjski del hiše sestavljajo hiša in kamra, veža s kuhinjo ter klet in podstrešje. Je ena izmed redkih hiš, v katerih je možno zakuriti na ognjišču črne kuhinje s šipovnikom (obokom) namesto dimnika. Osrednji bivalni prostor je hiša z mizo pod bogkovim kotom, lončeno pečjo in klopmi. Podstreha (ispa) je bila shramba za obleko, obutev, orodje in pridelke. Gospodarski del zgradbe sestavljajo skedenj, hlev in posebna shramba za steljo. Na skednju je shranjeno kmečko orodje in pripomočki, ki so jih nekdaj uporabljali. Vse pohištvo in večina razstavljene opreme je zapuščina zadnjih lastnikov. Poseben čar daje Oplenovi hiši njen oskrbnik, Gregor Resman.

Trdnjava Kluže stoji v najožjem delu doline Koritnice, med pobočjema Izgore in Rombona. Pod trdnjavo so slikovita korita Koritnice, ki so najlepše vidna s cestnega mostu. Trdnjava Kluže se uvršča med eno najbolj atraktivnih utrdb v Sloveniji. Nad Klužami stoji še gornja trdnjava, Fort Hermann. Trdnjava Kluže naj bi zaradi svoje pomembne lege nadzorovala vhod v Bovško dolino iz smeri prelaza Predel. Na mestu današnje trdnjave je bila že leta 1471 zgrajena lesena stavba, ki je Beneško republiko in Furlansko ravnino obranila pred vpadi Turkov. Sedanjo utrdbo so zgradili Avstrijci v letih od 1881 do 1882. Po drugi svetovni vojni je trdnjava propadala, od leta 1987 pa jo redno obnavljajo. Danes je v Trdnjavi Kluže turistična pisarna, muzej, kjer je na ogled predstavitev zgodovine trdnjave in njene okolice, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V trdnjavi potekajo različne prireditve ter Festival Kluže z glasbenimi in gledališkimi predstavami. Redno uprizarjajo tudi zanimive igre vojakov, ki nosijo uniforme in opremo iz časa prve svetovne vojne. Prostori muzeja v Trdnjavi Kluže so v kletnih prostorih, pritličju in v prvem nadstropju. V kletnih prostorih stoji skulptura Pod bojno črto, ki predstavlja izsek terena s krutega soškega bojišča. V pritličju so sprejemna avla, prireditveni prostor, razstavni prostori, projekcijska soba, maketa Kluž ter Društvo 1313, ki je bilo ustanovljeno leta 1990 in predstavlja vsakdanje življenje vojakov na Soški fronti. V prvem nadstropju se nahajajo razstavni prostori in poročna dvorana.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Pod Velenjskim gradom se skriva naselbina, kjer se je ohranilo le še ducat starih hiš. Ta del se imenuje Staro Velenje. Mesto Velenje se kot trg omenja že leta 1264. Spada med najstarejše srednjeveške trge na Slovenskem. Tlorisna zasnova prvotnega trga je ostala do danes nespremenjena. Trški tloris Starega Velenja zaključuje na eni strani vila Bianca, na drugi strani pa velika stavba hotela Razgoršek. Vmes je Stari trg, kjer lahko začutimo nekdanji zgodovinski utrip. V Starem Velenju se nahaja cerkev Svete Marije oziroma cerkev Matere Božje, ki je gotska cerkev z burno preteklostjo. Leta 1801 je v Velenju izbruhnil požar, ki je upepelil celotni trg in cerkev Svete Marije. O tem dogodku priča plošča, ki je vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Cerkev je bila nato čisto predelana. Danes nas prevzame predvsem njena bogata oprava. Ko se je gradilo novo mesto, je stari del mesta Velenje počasi propadal in životaril. V zadnjih letih je bilo Staro Velenje končno obnovljeno in skupaj z gradom predstavlja zgodovinski in neprecenljivi del mesta.

