Celje je po gospodarskem pomenu in velikosti tretje največje mesto v Sloveniji. Leži ob sotočju rek Voglajne in Savinje v jugovzhodnem, najnižjem predelu Celjske kotline, na križišču glavnih cest proti Mariboru, Ljubljani, Zasavju in Velenju. Mesto je trgovsko, prometno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in versko središče Savinjske kotline z obrobjem. Kulturni spomeniki v mestu in okolici ter zemljepisna lega omogočata poslovni, tranzitni in izletniški turizem. Urbana kulturna dediščina, ki je vsaj v zasnovi nastala v času Celjskih grofov v 14. in 15. stoletju, je edinstvena na območju Slovenije. Največja znamenitost je stari Celjski grad, ki je bil sedež Celjskih grofov, najbolj vplivne plemiške rodbine na Slovenskem. Grofi so oblikovali mesto, uredili obzidja in zgradili obrambne stolpe, mnoge naprave in mestne objekte ter utrdili Stari grad. Določene so se ohranile, nekatere so podrli po velikem požaru leta 1789. Doprsni kip Alfredu Nobelu se nahaja na ulični fasadi Kvartirne hiše, Gosposka ulica 3. Celjsko staro mestno jedro je za novo kiparsko upodobitev bogatejše od oktobra leta 2013. Svečano odkritje je izvedlo Turistično društvo Celje, ob podpori Mestne občine Celje, Cinkarne Celje, d.d. in Pokrajinskega muzeja Celje. Na slovesnosti se je zbralo preko 150 obiskovalcev. Govorci so si bili enotni, da je zgodba o usodni navezanosti Alfreda Nobela na Celjanko Sofijo Hess, pomemben dejavnik pri razvoju celjskega turizma, saj omogoča njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Doprsni kip Nobela sta svečano odkrila avtor kipa, celjski umetnik ter Cinkarnar Stevan Djukić in župan Mestne občine Celje Bojan Šrot. Le malo je znano, da se je Alfred Nobel zaljubil v Sofijo, ki je bila najstarejša hči uglednega celjskega trgovca Heinricha Hessa. Družina je prebivala prav v Kvartirni hiši, kamor je po nevesto, Sofijino mlajšo sestro Amalijo, prišel tudi Albert Brunner, ki je bil prvi ravnatelj leta 1873 ustanovljene cinkarne v Celju. Alfred in Nobel sta si v kasnejšem času veliko dopisovala in razpravljala o naložbah, potrebah in delovanju nove cinkarne. Zasluge za ustanovitev cinkarne je imel tudi takratni celjski župan Josef Neckermann.

