Soča je alpska reka na zahodnem delu Slovenije in v severni Italiji. Izvira iz kraškega izvira v spodnjem predelu pobočja Velike Dnine, teče po dolini Trente in nato skozi Bovško kotlino, ki jo obdaja venec visokih gora. Za porečje Soče se uporablja ime Posočje. Večji levi pritoki Soče so Vipava, Idrijca in Tolminka. Večji desni pritoki so Boka, Učja in Koritnica. Reka s svojo posebno zelenomodro barvo velja za eno najlepših rek v Evropi. Njen tok vodi čez brzice, slapove in slapiče ter ozke soteske, na svoji poti pa je ustvarila številne tolmune in korita. Soča je priljubljena med ljubitelji vodnih športov, kot so rafting, soteskanje, kajakaštvo na divjih vodah in podobno. V reki prebiva soška postrv, ki privlači ribiče iz celega sveta. Gorato območje nad reko je bilo v obdobju prve svetovne vojne prizorišče največjega gorskega spopada v zgodovini. Kruto zgodbo vojne prikazuje Kobariški muzej. Hotel Boka se nahaja v neposredni bližini smaragdne reke Soče in slapa Boka. Leži v prelepem okolju, ki ga ustvarjajo zelene smreke ter spreminjajoči se listavci in travniki. V hotelu imajo na voljo sodobno opremljene dvoposteljne in družinske sobe. V okviru kulinarične ponudbe imajo v baru na voljo riževe rezance z različnimi dodatki, kraljevo solato, slastne mesne jedi, sladice, domač jabolčni zavitek in sladoled. V hotelu nudijo tudi izposojo koles. Najbolj priljubljene aktivnosti med gosti so canyoning čez slapove in tolmune, pohodništvo po dolini, rafting na Soči, jamarstvo, kajak šola in spust s kajakom, jadralno padalstvo ter hydrospeed. Celotno Rombonsko in Kaninsko pogorje je visokogorski kraški svet, ki ga raziskujejo in obiskujejo jamarji iz celega sveta. Na Kaninu so nekatere najbolj globoke jame sveta. V njih so vidni kraški pojavi in oblike kot so sifoni, kapniki, podzemska jezerca in bazenčki.

Cerkno je manjše naselje, ki je gospodarsko, upravno in kulturno središče Cerkljanske. Leži ob potoku Cerknica v cerkljansko-idrijskem predalpskem svetu. Čez ta predel vodijo naravni prehodi iz Selške in Poljanske doline proti dolini Idrijce. Cerkljanska je bila naseljena že v obdobju Ilirov in Keltov. O obdobju Rimljanov pričajo najdbe in ostanki na Gradišču. Od 11. do 14. stoletja je bilo Cerkno pod vladavino oglejskih patriarhov. V času od 1420 do 1509 je spadalo pod beneško upravo, nato pa je bilo od začetka 20. stoletja priključeno Avstro-Ogrski monarhiji. V tem času je bilo Cerkno trg, sedež davkarije in okrajnega sodišča. Po 1. svetovni vojni je Cerkno pripadalo Italiji. V času 2. svetovne vojne je bilo po kapitulaciji Italije središče velikega partizanskega osvobojenega ozemlja. Po končani vojni je Cerkno postalo manjše industrijsko središče. Tradicionalna je čipkarska domača obrt. V letu 1956 so obnovili starodavno pustno šego laufarijo. V Cerknem se nahaja župnijska baročna cerkev sv. Ane iz leta 1717, hotel Cerkno s pokritim bazenom, Turistično informacijski center Cerkno, muzej Cerkno, pošta, spomenik NOB in drugo. V Cerknem so se rodili tudi pomembni Slovenci, kot so matematični pedagog Franc Močnik, goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, ljudski skladatelj Peter Jereb, Peter Brelih in drugi.

Dolenjske Toplice so manjše naselje, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Slovenije. Leži na zahodnem robu Novomeške kotline ob potoku Sušica in križišču lokalnih cest iz Soteske, Novega mesta in Podturna. Potok Sušica je dolg, dokaj muhast potok, ki velikokrat presuši. V večini teče po kraškem terenu, na določenih predelih ponikne in je nato struga suha. Pojav je najbolj pogost ob pomanjkanju padavin in v poletnih mesecih. Potok nudi možnost ribolova, za katerega je najbolj zanimiv odsek od vodnega zajetja pod vasjo Dol do ribogojnice v Podbočju. Spada pod Ribiško družino Kostanjevica na Krki. Dovoljena vrsta ribolova je muharjenje, lovijo pa se potočna postrv, sulec in lipan. Dovoljene vabe so umetna muha in umetne vabe. Potok Sušica se izliva v reko Krko, ki poleg ribolova nudi možnosti za raftanje in čolnarjenje. Dolenjske Toplice imajo veliko možnosti tudi za številne druge aktivnosti, kot so sprehajanje, kolesarjenje, skike, nordijsko hojo in ostale rekreacijske aktivnosti. Posebnost Toplic predstavlja lepo urejen zdraviliški park z botanično potjo. V parku uspeva okoli 100 različnih grmovnih in drevesnih vrst. Kompleks term zajema Center zdravja, sodoben hotel Balnea, hotela Kristal in Vital ter Wellness center Balnea z notranjimi in zunanjimi bazeni. Dolenjske Toplice zaznamuje bogata tradicija zdraviliške dejavnosti. Sprostitvena ponudba je zajeta v wellness centru, ki je pravo kraljestvo kopeli, savn, masaž in vodnega razvajanja. Naselje je odlično izhodišče za izlete v daljno in bližnjo okolico – zelo obiskana izletniška točka je predvsem kočevski pragozd, v katerem so določena drevesa stara več kot 500 let. Bližnje Novo mesto ima številne kulturne, zgodovinske in naravne znamenitosti.

Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Mesto Ilirska Bistrica se nahaja na vozlišču cest proti Kozini, Postojni, Kvarnerskemu zalivu ter ob pomembni železniški progi proti pristanišču Reka na Hrvaškem. Kraj je postal trg leta 1911 in mesto leta 1947. Domačini so zaposleni predvsem v industriji. Ilirska Bistrica je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema vzhodni del Brkinov, del kraškega Podgrajskega podolja, Reško dolino in gozdnato Snežniško planoto. Naselje se je razvilo na območju, kjer priteka iz kraškega podzemlja Snežnika, veliko kraških voda. Kilometer dolga rečica Bistrica ima tako močan izvir, da omenjajo ob njej že v 15. stoletju okoli petnajst žag in mlinov, v 17. stoletju okoli petdeset, v 19. stoletju pa še vedno okoli 30 žag. Žage so zaradi snežniških gozdov in prometne lege kraja med osrednjo Slovenijo in Kvarnerskim zalivom sčasoma prerasle v lesnokemično industrijo. Bistrica ima tri občasne pritoke, ki so Sušec, Kovačevec in Kukčeva. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske Pile. Rečica predstavlja pomemben vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa se nahaja ribogojnica. Največje mestne zanimivosti so cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča, cerkev sv. Jurija iz leta 1752, samostan sester De Notre Dame, staro mestno jedro z avtentično arhitekturo, presihajoči slap Sušec in spomenik prekomorskim brigadam na Hribu svobode.

