Borovnica je naselje, ki leži na robu Ljubljanskega barja. Občina Borovnica se nahaja na območju, kjer se srečujeta predalpski in dinarski svet. Za vasjo Borovnica pa se začenja tudi Kraški svet. Je izhodiščna točka za izlete v čudovito sotesko Pekel in na Rakitno. Nekoč je bilo naselje znano po viaduktu in železniški progi Dunaj-Trst, ki je bil največji zidani viadukt v Evropi in tehnični dosežek 19. stoletja. Borovniški viadukt so gradili od leta 1850 do 1856. Zgradili so ga brez cementa. Visok je bil 38 metrov in dolg 561 metrov. Danes nanj spominja le še 21. steber, ki se nahaja sredi vasi. Leta 1992 so ga razglasili za tehniški spomenik. V Borovnici so največji nasadi ameriških borovnic v Sloveniji. V drugi polovici julija organizirajo prireditev Dan borovnic. V vasi lahko vidite Osnovno šolo Ivana Korošca, župnijsko cerkev svete Marjete, gostilno Godec, župnišče, avtobusno in železniško postajo, knjižnico Borovnica, upravno enoto in občino, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik zamolčanim žrtvam, športno igrišče, pošto, Dolinski ali Jelenov most, TVD Partizan Borovnica, rojstno hišo dr. Marje Boršnik, literarne zgodovinarke in drugo. Jelenov oziroma Dolinski most je bil zgrajen leta 1857. Spada med najstarejše slovenske mostove z dvotirno železnico. Visok je 29 metrov in dolg 219 metrov. Cerkev svete Marjete je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1351. Ni znano, kdaj je nastala prvotna cerkev, ocenjujejo pa, da okoli leta 1300. Sveta Marjeta je bila zavetnica kmetov. Njen nastanek naj bi bil povezan z gradnjo kartuzijanskega samostana Bistra. Cerkev je bila večkrat renovirana, nazadnje v neoklasicističnem slogu leta 1935.

Brdo pri Lukovici je manjše naselje, ki spada v Občino Lukovica. V naselju se nahaja grad Brdo, grajski park z ribnikom in gabrovim ter kostanjevim drevoredom, Osnovna šola Janka Kersnika, Čebelarski center Slovenije, župnijska cerkev Marije Vnebovzete, župnišče Brdo, rojstna hiša Franceta Marolta, spomenik NOB, poskusni sadovnjak in drugo. Lukovica se nahaja pri Črnem grebenu, skozi katerega je nekdaj potekala pomembna prometna pot. Renesanči grad Brdo je bil zasnovan v 16. stoletju in njegovi prvi lastniki so bili Lambergi. Grad ima štiri trakte, kvadratno dvorišče in na vogalih je utrjen s stolpi. Od leta 1868 in do 2. svetovne vojne so v gradu delovali okrajno sodišče, zapori in davčni urad. Na prostoru nekdanje grajske kapelice so leta 1718 zgradili cerkev Marije Vnebovzete. Med vojno so grad požgali in danes je obnovljena samo zunanjost, v notranjosti pa so ruševine. V gradu Brdo se je rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852-1897), ki je delal kot notar in se ukvarjal tudi s politiko. Njegova znana dela so Jara gospoda, Kmetske slike, Ciklamen in druga. Blizu gradu je Čebelarski center Slovenije, kjer je gostišče in sedež Čebelarske zveze Slovenije. V okolici se nahaja več čebelnjakov in zanimiva zeliščno – čebelarska učna pot. France Marolt (1891-1951) je bil zborovodja, glasbenik in etnolog, ki je ustanovil Akademski pevski zbor in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC - SAZU. Poskusni sadovnjak Brdo pri Lukovici je namenjen raziskavam, preizkušanju novih tehnoloških ukrepov v sadjarstvu in opravljanju dela strokovnih nalog na področju sadjarstva in varstva rastlin.

Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Celje je po gospodarskem pomenu in velikosti tretje največje mesto v Sloveniji. Leži ob sotočju rek Voglajne in Savinje v jugovzhodnem, najnižjem predelu Celjske kotline, na križišču glavnih cest proti Mariboru, Ljubljani, Zasavju in Velenju. Mesto je trgovsko, prometno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in versko središče Savinjske kotline z obrobjem. Kulturni spomeniki v mestu in okolici ter zemljepisna lega omogočata poslovni, tranzitni in izletniški turizem. Urbana kulturna dediščina, ki je vsaj v zasnovi nastala v času Celjskih grofov v 14. in 15. stoletju, je edinstvena na območju Slovenije. Največja znamenitost je stari Celjski grad, ki je bil sedež Celjskih grofov, najbolj vplivne plemiške rodbine na Slovenskem. Grofi so oblikovali mesto, uredili obzidja in zgradili obrambne stolpe, mnoge naprave in mestne objekte ter utrdili Stari grad. Določene so se ohranile, nekatere so podrli po velikem požaru leta 1789. Doprsni kip Alfredu Nobelu se nahaja na ulični fasadi Kvartirne hiše, Gosposka ulica 3. Celjsko staro mestno jedro je za novo kiparsko upodobitev bogatejše od oktobra leta 2013. Svečano odkritje je izvedlo Turistično društvo Celje, ob podpori Mestne občine Celje, Cinkarne Celje, d.d. in Pokrajinskega muzeja Celje. Na slovesnosti se je zbralo preko 150 obiskovalcev. Govorci so si bili enotni, da je zgodba o usodni navezanosti Alfreda Nobela na Celjanko Sofijo Hess, pomemben dejavnik pri razvoju celjskega turizma, saj omogoča njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Doprsni kip Nobela sta svečano odkrila avtor kipa, celjski umetnik ter Cinkarnar Stevan Djukić in župan Mestne občine Celje Bojan Šrot. Le malo je znano, da se je Alfred Nobel zaljubil v Sofijo, ki je bila najstarejša hči uglednega celjskega trgovca Heinricha Hessa. Družina je prebivala prav v Kvartirni hiši, kamor je po nevesto, Sofijino mlajšo sestro Amalijo, prišel tudi Albert Brunner, ki je bil prvi ravnatelj leta 1873 ustanovljene cinkarne v Celju. Alfred in Nobel sta si v kasnejšem času veliko dopisovala in razpravljala o naložbah, potrebah in delovanju nove cinkarne. Zasluge za ustanovitev cinkarne je imel tudi takratni celjski župan Josef Neckermann.

Cerklje na Gorenjskem so središčno naselje, ki ima značilno gručasto jedro ob hudourniškem potoku. Leži na severnem robu Kranjskega polja, pod goro Krvavec (1853 m). Naselje se nahaja na križišču krajevnih cest iz Komende, Brnika in Visokega. Je izhodišče za dostop do zimskošportnega centra na Krvavcu. Cerklje so se nekdaj imenovale Trnovlje, po cerkvi Marije v trnju. S sedanjim imenom se prvič omenjajo leta 1239. Cerkev Marije Vnebovzete, ki se nahaja v središču naselja, je bila sezidana v času med 1777 in 1819. Je ena od najlepših baročno – klasicističnih zgradb na območju Gorenjske. Severno ob župnijski cerkvi, na Trgu Davorina Jenka, stoji spomenik Davorinu Jenku (1835-1914), ki je bil rojen v bližnjih Dvorjah. Spomenik se uvršča med memorialno dediščino. Je v obliki dvojnega vodnjaka s stožcem in ga je leta 1954 oblikoval arhitekt Jože Plečnik s sodelavcem Antonom Bitencem. V eni od obeh simetričnih polkrožnih niš stoji doprsni kip skladatelja Davorina Jenka, ki je delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Davorin Jenko je bil skladatelj, zborovodja in dirigent. Njegove najbolj znane skladbe so Lipa zelenela je, Blagor mu, ki se spočije ter Naprej zastava slave. Cerklje na Gorenjskem so poznane po vsakoletni razstavi cvetja in lovstva. Na vzhodnem delu kraja uspeva ob kužnem znamenju, ki je bilo postavljeno leta 1645, lipovec z obsegom okoli šest metrov. V središču Cerkelj se nahaja lepo urejen spominski park z doprsnimi kipi šestih pomembnih osebnosti, ki so s svojim delovanjem prispevali k razvoju in prepoznavnosti občine.

Cerknica je mestno naselje, ki se razprostira na severnem robu Cerkniškega polja, na obeh straneh potoka Cerkniščica. Staro mestno jedro naselja je deloma ohranjeno in stoji vrh nizke vzpetine Tabor. Daleč naokoli je poznan tradicionalni cerkniški karneval. Na območju Ceste 4. maja se nahajajo Kulturni dom Cerknica, kip Martina Krpana, Občina Cerknica, Zavarovalnica Maribor, spomenik NOB, gostilna Valvasorjev hram in osrednji cerkniški trg. Kulturni dom Cerknica je prizorišče številnih prireditev, koncertov, glasbenih matinej, filmskih projekcij, literarno-glasbenih večerov in ostalih kulturnih dogodkov. Cerknica je bila nekdaj ena osrednjih središč trgovine s soljo. Tukaj čez so kontrabantarji vozili sol po deželi. Martin Krpan je znan po tem, da je v teh krajih švercal sol in rešil Dunaj pred neusmiljenimi Turki. Še sedaj velja za najbolj zvitega in znanega kontrabantarja. Kip mogočnega junaka Martina Krpana stoji nasproti občinske zgradbe. Je delo lokalne umetnice in prikazuje, kako prenaša svojo kobilico, da si lahko lažje predstavljamo, kako močan je bil. Spomenik NOB je delo kiparja Zdenka Kalina in arhitekta Marjana Amaliettija. Postavljen je bil leta 1952 na osrednji ploščadi. Predstavlja bronasti kip partizana – bombaša na dvodelnem kvadrastem kamnitem podstavku s kovinskimi ploščami z imeni žrtev in posvetilom. Spomenik je posvečen padlim v NOB s Cerkniškega polja. Okrepčevalnica Valvasorjev hram nudi gostom pestro kulinarično ponudbo. V Cerknici je izhodišče poti na goro Slivnico, ki je po ljudski pripovedi domovanje čarovnic, sicer pa odlično razgledišče na Cerkniško polje oziroma Cerkniško jezero in okoliške kraške planote. Pod vrhom je oskrbovana planinska koča.

Col je manjše naselje, ki spada v Občino Ajdovščina. Vasica je nastala na pomembnem križišču poti. Čez Predmejo pridemo do Lokev. Na drugo stran pot preko Podkraja vodi do Hrušice, ki je dobila ime po nekdanji poštni in rimski postojanki Ad Pirum. Naselje je sestavljeno iz zaselka ob cestah Ajdovščina – Idrija in Ajdovščina – Podkraj, domačij južno pod Kovkom na Trnovskem gozdu, poslopij ob Starem gradu in gručastega glavnega območja ob župnijski cerkvi svetega Lenarta. Del naselja pod cesto od šole proti Višnjam se imenuje Orešje, del nad cerkvijo pa Hrastova polica. Orešje predstavlja najstarejši del Cola. Kraj je bil zaradi svoje lege nekdaj pomembna vojaška postojanka. Zaradi ozkega prehoda je bil primeren za pobiranje cestnih pristojbin in iz besede Zoll (carina) izvira tudi sedanje ime kraja. Staro ime je Podvelb in sicer zaradi veličastnega oboka, ki se je vzpenjal čez cesto. V njega je bila vgrajena tehtnica, ki je imela posebne kavlje. S tehtnico so cesarski uradniki blago stehtali ter na tej osnovi odmerili doklado za prevoz blaga v notranje območje dežele. Zavetnik fare je sveti Lenart. Prva cerkev je bila zgrajena sredi pokopališča in se prvič omenja leta 1345. Ker je kmalu postala premajhna, so zato leta 1894 pričeli z deli za novo cerkev, ki je bila posvečena v letu 1905. Ena od dveh graščin, ki sta včasih stali na Colu, je bil grad Podvelb, graščina baronov Flachenfeldov. Ob cesti Col – Ajdovščina pa še sedaj stoji razpadajoči grad Trillek, ki so ga imenovali Stari grad. Col se danes ponaša s pestro kulturno dejavnostjo. Pred leti je bila zgrajena osnovna šola, poleg katere je športna dvorana, kjer se odvija družabno življenje. V Colu imajo tudi manjši športni park, v njegovi bližini pa se nahaja spomenik vodovodu Gora, ki je dokončno rešil oskrbo naselja s pitno vodo. Spomenik nosi letnico maj 2004 in napis Iz gorovja globin studenci teko, zajemi, o človek to živo vodo.

Divača je gručasto naselje, ki predstavlja središče občine Divača. Je najpomembnejše prometno središče, ki leži na zakraselem planotastem svetu. Naselje obdajajo Vremščica, hrbet Čebulovice, vzpetini Gabričje in Kožlek ter plan svet Divaškega Gabrka. Naselje se razprostira ob avtocesti na prehodu od morja v hribovito notranjost. Jedro je nastalo ob stari cesti, kjer je baročna cerkev sv. Antona z lepo oblikovanim vhodom. V samem središču kraja stoji Škrateljnova domačija, ki je značilen primer tradicionalne kraške arhitekture in etnološki spomenik iz 17. stoletja. Tukaj je urejen Muzej slovenskih filmskih igralcev. V 16. stoletju so se v naselju ukvarjali le z ovčerejo, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost, pa je pridobival na pomenu in se razvijal. V sredini 19. stoletja je pospešila razvoj še izgradnja južne železnice, ki je Dunaj povezovala prek Ljubljane s Trstom. Kasneje so naredili še istrsko progo, ki se odcepi v Divači. Na velik pomen železnice sedaj spominja muzejska parna lokomotiva, ki je na ogled na železniški postaji. Spomenik NOB se nahaja na pokopališču v Divači. Kmalu po osvoboditvi leta 1945 ga je postavil Krajevni odbor zveze borcev, točen datum ni poznan. Spomenik je postavljen v spomin padlim borcem v NOB v obdobju druge svetovne vojne 1941 - 1945. Obnovljen je bil novembra 2017. Na spomeniku je vklesan verz, ki pravi: »Iz vaše krvi skovana svoboda, večna nam slava od roda do roda.« V bližini Divače, sredi travnatega Ležeškega Gabrka pod Vremščico, se nahaja divaško letališče, ki je eno najstarejših letališč v Sloveniji. Nastalo je že med prvo svetovno vojno, za potrebe avstro-ogrskega vojnega letalstva.