Jama Huda luknja se nahaja ob cesti Velenje – Slovenj Gradec. Cesta nas vodi skozi ozko in enkratno sotesko Huda luknja, ki je stisnjena med strma pobočja Tisnika in Pečovnika. V soteski je prostor le za cesto in reko Pako, nekdanjo železniško progo so morali speljati skozi predor. Avto lahko pustimo nekaj sto metrov pred jamo, na manjšem parkirišču. Huda luknja je ena izmed največjih naravnih znamenitosti v koroško – šaleški regiji. Poleg Hude luknje sta tu še dve jami: Špehovka in Pilanica. Spodnji del Hude luknje je 400 metrov dolg vodni rov, zgornji del pa ima dve nadstropji, ki ju povezuje okog 10 metrov visok slap. Skozi jamo teče potok Ponikva. Huda luknja je bila med prvimi slovenskimi jamami odprtimi za turiste. Domačini so jo uredili za ogled že leta 1895. Danes je za vse dostopen njen vhodni del, kapniški Medvedji rov pa je na ogled s spremstvom jamarjev. Dolžina do sedaj raziskane kraške jame Huda luknja je preko 2300 metrov, nekateri pokazatelji pa kažejo še na bistveno večje dimenzije jamskega sistema. Najdbe iz stare kamene dobe paleolitika pričajo, da je v teh krajih človek živel že v ledeni dobi. V jami Špehovki so arheološka izkopavanja odkrila vrsto kamnitih orodij in orožij iz različnih obdobij kamene dobe. V njej so našli tudi veliko medvedjih kosti, za obiskovalca pa so najbolj zanimivi »medvedji obrusi«, ko so si medvedje z drgnenjem ob skale preganjali zajedalce iz svojih kožuhov. Iz antične dobe so našli bronasti rimski novec cesarja Antonina Pia, ostanke posode, v jami Pilanici pa tudi kose kvalitetne in lepo okrašene keramike. Nadvojvoda Ivan (princ Johan) je dal v začetku 18. stoletja skozi sotesko graditi novo cesto. Domačini so mu zato v zahvalo, v spodmolu, ki je nasproti jame, postavili spomenik. Preko koroško – šaleškega jamarskega kluba »Speleos-Siga«, ki deluje že dobrih 30 let, se lahko odpravite na treking v jamarski opremi, ki vam vzame dve uri adrenalinskega naprezanja. Zagotavljajo vam varnost. Seznanijo vas tudi z osnovnimi informacijami o Hudi luknji in njeni okolici. Vse ljubitelje kraškega podzemlja vabijo na jamarsko šolo, ki obsega učenje vrvne tehnike, predavanja in obiske jam. Člani kluba se zbirajo ob jamarski koči, ki stoji v neposredni bližini Hude luknje. Jama je znana tudi kot nahajališče ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Ribniško jezero se nahaja na Ribniškem Pohorju. Pohorje je pogorje, ki je poraščeno pretežno z iglastim gozdom. Njegovo osrčje predstavlja planotast svet s številnimi barji. Ribniško jezero se nahaja blizu Ribniške koče. Koča je z avtom dostopna po lokalni cesti iz Ribnice na Pohorju. Ribniška koča stoji na mali planoti tik pod Malim Črnim vrhom. Je stalno odprta. Od Ribniške koče je do Jezerskega vrha ali Ribniškega vrha (1537) približno 15 minut hoje. Kopast vrh spada med najvišje pohorske vrhove. Na njem lahko vidimo visok spomenik padlim borcem planincem, ki ga je leta 1961 postavilo PD Maribor – Matica. Na vzhodni strani vrha leži v bližini Ribniško jezero. Na vrhu ni kažipota, zato moramo biti previdni, da pri spomeniku zavijemo levo po uhojeni poti navzdol do kotanje. V nekaj minutah pridemo do table, ki nas opozarja, da naj hodimo samo po lesenih deskah. Med neprehodnim ruševjem se sprehodimo do Ribniškega jezera, ki nas takoj očara s svojo lepoto in pravljičnostjo. Ribniško jezero je visoko šotno barje in ne pravo jezero. Na Pohorju so se visoka barja razvila na nepropustnih peskih in glinah. Ker so slemena dokaj uravnana, voda zastaja. Ob dokaj veliki količini padavin so se najprej razvila močvirja, nato so pa iz njih nastala barja. Ta so stara komaj 8000 let. Za barje je značilno, da se napaja samo z deževnico. Ribniško jezero je dolgo 84 metrov, široko 40 metrov in globoko do enega metra. Vključeno je v pohorski gozdni rezervat. Vegetacija okoli Ribniškega jezera spada v združbo šotnih mahov in rušja. Na vodni gladini lahko vidimo čudovite lokvanje. Pri jezeru so postavljene klopice, tako da lahko v miru uživamo v pogledu na jezersko gladino in okolico.

Polzela je večje naselje, ki se nahaja ob reki Savinji in Podvinski Strugi v severozahodnem kotu Celjske kotline. Zavzema izredno pomemben geografski položaj, saj stoji ob pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih delov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Ta območja so bila zaradi tega že zgodaj poseljena, saj je Rimljan Mark Avrelij, ko se je bojeval proti Germanom, v Ločici pri Savinji sezidal močan tabor druge italske legije. Na tem predelu sta se še pred nekaj desetletji železniški in cestni promet dopolnjevala z rečnim, ki ga je opravljalo splavarstvo po reki Savinji še nekaj let po koncu druge svetovne vojne. Regulacija reke Savinje med leti 1876 in 1893 je kmetom omogočila, da so lahko obdelovali nove kmetijske površine. Med prvimi je pričel gojiti hmelj okoli leta 1876 takratni trgovec Julij Žigon. Ko je bila leta 1891 zgrajena železnica Celje – Velenje se je še bolj povečala prometna in gospodarska vloga kraja. Leta 1927 je nastala Polzela tovarna nogavic in leta 1948 Pohištvena industrija Garant. Polzela se tako uvršča med največja središča na območju Savinjske doline. Največje kulturne znamenitosti so grad Komenda, baročni grad Šenek, cerkev sv. Marjete, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik žrtvam NOB in Žiganova kapelica. Grad Komenda stoji na vzpetini sredi Polzele in se v pisnih virih prvič omenja leta 1170. Šenek se nahaja na položni vzpetini na severnem robu naselja. Obdaja ga park, ki je bogat z eksotičnimi drevesi. Baročna cerkev sv. Marjete se prvič omenja leta 1255. V osnovi je romanska z gotskim zvonikom. Spomenik žrtvam Narodno osvobodilnega boja (1941-1945) se nahaja na Glavnem trgu. Predstavlja bronasti spomenik v obliki strtega drevesnega debla, ki simbolizira žrtve NOB. Avtor spomenika je bil znani slovenski kipar, slikar in grafik Janez Boljka (1931-2013). Nedaleč od spomenika stoji Žiganova kapelica.