Solkan je manjše predmestno naselje v Občini Nova Gorica. Spada med najstarejša naselja v Posočju. V zadnjih letih se kraj razvija in postaja športno rekreativno, multikulturno in kulinarično središče Goriške. Največje krajevne znamenitosti so Solkanski most, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu, cerkev na Sveti Gori, Vila Bartolomei, v kateri domuje Goriški muzej, župnijska cerkev svetega Štefana s starim jedrom in spomenik iz prve svetovne vojne na Vodicah. Med zanimivostmi so tudi pokopališče padlih iz prve svetovne vojne, poti, steze, jarki in kaverne na pobočju Skalnice in na Vodicah ter hrib Sabotin, ki je poznan po tem, da je na njegovih pobočjih potekala soška fronta. Reka Soča izvira v samem osrčju Julijskih Alp, v Trenti. Med izvirom in sotočjem s Tolminko je reka dokaj neokrnjena in razglašena za naravni spomenik. V Solkanu je Soča zajezena s hidroelektrarno. Dolina za njo je zaradi tega poplavljena v mirno jezero, na katerem je možno ribariti. Pred elektrarno pa je reka spet zelo deroča in živahna. Reka je zelo priljubljena pri kajakaših, v poletni vročini pa nudi prijetno osvežitev. Tik pred elektrarno je levi breg Soče lahko dostopen in lepo urejen, nad bregom se nahaja tudi restavracija s športnimi igrišči za košarko, odbojko na mivki in tenis. Malce naprej je ob starem jezu urejena nova kajakaška proga. Za željne pustolovščine, športa in zabave je zanimiv pustolovski park Soča Fun Park. Avantura v parku se začne s prečkanjem reke v raftu, različne in po težavnostnih stopnjah razvrščene preizkušnje na poligonu pa so priprava na vrhunec. Vrhunec avanture predstavlja spust po kar 300 metrski jeklenici, 40 metrov nad gladino smaragdne Soče nazaj na levi breg. Soča Fun Park nudi nepozabne trenutke zabave in sprostive za vse generacije.

Kamnik je manjše mesto, ki leži na severnem delu osrednje Slovenije, južno od Kamniško-Savinjskih Alp. Je središče občine Kamnik in je poznano kot eno najstarejših ter najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Staro mesto Kamnik je kulturno, upravno, turistično ter industrijsko središče pod slikovitimi južnimi obronki kamniških Alp. Kraj se je razvil na robu kotline ob izhodu Kamniške Bistrice iz ozke doline. Tukaj je tudi stičišče cest med Ljubljansko kotlino preko prelaza Kozjak v Celjsko kotlino ali pa preko prelaza Črnivec v Zgornje Savinjsko dolino ter poti, ki vodijo vzdolž obronkov Karavank in Kamniških Alp iz zahodnega dela. Reka Kamniška Bistrica je levi pritok reke Save. Izvira na nadmorski višini 623 v zatrepnem delu doline Kamniške Bistrice in je dolga okoli 32 km. Je reka z značilnim kraškim izvirom. Voda priteče na dan izpod skal, ki so porasle z mahom, potem se pa za krajši čas umiri v jezeru pri planinskem Domu v Kamniški Bistrici. V dolini Kamniške Bistrice so med znamenitostmi poleg izvira Kamniške Bistrice tudi slap Kopišnice, Mali izvirek, drugi stalni izvir Kamniške Bistrice, soteska Malega in Velikega Predaslja, pritok Kamniške Bele, dvorec Aleksandra Karađorđevića, ledeniški balvani in spominski park v majhnem gozdičku pod gorami. Reka Kamniška Bistrica je dobila ime po mestu Kamnik. Je izrazito hudouriška reka, ki je povzročila že veliko škode. V Kamniku reka sprejme levi pritok Nevljico iz Tuhinjske doline, se dotakne strmega pobočja kamniškega Starega gradu in nato nadaljuje pot mimo mesta proti jugu. Ker teče po zelo gosto poseljeni ravnini, predstavlja velik potencial za rekreacijo prebivalcev, ki prebivajo tik ob njej. Odkar je reka postala čistejša, postaja vse bolj atraktivna in zaradi tega je dobrodošlo omrežje pešpoti in kolesarskih poti ter ostalih možnosti rekreacije.

Kočevje je manjše mesto ob slikoviti reki Rinži na zahodnem delu Dolenjske. Reka Rinža je edina reka na Kočevskem območju, ki je dolga 14 kilometrov. Je značilna kraška reka, ki ponikne v podzemlje in se nato kot Bilpa izliva v reko Kolpo. Izvir reke je Reberski studenec, ki se nahaja ob vznožju Stojne za vasjo Mrtvice. Med svojim tokom po Kočevskem polju dobiva reka Rinža več pritokov s Stojne, ki so značilni kraški obrhi. Ti imajo veliko vode le spomladi in ob večjem deževju. Pritoki, ki pridejo s Kočevskega polja, nimajo značilnosti obrha in so manj izdatni. Del vode v podzemlje ponikne že za Kočevjem in potem odteka pod Rogom na dolenjsko stran. Kje dokončno ponikne, je odvisno od količine padavin. Ko so vode najvišje, izgine v podzemlje šele blizu Mozlja. Reka Rinža vodo dobiva tudi iz dolenjevaškega polja. V Kočevju si poleg reke Rinže lahko ogledamo veliko zgodovinskih zgradb. Najpomembnejše so Marijin dom, Nebotičnik, Vila Sajovic, Vila Kajfež, Gostilna pri kmetu, Gimnazija Kočevje in druge. Nekatere izmed stavb so svojo podobo malo spremenile in so danes občinske ustanove.

Kopališče Lajšt je naravno kopališče, ki poleti pritegne mnogo domačinov in drugih obiskovalcev, saj se nahaja v čudoviti neokrnjeni naravi. Kopališče Lajšt je del območja Krajinskega parka Zgornja Idrijca, ki se razteza od mesta Idrije do roba Golakov. Znotraj parka najdemo številne botanične in geološke zanimivosti, ki sodijo v vrh slovenske naravne dediščine. Področje je pravi raj za gorsko kolesarjenje, pohodništvo in mirne sprehode. Park je rekreacijsko središče Idrijskega območja. V bližini naravnega kopališča Lajšt si lahko ogledamo idrijski lauf, prvo gozdno železnico v Evropi. Nedaleč od tu so Idrijske klavže, nato še Brusove in Putrihove klavže ter Vojskarska planota z vrhom Hudournik.

Reka Krka je najdaljši desni pritok reke Save v Sloveniji. Po dolžini je druga najdaljša slovenska reka in največja reka na Dolenjskem. Večji levi pritoki so Prečna, Višnjica, Račna, Radulja, Senuša in Lokavec. Večji desni pritoki pa so Radeščica, Globočec, Težka voda, Sušica pri Dolenjskih Toplicah, Pendirjevka in Sušica pri Podbočju. Krka izvira v Suhi Krajini, teče najprej v smeri proti jugovzhodu, nato na severovzhod, skozi Novo mesto in nato po Krški kotlini ter se pri Brežicah izliva v reko Savo. Reka Krka izvira med zaselkoma Trebnja Gorica in Gradiček, južno od Ivančne Gorice v smeri proti Muljavi. Nad izvirom se nahaja podzemna Krška jama, ki je zanimiva za ogled. Za vhodom v jamo se razprostira dvorana, ki jo zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Zaradi majhne višinske razlike med izlivom v Savo in izvirom je tok reke Krke dokaj počasen, kar omogoča, da se apnenec iz vode odlaga na rečno dno in tvori lehnjakove pragove, ki so se razvili v velika slapišča. V zgornjem toku je Krka dokaj živahna, saj je izdolbla svoj tok skozi kanjon, v spodnjem predelu pa teče po ravnini in oblikuje ravninske tvorbe – rečne otočke, rokave in okljuke. Ob zgornjem toku reke so včasih delovale žage in mlini, saj je bil to edini vir vodne energije za celoten predel Suhe Krajine. Danes je z reko Krko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer so ob Krki turistične kmetije, kot ob spodnjem toku, kjer je najbolj pomembna turistična točka grad Otočec. V vasi Krka deluje manjša ribogojnica. Reka je še posebej zanimiva za ribiče in ljubitelje brzic, ki se po njej lahko popeljejo s kanujem, kajakom ali raftom. Vsako zadnjo nedeljo v msecu maju poteka tradicionalni spust s kajaki in kanuji po reki Krki.

