Ajdovščina je kulturno in gospodarsko središče Vipavske doline. Leži pod strmim robom Trnovskega gozda in ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Je sedež občine Ajdovščina in najmočnejše industrijsko središče Vipavske doline. Staro, strnjeno pozidano mestno jedro ima zavite, ozke ulice in je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Mesto zajema še nekdanjo vas Šturje in več zaselkov. Nova dela se nahajata predvsem ob nekdanjem zaselku Trnje in ob cesti proti Novi Gorici. Južno od mesta je po drugi svetovni vojni nastalo industrijsko središče. Na zahodnem robu je športno letališče. Na vzpetini Gradišče je bilo v 1. tisočletju pr. n. š. železnodobno naselje, utrjeno z zidom in okopom. Na predelu današnjega mesta so odkrili ostanke poznorimske postojanke Castra, kastela poligonalne oblike s stolpi okroglega tlorisa. Ostanki so ohranjeni skupaj z delom term. Ajdovščini dajejo posebno zanimivost prav obnovljeni rimski stolpi in lepo ohranjena pročelja meščanskih zgradb. Poleg Pilonove galerije so v Ajdovščini še tri galerije ter muzej z arheološko zbirko in zbirko fosilov. Veno Pilon (1896-1970) je bil znani slikar, fotograf in grafik. Središče mesta predstavlja Lavričev trg, ki se razprostira sredi starega mestnega jedra. Park Ajdovščina se nahaja ob cerkvi Janeza Krstnika, z Gregorčičevo ulico na eni strani in drevoredom Lokar na drugi strani. V cerkvi se nahaja ena najbolj znanih in najstarejših upodobitev križevega pota v Sloveniji. Avtor je bil domačin Anton Cebelj (1722-1774), znani cerkveni baročni slikar. Park v Ajdovščini ima lepo lokacijo, ki zagotavlja klopi za počitek in senco v vročih poletnih dnevih. Na tem območju se nahajajo spomenik NOB, stavba Občine Ajdovščina, osnovna šola ter kip posvečen Arturju Lokarju, ki je bil krajevni notar. Spomenik je posvečen padlim vojakom med drugo svetovno vojno. Postavili so ga 22. julija 1954.

Alpski botanični vrt Juliana se nahaja v Trenti. Do botaničnega vrta se lahko pripeljemo po cesti Bovec – Trenta ali po cesti Kranjska Gora – Vršič – Trenta. Leži na nadmorski višini 800 metrov, okoli 50 metrov nad cerkvijo svete Marije. Tam je na voljo tudi nekaj parkirnih mest in označevalna tabla. Vrt je za oglede odprt od 1. maja do 30. septembra. Alpski botanični vrt Juliana je prvi in edini botanični vrt, ki se nahaja v naravnem okolju v Sloveniji. V letu 1926 ga je ustanovil Albert Bois de Chesne (1871 – 1953), tržaški trgovec in posestnik. Le-ta je leta 1925 na območju Trente kupil zemljišče, pri urejanju vrta pa so mu pomagali dr. Julius Kugy ter poznavalca alpske flore Lino Vaccari in Henri Correvon. Danes je v strokovni oskrbi Prirodoslovnega muzeja Slovenije, pod njegovo upravljanje pa je prešel v letu 1962. Alpski botanični vrt je od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave, uvrščen pa je tudi med botanične naravne vrednote državnega pomena. Vrt Juliana je za ogled najlepši v mesecu maju in v začetku junija. V botaničnem vrtu uspeva okoli 600 različnih vrst rastlin, nekaj tudi endemičnih, ki ne uspevajo izven meje Slovenije. Kljub določenim pomanjkljivostim, ki se jim zaradi prenizke nadmorske višine ni možno izogniti, v vrtu lahko vidimo najlepše in najrazličnejše predstavnice rastlinstva naših Alp, njihovega predgorja in tudi kraškega sveta. Alpski botanični vrt Juliana se prav zaradi te pestre mešanice vrst razlikuje od ostalih alpskih botaničnih vrtov v Evropi.

Begunje na Gorenjskem se nahajajo ob severnem robu Radovljiške kotline. Idilična vasica leži pod goro Begunjščico in je od bližnjega mesta Radovljica oddaljena okoli sedem kilometrov. Stari del naselja se razprostira ob potoku Begunjščica, novejši del vasi pa se širi v ravnino. Gospodarstvo je bilo nekdaj usmerjeno predvsem v žagarstvo in živinorejo. Največje krajevne znamenitosti so župnijska cerkev sv. Urha v središču, cerkev sv. Petra iz 16. stoletja, ki leži na hribu Svetega Petra nad Begunjami, graščina Katzenstein in grad Kamen iz 12. stoletja. Begunje na Gorenjskem so znane po tovarni Elan, ki izdeluje smučarsko in drugo opremo ter ansamblu bratov Avsenik. V graščini Katzenstein, ki ima pestro zgodovinsko preteklost od 14. stoletja naprej, je danes Psihiatrična bolnišnica. Muzej talcev je urejen v severozahodnem traktu stavbe, kjer so bile med vojno celice na smrt obsojenih. V graščinskem parku in v dolini Draga je urejeno grobišče 667 talcev in partizanov. Obeležji so naredili po načrtih znanega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Umetniške skulpture Talec iz brona, Talka in Pripornik iz kraškega marmorja so dela akademskega slikarja Borisa Kalina. Kot poseben spomenik je v graščinskem parku predstavljen nekdanji zvon iz župnijske cerkve, ki ga je v letu 1923 vlila Kranjska industrijska družba. Kostanjev drevored je dolg približno 140 metrov in so ga posadili v 19. stoletju. Na robu grajskega parka sta paviljona, ki sta bila narejena po načrtih arhitekta Plečnika.

Beltinci so naselje z bogato in razgibano preteklostjo. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1322. Največje znamenitosti v Beltincih so grad Beltinci, cerkev sv. Ladislava z grobnico rodbine Zichy, Beltinska ali Rousova kapela in drugo. Cerkev sv. Ladislava je eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov iz poznega 19. stoletja v Prekmurju. Zgradba je nastala že leta 1742, vendar so jo temeljito prenovili med leti 1893 in 1895. Grad Beltinci je primer zgodnjebaročne veleposestniške graščinske zgradbe iz 17. stoletja. Grad je enonadstropna stavba v obliki črke L, na vogalih ima tri valjaste stolpiče, dvorišče z arkadami in renesančen vhodni portal. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Izvirno je grad obdajalo obzidje s štirimi stolpi in vodnim jarkom. Beltinški grad je v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. Beltinci so nekdaj imeli dva parka, velikega in majhnega. Delno se je ohranil le veliki park okoli beltinškega gradu. Nekoč je meril kar 14 ha in je imel približno 1600 drevesnih vrst, od tega 600 vrst grmičevja in polovico eksotov.

Tehniški muzej Slovenije se nahaja v nekdanjih samostanskih in kasneje grajskih prostorih gradu Bistra. Bistra je v okolici Ljubljane, na poti med Vrhniko in Borovnico. Muzej zajema 6000 kvadratnih metrov površine. V muzeju imajo stalne zbirke s področij, ki so vodni pogoni, gozdarstvo, lesarstvo, lov, ribolov, elektrika, tekstil, promet, kmetijstvo in tiskarstvo. Bistra je bila ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem. Poleg nje so bile še Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje in Kartuzija Jurklošter. Bistra je višek na gospodarskem in kulturnem področju dosegla v 14. stoletju. Leži v čudovitem okolju z ribnikom, gozdno učno potjo in parkom. V grajskem parku je bila nekoč samostanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja, ki je bila porušena leta 1808. Grajski park je lepo urejen in prepleten s sprehajalnimi potkami. V tem delu je tudi kavarna in paviljon za romantične poroke.

Bled spada med najlepše kraje v Sloveniji. Skozi vse leto ga obišče veliko domačih in tujih turistov, saj je čudovit v vsakem letnem času. Zdraviliški park se nahaja v neposredni bližini Hotela Jelovica Bled. Zdraviliški park je nastal leta 1891 ob izgradnji Zdraviliškega doma. Zasnovo sta naredila vrtnarja Matevž in Joža Čop. Brata Čop sta se oblikovno zgledovala pri švedskem krajinarju Svensonu, ki je takrat zasnoval park pri vili Pongratz (sedaj občina Bled). Poleg Zdraviliškega doma, ki je bil nekakšen blejski kulturni dom je bil v parku tudi glasbeni paviljon, tenis igrišča in stojnice s sladkarijami. Takratni park je bil zaradi programske in kulturne pestrosti zelo popularen in obiskan, v glasbenem paviljonu pa je vsak dan igrala živa glasba. Danes imajo v parku v poletnem času postavljene stojnice, na katerih prodajajo domače izdelke. V parku lahko vidite spominsko ploščo Arnoldu Rikliju, ki so jo postavili ob 125. letnici Naravnega zdravilnega zavoda na Bledu. Arnold Rikli je bil začetnik zdraviliškega turizma na Bledu. Njegove metode, združene s sodobno terapijo, se danes nadaljujejo v hotelu Golf. V Zdraviliškem parku v mesecu avgustu organizirajo Okarina Etno Festival Bled. Na njem nastopajo predstavniki iz različnih koncev sveta kot so Kanada, Kuba, Italija, Škotska, Brazilija in drugod.

Grad Bogenšperk je mogočna renesančna stavba, ki se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske. Je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Obiskovalci se ob obisku gradu Bogenšperk lahko sprehodijo v spremstvu vodnika po muzeju, ki predstavlja pestro življenje in delo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, se sprostijo v grajskem parku, se razgibajo na sodobni trim stezi ali pa se osvežijo v grajski krčmi. Muzej na gradu Bogenšperk si je možno ogledati samo v spremstvu vodnika. Muzej obsega naslednje zanimivosti: multimedijska soba, Valvasorjeva soba, bakrotiskarna, vraževerje, zbirka noš, geodetska zbirka, lovska zbirka, Valvasor Korespondenca, prizorišče človeške smrti in drugo. Grajski park je prizorišče mnogih romantičnih porok, ki lahko potekajo tudi v čudovitem območju lipovega drevoreda. Pari lahko izbirajo med številnimi možnostmi, kot so cerkvena poroka v grajski kapelici, vožnja s kočijo po lipovem drevoredu, poročna slovesnost v grajski knjižnici, ki je nekdaj služila Janezu Vajkardu Valvasorju, pogled na mladoporočenca na grajskem balkonu, poročne fotografije z grajskih arkad, sprejem pri grajski gospodi in blagoslov grajskega gospodarja, možnosti poročnega slavja v stilno urejenih prostorih gradu ali v viteški dvorani in drugo. V neposredni bližini grajskega parka je trim steza Bogenšperk, ki ima 12 postaj in je dolga 2.3 kilometra.

Bohinjska Bistrica je največje naselje v Bohinjski kotlini in tudi sedež občine. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja, smučarski center Kobla in drugo. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park. Ceconijev park je dobil ime po Giacomu Ceconiju, ki se je rodil v severovzhodni Italiji. Bil je zidarski mojster in uspešen podjetnik. Veliko je prispeval za razvoj svojega rojstnega kraja Pielunga. Avstro-Ogrska in Kraljevina Italija sta mu za njegove zasluge podelili plemiški naslov. Njegovo podjetje je zgradilo Bohinjski predor. Iz Bohinja je grof Ceconi odšel v Pielungo, kjer je imel gradič. Upokojen je še naprej deloval za razvoj rojstnega kraja. Sedanji park je edini ostanek stavbnega kompleksa, ki sta ga zgradila podjetje Ceconi in država za nastanitev podjetnika in njegove družine, uradnikov podjetja ter državnega nadzorništva. V osemdesetih letih so zgradbe podrli. Projekt Ceconijevega parka je delo Mimi Žvab. Lahko se sprehodite med vrtički in uživate v pogledih na čudovite cvetlice. Park je namenjen tudi za poročne obrede na prostem in kulturne dejavnosti. Leži ob zahodnem bregu potoka Belca.

Botanični vrt v Ljubljani deluje že vse od leta 1810 in predstavlja najstarejšo znanstveno, kulturno in izobraževalno ustanovo z nepretrganim delovanjem. Vrt se ukvarja z znanstveno-raziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Prvi tovrstni nasadi so na Slovenskem pričeli nastajati v 18. stoletju, in sicer v okolici baročnih dvorcev. Tako je Karl Zois ob dvorcu Brdo pri Kranju uredil prvi botanični vrt s tujim in domačim drevjem ter gorskimi rastlinami, malo kasneje pa je podoben nasad v Ljubljani uredil še njegov brat Žiga Zois. V francoskem času pa je bil poleg Gruberjevega prekopa urejen predhodnik sedanjega vrta, ki je od leta 1919 sestavni del Univerze v Ljubljani. Ljubljanski botanični vrt lahko po obsežnosti in pomembnosti primerjamo z vrtovi velko večjih in bogatejših mest. V botaničnem vrtu je preko 4.500 vrst, oblik in podvrst, od katerih je več kot tretjina domačih, ostalo pa so rastline iz različnih območij Evrope in ostalih kontinentov. Vrt sodeluje z več kot 270-mi vrtovi iz celega sveta. Botanični vrt ima pomembno vlogo pri varovanju in vzgoji ogroženih in endemičnih vrst našega ozemlja. Tropski rastlinjak je bil zgrajen ob 200-letnici Botaničnega vrta. Slovesna otvoritev je bila decembra leta 2010. V njem je na ogled več kot 380 rastlinskih vrt iz različnih tropskih predelov sveta. V tropskem rastlinjaku je minimalna temperatura 20 stopinj Celzija, v zimskem času pa je ob sončnem dnevu tudi 25 stopinj Celzija. V rastlinjaku med drugim uspevajo: več kot dve toni težka in devet metrov visoka palma, ki je doma iz Avstralije, kakavovec, ki je doma v tropski Afriki, orhideje, mnoge plezavke, begonije, japonski okrasni bananovec, viktorija, oleandrovec iz Peruja, kavovec, strelicija, drevesasta praprot, ananas, veličastna medinila, klinčevec, liči, avstralski smokvovec, gumovec, limonska trava, papaja, melonovec, golobji grah, viteška zvezda in številne druge. Poleg tropskega rastlinjaka so v botaničnem vrtu na ogled arboretum, rastlinski sistem, skalnjak, bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer, rastlinjak, sredozemske rastline, tematski vrt in gojitveni del. V prodajalni so na voljo različne zanimive knjige in rastline za prodajo.

Botanični vrt Pivola se nahaja v Hočah pri Mariboru. Je del mariborske Univerze, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ki je postala njegov uporabnik leta 1994. V letu od 2000 do 2001 je potekalo intenzivno dograjevanje botaničnega vrta, ki je bil na začetku zgolj kmetijsko posestvo. Botanični vrt prikazuje tujo in domačo floro, zlasti posebnosti in značilnosti Pohorja in severovzhodne Slovenije. Hkrati je tudi raziskovalna in javnosti odprta prosvetno kulturna ustanova. Botanični vrt vsebuje mešane gozdičke, rozarij z nasadi vrtnic, grmovnice, golosemenke, listavce, zdravilne in strupene rastline, vodne biotope, skalnjak, rondo z nasadi enoletnic, dvoletnic in trajnic, potok in namakalni sistem, keltske gomile, gozdarsko, geološko arheološko zbirko in gensko banko, tri kompostarne, sistematsko polje, termostatirana rastlinjaka, poljedelske, vrtnarske in sadjarske nasade, izvor pitne vode ter raziskovalno eksperimentalne nasade. Med sprehajanjem po vrtu se lahko odpočijete na počivališču s klopmi in mizami ali pa se osvežite v okrepčevalnici. Izvori dobre pitne pohorske vode so razporejeni enakomerno po vrtu. Botanični vrt je bil uradno odprt 24. maja leta 2002, na evropski dan parkov. Od tedaj sprejema obiskovalce vsako leto med aprilom in novembrom.

Vas Cankova leži na skrajnem jugozahodnem delu Goričkega. Od kraja se razprostira Krajinski park Goričko, ki je bil ustanovljen leta 2003 in je drugi največji naravni park v Sloveniji. Cankova je središče istoimenske občine. V pisnih virih se prvič omenja leta 1212 in sicer kot kraj ob mrzlem studencu oziroma v nemškem jeziku Kaltenbrunn. Vaški trg je okrašen z lepo urejenim parkom s slikovitim panonskim vodnjakom na vzvod, doprsnima kipoma duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Borovnjaka (1826 – 1909) in njegovega učenca dr. Avgusta Pavla (1886 – 1946), ki je bil prvi prekmurski znanstvenik, pesnik, jezikoslovec in prevajalec slovenskega slovstva v madžarski jezik. V neposredni bližini Cankovega parka je tudi njegova rojstna hiša, ki je obeležena s spominsko ploščo. Ob parku stoji v letu 2004 obnovljena cerkev sv. Jožefa iz leta 1737, ki ima tloris v obliki križa. V notranjosti je največja dragocenost oltarna slika iz leta 1970, ki je delo umetnika Staneta Kregarja. Park je poleg tega obdan še z drugimi pomembnimi zgradbami, kot so občinska stavba, Vila Vogler, vrtec, šola, gasilski dom, pošta in trgovina. Nekdanja gostilna Vila Vogler je enonadstropna vogalna hiša, ki s pripadajočimi gospodarskimi poslopji tvori zaključeno celoto. Danes je v njej sedež turistično – informativne pisarne in Kavarna.

Celje je tretje največje mesto v Sloveniji. Nahaja se ob sotočju reke Voglajne in Savinje. Mestni park v Celju se nahaja na desnem bregu reke Savinje. Do parka lahko pridemo po mostu čez reko Savinjo iz starega mestnega jedra. Ob parku je urejeno parkirišče. V parku so sprehajalne poti, kjer se lahko spočijemo na klopcah in uživamo v lepi okolici. Za otroke so postavljena igrala. Vidite lahko zanimive lesene skulpture. Za lepši izgled Mestnega parka skrbijo s cvetjem. V parku je drsališče, ki je odprto od oktobra do marca in pritegne mnogo rekreativnih drsalcev. Tukaj imajo treninge tudi hokejisti, hitrostni in umetnosti drsalci. V poletnih mesecih v dvorani organizirajo razne prireditve za otroke in mladino. Za ljubitelje tenisa so ob dvorani teniška igrišča, ki so poleti osenčena, pozimi pa pokrita s šotorom. Iz parka vodita poti na bližnji Anski vrh in Miklavški hrib. Iz Miklavškega hriba je lep razgled na mesto Celje, Celjski grad in okolico.

Cerklje na Gorenjskem so naselje, ki spadajo v Občino Cerklje na Gorenjskem. Občina predstavlja eno od petih v letu 1994 novoustanovljenih občin, ki so včasih spadale pod skupno občino Kranj. Kraj zaznamuje bogata kulturna dediščina in lega na pomembnem vozlišču poti. Cerklje se razprostirajo na prehodu Ljubljanske kotline v visokogorski svet Kamniško-Savinjskih Alp. Arheološka najdišča na Krvavcu in v Šmartnu pričajo o zgodovini naseljenosti na tem območju že v času antike. V pisnih virih se naselje prvič omenja v sredini 12. stoletja pod imenom Trnovlje, z današnjim imenom pa so poznane po letu 1239. Cerklje imajo številne kulturno-zgodovinske znamenitosti, ki so spomenik skladatelja Davorina Jenka, Barletova hiša, cerkev Marijinega vnebovzetja, secesijska Hribarjeva vila s spominsko sobo, Borštnikova hiša in spominska plošča Ignacija Borštnika, obelisk, spomenik žrtvam vojne, spominska plošča na pročelju gasilskega doma. Poleg tega se med bogato kulturno dediščino uvrščajo tudi staro vaško jedro, spominski park, spomenik prve svetovne vojne ob cerkvi ter pokopališče, vhodni del in kapela, ki je delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Spominski park z doprsnimi kipi veljakov se nahaja v samem središču Cerkelj. Lepo urejen park predstavlja kipe veljakov, ki so s svojim ustvarjanjem in delovanjem pomembno prispevali k prepoznavnosti in razvoju občine kot tudi zakladnice slovenske kulture. V parku se nahajajo kipi šestih pomembnih osebnosti, ki so naslednji: Ignacij Boršnik, Janez Čebulj, France Barle, Janez Mežan, Andrej Vavken in France Kimovec.