Dom na Komni (1520m) se nahaja na vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo spušča v Bohinjsko dolino. Hoje je za 2 uri 15 minut. Najlažje je dostopen, če pustimo avto na urejenem parkirišču pri Domu Savica. Od tam nas smerokaz vodi naprej po cesti. Na desni strani bomo videli brunarico, ki je izhodišče za ogled slapa Savice. Pot se ovinkasto in zmeraj bolj strmo vzpenja po gozdni poti, ki nas v vročih poletnih mesecih prijetno hladi. Vmes le redko naletimo na razgledne točke na Bohinjsko jezero. Proti koncu poti steza postaja vedno bolj skalnata. Dom je bil zgrajen leta 1936 in nato večkrat prenovljen in posodobljen, do njega vozi tudi tovorna žičnica. Sodi med najbolj obiskane planinske postojanke, saj stoji na križpotju večjih planinskih poti. Oskrbovan je čez celo leto. Upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana – Matica. Ima gostinski prostor z zunanjo teraso, ki nudi čudovit razgled na jezero v dolini. Iz doma je do Koče pod Bogatinom le 15 minut zložne hoje po planoti.

Ob odcepu v vas Dovje se od leta 1989 nahaja spomenik Jakobu Aljažu (1845 - 1927), znanemu dovškemu župniku, planinskemu delavcu in skladatelju. Jakob Aljaž je v Dovjem prebival od leta 1898 pa vse do svoje smrti leta 1927 in tukaj je tudi pokopan. Spomenik z roko kaže na vrhove v Julijskih Alpah, ki so vidni z Dovjega. Vrhovi so naslednji: Macesnovec, Dimniki, Luknja peč, Rjavina, Črna gora, Triglav, Cmir, Triglavska severna stena, Grančišče in Stenar. Ob spomeniku si lahko ogledamo tudi maketo Julijskih Alp. Spomenik je delo kiparja Mitroviča. Jakob Aljaž se je s svojim delovanjem zapisal v zgodovino Slovencev. Bil je ustanovitelj Dovškega prosvetnega društva in med organizatorji pri gradnji vodovoda na Dovjem. Župnik je bil zaslužen za izgradnjo koč na Kredarici in v Vratih, stolpa na Triglavu in poti v Julijskih Alpah. Bil je pobudnik za gradnjo kulturnega doma, prenovil je župnišče in cerkev sv. Mihaela ter bil vodnik in dušni pastir v naprednejše in s tem boljše čase. Njegova najbolj znana pesem je Oj, Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil v letu 1896, v svoji Slovenski pesmarici II pa objavil leta 1900. Poleg tega je prevedel iz nemščine božično pesem Sveta noč in uglasbil nekaj pesmi znanega pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča. V župnišču je Jakobu Aljažu posvečena spominska soba, nanj pa spominjajo tudi besede, ki so vklesane na njegovi nagrobni plošči, ki je na cerkvi sv. Mihaela. Popotno palico, ki ga je spremljala v gorah, si lahko ogledamo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. V njegov spomin je Banka Slovenije izdala tudi jubilejne kovance za 5,500 in 5000 tolarjev.

Spomenik padlim v NOB se nahaja na vrhu hriba na Drči v Vrhniki. Je mogočen spomenik, ki ga je izdelal kipar Boris Kalin in načrtoval arhitekt Boris Kobe. Postavili so ga leta 1950 in je izdelan iz kamna. Do spomenika najlažje dostopate po nezahtevni sprehajalni poti iz smeri Močilnika, kjer lahko pustite avto, so pa tudi poti iz drugih smeri. Iz spomenika je čudovit razgled na Vrhniko. Spomenik opominja na padle borce, ki so se med drugo svetovno vojno žrtvovali za svobodno Vrhniko. Boj za osvoboditev Vrhnike se je začel 5. maja leta 1945. 11. in 14. brigada sta jo osvobodili šele naslednji dan po napornih in hudih bojih. Poleg spomenika je tudi grobnica in spominska plošča. V grobnici je pokopan pesnik Ivan Rob, pisatelj Karel Grabeljšek - Gaber (1906 – 1985) in mnogi drugi vrhniški partizani.

Drežnica je manjša vas v Zgornjem Posočju, ki spada v Občino Kobarid. Mimo Drežnice tečeta potoka Ročica in Stopica. Naselje na terasi je z vseh strani obdano z visokimi hribi, ki so Krn (2245 m), Kožjak in Planica, greben Polovnika, greben Krnčice (2142 m), Ozben (776 m) in ostali. Na zahodnem delu se dolina odpira proti kobariškemu Stolu, od katerega ga loči smaragdna reka Soča, ki se pri Kobaridu iz ozke soteske izvije v širšo dolino. Vas Drežnica je razdeljena na Dolenji in Gorenji konec ter je od Kobarida oddaljena okoli šest kilometrov. Največja kulturna znamenitost v kraju je cerkev Srca Jezusovega, ki je bila sezidana leta 1912 na mestu prejšnje cerkve sv. Julija. Cerkev je ostala nepoškodovana navkljub triletni vojni, ki je potekala v neposredni bližini (Soška fronta – 1. svetovna vojna). Hiše v naselju so zidane, nadstropne – kobariškega tipa in večina jih je ločena od gospodarskih stavb. Dosti hlevov z živino je pod stanovanjskimi prostori. Seniki, ki jim domačini pravijo hlevi, stojijo po senožetih in travnikih. Za vas je značilna planšarska živinoreja. Pašni območji sta planina Zaprikaj nad Drežniškimi Ravnami in planina Zapleč. V večini je prebivalstvo zaposleno v dolini, kmetijstvo pa predstavlja dopolnilno dejavnost. Največja naravna znamenitost v Drežnici je mogočni Krn, ki ima skoraj 800 metrov visoko prepadno zahodno steno, po kateri vodi varovana in markirana planinska pot. Približno deset metrov pred vrhom se nahaja koča – Gomiščkovo zavetišče. Neposredno pod Krnom izvira potok Ročica v več izvirih, ki ima mnogo slapov. Naravne znamenitosti so še slap Krampež, ledeniški balvan Debela peč, Koseška korita, slap Stopnik I in drugo.

Goriška Brda so gričevnata pokrajina na skrajnem zahodnem delu Slovenije. Razprostira se od smaragdne reke Soče na jugovzhodu do reke Idrijce na severozahodu. Zaključujeta jo očaka Korada na severu in Sabotin na vzhodu. Briški griči se proti jugu postopoma spuščajo v Furlansko nižino. Najlepši čas za obisk Brd je spomladi, ko cvetijo češnje. Med kulturno dediščino pokrajine spadajo Kojsko, grad Dobrovo, Šmartno, Gonjače, Medana in cerkvice po Brdih. V Kojskem je gotska cerkvica sv. Križa na Taboru z znamenitim krilnim oltarjem iz leta 1515. Grad Dobrovo je renesančni objekt, ki ima stalno razstavo Zorana Mušiča, svetovno priznanega umetnika in muzejsko zbirko grofa Silvia de Baguerja. Šmartno je srednjeveška mediteranska utrdba na razglednem griču, ki je obdana z obzidjem s stolpi. V Medani stoji rojstna hiša Alojza Gradnika, slovenskega pesnika, prevajalca in sodnika ter pesnika Ludvika Zorzuta. Sabotin je zanimiva izletniška točka, ki nudi prelepe razglede in oglede ostankov iz prve svetovne vojne. Korada je priljubljena pohodniška destinacija z razgledi od planin do morja. Kožbanski kot predstavlja zakladnico naravne dediščine Brd. Gonjače so vasica na razglednem griču, ki ima okoli 160 prebivalcev. Osrednja znamenitost je razgledni stolp, ki se nahaja na Mejniku, hribu nad vasjo Gonjače. Spomenik 315 žrtvam druge svetovne vojne je pomemben kulturni spomenik in memorialna dediščina, ki se nahaja ob vznožju stolpa. Dvostranski bronast relief je delo akademskega kiparja in slikarja Janeza Boljke. Relief simbolizira borbo in trpljenje prebivalcev Brd in Beneške Slovenije. Verze na bronasti plošči je zapisal pisatelj France Bevk.

Pokljuka predstavlja največjo zaokroženo gozdno površino v Triglavskem narodnem parku. Je visoka kraška planota, ki je dolga in široka okoli 20 kilometrov. Med gozdovi prevladuje smreka. Pokljuka je idealno izhodišče za mnoge planinske poti v visokogorje Julijskih Alp. Naselja na Pokljuki so zelo redka. Na obrobju se nahajajo Gorjuše, Zatrnik, Koprivnik v Bohinju in Podjelje ter manjši zaselki, ki so v večini na pobočjih južnega in vzhodnega roba planote. Med naselja spada tudi nekdanja planina Goreljek, kjer skoraj ni stalnih prebivalcev. Goreljek se uvršča med največje počitniško naselje na območju Triglavskega narodnega parka. Nastalo je iz nekdanje planine koprivniških kmetov. Predstavlja tip razloženega naselja, ki ga sestavljata Spodnji in Zgornji Goreljek. Na predelu naselja Goreljek se nahajata dve spominski obeležji. Ležita na severnem robu zaselka Zgornji Goreljek, nedaleč od Hotela Jelka. Kamniti zid in štirje granitni kvadri predstavljajo grobišče borcev Prešernove in Gradnikove brigade, ki so padli decembra leta 1943. V bližini je spomenik padlim. Spomenik je posvečen v boju 15. decembra 1943 z Nemci padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade. Ureditev leta 1956 odkritega spomenika je delo arhitekta Eda Ravnikarja, v letu 1974 pa je bil dopolnjen s skulpturo, ki je delo kiparja Toneta Svetine. Poleg teh kulturno-zgodovinskih znamenitosti so na območju Pokljuke še župnijska cerkev svetega Križa na Koprivniku, ostanki srednjeveškega rudarstva in stavbna dediščina pašnih planin – obnovljen Knoflnov stan na Goreljku, ki je bil namenjen občasnemu bivanju majarja in pastirja na planini.

Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Jama Huda luknja se nahaja ob cesti Velenje – Slovenj Gradec. Cesta nas vodi skozi ozko in enkratno sotesko Huda luknja, ki je stisnjena med strma pobočja Tisnika in Pečovnika. V soteski je prostor le za cesto in reko Pako, nekdanjo železniško progo so morali speljati skozi predor. Avto lahko pustimo nekaj sto metrov pred jamo, na manjšem parkirišču. Huda luknja je ena izmed največjih naravnih znamenitosti v koroško – šaleški regiji. Poleg Hude luknje sta tu še dve jami: Špehovka in Pilanica. Spodnji del Hude luknje je 400 metrov dolg vodni rov, zgornji del pa ima dve nadstropji, ki ju povezuje okog 10 metrov visok slap. Skozi jamo teče potok Ponikva. Huda luknja je bila med prvimi slovenskimi jamami odprtimi za turiste. Domačini so jo uredili za ogled že leta 1895. Danes je za vse dostopen njen vhodni del, kapniški Medvedji rov pa je na ogled s spremstvom jamarjev. Dolžina do sedaj raziskane kraške jame Huda luknja je preko 2300 metrov, nekateri pokazatelji pa kažejo še na bistveno večje dimenzije jamskega sistema. Najdbe iz stare kamene dobe paleolitika pričajo, da je v teh krajih človek živel že v ledeni dobi. V jami Špehovki so arheološka izkopavanja odkrila vrsto kamnitih orodij in orožij iz različnih obdobij kamene dobe. V njej so našli tudi veliko medvedjih kosti, za obiskovalca pa so najbolj zanimivi »medvedji obrusi«, ko so si medvedje z drgnenjem ob skale preganjali zajedalce iz svojih kožuhov. Iz antične dobe so našli bronasti rimski novec cesarja Antonina Pia, ostanke posode, v jami Pilanici pa tudi kose kvalitetne in lepo okrašene keramike. Nadvojvoda Ivan (princ Johan) je dal v začetku 18. stoletja skozi sotesko graditi novo cesto. Domačini so mu zato v zahvalo, v spodmolu, ki je nasproti jame, postavili spomenik. Preko koroško – šaleškega jamarskega kluba »Speleos-Siga«, ki deluje že dobrih 30 let, se lahko odpravite na treking v jamarski opremi, ki vam vzame dve uri adrenalinskega naprezanja. Zagotavljajo vam varnost. Seznanijo vas tudi z osnovnimi informacijami o Hudi luknji in njeni okolici. Vse ljubitelje kraškega podzemlja vabijo na jamarsko šolo, ki obsega učenje vrvne tehnike, predavanja in obiske jam. Člani kluba se zbirajo ob jamarski koči, ki stoji v neposredni bližini Hude luknje. Jama je znana tudi kot nahajališče ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Ilirska Bistrica se nahaja na jugozahodnem delu Slovenije, na robu doline reke Reke. Skozi mesto vodi magistralna cesta Postojna – Reka, od katere se odcepijo ceste proti Podgradu, Knežaku in Podgori. Reško dolino na severovzhodu in severu obdaja Snežniška planota z najvišjim vrhom Snežnikom, na jugozahodnem delu pa gričevnat svet Brkinov. Naselje se je skozi stoletja razvijalo ob rečici Bistrici. Na nekdanje čase spominjajo razvaline gradov: Kalc, Šilentabor, grad Jablanica, Bistriški grad in Turn. Nekdaj je imela Reka pomemben gospodarski pomen, saj so ob njej in njenih pritokih obratovale mnoge žage in mlini. Največje mestne zanimivosti so staro mestno jedro z avtentično arhitekturo, cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča, cerkev sv. Jurija iz leta 1752, samostan sester De Notre Dame, presihajoči slap Sušec in spomenik prekomorskim brigadam na Hribu svobode. Osnovna šola Dragotina Ketteja se nahaja v osrednjem delu mesta, na območju Trnovega. Ime je dobila po domačinu, velikanu slovenske moderne, pesniku Dragotinu Ketteju (1876-1899). Pri osnovni šoli stojijo kipi znamenitih osebnosti – Rado Pehaček, Jože Pehaček, Žnideršič in doprsni kip Ketteja. Spomenik tretji Prekomorski brigadi stoji na robu zelene površine na Gregorčičevi cesti pri odcepu dostopne ceste do osnovne šole. Predstavlja veliko plastiko prekomorca v značilni angleški uniformi s puško v pohodnem koraku in je delo primorskega umetnika kiparja Jožeta Pohlena. Svečana otvoritev spomenika je potekala 4. julija leta 1973, za Dan borca. Spomenik je odkril španski borec, narodni heroj, visok funkcionar zvezne vlade in tesen sodelavec maršala Josipa Broza Tita, Veljko Vlahović (1914 - 1975).