Laško je slikovito manjše mesto v zahodnem delu srednje Slovenije. Je upravno, gospodarsko, kulturno in geografsko središče Občine Laško. Kraj se kot trg prvič omenja leta 1227, mestne pravice pa je dobilo leta 1927. Od takrat se je razvijalo kot trgovski, industrijski, obrtni in turistični kraj. Staro mestno jedro se nahaja pod hribom Hum, od koder je čudovit razgled na mesto in okolico. Glavni trgi v starem mestnem jedru so Orožnov trg, Valvasorjev trg in Aškerčev trg. Skozi Laško teče reka Savinja, ki ga deli na levi in desni breg. Reka Savinja ima v občini Laško dežno-snežni rečni režim. Glavni jesenski višek vode je posledica obilnejšega in dolgotrajnejšega deževja, glavni spomladanski višek vode pa je posledica padavin in kopnenja snega. Na območju občine Laško so levi pritoki reke Savinje Gračnica, Čikovca in Lahomnica. Desna pritoka pa sta Ična in Rečica. Hudourniški potok Rečica ima svoj izvir pod Zgornjim kalom in se v Savinjo izliva pri zdravilišču. Na reki lahko opazimo vodomca, ki je maskota Zdravilišča Laško in sivo čapljo. Reka Savinja je skozi zgodovino imela pomembno vlogo za gospodarski razvoj Laškega.

Litija je mesto, ki spada v Občino Litija in se nahaja v osrednjem delu Slovenije. Mesto zaseda oba bregova reke Save, ki je skozi zgodovino odigrala pomembno vlogo. Novejši del – Gradec z železniško postajo se nahaja na levem bregu reke pod hribom Svibno, starejši del mesta pa je na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec. Na naplavinski ravnici na desnem bregu reke je športni park. Kraj se je razvil zaradi brodarstva po reki Savi, rudnih bogastev in obrti, ki so bile povezane z obema dejavnostima kot recimo izdelovanje ladijskih vrvi in plovil. Vse od rimskih časov do sredine 19. stoletja je bila Litija pomembno rečno pristanišče. Promet po reki Savi se je odvijal ob visoki vodi. V obrežnih krajih je bila razvita zreja živine, gostilničarstvo, na višjih terasah pa gojenje lanu za vrvi. Najstarejša hiša v Litiji je Kisletova hiša, ki je bila zgrajena okoli leta 1700. Tik pod hišo teče reka, po kateri so vse do izgradnje Južne železnice leta 1849 prevažali tovor s splavi in ladjami. Osnova za sodoben razvoj je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so pridobivali srebrovo, barijevo in svinčevo rudo. Rudarstvo je zamrlo v letu 1966. Prvi most čez reko Savo so zgradili leta 1852.

Občina Logatec se razprostira v osrednji Sloveniji, v samem središču Notranjske. Logatec je osrednje in največje naselje sredi Logaškega polja, ki je postalo mesto leta 2006. Kraj se v najstarejših pisnih virih prvič omenja okoli leta 425, in sicer v zemljevidu cestnega omrežja iz obdobja vladavine Rimljanov. Okoli polovica območja logaške občine je zavarovana z režimi varstva naravee, ki se v večini prekrivajo in so najbolj skoncentrirani v južnem predelu občine: od Planinskega polja vse do Logatca, Hotedrščice in Kalc. Na teh območjih so tako predeli Nature 2000, ekološko pomembna območja in deloma območja edinstvenih naravnih vrednot. V večini so povezana s kraškim svetom in kraškimi pojavi v logaški občini. Logaščica je potok, ki teče po kraškem Logaškem polju v bližini naselja Logatec. Polje obsega okoli 6 km2 večinoma travnatih površin. Potok zbira vode iz dolomitne okolice polja, ki se razteza na zahodnem delu. Logaščica nastane, ko se združita vodotoka potok Reka in Črni potok v Gorenjem Logatcu. Potok nato ponikne v središču naselja Logatec v obzidanem ponoru, ki se imenuje Jačka. Logaščica je poznana po tem, da velikokrat poplavlja. Ko potok odteče v podzemlje, se združi z vodami Planinskega polja, ki je najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju in odteka pod Logaškim poljem proti izvirom reke Ljubljanice na Vrhniki. Med atraktivne naravne znamenitosti spadajo tudi Logaška jama, Napoleonov drevored lip, ki je eden najbolj znanih in najdaljših obcestnih drevored v Sloveniji in drugo.

Mala korita Soče se nahajajo ob odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali pri dolini Lepene. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in ponekod ožja od enega metra. Korita se pojavljajo po celotnem porečju reke Soče. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Čez Mala korita Soče vodi kamniti most, od koder imamo čudovit razgled na smaragdno reko Sočo. V bližini Malih koritih se nahaja kamp Korita in Turistična kmetija Jelinčič. Mala Korita Soče niso tako mogočna kot Velika korita, vendar so vseeno vredna postanka ob poti skozi Trento.

Skozi Maribor se vije reka Drava, ki je igrala pomembno vlogo skozi starejšo zgodovino mesta. Nastanek mesta je bil tesno povezan z njenim prehodom. Čez reko Dravo vodi Stari most (Glavni most, Dravski most), Koroški most, Titov most in Studenška brv. Stari most je bil v vojnih časih vzrok za razne nevarnosti, v mirnem času pa vir za zaslužek. Zgrajen je bil med leti 1906 in 1912. Spada med ene od lepših mostov v Avstro-Ogrski. Koroški most je bil zgrajen leta 1996. Povezuje levo stran mesta z mestno četrtjo Studenci. Blizu Koroškega mostu se nahaja cerkev svetega Jožefa. Titov most je bil zgrajen leta 1963 in nosi ime po znanem Jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu. S Titovega mostu je lep razgled na cerkev svete Magdalene in Pohorje. Danes so ob reki speljane številne sprehajalne poti. Pri Starem mestu je nastalo nakupovalno središče Europark. Lent je najstarejši del mesta ob dravskem nabrežju, kjer vas pričakajo številni lokali in restavracije. Vsako leto poteka tukaj Festival Lent. Blizu Lenta se nahaja Kopališče Pristan. Studenška brv ima zelo pesto zgodovino. Med drugo svetovno vojno je bila razstreljena, leta 1946 jo je odnesla narasla reka Drava. Nova je bila postavljena leta 1948 in leta 2007 so začeli z njeno rekonstrukcijo. Uradna otvoritev je bila januarja 2008.

Medvode so manjše mesto in središče občine Medvode. Kraj ima pestro zgodovino in bogato kulturno dediščino. Skozi mesto poteka pomembna prometna cesta, ki povezuje Ljubljano, glavno mesto Slovenije, in Gorenjsko. Na južnem delu Medvod se lokalna cesta odcepi mimo baročnega dvorca Goričane in cerkve svetega Andreja v Gostečah do Škofje Loke. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, o čemer priča najdba bronaste sekire pri gradnji hidroelektrarne. O obstoju rimske naselbine dokazujejo grobovi, ki se nahajajo ob železniški progi pod Svetjem. Sedanje Medvode so pričele nastajati, ko je cesar Friderik III. leta 1491 dovolil narediti most ob sotočju reke Sore in Save. Sava je desni pritok reke Donave in najdaljša reka v Sloveniji. Povirje v celoti leži v Sloveniji, njenemu porečju pripada več kot polovica slovenskega ozemlja. Izvira v Zelencih pri Podkorenu. Tukaj privre voda na dan iz dva metra globokega jezera zelene barve. Sora je desni pritok reke Save, ki nastane na sotočju Selške in Poljanske Sore v Škofji Loki. Sotočje je prijetna točka, ki privablja številne domačine in druge obiskovalce. Na sotočju se nudijo lepi razgledi na reki Soro in Savo, območje je opremljeno tudi s klopmi. V športnem centru nudijo možnost raftinga po reki Savi, ki je od Medvod do Skok šport centra nezahteven, varen in primeren za vsakogar. Medvode nudijo obilo možnosti za aktivno preživljanje prostega časa v vseh letnih časih. Poleti kopanje v jezeru in rekah, ribolov in rafting, pozimi pa tek na smučeh in sankanje. Ob lepem vremenu kraj privablja številne pohodnike in kolesarje. Najbolj priljubljene pohodniške in sprehajalne poti vodijo na Polhograjsko hribovje, Zbiljsko jezero, Šmarno goro in Stari grad Smlednik.