Slikoviti tropski vrt se nahaja v Dobrovniku severozahodno od Lendave, na ravnini ob Bukovniškem potoku. Razprostira se na okoli 350 m2 in v njem je več kot 900 eksotičnih primerkov okoli stotih rastlinskih vrst. Obiskovalci lahko opazujejo in spremljajo razvoj tropskih rastlin čez vsa letna obdobja. Najbolj zanimive rastline tropskega vrta so kava, poper, mesojede rastline, ananas in ostale bromelijevke, karambola, flamingovci, vanilija in ostale orhideje ter yilang yilang. Vrt se razprostira poleg proizvodnih površin podjetja Ocean Orchids, ki ima že 10 letno zgodovino. Soustanovitelja in direktorja podjetja sta Roman Ferenčak in Tomaž Jevšnik. V podjetju vzgojijo kar 2 milijona orhidej letno. Iz vrta je možno pogledati v proizvodjo, kjer vsakodnevno zacveti približno 4000 čudovitih orhidej, ki so različnih barv, od belih, modrih, rdečih do roza. V tropskem vrtu obiskovalci lahko poleg mnogih botaničnih vrst orhidej občudujejo tropske in subtropske rastline, ki prihajajo iz celega sveta. Objekt je visok šest metrov in ogledamo si lahko številne rastline iz vsakdana, kot so vanilija, papaja, banane, ananas, mango, tara, ilang, ingver in druge. Pestra izbira vzpenjalk in obsežna zbirka živopisanih flamingovcev nikogar ne pusti ravnodušnega. Za zaključene skupine in vodstvo po tropskem vrtu je potrebno predhodno naročilo. V mesecih november, december in januar velja zimski delovni čas, in sicer vsak dan od devete ure zjutraj do pete ure popoldan.

Dolenjske Toplice ležijo v jugovzhodnem predelu Slovenije, na zahodnem robu Novomeške kotline ob potoku Sušica. Že stoletja so poznane kot priznano zdravilišče. S sedanjo ponudbo zdravstvenih, kopaliških in drugih storitev pritegnejo številne goste iz vse Evrope. Kompleks term zajema Center zdravja, Wellness center Balnea z notranjimi in zunanjimi bazeni, hotela s pridihom zgodovine Kristal in Vital ter sodoben hotel Balnea. Poleg term privablja goste tudi slikovita okolica z neokrnjeno naravo. Speljane so zanimive tematske poti, kot so arheološka, polharska, gozdna učna pot Rožek, Podgorjanska vinska turistična cesta in druge. Potok Sušica pa nudi obilo možnosti za ribolov, raftanje in čolnarjenje. Prva omemba kraja sega v leto 1228, arheološke najdbe pa dokazujejo, da je bil grič Cvinger, zahodno od sedanjega naselja, utrjena naselbina že v 5. stoletju pred našim štetjem. Še sedaj so vidni obrambni nasipi nekdanje postojanke iz doline reke Krke v Belo krajino. Prvo kopališko zgradbo je dal sezidati knez Ivan Vajkard I. Auersperg Turjaški že v sredini 17. stoletja. Obzidali in pokrili so enega od treh vrelcev termalne vode. Med letoma 1767 in 1776 je bil zgrajen še sedaj mogočni hotel Vital. Dolenjske Toplice so v avstro-ogrski monarhiji veljale za eno najuglednejših zdravilišč. Stavba v toskanskem slogu je imela v kleti tri bazene, v dveh nadstropjih pa okoli 30 sob za goste. Knezi so zdravilišče večkrat prenovili, nazadnje v letu 1899, ko je bil dograjen hotel Kristal. Leta 1974 je bilo zdravilišče po menjavanju mnogih lastnikov priključeno novomeški Tovarni zdravil Krka. Posebnost toplic je zdraviliški park, ki ima zanimivo botanično pot. Zasnovali so ga leta 1898, ko je bil med drugim zasajen kostanjev drevored. V parku uspeva več kot sto različnih grmovnih in drevesnih vrst. Sprostitev nudi že samo kratek sprehod po tej prelepi naravi.

Slikoviti dvorec Matzenau s parkom leži v vasi Prosenjakovci na Goričkem. Sezidan je bil kot letno in lovsko bivališče v začetku 19. stoletja. Kot grad je bil enonadstropni dvorec zapisan že od leta 1876. Dvorec Matzenau je bil včasih razkošno grajena zgradba v neoklasicističnem slogu in njegovo gradnjo so po vsej gotovosti opravili italijanski stavbeniki. Danes so neoklasicistični elementi vidni v ohranjenem pročelju pred vhodom in ob oknih oblikovani polstebri, ki so v jonskem slogu. Neoklasicističen slog motita le kovinska balkonska ograja in kovinska balkonska podpornika, ki se po slogu uvrščata v novejše obdobje. Nad balkonskimi vrati in okni oziroma nad glavnim vhodom sta se v sredini dobro ohranila grba, pred vhodom pa trije obokani, štirioglati stebri. Ime prvega lastnika dvorca Matzenau ni znano, v času med leti 1866 in 1900 pa je dvorec zamenjal sedem lastnikov, ki so živeli bodisi kje v Avstriji ali pa na Madžarskem. Dvorec je leta 1900 od Denesa Craigherja kupil grof Carl von Matzenauer, češki Nemec, ki se je s svojo družino zaradi ženine bolezni preselil iz Mikulova na Češkem v Prosenjakovce. Nekdaj je dvorec Matzenau obdajal lepo urejen park, ki pa je bil skupaj z dvorcem po letu 1945 čisto zanemarjen in povsem zarasel. V parku uspevajo določene vrste dreves, ki so na Goričkem območju zelo pogoste in razširjene, nekaj pa je tudi takšnih, ki so prava redkost v teh krajih. V parku so se v okviru gozdne učne poti postavile informativne table, ki vsebujejo slikovno gradivo in osnovne informacije o naslednjih vrstah dreves – beli gaber, bukev, divji kostanj, divja češnja, bršljan, rdeči bor, navadna smreka, hrast dob, pravi kostanj, platana. Parku se z ureditvijo in obnovo poskuša znova vrniti njegovo nekdanjo podobo in lepoto. Med obnovo so odkrili ostanke uničene fontane, ki naj bi jo napajal studenec. Ponovno so uredili potko po parku za obiskovalce, ki je oblikovana v obliki solze kot v nekdanjih časih.

Dvorec Štatenberg se nahaja na razgledni vzpetini v kraju Štatenberg in spada v Občino Makole. Razkošni baročni dvorec so začeli zidati grofje Attemsi verjetno že v letu 1696, dokončali pa so ga med leti 1720 in 1740. Načrte za dvorec je naredil znani italijanski arhitekt Camesini. Dvorec ima ime po prvotnem gradu Štatenberg, ki je bil v kraju Stari Grad, približno 5 km stran. Dvorec Štatenberg je zasnovan tako, da ga sestavljajo štirje dvonadstropni trakti, ki imajo poudarjeno glavno poslopje z odprtim stopniščem. V osrednjem poslopju je v nadstropju znamenita viteška dvorana, v pritličju pa stebrna dvorana. V viteški dvorani alegorije na stropu predstavljajo antično mitologijo, bogove z Olimpa in štiri elemente. Desno od dvorane je poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka, levo od viteške dvorane pa je pet ohranjenih soban z lepimi freskami, pečmi in deli prezentirane opreme. V gradu Štatenberg je tudi grajska restavracija, kjer nudijo slavnostna kosila in večerje, nedeljska kosila, poskrbijo pa tudi za zabave za zaključene družbe, za poslovna srečanja ter se potrudijo pri organizaciji poročnega slavja in drugih praznovanj, kot so obhajila, birme, krsti, sedmine, obletnice in drugo. Grajsko okolico krasi park s slikovitim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Najprej je bil urejen vrt v baročnem stilu, v kasnejšem času pa so površine preuredili v angleškem krajinskem slogu in zasnova se je še do danes deloma ohranila. Za gradom Štatenberg se nahaja naravni gozd, po katerem nas okoli desetminutna urejena pešpot vodi do petih ribnikov. Obiskovalci lahko uživajo v umirjenih kotičkih v naravi, v ribnikih pa je možen tudi ribolov. V okolici gradu Štatenberg se nad lovskim domom nahaja vzletišče za jadralno padalstvo in modelarstvo, nudi pa se tudi lep razgled na Makole.

Golte so visoka kraška planota, ki se razprostira na vzhodnem obrobju Savinjskih Alp. Po višini spadajo v sredogorje in so v večini poraščene z gozdom. V letu 1987 so Golte razglasili za krajinski park, kjer velja strog varstveni režim. Golte so znane tudi pod imenom Mozirske planine. Po planoti vodi zanimiva Pot po Golteh, ki zajema osem točk. Med kraškimi pojavi je na Golteh najbolj poznana jama Ledenica, kjer se tudi v poletnem času zadržuje led. Najvišji vrh na planini je Boskovec (1578 m), zaradi čudovitih razgledov in urejenih smučišč pa je najbolj znan Medvedjak (1573 m). Turistično rekreacijski center Golte ima že kar 42-letno turistično tradicijo. Leta 1969 je bila postavljena gondolska žičnica. Danes obratujejo tri sedežnice, dve vlečnici in tekoči trak za najmlajše smučarje. Alpski vrt se nahaja na južnem pobočju Okenca, ki je vrh med zgornjo postajo oziroma Hotelom Golte in Mozirsko kočo. Nadmorska višina parka je od 1300 do 1400 metrov, le-ta mu daje značilnost subalpskega pasu, njegova površina pa je okoli 2 ha. Alpski vrt na enem mestu združuje vse, kar nudijo celotne Golte in za kar bi obiskovalci potrebovali vsaj nekaj dni. V parku je približno sto vrst alpskih rastlin s celostno predstavitvijo alpske favne in flore. Edino rastišče v tem skalovju je avriklja, ki je najlepša v mesecu maju. V Alpskem parku se obiskovalci seznanijo s tem, katere rastline imajo posebno zdravilno moč, si preberejo drevesni horoskop in uživajo v prelepih razgledih na dolino ter okoliške in daljne vrhove. Poti med nasadi cvetja so urejene in zavarovane ter opremljene s počivališči in informacijskimi tablami.

Grad Devin obdaja lepota parka, ki se razprostira nad zalivom s čudovitim pogledom na morje. Grad je bil skozi zgodovino prebivališče plemičev Thurn und Taxis. Stoji na slikovitem skalnatem grebenu nad morskim prepadom. Od tukaj se obiskovalcu odpira prekrasen razgled na Tržaški zaliv. Nastanek Devinskega gradu sega v obdobje Rimljanov, v njegovo zgodbo pa sta vpleteni resničnost in legenda. Grajski stolp je nastal v tretjem stoletju. V tisočletni zgodovini gradu so v grajskih prostorih gostovala velika imena, med katerimi lahko omenimo na primer Franza Listza, Johana Straussa, nadvojvoda Maksimiljana in njegovo soprogo Charloto, Gabriela D'Annunzia, Marka Twaina ter Rainerja Mario Rilkeja, ki je tukaj dobil navdih za znamenite Devinske elegije. Grajski park je velik in olepšan z romantičnimi sprehajalnimi potmi. Ob poteh stojijo arheološke najdbe, številni kipi ter terase in stopnišča, ki gledajo na prostranost morja. Skozi prostran vrt je možen dostop do nemškega bunkerja, ki je bil zgrajen v skalo strmo nad morjem v času med drugo svetovno vojno. V njem je mini muzej, kjer so v veliki dvorani, ki meri 400 m2, izkopani 18 metrov globoko, na ogled zgodovinski predmeti. Grad Devin je za javnost odprt od leta 2003. Turistični ogled poteka skozi sobe, preko salonov in teras, ki jih bogatijo kulturno-zgodovinski utrinki in umetnine. Devinski grad predstavlja priljubljeno prizorišče koncertov, razstav, snemanja filmov ter kongresov. Na skalovju, ki podpira ruševine starega gradu Devin, je možno opaziti belo skalo, ki spominja na figuro ženske v plašču, znane pod imenom Bela Dama.

Grad Jablje, tudi Jable, nekdaj poznan kot Habach leži jugozahodno od Loke pri Mengšu ob stranski cesti, ki vodi proti Trzinu. Za kulturni spomenik državnega pomena je bil razglašen leta 1999. V njem imata svoj sedež ustanovi Center za evropsko prihodnost in Ministrstvo za zunanje zadeve. Grad Jablje se nahaja na robu skalnatega pobočja. V pisnih virih se prvič omenja leta 1268, pozidan pa je bil leta 1530. Ima značilno srednjeveško zasnovo, današnja arhitektura pa ohranja renesančni videz. Zadnje večje predelave je objekt doživel po potresu v letu 1895. V osi južne fasade je viden renesančni portal, nad katerim je bil nekdaj grb Lambergov. Sedanja podoba objekta je rezultat barokizacije in novejših prezidav, od katerih je bila zadnja obsežna prenova končana leta 2004. Največjo zanimivost gradu predstavlja slavnostna jedilnica, ki se nahaja v nadstropju jugovzhodnega stolpa. Leta 1745 jo je baročno poslikal slikar Franc Jelovšek. Med freskami izstopa nenavadna upodobitev na kameli jahajočega Kitajca s tamburinom. Neposredno pod gradom Jablje je slikovita vodna jama, iz katere priteka eden izmed pritokov potoka Šumberk, ki se potem izliva v reko Pšata. Na tem predelu je tudi manjši grajski park z večjim kamnitim in manjšim lesenim mostom ter majhnim jezercem. Grad Jablje je izhodišče pešpoti do vasi Rašica in na Vrh Staneta Kosca (641 m), priljubljene izletniške točke s planinskim domom in razglednim stolpom. Grad Jablje se nahaja v neposredni bližini Ljubljane, v naravnem in sproščenem okolju, odmaknjen od mestnega vrveža. Ponuja pester izbor organizacije različnih dogodkov, kot so poroke, koncerti, viteške igre, seminarji, kongresi, srečanja, izobraževanja, do protokolarnih dogodkov in slavnostnih sprejemov.

Grad Sevnica leži na vrhu Grajskega hriba nad starim mestni jedrom Sevnice, od koder se odpira nepozaben razgled na dolino reke Save, okoliško hribovje in stari del mesta. Mogočna stavba spada med eno izmed najlepših gradov v Sloveniji. Zgodovina gradu in s tem tudi kraja Sevnica je tesno povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Nemško ime naselja – Liehtenwalde je v pisnih virih omenjeno leta 1275, obstoj gradu je prvič omenjen leta 1322, vendar se že leta 1309 omenja kastelan, ki ima vratarja in štiri stražnike. Grad Sevnica so zgradili salzburški nadškofje, ki so bili že od leta 1043 lastniki kompleksa zemljišča. Ogled notranjosti gradu Sevnica je možen le v spremstvu turističnega vodiča. V okvir gradu spadajo muzejske zbirke in galerije, grajska kavarna, grajska kašča, grajska vinoteka, grajski vinograd, akustična Lutrovska klet, prodajni kotiček in grajsko lutkovno gledališče Sevnica. Na gradu potekajo številne prireditve in festival modre frankinje, možen je najem prostorov za srečanja, koncerte, predavanja in drugo. Na gradu Sevnica organizirajo tudi romantične poroke v grajskem parku ali poročni dvorani. Ob gradu se nahaja renesančno - baročni park z drevesi, ki ga je v začetku 19. stoletja uredil tedanji lastnik Johann Händl pl. Rebenburg. Zasul je grajske jarke, znižal grajsko obzidje, zasadil park in na južnem pobočju hriba uredil terase ter zasadil trte. V parku lahko vidimo tudi zgradbo, ki so jo naredili za oskrbnika parka. Najbolj znamenito drevo v grajskem parku je lejlandska pacipresa, v njem pa najdemo še visoko sekvojo, veliki platani, rdečelistno bukev, jesen, beli gaber, hrast in divji kostanj.

Grad Tuštanj se nahaja pri naselju Moravče v Moravški dolini. Od Ljubljane je oddaljen okoli pol ure vožnje. Spada med najbolj ohranjene grajske zgradbe v Moravški dolini. Obdaja ga lepo urejen grajski park, ki je idealno prizorišče za poroke. Grad Tuštanj je eden izmed redkih gradov, ki v svoji notranjosti hranijo originalno zbirko pohištva, lončenih peči, listin, porcelana in ostalega inventarja. Prvotni dvorec je bil zgrajen leta 1490, sedanjo zgradbo pa je med leti 1667 - 1671 pozidal kranjski deželnoknežji konjušnik Lichtenberg. V njihovi lastnini je ostal vse do leta 1800, ko ga je Franc Ksaverij grof Lichtenberg skupaj s pripadajočim posestvom prodal Ignacu Schariji. Preko porok in dedovanja je grad Tuštanj leta 1854 prešel v posest grajskega vrtnarja Luke Pirnata, ki se je poročil z grofico Maksimiljano Scharija. V slovenski lasti Pirnatov je grad ostal neprekinjeno vse do današnjih dni, saj zgradba ni bila nikoli nacionalizirana. Današnji lastnik Peter Pirnat je leta 1993 obnovil dvoriščne arkade, ki so bile nekdaj lesene, leta 1995 pa je obnovil najbolj ogrožene obodne stene. V letu 1996 je med obnovo sob naletel še na originalni renesančni strop. V gradu Tuštanj je od leta 2003 urejena poročna dvorana v klasicističnem stilu, v kateri se opravljajo civilne poroke. Grad Tuštanj obdaja lepo urejen park, ki ga omejuje nižje obzidje. Pot do grajskega parka odpira južna stena gradu, ki je bil nekdaj večji. V parku stoji vodnjak in paviljon, ki je namenjen romantičnim porokam.

Mokrice so kraj, ki so najbolj znane po svojem gradu z obsežnim golf igriščem in grajskim parkom. V zgodovinskih virih se grad Mokrice omenja že leta 1444. V obdobju Rimskega imperija je tukaj stala utrdba, ki se je imenovala Romula in pod njo je ležalo naselje z istim imenom. V renesančni dobi so prvotni srednjeveški stolpasti dvor razširili s štirimi trakti, ki oklepajo notranje arkadno dvorišče. Ob gradu Mokrice se razprostira čudoviti dvestoletni angleški park. Skozi njega vodi urejena sprehajalna pot, ki jo obdajajo mnoga drevesa. Ta v toplejših mesecih nudijo prijetno senco. V parku lahko vidite zanimivo grajsko kapelo svete Ane, baročne figure štirih letnih časov, manjši ribnik in občudujete razglede na gričevnato dolenjsko pokrajino. Blizu parka je klubska hiša v kateri je restavracija s sončno teraso.

