Kamnik je manjše mesto, ki leži na severnem delu osrednje Slovenije, južno od Kamniško-Savinjskih Alp. Je središče občine Kamnik in je poznano kot eno najstarejših ter najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Staro mesto Kamnik je kulturno, upravno, turistično ter industrijsko središče pod slikovitimi južnimi obronki kamniških Alp. Kraj se je razvil na robu kotline ob izhodu Kamniške Bistrice iz ozke doline. Tukaj je tudi stičišče cest med Ljubljansko kotlino preko prelaza Kozjak v Celjsko kotlino ali pa preko prelaza Črnivec v Zgornje Savinjsko dolino ter poti, ki vodijo vzdolž obronkov Karavank in Kamniških Alp iz zahodnega dela. Reka Kamniška Bistrica je levi pritok reke Save. Izvira na nadmorski višini 623 v zatrepnem delu doline Kamniške Bistrice in je dolga okoli 32 km. Je reka z značilnim kraškim izvirom. Voda priteče na dan izpod skal, ki so porasle z mahom, potem se pa za krajši čas umiri v jezeru pri planinskem Domu v Kamniški Bistrici. V dolini Kamniške Bistrice so med znamenitostmi poleg izvira Kamniške Bistrice tudi slap Kopišnice, Mali izvirek, drugi stalni izvir Kamniške Bistrice, soteska Malega in Velikega Predaslja, pritok Kamniške Bele, dvorec Aleksandra Karađorđevića, ledeniški balvani in spominski park v majhnem gozdičku pod gorami. Reka Kamniška Bistrica je dobila ime po mestu Kamnik. Je izrazito hudouriška reka, ki je povzročila že veliko škode. V Kamniku reka sprejme levi pritok Nevljico iz Tuhinjske doline, se dotakne strmega pobočja kamniškega Starega gradu in nato nadaljuje pot mimo mesta proti jugu. Ker teče po zelo gosto poseljeni ravnini, predstavlja velik potencial za rekreacijo prebivalcev, ki prebivajo tik ob njej. Odkar je reka postala čistejša, postaja vse bolj atraktivna in zaradi tega je dobrodošlo omrežje pešpoti in kolesarskih poti ter ostalih možnosti rekreacije.

Reka Krka je najdaljši desni pritok reke Save v Sloveniji. Po dolžini je druga najdaljša slovenska reka in največja reka na Dolenjskem. Večji levi pritoki so Prečna, Višnjica, Račna, Radulja, Senuša in Lokavec. Večji desni pritoki pa so Radeščica, Globočec, Težka voda, Sušica pri Dolenjskih Toplicah, Pendirjevka in Sušica pri Podbočju. Krka izvira v Suhi Krajini, teče najprej v smeri proti jugovzhodu, nato na severovzhod, skozi Novo mesto in nato po Krški kotlini ter se pri Brežicah izliva v reko Savo. Reka Krka izvira med zaselkoma Trebnja Gorica in Gradiček, južno od Ivančne Gorice v smeri proti Muljavi. Nad izvirom se nahaja podzemna Krška jama, ki je zanimiva za ogled. Za vhodom v jamo se razprostira dvorana, ki jo zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Zaradi majhne višinske razlike med izlivom v Savo in izvirom je tok reke Krke dokaj počasen, kar omogoča, da se apnenec iz vode odlaga na rečno dno in tvori lehnjakove pragove, ki so se razvili v velika slapišča. V zgornjem toku je Krka dokaj živahna, saj je izdolbla svoj tok skozi kanjon, v spodnjem predelu pa teče po ravnini in oblikuje ravninske tvorbe – rečne otočke, rokave in okljuke. Ob zgornjem toku reke so včasih delovale žage in mlini, saj je bil to edini vir vodne energije za celoten predel Suhe Krajine. Danes je z reko Krko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer so ob Krki turistične kmetije, kot ob spodnjem toku, kjer je najbolj pomembna turistična točka grad Otočec. V vasi Krka deluje manjša ribogojnica. Reka je še posebej zanimiva za ribiče in ljubitelje brzic, ki se po njej lahko popeljejo s kanujem, kajakom ali raftom. Vsako zadnjo nedeljo v msecu maju poteka tradicionalni spust s kajaki in kanuji po reki Krki.

Litija je mesto, ki spada v Občino Litija in se nahaja v osrednjem delu Slovenije. Mesto zaseda oba bregova reke Save, ki je skozi zgodovino odigrala pomembno vlogo. Novejši del – Gradec z železniško postajo se nahaja na levem bregu reke pod hribom Svibno, starejši del mesta pa je na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec. Na naplavinski ravnici na desnem bregu reke je športni park. Kraj se je razvil zaradi brodarstva po reki Savi, rudnih bogastev in obrti, ki so bile povezane z obema dejavnostima kot recimo izdelovanje ladijskih vrvi in plovil. Vse od rimskih časov do sredine 19. stoletja je bila Litija pomembno rečno pristanišče. Promet po reki Savi se je odvijal ob visoki vodi. V obrežnih krajih je bila razvita zreja živine, gostilničarstvo, na višjih terasah pa gojenje lanu za vrvi. Najstarejša hiša v Litiji je Kisletova hiša, ki je bila zgrajena okoli leta 1700. Tik pod hišo teče reka, po kateri so vse do izgradnje Južne železnice leta 1849 prevažali tovor s splavi in ladjami. Osnova za sodoben razvoj je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so pridobivali srebrovo, barijevo in svinčevo rudo. Rudarstvo je zamrlo v letu 1966. Prvi most čez reko Savo so zgradili leta 1852.