Mesto Mengeš se razprostira na zahodnem delu Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Je središče občine Mengeš, ki poleg Mengša obsega še kraje Topole, Dobeno in Loka. Izraziti obcestni kraj leži pod slikovitim gričem Gobavica (435 m), na katerem je priljubljena Mengeška koča, ki jo obišče veliko domačinov in okoličanov. Pod hribom Gobavica se vije potok Pšata, na jugozahodnem območju mesta pa se razprostira Mengeško polje. Potok Pšata ima kraški izvir in priteka na površje pod Krvavcem. Veliko hudourniških pritokov dobiva iz gričevnatega sveta Tunjiških dobrav. Na poplavnem območju potoka Pšate je najbolj značilno travniško rastje, ki porašča njegov največji predel. Potok Pšata je najlepše viden pri Kamnitem mostu v bližini Staretovega gradu, ob Staretovem drevoredu, pri mostu, ki se nahaja pri osrednjem parkirišču v Mengšu ter pri mostu v bližini Trdinovega trga. Potok Pšato so včasih izkoriščali za pogon mlinov. V Mengšu in okolici je nekdaj delovalo okoli deset mlinov. Vodo potoka so izkoriščali tudi za pranje perila, ko pa je voda presahnila, so domačinke hodile prati perilo na Mlinščico na Rodici. Tolmuni potoka so bili priljubljena kopališča, predvsem za najmlajše. Potok je v hudih zimah zamrznil in takrat so lomili led, ki so ga uporabljali največ v mesarijah, saj je bil kraj poznan predvsem po predelavi ovčjega mesa.

Mojstrana je manjše gručasto naselje, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1590. Vas se nahaja ob stiku Zgornjesavske doline s stransko dolino Vrata. Na nastanek in razvoj kraja je močno vplivalo fužinarstvo, saj so konec 14. stoletja v bližini začeli kopati in taliti železovo rudo. Mojstrana je pomembno izhodišče v tri slikovite doline, ki so Kot, Vrata in Krma. Po zgraditvi gorenjske železnice v letu 1870 je pri vasi, približno 50 let, delovala cementarna, ki je izkoriščala glino in kredo ob vhodu v dolino Vrat in Kot. Lastnik in vodja cementarne je bil svetovno znani inženir Amman iz Nemčije. Danes so od cementarne ostali le še podirajoči se betonski stebri akvadukta. Mojstrana je bila že od nekdaj povezana s planinstvom. S prihodom Jakoba Aljaža (1845 – 1927), ki je leta 1889 prišel na Dovje kot župnik in seveda z železnico, se je turistična dejavnost in z njo povezano planinstvo le še povečalo. V Mojstrani je čez reko Savo Dolinko razpet Požgančev most, ki so ga vaščani naredili leta 1910. Ko je postal preveč trhel, ker je bil narejen iz lesa, so naredili novega. Ob prečkanju Požgančevega mostu si lahko na ograji ogledamo zanimive črne mačke, s katerimi je povezana tudi legenda, ki je ena izmed sedmih v Po poteh Triglavskih pravljic. Reka Sava Dolinka predstavlja nekakšno naravno mejo med Mojstrano in Dovjem. Prav tako je ločnica med obema gorovjema, Karavankami in Julijskimi Alpami. Reka izvira v Tamarju kot slap Nadiža, ponikne in podzemno teče skozi dolino Planice do Zelencev, kjer ponovno privre na dan v čudovitem jezercu zelene barve. Pri Radovljici Sava Dolinka skupaj s Savo Bohinjko ustvari najdaljšo slovensko reko, Savo.

Most na Soči je slikovito naselje v Zgornjem Posočju, na južnem predelu Tolminske doline v severozahodnem območju Slovenije. Kraj spada v občino Tolmin, katere večji del se razprostira v dolini smaragdne Soče. Most na Soči je pomembno staro prometno križišče med dolinama Idrijce in Soče ter Baško grapo. Bogate arheološke najdbe uvrščajo kraj med najbolj pomembne prazgodovinske naselbine v Sloveniji. Naselje leži na skalnatem pomolu nad sotočjem reke Soče in Idrijce. Reka Soča je poznana kot smaragdna lepotica in velja za eno najlepših evropskih rek. Reka Idrijca je okoli 60 kilometrov dolga reka v Cerkljanskem in Idrijskem hribovju. Izvir reke je v bližini naselja Vojsko, nato teče jugovzhodno in se po nekaj kilometrih združi s potokom Belca. Idrijca se potem vije proti severu mimo Idrije, Spodnje Idrije in Cerknega. Na koncu se v Mostu pri Soči izlije v reko Sočo. Porečje reke obsega okoli 600 km2. Večji desni pritoki so Zala, Cerknica, Belca in Bača, na levi strani pa se med večjimi pritoki izlivajo Trebuščica, Nikova in Kanomljica. Idrijca je bogata za ribolov in v njej so med drugimi ribami lipan, šarenka in soška postrv. Reki Idrijca in Soča sta s svojima strugama, ki sta vrezani globoko v skalnata korita, nudili Mostu na Soči pomembno obrambno zaščito. Zaradi zajezitve reke Soče pri naselju Podselo za potrebe hidroelektrarne Doblar leta 1938, je tukaj nastalo akumulacijsko jezero, ki sedaj zaliva korita. Pod naseljem Most na Soči pa je nastalo čudovito jezero, ob katerem vodi lepo urejena sprehajalna pot. Jezero je priljubljena točka za ribiče ter domače in tuje obiskovalce. Jezero predstavlja največji okras naselja Most na Soči. Navkljub umetnemu nastanku, še vedno ohranja čudovito barvo reke Soče, kraju pa prinaša obilico možnosti za rekreacijo in umirjenosti. Med kulturnimi znamenitostmi izstopa cerkev sv. Mavra, ki se v pisnih virih omenja že leta 1192.

Nazarje je novejše naselje, ki se nahaja v Zgornji Savinjski dolini. Naselje je bilo večinoma zgrajeno v času po drugi svetovni vojni in se razteza ob sotočju Drete in Savinje. Za pokrajino doline je značilno predalpsko hribovje, ravninski svet se razteza le ob reki Dreti in v spodnjem delu njenih pritokov. V Nazarju so največje kulturne znamenitosti grad Vrbovec, Muzej Vrbovec – Muzej gozdarstva in lesarstva, Frančiškanski samostan Nazarje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, samostan sester klaris, spomenik NOB in drugo. Grad Vrbovec je bil zgrajen že v prvi polovici 12. stoletja, današnjo podobo pa je dobil okoli leta 1480. Danes imajo v gradu prostore številna zasebna podjetja, v njem so upravni prostori Občine Nazarje, gostišče, poročna dvorana, gozdarske institucije tega predela ter Muzej gozdarstva in lesarstva. Samostanska knjižnica v frančiškanskem samostanu ima izredno redke eksponate, kot so prevod evangelijev Primoža Trubarja iz leta 1557, rokopisi na pergamentu iz 11. in 12. stoletja ter dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Sotočje reke Savinje in Drete je izjemno pomembno območje v Nazarjah, saj se prav na sotočju na ploščati skalni gmoti nahaja grad Vrbovec. Na apnenčasti vzpetini Gradišče nad sotočjem Drete in Savinje pa je frančiškanski samostan, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja in samostan sester klaris. Reka Savinja je najdaljša reka, ki teče po območju Slovenije. Reka Dreta je eden izmed glavnih pritokov reke Savinje in je dolga 29 km. Dreta izvira pod prelazom Črnivec, teče skozi Gornji Grad po Zadrečki dolini in se nato pod gradom Vrbovec kot desni pritok izliva v reko Savinjo. Spodnji del reke Drete večkrat poplavlja in povzroča škodo na zemljiščih, objektih in cestni infrastrukturi.