Slikoviti grad Turnišče se nahaja v manjšem naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Je kulturni spomenik državnega pomena. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih. Grajski park pri gradu Turnišče je bil prvotno baročno zasnovan in po obsegu je bil manjši, kar se lepo vidi na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1763 – 1787 in katastrski mapi iz leta 1825. V začetku 19. stoletja je bil močno prezidan grad Turnišče in v tem sklopu je bil leta 1827 tudi povečan in spremenjen grajski park, ki je dobil poteze angleškega parka in se razširil do glavne ceste. V njem so dobile prednost domače vrste dreves, kot so bukev, gaber, jesen in lipa.

Park Nade Žagar je mestni, lepo oblikovani in urejeni park. Zgodba njegovega nastanka je dokaj posebna, saj se je na tem območju nekdaj nahajajo neobdelano, pusto in zanemarjeno zemljišče. Ustanovitelj parka je bil gozdar Viljem Kindler (1912-1994). Po njegovi zaslugi je mesto dobilo okoli 12 hektarjev urejenih zelenic in parkov. Na njegovo pobudo so ustanovili tudi Hortikulturno društvo Vrtnica, ki je bilo leta 1967 eno prvih v Sloveniji. Park obsega štiri hektarje in se je sprva imenoval po narodni herojki Nadi Žagar, ki je bila hči narodnega heroja Staneta Žagarja. Rojena je bila leta 1924, padla pa je leta 1944 kot sekretarka SKOJ-a tretje prekomorske udarne brigade v bojih za Knin. Takšno ime nosi še sedaj vzhodni, športni predel parka, medtem ko se je drugi del parka leta 2000 poimenoval po njegovem ustanovitelju. Pobudo za preimenovanje je dalo Turistično društvo Ilirska Bistrica. Viljem Kindler je park zasadil z okoli 100 različnimi rastlinskimi vrstami, od tega okoli 60 vrstami listavcev in 40 vrstami iglavcev, med katerimi so tudi eksotične drevesne vrste. Prebivalci niso verjeli, da se bodo eksotične vrste v bistriških podnebnih razmerah tudi ohranile. Glavni del z urejenimi potmi prepredenega mestnega parka predstavlja umetno jezerce s skalnjakom, mostički in s poleti cvetočimi rožnatimi in belimi lokvanji. Skozi severozahodni predel parka se pretakata rečici Sušec in Bistrica. Le-ti sta še v prvi polovici 19. stoletja poganjali mnoge mline in pile v najstarejšem območju mesta, imenovanem Guranji kraj.

Izola je mesto z bogato zgodovinsko preteklostjo, saj je bilo njeno ozemlje zaradi ugodnih življenjskih pogojev naseljeno že v bronasti in železni dobi. Kraj je uspel ohraniti slikovito srednjeveško zasnovo s cerkvijo na vzpetini, prepleteno mrežo ozkih ulic, visokih hiš in notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. Izola je podobo otoka izgubila v začetku prejšnjega stoletja. Danes je Izola pomembno mesto Slovenske Istre z razvito obrtno, gospodarsko in turistično dejavnostjo. Razvoj turizma se je zaradi zavidljive lege začel že v drugi polovici 19. stoletja, pravi razcvet pa se je zgodil po letu 1960, ko so zgradili turistično naselje Belvedere in Simonov zaliv. V starem mestnem jedru Izole se nahajajo številne kulturno – zgodovinske znamenitosti, kot so nekdanja občinska palača, palača Besenghi degli Ughi, Manziolijeva hiša, hiša Lovisato, cerkev sv. Mavra, cerkev sv. Marije Alietske, plošča družine Ugo, italijanska osnovna šola Dante Alighieri, molilnica Scuola Battuti in drugo. Arrigoni je manjši park ob Dantejevi ulici. Poznan je postal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so organizirali plesne in druge prireditve. Takrat je bilo edino plesišče za mlade na območju obale, zato je hitro postalo zelo priljubljeno. Arrigoni je obsegal osrednje poletno, odprto prizorišče, tam so potekale projekcije na prostem, pozneje pa tudi multimedijski dogodki in koncerti, kjer so se srečevale različne generacije prebivalcev.

Izola je živahno sredozemsko mesto, ki se nahaja na obali med Piranom in Izolo. Spada med pomembna mesta Slovenske Istre z razvito obrtno in gospodarsko dejavnostjo. Izolo poleg zgodovinskih in kulturnih značilnosti odlikuje tudi pestra kulinarična ponudba. Ker je ribiško mesto, je na prvem mestu bogata izbira dobrot, ki jih ponuja morje. Ugodno sredozemsko podnebje in zavidljiva lega sta Izoli omogočila razvoj turizma že v drugi polovici 19. stoletja. Pravi razcvet pa je mesto doživelo v času po letu 1960, ko so zgradili turistično naselje Belvedere in Simonov zaliv. Od takrat je turizem pomemben dejavnik, ki vpliva na utrip in podobo sedanje Izole. Staro mestno jedro Izole je ohranilo srednjeveško zasnovo sredozemskega mesta s cerkvijo na vzpetini, prepletenimi ozkimi ulicami, visokimi hišami ter notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. Največje znamenitosti so občinska palača, ki je bila sezidana leta 1325, molilnica, kulturni dom, cerkev svete Katarine, cerkev svetega Mavra, palača Besenghi, hiša Manzioli, hiša Lovisato, cerkev svete Marije Alietske in drugo. Park Pietro Coppo, ki je posvečen izolskemu kartografu, se nahaja v samem središču mesta. V zelo lepo urejenem parku se nahaja kamnita reprodukcija prvega zemljevida istrskega polotoka, ki ga je v 15. stoletju ročno naredil Izolčan Pietro Coppo. Coppo je bil znani geograf in raziskovalec, ki se je rodil leta 1470 v Benetkah. Park je glavno prizorišče koncertov različnih gostujočih orkestrov, ki vsako nedeljo v poletnem času popestrijo dogajanje v okviru dogodka Poletne godbe.

Jeruzalem je manjše naselje, ki se razprostira v slikovitih Ljutomersko – ormoških goricah. Kraj spada v Občino Ljutomer. Strnjeno naselje se je razvilo na vrhu griča okoli cerkve Žalostne Matere božje. Na tem območju zaradi ugodnih klimatskih pogojev in dobre lege uspevajo številni sadovnjaki in vinogradi. Kraj naj bi dobil ime po motivu na podobi Žalostne Matere božje, ki so jo v takratno kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Območje jim je v 13. stoletju podaril Friderik Ptujski. Ob ukinitvi križarskega reda so kapelo predelali v zgodnjebaročno cerkev Žalostne Matere božje. V naselju so tudi Dvorec Jeruzalem, Turistično informativni center Jeruzalem, 400 let star kostanj, energetske točke, Vinoteka, Apartma Kuhar in Gostišče Vinski hram Brenholc. V sklopu informacijskega centra deluje ena izmed največjih in najlepših trgovin s spominki na predelu Prlekije. Dvorec Jeruzalem je manjši hotel, v okviru katerega je obiskovalcem na voljo odlična restavracija, kjer nudijo pestro lokalno in sezonsko hrano. Ob kulinaričnih užitkih nudijo vrhunska vina - Ljutomerčan in Jeruzalem Ormož. Njihove sobe so stilsko opremljene in klimatizirane, na razpolago pa imajo tudi predsedniški apartma z masažno kadjo. Dvorec Jeruzalem je idealen kraj za romantično poroko in v okviru tega nudijo popolno storitev pri organizaciji. Na slemenu se ob dvorcu razprostira zanimiv botanični park, kjer uspevajo redka drevesa, trajnice in grmovnice. Jeruzalem spada med najbolj atraktivno razgledno točko tega predela Slovenskih goric.

Kamnik je eno izmed najstarejših mest v Sloveniji. Ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. Park Evropa se nahaja poleg starega mestnega jedra, v bližini Šutne in Glavnega trga. Na drugem delu parka je zapuščena železniška postaja. Načrte je izdelal Vinko Glaz, učenec znanega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika. Park Evropa je prepleten s sprehajalnimi potkami, postavljene so klopi za počitek in uživanje ter v toplejših mesecih posajene čudovite rože. Lahko vidimo spomenik Revoluciji in padlim. Leta 2004 so v parku Evropa posadili drevesa prijateljstva – ambrovec v počastitev vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Park Evropa je simbol povezovanja mesta Kamnik z drugimi pobratenimi mesti v Evropi. Iz parka vodi steza do cerkve svetega Jožefa na Žalah, ki se ponosno dviguje nad njim.

Kočevje je slikovito mesto ob reki Rinži na zahodnem delu Dolenjske. Je upravno, gospodarsko, izobraževalno, športno in kulturno središče Kočevske pokrajine. Park narodnih herojev se nahaja na Ljubljanski cesti zraven Gimnazije Kočevje. Park časti slovenske narodne heroje. Arhitekturno zasnovo Parka narodnih herojev je naredil Zoran Didek, kipe pa je naredil akademski slikar Stane Jarm. V parku si lahko ogledamo sedem doprsnih kipov, ki so na marmornatih stebrih z napisi imen ter letnico rojstva in smrti. Kipi narodnih herojev so naslednji: Marincelj Anton – Janko (1917 – 1943), Omerza – Obestar Ivan (1921 – 1943), Boldan Jože – Silni (1915 – 1994), Matejka Anton – Janko (1909 – 1945), Remih Dušan – Duško (1922 – 1944), Cetinski Andrej – Lev (1921 – 1998), Remih Dušan – Duško (1922 – 1944). Spomenik se nahaja pred nekdanjo Rudarsko upravno zgradbo. Na Ljubljanski cesti se nahaja še Vila Kajfež, Likovni salon, Vila Rohtel – Schleimer, Davčni urad Kočevje, Gimnazija Kočevje, gostilna Pri kmetu, Marijin dom - Občina in Upravna enota Kočevje, zanimiv rudniški vagon in Vila Sajovic, kjer je sedaj gostišče Veronika.

Koper je privlačno obmorsko mesto, ki se skupaj s starejšimi mesti Ankaran, Izola, Piran in Portorož razteza na 47 kilometrov dolgi slovenski obali. Mesto ima dva uradna jezika, slovenščino in italijanščino. V bližini naselja je naravni rezervat Škocjanski zatok. Koper je upravno središče Mestne občine Koper. Podnebje je submediteransko, za katero so značilna vroča in dolga poletja, mile zime in pogosti vetrovi jugo, burja in maestral. Največ padavin pade v jesenskem obdobju. Posebnost na koprskem Primorju so oljke, imenovane tudi olive. Za mediteransko podnebje so značilni tudi smokve, agrumi, makija in aromatične rastline. Koprsko primorje sestavljata ozek obalni pas in flišno gričevje v zaledju. Staro mestno jedro Kopra se razprostira na nekdanjem otoku, ki se je po naravni poti in z nasipavanjem združil s kopnim delom. Na nasutem območju je nastalo novo mestno središče in luka, na bližnjih gričevnatih območjih pa so se razrasle nove stanovenjske soseske. Koper ima bogato kulturno dediščino, ki zajema trge, palače ter cerkve in samostane. Hlavatyjev park se nahaja na obrobju starega mestnega jedra, v neposredni bližini Hotela Koper, mestne sprehajalne promenade in marine Koper. Hlavatyev park je lepo in na novo preurejen z zelenicami, drevesi, vodometom, igriščem za najmlajše in lesenimi klopmi. V parku stojijo doprsni kipi narodnih herojev – Pinko Tomažič, Karlo Maslo in Janko Premrl Vojko. Na drugi strani parka pa so še naslednji kipi – Anton Ukmar Miro, španski borec in častni občan mesta Koper in Genove, Alber Klun, zgodovinar, vojaški častnik, publicist in Kazmir Renčelj, mornarniški častnik in poveljnik tržaškega pomorskega obalnega sektorja ob koncu druge svetovne vojne. V parku je zanimiva skulptura sonca, ki predstavlja simbol mesta Koper. Hlavatyjev park je zelo priljubljen med domačini in drugimi obiskovalci. Od parka poteka ob morju sprehajalna pot v smeri Žusterne, ki je bila nekdaj samostojno naselje, danes pa je stanovanjska četrt Kopra s hotelom in bazenskim kompleksom Aquapark.

Kranjska Gora je znano športno – turistično središče, ki skozi celo leto privablja mnogo domačih in tujih obiskovalcev. Zgodba o kraju sega v drugo polovico 14. stoletja, ko so prebivalci začeli sekati gozdove ter jih spreminjati v pašnike za govedo in ovce in v kmetijska središča. Strateško je postala pomembna v času med 1. svetovno vojno, ko so ruski ujetniki naredili vojaško cesto čez preval Vršič iz doline Save v dolino reke Soče. Kot turistični kraj je Kranjska Gora postala znana z izgradnjo železniške proge in s prvimi obiskovalci. V kasnejšem času pa so poleti in skoki v Planici ponesli ime doline in kraja v svet. To je prispevalo k skokovitemu turističnemu razvoju tega območja, še posebej, ko so ob koncu petdesetih let na pobočjih Vitranca postavili prve žičnice. Park s skulpturami se nahaja v središču Kranjske Gore, na območju za Grand Hotelom Prisank. V letu 2004 je v Kranjski Gori potekala kiparska kolonija, ki jo je finančno podprlo Hotelsko turistično podjetje Gorenjka. Na predelu parka je bilo nekdaj divje, neurejeno parkirišče, ki je z novo ureditvijo popestrilo turistično ponudbo kraja na kulturno – umetniškem področju. Skulpture so delo umetnikov Bonija Čeha, Frančiška Berceta, Črtomirja Freliha, Metoda Frlica in Bogeta Dimovskega. Narejene so iz kamna in lesa. Celotna krajinsko arhitekturna ureditev parka nudi sprehajalcu preplet kiparskih in parkovnih prvin, ki so zasnovane tako, da se vklapljajo v širšo alpsko krajino Kranjske Gore.

Krško je mesto, ki se je razvilo na obeh bregovih reke Save. Je osrednje mesto Posavske regije. Staro mestno jedro se nahaja na desnem bregu reke in je obnovljeno. Mesto ima zanimiv mestni park, kjer si lahko ogledate kapucinski samostan s cerkvijo, Valvasorjevo knjižnico, spomenik NOB in izgnancem, Dvorano v parku, alejo zaslužnih mož v Krškem, nagrobnik Janeza Mencingerja in družine Lapajne, Hočevarjev mavzolej in drugo. V bližini parka je Gasilski dom in stolp. Kapucinski samostan ima dragoceno knjižnico. V baročni knjižnici je 1344 knjig, ki so večinoma dobro ohranjene. Najstarejša knjiga je Calepinov latinski slovar iz leta 1502. Valvasorjeva knjižnica in čitalnica obstaja od leta 1964. V njej organizirajo tudi oglede knjižnice in kapucinske knjižnice, ki jo upravljajo. Dvorana v parku je nekdanja pokopališka cerkev sv. Križa. V njej je zdaj prireditveni prostor. Aleja zaslužnih mož zajema doprsne kipe dr. Rostoharja, profesorja pshihologije, Vladimirja Štovička, medaljerja in akademskega kiparja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, prof. Vardjana, kmetijskega strokovnjaka in druge. Janez Mencinger je v Krškem živel v letih od 1882 do 1912. Bil je znan pesnik, pisatelj, prevajalec in odvetnik. Mavzolej Josipine in Martina Hočevar je kapela, ki je zgrajena iz belega marmorja in osmerokotne oblike. Zakonca sta bila znamenita krška mecena. Gasilski stolp je bil opazovalnica. Z njega so gasilci opozarjali prebivalce na morebitne nevarnosti. Kasneje so ga uporabili za sušenje gasilnih cevi. Zgrajen je bil s sredstvi Josipine Hočevar.

Laško je kulturno, upravno, geografsko in gospodarsko središče Občine Laško. Kraj je dobil mestne pravice leta 1927. Skozi Laško teče reka Savinja, ki ga deli na dva bregova. Staro mestno jedro se nahaja pod hribom Hum, od koder je tudi čudovit razgled na mesto in okolico. Laško je najbolj znano po Pivovarni Laško, zdravilišču Laško in prireditvi Pivo in cvetje. Zdravilišče Laško ima lepo urejen zdraviliški park eksotičnega cvetja. Zdraviliški park je nastal pred okoli sto petdesetimi leti, ko so v njem nasadili grmičevje in drevje, ki je bilo prinešeno iz različnih predelov sveta. Sprehajalci v parku lahko še zmeraj občudujejo mnoge nenavadne rastline, čeprav so se pogledi na namembnost parka skozi čas spreminjali in so veliko dreves posekali. Občuduje se lahko rdeča bukev, Lawsonova pacipresa, orjaška sekvoja, cigarovec in druge. Nedavno so v zdraviliškem parku posadili drevesa ginka, na večih predelih pa slikoviti park krasijo kamnite skulpture, ki so nastajale pod spretnimi rokami udeležencev kiparske delavnice, ki poteka vsako leto v Laškem.

Lendava je najbolj vzhodno mesto v Sloveniji. Leži pod slikovitimi Lendavskimi goricami ob reki Lendavi, tik ob meji z Madžarsko. Lendava je postala trg v 14. stoletju, leta 1334 pa se omenja župnija. Naselje je skozi čas prizadelo več potresov, leta 1838 pa velik požar. Lendava je postala mesto leta 1867. Evangeličanska cerkvena občina je bila ustanovljena leta 1902, do druge svetovne vojne pa je bila močna judovska občina. V Lendavi so največje znamenitosti grad Lendava, cerkev svete Katarine, sinagoga, Gledališka in koncertna dvorana, Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva, kapela svete Trojice in drugo. Od leta 1983 se ob reki Lendavi razvijajo Terme Lendava, ki so naravno zdravilišče, kjer zdravijo predvsem revmatična obolenja. K termam spada rekreacijski park s poletnim kopališčem in teniškimi igrišči. Bivanje je možno v hotelu Lipa, v apartmajskem naselju ali v kampu Terme Lendava. Mestni park v Lendavi je lepo urejena površina s klopmi in otroškimi igrali. Prenovljeni mestni park je bil slavnostno odprt v letu 2009. Pri prenovi parka sta sodelovala kot oblikovalca in arhitekta Maja Kardoš in Goran Dominko. S prenovo so obdržali vse obstoječe in prebivalcem sprejete poti ter vsebine parka, vendar v čisto novi podobi.

Lipica je manjše naselje, ki leži sredi čudovite zelene oaze na kraški planoti. V bližini se nahaja mesto Sežana, ki je prometno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno in zdravstveno središče slovenskega Krasa ter jama Vilenica, ki je najstarejša turistična jama v Sloveniji. Glavna znamenitost Lipice je Kobilarna Lipica, kjer poteka vzreja svetovno znanih konjev – lipicancev. Kobilarna je bila ustanovljena leta 1580, ko je Lipico s pripadajočimi zemljišči kupil od tržaškega škofa nadvojvoda Karel, takratni regent Koroške, Štajerske, Istre, Kranjske in Trsta. Posestvo kobilarne zajema okoli 300 hektarov pašnikov in travnikov z drevoredi in gozdnimi zaplatami. Gostom izposojajo čistokrvne konje za jahanje po lipiških parkih in gozdovih, pa tudi za dnevne izlete v okolico. Imajo tudi jahalno šolo od začetnih tečajev do najvišje stopnje športne dresure. Ob slabšem vremenu so na razpolago pokrite jahalnice, ki imajo vse potrebne naprave. Obiskovalci si lahko ogledajo lipicance sredi pašnikov ali v hlevih. Za goste organizirajo redne predstave dresurnega jahanja, ki so prava paša za oči. V Lipici v starodavnih kočijah z vpregami lipicancev organizirajo zanimive izlete do Škocjanskih jam in v druge zgodovinsko in turistično pomembne kraje na območju Krasa. Manjši park se v kobilarni razprostira okoli hotela Maestoso, ki je idealen za kratek oddih ali preživljanje daljših počitnic. Hotel nudi sproščeno okolje za organizacijo porok in poslovnih dogodkov (kongresov, seminarjev). Gostje lahko uživajo v izvrstni kraški kuhinji. Park je lepo urejen, s sprehajalno potjo, ki vodi tudi do parkirišča. V njem so postavljene zanimive skulpture – Forma viva, prodajalna spominkov ter otroško igrišče, kjer so različna igrala za najmlajše. Kobilarna je primerna za obisk v vseh letnih časih.