Vesela gora je slikovita razgledna točka, ki se nahaja nad Mirnsko dolino zahodno od večjega naselja Šentrupert. Vesela gora je od leta 1993 samostojno naselje, pred tem pa je bila del naselja Brinje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje. Barbova graščina stoji južno od cerkve sv. Frančiška Ksaverja. Sezidana je bila leta 1768 in je služila za potrebe prebivanja veselogorskih duhovnikov in bogatejših romarjev. Ko so bila romanja prepovedana, je graščina prešla v last družine Barbo. Na južni strani od Barbove graščine se nahaja Marijin steber, t. i. Črna Marija, ki je izdelana iz litoželeza. Steber je dal postaviti Robert Barbo, ko se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne. V Barbovi graščini so leta 1974 uredili zanimivo etnološko muzejsko zbirko, ki zajema okoli 600 primerov kmečkega orodja in spominsko sobo čebelarjev Aleksandra Lunačka in Petra Pavla Glavarja. Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar. Njegovo čaščenje je prišlo v veljavo predvsem zaradi ljubljanskih jezuitov. V naslednjih desetletjih so cerkev opremili in okrasili z donacijami, ki so jih prispevali okoliški plemiči. Romarska pot na Veselo goro je bila leta 1782 ukinjena po ukazu Jožefa II. V letu 1885 je bila zaradi požara uničena čebulasta streha zvonikov iz skodel in takrat je cerkev dobila sedanjo obliko strehe. Zadnjo veliko obnovo je stavba doživela v letu 2000. V cerkveni notranjosti izstopa glavni oltar, ki je izjemno rezbarsko delo iz leta 1735. Oltarne slike so Bergantove (Sv. Janez Nepomuk) in Metzingerjeve (Smrt sv. Jožefa, Sv. Margareta). Orgle je cerkev dobila leta 1751 in so delo ljubljanskega orglarja Marka Göbla. V 19. stoletju je baročni instrument doživel velike predelave, v letu 2003 pa so ga strokovno restavrirali. Freske je leta 1760 naslikal slikar Anton Tušek iz Škofje Loke.

Vila Vipolže je najlepša renesančna vila v Sloveniji. Nahaja se na vzhodnem robu vasi Vipolže v Goriških Brdih. Vila se razprostira v romantičnem okolju sredi vinogradniških gričev Brd, v neposredni bližini Nove Gorice in sosednje Italije. Goriški muzej je avlo vile obogatil z razstavo o zgodbi dvorca z naslovom Vila Vipolže nekoč in danes. Obiskovalci si lahko ogledajo makete, ki pripovedujejo o razvoju renesančne vile, ki je svoj videz dobila po mnogih prezidavah v obdobju baroka ter konec 19. in v začetku 20. stoletja. Vilo zaznamuje bogata preteklost, še posebej od 15. stoletja naprej, ko so njeni lastniki postali grofje Della Torre. Prvotno lovski dvorec goriških grofov je leta 1460 kupil Febo della Torre. Družina je v dvorcu pogosto prebivala in dala objektu največji sijaj. Med najbolj znane osebnosti spada Rajmund VI., ki je bil habsburški poslanik na beneškem dvoru med leti 1590 in 1593 ter leta 1597 poslanik pri Svetem sedežu. Na ti mesti ga je postavil Rudolf II. Habsburški, saj ga je zelo cenil. Vilo Vipolže je v 16. stoletju gotovo obdajal čudovit park, ki ga še sedaj krasijo najstarejše na Slovenskem rastoče ciprese. Leta 1800 je dvorec prizadel požar in leto kasneje so ga prodali družini Attems. Družina je zgradbo uporabljala le za hranjenje pridelkov, zlasti vina, ki je bilo osnovna dajatev kolonskih družin. Ob koncu 19. stoletja je objekt kupil grof Rudolf Erard Anton baron Teuffenbach, ki stare zgradbe ni obnavljal, temveč si je rajši sezidal novo vilo. Baron je imel bogato knjižnico, ki je deloma na ogled. Od 60-ih let 20. stoletja naprej je bilo vedno več prizadevanj za obnovo objekta, ki se je končno pričela leta 2013. Od oktobra 2015 pa je vila odprta za vse obiskovalce.