Otočec je manjše naselje, ki spada v Občino Novo mesto. Do sredine 20. stoletja se je kraj imenoval Šempeter po župnijski cerkvi svetega Petra. Danes je urbanizirano podeželsko naselje in pomembno turistično središče. Najbolj je poznan po gradu Otočec, ki je edini vodni grad v Sloveniji sezidan na otoku sredi reke Krke. V njem se nahaja restavracija in hotel s petimi zvezdicami, ki ima na voljo 16 razkošno opremljenih sob in suit. Pravljično podobo gradu dopolnjuje lepo urejen zeleni park, ki nudi prijetno senco tudi v največji poletni vročini. V restavraciji gostom nudijo pokrajinsko obarvano pijačo in hrano, primerno za grajsko okolje. Vsak dan imajo na voljo dnevne menije z izbranimi okusi. Grad Otočec obdaja reka Krka, ki je po dolžini druga najdaljša povsem slovenska reka in največja reka na Dolenjskem. Je edina reka v Sloveniji, ki ustvarja v strugi lehnjak. Le-ta se izloča v obliki pragov, jezov, pregrad in otokov. Reka nudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Je dom dveh najbolj ogroženih obvodnih sesalcev v Evropi, bobra in vidre. Krka daje Otočcu edinstveno podobo. Na reki so trije jezovi – na Otočcu, Lešnici in v Mačkovcu. Za to območje so značilni tudi leseni mostovi. Eden je v naselju Otočec, druga dva pa vodita na grajski otok. Pri Otočcu se plitvo pod gladino v obliki podvodnih pragov izloča lehnjak. Nadgradnjo pragov predstavljajo otoki, na katerih uspeva obvodno rastlinstvo. Po teh edinstvenih rečnih otokih je Otočec tudi dobil svoje ime. Najbolj značilna živalska vrsta je labod, ki je postala kar zaščitni znak Otočca. Na tem predelu jih je zaradi ugodnih življenjskih razmer zelo veliko. Reka Krka obiskovalcem omogoča mnoge aktivnosti, kot so kopanje, ribolov in čolnarjenje, ob njej pa vodijo tudi lepo urejene pohodniške poti. V bližini Otočca je Novo mesto, kjer se nahajajo številne kulturne, zgodovinske in naravne znamenitosti.

Reka Pivka je značilna kraška ponikalnica, ki teče po pokrajinsko razgibani Pivški dolini ali Pivški kotlini. Kotlina leži med visokimi dinarskimi planotami, Brkini in Krasom. Zgornji del kotline med Snežnikom in Prestrankom se imenuje Zgornja Pivka, spodnji del kotline med Postojnskimi vrati in Nanosom pa Spodnja. Pivka izvira pri Zagorju na Pivki in se nato počasi z nizkim padcem steka po apnenčasti podlagi Zgornje Pivke. Na flišnati podlagi Spodnje Pivke izgine v znameniti Postojnski jami, ki je poznana kot najdaljša podzemna jama v Sloveniji. V jamskem podzemlju se združi s potokom Rak, ki teče po dolini Rakovega Škocjana. Reka nato priteče na Planinsko polje kot reka Unica. Na cerkniškem območju Javornikov se vode Stržena iz slikovitega Cerkniškega jezera, ki ima zaledje iz Loške doline pritokov Velikega in Malega Obrha, ter Trebuhovce na Hrvaškem pri Prezidu, se zgoraj omenjenim rekam pridruži in nato združi pri Vrhniki kot eden od izvirov reke Ljubljanice. Ljubljanica se v reko Savo izliva pri Podgradu. Reka Pivka je dolga okoli 27 kilometrov, od njenega izvira pri Zagorju do ponora v Postojnsko jamo pa je padec 45 metrov nadmorske višini, kar ima za posledico, da se reka počasi in leno pretaka po Pivški dolini. V času večjih padavinskih obdobij, v spomladanskem času in v jesensko zimskem času reka Pivka predvsem na območju občine Pivka poplavi travnike, ki se razprostirajo ob strugi.

V porečju Ljubljanice se stekajo vode slovenskih naravnih znamenitosti, kot so na primer slavna Postojnska jama, Rakov Škocjan, presihajoče Cerkniško jezero, številni izviri pri Vrhniki in Planinsko polje. Ljubljanica se na Planinskem polju imenuje Unica. To je le eno izmed sedmerih imen kraške ponikalnice, ki je še pred ledenimi dobami tekla po površini, nato pa si je postopoma utrla podzemsko pot v apnenčastih kamninah. Njena voda izginja v številnih ponorih. Pri nizkem vodostaju ponikne pred naseljem Laze, pri višjem vodostaju pa se razlije iz struge po meandrih proti severnemu delu polja, kjer so največji ponori Pod stenami. V bližini se nahajata Putickovi štirni, ki sta požiralnika, zaščitena z mrežama. Le-ta preprečujeta, da bi se zamašila s plavjem, ki ga prinaša voda. Ko pretok Unice v južnem območju polja preseže 60 m3/s, ponori ne morejo požirati vse vode in zaradi tega ta prestopi bregove in se razlije po polju. Takrat se Planinsko polje spremeni v jezero, iz katerega so vidni le vrhovi dreves. Poplave so najbolj pogoste v jesenskem času in trajajo okoli mesec in pol. Obseg poplav je lahko zelo različen. Ob manjših zalije voda okoli 2 km2, ob največjih poplavah pa tudi do 11 km2 ozemlja. Izjemno visoki poplavi sta bili v letu 1820 in 1923. Takrat se je Jakovški hrib spremenil v otok, ker je voda zalila vse poti, ki vodijo nanj. Reka Unica velja za eno izmed najbolj priljubljenih evropskih voda za športni ribolov na lipana, v njej pa imajo svoje bivališče tud krapi, potočne postrvi in ščuke.

Podzemelj je zanimivo grucasto naselje, ki se nahaja v bližini mesta Metlika. Leži na obmocju cudovite pokrajine Bele Krajine, ki je poznana po neokrnjeni naravi reke Kolpe, belokranjskih dobrotah in belih belokranjskih nošah. V naselju je Kamp Podzemelj, ki se uvršca med manjše in najbolj urejene kampe v Sloveniji. Vsa mesta za kampiranje so prostorna in se razprostirajo na travnati zelenici. Gostje si lahko sami izberejo svoj najljubši prostor v sencni ali soncni legi. Vsa kampirna mesta so v bližini restavracije, recepcije, toaletnih prostorov, otroškega in športnega igrišca. Kamp je priljubljen zaradi kakovostne gostinske ponudbe v letni restavraciji ter številnih aktivnosti za najmlajše kot tudi odrasle. V bližini obmocja za kampiranje se nahaja eno najbolj urejenih in eno najlepših kopališc na obmocju Kolpe, v sklopu katerega je še splav in pomol. Reka Kolpa je priljubljena predvsem zaradi tega, ker v poletnih mesecih temperatura vode lahko doseže tudi do 30 stopinj Celzija. Zaradi tega je zelo primerna za kopanje, vožnjo s kajakom, kanujem ali raftom ter ostale vodne aktivnosti. Colnarjenje po Kolpi je primerno za vse starostne skupine in ni nevarno. Idealno je za sprostitev v neokrnjeni naravi zelene Kolpe in za spoznavanje živalskega in rastlinskega sveta Krajinskega parka Kolpa. Prav posebnen car pa nudi spušcanje po kolpskih brzicah. V Kampu Podzemelj nudijo možnost izposoje kanujev in sup-a za tiste, ki imajo rajši mirnejše raziskovanje Kolpe. Prijaviti se je pa možno tudi na organiziran spust po reki Kolpi z raftom ali kanujem, ki traja od dveh do petih ur.

Reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji. V Radečah je imela nekdaj zelo pomembno vlogo, saj je po njej potekal živahen rečni promet. V tistih časih so bile Radeče osrednje pristanišče na Savi in zgodovina ljudi ter kraja je bila tesno povezana s splavarjenjem. Mnogim domačinom je dejavnost kar 500 let omogočala dostojno življenje. Splavarji so na svojih flosih prevažali večinoma les. Njihovo delo je bilo nevarno, saj so po Savi, Savinji in Donavi včasih pluli vse do Beograda in še naprej do Črnega morja. S prihodom železnice leta 1862 je začelo splavarjenje zamirati, kljub temu pa so flosarska tradicija, običaji in šege v teh krajih pustili neizbrisen pečat. Obiskovalci se tako lahko od meseca aprila do oktobra udeležijo splavarjenja po reki Savi in se preko glasbe, plesa in pripovedi seznanijo s trdim življenjem splavarjev. Na Hotemežu pri Radečah je ob reki Savi urejena ena najlepših in najboljših ribolovnih tras v Evropi. Nahaja se na desnem bregu Save in v dolžino meri kar 700 metrov. Med ribami so prisotne babuška, jez, bolen, klenič, klen, krap, koreselj, mrena, linj, ostriž, ogrica, platnica, ščuka, ploščič, zelenika, podust, pohra, potočna postrv, rdečeoka, rdečeperka, smuč, som, sulec in šarenka. Tukaj potekajo številna svetovna in državna ribolovna prvenstva. Prelepa naravna kulisa in raznolikost rib, tako mojstrom kot začetnikom nudita popoln prostor za rekreacijo, športni ribolov in sprostitev. Dovoljene vrste ribolova so lov iz čolna, muharjenje, talni ribolov, vijačenje in beličarjenje.

Radeče zaznamuje edinstvena lega pod pobočji obronkov pogorja Kum, v soteski reke Sopote in ob bregovih reke Save. Mesto se je razvilo ob stičišču prometnih, železniških in cestnih poti, ki povezujejo Posavsko hribovje, Spodnje Posavje, Celjsko kotlino in Dolenjsko. Mimo naselja je bila leta 1862 speljana železniška proga Zidani most – Zagreb, zaradi katere je pričel zamirati splavarski promet. Splavarjenje na reki Savi je bilo nekdaj pomembna gospodarska dejavnost, zaradi katere je kraj postal splavarsko pristanišče. Gospodarski razvoj in življenja prebivalcev sta se skozi stoletja namreč zelo prilagajala naravnim danostim okolja. Voda in les sta omogočala preživetje oglarjem, splavarjem, steklarjem, kovačem, mlinarjem in drugim. Poleg bogate etnografske zapuščine je tukaj tudi zakladnica umetnostnih, naravnih, arhitekturnih in zgodovinskih vrednot. Med naravne vrednote se uvrščajo park Dvor, reka Sopota, Gašperjev kostanj, ki je najdebelejši domači kostanj v Sloveniji, rastišča arnike, Jeračeva stebrasta smreka, rastišča kranjskega šebenika in jadranske smrdljive kukavice. Reka Sopota se v Radečah kot desni pritok izliva v reko Savo. Levi pritok Sopote je potok Sušjek. Njegova večja pritoka sta Zadnji potok in Koritnica. Desni pritoki reke Sopote so Glažuta, Murnov graben in Rapovšca. Dolina Sopote je zaradi geološke pestrosti zelo slikovita. Reka Sopota ima v ozki dolini padec s slapišči, brzicami in skoki. Najbolj ozka je dolomitna soteska Vidrna peč severno od Svibnega. Zelo hudourno reko Sopoto so regulirali od Jagnjenice do Radeč. Med arhitekturno dediščino spadajo železni most preko Save, TRC Savus, tržnica Radeče, bazen Radeče, dvorec Turn, Cumarjev mlin, Plačnikov spomenik NOB in graščina Dvor. Med sakralno dediščino izstopata cerkev svetega Petra in grobna kapela viteške družine Gutmannsthal-Benvenuti, ki stoji na radeškem pokopališču. Neobaročno kapelo z opečno obloženimi fasadami pokriva zanimiva pločevinasta zvonasto-laternasta streha.

V Ribčevem Lazu je v bližini kamnitega mostu in cerkve sv. Janeza Krstnika sotočje Jezernice in Mostnice, ki se združita v reko Savo Bohinjko. Jezernica je druga najkrajša reka v Sloveniji. Tok Save Bohinjke se začne v Dolini Triglavskih jezer, ki je ena izmed najčudovitejših v Julijskih Alpah. Vsako izmed sedmerih jezer se imenuje po svojih značilnostih. Jezera se nahajajo na nadmorski višini med 1319 in 2002 metri. Voda nato nadaljuje pot kot slap Savica in se kot Savica izpod Komarče izlije v Bohinjsko jezero. Iz jezera se potem izlije kot Jezernica. Mostnica je alpski potok, ki izvira v dolini Voje kot slap Mostnice ali slap Voje. V vasi Stara Fužina se Mostnici pridruži potok Ribnica in po približno kilometru skupnega toka se izlijeta v Savo Bohinjko. Sava Bohinjka se uvršča med najlepše in najbolj čiste reke v Sloveniji. Poleg različnih športnih aktivnosti je znana kot ribolovno območje, saj je bogata z ribami kot so potočna postrv, lipan in šarenka. Sava Bohinjka nadaljuje svojo dolgo pot vse do Radovljice, kjer se združi s Savo Dolinko v najdaljšo slovensko reko Savo.

Ribnica je manjše mesto, ki je zgodovinsko, geografsko, kulturno, upravno in gospodarsko središče Ribniške doline. Nahaja se na sredi ravnine ribniškega polja, med grebenoma Velike in Male gore. Kraj leži na obeh bregovih ponikalnice Bistrice. Mesto je najbolj znano kot središče pokrajine suhorobarjev in lončarjev. Ribniško gospodarstvo je bilo prvič omenjeno leta 1220, v 14. stoletju je bila dokazana lesena obrt, konec 15. stoletja pa je kraj dobil pravico do proste trgovine s pridelki, živino in platnom. Ribnica je poznana po mnogih procesih proti čarovnicam, zadnja žrtev je bila sežgana leta 1701. Naselje se je od prvotnega jedra okoli župnijske cerkve in gradu po 2. svetovni vojni pahljačasto razširilo in v urbano celoto vključilo nekaj nekdanjih vasi. V Ribnici se je vse do današnjih dni ohranilo izkoriščanje lesa in gline za izdelovanje okrasnih in praktičnih predmetov ter orodja. Glavna nosilka razvoja Ribniške doline pa je industrijska predelava lesa. V Ribnici so največje znamenitosti Ribniški grad, cerkev sv. Štefana in Miklova hiša s knjižnico in galerijo. Gallusovo nabrežje se nahaja ob ponikalnici Bistrici, ki teče skozi Ribnico. Ogledamo si lahko zanimiv francoski most, ki je bil zgrajen v času Ilirskih provinc. Poleg ponikalnice Bistrica in Tržiščica je na tem območju največja ponikalnica Ribnica. Ribnica ima poleg bogate kulturne in naravne dediščine tudi številne etnografske, kulturne in druge prireditve, kot so Rokodelski festival, Ribniški sejem suhe robe in lončarstva, Miklavževanje, Žive jaslice in drugo.

Atraktivno mesto Rogaška Slatina je priljubljen zdraviliški kraj, ki se nahaja v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s Hrvaško. Mesto je prepoznavno po mineralni vodi Donat Mg, prenovljenem zdraviliškem parku, obnovljenih zgodovinskih zgradbah, Kozmetiki Afrodita in svetovno znani Steklarni Rogaška. Rogaški Slatini je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenado, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Ločnica je manjši potok, ki teče skozi zdravilišče Rogaška in se nato kot desni pritok izliva v reko Sotlo, ki je mejna reka med Hrvaško in Slovenijo. V potok Ločnica se izliva Tržiški potok. Potok Ločnica teče mimo Pegazovega doma, ki je novejši dom za starejše generacije, nadaljuje pot mimo parkirišča pri Rogaški Rivieri, Kulturnega centra, promenade, Hotela Slovenija, Kavarne in picerije Attems in proti Pegazovem spomeniku. Ob potoku vodi lepo urejena pešpot, ki v vročih poletnih mesecih nudi prijetno senco.