Botanični vrt v Ljubljani je bil leta 1991 zavarovan kot spomenik oblikovane narave na lokalnem nivoju, z letom 2008 pa je dobil status spomenika državnega pomena. Spada med najstarejši botanični vrt v jugovzhodnem predelu Evrope. Botanični vrt se nahaja na območju Rudnika, se pa v vsej njegovi 200 letni zgodovini vsake nekaj časa pojavi zamisel, da bi preselili vrt na bolj primerno lokacijo, kot je Tivoli. Vrt deluje že vse od leta 1810 in je bil ustanovljen kot Vrt domovinske flore v okviru visoke šole v obdobju Ilirskih provinc. Botanični vrt je zasnoval Franc Hladnik (1773-1844), ki je bil tudi njegov prvi ravnatelj, obenem pa je bil tudi predavatelj za naravoslovje in botaniko. Njegova kasnejša ravnatelja sta bila J. N. Biatzovsky in Alfonz Paulin. Leta 1919 je bila ustanovljena Ljubljanska univerza in že naslednje leto je vrt prišel pod njeno okrilje. Botanični vrt še sedaj deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Leta 1946 je bil povečan na 2,35 hektarjev in leta 1955 je dobil prvi rastlinjak. V tem času je deloval pod vodstvom Jožeta Lazarja, njegovo delo pa je nadaljeval Vinko Strgar. Površina botaničnega vrta se je kasneje zmanjšala na 2 ha zaradi širitve ceste. Vrt je razdeljen na več enot, ki so naslednje: arboretum, rastlinski sistem, bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer, skalnjak, rastlinjak, tropski rastlinjak, sredozemske rastline, tematski vrt in gojitveni del. V arboretumu so predstavljeni različni predstavniki grmovnic in dreves. Večinoma se nahaja v najstarejšem delu vrta. Rastlinski sistem se nahaja na gredah v glavnem območju vrta in v njem je predstavljenih okoli 80 različnih družin. Rastline so razvrščene po sorodstvenih kriterijih. V bazenih in bajerju uspevajo večinoma vodne in močvirske rastline, ki zahtevajo posebne pogoje. V skalnjaku se nahajajo rastline iz Krasa in gorskih območij, ki so razporejene glede na različen geografski položaj. V rastlinjaku uspevajo predstavnice tropskih rastlinskih vrst, ki rabijo višjo zračno vlago in več ali manj enakomerno temperaturo skozi celo leto. Ogled rastlinjaka je možen le po predhodni najavi in pod strokovnim vodstvom. V tropskem rastlinjaku so po posameznih kontinentih razporejene tropske rastline. Sredozemske rastline so v velikih loncih predstavljene iz različnih koncev sveta. Tematski vrt vsako leto zajema različno tematiko. Gojitveni del sestavljajo grede za množenje in vzgojo rastlin. V okviru Botaničnega vrta je obiskovalcem na voljo čajnica Primula, kjer imajo na voljo različne kavne napitke, sokove, čaje ter sladice in prigrizke, kot so sladoledi, palačinke, sadna kupa in toasti. V Botaničnem vrtu je možno kupiti tudi majice, knjige in rastline.

Ljubljana je slikovito glavno mesto Slovenije. Poznana je kot prijetno majhno mesto, ki privablja številne tuje in domače obiskovalce. Je upravno, politično, kulturno, gospodarsko, izobraževalno in znanstveno središče Slovenije. Ljubljana je znana po pestri zgodovinski preteklosti, ki je vidna na vsakem koraku. Na večjem območju sedanje Ljubljane so že pred več tisoč let pred Kristusom prebivali ljudje. Na Ljubljanskem barju so odkrili ostanke kolišč, ki so nastala na zamočvirjenem svetu ob robu jezera. Od leta 2011 so kolišča del Unescove svetovne kulturne zgodovine. Mesto ima zanimivo staro mestno jedro, skozi katerega se vijuga reka Ljubljanica, ki mu daje še dodatno privlačnost. Največje kulturno-zgodovinske znamenitosti so Ljubljanski grad, simbol prestolnice, reka Ljubljanica in Tromostovje, Prešernov trg, Plečnikova tržnica, mestna hiša, Narodni muzej, Narodna galerija ter Cankarjev dom, kongresni in kulturni center. Miklošičev park in Miklošičevo cesto je zasnoval Maks Fabiani. Imenujeta se po profesorju slavistike na univerzi na Dunaju, Franu Miklošiču. Njegovo marmorno doprsje je nadomestilo kip Franca Jožefa. Miklošičev park obdajajo večinoma secesijske zgradbe. Med njimi je najbolj veličastna sodna palača, ki se nahaja na severni strani. Dograjena je bila leta 1902 in po drugi svetovni vojni zvišana za eno nadstropje. Poleg sodne palače stojijo okoli parka še Deghengijeva hiša, Čudnova hiša in Pogačnikova hiša. Miklošičev park je priljubljeno sprehajališče, ki privablja mnoge obiskovalce. Je zelena oaza, kjer se mimoidoči lahko sprostijo in spočijejo na klopcah med ogledi stare Ljubljane.

Skozi mesto Ljubljana se vijuga kraška reka, zasanjana in skrivnostna reka Ljubljanica. Bogate arheološke najdbe iz različnih zgodovinskih obdobij jo uvrščajo med pomembne kulturne spomenike ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. V davni preteklosti je imela reka mogoče obredni pomen, vsekakor pa je bila dolga stoletja nepogrešljiva prometna pot. Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili Rimljani, ki so potrebovali hitrejšo prometno povezavo, kasneje pa je dobila novo podobo predvsem z izgradnjo Gruberjevega kanala med Golovcem in Grajskim hribom v 18. stoletju, z ureditvijo struge skozi mesto v 20. stoletju ter s preureditvijo mostov in nabrežij v 21. stoletju. Špica je območje, kjer se razdvajata reka Ljubljanica in Gruberjev prekop. Je prenovljeno nabrežje Ljubljanice, katerega ime izhaja iz špičastega kopnega dela. Špica je bila včasih ljubljansko kopališče in tudi sedaj je zaradi lesenih in zelenih površin videti kot plaža, kjer številni Ljubljančani in obiskovalci Ljubljane v jasnih dneh lovijo sončne žarke. V letu 2009 so odprli tudi nov most, ki mesto povezuje s predmestjem, Botaničnim vrtom in zelenim zaledjem. 38 – metrov dolga Hladnikova brv na Špici je zamišljena kot ultralahka struktura, ki je namenjena samo pešcem in kolesarjem. Brv je dobila ime po ustanovitelju Botaničnega vrta Francu Hladniku (1773-1844). Tudi Gradaščica, ki razmejuje starodavni predmestji Krakovo in Trnovo, ima mostove. Prvi je Jekarski most, nato sledita Plečnikova Petelinja brv in čudoviti Trnovski most s kipom Janeza Krstnika, ki je zasajen z brezami.

Ljutomer je zanimivo mesto, ki je prestolnica Prlekije. Prlekija je dežela odlične kapljice, ki jo oznanjajo pojoči klopotci, dežela štorkelj, termalnih vrelcev in gostoljubnih ljudi. V Parku 1. slovenskega tabora si lahko ogledamo spomenik 1. slovenskega tabora in se sprehodimo po urejenih potkah. Leta 1868 je v parku zaživela ideja o Zedinjeni Sloveniji. Zahteva prvih udeležencev taborov je bila slovenski jezik v šole, urade in bogoslužje. Ljutomer je leta 2008 praznoval 140. obletnico prvega slovenskega tabora, ki je Prleke in Slovence politično in intelektualno prebudil in postavil temelje samostojni Sloveniji. Mogočni hrasti, nekateri posajeni v Parku 1. slovenskega tabora prav v tem času, predstavljajo ponos in trdoživost te pokrajine. V bližini parka je staro mestno jedro s tremi trgi, ki so Glavni trg, Miklošičev trg in Trg Jakoba Babiča. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Ljutomer je znan po prireditvah kot so Prleški sejem, Martinovanje ter Grossmannov festival filma in vina. Turistični utrip Ljutomeru in okolici dajejo tudi vinska cesta, hipodrom in bližnje Terme Banovci.

Logatec ima bogato kulturno in naravno dediščina. Območje je bilo skozi celotno zgodovino priznano kot ena izmed najbolj pomembnih strateških točk pri prehodu z Apeninskega polotoka v Srednjo Evropo. Tudi občinski grb v svoji sredini ponuja univerzalni simbol prometa, in sicer kolo, ki hkrati prikazuje stičišče, križišče cest, ki je značilno za mesto. Med pomembno zgodovinsko dediščino spada graščina Logatec, ki se nahaja ob glavni cesti v starem jedru Gorenjega Logatca. Leta 2007 so ga razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ob renesančni graščini se razprostira Grajski park Vitez, ki zajema Grajsko kavarno in Grajski park. Na tem območju je med domačini priljubljena tudi športna aktivnost. V Grajski kavarni nudijo gostom naravne sokove, različne kave, prigrizke, sladoled v vročih dneh in topel čaj v mrzlih zimskih mesecih. Grajska terasa je odprta tako v poletnem kot tudi v zimskem času. Najmlajšim je na razpolago manjša otroška igralnica, kjer imajo svoj kotiček miru. Grajski park obsega otroško igrišče, asfaltirano igrišče, travnato igrišče, odbojko na mivki, balinišče, grajski paviljon, grajski potoček, kamp in parkirišče. V okviru športanja je v zimskem času tik ob grajskem parkirišču na voljo urejena proga za tek na smučeh. Po njej se dostopa do krožne proge okoli hriba Sekirice. V poletnem času pa je priljubljeno igranje odbojke na mivki. Na voljo sta dve igrišči s peščeno podlago. V večernih urah nudijo tudi razsvetljavo igrišč.

Maribor predstavlja drugo največje mesto v Sloveniji. Mesto je vpeto med obronke mnogih slikovitih mestnih gričev, od Kalvarije, Piramide ter Mestnega vrha na severnem območju do Pekrske gorce in Pohorskega masiva na južnem delu. Maribor je mesto s številnimi parki, kot so park na Slomškovem trgu, park na Maistrovem trgu, park na Kidričevem trgu, park ob dvorcu Betnava, Magdalenski park, Stražunski gozd. Magdalenski park se razprostira ob Ljubljanski cesti na desnem bregu reke Drave. Magdalenski park so uredili leta 1906 na območju nekdanjega cerkvenega pokopališča. Predstavlja prehodni park z manjšim otroškim igriščem, številnimi drevesi ter klopmi, ki obiskovalcu nudijo nemoteno vsakodnevno počivanje ali rekreacijo. V Magdalenskem parku stojita dva zanimiva kipa, ki sta posvečena pesniku in filozofu Tagoreju (1861-1941) in Šri Činmoju, vizionarju miru. Ob parku se nahaja železniško postajališče Maribor Tabor. Park je lepo urejen in zanimiv v vsakem letnem času. Park na Slomškovem trgu so osnovali leta 1891 in je poznan po dendrološki posebnosti, ginkovcu ter zanimivem brestu. Park na Maistrovem trgu so zasadili leta 1883. Zanimiv je zaradi spomenika Rudolfa Maistra in fontane Milana Černigoja. Park ob dvorcu Betnava predstavlja sestavni del grajskega kompleksa na Betnavi, ki izhaja iz 16. stoletja. Stražunski gozd je zadnji večji ostanek primestnih gozdov v Mariboru. Sedanji parkovni gozd je namenjen rekreaciji in počitku mestnega prebivalstva.

Mariborski mestni park je oaza miru in sprostitve po mestnem vrvežu. Nahaja se severno od mestnega jedra. Zasnova parka ima srednjeveško osnovo. Po načrtih arhitekta dr. Feldbacherja so leta 1879 park dokončno uredili in ga razdelili na več delov, ki so Mestni park, Kalvarija, Trije ribniki in Piramida. Kljub kasnejšim preureditvam je park ohranil vse kvalitete prvotnega historičnega koncepta oblikovanja v krajinskem slogu. Danes raste v parku okoli 100 vrst domačih in tujih listavcev in mnogo iglavcev. Leta 1998 je bilo ob 100-letnici mariborskega olimpionika Leona Štruklja posajenih 100 novih dreves. V parku je bilo v različnih obdobjih postavljenih nekaj spomenikov, od katerih sta ohranjena le še dva. Park krasijo skulpture in fontane. Občasno organizirajo tudi koncerte v paviljonu sredi parka. V manjšem delu parka je urejeno otroško igrišče. Obiščete pa lahko tudi Akvarij-terarij, ki je eden izmed najbolj poznanih v južni in srednji Evropi. Iz Tomšičevega drevoreda, ki vodi od glavnega kolodvora do Mestnega parka, se lahko povzpnete tudi na mestni grič Piramido, ki je znana izletniška točka Mariborčanov. Od tu boste uživali v lepem razgledu na pobočja vinske trte ter na celotno mesto.

Mesto Maribor se razprostira na severnem območju rodovitnega Dravsko – Ptujskega polja, kjer reka Drava priteče iz rečne doline na prostrano nižavje, nad katerim se ponosno dvigajo Pohorje, Slovenske gorice in obronki Kozjaka. Betnava se nahaja na južnem delu Maribora in je najbolj znana po znamenitem baročnem dvorcu Betnava z lepo urejenim parkom, ki so ga v času 19. stoletja zasnovali v angleško – krajinskem slogu. Prvotna stavba dvorca je obstajala že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki pa so bili grofje Betnavski, po katerih je poslopje dobilo ime. V tistem času je bil to mogočen renesančni grad, ki je imel štiri obrambne stolpe in obrambni vodni jarek. Grad je pogorel leta 1685 in nato so ga obnavljali med leti 1730 in 1780. Pri obnovi so se zgledovali po v tistem času na Dunaju modernem poznobaročnem florentinskem slogu. Dvorec Betnava zaznamuje izredno skladna arhitektura. Od leta 1863 je bila stavba poletna rezidenca mariborsko – lavantinskih škofov. V dvorcu je danes muzej mariborske nadškofije. Park gradu Betnava je lepo urejeno območje, ki ga zaznamujejo številne sprehajalne poti, zanimiv lesen most ter klopi za počivanje in uživanje v idiličnem naravnem okolju. Predel Betnavskega dvorca je bil poseljen že v prazgodovinskem obdobju, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe. Arheološko najdišče Betnava se skupaj z dvorcem Betnava in parkom gradu Betnava uvršča med kulturne spomenike državnega pomena. Dvorec in park sta izjemna baročna celota, ki je ena redkih na območju Slovenije. Zgodovinska lokacija je dragoceno arheološko najdišče – rimska podeželska vila oziroma villa rustica in spomenik protestantizma.

Mengeš je manjše mesto, ki se nahaja na zahodnem območju Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Nad krajem je na slikovitem razglednem griču Gobavica Mengeška koča, ki jo obišče veliko domačinov in okoličanov. Ob robu Mengeša je moderna rekreacijska dvorana z več teniškimi igrišči. Mengeš se v pisnih virih prvič omenja leta 1154. Kraj je nastal blizu stare rimske ceste Emona – Celeita, skoraj zagotovo pa je bilo poseljeno že v prazgodovini, kar je razvidno iz mnogih izkopanin. Naselje je postalo trg leta 1867. Največje kulturne znamenitosti so župnijska cerkev sv. Mihaela, mežnarija, Jelovškova rojstna hiša, spomenik baročnemu slikarju Francu Jelovšku, spomenik Janezu Trdini, rojstna hiša Janeza Trdine, grad Mengeš, grajska oranžerija, kjer sta danes okrepčevalnica in galerija z imenom Oranžerija, razvaline kapelice sv. Lovrenca, Evharistični križ na Gobavici, Spodnji grad, Ravbarjev ali Zgornji grad, Kulturni dom Mengeš, Gasilsko godbeni dom in ostalo. Spodnji ali tudi Staretov grad je bil pozidan v začetku 17. stoletja, ko je nekdanji stari mengeški grad postal neprimeren za bivanje. Danes so v graščini dotrajana stanovanja, čez cesto pa se v nekdanjem grajskem parku nahaja okrepčevalnica z imenom Oranžerija. Grajski park je lepo urejen in se razprostira se na 3500 m2. V parku so fontane, kipci, otroško igrišče in čudovito zelenje. V Oranžeriji nudijo pestro izbiro osvežilnih napitkov, poznani so po odlični vroči čokoladi, tiramisuju in pestri izbiri sladoledov. Poleg vsakodnevne gostinske ponudbe je prostor idealen za piknike, zabave, promocije podjetij, gala poroke, sprejeme in ostale družabne dogodke.

Mengeš je mestno naselje, ki se razprostira na zahodnem delu Kamniškobistriške ravnine, nedaleč od Domžal in glavnega mesta, Ljubljane. Značilne obrti so bile pečarstvo, sedlarstvo in slamnikarstvo. Kraj je poznan tudi po glasbilarstvu, predvsem po izdelovanju harmonik. Ob naselju so našli grobišča in predmete iz halštatskega in latenskega obdobja. V pisnih virih je kraj prvič omenjen leta 1154, prafara je bil pred 13. stoletjem, trške pravice pa je dobil leta 1867. Nekdanjo romansko župnijsko cerkev sv. Mihaela so preuredili v gotsko. Ohranjena sta samostojno stoječi gotski zvonik in prezidani prezbiterij. Zvonik je bil hkrati tudi obrambni stolp tabora. Leta 1740 je bila cerkev baročno predelana. Krstilnik je delo arhitekta Jožeta Plečnika. V mežnariji pri cerkvi se je rodil baročni slikar Fran Jelovšek (1700-1764). Na Trdinovem trgu delujeta Galerija mežnarija in Muzej Mengeš. V Mengšu sta graščini, Staretov grad in Ravbarjev grad iz 16. stoletja, ki sta bili preurejeni v 19. stoletju, sedaj pa se uporabljata v upravne namene. Nekdanja oranžerija Staretovega gradu je razstavni prostor. Staretov drevored je ozek drevored, ki se nahaja ob rekreacijskih igriščih (balinišče, košarkaška igrišča, tenis igrišča...). Ob njem so posajena drevesa, ki v poletni vročini nudijo prijetno senco. Drevored je lepo urejen, postavljene so tudi klopi za počitek in sproščanje v naravi. Drevored je dobil ime po Mihaelu Staretu, gradbeniku, gospodarstveniku, podjetniku in graščaku. Na cerkvenem pokopališču se nahaja kapela in grobnica rodbine Stare.