Jesenice se nahajajo v ozki dolini med Karavankami na severu in Mežaklo na jugu. Mesto se je razvijalo v tesni povezavi z železarstvom in je bilo od tega odvisno vse do leta 1990. Sredi 20. stoletja je bilo opuščeno jeseniško pokopališče na Plavžu. V drugi polovici 20. stoletja je dobilo podobo spominskega parka in arboretuma z več kot 200 vrstami okrasnega drevja in grmovnic. Ohranja več kulturno zgodovinskih spomenikov kot so: pokopališki zid z ohranjenimi historičnimi nagrobnimi ploščami, vojaško kapelo s kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni (1914-1918), bronasti doprsni kip revolucionarja, delavskega pisatelja in pesnika Toneta Čufarja, bronasti kip dr. Aleša Stanovnika, zaščitnika jeseniških delavcev in člana vrhovnega plenuma OF, spomenik delavcem Železarne Jesenice in narodnim herojem Matiji Verdniku-Tomažu, Jožetu Gregorčiču-Gorenjcu, Antonu Dežmanu-Tončku, Borisu Žvanu, grobišče 42 borcev padlih med drugo svetovno vojno (1941-1945), kamnito litopunkturno znamenje, ostanek prvotnega pokopališkega zidu z bronasto ploščo Alojzu Mencingerju, žrtvi italijanskih letalcev na Javorniku 1917 in spomenik na grobišču ponesrečenih graditeljev karavanškega železniškega predora leta 1904. Vojaška kapela s kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni je bila zgrajena v letih 1927-1929 po načrtu Gerharta Luckmanna. Leta 1931 so v kostnico prenesli posmrtne ostanke 29 vojakov domačinov z jeseniškega pokopališča, leta 1937 posmrtne ostanke 50 vojakov z vojaškega pokopališča v Kranjski Gori in posmrtne ostanke 9 ruskih vojnih ujetnikov z vojaškega pokopališča na Hrušici. V poletnih mesecih nudi park prijetno senco in sprostitev od mestnega vrveža.

Jezero Jasna predstavlja dvoje medsebojno povezanih umetnih jezer, ki ležita ob sotočju potokov Male in Velike Pišnice. Jasna se nahaja pred pričetkom prvih zavojev ceste na Vršič, ki je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Bronasti kip kozoroga na naravni skali stoji ob severni brežini jezera, južno od Kranjske Gore in Vršiške ceste. Kip je med letoma 1986 in 1988 ustvaril akademski kipar Stojan Batič (1925-2015). Kipar se je rodil v Trbovljah. Po končani drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v partizanih, je študiral kiparstvo na tedanji Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Parizu, kamor je odšel kot prvi slovenski štipendist. V Ljubljani je na javnih površinah postavljenih veliko njegovih del, kot so fontana Urška in Podvodni mož, Plesalca, Igralec na lutnjo, Pan in mnoga druga dela. Kipar velja za izrazitega predstavnika figuralnega kiparstva. Poleg kipa kozoroga je zanimiva fotografska točka tudi foto točka s Kosobrinom, ki se nahaja na prodnati površini med obema jezeroma. Čudovite razglede na Jasno in Julijske Alpe v ozadju nudi šest metrov visoka razgledna ploščad. Okoli jezera poteka lepo urejena sprehajalna pot, kopalce pa pričakujejo pomoli in razgledna ploščad. Jasna je tudi znan ribolovni revir, vendar je dovoljeno le muharjenje. V bližini jezera je poleg Vršiča tudi pomembno turistično in zimskošportno središče Kranjska Gora, ki v zimskem času privablja številne ljubitelje smučanja. Kraj ima staro vaško jedro, ki ga obdaja večinoma turistični del naselja s hoteli, rekreacijskimi objekti in drugim.

Ribniško jezero se nahaja na Ribniškem Pohorju. Pohorje je pogorje, ki je poraščeno pretežno z iglastim gozdom. Njegovo osrčje predstavlja planotast svet s številnimi barji. Ribniško jezero se nahaja blizu Ribniške koče. Koča je z avtom dostopna po lokalni cesti iz Ribnice na Pohorju. Ribniška koča stoji na mali planoti tik pod Malim Črnim vrhom. Je stalno odprta. Od Ribniške koče je do Jezerskega vrha ali Ribniškega vrha (1537) približno 15 minut hoje. Kopast vrh spada med najvišje pohorske vrhove. Na njem lahko vidimo visok spomenik padlim borcem planincem, ki ga je leta 1961 postavilo PD Maribor – Matica. Na vzhodni strani vrha leži v bližini Ribniško jezero. Na vrhu ni kažipota, zato moramo biti previdni, da pri spomeniku zavijemo levo po uhojeni poti navzdol do kotanje. V nekaj minutah pridemo do table, ki nas opozarja, da naj hodimo samo po lesenih deskah. Med neprehodnim ruševjem se sprehodimo do Ribniškega jezera, ki nas takoj očara s svojo lepoto in pravljičnostjo. Ribniško jezero je visoko šotno barje in ne pravo jezero. Na Pohorju so se visoka barja razvila na nepropustnih peskih in glinah. Ker so slemena dokaj uravnana, voda zastaja. Ob dokaj veliki količini padavin so se najprej razvila močvirja, nato so pa iz njih nastala barja. Ta so stara komaj 8000 let. Za barje je značilno, da se napaja samo z deževnico. Ribniško jezero je dolgo 84 metrov, široko 40 metrov in globoko do enega metra. Vključeno je v pohorski gozdni rezervat. Vegetacija okoli Ribniškega jezera spada v združbo šotnih mahov in rušja. Na vodni gladini lahko vidimo čudovite lokvanje. Pri jezeru so postavljene klopice, tako da lahko v miru uživamo v pogledu na jezersko gladino in okolico.

Dolenjska vasica Muljava se nahaja na prehodu Dolenjskega podolja v Suho krajino. Naselje je najbolj znano po gotski cerkvi Marije vnebovzete z zlatim baročnim oltarjem in freskami Janeza Ljubljanskega ter po Jurčičevi domačiji. Rojstna hiša pisatelja in časnikarja Josipa Jurčiča (1844 - 1881) se uvršča med značilne kmečke zgradbe 19. stoletja. V njej so osrednja veža s črno kuhinjo, in ognjiščem, »kamra«, »hiša«, na drugi strani veže klet in »štiblc«. Urejen je spominski muzej, ki zajema zbirko dokumentov o pisateljevem delu in življenju. Pred Jurčičevo domačijo so čebelnjak, Jurčičevo doprsje in kamnita miza. Za hišo stojita Krjavljeva koča, ki je značilno bivališče najbolj siromašnih vaščanov in prenesena kašča z narodopisno zbirko. Kip Josipa Jurčiča stoji na višjem betonskem podstavku. Pisateljevo otroštvo je bilo polno zgodb o vaškem življenju, ki jih je leta 1863 zapisal v zbirki Spomini na deda. Ko je bil star 17 let, je objavil svojo prvo pripovedko Pripovedka o beli kači. V letu 1864 je bila izdana zgodovinska povest Jurij Kozjak, povest Domen in črtica Jesenska noč med slovenskimi polharji. Dramsko delo Tugomer velja za prvo slovensko tragedijo. Leta 1866 je Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat. S svojimi deli je določil pot slovenskemu pripovedništvu. Njegova najbolj znana dela so Tihotapec, Sosedov sin, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika, Grad Rojinje, Veronika Deseniška, Cvet in sad, Kozlovska sodba na Višnji Gori in druga. Za Jurčičevo domačijo se razprostira naravni amfiteater, kjer vsako leto v juniju in juliju domača gledališka skupina oživi znamenite pisateljeve like. Domačija je priljubljena točka za mnoge obiskovalce, tako za posameznike kot tudi za organizirane skupine.

Glavni trg leži v starem jedru mesta Kamnik. V tem delu se nahajajo Galerija Miha Maleša, Turistično informacijski center, Kavarna Veronika, kjer potekajo kulturne in zabavne prireditve, bar Pri vitezu, kamniti vodnjak, ki je delo kiparja Leona Homarja, pisana hiša, katero fasado je oblikoval znani slovenski arhitekt Jože Plečnik, SKB Banka, cvetličarna Lokvanj, pošta, zanimiva hiša s pomolom, Upravna enota in Občina Kamnik, Zavarovalnica Tilia, Okrajno sodišče, secesijsko oblikovana stavba iz leta 1904, kip generala Rudolfa Maistra in drugo. Vodnjak je bil postavljen leta 1955 in v tem delu je bilo nekdaj tudi glavno avtobusno postajališče. V pisani stavbi je bila do leta 1906 tiskarna Antona Slatnarja, med vojnama je bila v hiši vojašnica, danes pa je v njej gostinski lokal. V galeriji Miha Maleša lahko vidimo številna likovna dela kamniškega akademskega slikarja Maleša (1903-1987) in se udeležimo raznih delavnic, predavanj in občasnih prireditev. Rudolf Maister je bil slavni slovenski slikar, pesnik in general na katerega so Kamničani zelo ponosni in so mu zato tudi postavili spomenik ter po njem poimenovali ulico.

Kamnik je eno izmed najstarejših mest v Sloveniji. Ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. Park Evropa se nahaja poleg starega mestnega jedra, v bližini Šutne in Glavnega trga. Na drugem delu parka je zapuščena železniška postaja. Načrte je izdelal Vinko Glaz, učenec znanega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika. Park Evropa je prepleten s sprehajalnimi potkami, postavljene so klopi za počitek in uživanje ter v toplejših mesecih posajene čudovite rože. Lahko vidimo spomenik Revoluciji in padlim. Leta 2004 so v parku Evropa posadili drevesa prijateljstva – ambrovec v počastitev vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Park Evropa je simbol povezovanja mesta Kamnik z drugimi pobratenimi mesti v Evropi. Iz parka vodi steza do cerkve svetega Jožefa na Žalah, ki se ponosno dviguje nad njim.

Kapelski Vrh je po slemenu razloženo naselje, ki spada v Občino Radenci. Velja za eno od najbolj priljubljenih izletniških točk v Radgonsko-kapelskih goricah. Na tem območju se raztezajo obširni vinogradi ter nasadi breskev, jabolk in ribeza. Na najvišji točki 312 metrov nadmorske višine, imenovani Kapela, stoji župnijska cerkev svete Marije Magdalene. Je enotno zasnovana cerkev, ki je bila zgrajena med leti 1823 in1824. Sestavljajo jo zidana lopa z lizenami na vogalih, v tlorisu pravokotna ladja z dvema kapelama in prezbiterij z nadstropno zakristijo. Leta 1885 jo je poslikal slikar Giacomo Brollo. Od nje se nudi slikovit razgled po vsem Pomurju, ob jasnem vremenu vse do Blatnega jezera na Madžarskem. Iz Občine Radenci je v času med drugo svetovno vojno darovalo življenje 39 posameznikov, od tega jih je bilo 26 ustreljenih kot talcev, 13 pa jih je padlo kot partizanov. Leta 1954 jim je bil v spomin postavljen spomenik na Kapelskem vrhu, ki nosi geslo – Vsi tihi mrtvi vsepovsod trohnite – a bolj kot sonce mlado v nas živite. Pri hiši Kapelski Vrh 22 stoji kapelica iz prve polovice 20. stoletja, ki ima trikotno zaključene okenske in vratno odprtino. Fasado členijo še pilastri na vogalih, ki nosijo gredo pod podstrešnim vencem.

Kobarid je mesto, ki je znano po svoji burni in zanimivi preteklosti. Naseljeno je bilo že v halštatski dobi ter doživelo največji razcvet v rimskem obdobju. Pomembnejše zgradbe in spomeniki v Kobaridu so kulturni dom in kino, spomenik pesniku in duhovniku Simonu Gregorčiču, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, doprsni kip skladatelja Hraboslava Volariča, starinarna v Gregorčičevi ulici, Turistično informacijski center Kobarid, dom in rojstna hiša Andreja Manfrede, lovski dom Kobarid, Kobariški muzej in drugo. Kobarid je najbolj zaznamovala prva svetovna vojna, ko so avstrijske čete s podporo Nemcev v 12. soški bitki uspešno prebile fronto. O Soški fronti in zgodovini mesta lahko največ izveste v Kobariškem muzeju. Okrepčate ali prenočite lahko v hotelu in restavraciji Hvala, restavraciji Kotlar, Modrina, kjer imajo sobe in apartmaje ter drugih. Okolica Kobarida nudi veliko naravnih znamenitosti kot so slap Kozjak, reka Nadiža in soteska smaragdne reke Soče. Ogledate si lahko Italijansko kostnico, Tonocov grad, Napoleonov most in druge znamenitosti v okviru Kobariške zgodovinske poti, ki povezuje kraje v okolici Kobarida, kjer so pomembni kulturni, zgodovinski in naravni spomeniki.