Spominski muzej Prežihovega Voranca - Prežihova bajta, se nahaja nad Kotljami na Preškem vrhu. Odprta je od torka do sobote, od 9. do 17. ure in v nedeljo od 14. do 17. ure. Tik na Prežihovo bajto stoji bronasti Prežihov spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Bajta je memorialni in etnološki spomenik. Predstavlja tradicionalno koroško hišo malega kmeta, bajterja ter življenje in delo pisatelja Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca. Dobrih deset let so bili Prežihovi starši tam najemniki na gruntu. Po desetih letih je Prežihov oče prihranil toliko, da je leta 1911 kupil Prežihovo bajto. Bajta je prislonjena ob sončno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje in vso hotuljsko kotlino na vzhodni in Uršljo goro na južni strani. Skupaj s hlevom predstavlja vzporedni tip kmečkega doma in nas z urejeno notranjostjo spominja na značilno okolje Prežihove mladosti. V bajti lahko vidimo pohištvo, oblačila iz tistega obdobja, črno kuhinjo, slike in preberemo življenjepis ter odlomke iz leposlovnih del. Najbolj znano delo Prežihovega Voranca so mladinsko delo Solzice, ki jih je napisal v spomin materi in so prevedene v devet jezikov. Pomembna dela so tudi Boj na požiralniku, Požganica, Jamnica, Doberdob, ki ima podnaslov vojni roman slovenskega naroda, Samorastniki in mnoga druga. Na njegovo ustvarjanje so predvsem vplivali dogodki prve in druge svetovne vojne. Ime Prežih si je dal po domačem imenu pri Prežihu za kmetijo, Voranc pa je domača koroška oblika imena Lovrenc ali Lovro. Pisatelj in komunistični politik je pokopan ob cerkvi Svete Marjete v Kotljah. Ob njem so nagrobni spomeniki Kuharjevih.

Radeče so mesto na slikovitem območju Posavja in predstavljajo središče občine Radeče. Ležijo ob izlivu potoka Sopota v reko Savo, med Sevnico in Zidanim Mostom. Radeče so poznane po papirnici v bližnjih Njivicah z dolgoletno tradicijo. Za kraj so značilne mnoge arhitekturne lepote, naravne vrednote, sakralna dediščina in pestra kulinarika. Poleg tega nudijo tudi zanimiva in nepozabna doživetja, kot so splavarjenje na Savi, ročna izdelava papirja s papirmoharjem, oglarjenje, ogled etnološke zbirke Ključevšek in drugo. Med arhitekturne znamenitosti spadajo železni most preko Save, Plečnikov spomenik NOB, TRC Savus, tržnica Radeče, bazen Radeče, dvorec Turn, graščina Dvor in Cumarjev mlin. Plečnikov spomenik NOB predstavlja pomembno zapuščino Jožeta Plečnika, največjega slovenskega mojstra arhitekture. Spomenik je priča pomembnosti udeležbe domačinov v narodnoosvobodilnem boju in opominja na pravo vrednost svobode in miru. Slovesno so ga odkrili 9. novembra 1952 in od takrat zavzema središčni prostor radeškega trškega prostora. Arhitekturni objekt je bil postavljen po načrtu Jožeta Plečnika, plamenica in bronasti portreti pa so delo kiparja Vladimirja Štovička. Na spomeniku so izklesani Kajuhovi verzi, ki so izbrani iz različnih pesmi in pričajo o pesnikovi veliki družbeni rahločutnosti ter sočutju do vseh zaprtih, trpečih in padlih za svobodo. Verzi so iz naslednjih pesmi: Bosa pojdiva, dekle, obsorej, Pet in dvajset, Materi padlega partizana ter Kmetovi pesmi. Zeleno obarvan železni most preko Save je viden že od daleč. Zgrajen je bil leta 1894 in je drugi najdaljši kovičen most v Evropi. Pred Radečami se v enem samem loku pne preko Save in privablja številne poglede potnikov z vlaka ali ceste.