Metlika se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Mesto je kulturno, upravno in gospodarsko središče severovzhodnega območja Bele krajine. Najbolj zanimiv del kraja predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Načrt za razpored parka v trasah pred Metliškim gradom je delo inž. arh. Gizele Šuklje. Pred vhodom v grad se nahajajo doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: kiparja Alojza Gangla (1859-1935), etnologa dr. Nika Županiča (1876-1961), pesnika Otona Župančiča (1878-1949) ter sokolskega organizatorja in šolnika Engelberta Gangla (1873-1950). Bronasti spomeniki so delo akademskega kiparja Zdenkota Kalina, Jožeta Vrščaja in Julija Papiča. S spodnjega trga so na eno izmed teras prenesli kamniti mestni vodnjak, ki ima dvojno korito. V grajskem parku je bil v letu 1950 postavljen spominski napisni kamen, ko so leta 1869 ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem. Tukaj so še spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja, spomenik Belokranjskega partizana, ki je delo kiparja Julija Papiča, doprsni kipi maršala Tita in štirih belokranjskih narodnih herojev – Janka Brodariča (1922-1943), Ilije Badovinca (1917-1944), Martina Južne (1919-1943) in Franca Kočevarja (1918-2005). Ob zidu gradu so posadili cepič najstarejše 400-let stare trte modre kavčine, ki uspeva na mariborskem Lentu.

Moravče so zanimivo staro naselje, ki se razprostira v Moravški dolini. Dolina leži v neposredni bližini geometričnega središča Slovenije in je od glavnega mesta, Ljubljane, oddaljena okoli 30 kilometrov. Kraj je edino večje strnjeno naselje na tem območju. Moravče so za številne ljudi že stoletja prostor srečevanja. Združuje jih sveti Martin, zavetnik farne cerkve, ki se poleg obrtnih delavnic, trgovin in gostilne veličastno dviguje iz starega moravškega jedra. Moravče ležijo na križišču starih prometnih poti, v dolini mokrotne Drtijščice. V začetku 19. stoletja so postale trg in si pridobile pravico do treh letnih sejmov. Še danes obkrožajo krožni trg trške zgradbe in kmečki domovi ter ga združujejo v zaokroženo celoto. Iz trga se dviguje baročna cerkev svetega Martina z mogočnim pročeljem in z dvema zvonikoma. Spominski park je urejen jugovzhodno in južno ob cerkvi sv. Martina, sredi trškega jedra. V lepo urejenem parku so postavljeni spomenik zamolčanim žrtvam, spomenik 210 padlim in žrtvam NOB v obliki kamnitega kvadra z bronastim kipom borca in doprsji borca Milana Janežiča (1922-1944) in narodnega heroja Jožeta Klanjška – Vasje (1917-1965), delo kiparja J. Renka. V spominskem parku stoji tudi lipa in ob njej je postavljen spomenik z napisom – simbol slovenske državnosti iz leta 1991. Na zahodni strani pred cerkvijo svetega Martina stoji spomenik barona Jurija Vege (1754-1802), svetovno znanega matematika, fizika, geodeta, meteorologa in topniškega častnika. Na kamnitem podstavku bronast doprsni kip so postavili leta 1906 z zbiranjem prispevkov iz cele Evrope.

Murska Sobota je največje pomursko mesto. Je upravno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno ter zdravstveno središče pomurske regije. Z zgodovino mesta se lahko seznanite v Pokrajinskem muzeju, ki se nahaja v Soboškem gradu. Okoli renesančnega dvorca je obsežen park angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. Park leži med Soboškim gradom oziroma dvorcem in evangeličansko cerkvijo. V njem so zasajeni dvestoletni gabri, hrasti, jeseni in lipe. V parku je ribnik, kjer so svoj dom našle račke in druge živali. Tukaj si lahko ogledate tudi portretno obeležje Primoža Trubarja in spomenik padlim prosvetnim delavcem. Zanimiv je tudi kamniti steber - litopunktura Marka Pogačnika iz leta 1993.

Nova Gorica je manjše mesto tik ob meji z Italijo, ki že okoli šest desetletij predstavlja center sončne Goriške. Razvila se je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto je bilo zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti in mu zato pravijo tudi mesto vrtnic. Nova Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, vročimi poletji in s povprečno vlažnimi in milimi zimami. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, prometno in upravno središče. Kidričevo ulico so kot osrednjo ulico v mestu graditelji naredili kot mestno magistralo, ob kateri se je nato razvilo mestno središče. Na Kidričevi ulici so bili narejeni pomembni objekti mestotvornega značaja, kot so pošta, banka, zavarovalnica, trgovine, avtobusna postaja, sodišče, hotel, na južnem delu ulica pa stanovanjski objekti. Tu so postavili tudi več spomenikov, med katerimi še posebej izstopata spomenik borcem diverzantom Nove Primorske in Gorenjske (Negovan Nemec, 1985) in spomenik Franceta Bevka (Boris Kalin, 1976). Tukaj je tudi izjemno priljubljena in obiskana igralnica Casino Perla, ki skozi vse leto privablja domače in tuje obiskovalce.

Nova Gorica je sodobno urejeno mesto na robu Goriškega polja, tik ob slovensko-italijanski meji. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, ko je z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju. Nova Gorica je eno najmlajših slovenskih mest. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanijske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, upravno, izobraževalno, prometno in upravno središče. V mestu delujejo Goriški muzej z galerijo, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter knjižnica. Po odprtju igralnice se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Mestu, ki je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti, pravijo mesto cvetja. Podoben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov, ki se nahajajo v raznih delih mesta. Mestni park Borov gozdiček predstavlja edinstven biotop, ki se nahaja v središču Nove Gorice. Park je nastal na predelu zadnjih ostankov nekdanjih glinokopov. Tla zadržujejo vodo, ki privablja ptice in žabe, tudi selivke. Mestni park je prava oaza miru, ki je domačinom na dosegu roke. Na južnem delu je urejen kompleks igral za najmlajše, na severnem delu moderen skatepark – rolkaski poligon, na vzhodnem robu borovega gozdička pa se nahaja spomenik aleksandrinkam, ki je delo kiparke Nike Šimac. V svoji edinstveni preprostosti predstavlja lik ženske – matere, ob kateri se vedno počutimo varne. Mestni park Borov gozdiček se nahaja na območju za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki jo je projektiral arhitekt Vojteh Ravnikar v sodelovanju z arhitektoma Marušo Zorec in Robertom Potokarjem. Knjižnica je bila slovesno odprta na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja 2000. Nahaja se na Trgu Edvarda Kardelja, ki je dejansko travnik ob stičišču Ulice tolminskih puntarjev in Kidričeve ulice. Je prostor za prireditve, tako koncerte kot shode.

Mestno naselje Ormož se razprostira na južni meji gričevja, na visoki terasi nad levim bregom reke Drave, po kateri vodi meja s Hrvaško. Kraj je križišče prometnic med Mursko Soboto, Ptujem ter Varaždinom in Čakovcem. Ormož je tudi središče agrarnega, predvsem vinogradniškega dela Ormoških goric. V visoko dravsko teraso je vgrajena velika vinska klet. Pri naselju se izteče v strugo Drave široki kanal HE Formin, Drava pa takoj preide v Ormoško jezero. V pisnih virih se naselje prvič omenja leta 1273 kot Holermous. Zaradi strateškega pomena je kraj dobil trške pravice že leta 1293, leta 1331 pa mestne pravice. Ormoški grad so pričeli graditi okoli leta 1278, ko je Rudolf Habsburški dovolil Frideriku Ptujskemu, da si tukaj postavi grad. Najprej je bil zgrajen južni trakt kot trinadstropna utrjena hiša, kmalu ji je bilo dodano obzidano dvorišče. Na severozahodnem vogalu so grad zavarovali z obrambnim stolpom, v njem so uredili še danes ohranjeno grajsko kapelo. Po izumrtju Ptujskih gospodov v 15. stoletju je bil Ormoški grad v lasti številnih plemiških družin, sedaj pa grajski prostori služijo za reprezentančne potrebe Občine Ormož ter potrebe muzeja, knjižnice, TICa in radia. Po letu 1910, ko je grad prešel v last družine Wurmbrand-Stuppach, so okoli grajskega objekta uredili obsežen angleški park ter ga zasadili tudi z nekaj primerki eksotičnih dreves, kot so tulipanovec, ginko in maklura. Ormoški park po svoji pestrosti in zasnovi sodi med najlepše parke v Sloveniji in je eden redkih tako lepo ohranjenih parkov v Sloveniji. Na vzhodnem delu parka so na pričetku 20. stoletja naredili kapelo z grobnico zadnjih grajskih lastnikov. Pred Ormoških gradom se nahaja spominska aleja pomembnih mož Ormoža in bližnje okolice. Sedanjemu Ormožu na pomembni prometni legi dajejo vrednost kulturna dediščina in naravne danosti, prenova mesta pa je ohranila njegovo staro mestno podobo.

Otočec se nahaja na jugovzhodnem delu Slovenije. Leži v bližini Novega mesta, ki je prestolnica Dolenjske in središče mestne občine Novo mesto. Otočec s svojo lokacijo na polovici poti med Ljubljano in Zagrebom predstavlja idealno izhodišče za dnevne izlete v bližnje turistične kraje. Do sredine 20. stoletja se je kraj imenoval Šempeter po župnijski cerkvi svetega Petra. Danes je urbanizirano podeželsko naselje in pomembno turistično središče predvsem zaradi gradu Otočec, ki je edini grad na otoku v Sloveniji. V njem se nahaja restavracija in hotel s petimi zvezdicami. Pravljično podobo gradu, ki ga obdaja mogočno grajsko obzidje, dopolnjuje zeleni grajski park. Po zgodovinskih virih je park na grajskem otoku nastal, ko je bil v lastništvu plemiške družine Schweiger – Larchenfeld (1727 – 1850) na prelomu 18. v 19. stoletje. Franciscejski kataster iz okoli leta 1825 prikazuje drevoredno os vzdolž grajskega otoka, ki povezuje vhod v grad s skrajnim vzhodnim območjem otoka. Drevoredno os je zaključeval slikoviti vrtni paviljon. Danes je grajski otok po zgodovinskih grafičnih upodobitvah iz leta 1679 (Valvasor), leta 1758 (Wiser) in leta 1845 (Wagner) malce večji od prvotnega, o parkovni ureditvi iz 19. stoletja pa ni več vidnih sledi. V grajskem parku so najstarejša drevesa stara okoli sto let, veliko pa jih je bilo zasajenih šele po grajski obnovi v petdesetih letih 20. stoletja. V njem uspevajo avtohtone drevesne vrste, kot so bela vrba, črna jelša, dob, črni topol in divji kostanj. Poleg teh v parku rastejo tudi mnoge eksotične drevesne vrste, kot so tulipanovec, močvirska cipresa, gledičija, cigarovec in ostala. Sedanja oblikovna zasnova parka je nastala po vzorih angleškega krajinskega sloga. Odsotnost zgodovinskih parkovnih prvin nadomešča čudovita slikovitost videza parkovno urejenega otoka z gradom Otočec, ki se odseva na gladini reke Krke. Grajski park predstavlja največjo vzdrževano parkovno območje v občini. Ima kulturno-pričevalno, krajinsko-oblikovno in rekreacijsko vrednost. Je pomemben sestavni del načrtovanega krajinskega parka Otočec.

Pišece so večje in v jedru gručasto naselje, ki se nahaja na južnem pobočju Orlice ob vzhodni meji Slovenije v Posotelju. Stavbe so prilagojene strmi legi ob pobočjih. Jedro vasi je ob vaški cesti pod cerkvijo svetega Mihaela. V vaškem središču izstopajo predvsem stara šola, gostilna, kovaški muzej in trgovina. Grad Pišece leži zahodno ob vasi. Stoji znotraj večjega parka in njegova osnova izvira iz časa romantike. Zgradili so ga salzburški nadškofje. Park Pišece je urejen v angleškem krajinskem slogu. V njem so številna in izjemna tujerodna drevesa kot so platane, sekvoje, katalpa, ginko, gledičija in druga. Na začetku ceste proti gradu vas ob manjšem ribniku z lokvanji usmerjevalne table usmerijo po peš poti do gradu. V tem delu je tudi informativna tabla za Vodno učno pot Gabernica.

Rogaška Slatina s svojo več stoletij dolgo turistično zgodovino in velikim številom turističnega prometa spada med najbolj pomembne in najstarejše turistične kraje na območju Slovenije. Rogaška Slatina je znana kot mesto stekla, mesto vina in mesto vode. V okolici Rogaške Slatine se nahajajo številne znamenitosti, kot so Calska gorca, Krajinski park Boč, Paviljon kaktej v Cerovcu, Juneževa domačija – etnografski muzej na prostem, oglarstvo Škrabl, Kraljevi vrelec v vasi Kostrivnica, zraven katerega je kozolec toplar in Ignacijev vrelec. V kozolcu je zbirka starega kmečkega orodja, služi pa tudi kot prireditveni prostor. Paviljon kaktej se nahaja v Cerovcu pod Bočem v bližini Rogaške Slatine. V paviljonu je na ogled zbirka okoli sedem tisoč različnih kaktusov in drugih sočnic iz celega sveta. Med slikovito zbirko je ogromno redkih vrst kaktusov, ki ji dajejo še večji pomen. Najmanjši kaktus se imenuje Blossfeldia in njegov trup ne preseže 1 cm v višino in širino. Najstarejši kaktus Ariocarpus je star okoli 60 let. Zanimivost je Taščin fotelj, ki rabi 40 let, preden sploh prvič zacveti. Posebno obliko ima kaktus po imenu Dirty Old Man Cactus, ki izraža zmagoslavje. Posebnosti je torej ogromno, od najbolj občudovanega kaktusa, do najbolj bodičastega kaktusa ter od največjega do najmanjšega kaktusa.

Mestno naselje Pivka je središče Zgornje Pivke in sedež Občine Pivka. V Pivki so pomembnejše znamenitosti Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev svetega Petra in drugo. V samem središču Pivke se nahaja zanimiv sistem utrdb na Habjanovem hribu, ki je danes urejen kot park. Na robu Pivške kotline je ohranjena utrdbena zapuščina Alpskega zidu, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredila Kraljevina Italija. Utrjevanje meje je predstavljalo organizacijsko in finančno zelo obsežen projekt, ki je poleg gradnje večinoma podzemnih utrdb zajemal tudi izgradnjo cest, skladišč, vojašnic, vodnih zbiralnikov in ostalega. Še posebej zanimivo je pa to, da obrambni sistem nikoli ni služil za vojskovanje. Utrdbe so gradili v tajnosti, saj prebivalci niso vedeli kaj se gradi. Domačini utrdbe imenujejo tudi bunkerji. Največja utrdbena sistema sta na Primožu nad Pivko in na Habjanovem hribu. Za tiste čase sta imela sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, električni agregat in razsvetljavo, vodne rezervoarje, bivalne prostore za vojake in skladišče za hrano. Nemška vojska je med drugo svetovno vojno poskušala razstreliti nekatere utrdbe okoli Pivke, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le deloma uspelo. Sistem utrdb na Habjanovem hribu je zelo zanimiv in dobro ohranjen. Nahaja se v samem središču Pivke, blizu železniške postaje. Park Habjanov hrib je lepo urejen, na njem stoji tudi spominsko obeležje padlim v NOB in grobnica padlim borcem NOB. Z vrha Habjanovega griča se odpira lep razgled na Pivko in bližnjo okolico.

Polhograjska graščina se nahaja v Polhovem Gradcu. Leži med Polhograjsko Goro in Kalvarijo ter je nekoliko odmaknjena od starega mestnega jedra. Pred graščino je čudovit grajski park z znamenito stoletno lipo in Neptunov vodnjak s kipom Neptuna in kipi golih nimf na vogalnih stebrih, ki izhaja iz leta 1696. Graščinski kompleks sestavlja še Angleški stolp z uro, grajska pristava, grajski hlevi, pralnica, sušilnica lanu in drugo. V grajskem parku je majhen vodnjak z vodometom, paviljon za poroke, ribnik in urejene so sprehajalne poti. Park ima baročno zasnovo. Okolica je odlično izhodišče za izlete.

Polzela je večje naselje, ki se nahaja ob Savinji in Podvinski Strugi v Spodnji Savinjski dolini. Že iz rimskih časov leži na pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih predelov Celjske kotline v Šaleško dolino in Zgornjo Savinjsko dolino. Polzela in njena okolica so bili že zgodaj poseljeni, saj je Mark Avrelij v času bojev med Germani in Rimljani na območju sedanje Ločice ob Savinji sezidal mogočen obrambni tabor. V samem kraju stoji na vzpetini grad Komenda, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1170 pod imenom Heilenstein. Med sakralnimi objekti izstopa cerkev svete Marjete iz leta 1255. Stavba je v osnovi romanska z gotskim zvonikom. V 18. stoletju so objekt prezidali, zvonik pa so dvignili za eno nadstropje. Na severni strani Polzele stoji na položni vzpetini grad Šenek, ki se prvič omenja leta 1288 in je bil prvotno žovnerska posest. Grad je bil porušen leta 1439 v habsburško-celjski vojni. Pod starim dvorcem so leta 1493 sezidali novega, današnji obseg s tremi trakti okoli dvorišča in neobaročno podobo so mu leta 1869 dali zadnji fevdalni lastniki Pongratzi, ki imajo v gradu grobnico. Graščino Šenek obkroža park, ki je delo dunajskega vrtnega arhitekta Carla G. Swenssona s preloma 19. stoletja. Čudoviti park je spomenik oblikovane narave z ohranjeno zasnovo po baročnem vzoru, mrežo poti in velikimi parkovnimi drevesi, vendar je celota zaradi nefunkcionalne rabe okrnjena. V vročih poletnih mesecih nudi prijetno senco in sprostitev v lepem naravnem okolju.

Polzela je večje naselje, ki se razteza v Spodnji Savinjski dolini. Središče doline je Žalec, ki je tudi sedež upravne enote. Spodnjo Savinjsko dolino sestavljajo občine Prebold, Polzela, Žalec, Tabor, Vransko in Braslovče. Polzela se nahaja ob Podvinski Strugi in Savinji v severozahodnem kotu Celjske kotline. Povezuje poti iz zahodnih predelov Celjske kotline v Zgornjo Savinjsko dolino in Šaleško dolino. Območje Polzele je bilo že zgodaj poseljeno, saj je rimski vojskovodja, cesar in filozof, Mark Avrelij v obdobju bojev med Germani in Rimljani na predelu sedanje Ločice ob Savinji zgradil obrambni tabor II. italske legije. Med največje krajevne znamenitosti spadajo grad Komenda, park in graščina Šenek, cerkev svete Marjete ter graščina Novi Klošter, ki stoji v Založah, nekaj kilometrov proti vzhodu. Pušpanov vrt, park in graščina Šenk se nahajajo na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Graščina, dvorec Šenek, se kot žovneška posest omenja že leta 1228. Neobaročni videz je dvorec dobil, ko je bil v lastništvu fevdalnih lastnikov baronov Pongraz. Med zanimivostmi izstopa tudi obnovljena grajska kapela svetega Florjana, ki nosi letnico 1779. Ob graščini se razteza šeneški park, ki je bil razglašen za kulturni spomik. Sedaj v njem uspeva okoli trideset različnih, za slovensko okolje nenavadnih drevesnih vrst. V šeneškem parku je Turistično društvo Polzela uredilo zanimivo Učno pot, po kateri se obiskovalci lahko sprehodijo v vsakem letnem času. V okviru šeneškega parka je lepo urejen tudi Pušpanov vrt, ki ga krasijo vodomet, strižene tise in pušpan. Cerkev svete Marjete se nahaja v središču Polzele in se v pisnih virih prvič omenja leta 1255. Prvotna cerkvena stavba je bila romarska. Sedanji videz je dobila leta 1616. Romarsko zgradbo so barokizirali in ji prizidali današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli. Zvonik je ohranil svojo gotsko zasnovo, dvignili pa so ga za eno nadstropje. Novi Klošter je nekdanji dominikanski samostan, ki je bil zgrajen leta 1453. Sedanjo neogotsko podobo je dobil v prvi polovici 19. stoletja. Grad Komenda leži na vzpetini sredi Polzele. Posebnost grajskega objekta je antični lev iz pohorskega marmorja, ki je postavljen na stopniščno ograjo ob glavnem vhodu. Grad je pomemben zgodovinski in kulturni spomenik.