Komenda je razpotegnjen manjši kraj in staro cerkveno središče, ki spada v Občino Komenda. Ime ima po komendatorju malteškega red, ki se je na tem območju naselil okoli leta 1296. Naselje se nahaja severno od glavne ceste Kranj – Mengeš. Poznano je po konjskih dirkah, ki imajo večstoletno tradicijo. V Komendi so med leti 1223 do 1872 imeli svoje posesti malteški vitezi. V naselju je bil sedež prafare svetega Petra in župnik se v arhivskih zapisih za Vetrinj omenja že v letih 1147 in 1154. Največja krajevna znamenitost je cerkev svetega Petra, ki je bila zgrajena po letu 1727 v baročnem stilu. Osrednje cerkvene umetnine so eden najlepših baročnih oltarjev na območju Slovenije, Banbinijeve slike iz leta 1727, prižnica in počivališče relikvij rimskega mučenca svetega Urbana pod oltarno menzo. Cerkveni trg so obnovili in delno preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem so od leta 1995 tudi plošče 91 do takrat zamolčanih žrtvah 2. svetovne vojne iz območja komendske župnije. Plečnik je naredil tudi načrte za nagrobnike družine Štebe in družine Dimic. Cerkvi so baročni sijaj vrnila obnovitvena dela v čast dekana in župnika Nikolaja Pavliča. Med znamenitosti spadajo tudi Kulturno-prosvetni dom, Šmidova graščina, Glavarjeva beneficijska hiša ter Glavarjeva bolnica, ki jo imenujejo tudi Špital. Zgradili so jo leta 1804 s sredstvi, ki jih je v oporoki leta 1784 zapustil Peter Pavel Glavar. Glavar (1721-1784) je bil dobrotnik, duhovnik, strokovni pisec in gospodarstvenik. Glavarjeva hiša je bila zgrajena leta 1752. V njej je Glavarjeva knjižnica in spominska soba. Kulturno-prosvetni dom je bil odprt in blagoslovljen leta 1938 in je bil v tistih časih imenitna zgradba. Danes je v domu poleg kulturno-prosvetnih in ostalih prireditev, zdravstvene in zobozdravstvene ambulante in nekaj stanovalcev, tudi sedež uprave Občine Komenda.

Koncentracijsko taborišče se nahaja na poti proti nekdanjemu mejnemu prehodu Ljubelj. Taborišče Ljubelj je edino koncentracijsko nacistično taborišče, ki je bilo med drugo svetovno vojno na območju Republike Slovenije. Delovalo je od leta 1942 do 1945 in je bilo podružnica zloglasnega nacističnega taborišča Mauthausen v Avstriji. Okoli 1800 jetnikov je do konca vojne leta 1945 skopalo predor skozi Karavanke. Nacisti so se za njegovo gradnjo odločili zaradi gospodarskih in strateških razlogov, da bi izboljšali prometne poti do Jugoslavije. Slabi ali nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je zanje pomenilo gotovo smrt. Slovenska vlada je ta prostor razglasila za historični spominski kraj. Poleg javnega spomenika internirancem, ki je bil postavljen leta 1954, ohranja območje taborišča avtentične ostanke objektov in teras upravnega in jetniškega dela taborišča vključno s krematorijem. Po drugi svetovni vojni so na civilnem delu taborišča, ki je bil požgan, zgradili vojaško karavlo. Predstavitev taborišča Ljubelj je v kleti bivše karavle. S kipom kiparja Borisa Kobeta je prikazano trpljenje ujetnikov. Na Koroški strani se od taborišča ni nič ohranilo. Nanj spominjata samo dve spominski tablici. V bližini taborišča se nahaja gostišče Koren in zraven njega je adrenalinski park.

Staro mestno jedro v Kranju je bilo leta 1983 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik, saj se tu nahajajo najpomembnejše kulturno – zgodovinske znamenitosti. Središče starega dela predstavlja osrednji Glavni trg z vzporednima ozkima ulicama, Tavčarjevo in Tomšičevo ulico. Z glavnim trgom ju veže vrsta prečnih ulic in prehodov. Pomembne znamenitosti so: nekdanja Stara pošta, katere fasado oblikujejo kipi Lojzeta Dolinarja, Prešernova hiša, Mestna hiša, kjer potekajo razstave, na ogled so pa tudi staro-slovanski grobovi in tri stalne zbirke, Pavšlarjeva hiša, Župna cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Mitničarska hiša, ki je ena najpomembnejših srednjeveških stavb v Kranju, škofija, Prešernovo gledališče in Prešernov spomenik, območje Pungert, Cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka, Plečnikovo stopnišče, arkade in vodnjak, Roženvenska cerkev iz 16. stoletja, grad Khislstein, Layerjeva hiša, katere fasada je bogato okrašena s štukaturnimi reliefi.

Naselje Krka se nahaja na območju Ivančne Gorice. Leži v povirju reke Krke, zahodno od Krške vasi. Osrednji del naselja se je razvil ob mostu čez reko Krko, južno od lokalne ceste Ivančna Gorica – Novo mesto. Na pokopališču na Krki je urejeno grobišče s spomenikom, ki je v obliki šesterokotnika in ima napis – V spomin padlim borcem in žrtvam fašističnega terorja na Krki 1941-1945. Spomenik NOB je bil slovesno odkrit junija leta 1960. Na Krki in v njeni okolici je narodnoosvobodilno gibanje že na začetku vojne leta 1941 doživelo velik razmah. Poleti istega leta so nastali terenski odbori OF v Krški vasi, Znojilah, Lesah, Gabrovču in Vidmu. Septembra je bil ustanovljen odbor OF Krka, ki je povezoval vse te odbore. V Krški dolini je bila organizirana narodna zaščita, ki je opravljala stražarsko službo po vaseh ter sodelovala z enotami II. ali štajerske grupe odredov, ki so se zadrževale v okolici Krke do meseca aprila do meseca junija 1942. Maja leta 1942 je Žan Hrovat iz Krške vasi, organizator OF v teh krajih in komandir čete narodne zaščite, odpeljal celotno četo oboroženih kmečkih fantov, v Zapadnodolenjski odred. Med protipartizansko ofenzivo so Italijani avgusta 1942 po seznamih, ki so jih pripravili organizatorji bele garde, odpeljali v internacijo na otok Rab okoli 150 prebivalcev ter s tem zelo prizadeli aktivnosti OF na terenu. Po ofenzivi so Italijani na pobudo na pobudo krškega župnika Jeraše in Alojza Roglja iz Trebeža ustanovili belogardistično postojanko. Ob sodelovanju belogardistov se je pričel okupatorski teror, streljali in zapirali so aktiviste OF. Med žrtvami sta bila tudi začetnika osvobodilnega gibanja na Krki – Janez Grm – Ovničkov iz Krške vasi in Franc Poljanec iz Gabrovčca. Ker je bila vas Krka od takrat naprej večinoma zasedena ter je imela belogardistično in italijansko posadko, v kasnejšem času pa tudi nemško domobransko postojanko, so jo napadale številne enote partizanske vojske. Krka z bližnjo okolico je tako med drugo svetovno vojno veliko pretrpela. Okupatorji so požgali mnoge domačije, veliko domačinov so odpeljali v internacijo in zapore. Iz Krke in okolice je med vojno padlo okoli 50 borcev in aktivistov OF ter umrlo 30 žrtev fašističnega nasilja.

Krkavče so strnjeno naselje, ki ležijo nad dolino značilne sredozemske reke Dragonje in spadajo v Mestno občino Koper. Vasica se nahaja na pomembni strateški lokaciji in zaradi tega je bilo to območje poseljeno že v času antike. Prva omemba kraja sega v leto 1450, ko je oblast Beneške republike podarila utrdbo in okoliško zemljo družini Vittori. V času turških vpadov so domačini postavili stolp na živi skali okoli katerega je nato pričelo rasti naselje, ki so ga zapolnili novi prebivalci. Ti naj bi prišli z otoka Krka in od tod naj bi izviralo ime Krkavče. Strnjena vasica je pozidana okoli cerkve svetega nadangela Mihaela. Hiše so tesno zidane druga ob drugi in dopuščajo le ozke prehode ter ulice, ki prepletajo celoten kraj. Posebnost Krkavč je živa skala, ki podpira večji del vasi vključno s cerkvijo. Krkavški ali tudi Krkavćanski kamen predstavlja eno najstarejših znamenitosti predela Slovenske Istre. Stoji ob cesti za zaselek Škarljevec, približno 500 metrov vzhodno od krkavškega pokopališča. Kamen je visok meter in pol. Nekateri mu pripisujejo tri tisoč let starosti, drugi ga uvrščajo v drugo stoletje pred našim štetjem., tretji v prvo ali drugo stoletje našega štetja, in spet nekateri v poznejši čas, ko so se na tem območju naselili Slovani. Na zahodni in vzhodni strani kamna je izklesana reliefna podoba človeka z razširjenimi rokami in prekrižanimi rokami ter neke vrste žarki na glavi. To verjetno pomeni, da gre za pogansko božanstvo, ki je mogoče povezano s čaščenjem sonca. Nekateri mislijo, da gre za Mitro, perzijskega boga svetlobe, sonca in zaščitnika orožja, ki so ga častili večinoma rimski vojaki v zgodnjem obdobju cesarstva. Drugi menijo, da predstavlja figura sina slovanskega boga Svaroga, ki se je imenoval Vid in je bil darovalec toplote in svetlobe. Drugi spet mislijo, da gre mogoče celo za figuro križanega Kristusa. Krkavški kamen stoji tako, da izklesana reliefa sonce osvetljuje z vzhodne in potem zahodne strani. Je iz kamnine, ki je v bližnji okolici ni mogoče najti, zato je bil verjetno prinešen od drugod.

Krško je manjše mesto, ki se nahaja v vzhodnem območju Slovenije. Kraj predstavlja upravno središče občine Krško. Starejši del naselja se je razvil pod Trško goro, mlajši del pa je nastal na levem bregu Save in ob severozahodnem delu Krškega polja. Oba dela sta med seboj povezana s cestnim mostom. Območje mesta je bilo poseljeno že v času prazgodovine, o čemer pričajo ostanke naselbine na Libni, ki je grič vzhodno nad Krškim. Del bogatih nagrobni najdb si je možno ogledati v Posavskem muzeju Brežice. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 895, ko je kralj Arnulf podaril posest bavarskemu plemiču. Krško se kot trg prvič omenja v letu 1343. Cesar Friderik III. je naselje povzdignil v mesto v drugi polovici 15. stoletja. V Krškem je svoje zadnje dni življenja preživel znani pisec Slave vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor. V sredini 17. stoletja so v mestu postavili samostan kapucini. Največje kulturne znamenitosti v Krškem so razvaline gradu, ki se omenja leta 1189, poznobaročna cerkev Sv. Duha, ki je spremenjena v galerijo, župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista iz leta 1582, renesančna Valvasorjeva hiša, Valvasorjev spomenik in cerkev sv. Rozalije. V osrednjem delu kraja predstavlja znamenitost kapucinski samostan s knjižnico in arhivom, h kateremu spada cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Trg Matije Gubca je dobil ime po znanem vodji slovensko – hrvaškega kmečkega upora, Ambrožu - Matiju Gubcu (1538 – 1573). Meščani mesta so leta 1573 pomagali uporniškim kmetom. Baron Jošt Turn je na Krškem polju porazil kmečko vojsko, pri čemer so mu pomagali uskoki. V spomin na te uporniške boje so v Krškem postavili spomenik Matije Gubca, ki se nahaja pred Kulturnim domom. Trg Matije Gubca predstavlja osrednji prireditveni prostor v Krškem.

Kugyjev spomenik se nahaja ob pričetku vzpona po cesti iz Trente na Vršič. Mogočen spomenik je posvečen dr. Juliusu Kugyu, znamenitemu avstrijsko-tržaškemu alpinistu in pisatelju, ki mu je Trenta pomenila drugi dom. Spomenik je delo znanega kiparja Jakoba Savinška. Kugy se je pisanja lotil v svojih zrelih letih in napisal sedem knjig, od katerih jih je šest posvetil Julijskim Alpam. V svojih delih je vedno opeval tudi lepote reke Soče. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga z naslovom Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Spomenik Kugyja je obrnjen proti Zadnji Trenti in Jalovcu, sedmemu najvišjemu vrhu v Sloveniji, ki ga je pisatelj izmed vseh gora najbolj občudoval. Tik pod spomenikom je Turerjeva domačija, izjemen primer stavbne dediščine doline. Je značilen primer kmečkega doma z Bovškega. Obod hiše je masivno zidan. Stavba je vrhhlevna z zunanjimi stopnicami ali ganjkom. Streha je pokrita s skodlami in deskami, ki se je do neke mere ohranila le v Trenti. Pri kmečkih domovih je mogoče jasno razbrati zavest in znanje o zdravi energetično varčni gradnji, ki je bila v trdih podnebnih razmerah naravna nujnost. V bližini spomenika se nahajajo korita Mlinarice, cerkev Device Marije Lavretanske in Alpski botanični vrt Juliana. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju edinega tovrstnega vrta v Sloveniji, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice.