Škofeljski most se nahaja pri naselju Škoflje, nad reko Reko. Most pod vasjo so sezidali Avstrijci v sredini 18. stoletja, ko so delali cesto iz smeri Ribnica - Rodik. Domačini so na mostu nekdaj prirejali tradicionalne skoke z mostu v reko Reko. Od mostu po soteski reke Reke, ki gre v smeri proti znamenitim Škocjanskim jamam, se pričenja zavarovano območje Regijskega parka Škocjanske jame, ki meri 413 ha. Pri Škofeljskem mostu se začne tudi urejena planinska pot po soteski Reke. Soteska je dolga tri kilometre in naj bi nastala, ker se je podiral strop nad jamskimi rovi. Na začetku plitva dolina se kasneje poglobi v ozko sotesko, kjer so okoli sto metrov visoke prepadne stene. Dolina reke Reke je poleg Temeniške doline najdaljša slepa dolina na območju Slovenije. Pred ponorom Reke so prebivalci soteski dali ime dolina mlinov, saj je bilo nekdaj na tem predelu prisotno več žag in mlinov. Jezove so mlinarji lahko postavili zaradi majhnega padca reke Reke. Vodni tok iz struge so uravnavali po umetno speljanih kanalih, ki se imenujejo mlinščice. Voda je ponikovala na apnenčastem predelu pri Gornjih Vremah in zaradi tega so luknje v strugi mašili s kamenjem, vejami in lesenimi gredami. Pri naselju Topolc je na ogled obnovljeni Novakov mlin. Poleg tega je zanimiv tudi okoli sto let star Dujčev mlin v naselju Škoflje, od katerega pa so se ohranile samo še razvaline. V vasi je v nekdanji mlinarjevi domačiji urejena turistična kmetija, kjer nudijo domačo hrano in prenočišča.

Škofja Loka leži sredi Sorškega polja in je najbolj poznana po tem, da ima najlepše ohranjeno staro srednjeveško mestno jedro, ki ga tvorita spodnji in zgornji trg, nad katerima se dviguje mogočni Škofjeloški grad. Ostri greben gore Lubnik se v strmem zahodnem pobočju spusti okoli 700 metrov globoko do doline Selške Sore ali Selščice, na jugu pa nekoliko položneje k Poljanski Sori ali Poljanščici. Na vzhodu se spusti do zaobljenih gričev in prek terase pod njimi k sotočju obeh Sor. Na prodišču in na terasi nad njim stoji staro mestno jedro Škofje Loke. Selška Sora je levi povirni pritok Sore. Reka izvira kot majhen studenec nad vasjo Zgornja Sorica tik pod cesto proti razloženemu naselju Petrovo Brdo. Je glavni vodotok v severnem predelu Škofjeloškega hribovja. Je ribolovna reka, v njej živijo lipan, potočna postrv, navadna mrena, klen in umetno vnešena šarenka. V preteklosti je reka predstavljala pomemben vir vodne energije. Selška Sora je izrazit hudournik, ki velikokrat poplavlja najnižje predele poplavne ravnice, občasno pa povzroča tudi ogromno škodo. Poljanska Sora je desni povirni pritok Sore, ki izvira kot potoček v severnem območju Rovtarskega hribovja. Je glavni vodotok v južnem predelu Škofjeloškega hribovja. Reka je dobila ime po naselju Poljane nad Škofjo Loko. Prav tako kot Selška Sora je tudi Poljanščica izrazit hudournik. Celotna reka od izvira in do sotočja s Selško Soro spada v varstveno območje Natura 2000. Reka ima čisto vodo in dobro ohranjene vodne habitate ter je tudi ribolovna reka. Sotočje rek je priljubljeno sprehajališče za domačine in druge obiskovalce. V bližini sotočja se čez Selško Soro nahaja most za pešce.

Šmarješke Toplice so razloženo naselje v bližini Novega mesta. Kraj je sestavljen iz gručastih zaselkov Dolnje in Gornje Toplice nad izvirom potoka Toplica in nekdaj samostojno naselje Obrh z zaselkoma Radež in Gomila. Na pobočjih Grčevja in Vinjega vrha se raztezajo vinogradi, v širši okolici je veliko mešanih gozdov. Šmarješke toplice so bile poznane že v predzgodovinski dobi. Termalni izvir ima temperaturo od 32 do 34 stopinj Celzija. Danes so terme sodobno zdravilišče, znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in ponudbi najbolj sodobnih storitev medico wellnessa. V okviru nastanitev so na voljo trije vrhunsko opremljeni hoteli kategorije štirih zvezdic, ki jih obdaja termalni park. Območje občine obdaja več vodotokov, na južnem predelu je to reka Krka ter potok Zavetrščica in Toplica, na severnem delu Laknica, v osrednjem predelu pa si skozi ozko sotesko utira pot največji potok Radulja. Več potočkov, določeni izmed njih so še sedaj pitni, tudi večkrat ponikne. Med občinske naravne znamenitosti spadajo Spodnja Klevevška jama, Zgornja Klevevška jama, Koglo in Vinji Vrh, soteska potoka Radulja, Klevevška Toplica, močvirnata dolina Zdravci ter indijski lotos v zdraviliškem parku. Največje občinske kulturne znamenitosti so Karlovška hiša v Šmarjeti, ruševine gradu Klevevž, ruševine gradu Štrlek, vodnjak v zdravliškem parku, župnijska cerkev sv. Andreja v Beli Cerkvi, cerkev sv. Jožefa na Velikem Vinjem Vrhu, cerkev Karmelske matere božje v Slapih ter župnijska cerkev sv. Marjete v Šmarjeti. Nad potokom Toplica stojijo razvaline gradu Štrlek, ki s prvo pisno omembo leta 1247 spada med starejše gradove na Slovenskem. Do razvalin gradu vodi lepo urejena sprehajalna pot. Občudovati je možno le še razvaline zahodne in južne stene nekdanjega gradu.

Šoštanj je manjše mesto, ki leži na ravnini ob reki Paki. Kraj leži pod razvalinami Pustega gradu, ki je v preteklosti nadziral pot skozi ozko dolino Pake. Šoštanj je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1199, tržne pravice pa je dobil leta 1348. Mesto je postalo leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad (Grad Šoštanj), Kulturni dom, graščina Turn, vila Široko, Kajuhov dom, Kajuhov park, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Okoli 30 km dolga Reka Paka, ki teče skozi Šoštanj, izvira pod Glažutsko planino na Pohorju. Poleg Šoštanja teče tudi skozi občini Velenje in Šmartno ob Paki. V Velenjski kotlini v reko pritekajo Bečovnica, Velunja in Toplica. Ker so ob reki Paki razni industrijski obrati, je precej onesnažena. Zaradi dolgoletnega onesnaževanja v reki živijo le še manj občutljivi organizmi. Termoelektrarna Šoštanj je z izgradnjo čistilnih naprav v zadnjih letih delno pripomogla k ekološkemu očiščenju Šaleške doline in s tem tudi reke Pake. V Šoštaju so ob reki uredili sprehajalne poti, ki vodijo mimo znamenitosti, kot so Kulturni dom, Kajuhov park in drugo.

Sotočje reke Save in Krke se nahaja med vasjo Čatež ob Savi in mestom Brežice. Most je priljubljena točka za fotografe in ljubitelje narave. Brežiška kotlina z rekama s pritoki spada med najpomembnejše hidrografsko področje v Sloveniji. Reki sta že od nekdaj predstavljali pomemben del v življenju prebivalcev. Edini vir dohodka je marsikateri družini predstavljalo trgovanje z ulovom. Ob rekah so gradili pletilnice vlečnih vrvi, pristanišča ter ladjedelnice. Istočasno so se začela razvijati prenočišča in gostišča za potrebe splavarjev. Dokler ni bila mimo teh koncev speljana prva železniška proga je bila voda tudi edina prometna pot za splavarjenje in plavljenje lesa.