Park Rastelli se nahaja v Portorožu, ki je eden od največjih turističnih krajev v Sloveniji in najbolj pomembno turistično središče na slovenski obali. Rastellijev park je bil urejen v drugi polovici 19. stoletja, ko je v Portorožu začel uspevati zdraviliški turizem. Takrat je bil lastnik parka gospod Rastelli. Začetke zdraviliškega turizma v Portorožu pripisujejo patrom benediktincem, ki naj bi z zelo koncentrirano morsko vodo zdravili revmatične in druge bolezni. Do začetka turističnega razvoja so plodna tla ob ugodni klimi omogočala razvoj poljedelstva, predvsem gojenje oljke in vinske trte, obmorska lega pa razvoj solinarstva in ribištva. Začetki živahne trgovine in gospodarskega razvoja na tem območju segajo že v čas Rimljanov. Arheološke najdbe na širšem predelu Portoroža pričajo o mnogih posestvih, imenovanih villae rusticae, ki so se nahajale v zavetnih legah, na ugodnih lokacijah in v bližini izvirov pitne vode. Park Rastelli se ponaša s mnogimi vrstami okrasnega drevja in grmičevja. Večina drevesnih vrst je že dosegla visoko starost. V parku so uspevajo rdečelistna bukev, cedre, črničevje, velecvetna magnolija, tise in lagerstremije. Poleg tega tukaj najdemo tudi najdebelejši vednozeleni hrast v Sloveniji. Stoletni velikan je visok 17 metrov in ima obseg debla 375 centimetrov.

Postojna je turistično in industrijsko mesto ter prometno križišče, ki se razprostira na vzhodnem robu Postojnske kotine, na prehodu iz celinske Slovenije v zaledje Kvarnerskega in Tržaškega zaliva. Kot največji kraj v kotlini predstavlja oskrbovalno središče. Večina vode iz Pivške kotline odteka pod zemljo skozi pretoke Postojnskega jamskega sistema, ki ga je skozi stoletja izdolbla reka Pivka. Postojnska jama je svetovna znana zaradi kapniškega bogastva, ki se uvršča med lepše na svetu. Ob vhodu v jamo je turistično središče. Postojna je izhodiščna točka slikovitih poti h kraškim in drugim znamenitostim v okolici. V pisnih virih se Postojna prvič omenja leta 1226. Na hribu Sovič nad mestom sta se verjetno nahajala predzgodovinsko gradišče in kasneje rimska utrdba. Sedaj so tam razvaline srednjeveškega gradu, ki je bil najprej v lasti oglejskih patriarhov in od leta 1371 Habsburžanov. Mestni park se nahaja za sodiščem. Njegova ureditev je potekala v okviru sredstev Evropske unije. Vzpostavljen je bil peš prehod med starim in novim predelom mesta. Uredili so otroško igrišče z igrali, odvodnjavanje parka in izvedena je bila javna razsvetljava. Zasadili so tudi grmovnice in drevesa ter postavili večnamenske monolitne elemente. Mestni park predstavlja izobraževalno in kulturno središče za različne delavnice in prireditve. Je privlačen kotiček za počitek in oddih tako za prebivalce, obiskovalce in turiste.

Prešernov gaj so leta 1952 preuredili po načrtih arhitekta Marjana Šorlija iz prej opuščenega kranjskega pokopališča. Gaj je v lasti Mestne občine Kranj. Prenova je potekala pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Kranj. Prostor je zasnovan kot gaj zaradi svoje zgodovinske vloge in pietete. Je prostor počitka, premišljevanja in kulturnega navdiha. Tlakovane kamnite potke se z vseh strani zaključijo v osrednjem delu gaja s prehodno lopo na osmih stebrih s trikrat deljeno polkrožno streho. Ob kranjski župni cerkvi Sv. Kancijana so ob koncu 18. stoletja opustili pokopališče in začeli pokopavati zunaj mesta, na malem kranjskem polju, prostoru današnjega Prešernovega gaja. Pokopališče se je ob koncu 19. stoletja precej razširilo, leta 1939 pa so ga opustili zaradi prostorske stiske. Na opuščenem pokopališču so ohranili le nekaj najbolj pomembnih zgodovinskih nagrobnikov in kulturnih spomenikov, ki so nagrobni spomenik Francetu Prešernu, nagrobni spomenik Simonu Jenku, Majdičev mavzolej, doprsni kip Franceta Prešerna, spomenik bazoviškim žrtvam, na stebriščni lopi je vzidan nagrobnik Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo in posmrtni ostanki Prešernove hčere Ernestine Jelovšek.

Javorniški Rovt je naselje, ki spada v občino Jesenice. Gostilna Dom Pristava se nahaja na idiličnem samotnem kraju v Javorniškem Rovtu. Imajo urejeno parkirišče. Je odlična izhodiščna točka za kolesarjenje in pohodništvo na Stol, Planino pod Golico ali Karavanke. V okolici so urejene konjske poti. Odprto imajo vse dni v tednu od 10.00 do 22.00 ure, razen v torek. Lahko si zagotovite tudi prostor za piknik. Pred domom sta igrišči za košarko in odbojko. V Javorniškem Rovtu je urejena Naravoslovna in rudarska učna pot. Označena je s smerokazi in tablami in predstavlja naravni in zgodovinski laboratorij. Namenjena je vsem, ki želijo odkrivati ostanke preteklosti in zakonitosti narave. Dolga je 8 kilometrov in obsega 15 vsebinskih točk. V njen sklop spada tudi Zoisov park. Park se nahaja zraven gostilne Dom Pristava. Njegov začetnik je bil Karel Zois, ki je živel v drugi polovici 18. stoletja. Bil je brat bolj znanega Žiga Zoisa. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju in v graščini na Javorniku. V letih od 1785 do 1790 je na Brdu sadil alpske rastline ter domača in tuja drevesa. Ta nasad je bil prvi botanični vrt na območju Slovenije. Kot eden izmed prvih gornikov je hodil in nabiral rastline zlasti v Julijskih in Kamniških Alpah ter v Karavankah. Tu je tudi odkril Zoisovo zvončnico, hči slovenskih planin, ki je eden najznačilnejših endemitov. Wulfen, avstrijski naravoslovec, je po njem poimenoval tudi Zoisovo vijolico, ki jo je Karel našel okoli 1785 leta. Ta rumenocvetna mačeha raste v osrednjih Karavankah, od Golice do Belščice, Stola, Zelenice do Košute. Karel Zois je za svoje izhodišče v Karavankah pod Medjim dolom zgradil kočo, deloval pa je tudi iz Doma Pristava. V njegov spomin je botanični vrt tudi poimenovan. V Zoisovem parku so označena različna drevesa kot so smreka, divja češnja, gorski javor, jerebika, srebrna smreka, črni topol, jelka in mnoga druga. Park je poln sledov davnega življenja v teh krajih. Tu se nahajajo tudi tri jezera, ki skozi leto spreminjajo svojo podobo. Zelo znana cvetlica, ki raste v Karavankah v rovtih, je narcisa ali ključavnica, kot ji pravijo domačini. Te rastline ljubijo svetlobo. Cveti v maju, vendar ne vsako leto enako intenzivno. Cvetenje se najprej začne v dolinskih legah, tako da se lahko višje na pobočjih zamakne tudi v junij. Njeni listi so za živino, dokler so zeleni, stupeni. Narcise rastejo samo na redno košenih travnikih.

Radeče so slikovito mesto na območju Posavja. Ležijo ob izlivu potoka Sopota v reko Savo in se nahajajo med Zidanim mostom in Sevnico. Obdane so s hribi Vranski hrib, Loška gora, Stari grad, Kočevarjev hrib, V hribu in Svinjski rt. Kraj odlikujejo čudovite naravne vrednote, arhitektura, sakralna dediščina in kulinarika. Med naravne vrednote spadajo zdravilna arnika, Gašperjev kostanj, Jeračeva smreka, park Dvor, kranjski šebenik in izredno redka predstavnica orhidej, jadranska smrdljiva kukavica. Park Dvor Hotemež spada med izjemne naravne posebnosti. Razprostira se na brežini reke Save, okoli graščine Dvor, katere zgodovina sega že v 16. stoletje. Čudovit park je zasnovan v tipičnem angleškem krajinskem slogu, zasajen pa je bil v sredini 19. stoletja. Vse do reke Save je tukaj speljana mreža stezic in poti, med njimi so posamič ali v gručah zasajena parkovna drevesa, tudi stoletna eksotična drevesa in grmi. Sredi parka stoji mogočna orjaška lipa, prelepa je bukev s povešenimi vejami, eno najlepših dreves pa je japonska sofora. V parku so še murve, tise, pendule, močvirske ciprese, orjaške tuje, kalifornijske cedre in druga drevesa. Park Dvor je zavarovan kot naravna znamenitost. Graščina Dvor, ki kraljuje v objemu parka eksotičnih dreves, je izjemen kulturni spomenik. Za obzidjem se nahaja notranje arkadno dvorišče. Poleg tega sta izjemna tudi polihromiran lesen strop in neorenesančni lesen strop v graščinskem salonu. Poleg graščine Dvor izstopa dvorec Turn, ki izhaja iz sredine 15. stoletja in stoji v samem središču Radeč.

Radenci so slikovito naselje, ki predstavljajo središče občine Radenci. Ležijo na desni strani reke Mure na radenski terasi pod obrobjem Slovenskih goric ob cesti Gornja Radgona – Murska Sobota. So svetovno poznani po zdravilišču Radenci. Leta 1833 je študent medicine Karl Henn tukaj odkril izvire slatine in nato leta 1869 postavil prvo polnilnico, zdraviliška dejavnost pa se je pričela leta 1882. Razvoj je še dodatno pospešila leta 1890 zgrajena železnica Gornja Radgona – Ljutomer. V času med obema vojnama so z novimi vrelci pospeševali pridobivanje mineralne vode, obenem pa se je širila zdraviliška dejavnost. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so naredili nove polnilnice ter hotelske, zdraviliške in rekreacijske objekte. Danes v Radencih izkoriščajo devet izvirov slatine, ki dajejo osnovo zdraviliškemu turizmu. Zdravilišče se ponaša z dvema moderno opremljenima hotelskima kompleksoma, hotelom Radin in hotelom Izvir. Radenski park se uvršča med vrtno-arhitekturno dediščino kraja. Zdraviliški park se je razvijal istočasno z zdraviliškim kompleksom, prva urejanja parka pa segajo v leto 1865. V tem obdobju je bil zasajen smrekov gozd in urejene promenade. Zdraviliškemu parku je bil leta 1936 dodan t.i. Sončni park. V obliki kroga v kvadratu ga je zasnovala Ilse Fischerauer, takratna priznana vrtna arhitektka. Park v Radencih je njen edini ohranjeni vrt na območju Slovenije. V Radenskem parku so se do sedaj ohranila le posamezna drevesa in nekaj najstarejših turističnih zgradb. V letu 1969 je bila urejena arhitektonska ploščad s stopnicami, ki je predstavljala vhod v sončni park. Na ploščad je bila postavljena znamenita vodna fontana s kipom Tri gracije, ki je delo priznanega kiparja Ferenca Kiralya iz Lendave. Spomenik so postavili v počastitev stote obletnice delovanja Radenske in drugega obiska Josipa Broza – Tita, predsednika države Jugoslavije v Radencih. Kip simbolično ponazarja tri najbolj pomembne vrelce radenske mineralne vode, gracija, kot boginja ljubezni iz rimske mitologije, pa predstavlja ljubkost in lepoto zdraviliškega kraja. Radenski zdraviliški park je naravovarstveno zavarovan kot spomenik oblikovne narave

Mesto Radlje ob Dravi, obdano s hribi Kozjaka in Pohorja, ima z nadmorsko višino 371 metrov izredno ugodno geografsko lego. Mesto, ki je bilo v uradnih zapisih prvič omenjeno pred več kot 850 leti, ima danes več kot 6200 prebivalcev. Na površini 94 km2 se zraven mestnega jedra razprostira še 13 naselij. Radlje ob Dravi obiskovalcu ponujajo široko paleto kulturnih, spomeniških in geografskih znamenitosti. Zanimiva je kulinarična ponudba, predvsem na turističnih kmetijah na Remšniku in Svetemu Antonu. V mestnem jedru in bližnji okolici so številne znamenitosti, kot so ženski dominikanski samostan, Marenberška graščina, Mestna hiša, cerkev sv. Mihaela, Rožni dvor, Kalvarija, dvorec Radlje, Stari grad, Stara pošta, Kopališka hiša in drugo. Dvorec Radlje se nahaja sredi čudovitega angleškega parka z vodnjakom in promenado na zahodnem delu mesta. Po propadu starega gradu okoli leta 1700 so ga prezidali iz nekdanje grajske pristave v Spodnji grad. Dvorec Radlje je enonadstropna zgradba, ki ima obliko črke L. Stavba je precej predelana, od nekdanje arhitekture so ohranjene le pritlične dvoriščne arkade na slopih v severnem traktu. Stropi dvorca Radlje imajo v nadstropju ravne strope, v pritličju pa so obokani. V notranjosti dvorca je znana slika Ugrabitev Evrope. V zgradbo dvorca so pred 2. svetovno vojno vzidali portal dominikanskega samostana z grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer in domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega. V lepem angleškem parku ob dvorcu so urejene sprehajalne poti s klopmi, zasajeno je cvetje, ogledamo pa si lahko tudi lesene skulpture. Pri dvorcu Radlje se začne in konča zanimiva gozdna in zgodovinska učna pot, ki vodi na stari grad. Dolga je tri kilometre in traja približno od 2 do 3 ure. Njen vrhunec predstavlja vzpon na stari grad, kjer se odpira prelep razgled na Radlje, Dravsko dolino in Pohorje. Med potjo lahko vidimo tudi nekatere kraške pojave, kot je huda luknja – jama, ki jo je izdolbla voda.

Grajski park se nahaja pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice. Je blizu edinega mestnega hotela v Radovljici, Grajskega dvora, ki je stvaritev znanega arhitekta Vurnika. V parku je zanimiv gabrov drevored. Grajski park je ostanek nekdanjega graščinskega baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Graščinski vrt je bil prvotno povezan z graščino v starem mestnem jedru. Najprej le z lesenim hodnikom, kasneje pa so zgradili nasip, ki je uporaben še danes. Meščani in okoličani so vrt imenovali Paradiž (limone, pomaranče). V parku lahko vidimo ostanke nekdanjega zidu, ki so ga obdajali in spomenik padlim v NOB. V vzhodnem delu parka je lipov nasad z obeliski.

Ribnica je zgodovinsko, kulturno, geografsko, upravno in gospodarsko središče občine Ribnica. Nahaja se sredi ravnine ribniškega polja, med grebenoma Velike in Male gore. Zaščitni znak Ribniške doline sta suhorobarstvo in lončarstvo, ki imata večstoletno tradicijo. Največje znamenitosti so Ribniški grad z muzejem, park kulturnikov, župnijska cerkev sv. Štefana, Miklova hiša, rojstna hiša Bojana Adamiča in drugo. Park kulturnikov se nahaja pri Ribniškem gradu. S parkom se je Ribnica zahvalila vsem, ki so pomembno prispevali k njenemu razvoju in napredku. Ustvarjalec in pobudnik za Park kulturnikov je bilo Turistično društvo Ribnica. Besedila v parku sta pripravila prof. Janez Debeljak in dr. Anton Slodnjak, načrt za spomenike in njihovo postavitev pa je naredil arhitekt Vlasto Kopač. V Parku kulturnikov je na različnih kamnitih obeležjih vklesanih okoli 70 imen, kot so Stanislav Škrabec, največji jezikoslovec slovenist v 19. stoletju, Jakob Petelin Gallus, svetovno znani glasbenik, Anton Debeljak, pesnik in prevajalec, Ivan Prijatelj, preroditelj slovenske kulturne zgodovine, Peter Kozler, prvi kartograf slovenskega ozemlja, Luka Knafelj, ribniški mecen in mnogi drugi.

Mesto stekla, vode in vina Rogaška Slatina se nahaja v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s sosednjo Republiko Hrvaško. Rogaška Slatina s svojo več stoletij dolgo turistično zgodovino in velikim obsegom turističnega prometa spada med najbolj pomembne in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Mestu je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Zdraviliški park predstavlja zeleno srce Rogaške Slatine. Je znamenitost, ki je skozi čas doživela veliko sprememb. Park so pričeli urejati v 19. stoletju. Osrednji del zdraviliškega parka je doživel največjo prenovo v drugi polovici 19. stoletja, ko so ga razdelili na štiri polja s čudovitimi cvetličnimi zasaditvami. Zdraviliški park je danes varovan zdraviliški kompleks Rogaške Slatine, ki ima zgodovinsko, kulturno in estetsko vrednost ter je razglašen za naselbinski spomenik. Park je bil v celoti prenovljen v letih 2010 in 2011. Posebnost parka je senčni drevored, ki ga sestavljajo beli javor in divji kostanj. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Skupaj predstavljata središče okoli katerega so razvrščeni vsi pomembni objekti, kot so hoteli, bazeni, apartmaji, pivnica, restavracije, lokali in ostalo. Zdraviliški park in promenada z lepo urejenimi drevoredi, rezanimi grmovnicami, zelenicami in cvetličnimi gredami, pomagata pri boljšemu počutju gostov, domačinov in drugih obiskovalcev.

V Seči pri Portorožu se nahaja Vrt kaktusov. Do njega lahko pridete po peš poti iz kampa Fiesa ali po glavni cesti iz Portoroža. Vrt kaktusov se nahaja ob cesti in do njega vas usmeri tabla na drevesu. Pred Vrtom kaktusov je urejeno parkirišče. Za vstopnino je bilo v času mojega obiska potrebno plačati en evro. Vrt kaktusov obsega večji pokriti prostor. V njem lahko vidite veliko vrst kaktusov in jih tudi kupite, če so vam všeč. Vrt kaktusov je v družinski lasti. Že več kot tri desetletja jih gojita gospa Magda in Rok Grašič. Gospa Magda je še posebej ponosna na ogromen kaktus, ki izvira iz leta 1955. Kaktusi so družina rastlin, ki je razširjena le v južni in severni Ameriki. V osrednji Aziji pa raste ena sama vrsta. Kaktusi se lahko pojavljajo v zelo različnih velikostih in oblikah, kar lahko vidite tudi v Vrtu kaktusov. Osnovne oblike so stebrasta, kroglasta in drevesasta. Kaktusi so večinoma razširjeni v polpuščavah. Kaktusi spadajo med večletne rastline in živijo od nekaj let do preko 300 let. Rastejo zelo počasi.