Lendava se razprostira pod obronki slikovitih Lendavskih goric, tik ob meji z Madžarsko. Je najbolj vzhodno mesto v Sloveniji. V mestu in okolici živijo pripadniki madžarske manjšine. Ob reki Ledavi se nahaja naravno zdravilišče Terme Lendava. Lendava ima pestro zgodovinsko preteklost. Rimljani so imeli na tem prostoru vojaško postojanko Halicanum. Lendava je postala trg v 14. stoletju, župnija se omenja leta 1334. Večino 17. stoletja je bilo območje pod dvojno, turško in ogrsko oblastjo. Leta 1867 je postala Lendava mesto in sedež okraja, ta status je ohranila v Kraljevini Jugoslaviji. Evangeličansko cerkveno občino so ustanovili leta 1902, do druge svetovne vojne je bila tukaj močna judovska občina. Grad je stal nad Lendavo že v 12. stoletju, o čemer pričajo freske v grajski kapelici. Današnji dvorec je dal postaviti knez Esterhazy v obliki črke L in v posesti rodovine je ostal vse do leta 1945. Zgradbo so v 19. stoletju temeljito predelali. Danes sta v gradu galerija in muzej, ki ju upravlja Zavod za kulturo občine Lendava. Župnijska cerkev sv. Katarine je veliko enoladijsko svetišče iz leta 1751 s polkrožnim prezbiterijem. Zvonik stoji pred glavnim vhodom na ulični strani. Staro mestno jedro je sklenjeno podolgovato območje pod Lendavskim gradom, ob glavni cesti s kakovostnimi mestnimi stavbami. Meščanska arhitektura iz 19. stoletja je v večini pritlična ali enonadstropna, s historicističnimi fasadami. Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1934. V novogotskem slogu jo je postavil budimpeštanski arhitekt Erno Gerely. V sredini septembra jo je blagoslovil zagrebški škof, dr. Filip Popp. Svečanosti so se udeležili številni verniki in mnoge znane osebnosti javnega življenja. Doprsni kip Primoža Trubarja stoji v neposredni bližini Evangeličanske cerkve. Trubar (1508-1586) je bil protestantski duhovnik in prevajalec. Je avtor prvih tiskanih knjig v slovenščini ter ustanovitelj in nadzornik prve protestantske cerkve v Vojvodini Kranjski. Trubar velja za utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Je osrednja podoba v slovenski kulturni zgodovini.

Lendava je mesto in središče Občine Lendava. Je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, ki se razprostira tik ob meji z Madžarsko. Leži pod Lendavskimi goricami ob reki Ledavi in Bukovniškim potokom. Trg Györgya Zale se nahaja v starem jedru mesta. Prenovljeni trg so slovesno odprli leta 2008. Na trgu se nahajajo Kulturni dom Lendava s koncertno in gledališko dvorano, kip kiparja, sinagoga in drugo. Doprsni kip Zala Gyorgy stoji pred Gledališko in koncertno dvorano Lendava. György Zala (1858-1937) je bil kipar in eden od najvidnejših rojakov mesta. Rodil se je v meščanski družini takratne Dolnje Lendave kot Gyorgy Mayer. Eden najbolj delovnih, zavzetih in znanih kiparjev na prehodu stoletja je v kiparskih stvaritvah upodabljal številne junaške, toda obenem tragične trenutke in osebnosti madžarske zgodovine. Skupaj z madžarskima kiparjema, Janosem Fadruszom in Alajosem Stroblom, je povzdignil madžarsko kiparstvo na zavidljivo evropsko raven. Zala Gyorgy je bil profesor na akademiji, prijateljeval je z politično, umetniško in družbeno elito takratne monarhije. Bil je zadržan gospod, katerega zasebno življenje je ostalo neznanka. Med njegovo najbolj znano delo se uvršča milenijski spomenik na Trgu herojev v Budimpešti. Na gradu Lendava si obiskovalci lahko v okviru zbirk ogledajo tudi zbirko: Spominska soba Gyorgya Zale. Poleg te zbirke so na ogled tudi zbirke z naslovom Grad na preži, Kultura hetiškega ljudskega tekstila, Lapidarij in Sakralna dediščina Lendave, Spominska soba Štefana Galiča, Zbirka zemljevidov, Zbirka male plastike v bronu ter v muzejski depandansi stalna domoznanska razstava z naslovom Meščanstvo, tiskarstvo in dežnikarstvo Lendave. Sinagoga je bila zgrajena leta 1866 in stoji še danes. Judovska skupnost je živela v Lendavi in njeni okolici od druge polovice 18. stoletja pa do konca druge svetovne vojne. Židje so se ukvarjali predvsem s trgovino, pomemben pa je tudi njihov prispevek k razvoju meščanstva.

Ljubljana je prestolnica in največje mesto Slovenije. Znana je po mnogih kulturno-zgodovinskih in naravnih znamenitostih, kot so mogočni Ljubljanski grad, Zmajski most, Prešernov trg s kipom Franceta Prešerna, Tromostovje, mestna hiša, glavna tržnica in park Tivoli. Mesto se je razvilo kot tridelni trg. Prav najlepši in živahni trgi stojijo okoli treh mestnih jeder. Na desnem bregu reke Ljubljanice, tako prehajajo eden v drugega, da jih je kar težko ločiti med seboj. Najstarejši Stari trg je danes le ulica, ob kateri stojijo predvsem hiše iz baročne dobe. Pred Stiškim dvorcem in na najširšem delu Starega trga, kjer se od njega odcepi Gornji trg, stoji znameniti Herkulov vodnjak. Na tem območju je že stal večji baročni vodnjak, ki pa je bil zaradi ukinjenega vodovoda z Golovca podrt konec 18. stoletja. Sedaj se nahaja na arkadnem hodniku mestne hiše oziroma Magistrata. V začetku 90. let 20. stoletja so se odločili, da bodo naredili interpretacijo starega baročnega vodnjaka na podlagi originalnega kipa. Načrt so naredili arhitekti pod vodstvom Marka Mušiča, na podlagi konservatorskih raziskav ljubljanskega zavoda, ki jih je vodil Gojko Zupan. Kipe in korito sta izklesala kamnosek Boris Udovič in kipar Julijan Renko. Za model so uporabili Valvasorjeve vedute, Robbov vodnjak ter originalni kip Herkula, ki ubija hidro ali leva in delfinov pod njim. Za razliko od izvirnika so na spominsko ploščo vrezali verze slovenskega pesnika in prevajalca, Janeza Menarta. Slavnostno odkritje Herkulovega vodnjaka je bilo na predvečer osamosvojitve Slovenije leta 1991. V kasnejšem času so odstranili klopi, ki so se nahajale okoli dostopnega stopnišča. Stiški dvorec, pred katerim stoji vodnjak, je bil nekdaj rezidenca opatov cistercijanskega samostana v Stični. Stari trg je priljubljeno območje, kjer se nahajajo manjše trgovine in prijetna gostišča.

Ljubljana, glavno mesto Slovenije, velja za izvirno mesto, prepredeno s prijetnimi in slikovitimi kotički, kjer se skrivajo mnoga drobna presenečenja. V mestu so ohranjeni sledovi vseh petih tisočletij njene zgodovine, med njimi izstopa staro mestno jedro s srednjeveškim gradom. Trg francoske revolucije, nekdaj Križevniški trg, se nahaja na levem bregu reke Ljubljanice. Urejen je bil v prvi polovici 19. stoletja na mestu porušenih srednjeveških Križevniških mestnih vrat. Arheološka izkopavanja so pokazala, da so bila tukaj tudi stranska vrata rimske Emone. Njihove ostanke so odkrili ob izkopavanjih na mestu, kjer stoji Ilirski steber. Trg francoske revolucije je dobil današnjo podobo med obema vojnama. Takrat ga je preurejal arhitekt Jože Plečnik v sklopu projekta zelene promenade, ki naj bi povezovala Trnovsko cerkev z Zvezdo. Ilirski steber je bil na Trgu francoske revolucije postavljen leta 1929 ob 120-letnici Ilirskih provinc. Oblikoval ga je arhitekt Jože Plečnik. Na južni strani stebra je pritrjena pozlačena bronasta glava Ilirije, na severni strani pa Napoleonova glava z lovorjevim vencem, oboje delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Na spodnjem delu so vklesani Župančičevi in Vodnikovi verzi, ki slavijo Napoleona in Ilirijo ter posvetilo neznanemu francoskemu vojaku, ki naj bi padel nekje v bližini Ljubljane leta 1813. Na ostankih mestnega obzidja na vogalu z Vegovo ulico je Plečnik na pobudo kulturnega društva Soča postavil v kamnito pergolo spomenik Simona Gregorčiča (1844-1906), avtorja Zdenka Kalina. Vzhodno stranico trga zapira Auerspergova palača, danes poslopje Mestnega muzeja. Mogočna baročna palača, nekdaj last grofov Auerspergov s Turjaka, je nastala leta 1642 s prezidavo iz več manjših hiš, nato pa je bila v 17. in 18. stoletju še večkrat prezidana. V 19. stoletju je dobila novo, klasicistično fasado. Najbolj imeniten spomenik na Trgu francoske revolucije je kompleks Križevniškega samostana – Križank ob njegovi južni stranici. Samostanski kompleks je med letoma 1951 in 1956 preuredil Plečnik v letno gledališče Križanke, kjer vsako poletje poteka vrsta kulturnih prireditev.

Prešernov trg, eden najlepših in najbolj živahnih trgov v Ljubljani, je prebivalcem Ljubljane še posebej pri srcu. Poznan je po Prešernovem spomeniku, čudovitem Plečnikovem mostu – Tromostovju in rdeči frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Trg se je najprej imenoval Živinski trg, kasneje je po cerkvi dobil ime Marijin trg, potem pa po pesniku Francetu Prešernu. Prešernov trg se je razvil pred srednjeveškimi mestnimi vrati na stiku starega srednjeveškega jedra z novim, ki se je od 19. stoletja naprej širilo na levem bregu reke Ljubljanice. V 17. stoletju so ob njem zgradili cerkev Marijinega oznanjenja, ki je bila sprva avguštinska, ob koncu 18. stoletja pa so se vanjo z Vodnikovega trga preselili frančiškani. Po velikem potresu v letu 1895 so ob Prešernovem trgu nastale nove meščanske palače, kot so Seunigova in Frischova hiša, zgradba Centralne lekarne, trgovina Urbanc, Hauptmannova hiša in Mayerjeva palača. Na drugi strani Ljubljanice pa so v istem času zgradili Kresijo in Filipov dvorec. V 20. stoletju je bila zgrajena Urbančeva hiša, ena najlepših secesijskih zgradb v mestu in prva ljubljanska veleblagovnica. V secesijskem slogu je bila prenovljena tudi Hauptmannova hiša. Med obema svetovnima vojnama je Prešernov trg na južnem delu zaokrožilo pročelje Mayerjeve veleblagovnice. Prešernov trg se je razširil čez Ljubljanico in dobil sedanjo podobo z znamenitim Plečnikovim Tromostovjem. Spomenik Francetu Prešernu je bil na trg postavljen jeseni leta 1905. Stoji v izteku Čopove in Miklošičeve ulice, pred stavbo Centralne lekarne. Je eden najbolj priljubljenih ljubljanskih spomenikov, ki je delo kiparja Ivana Zajca in arhitekta Maksa Fabianija. Na podstavku iz granita stoji skala, ob njenem vznožju je pesnik, nad njim pa muza pesništva, ki drži lovorovo vejico. Ob straneh skale sta dva reliefa, ki prikazujeta osebe iz dveh Prešernovih pesmi – Krst pri Savici in Ribič. Prešernov spomenik je razburil veliko duhov. Nekateri so dvomili o umetniški vrednosti kipa, pa tudi skoraj gola muza je bila marsikomu spotakljiva. Ljubljančani so se počasi navadili nanj in leta 1990 je dobila svoj spomenik še Prešernova ljubezen Julija Primic, ki ji je pesnik posvetil svoje najlepše pesmi. Proti njemu simbolično zre z enega od pročelij na bližnji Wolfovi ulici.

Ljubljana je slikovita prestolnica Slovenije, ki jo skozi celo leto obišče veliko domačih in tujih obiskovalcev. Leži v spodnjem delu Ljubljanske kotline ob Ljubljanskih vratih, ob reki Ljubljanici, ki ji daje poseben čar. Ob reki se razprostira staro mestno jedro. Na križišču Tavčarjeve in Miklošičeve ceste se nahaja Miklošičev park, ki je nastal z namenom, da bi bil prostor pred veličastno sodno palačo čim lepše urejen. Načrt za park je v letih 1902 do 1906 zasnoval znani slovenski arhitekt Maks Fabiani. Miklošičev park je edini po načelih secesijskega oblikovanja urejeni mestni nasad v Ljubljani v obliki pravilnega pravokotnika z grmičevjem, tratami in drevjem. V parku stoji sedanji spomenik slavistu Franu Miklošiču (1813-1891), ki ga je izdelal Tine Kos. Leta 1918 so ga namestili na isti podstavek, na katerem je do tedaj stal spomenik cesarju Francu Jožefu, delo Svetoslava Peruzija. Leta 1908 so namreč Ljubljančani svojemu cesarju postavili spomenik iz hvaležnosti, ker je zelo pomagal pri obnovi popotresne Ljubljane. Napis na spomeniku je sicer nov, ampak srednji del spomenika je ostal. Na njem kleči mlada ženska, ki predstavlja mesto Ljubljana in ima v eni roki ljubljanski grb, drugo, v kateri drži lovorjev venec, pa dviga proti cesarju. Na zadnji strani spomenika je relief, ki prikazuje žrtve potresa. Spomenik tako lahko razumemo le, če poznamo njegovo pestro preteklost. Franc Miklošič je bil slovenski slavist, filolog in jezikoslovec, ki velja za največjega slovenskega slavista vseh časov. Njegova številna dela se ne ukvarjajo samo s slovanskimi jeziki, temveč tudi z albanščino, romunščino, grščino in jezikom Romov. Pisal je tudi slovenska besedila za gimnazijce. Na območju Miklošičevega parka se poleg sodne palače nahajajo Pogačnikova, Deghengijeva in Čudnova hiša, ki so vse tri delo Cirila Metoda Kocha ter Krisperjeva hiša, delo Maksa Fabianija, ki je bila vzor vsem drugim hišam ob trg in Regalijeva hiša, delo kiparja Frana Bernekerja.