Rogaška Slatina spada med eno izmed najmlajših mest v Sloveniji in enega od najstarejših turističnih krajev, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Portret skulpture Borisa Kidriča (1912 – 1953) se nahaja pred zgradbo Medical centra. Boris Kidrič je bil domačin, organizator Osvobodilne fronte, predsednik prve slovenske vlade in visoki politični funkcionar socialistične Jugoslavije. Avtor Kidričevega spomenika, ki je bil postavljen leta 1983, je kipar Stojan Batič.

Rogaška Slatina je slikoviti kraj, ki je poznan kot mesto stekla, vode in vina. Mestu je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Doprsni kip grofa Ferdinanda Attemsa je bil leta 1828 postavljen na razgledno točko nad sedanjim Medical centrom. Grof Ferdinand Attems (1746 – 1820) je bil štajerski deželni glavar, ustanovitelj Deželnega zdravilišča leta 1803. Avtor doprsnega kipa je dunajski kipar Leopold Kisling. Danes se spomenik nahaja ob vznožju hriba, kjer stoji hotel Aleksander. Štajerski deželni stanovi na čelu z deželnim glavarjem Attemsom so leta 1803 odkupili vsa zemljišča okoli vrelcev od takratnih privatnih lastnikov in tako je bilo ustanovljeno zdravilišče, ki je takrat dobilo prvega ravnatelja posesti in tudi prvega stalnega zdravnika. Kmalu je sledila zlata doba, ko so se tukaj vrstili obiski članov številnih vladarskih družin, kot so družine Bonaparte, Habsburg, Bourbon, pripadniki visokega plemstva ter številni drugi pomembni gostje.

Rogaška Slatina je znano zdraviliško središče, ki že stoletja privablja številne obiskovalce od blizu in daleč. Mestu vina, stekla in vode je uspelo svojo večstoletno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Pegazov spomenik se nahaja na Pegazovi ploščadi, ki je v neposredni bližini zdraviliškega jedra Rogaške Slatine. Pegazova ploščad je bila postavljena leta 2008. Krilati konj Pegaz, ki izvira iz grške mitologije, je simbolni stvarnik rogaške mineralne vode in od leta 2002 predstavlja tudi simbol občine, saj je upodobljen na občinskem grbu in zastavi. Spomenik je delo znanega akademskega kiparja in slikarja Vasilija Ćetkovića Vaska. Legenda o znamenitem nastanku Rogaškega vrelca je upodobljena in zapisana v bakrorezu nemške izdaje knjige Roitschocrene, ki je iz leta 1687. Podoba v tej knjigi prikazuje, kako bog Apolon krilatega konja Pegaza pozove, da naj na mestu blizu blizu cerkve sv. Križa in Rogatca udari s kopitom ter tako odpre Roitschocrene, rogaški vrelec. Ta zgodba je podobna legendi iz grške mitologije, kjer je Pegaz s svojim udarcem kopita odprl vrelec Hippocrene muzam na Helikonu.

Rogaška Slatina se razprostira v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s sosednjo Republiko Hrvaško. Mesto stekla, vina in vode s svojo stoletno turistično zgodovino in velikim obsegom turističnega prometa spada med najbolj pomembne in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Rogaški Slatini je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Spomenik padlim v NOB 1941 – 1944 predstavlja obelisk z bogato plastiko, ki je bil postavljen v letu 1952. Avtor spomenika je bil znani arhitekt Vinko Glanz in po njegovih načrtih je bil sezidan tudi Hotel Slovenija. Kipar Boris Kalin je izdelal reliefno plastiko, v kamen pa so vklesani verzi pesnika Iga Grudna. Spomenik padlim NOB se nahaja na Evropski ploščadi, ki je prizorišče številnih kulturnih in ostalih dogodkov.