Rimske terme se nahajajo v naselju Rimske Toplice, ki so poznane kot star zdraviliški kraj. Rimski vrelci izvirajo iz razpok v slikovitih triadnih dolomitnih skalah. Za zdravilišče so zajeli dva močnejša vrelca, ki so ju poimenovali Amalijin vrelec in Rimski vrelec. Rimske terme so znane po medicinskih storitvah, wellness programih, poslovnemu turizmu, programih razvajanja, kulinaričnih doživetjih, organizaciji nepozabnih porok in ostalem. Namestitve so na voljo v luksuznem Hotelu Sofijin dvor, Hotelu Rimski dvor in Hotelu Zdraviliški dvor. Dolina term je obdana z gozdnatimi pobočji bližnjih hribov, ki kotlino varujejo pred vročino v poletnem času in pred vetrovi. Rimske terme so tako idealno izhodišče za daljše in krajše pohodniške izlete. Lep razgled na okolico nudijo bližnji hribi, kot so Kopitnik, Lisca, Šmohor in Mrzlica. Med lokalne kulturne znamenitosti spadata cerkev Lurške Matere Božje in Aškerčeva domačija, ki leži na Senožetih. Med izletniške točke se uvrščajo tudi Celje, Laško in Sevnica, ki jih odlikuje bogata in pestra zgodovina. V okviru Rimskih term se nahaja Zdraviliški park, ki spada med najbolj zanimive parke v Sloveniji. V njem uspeva orjaško staro drevje, ki izvira iz vseh koncev sveta. Med njimi so orjaški tulipanovci, španska, kavkašna in koloradska jelka, sivi in črn oreh, tise, ciprese, kanadska čuga, sekvoje ali mamutovo drevo in druga. Orjaške sekvoje so bile posajene že leta 1879 v čast angleški princesi in pruski prestonaslednici Viktoriji. Po njej je bila poimenovana tudi pot – Viktorijina promenada, ki so jo v kasnejšem času preimenovali v Rusko stezo. Številne druge tuje in domače vrste dreves so posadili gostje v zahvalo za povrnjeno zdravje.

Mestni park pri Starem gradu je bil temeljito obnovljen v letu 2010. Iz ohranjenih kart parka, ki izhajajo iz začetka 19. stoletja, so sklepali, da park osnovno ni imel reprezentančne funkcije, temveč je zadovoljeval gospodarske potrebe. V načrtih iz leta 1824 so vidne površine gospodarskega vrta ter travniki in njive. Danes imata tako graščina kot tudi mestni park povsem drugačno funkcijo. Mestni park je postal javna površina, ki služi prehajanju meščanov, sprehajanju ter zadrževanju različnih starostnih skupin. Dobil je tudi razsvetljavo – svetilke v nizkih stebričkih, ki imajo svetlobo usmerjeno v tla, s čimer se je povečala reprezentativnost parka. V parku so ohranili obstoječa drevesa, na novo pa so zasadili sedem dreves, plezalke, trajnice in živico. Mestni park pri Starem gradu je ohranil zgodovinske elemente, hkrati pa vnaša možnosti za izvedbo različnih programov, kot so manjše prireditve, taborniški programi in drugo. Poleg graščine Stari grad so v Sežani še naslednje večje znamenitosti: župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, Botanični park, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani se je rodil znani slovenski pesnik Srečko Kosovel in sodobno zasnovani kulturni dom so poimenovali po njem. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja.

Skoraj vsak pomembnejši in večji kraj je imel nekdaj točno določene dneve v letu za sejem, ki je bil priložnost za dodatni zaslužek in tako je bilo tudi v Sežani. V glavnem so prodajali živino, pa tudi sejemsko kramo in robo. Ob teh dnevih so odlično zaslužile tudi številne sežanske gostilne. Za Sežano so bili znani konjski sejmi. Konje so pripeljali iz Bosne in Hrvaške ter celo iz Madžarske ter jih nato prodajali Italijanom. Prostor za sejme je bil na Lužešču, kjer se danes nahaja spominski park pred zgradbo sodišča. V parku je sedaj majhen spomenik padlim in kip narodnega heroja Alberta Grudna. Na tem predelu je bil včasih kal, kje so se lahko napajale živali. Ko so leta 1892 zraven kala sezidali zgradbo sodišča, so sejmišče prestavili ob vznožje Tabora za cerkev. Še danes se to območje imenuje Sejmišče. Urejeni so bili privezi za živino v senci kostanjev in lip. V kasnejšem času je bil tukaj prostor, kjer so mlatili žito z mlatilnico. Nekdaj je bilo Lužeče rezervirano območje za sejme s prašiči in govedom, medtem ko je bil prostor za cerkvijo rezerviran za konje. Sejmišče je kasneje postalo sejmiški prostor tako za prodajo goveda kot tudi drugih živali, prodajali pa so tudi poljedelsko orodje in suho robo. V času med obema vojnama so pod oblastjo Italijanov na semanji dan postavljali stojnice ob robu glavne ceste Ljubljana – Trst. Pred leti so v Sežani ponovno obudili tradicijo semanjih dni na Sejmišču. Semenj je ponavadi vsakega 21. v mesecu.

Začetki Sežanskega botaničnega vrta segajo v leto 1848, ko je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta od domačinov kupila posest ter na njej sezidala vilo Mirasasso. Družina je z leti dokupovala zemljo in park, ki ga zasadili okoli vile, se je širil in rastel, ker so ga neprestano zasajevali z različnimi semeni in sadikami. Te so prinašali takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere in mornarji. Rastlinjak v Sežanskem botaničnem vrtu je bil dograjen leta 1890 in predstavlja manjšo verzijo schönbrunskega rastlinjaka pri Dunaju. Družina Scaramanga je bila lastnica botaničnega parka do nacionalizacije leta 1948. Z izgradjo železniške proge Sežana – Nova Gorica v letu 1949 se je park razdelil in se zmanjšal za tretjino. Leta 1950 je bila izdana odločba o zavarovanju cvetličnega in drevesnega parka s strani takratnega Ministrstva za znanost in kulturo. Danes botanični park upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana. V Sežanskem botaničnem parku je več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic in 198 lesnatih vrst. Park se s tem uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V botaničnem parku si lahko ogledamo lesnate rastline iz različnih predelov sveta. Med najpomembnejšimi drevesi so Kavovec, Sinja libanonska cedra, Bornmullerjeva jelka in druge. Voden ogled botaničnega parka vključuje tudi ogled multivizije o parku v multimedijskem prostoru, razstavo Drevesa Krasa, Geološke zbirke, Dendrološke zbirke, ogled fotografske razstave parka iz časa družine Scaramanga, rastlin parka, arheološke zbirke, zbirke Minerali v slovenskih kraških jamah ter zbirke Dinozavri s Kozine.

Škofjeloški grad se ponosno dviguje nad mestom in je viden že od daleč. Zasnove gradu segajo v začetek 13. stoletja, ko so ga zgradili Freisinški škofje. Zgradba slogovno ni enotna, ker so jo spreminjali, prenavljali in dozidavali skozi različna obdobja v zgodovini. Škofjeloški grad so v muzej preuredili leta 1959. Loški muzej varuje kulturno in naravno dediščino škofjeloškega območja. Muzej na prostem se nahaja v neposredni bližini gradu in je bil postavljen leta 1962. V njem se nahaja paviljon, lapidarij, mlin, sadni drevored, vrt, zeliščni vrt, Škoparjeva hiša, kozolec, vodnjak, lipa, posajena 2009 ob 70. obletnici Loškega muzeja, letno gledališče, lipov drevored, jablana vrste korbinian in drugo. V bližini pavilijona je razgledna točka, kjer se odpira čudovit razgled na Škofjo Loko in okolico. Škoparjevo hišo so prinesli iz Puštala, prav tako tudi druge objekte. Hiša je nastala v 16. stoletju in spada v tip hiše s črno kuhinjo. Prikazuje bivalno kulturo malih kmetov in kajžarjev širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Največjo obnovo je Škoparjeva hiša doživela v letu 1906, ko je bilo obnovljeno ognjišče in postavljen dimnik. Takrat so dogradili tudi pod (prostor za mlatev ter shranjevanje sena, slame, orodja in voz, skedenj) in hlev.

Škofja Loka je slikovito srednjeveško mesto in središče istoimenske občine. Razprostira se ob sotočju rek Selške Sore in Poljanske Sore, na prehodu iz Sorškega polja v Polhograjsko in Škofjeloško hribovje. Škofjo Loko so leta 973 ustanovili freisinški škofje. Posebnost kraja je, da ima najbolje ohranjeno staro mestno jedro z gradom v Sloveniji. Slikovit pogled na staro mesto se obiskovalcu odpre že od daleč, še bolj zanimiva pa je njegova notranjost z ozkimi ulicami, dvema trgoma in lepo razčlenjenimi hišnimi pročelji. Skozi stoletja se je ohranil velik del nekdanjega mestnega obzidja in mnoge zgodovinske zgradbe, med katerimi najbolj izstopajo Rotovž, stara mestna kašča iz leta 1513, Homanova hiša iz začetka 16. stoletja s poslikano fasado, župna cerkev sv. Jakoba, Špitalska cerkev na Spodnjem trgu, Uršulinska cerkev, Kapucinski ali Kamniti most iz 14. stoletja ter mogočni škofjeloški grad. Sredi mestnega trga stoji baročno Marijino znamenje, ki so ga leta 1751 meščani postavili v zahvalo, ker je bila Škofja Loka obvarovana pred kugo. Močno utrjeni grad v Loki se v pisnih virih omenja že leta 1202. V 14. stoletju so v zgodovinskih virih omenjeni že razni prostori v gradu: obednica, kapela, škofova soba in drugo. Leta 1511 je grad hudo poškodoval močan potres. Takrat ga je dal škof Filip na novo sezidati. Škofjeloški grad je od leta 1526 do konca prejšnjega stoletja ostal večinoma nespremenjen, takrat so porušili visok štirioglat stolp, ki je stal sredi grajskega dvorišča. Tik nad gradom je grič Krancelj in razvaline Zgornjega stolpa. Grajski vrt je ograjen z ohranjenim grajskim obzidjem. Mali grajski vrt je najlepši v spomladanskem času, ko cvetijo različne raznobarvne cvetlice in uspeva zeliščni vrt. Vrt se razprostira v bližini kavarne ob vhodu v grad.

Grajski park v Slovenski Bistrici se nahaja nasproti gradu, v neposredni bližini centra mesta. Park je priljubljena sprehajalna točka domačinov in naključnih obiskovalcev, sploh v poletnem času, ko drevesa nudijo prijetno senco. Park so po francoskem vzorcu vrtnega oblikovanja posadili prvotni lastniki gradu grofje Vettri, olepšali in izboljšali pa so ga naslednji lastniki Wildensteini ob koncu 17. stoletja. Park je v širino meril 85 metrov, po dolžini pa nad 500 metrov. Danes je ohranjena le še četrtina parka. V zadnjih letih je bil park skupaj z obzidjem temeljito obnovljen. Največja znamenitost parka je gabrov drevored. V bližini parka se poleg gradu nahajajo še športna dvorana, zdravstveni dom in osnovna šola.

V Šmarjah pri Jelšah se malce izven središča naselja nahaja dvorec Jelše, ki predstavlja pomembno krajevno kulturno znamenitost. Stavba se v pisnih virih prvič omenja leta 1424 pod imenom Erlach, čeprav naj bi bil po starejših virih zgrajen že v visokem srednjem veku. Dvorec so okoli leta 1721 temeljito prenovili in v tistem času so zraven njega uredili tudi baroči park. Vzhodno in zahodno v osi Jelšingrada sta bila dva križno zasnovana vrtova, ki sta imela osrednji krožni razširitvi. Notranja simetrija in osna postavitev pričata o baročnem slogu. V zahodnem vrtu, ki je imel enostaven rastlinski vzorec, so postavili kamnite alegorične figure štirih letnih časov. Na okoliških travnikih so iz Franciscejskega katastra iz leta 1825 razvidna mnoga listnata drevesa, nekaj iglavcev in jagnedi. Listnata drevesa tvorijo pravilne ravne linije, medtem ko iglavci in jagnedi jugovzhodno od gradu tvorijo rondo, ki predstavlja začetek kasnejšega parka, ki so ga tvorila različna tuja drevesa. Do dvorca vodi pot, ki jo spremlja delno ohranjen dvojni drevored divjih kostanjev in jagnedi. V 60. letih 19. stoletja, ko je bil dvorec v lasti baronov Godell – Lannoy, so vzhodni geometrijski vrt spremenili v ureditev po vzoru angleškega cvetličnega vrta. Le-ta je obsegal skupine eksotičnih grmovnic in organsko speljane poti. V tem obdobju je bil park poznan po bujnem in gostem drevesnem rastju, ki so ga tvorila večinoma eksotična drevesa. Danes grajski park Jelšingrad kljub propadanju in nerednemu vzdrževanju zaznamujejo nekatera lepa in celo redka eksotična drevesa. V parku lahko vidimo veličastne primere hrastov dobov, tulipanovec, praprotnolistno bukev, ginkovec, rdečelistno bukev, različne vrste lip, kanadsko čugo, nekaj platan, različne vrste lip in druge. Kamnite skulpture, ki predstavljajo letne čase, so restavrirali in postavili v avlo Kulturnega doma Šmarje.

Šmarješke Toplice so manjše naselje na Dolenjskem, ki predstavljajo središče občine Šmarješke Toplice. Kraj je poznan predvsem po zdravilišču Terme Šmarješke Toplice, ki je od Novega Mesta oddaljen okoli 12 kilometrov. Zdravilišče se nahaja sredi smrekovih in bukovih gozdov ter travnikov, blagodejnost klime pa še dopolnjujeta zdravilne učinke vrelca, ki ima 34 stopinj Celzija ter je oplemeniten z magnezijem, kalijem, kalcijem in ogljikovim dioksidom. Sodobno termalno zdravilišče je znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in ponudbi najbolj sodobnih storitev medico wellnessa. Nastanitve so na voljo v treh vrhunsko opremljenih hotelih kategorije štirih zvezdic, ki jih obdaja obsežen zdraviliški park. V termalnem parku, ki se razprostira na okoli treh hektarjih, prebiva več vrst ptic in uspeva okoli devetdeset grmovnih in drevesnih vrst. Zanimiva botanična pot v parku vodi do jezerca, ki ga napaja izvir tople vode. V jezercu že vrsto let uspeva zelo redka rastlinska vrsta – rdeči ali indijski lotos, ki je simbol za duhovno rast človeka. Ta rod lotosov, ki je v obdobju terciarja uspeval po vsem svetu, ima sedaj naravna rastišča le še v določenih predelih Avstralije in Azije. Posebnost šmarješke okolice so tudi urejene poti za nordijsko hojo, ki privabljajo številne pohodnike. V zelenem okolju v neposredni bližini hotelov se nahaja športni park, ki ima na voljo teniška igrišča, košarkarsko in nogometno igrišče, mini golf, balinišče in peščeno igrišče za odbojko. S cerkvicami in zidanicami posejani dolenjski griči pa vabijo na sprehode in kolesarjenje. V Termah Šmarješke Toplice za goste pripravljajo pestre animacijske programe s klavirskimi večeri, plesi z živo glasbo, športnimi popoldnevi, nastopi folklornih skupin in drugo.

Šoštanj je mesto ob reki Paki, ki se nahaja pod razvalinami nekdaj mogočnega Pustega gradu. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1199, tržne pravice pa je dobil leta 1348. Mesto je postal leta 1911. V Šoštanju se nahaja največja termoelektrarna v Sloveniji, ki je vidna že od daleč. Celotno območje med Velenjem in Šoštanjem je bogato z nahajališči premoga, ki ga kopljejo še danes. Na vzhodnem robu mesta se razprostira Družmirsko jezero, ki je z okoli 65 metri najglobje jezero v Sloveniji. Največje znamenitosti so Pusti grad ali Grad Šoštanj, Kulturni dom, graščina Turn, vila Široko, Kajuhov dom, Kajuhov park, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. V Kajuhovem parku si lahko ogledamo spomenik pesnika, narodnega heroja in prevajalca Karla Destovnika Kajuha (1922-1944), ki je delo Marjana Keršiča ter spomenik braniteljem slovenske samostojnosti 1991. Stavba nekdanjega hotela Kajuhov dom in rojstna hiša Karla Destovnika Kajuha je bila zgrajena v neorenesančnem slogu v 19. stoletju. Na zgradbi lahko vidimo spominsko ploščo, ki je bila vzidana v pesnikov spomin. Relief na plošči je delo znanega kiparja Ivana Napotnika. Pri parku je manjši most, ki vodi v središče mesta.

Štanjel je slikovito naselje na prisojnem pobočju griča Turn na severnem robu Krasa. Je eno najstarejših naselij na Krasu. Dolnja vas je novejši del naselja, ki se je gručasto razporedil ob cesti. Gornja vas na gričku je strnjeno in terasasto pozidana ter grajena iz domačega kamna. Obdana je z obzidjem, ki ji daje izredno podobo srednjeveškega mesteca. V Štanjelu so največje znamenitosti grad Štanjel z galerijo slikarja Lojzeta Spacala, ledenica ali gledanica, ki je najvišja točka na griču Turn, poznogotska cerkev sv. Danijela, ki ima značilen limonasti zvonik iz leta 1609, Kobdiljski stolp z galerijo, Kraška hiša, ki je najstarejša zgradba, Ferrarijev vrt ali vrtni park v Štanjelu, Fabianijeva pot in Avstro-ogrsko pokopališče, ki se nahaja v spodnjem delu vasice. Fabianijeva pot je daljša urejena krožna pešpot, ki poteka med Štanjelom in Kobdiljem. Ferrarijev vrt je kulturni spomenik državnega pomena. Obsežen park se nahaja pod obrambnim zidom naselja. Slikoviti vrt je priljubljeno prizorišče številnih poročnih slovesnosti. Park je uredil arhitekt Maks Fabiani (1865-1962), domačin iz bližnjega Kobdilja, v času županovanja med obema vojnama. S sistemom podzemnih kanalov in zbiralnikov je v terasasto zasnovo vključil oskrbo parka z vodo za zalivanje in okras z vodnim zrcalom in vodometom. Poleg tega je Fabiani dodal še otoček sredi bazena z beneškmi mostičkom in razgledišče s senčnico. Skrbno so urejene obhodne poti ter zasajena sadna drevesa in drevoredi. Ferrarijev vrt je edini večji parkovni kompleks iz prve polovice 20. stoletja na območju Krasa in Slovenije. Celoto enovito povezuje obhodna pot, ki vodi okoli Štanjela.

Dobrna je naselje, ki je najbolj znano po Termah Dobrna. Prva zdraviliška stavba je bila postavljena leta 1624 – Zdraviliški dom. V termah imajo 200 letni zdraviliški park, urejene sprehajalne poti, športni park za ljubitelje rekreacije, pohodniške poti v bližnji okolici, kolesarske poti in drugo. Urejanje parka se je začelo približno v letu 1820, ko je bila narejena kostanjeva aleja, ki je povezala Zdraviliški dom z naseljem. V letih 1847 in 1848 so nad zdraviliškim potokom v gozdu uredili množico poti z manjšimi in večjimi rondoji. V 70 ih letih so se raznim drevesnim nasadom pridružili še cvetlični parterji. V parku lahko vidimo divji kostanj, beli topol, srebrno smreko, tiso, brezo, pacipreso, jesenolistni javor in drugo. Zanimivi so predvsem beli topol blizu Zdraviliškega doma, platana ob hotelu Park in pacipresa sredi parka. Otroci se lahko igrajo na urejenem otroškem igrišču. V neposredni bližini Zdraviliškega parka je šporni park, ki zajema kegljišče, balinišče, tenis igrišča na peščeni podlagi, trim stezo, vrtni šah in izposojo koles.