Ljubljana je glavno in največje mesto Slovenije, ki je postala samostojna država leta 1991, leta 2004 pa članica Evropske unije. Mesto leži v spodnjem delu Ljubljanske kotline ob Ljubljanskih vratih, ob slikoviti reki Ljubljanici, ki mu daje poseben čar. Mesto je nastalo kot tridelni trg. Prav najbolj živahni in najlepši trgi stojijo okoli teh treh mestnih jeder. Na desnem bregu reke, ob vznožju Grajskega griča, tako prehajajo eden v drugega, da jih je kar težko ločiti med seboj. Najstarejši Stari trg je danes le ulica, ob kateri so večinoma hiše iz baročne dobe. Nekdaj je bila ob vodnjaku lipa, pod njo pa plesne zabave. Del Starega trga je bil tudi sedanji Gornji trg, po katerem je vse do druge polovice 20. stoletja potekal živahen promet proti jugu. Med znamenitimi trgi izstopa tudi baročni Mestni trg z Mestno hišo (Magistratom ali Rotovžem) in baročnim Vodnjakom treh kranjskih rek, bolj znanim kot Robbov vodnjak, ki ga je leta 1751 ustvaril italijanski kipar Francesco Robba. Stopničasti Dvorni trg je nastal potem, ko so podrli srednjeveško mestno obzidje. Razteza se na predelu med Ljubljanico in Deželnim dvorcem, sedanje poslopje Univerze. Nekaj časa je bil trg zgolj parkirišče za avtomobile, leta 2002 pa je bil domiselno preurejen v razgiban prostor, poznan po poletnih kulturnih prireditvah in prijetnih lokalih. Spomenik Gustavu Mahlerju je bil na Dvornem trgu slovesno odkrit leta 2011. Sloviti avstrijski skladatelj Mahler (1860-1911) je bil med letoma 1881 in 1882 zaposlen kot dirigent v ljubljanskem Deželnem gledališču. Velja za enega najbolj pomembnih poznoromantičnih slikarjev. Kip je delo znanega akademskega kiparja Bojana Kunaverja. Skulpturo s pogledom na Ljubljanico je kipar oblikoval po skladateljevi vokalno simfonični kompoziciji Pesem o zemlji (1907). Med znamenitimi trgi so še Prešernov trg, ki je Ljubljančanom še posebej pri srcu, Kongresni trg, kjer je nekdaj stal kapucinski samostan z obsežnimi vrtovi, novejši Trg republike, Trg francoske revolucije, Novi trg, kjer je v srednjem veku stalo obzidano naselje in drugi.

Ljubljana je slikovita prestolnica Slovenije, ki skozi celo leto privablja številne domače in tuje obiskovalce. Mesto se med ostalim ponaša z eno najstarejših filharmonij na svetu. Ljubljana je odlično izhodišče za raziskovanje raznovrstnih lepot Slovenije. Breg je poznan kot nekdanje staro ljubljansko pristanišče. V pisnih virih se omenja v začetku 14. stoletja. Po nekaterih pričevanjih so imeli tukaj pristanišče že v rimskih časih. Na tem območju so pretovarjali blago in trgovali vse do sredine 19. stoletja, ko je bila skozi mesto zgrajena železnica in je prevzela večino tovornega prometa, ki so ga prej opravljali z ladjami. Breg predstavlja edini del stare Ljubljane, ki je bil z glavnimi fasadami hiš obrnjen proti reki Ljubljanici. Sedanjo podobo je dobil v glavnem v 18. stoletju, ko so tukaj prebivale bogate plemiške družine. Proti jugu ga je zapiralo mestno obzidje z okroglim obrambnim stolpom. Leta 1770 je stolp kupil baron Žiga Zois in ga dal podreti, mestni jarek za njim pa zasuti. Tako je bil Breg povezan s Krakovim. V spomin na Zoisa je dobila ime tudi Zoisova cesta, ki je bila urejena in zasajena v 19. stoletju na zasutem južnem obzidnem jarku. Med obema vojnama je arhitekt Plečnik ulico preuredil. Kjer se Breg stika z Novim trgom, je leta 2010, ob stoletnici županovanja, dobil veličasten spomenik ljubljanski župan Ivan Hribar (1896-1910). Kipar Mirsad Begić ga je upodobil s sporočilom Franca Jožefa v roki, v katerem mu je tedanji avstrijski cesar obljubil pomoč pri obnovi mesta po velikem potresu, ki je prizadel Ljubljano leta 1895. Hribarjev spomenik ne stoji ob Ljubljanici po naključju. Ivan Hribar, ki ni bil le zavzet politik, ampak tudi velik domoljub, se je leta 1941, po italijanski okupaciji Ljubljane, zavil v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico.

Vodnikov trg spada med ene mlajših trgov v Ljubljani. Razprostira se med Dolničarjevo in Kopitarjevo ulico, Krekovim trgom ter Adamič-Lundrovim nabrežjem. Nedaleč od sedanjega trga je potekalo srednjeveško mesto obzidje. Zadnji ostanek fortifikacije je obrambni stolp (Krekov trg 4). Tukaj je bila nekdaj meja med mestom in naseljem Poljane. Sedanji trg je nastal povsem naključno po potresu, prej, že v 13. stoletju, je tukaj stal frančiškanski samostan s cerkvijo. Samostan je bil prislonjen ob vzhodno mestno obzidje. Po njem so se imenovala mestna vrata med mestom in Poljanskim predmestjem Kloštrska ali Frančiškanska vrata. Ko so se frančiškani v 18. stoletju preselili zunaj obzidja v bivši avguštinski samostan na sedanjem Prešernovem trgu, sta se v samostansko poslopje naselila licej in višja šola. V ta namen so leta 1787 zgradbo prezidali po načrtih Jožefa Schemrla. Spomin na to šolo še sedaj ohranjata na drugi strani trga ležeča Študentovska ulica, ki pelje na Grad in bronasti spomenik slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku. Celopostavni kip pesnika, delo kiparja Alojzija Gangla, je visok 2,5 metra in stoji na kamnitem bloku, ta pa na stopničastem podstavku, oboje je delo arhitekta Jana Duffeja. Obdaja ga nizka železna ograja. Na podstavku je izpisana zadnja kitica pesmi Moj spomenik: Ne hčere, ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo. Pobudo za postavitev spomenika je dal politik in pesnik Lovro Toman ob 100. obletnici pesnikovega rojstva, poziv za zbiranje prispevkov zanj pa je objavil Janez Bleiweis. Je prvi slovenski spomenik, ki je bil postavljen v času prebujajoče se slovenske narodne zavesti. Spomenik so odkrili 30. junija 1889 in sta ga spremljala slovesnost in slavje, na katero so prišli Slovenci iz vse Kranjske. Poslopje liceja za spomenikom so leta 1902 podrli, ker je bilo po potresu preveč poškodovano. Na tem mestu je nato nastala mestna tržnica. Ob proslavi 120. obletnice Ilirskih provinc leta 1912 je bil na prednjo stran podstavka dodan bronast venec s svežnjem, črkama R in F (Republique Francaise), prisegajočo roko in napisom Vodnik nad njim, saj je bil pesnik podpornik Ilirskih provinc.

Vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni je označeno s tablo in se nahaja ob glavni cesti za Log pod Mangrtom. Ob pokopališču je manjša kapela. Na pokopališču je v štirih terasah pokopanih 859 avstroogrskih vojakov, padlih v bojih na Rombonu in Čukli. Sredi pokopališča je postavljen spomenik padlih s podobo bosanskega vojaka in pripadnika avstrijskih lovcev. Avtor spomenika je Ladislav Kofranek iz Prage. Grobovi se ločijo po železnih križih in islamskih nagrobnih simbolih.

Marezige so slikovito naselje, ki se nahaja v Slovenski Istri. Upravno spadajo pod Mestno občino Koper, ki je ena najbolj razčlenjenih slovenskih občin. Kraj leži nad Vanganelsko dolino in je od Kopra oddaljen okoli deset kilometrov. Naselje zajema več zaselkov na slemenu in pobočjih Marežganskega hrbta, med dolinama potoka Rokave na jugu in rečice Badaševice na severu. Na slemenu je burji izpostavljen zaselek Burji. Na severnem pobočju sta zaselka Bržani in Sabadini, na južnem pa Rokavci in Bernetiči. Marezige imajo pestro zgodovinsko preteklost. Istra je v drugi polovici 8. stoletja prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Istrska mesta so od 9. stoletja občutila vpliv Benetk, in so morala po daljšem obdobju samostojnosti leta 1279 sprejeti njihovo oblast, ki je trajala vse do propada republike leta 1797. Marezige so za kratek čas spadale pod Napoleonovo Francijo. Sprva so bile del Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa Ilirskih provinc. Občina Marezige je bila ustanovljena avgusta 1898 in je takrat spadala pod Avstrijsko primorje. V kraju je potekalo pestro politično in kulturno življenje. Ustanovljeni sta bili posojilnica in hranilnica. Po prvi svetovni vojni je bila Istra priključena Italiji. Oblast je preganjala slovensko prebivalstvo in zapirala slovenske šole. Domačini so se maja leta 1921 dokončno uprli in izzvali fašiste. Italijani so na sodnem procesu leta 1923 mnoge domačine obsodili na večletne zaporne kazni. Marežganski upor spada med prve oblike upora proti fašizmu. Mestna občina Koper v spomin na ta dogodek praznuje občinski praznik, osnovno šolo v Marezigah pa so poimenovali po Ivanu Babiču, ki je bil vodja odpora. Med drugo svetovno vojno je bila v Marezigah ustanovljena partizanska šola. Oktobra leta 1943 so Nemci požgali hiše v vasi in pobili talce. Osnovna šola je bila obnovljena leta 1949. Po vojni so Marezige dobile elektriko, posodobili so cesto in dobili so vodo iz Rižanskega vodovoda. Spomenik NOB in predvojnim žrtvam fašizma se nahaja v središču Marezig, nasproti sedeža Krajevne skupnosti, ob cesti Koper – Marezige. Zasnova in projekt ureditve spomenika je delo arhitektke Teja Badjura. Spomenik stoji na kamnito tlakovanem platoju. Je visok kvadratni steber iz belega istrskega kamna, ki je zaključen z rdečo peterokrako zvezdo. Postavljen je bil leta 1958. Na spomeniku je napis pisatelja in pesnika Franceta Bevka, katerega del zajema besedilo – Poklonimo se tovarišem, ki so padli v prvem uporu proti fašistom v slovenskem primorju in borcem za svobodo v NOB. Ob obletnicah Marežganskega upora že vse od leta 1972 v Marezigah poteka tradicionalni Praznik refoška. Dogodek je iz razstave refoška prerasel v velik praznik vinogradnikov in ljubiteljev vina. Na dogodku se promovira vinska kultura, kvaliteta vin ter kulturna in etnološka dediščina Istre. Marezige so poznane tudi po prvi vinski fontani za degustacijo vin v Istri.

Grajski trg se nahaja v samem centru starega mestnega jedra. Ime je dobil po Mariborskem mestnem gradu, ki je ena izmed najbolj imenitnih stavb v mestu. Na tem delu so pomembne zgradbe še Mestna hranilnica, Hotel Orel, Kavarna Astoria in spomenik svetega Florijana. Na trgu je veliko trgovinic. Mariborski mestni grad krasijo različna gradbena in stilna obdobja. Friderik III. ga je dal zgraditi v letih od 1478 do 1483, da bi utrdil mestno obzidje. Kasneje so ga spremenili v fevdalno bivališče. Pomembni gradbeni dosežki gradu so viteška dvorana s stropno slikarijo Jožefa Geblerja, baročno stopnišče in Loretska kapela ob južni fasadi. V njem je koncertiral Franz Liszt. Mestna hranilnica je trinadstropna neobaročna palača, ki je bila zgrajena leta 1910. Nahaja se v hiši nekoč znane mariborske družine Scherbraum, ki je imela v prejšnjem stoletju veliko pekarno. Nanjo danes spominjata prodajalna kruha in slaščičarna. Orel je bila v 19. stoletju gostilna in postojanka kočijažev. Kavarna Astoria je ena izmed najbolj znanih kavarn v Mariboru, ki privabi domače in tuje obiskovalce. Nad njo je italijanska restavracija La Storia Trattoria. Spomenik svetemu Florjanu je bil postavljen v 18. stoletju. Baročna figura svetnika naj bi mesto varovala pred požari, ki so bili včasih pogosta nevarnost.

Slomškov trg je eden izmed najbolj zanimivih in očarljivih trgov v Mariboru. Slomškov trg se imenuje od leta 1919, njegovo najstarejše ime pa je Kirchenplatz. Na trgu stojita Stolna cerkev in kip prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška iz leta 1991, avtor je Martin Drev. Zraven njiju se razprostira park z bazenčkom in otroško plastiko, kipcem Korleka. Ovalno privzdignjeno ploščad na trgu s piramidalnimi hrasti in kamnitimi stebrički je zasnoval znan slovenski arhitekt Jože Plečnik leta 1983. Okoli Stolne cerkve je bilo včasih mestno pokopališče, kjer so pokopali veliko znamenitih mariborskih družin. Njihovi nagrobniki so danes vzidani v zunanjo steno cerkve. Pomembne zgradbe in spomeniki v tem delu so še rektorat, sedež Univerze v Mariboru, aleja velikanov pred univerzo, svetilni steber iz leta 1517, klasicistična hiša Karla Kocha iz leta 1835, Slovensko narodno gledališče Maribor, Škofijska stavba, Teološka fakulteta, Slomškova knjigarna, stavba, kjer sta Josip Jurčič in Anton Tomšič urejala časopis Slovenski narod, stavba mariborske pošte in druge. Sedež Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine je neorenesančna stavba iz leta 1871. Na mestu neorenesančne zgradbe Pošte Maribor je bila včasih cerkev sv. Duha, mestna ubožnica, bolnišnica in dekliška šola.

Trg generala Maistra se imenuje po generalu Rudolfu Maistru (1874 - 1934), ki je bil znan slovenski pesnik, general in borec za severno mejo. Na trgu so leta 1987 na stiku tlakovanega in parkovnega dela postavili spomenik v njegov spomin. Ob spomeniku, ki je delo kiparke Vlaste Zorko, je zasajena lipa, ki so jo posadili leta 1991 ob razglasitvi samostojnosti Slovenije. V zemljo je zakopana steklenica z listino, ki ta slovesni dogodek opisuje. Na Trgu generala Maistra so tudi nagrobnik časnikarju Antonu Tomšiču in fontana. V neposredni bližini so še Prva gimnazija, spomenik pisatelju in časnikarju Josipu Jurčiču (1844 – 1881) ter neobaročna zgradba Mestne občine Maribor, ki je bila zgrajena leta 1911. Prva gimnazija je kot realna gimnazija začela delovati leta 1924. Če vam čas dopušča, se lahko sprehodite še do Mestnega parka s tremi ribniki, ki je le par minut vstran.