Občina Logatec se razprostira v osrednji Sloveniji, v samem središču Notranjske. Logatec je osrednje in največje naselje sredi Logaškega polja, ki je postalo mesto leta 2006. Kraj se v najstarejših pisnih virih prvič omenja okoli leta 425, in sicer v zemljevidu cestnega omrežja iz obdobja vladavine Rimljanov. Okoli polovica območja logaške občine je zavarovana z režimi varstva naravee, ki se v večini prekrivajo in so najbolj skoncentrirani v južnem predelu občine: od Planinskega polja vse do Logatca, Hotedrščice in Kalc. Na teh območjih so tako predeli Nature 2000, ekološko pomembna območja in deloma območja edinstvenih naravnih vrednot. V večini so povezana s kraškim svetom in kraškimi pojavi v logaški občini. Logaščica je potok, ki teče po kraškem Logaškem polju v bližini naselja Logatec. Polje obsega okoli 6 km2 večinoma travnatih površin. Potok zbira vode iz dolomitne okolice polja, ki se razteza na zahodnem delu. Logaščica nastane, ko se združita vodotoka potok Reka in Črni potok v Gorenjem Logatcu. Potok nato ponikne v središču naselja Logatec v obzidanem ponoru, ki se imenuje Jačka. Logaščica je poznana po tem, da velikokrat poplavlja. Ko potok odteče v podzemlje, se združi z vodami Planinskega polja, ki je najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju in odteka pod Logaškim poljem proti izvirom reke Ljubljanice na Vrhniki. Med atraktivne naravne znamenitosti spadajo tudi Logaška jama, Napoleonov drevored lip, ki je eden najbolj znanih in najdaljših obcestnih drevored v Sloveniji in drugo.

Medvode so manjše mesto in središče občine Medvode. Kraj ima pestro zgodovino in bogato kulturno dediščino. Skozi mesto poteka pomembna prometna cesta, ki povezuje Ljubljano, glavno mesto Slovenije, in Gorenjsko. Na južnem delu Medvod se lokalna cesta odcepi mimo baročnega dvorca Goričane in cerkve svetega Andreja v Gostečah do Škofje Loke. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, o čemer priča najdba bronaste sekire pri gradnji hidroelektrarne. O obstoju rimske naselbine dokazujejo grobovi, ki se nahajajo ob železniški progi pod Svetjem. Sedanje Medvode so pričele nastajati, ko je cesar Friderik III. leta 1491 dovolil narediti most ob sotočju reke Sore in Save. Sava je desni pritok reke Donave in najdaljša reka v Sloveniji. Povirje v celoti leži v Sloveniji, njenemu porečju pripada več kot polovica slovenskega ozemlja. Izvira v Zelencih pri Podkorenu. Tukaj privre voda na dan iz dva metra globokega jezera zelene barve. Sora je desni pritok reke Save, ki nastane na sotočju Selške in Poljanske Sore v Škofji Loki. Sotočje je prijetna točka, ki privablja številne domačine in druge obiskovalce. Na sotočju se nudijo lepi razgledi na reki Soro in Savo, območje je opremljeno tudi s klopmi. V športnem centru nudijo možnost raftinga po reki Savi, ki je od Medvod do Skok šport centra nezahteven, varen in primeren za vsakogar. Medvode nudijo obilo možnosti za aktivno preživljanje prostega časa v vseh letnih časih. Poleti kopanje v jezeru in rekah, ribolov in rafting, pozimi pa tek na smučeh in sankanje. Ob lepem vremenu kraj privablja številne pohodnike in kolesarje. Najbolj priljubljene pohodniške in sprehajalne poti vodijo na Polhograjsko hribovje, Zbiljsko jezero, Šmarno goro in Stari grad Smlednik.

Mesto Mengeš se razprostira na zahodnem delu Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Je središče občine Mengeš, ki poleg Mengša obsega še kraje Topole, Dobeno in Loka. Izraziti obcestni kraj leži pod slikovitim gričem Gobavica (435 m), na katerem je priljubljena Mengeška koča, ki jo obišče veliko domačinov in okoličanov. Pod hribom Gobavica se vije potok Pšata, na jugozahodnem območju mesta pa se razprostira Mengeško polje. Potok Pšata ima kraški izvir in priteka na površje pod Krvavcem. Veliko hudourniških pritokov dobiva iz gričevnatega sveta Tunjiških dobrav. Na poplavnem območju potoka Pšate je najbolj značilno travniško rastje, ki porašča njegov največji predel. Potok Pšata je najlepše viden pri Kamnitem mostu v bližini Staretovega gradu, ob Staretovem drevoredu, pri mostu, ki se nahaja pri osrednjem parkirišču v Mengšu ter pri mostu v bližini Trdinovega trga. Potok Pšato so včasih izkoriščali za pogon mlinov. V Mengšu in okolici je nekdaj delovalo okoli deset mlinov. Vodo potoka so izkoriščali tudi za pranje perila, ko pa je voda presahnila, so domačinke hodile prati perilo na Mlinščico na Rodici. Tolmuni potoka so bili priljubljena kopališča, predvsem za najmlajše. Potok je v hudih zimah zamrznil in takrat so lomili led, ki so ga uporabljali največ v mesarijah, saj je bil kraj poznan predvsem po predelavi ovčjega mesa.