Terme Topolšica se nahajajo ob potoku Toplica v Šaleški dolini (Velenjska kotlina). V termah so gostom na voljo različne nastanitve kapacitete za vse okuse in želje. Hotel Vesna je srce zdravilišča, kjer dnevno potekajo različne prireditve, zabavni popoldnevi in kulturna večerna dogajanja. V neposredni bližini hotela je Wellness center Zala, ki gostom nudi novo dimenzijo sprostitve. Je sodoben center zdravja, miru in nepozabnih doživetij. Terme Topolšica so tudi prvovrstno zdravilišče, kjer zdravijo bolezni dihal, obolenja hrbtenice in sklepov, revmatizmov, lažja kronična obolenja srca in ožilja ter premagovanje stresa. Zdraviliški park se nahaja ob hotelu Vesna in je idealen za sprostitev in uživanje v lepem naravnem okolju. V parku so igrala za najmlajše. Ogledamo si lahko tudi Spominsko sobo nemške kapitulacije, ki se nahaja v stavbi v posebnem prostoru za stekleno steno. Vidimo lahko rekonstrukcijo podpisa kapitulacije, ki je pomenila enega izmed najbolj pomembnih dogodkov v času 2. svetovne vojne na območju Slovenije. V neposredni bližini spominske sobe se nahajajo prostori Lončarstva Baloh, ki izdelujejo in prodajajo unikatne keramične izdelke.

Trbovlje so razpotegnjeno mesto, ki se nahajajo v ozki dolini Trboveljščice. So občinsko središče, ki imajo hkrati največ ustanov in funkcij središča regije. Staro mesto jedro se nahaja v zoženi dolini, na današnjem Trgu Franca Fakina. Intenzivno naseljevanje ob spodnjem toku Trboveljščice se je začelo šele z začetkom rudarjenja oziroma z njegovim razmahom po izgradnji južne železnice. Z napredovanjem rudarskih del so začeli izginjati nekdanji zaselki, kot so Limbarje, Dobrna, Lakonca in drugi. Med Obrtniško cesto in glavno prometnico se razteza mestni park. Na robu parka so športna igrišča, na predelu nekdanjega pokopališča pa se nadaljuje v zelenico, ki je prepredena s sprehajalnimi potmi. V mestnem parku so uredili amfiteatralno oblikovan prireditveni prostor, kjer v toplih poletnih mesecih potekajo mnoge prireditve na prostem. Središče parka krasi zanimiva sončna ura – kamnita plastika, ki je delo Bojana Frantarja.

Trebnje so naselje, ki se razprostira v dolini reke Temenice na Dolenjskem. Kraj predstavlja središče občine Trebnje. Leži ob glavni cesti Ljubljana – Novo mesto in ob železnici. Staro jedro Trebnjega se nahaja na levem bregu Temenice in je malce dvignjeno, novejše območje pa leži severno od železniške proge in stare ceste, ki gre proti Novemu mestu. V času Rimljanov je bila tukaj naselbina, ki se je imenovala Praetorium Latobicorum. Trg se v pisnih virih omenja leta 1351. Navkljub dobri legi ob križišču cest se naselje ni razmahnilo in je vse do konca druge svetovne vojne ostalo le majhno gospodarsko središče kmetijske okolice. Po vojni sta se razvili kovinska in lesna industrija. V starem jedru se nahaja župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, pred njo pa stoji spomenik Frideriku Baragi, ki ji bil misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Poznogotska cerkev je triladijska in pri vhodu vanjo je vzidan rimski nagrobnik. V parku, ki je pod cerkvijo, je pred Domom samorastnikov zanimiva zbirka različnih kipov kiparjev samoukov. Mestni park se nahaja v starem jedru Trebnjega, ob občinski stavbi. V parku je tudi spomenik NOB, katerega avtor je Boris Gaberščik. Zanimiv je tudi zid, ki ima slovenski grb. Mestni park je lepo urejen, ima klopce, kjer lahko posedimo in v poletnem času uživamo v senci dreves. Trebnje so znane po mnogih znanih ljudeh, ki so se tukaj rodili. Med njimi so Viljem Ogrinc, Ema Peče, France Tomšič, Ivo Tavčar in mnogi drugi.

Velenje se razprostira na jugovzhodnem robu Šaleške doline, ki je dobila ime po danes razvaljenem gradu Šalek. Poleg Nove Gorice je največje po drugi svetovni vojni sezidano naselje v Sloveniji. V mestu najbolj izstopa mogočen Velenjski grad na kopasti vzpetini. Velenje se v pisnih virih prvič omenja leta 1250. Ustanovili so ga grofje Vovbrški. Velenje sestavlja troje mestnih območij, ki so Staro Velenje, Novo Velenje in Stara vas ter nekaj predmestij. Osrednji del moderno zasnovanega naselja z obsežnimi zelenimi površinami so slovesno odprli leta 1959. Okoli središčnega trga so postavili kulturni dom, občinsko stavbo, hotel, upravo rudnika, trgovine in drugo infrastrukturo. Urbanistični načrt je posegel v širše območje, na predel Šaleka, Velenjskega jezera in gradu Velenje. Sezidali so hiše in stolpnice ter uredili dve športni dvorani, parke, stadion in površine za rekreacijo ter prenovili Staro Velenje. V Velenju deluje Kulturni center Ivan Napotnik, v okviru katerega so Galerija Ivan Napotnik, Dom Kulture, muzej in knjižnica na Velenjskem gradu. Ob Velenjskem gradu se nahaja smučarska skakalnica. Sončni park se nahaja na zgornjem platoju mesta in je nastal v času intenzivnega razvoja naselja. Je klasičen angleški park, ki je opremljen redkimi drevesi, modernimi oblikovnimi elementi in drugim, kar naj bi prebivalce privabljalo k obisku. Vseboval je umetno jezerce, paviljon za godbenike s ploščadjo, labirint z modernim aluminijastim kipom in sodobno kotalkališče. Sončni park je tekom let zaradi problemov z vzdrževanjem postopoma propadal in sčasoma so izginjale njegove prvotne vsebine.

Velika Polana je zanimivo naselje, ki spada v občino Velika Polana. Občino sestavljajo naslednja naselja, ki so Brezovica, Mala Polana in Velika Polana. Velika Polana in Mala Polana sta bili leta 1999 razglašeni za Evropsko vas štorkelj, saj imata največ zasedenih gnezd z belimi štorkljami na območju Slovenije. Park Dežela štorkelj obiskovalcem predstavi štorklje in druge znamenitosti Občine Velika Polana, ki so domačija pisatelja Miška Kranjca, Sabolova domačija, Copekov mlin, Polanski log, spominska soba Štefana Hozjana, cerkev Srca Jezusovega – Halasova romarska pot, kapela Karmelske matere božje in kapela sv. Jožefa delavca. Vsa gnezda štorkelj se nahajajo na električnih drogovih po Mali in Veliki Polani, saj so vajene človeške družbe. Štorklje priletijo v mesecu marcu, v tople kraje pa odletijo v prvi polovici avgusta. Bela štorklja je razširjena v Evropi, Severni Afriki in Mali Aziji (Turčija). Njen življenjski prostor so močvirni travniki in poplavna območja potokov ter rek, kjer lahko najdejo dovolj hrane v času gnezdenja. Značilno za bele štorklje je bivanje v bližini ljudi. Njena prebivališča so odvisna od nege človeka. Namen projekta Dežela štorkelj Destinacija Natura 2000 je prispevati k turističnemu razvoju občine Velika Polana z izkoriščanjem biotske pestrosti območja in naravnih danosti.

Velike Lašče so gručasto naselje, ki leži sredi hribovite kraške pokrajine. V pisnih virih je bilo naselje prvič kot vas Lašče omenjeno leta 1145. Vas je bila večkrat močno prizadeta zaradi turških vpadov. Velike Lašče so bile pomembno in znano prevozniško postajališče, dokler ni bila leta 1893 zgrajena železniška proga iz Ljubljane v Kočevje. Velike Lašče so postale znane predvsem po znamenitih možeh Primožu Trubarju, Franu Levstiku, Josipu Stritarju in Jožetu Javorščku. Večje znamenitosti v naselju so župnijska cerkev Marijinega rojstva, Levstikov dom, spomenik Frana Levstika, pisatelja in literarnega kritika, Trubarjev park in drugo. Trubarjev park je Občina Velike Lašče postavila leta 2008 ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva. V parku si lahko ogledamo spomenik Primožu Trubarju (1508-1586) in spominska obeležja znanih Slovencev. Trubar je bil protestantski reformator, prevajalec ter začetnik in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. Izdal je prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik.

Vila Vipolže je najlepša renesančna vila v Sloveniji, ki se nahaja v prelepem okolju Goriških Brd. Leži sredi gričev Brd, v vasi Vipolže, v neposredni bližini Nove Gorice in sosednje Italije. Vila odseva zgodovino življenja na stiku treh kultur in svetov. Vila je bila najprej lovski dvorec goriških grofov, ki je dolgo časa služil kot poletna rezidenca. Njegovi kasnejši lastniki so bili plemiči znanih rodbin Herberstein, Della Torre, Attems in nazadnje Teuffenbach. V prvi polovici 17. stoletja so Benečani dvorec spremenili v renesančno vilo pravokotne oblike, z dvema prislonjenima oglatima stolpičema in z beneškim okrasjem. Lastniki so ga uporabljali za rezidenco v poletnem času s prelepim parkom, ki ga je olepšal baročni vodnjak. Pred vilo Vipolže se še danes vzpenjajo večstoletne, najstarejše rastoče ciprese v Sloveniji. Posebnost orjaških cipres je, da naj bi bile med najstarejšimi v Evropi. Izvirale naj bi iz 12. stoletja in predstavljajo edinstven primer na območju Slovenije in širši okolici. Poleg starih cipres v parku uspeva tudi trta Žametna črnina ali modra kavčina. Je rdeča sorta vinske trte in istoimensko vino. Predstavlja avtohtono slovensko vrsto. Je najstarejša trta na svetu in je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov. V parku so postavljene klopi za uživanje v lepem okolju, parkirišče za kolesa in informativna tabla, kjer obiskovalci lahko vidijo najpomembnejše turistične zanimivosti Brd. Na razpolago je tudi obsežno zgornje in spodnje parkirišče, ki je takoj ob Vili Vipolže.

Vipava je zanimivo manjše mesto, ki leži v zgornjem delu Vipavske doline. Obdaja jo razgiban svet Vipavskih brd, ki nudi odlične pogoje za uspevanje vinske trte. Kraj ima lepo staro mestno jedro, kjer so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor in drugo. Lanthierijev grad je bil zgrajen leta 1669 in je primer beneške arhitekture. Njegovi prvi lastniki so bili Lanthieriji, ki so prej bivali v gradu Tabor. Lanthieriji so dvorec leta 1762 temeljito prenovili in mu dali današnjo baročno podobo. Osrednji del stavbe z glavnim vhodom so poudarili s kamnitim portalom, nad katerim je balkon z balustrno ograjo. Poleg gradu so lastniki začeli prenavljati tudi okolico. Pred zgradbo so naredili podolgovat park z vodometom. Vhodna vrata v grajski park so bila sestavljena iz štirih železokovanih kril in obrnjena proti portalu graščine. Sedaj so obnovljena in see nahajajo na istem mestu. Ob vhodu sta bila včasih dva kamnita leva na podstavkih, ki sta varovala vhod v park. V grajskem parku so bili ob stezah postavljeni kamniti kipi dečkov, ki so med zelenjem in drevjem še dodatno polepšali park. Dečki v rokah držijo pridelke, živali in razne predmete. Predstavljajo značilne stvari, ki so jih imeli v tem času in vsakodnevna opravila. Grajski park je bil nekdaj obdan z železno mrežo in zidom. Zraven parka so bili grajski hlevi, ki so bili porušeni leta 1935 in takrat je nastal Glavni trg. Kipe dečkov so po drugi svetovni vojni postavili ob rob trga. Vipavski kraj je danes čudoviti kraj za oddih in sprostitev.

Zagorje ob Savi je razpotegnjeno mesto, ki ima zelo bogato kulturno zgodovino. V mestnem parku dr. Janeza Drnovška se nahaja bronasti doprsni kip nekdanjega predsednika države in vlade Janeza Drnovška (1950 – 2008), ki je delo kiparja Mirsada Begića, pomnik 15. poldnevniku, ki teče skozi Zagorje ter skulptura Prelom tisočletja, ki je delo kiparja Matjaža Počivavška. Pri križišču na začetku parka se je z ureditvijo tržnice Pod uro razvilo družabno središče Zagorja ob Savi. Poleg same tržnice je več gostinskih in turističnih lokalov, pred njo pa ploščad z vodometom, ki ga krasi povečana fibula, ki je eden mestnih simbolov. Okras predstavlja povečano sponko iz halštatskega obdobja, ki so jo v mestu našli konec 19. stoletja. Pri poštni stavbi stoji še kip Ojdipove matere Jokaste, ki jo je izdelal kipar Stojan Batič. Družabno središče se od tukaj nadaljuje do območja krožišča, na drugi strani parka, kjer so med drugimi zgradbami tudi galerija Medija, Delavski dom, zdravstveni dom, občinska stavba in bowling center Planet 300. Zagorje ob Savi je poznano po zagorski noči, ki je sveženj prireditev ob občinskem prazniku, ki je 9. avgusta. Takrat se v mesecu dni zvrstijo kulturne prireditve, športna tekmovanja in družabni dogodki, ki svoj vrh dosežejo z zagorsko nočjo.

Žalec se nahaja v slikoviti Savinjski dolini. Je gospodarsko in upravno središče občine Žalec ter kraj z živahnim utripom. V pisnih virih se prvič omenja leta 1182, mesto pa je postalo leta 1964. Je središče slovenskega hmeljarstva že vse od konca 19. stoletja. Mesto ima veliko zanimivosti, kot so Savinova hiša iz leta 1669, Zotlova kovačija iz prve polovice 16. stoletja, Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, Gasilski muzej v centru mesta, cerkev sv. Nikolaja, obrambni stolp z vinskim Keudrom, spomenik slovenskemu hmeljarstvu, spomenik žrtvam NOB, Kulturni dom in drugo. Dvorec Novo Celje spade med najbolj pomembne spomenike profane baročne arhitekture v Sloveniji. Ob obrambnem stolpu in cerkvi se razprostira zeliščni park, kjer so posajene znane rastline, ki so jih Slovenci uporabljali že od nekdaj. V bližini Žalca se nahaja Bio park Nivo, kjer se obiskovalci lahko sprehodijo po energijskih poljih in vrelcih z blagodejnimi učinki na počutje duha in telesa. Južno od Žalca pa je tik ob reki Savinji ribnik Vrbje, okoli katerega je speljana 3 kilometre dolga ekološka učna pot. Mestni park se nahaja v bližini cerkve svetega Nikolaja. Na stebru s spominsko ploščo lahko vidimo napis, da so park zgradili delovni ljudje in občani s prostovoljnim delom ob 800-letnici Žalca v maju 1982. Park je lepo urejen in nudi prijetno senco v vročih poletnih dneh. V njem so razpeljane sprehajalne poti in postavljeni klopi.

Zreče ležijo pod obronki Pohorja v Dravinjski dolini. Mlado slovensko mesto odlikuje uspešno gospodarstvo in razvoj turistične dejavnosti, katera glavna nosilca sta v širšem območju termalno zdravišče Terme Zreče ter klimatsko zdravilišče in športni center Rogla. Kot enotno naselje so se Zreče razvile šele v zadnjih dvajsetih letih iz Dobrave ter vasi Zgornje in Spodnje Zreče. Mesto so postale leta 1987 in predstavljajo sedež občine Zreče, ki zajema šest krajevnih skupnosti, ki so Stranice, Zreče, Skomarje, Gorenje, Dobrovlje in Resnik. Prvi sledovi naselitve segajo v obdobje mlajše kamene dobe, kar dokazujejo mnoge arheološke najdbe na Gračiču in na Brinjevi gori. Prvi pisni viri obstajajo šele iz konca 10. stoletja. Od gradov je bil nekdaj najbolj pomemben Zreški grad Freudenberg, ki se je nahajal na hribu pod Brinjevo goro. Turizem je v zadnjih desetletjih ena od najbolj pomembnih panog v občini Zreče, saj sta se razvila termalno zdravilišče Terme Zreče in Klimatsko-turistični center Rogla. Zreče imajo tudi bogato kulturno dediščino in zaradi tega so uredili veliko muzejskih zbirk. Park Terme se razprostira tik ob Termah Zreče in obsega lepo urejene sprehajalne poti, ki ležijo deloma v senci dreves. V parku so informativne table, ki usmerjajo na trim stezo, na pot ob Zreškem jezeru, v Dom škratca Pokca ter v namestitvene objekte Vile Terme Zreče. V parku stoji tudi paviljon, kjer potekajo romantični poročni obredi. Vile Terme Zreče obdaja gozd, ki nudi prijetno senco v vročih poletnih dneh. V neposredni bližini se nahaja Zreško jezero, ki so ga naredili leta 2000 z namenom, da bi povečali turistično ponudbo naselja. Okoli jezera poteka lepo urejena sprehajalna pot.

Žužemberk predstavlja največje mesto in središče Suhe krajine. Nahaja se na severozahodnem delu Dolenjske. V Suhi krajini izvira in teče slikovita reka Krka, ki je največja reka na Dolenjskem. Njena posebnost so lehnjakovi pragovi. Spominski park znanih Suhokranjcev je bil slovesno odprt 10. julija leta 2015, v okviru občinskega praznika. Že leta 2014 je nastala pobuda za nastajajoči spominski park in nadaljna prizadevanja za ohranitev spomina na znane osebnosti iz tega območja. Park je posvečen različnim osebnostim, med katerimi je največ duhovnikov in profesorjev, poleg njih so tudi pisatelji, filmska igralka, politiki, slikarji in pilot. Le-ti so delovali kot veliki rodoljubi, stalno so si prizadevali k ohranitvi in razvoju Suhe krajine. Spominski park znanih Suhokranjcev se nahaja na trgu v samem središču Žužemberka. Na zelenici ob paviljonu so postavljena spominska obeležja, in sicer kamnit steber s ploščo, na kateri so zapisani vsi odkriti znani Suhokranjci ter dva spomenika, ki sta sestavljena iz treh kamnitih stebrov. Na stebrih so nameščeni bronasti reliefi najbolj zaslužnih Suhokranjcev. Novembra 2015 je Spominski park znanih Suhokranjcev postal bogatejši za tri bronaste reliefe, na katerih so upodobljeni portreti kneza Janeza Vajkarda Auersperga, dr. Frana Bradača in dr. Janeza Gnidovca. Poleg njih lahko vidimo še portrete Tomaža Humarja, dr. Antona Kuhelja, Lada Ambrožiča, dr. Janeza Gnidovca, dr. Frana Bradača in druge. Odkriti so bili v sklopu dneva spomina na znane Suhokranjce, ki so ga pripravili osnovna šola Žužemberk, osnovna šola Prevole in občina Žužemberk. Spominski park z 12 reliefi naj bi dobil svojo dokončno podobo leta 2018.