Mengeš je mestno naselje, ki se razprostira ob vznožju gozdnatega griča Gobavica, kjer stoji Mengeška koča. Kraj predstavlja središče občine Mengeš, ki zajema še naselja Dobeno, Topole in Loka pri Mengšu. Od mesta Ljubljana je oddaljen okoli 15 kilometrov. Na območju Trdinovega trga se nahajajo cerkev sv. Mihaela, kip Franca Jelovška, pokopališče, Marijino znamenje, rojstna hiša Janeza Trdine, župnišče in spomenik Janezu Trdini. Spomenik stoji jugozahodno od župnijske cerkve, na platoju pred zgradbo mežnarije, ki je slikarjeva rojstna hiša (Trdinov trg 11). Bronasti doprsni kip slikarja Jelovška stoji na apnenčastem kamnitem podstavku. Spomenik je postavila občina Mengeš leta 2000. Franc Jelovšek (1700-1764) je največji slovenski baročni slikar, ki se je rodil v stari mežnariji. Njegov oče je bil učitelj in organist. Slikar je do leta 1729 živel v Mengšu, nato se je preselil v Ljubljano, postal ljubljanski meščan in tam tudi umrl. Jelovšek je bil predvsem slikar na sveži omet, iluzionistične smeri. Nanj je verjetno vplival slikar Quaglio, ki je postavil tudi ljubljansko stolnico. Jelovškovo najbolj znano delo so freske v cerkvi na Sladki gori na Štajerskem. Svoje zadnje ohranjeno delo je ustvaril v letih 1759 do 1761 v cerkvi v Grobljah. V tej cerkvi se nahaja njegov muzej, ki je od Mengša oddaljen okoli dva kilometra.

Mengeš se nahaja ob vznožju razglednega griča Gobavica, ki je priljubljena rekreacijska in izletniška točka. Je središče občine Mengeš, ki vključuje še naselja Loka pri Mengšu, Topole in Dobeno. Ob robu naselja je sodobna rekreacijska dvorana s teniškimi igrišči. Značilne obrti so bile slamnikarstvo, pečarstvo, uglaševanje glasbil in sedlarstvo. Najbolj znane osebnosti Mengša so Franc Jelovšek (1700-1764), največji slovenski baročni slikar, Avguštin Hallerstein (1703-1774), astronom, naravoslovec in misijonar ter Janez Trdina (1830-1905), slovenski pisatelj, profesor zgodovine in zemljepisa. Pisatelj se je rodil v premožni Drmavovi hiši v Malem Mengšu. Domačija je sredi prejšnjega stoletja pričela propadati in je bila nato leta 1869 prodana. Na delu, kjer je nekdaj stala Trdinova rojstna hiša, so leta 1870 zgradili tovarno slamnikov Stemberger – Mellitzer, od leta 1946 pa je bila na tem območju tovarna glasbil Melodija. Janez Trdina je poučeval v Varaždinu in na Reki. Zaradi narodne zavednosti in svobodomislenosti so ga že s 37 leti upokojili. Pisatelj se je preselil v Bršljin pri Novem mestu in tam tudi umrl. Njegovo glavno in najbolj poznano pisateljsko delo so Bajke in povesti o Gorjancih. Na njegov rojstni dan 29. maja v Mengšu slavijo občinski praznik. Spomenik Janezu Trdini stoji v manjšem parku nasproti Trdinove rojstne hiše na Trdinovem trgu 4, v središču mestnega naselja. Spomenik predstavlja kamnit obelisk z bronastim reliefom glave Janeza Trdine. Za obeliskom na kamnitem zidu je marmornata plošča z napisom. Bronasti relief je delo kiparja Keršiča iz leta 1955.

Mestna hiša, ki se imenuje tudi Rotovž ali Magistrat, je sedež Mestne občine Ljubljana. Nahaja se na Mestnem trgu, ki je s hišo, stolnico, škofijskim dvorcem in vodnjakom v sredini eden najlepših baročnih ambientov v srednji Evropi. Baročno zgradbo je v začetku 18. stoletja prezidal iz dveh starejših hiš ljubljanski stavbenik Gregor Maček starejši po načrtih Carla Martinuzzija. Fasada je eden najlepših primerov zrelega baroka v Ljubljani. Kasneje so zgradbo večkrat prezidavali, najbolj temeljito po načrtih Svetozarja Križaja leta 1963. V preddverju Magistrata stoji kip Herkula z levom iz poznega 17. stoletja, ki je nekdaj stal na Herkulovem vodnjaku sredi Starega trga. Je mitološki motiv junaka z ladje Argo. Kopija krasi vodnjak pred Stiškim dvorcem na Novem trgu. Kip prikazuje Herkula, ki ubija leva pod njim. V arkadah dvorišča se nahaja tudi baročni Narcisov vodnjak, ki je delo baročnega kiparja Francesca Robbe (1698 – 1757). Robba se je leta 1722 poročil s Terezijo, hčerko ljubljanskega kamnoseka Luke Misleja. Po tastovi smrti je prevzel kamnoseško delavnico in s svojimi stvaritvami – marmornimi oltarji opremil najbolj pomembne ljubljanske cerkve. Za mesto je izdelal Robbov vodnjak, ki se od leta 2008 nahaja v Narodni galeriji v Ljubljani, pred Magistratom je njegova kopija. Ob stopnišču stoji spomenik županu Ivanu Hribarju (1851 – 1941). V Mestni hiši si obiskovalci lahko ogledajo naslednje razstavne prostore: Zgodovinski atrij, Stekleni atrij ter Osrednji in Desni atrij. Glavni namen razstavišč so predstavitve projektov Mestne občine Ljubljana. Poleg tega so na ogled tudi umetniške razstave organizirane v okviru medmestnih in mednarodnih sodelovanj ter skupinske in individualne razstave ljubiteljskih ali že uveljavljenih ustvarjalcev.

Obeliks bratstva in enotnosti se nahaja ob Cesti bratstva in enotnosti v Metliki, nasproti hotela Bela krajina. Postavljen je bil v čast NOB. Cesta bratstva in enotnosti je nedaleč stran od starega mestnega jedra. Na tem območju je tudi cerkev sv. Martina, hiša s spominsko ploščo, ki je posvečena Jožetu Dularju, Ljudska knjižnica Metlika, Kulturni dom Metlika in Galerija Kambič. Jože Dular (1915 – 2000) je bil pisatelj, pesnik in muzealec, ki je bil več let direktor Belokranjskega muzeja v Metliki. Ob vhodu v cerkev sv. Martina so vzidani nagrobniki dinastije Burgstall. Ob cerkvici stoji kužno znamenje. Poleg tega se na tem predelu nahaja manjši bar in Zdravstveni dom Metlika. Obiskovalcem je na voljo manjše parkirišče, ki se razprostira pod starim mestnim jedrom.

Metlika se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Mesto je kulturno, upravno in gospodarsko središče severovzhodnega območja Bele krajine. Najbolj zanimiv del kraja predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Načrt za razpored parka v trasah pred Metliškim gradom je delo inž. arh. Gizele Šuklje. Pred vhodom v grad se nahajajo doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: kiparja Alojza Gangla (1859-1935), etnologa dr. Nika Županiča (1876-1961), pesnika Otona Župančiča (1878-1949) ter sokolskega organizatorja in šolnika Engelberta Gangla (1873-1950). Bronasti spomeniki so delo akademskega kiparja Zdenkota Kalina, Jožeta Vrščaja in Julija Papiča. S spodnjega trga so na eno izmed teras prenesli kamniti mestni vodnjak, ki ima dvojno korito. V grajskem parku je bil v letu 1950 postavljen spominski napisni kamen, ko so leta 1869 ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem. Tukaj so še spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja, spomenik Belokranjskega partizana, ki je delo kiparja Julija Papiča, doprsni kipi maršala Tita in štirih belokranjskih narodnih herojev – Janka Brodariča (1922-1943), Ilije Badovinca (1917-1944), Martina Južne (1919-1943) in Franca Kočevarja (1918-2005). Ob zidu gradu so posadili cepič najstarejše 400-let stare trte modre kavčine, ki uspeva na mariborskem Lentu.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Moravče se nahajajo v Moravški dolini. So edino strnjeno naselje na tem območju in središče občine Moravče. Pokrajinski videz doline je kmetijski, kljub temu, da je največ prebivalcev zaposlenih v industrijskih in ostalih dejavnostih. V nižinskem delu Moravške doline je okoli 30 majhnih naselij, ki imajo samo okoli deset prebivalcev. V Moravški dolini se je razvil in ohranil moravški govor, saj je dolina zaokrožena in zaprta enota. V srednjem veku je skozi dolino potekala tovorna pot iz Ljubljane proti Štajerski. Moravška dolina je v 18. stoletju ostala v zatišju, ko je postala proti Štajerski pomembnejša pot skozi Črni graben, proti jugu pa pot po dolini Save. To je zelo ugodno vplivalo na obstoj kulturne in etnološke dediščine, kar pomeni veliko kulturnozgodovinsko bogastvo. Moravče so tako prispevale kar nekaj znanih osebnosti v slovenskem prostoru in najpomembnejši med njimi je svetovno znani matematik, baron Jurij Bartolomej Vega (1754-1802). Vega bil znan tudi kot fizik, geodet, topniški častnik in meteorolog. V Moravčah nosi njegovo ime glavna ulica, po njem je poimenovana osnovna šola in v parku stoji njegov doprsni kip. Spomenik Juriju Vegi leži na zahodni strani pred cerkvijo svetega Martina, jugozahodno od vhoda v cerkev. Na kamnitem podstavku bronast doprsni kip so postavili leta 1906 z zbiranjem prispevkov iz cele Evrope. Avtor doprsja je kipar Ivan Zajc.

Murska Sobota je mesto z bogato zgodovino, ki se razprostira v ravnini Ravensko. Je najbolj severno mesto Slovenije in obenem tudi geografsko središče Pomurja. Ima številne znamenitosti, kot so grad Murska Sobota, stolna cerkev sv. Nikolaja, evangeličanska cerkev, hotel Zvezda in ostalo. Je na široko pozidano mesto z drevoredi, soseskami z vrtovi in stanovanjskimi bloki v zaledju. Trg kulture s slikovitim spomenikom Erato se nahaja v središču Murske Sobote. Obdajajo ga galerija Murska Sobota, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, banka, mnogi lokali - Pomaranča bar, Pilar Inn bar, okrepčevalnica Pajdaš in drugo. Zgradbo Pokrajinske in študijske knjižnice je projektiral pomembni soboški arhitekt Iztok Zrinski. Zaznamuje jo značilen plavajoči nadstrešek, ki je postavljen na gracilne visoke okrogle stebre. V poletnem času je Trg kulture prizorišče prireditve Soboško poletje, kjer potekajo številne glasbne prireditve z raznolikim programom. Na prostranem Trgu kulture najbolj izstopa spomenik Muze Erato, muze ljubezenske in lirične poezije. Bronasta kiparska upodobitev muze je nastala v sklopu projekta Evropske prestolnice kulture Sledi panonski muz. Spomenik je delo akademske slikarke Irene Brunec Tébi. Muza je upodobljena z njenima najbolj značilnima atributoma, ki sta labod in citre. Spomenik je bil slavnostno odkrit 16. novembra 2012. Postavitev sta omogočila mestna občina Murska Sobota in Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture.

Murska Sobota je najbolj severno mesto v Sloveniji. Razprostira se v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču glavnih cest iz Madžarske proti Italiji ter prečnih poti z Goričkega čez reko Muro. Je na široko pozidano mesto z drevoredi, soseskami z vrtovi in stanovanjskimi bloki v zaledju. Mesto ima številne znamenitosti, kot so grad Murska Sobota, stolna cerkev sv. Nikolaja, evangeličanska cerkev, hotel Zvezda in ostalo. Trg zmage predstavlja osrednji mestni trg v severnem delu Murske Sobote. Na njem stoji 17 metrov visoki Spomenik zmage, ki je bil sezidan po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja. Postavljen je bil v slavo in čast zmagovalcev druge svetovne vojne – jugoslovanskih partizanov in sovjetskih vojakov. Spomenik zmage je bil svečano odkrit 12. avgusta leta 1945 ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil. Spomenik je zasnovan kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja. Pred njo stoji častna straža, nad grobnico pa se dviguje obelisk s podobo Lenina na bronasti medalji. Tukaj naj bi bili pokopani sovjetski vojaki, ki so padli na območju Pomurja, toda njihovi ostanke so prenesli v skupne grobove na soboško pokopališče. Znana slovenska kiparja in brata, Boris in Zdenko Kalin sta avtorja plastik dveh vojakov. Topova, ki sta na obeh stranskih ploščadih spomenika, sta del vojne opreme iz tistega časa. Ko je prišlo do zloma komunizma in se je odstranilo veliko podobnih spomenikov, se je spomenik Zmage ohranil kot edinstven simbol mesta Murska Sobota in njegove pestre zgodovine. Spomenik hkrati ohranja spomin na številne žrtve, ki jih je terjala druga svetovna vojna.