Bovec je središče Občine Bovec. Mesto je znano predvsem po pestri turistični ponudbi, čudoviti okolici in bojih med prvo svetovno vojno. V Bovško kotlino med Svinjakom in Javorščkom priteče reka Soča, med Rombonom in Svinjakom pa reka Koritnica. Do sotočja reke Soče in Koritnice se lahko odpravimo po peš poti iz mesta. Ob sotočju in blizu njega se nahajajo kampi Vodenca, Kajak kamp Toni, kamp Kovač in kamp Liza, kjer lahko preživite sproščene dni v neokrnjeni naravi. Pri sotočju Soče in Koritnice je vstopna in izstopna točka za kajakaštvo in rafting. Tukaj potekajo tudi tečaji za kajak. Od sotočja smaragdne Soče in divje Koritnice lahko nadaljujete pot proti visečemu mostu čez Koritnico, ki se nahaja v bližini. Če prečkate most se urejena pot nato nadaljuje po levem bregu Soče proti koritom Soče pri Kršovcu.

Tolmin leži na pomolu med rekama Tolminko in Sočo. Že stoletja je naravno središče Tolminske pokrajine. Sotočje Tolminke in Soče se nahaja le nekaj sto metrov od Tolmina. Sotočje je znano zbirališče za mlade, priljubljena sprehajalna točka za domačine, koncertno prizorišče in še marsikaj drugega. V leseni hišici je lokal, kjer si lahko privoščite sok ali pivo in uživate v čudovitih razgledih na smaragdno reko Sočo. V poletnih mesecih tukaj potekajo znani festivali kot so Soča Reggae Riversplash, Metal Camp in kreativni tabor Sajeta. Organizirajo se različne delavnice, koncerti in projekcije filmov. Na sotočju lahko vidite zapuščeno zgradbo nekdanjega Casino Paradiso. V bližini je čistilna naprava Tolmin in zanimivi viseči most.

Sotočje Tolminke in Zadlaščice se nahaja v bližini najožjega dela Tolminskih korit. Do sotočja se napotimo od vstopne hiške, kjer smo kupili vstopnice. Najprej se sprehodimo po stezi, ki gre po gozdu, nato pa se po stopnicah spustimo proti mostiču čez Tolminko. V tem delu poti vidimo sotočje Tolminke in Zadlaščice. Sotočje pa lahko vidimo tudi z brvi čez Zadlaščico, do katere pridemo tako, da se po mostiču čez Tolminko napotimo levo proti Termalnemu izviru. Sotočje je najnižja točka Triglavskega narodnega parka. Nahaja se na nadmorski višini okrog 180 metrov. Je edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije. Divja korita z značilnimi prelomi, ki jih vidimo kot gladke navpične skale, so nastala z vrezovanjem Tolminke v apnenec. Podobne lahko vidimo v Julijskih Alpah le še v soteski Mlinarice v Trenti. Zadlaščica si je vzhodnje izdolbla korita z globinsko erozijo. Ko se tesni obeh korit nekoliko razprejo, se reki združita.

Začetek učne poti ob reki Kokri je na Visokem ali ob športnem parku Rapa. Visoko je manjše naselje, ki spada v Občino Šenčur. Nekdaj je bilo značilno mlinarsko in vaško naselje. Prvotno gotska cerkev je posvečena svetemu Vidu. V kraju imajo kulturno, gasilsko in športno društvo, gostinske lokale in trgovino. Športno društvo je ob reki Kokri uredilo športni park Rapa, ki obsega balinišče, nogometno in teniško igrišče. Učna pot ob Kokri je dolga okoli dva kilometra in je opremljena s poučnimi informativnimi tablami o zgodovini reke Kokre, rečnih lepotah ter naravnih vrednotah, ki spremljajo obiskovalca na sprehodu. Reka Kokra je levi pritok reke Save v Kranju. Ima alpski dežno-snežni režim, ki ima izraziti višek v jeseni in spomladi. Je ribolovna reka, v njenih vodah živijo potočna postrv, klen, lipan in umetno vnešena šarenka. Kokra je v večjem delu toka hitro tekoča gorska reka, ki privre na površje na južni strani grebena Karavank iz več manjših izvirov. V spodnjem toku predstavlja posebnost kanjon reke Kokre, ki je od leta 1983 zavarovan kot naravna znamenitost. Celotna reka je zavarovana kot naravna vrednota državnega pomena, zgornji in srednji tok reke sta tudi del območij Natura 2000. V bližini športnega parka Rapa se nahaja tri metre visoka geološka piramida, v katero so vgrajeni barviti kamni nepravilnih oblik, ki so ležali na kokrških prodiščih. Piramida predstavlja geološko pestrost kamnov, ki jih Kokra brusi in odlaga na svoji poti. Območje ob piramidi je geomantična točka, ki ima zdravilno moč. Energija pomaga premagati utrujenost, manjše glavobole, nervoznost in rahle prehlade. Ob učni poti se nahaja tudi spominski drevored okoli devetdesetih lip. Leta 1985 je po eno izmed njih posadila vsaka družina KS Visoko. Na učni poti se sprehajalci lahko v vročih poletnih mesecih prijetno osvežijo v reki Kokri ali si privoščijo počitek na eni izmed klopi. Učna pot je priljubljena tudi med kolesarji.

Velika korita Soče se nahajajo na reki Soči pri dolini Lepene. Avto lahko parkirate na parkirišču ob cesti pri odcepu za Lepeno. Velika korita Soče so najznačilnejša in najštevilčnejša prav v Soški dolini. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Velika korita Soče so dolga 750 metrov, obdajajo pa jih stene v višino od 10 do 15 metrov. Globina narašča ob strugi navzdol in je močno odvisna od količine vode, ki niha za dobrih 10 metrov. V suhi dobi so korita napolnjena okoli 3 metre visoko, ob povodnjih pa do vrha ali celo preplavljena. Velika korita Soče so izoblikovana v plastovitem apnencu in ponekod široka le slaba dva metra, na najširših delih pa 7 do 8 metrov. Reka Soča teče z mogočnim vrtinčastim tokom iz ene draslje v drugo in močno erodira skalno podlago. Njen strmec je zelo velik, saj na 1 km pade za več kot 30 metrov. Velika korita Soče si lahko ogledate z lesene brvi in občudujete smaragdno barvo reke Soče, ki jemlje dih s svojo lepoto.

Žužemberk, ki je osrednje naselje Suhe krajine, se nahaja ob gradu na terasi nad dolenjsko lepotico, reko Krko. Središče kraja predstavlja manjši trg z vodnjakom pred grajskim vhodom in bližnje nadstropne hiše s portali. Krka je najdaljši desni pritok reke Save v Sloveniji. Je največja reka na območju Dolenjske in druga najdaljša slovenska reka. Izvira v široki zatrepni dolini, severno od vasi Krka. Vode privrejo na planjavo v izviru Pod jamo pod Krško jamo severno od vasi Gradiček. Reka ima dežno-snežni režim z najnižjo vodo poleti in najvišjo vodo pozimi. Je ena najbolj umirjenih slovenskih rek. Onesnažena je že pri samem izviru, vendar jo kljub temu odlikujeta raznolikost in pestrost vodnega živalskega in rastlinskega sveta. V zgornjem toku teče vzdolž Žužemberškega preloma, ob katerem si je vrezala slikovito sotesko. Krka je edina lehnjakotvorna reka v Sloveniji. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se izloča kot lehnjak in v zgornjem toku tvori značilne pregrade, v srednjem toku pa talne podvodne pragove. Nekdaj so ob lehnjakovih pragovih delovali mnogi mlini in žage, sedaj pa prevladuje turističen in rekreativen pomen reke. Usihanje izrabe Krke je bilo povezano s socialnimi in gospodarskimi spremembami po drugi svetovni vojni, ko je bilo leta 1952 ukinjeno mletje v kmečkih mlinih. Edini, občasno še delujoči mlin, je Zajčev mlin v Praprečah. Znan je bil kot drugi grajski mlin. Bil je v lasti Auerspergov, Zajčevi so ga kupili leta 1940. Prvotno je imel šest mlinskih koles, sedaj ima eno železno kolo. Območje reke Krke je v Žužemberku priljubljeno sprehajališče, ki se v poletnem času spremeni v naravno kopališče Loka. Domačini in drugi obiskovalci se kopajo v reki in uživajo v prelepem naravnem okolju. Poleg tega je čez sezono odprt tudi lokal, kjer imajo na voljo osvežilne pijače in sladoled.