Vransko je zadnje večje naselje na zahodnem robu Spodnje Savinjske doline. Skozi kraj je nekdaj vodila furmanska cesta med Trstom in Dunajem. Zahodno od strnjenega naselja stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko. Muzej motociklov Grom ima eno izmed najbolj pestrih in največjih zbirk motociklistične zgodovine na svetu. Muzej v zasebni lastnini predstavlja slovensko in svetovno motociklistično zgodovino in razvoj. V muzeju je na ogled več kot 140 motornih koles, od svetovno znanih do redkih in dragocenih primerkov. Na razstavi so Puch motorna kolesa iz leta 1906 in 1912, ABC iz leta 1919 in iz dvajsetih Harley-Davidsons, BD Praga, Victoria, Indians in priljubljena ženska motorna kolesa, kot je Ner-a-Car in druga. Leto 1930 predstavljajo Ariel, BSA, AJS, GUZZIs, Gileras in drugi biseri med motocikli. Poseben del razstave je namenjen dirkalnim in vojaškim motornim kolesom. Poleg tega so na ogled redki primerki registrskih tablic izpred druge svetovne vojne, pa tudi usnjene in platnene obleke, čelade, značke, medalje, znamke, plakati in številni drugi redki spominki. V muzejski delavnici večino motornih koles povrnejo v njihovo prvotno stanje. Velikokrat pridejo k njim motocikli v zelo slabem stanju in preden začnejo z delom, skrbno preučijo vse njihove elemente. Pri obnovi je pomembna vsaka malenkost, kot je recimo prava barva, ali je vijak prave oblike in drugo. Oseba mora imeti tudi veliko znanja s področja zgodovinsko natančnih postopkov in materialov. V muzejski trgovini obiskovalci lahko kupijo edinstvena muzejska darila, kot so darilni boni za muzej, značke, kape, razglednice, muzejski katalog in še mnogo več. Poleg muzeja motociklov so med zanimivostmi tudi Schwentnerjeva hiša, stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Etnološka zbirka Vransko in drugo. Z Vranskega vodijo označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Veliko planino in Krvavico.

Žička kartuzija je kartuzijanski samostan, ki se nahaja v dolini Svetega Janeza Krstnika. Leži v bližini naselja Žiče v Občini Slovenske Konjice. V vasi se križajo ceste proti Tepanju, Ločam, Slovenskim Konjicam in skozi sotesko Sotensko proti Špitaliču. Kartuzija je edinstven kulturno-zgodovinski spomenik in priljubljena turistična znamenitost. Leta 2015 je bila ob 850-letnici ustanovitve Žičke kartuzije razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. V protokolarnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Žičke kartuzije so na ogled naslednje stalne razstave – Korak za korakom, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, avtorice dr. Nataše Golob ter Kozarci mesta Slovenske Konjice, avtorja Zlatka Magdiča. Razstava Ora et Labora (Moli in delaj) je na ogled nad zeliščno prodajalno Viva Sana. Razstava Korak za korakom prikazuje več kot tridesetletno delo konservatorske stroke pri obnovi Žičke kartuzije in je pomemben prikaz informacij o stanju, kakršnim je sedanjim obiskovalcem v večini neznano. Razstavo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota v Celju, v sodelovanju z Občino Slovenske Konjice. Stalna razstava žičkih rokopisov je na ogled od leta 2007. Kartuzijani so svojo vero širili tudi s pisano, ne le z govorjeno besedo in medse sprejemali ljudi, ki so imeli temeljito znanje jezika in pisarskih veščin. Večino svojega življenja so posvetili prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij: astronomije, teologije, praktičnih ved in književnih stvaritev. Med besedili je veliko znamenitih del, ki predstavljajo neprecenljiv spomenik intelektualne dediščine. Rokopisi dajejo vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih okoli 120 srednjeveških rokopisov in 100 fragmentov, kar je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je v večini izven slovenskih meja. Razstava Kozarci mesta Slovenske Konjice obiskovalcem postavlja na ogled konjiški kristalni trojček – kozarec mesta, kelih in poročni kelih, ki so vrhunska kristalna mojstrovina. Razstava Ora et Labora skozi kartuzijanska pravila pojasnjuje materialno in duhovno življenje kartuzijanov. Predstavlja nadaljevanje kartuzijanovega kovanega sporočila Opus Humanum, ki ga obiskovalci srečajo ob vhodu v Žičko kartuzijo.