Rogaška Slatina priljubljen zdraviliški kraj, ki se nahaja v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s Hrvaško. Mesto je prepoznavno po mineralni vodi Donat Mg, prenovljenem zdraviliškem parku, obnovljenih zgodovinskih zgradbah, Kozmetiki Afrodita in svetovno znani Steklarni Rogaška. Rogaški Slatini je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenado, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Spomenik sv. Janeza Nepomuka se nahaja ob vznožju Ivanovega hriba, ob zdraviliški kapeli sv. Ane, ki velja za zavetnico zdravilišča. Društvo dunajskih lekarnarjev je kip postavilo leta 1723, ko so dokončali ureditvena dela na vrelcih. Spomenik je narejen iz sivkasto – rjavega peščenca, avtor je ostal neznan. Kip sv. Janeza Nepomuka so večkrat prestavljali, dokler ni našel svoje mesto ob vznožju hriba. Janez Nepomuk je znan kot češki narodni svetnik.

Slovenj Gradec je upravno, kulturno in gospodarsko središče Mislinjske doline. Nahaja se med Uršljo goro in zahodnim Pohorjem, ob sotočju reke Mislinje in Suhodolnice. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251, ko je Bertold Andeški, oglejski patriarh, poklonil oglejski patriarhinji vso svojo lastnino na Slovenjgraškem. Številne razstave v Galeriji likovnih umetnosti in prireditve so mesto približale tujini in leta 1989 je Slovenj Gradec dobil častni naziv Glasnik miru. Slovenj Gradec ima dva večja trga, ki sta Trg svobode in Glavni trg. Pravokotno na Glavni trg se nahaja Pohorska cesta. V tem predelu so pomembni spomeniki in stavbe: Upravna enota Slovenj Gradec, Kulturni dom, pošta, arhitekturno zanimiva stavba ob pošti in Spomenik zmage. V parku med Upravno enoto Slovenj Gradec in pošto lahko vidimo razne kipe. V bližini Kulturnega doma je tudi zanimiva skulptura. Mesto je posejano s kipi in spomeniki, ki jih lahko opazimo na vsakem koraku, saj Slovenj Gradec živi s svojimi umetniki in umetnostjo. Nekdanji Sokolski dom so pozidali leta 1936. Po drugi svetovni vojni je deloval kot telovadni dom TVD Partizan. Leta 1983 so ga preuredili v Kulturni dom z večnamensko dvorano. Za Kulturnim domom je večje parkirišče in stavba Zavarovalnice Maribor.

Šmarje pri Jelšah je razpotegnjeno naselje, ki se nahaja v vzhodnem delu Slovenije, ob železniški progi Celje – Rogaška Slatina. Mestno naselje leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki ga zaznamuje pestra kmečka tradicija. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. V nekdaj lepo urejenem baročnem parku so se nahajali zanimivi kipi štirih letnih časov. Šmarje pri Jelšah je postalo trg leta 1875, dobilo je tudi pomembne upravne in sodne službe. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v naselju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 so se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina in Šmarje pri Jelšah je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V kraju danes delujejo upravna enota, sodišče, notar, zavarovalnice, banka, območna obrtna zbornica, zdravstveni dom, lekarna, kulturni dom, knjižnica in še mnogo drugega. Največje kulturne znamenitosti so Jelšingrad (dvorec Jelše), cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, božjim grobom in svetimi stopnicami. Med naravne znamenitosti se uvrša grajski park Jelšingrad, soteska Ločnice, ki izvira južno od Šmarja v gričevju Voglajnarskega podolja in ostalo.

Dolina Gračnice se razprostira na vzhodnem območju Slovenije, v bližini naselja Rimske Toplice, kjer se nahaja zdravilišče Rimske terme. Samotna dolina je znana po kartuzijanskem samostanu Jurklošter, Gračniškem slapu, Šmidovem mlinu in spomeniku Živi zid. Spomenik Živi zid stoji v vasi Lokavec. Postavljen je bil v spomin na boj partizanov s sovražnimi Nemci v času med drugo svetovno vojno. Ko so se Nemci proti koncu vojne, 12. februarja leta 1944, pred partizani zavarovali z otroki – živim zidom, sta v boju padla komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade in narodni heroj Ilija Badovinac in en otrok, Ivan Lapornik. V živem zidu je bilo udeleženih okoli 25 otrok, ki so se vračali domov s filmske predstave. Na začetku je na delu, kjer je padel in je tudi pokopan komandant Ilija Badovinac, stal samo njegov spomenik. V letu 1983 pa je Rudi Stopar iz Sevnice postavil še spomenik za otroke, udeležence živega zidu. Stopar je iz Sevnice in je poznan kot pisatelj, pesnik in ljubiteljski kipar. Spomenik je izdelan iz kamna in oplemenitega jekla, zaokroža pa ga Kajuhov verz iz pesmi Štirinajsti diviziji in pladenj za sveče. Edinstven spomenik je v obliki skupine telohovih cvetov in predstavlja začetek spomladi. Telohovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet je na tleh in je simbol za umrlega otroka, dve zlomljena cvetova pa simbolizirata ranjene otroke. Na drugi strani ceste je v hrib do platoja sezidanih troje stopnišč, ki imajo imena treh brigad: Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve. Stopnice služijo ob spominskih prireditvah kot tribuna. Spominsko obeležje živega zidu predstavlja eno od postajališč na spominskem pohodu po poteh 14. divizije, ki poteka vsako leto od Sedlarjevega do Gračnice. Organizator pohoda je Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije Laško.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Območje mesta je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno je pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko neselje. Novejši del mesta je eden od najlepših arhitekturnih spomenikov moderne. Med takšne stavbe spadajo Kulturni dom, Ljudska univerza, hotel Paka, občinska stavba, uprava Premogovnika Velenje in mnoge druge. Na osrednjem velenjskem Titovem trgu lahko vidimo spomenik Josipa Broza Tita, spomenik Onemele puške, kip Rudarja, kip Edvarda Kardelja in spomenik NOB – 668 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Spomenik Josipa Broza Tita je največji Titov spomenik na svetu. Odkrit je bil na slovesnosti 14. junija 1977 v počastitev obletnice ustanovitve Zveze komunistov. Skulptura je visoka okoli 10 metrov in predstavlja razmišljujočega maršala Tita. Oblečen je v vojaško uniformo in ogrnjen z zimskim plaščem. Pomembne ustanove so še Upravna enota Velenje na Rudarski cesti, Galerija Velenje, Mestna knjižnica Velenje. Večje parkirišče je ob Pošti in Trgovskem centru.

Žalec, mesto hmelja, se nahaja v Spodnji Savinijski dolini. Je upravno, gospodarsko in kulturno središče v istoimenski občini. Mestna občina Žalec poleg mesta Žalec zajema še del naselja Podvin in naselji Ložnica. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182 kot Sachsenfeld. Nekdaj je bil obdan z obrambnim obzidjem, do danes pa se je ohranil le še obrambni stolp pri župnijski cerkvi svetega Nikolaja. V času protestantizma je bila v Zotlovi domačiji molilnica, obstajali so zametki šole in celo bolnišnica. V Žalcu je 6. septembra leta 1868 potekal znameniti II. slovenski tabor, ki se ga je udeležilo okoli 15.000 udeležencev. Kraj se je pričel kot trg hitreje razvijati z razvojem hmeljarstva. Začetki sodobnega hmeljarstva segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prvi hmeljski nasad posadil Janez Hausenbichler, ki tako velja za očeta hmeljarstva.

Žalec je znan kot mesto hmelja. Mesto je postal leta 1964. Je gospodarsko, upravno in kulturno središče Spodnje Savinjske doline. Zaradi slikovitih nasadov hmelja je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil v letu 1265. V času krutih vpadov Turkov je naselje utrpelo veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve pozidali tabor, ki je imel štirikotno zasnovo in štiri okrogle obrambne stolpe na vogalih. V kasnejših letih je bil obrambni zid porušen, od stolpov pa se je do današnjih dni ohranil samo jugozahodni stolp, ki ga zaznamuje značilna stožčasta streha in zidava iz prodnikov s strelnimi linami. Skozi kraj so speljali železnico Celje-Dravograd leta 1891 in pozneje potegnili še ozkotirni trak do rudnika Zabukovica, ki je deloval do leta 1964. Spomenik NOB se nahaja na urejeni zelenici na Šlandrovem trgu, ki je bil nedavno obnovljen in predstavlja središče družabnih srečanj v mestu. Spomenik je bronasti kip partizana s puško v roki in je posvečen 34 padlim borcem, talcem in internirancem. Po zamisli Z. Didka je spomenik izdelal kipar Božidar Pengov. Turistične informacije so obiskovalcem na razpolago v TIC-u Žalec, v pritličnih prostorih Savinove hiše, ki se nahaja na trgu. Poleg tega se lahko dobi promocijski material, spominki ali vstopnice za prireditve. Na voljo je e-kotiček in izposoja zelenega kolesa.