Naselje Otočec se razprostira na jugovzhodnem območju Slovenije. Nahaja se v bližini Novega mesta, ki je prestolnica Dolenjske in središče mestne občine Novo mesto. Kraj je najbolj znan po gradu Otočec, ki je edini vodni grad na območju Slovenije. Spomenik mladinskim delovnim brigadam se nahaja na grajskem otoku, desno od glavnega vhoda na grajsko dvorišče. Predstavlja bronasto skulpturo brigadirja, ki je postavljena na kamnit podstavek. Na grajskem zidu je vidna plošča s posvetilom v srbohrvaškem jeziku. Posvečena je vsem, ki so leta 1958 gradili avtocesto. Grad Otočec je bil za kulturni spomenik lokalnega pomena razglašen leta 1999. V pisnih virih se prvič omenja v 13. stoletju, in sicer leta 1252. V osnovi je srednjeveški grad z renesančnimi in kasnejšimi poudarki. Prepoznavna sta obodno zidovje z vhodnim stolpom in palacij. Ohranili so se ostanki poslikav na pročeljih. Danes je v gradu restavracija in hotel s petimi zvezdicami. Pravljično podobo gradu dopolnjuje zeleni grajski vrt, ki nudi prijetno senco tudi v poletni vročini. V grajski restavraciji goste razvajajo z zdravo, svežo, pokrajinsko obarvano pijačo in hrano. Vsak dan imajo na voljo tudi dnevne menije z izbranimi okusi. Park na otoku je nastal na prelomu 18. v 19. stoletje. Najstarejša drevesa so stara okoli 100 let, večina je bila posajena po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja. Poleg avtohtonih drevesnih vrst v njem uspevajo še mnoge eksotične drevesne vrste, kot so tulipanovec, cigarovec, močvirska cipresa, gledičija in druge. Grad Otočec predstavlja edinstveno lokacijo za poslovna srečanja, protokolarne dogodke in romantične poroke. Poročni obred lahko pripravijo v zavetju grajskega parka, na grajskem dvorišču ali pa v zasebnosti viteškega salona. V bližini gradu se nahaja tudi golf igrišče.

Piran je čudovito staro pristaniško mesto v Slovenski Istri. Mesto je ohranilo srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno stisnjenimi hišami, ki mu dajajo poseben čar. Tartinijev trg je središče Pirana in največji trg. Ime je dobil po Giuseppeju Tartiniju (1692 – 1770), slavnemu skladatelju in violinistu. Glavni piranski trg je postal ob koncu 13. stoletja. Podobo, ki jo ima danes, je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Nastal je z zasutjem mandrača. Na trgu se nahaja Tartinijeva rojstna hiša, cerkev sv. Petra, baročna hiša, hotel Tartini, zanimiva kamnita stebra z drogom za zastave, vrata sv. Jurija, sodniška palača, občinska palača, Tartinijev spomenik, Loža, Gotska hiša, imenovana Benečanka in drugo. V atriju občinske palače lahko vidite poligonalni kamen s količinskimi merami in vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše. Na večini pomembnejših stavb so bili vzidani beneški levi s knjigo. Odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. Loža se je nahajala na prostoru današnjih Obalnih galerij. V njej so se srečevali mestni veljaki. Benečanka je čudovita rdeča zgradba, ki je bila narejena sredi 15. stoletja. Je primer beneškogotske arhitekture v Piranu ter najstarejša stavba na trgu. Najbolj zanimiv je vogalni gotski balkon. Bronasti Tartinijev spomenik so postavili leta 1896. Naredil ga je beneški kipar Antonio dal Zotta. Prostorsko se povezuje s cerkvijo svetega Jurija. Tartinijeva hiša se uvršča med najstarejše hiše na trgu. Zgrajena je bila v gotskem stilu, kasneje pa so njeno zunanjost renovirali v neoklasičnem slogu. Nazadnje je doživela prenovo v letih od 1985 do 1991. V njej je sedaj sedež Skupnosti Italijanov. V prvem nadstropju je Tartinijeva spominska soba. Hiša je namenjena razstavam, prireditvam in umetniškim delavnicam. Kamnita stebra za zastave sta na vhodu na Tartinijev trg. Izvirata iz XV. stoletja. Sodno palačo so zgradili na prostoru, kjer je bil v 14. stoletju Fontik, skladišče za moko in žito. Mestno zastavljalnico je dobil v 16. stoletju.

Grobnica padlih borcev NOB se nahaja na Habjanovem griču. Dostopna je z ulice Pod zavrtice, kjer je tudi spomenik NOB. Grobnica je bila urejena 19. oktobra 1958. Na Habjanovem griču je tudi zanimiv sistem utrdb. To so ostanki Alpskega zidu, ki ga je v 30-ih letih prejšnjega stoletja zgradila Kraljevina Italija. Grobnica padlih borcev NOB ima osmerokoten tloris. Del predstavlja kamnit blok s posvetilom, desno od njega stoji kamnita kupola. Avtorica načrta je znana arhitektka Janja Lap, avtor napisa pa je France Bevk. V grobnici je 79 borcev 4. armade in 7. ter 9. korpusa.

Podkraj je naselje, ki leži pod mogočnimi planotami visokega krasa: Trnovski gozd, Nanos in Hrušico. Leži ob cesti Col – Kalce in spada v občino Ajdovščina. V krajevno skupnost sodijo še vasice in zaselki Hrušica, Trševje, Vodice, Bela in Višnje. Strmo nad krajem se dvigajo Sveti Duh, Križna gora, Strliška gora ter Srednja gora. V središču Podkraja stoji cerkev svete Marjete, ki ima lep gotski prezbiterij in leta 1987 sodobno obnovljena podružnična Osnovna šola Col. Obnovljena je tudi kapelica, ki stoji pod vasjo in izvira iz leta 1851. Ob cerkvi je Okrepčevalnica Likar, kjer obiskovalcem nudijo pestro ponudbo pijač in okusne pice. Vas je lepo urejena, skoraj vse hiše so obnovljene, balkoni in dvorišča so okrašeni s cvetjem. Spomenik NOB stoji v zahodnem delu vasi, nasproti krajevnega pokopališča. Je granitni obelisk postavljen na cementni podstavek. Na prednji strani spomenika je vklesan napis Slava padlim borcem za svobodo. Odkrit je bil 1.5.1955. Ravnina pod vasjo je prihranjena za travnike in njive. Domačini se največ ukvarjajo z gozdarstvom in živinorejo, saj je malo obdelovalne zemlje. Znano je podkrajsko polharjenje. Pod naseljem na plano privre hudourniška rečica Bela, ki je izoblikovala sotesko Bela. Skozi Podkraj je nekdaj vodila rimska cesta med sedanjima Oglejem in Emono. Na najvišji točki rimske ceste na območju Hrušice so ohranjeni ostanki rimskega obzidja in utrdbe ter gostilna Stara pošta. Okolica Podkraja predstavlja pravi raj za pohodnike. Tukaj skozi vodi tudi Slovenska planinska pot. Izredno panoramska in primerna za vse starosti je krožna pot iz Podkraja preko Križne gore na Sveti Duh in nazaj.

Polzela je večje naselje, ki se nahaja ob reki Savinji in Podvinski Strugi v severozahodnem kotu Celjske kotline. Zavzema izredno pomemben geografski položaj, saj stoji ob pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih delov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Ta območja so bila zaradi tega že zgodaj poseljena, saj je Rimljan Mark Avrelij, ko se je bojeval proti Germanom, v Ločici pri Savinji sezidal močan tabor druge italske legije. Na tem predelu sta se še pred nekaj desetletji železniški in cestni promet dopolnjevala z rečnim, ki ga je opravljalo splavarstvo po reki Savinji še nekaj let po koncu druge svetovne vojne. Regulacija reke Savinje med leti 1876 in 1893 je kmetom omogočila, da so lahko obdelovali nove kmetijske površine. Med prvimi je pričel gojiti hmelj okoli leta 1876 takratni trgovec Julij Žigon. Ko je bila leta 1891 zgrajena železnica Celje – Velenje se je še bolj povečala prometna in gospodarska vloga kraja. Leta 1927 je nastala Polzela tovarna nogavic in leta 1948 Pohištvena industrija Garant. Polzela se tako uvršča med največja središča na območju Savinjske doline. Največje kulturne znamenitosti so grad Komenda, baročni grad Šenek, cerkev sv. Marjete, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik žrtvam NOB in Žiganova kapelica. Grad Komenda stoji na vzpetini sredi Polzele in se v pisnih virih prvič omenja leta 1170. Šenek se nahaja na položni vzpetini na severnem robu naselja. Obdaja ga park, ki je bogat z eksotičnimi drevesi. Baročna cerkev sv. Marjete se prvič omenja leta 1255. V osnovi je romanska z gotskim zvonikom. Spomenik žrtvam Narodno osvobodilnega boja (1941-1945) se nahaja na Glavnem trgu. Predstavlja bronasti spomenik v obliki strtega drevesnega debla, ki simbolizira žrtve NOB. Avtor spomenika je bil znani slovenski kipar, slikar in grafik Janez Boljka (1931-2013). Nedaleč od spomenika stoji Žiganova kapelica.

Postojna je upravno središče občine Postojna. Mestno naselje se razprostira na pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, pod južnim robom Postojnskih vrat, kjer je najbolj zložen prehod iz notranjosti Slovenije proti morju. Največja znamenitost je svetovno znana Postojnska jama. Tukaj vodijo avtocesta, stara cesta in železnica iz smeri Ljubljane. V pisnih virih se prvič omenja leta 1226. Leta 1498 je bila Postojna omenjena že kot trg. V času vladanja Marije Terezije je postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat so sezidali tudi župnijsko cerkev sv. Štefana. Leta 1909 je postala mesto. Med obema vojnama je Postojna pripadala Italiji in takrat so Italijani izvajali velike pritiske na Slovence, saj so hoteli zatreti slovensko besedo. Leta 1942 je bil v Postojni ustanovljen odbor OF, ki je organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Italijani in pozneje Nemci so zaradi pomembne prometne lege zavarovali prometne poti, ki vodijo skozi Postojno proti Trstu in nato naprej v Italijo. Zaradi tega so jih velikokrat napadale partizanske enote, Nemci pa so se jim maščevali. Leta 1945 so meseca marca zavezniki bombardirali mesto in poškodovali veliko stavb. V aprilu je v bojih za osvoboditev mesta padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču, ki se nahaja na zahodni strani mesta. Na Trgu padlih borcev stoji spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Spomenik NOB spada med memorialno dediščino. Javni spomenik predstavlja na kamnit podstavek postavljeno bronasto plastiko borca. Je delo domačina, kiparja Frančiška Smerduja in je bil postavljen 8. junija leta 1952. V Notranjskem muzeju (Muzej Krasa) je poleg etnografske zbirke in arheološkega gradiva tudi oddelek NOB.

Prešernov gaj so leta 1952 preuredili po načrtih arhitekta Marjana Šorlija iz prej opuščenega kranjskega pokopališča. Gaj je v lasti Mestne občine Kranj. Prenova je potekala pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Kranj. Prostor je zasnovan kot gaj zaradi svoje zgodovinske vloge in pietete. Je prostor počitka, premišljevanja in kulturnega navdiha. Tlakovane kamnite potke se z vseh strani zaključijo v osrednjem delu gaja s prehodno lopo na osmih stebrih s trikrat deljeno polkrožno streho. Ob kranjski župni cerkvi Sv. Kancijana so ob koncu 18. stoletja opustili pokopališče in začeli pokopavati zunaj mesta, na malem kranjskem polju, prostoru današnjega Prešernovega gaja. Pokopališče se je ob koncu 19. stoletja precej razširilo, leta 1939 pa so ga opustili zaradi prostorske stiske. Na opuščenem pokopališču so ohranili le nekaj najbolj pomembnih zgodovinskih nagrobnikov in kulturnih spomenikov, ki so nagrobni spomenik Francetu Prešernu, nagrobni spomenik Simonu Jenku, Majdičev mavzolej, doprsni kip Franceta Prešerna, spomenik bazoviškim žrtvam, na stebriščni lopi je vzidan nagrobnik Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo in posmrtni ostanki Prešernove hčere Ernestine Jelovšek.

Spominski muzej Prežihovega Voranca - Prežihova bajta, se nahaja nad Kotljami na Preškem vrhu. Odprta je od torka do sobote, od 9. do 17. ure in v nedeljo od 14. do 17. ure. Tik na Prežihovo bajto stoji bronasti Prežihov spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Bajta je memorialni in etnološki spomenik. Predstavlja tradicionalno koroško hišo malega kmeta, bajterja ter življenje in delo pisatelja Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca. Dobrih deset let so bili Prežihovi starši tam najemniki na gruntu. Po desetih letih je Prežihov oče prihranil toliko, da je leta 1911 kupil Prežihovo bajto. Bajta je prislonjena ob sončno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje in vso hotuljsko kotlino na vzhodni in Uršljo goro na južni strani. Skupaj s hlevom predstavlja vzporedni tip kmečkega doma in nas z urejeno notranjostjo spominja na značilno okolje Prežihove mladosti. V bajti lahko vidimo pohištvo, oblačila iz tistega obdobja, črno kuhinjo, slike in preberemo življenjepis ter odlomke iz leposlovnih del. Najbolj znano delo Prežihovega Voranca so mladinsko delo Solzice, ki jih je napisal v spomin materi in so prevedene v devet jezikov. Pomembna dela so tudi Boj na požiralniku, Požganica, Jamnica, Doberdob, ki ima podnaslov vojni roman slovenskega naroda, Samorastniki in mnoga druga. Na njegovo ustvarjanje so predvsem vplivali dogodki prve in druge svetovne vojne. Ime Prežih si je dal po domačem imenu pri Prežihu za kmetijo, Voranc pa je domača koroška oblika imena Lovrenc ali Lovro. Pisatelj in komunistični politik je pokopan ob cerkvi Svete Marjete v Kotljah. Ob njem so nagrobni spomeniki Kuharjevih.

Puconci so naselje na Goričkem v severozahodnem območju Slovenije. Vas se prvič omenja v 14. stoletju pod imenom Monakfolua, madžarsko poimenovanje pa je Batthyand. V kmečkem naselju prevladujeta sadjarstvo, živinoreja in poljedelstvo, od leta 1954 pa obratuje ob prodnati terasi separacija kremenčevega peska. Območje Puconcev je znano po sožitju katoličanov, evangeličanov in pripadnikov binkoštne cerkve. Največje krajevne znamenitosti so evangeličanska cerkev, spominsko obeležje spomenik Spametnosti in spomenik 1. božje službe. Evangeličanska cerkev je bila sezidana leta 1784, njena posebnost pa je kor (balkon), ki nima podpornih stebrov. Središče vasi se je razvilo okoli evangeličanske cerkve. V tem delu se nahaja gasilski dom, občina, zobna in zdravstvena ambulanta, trgovina, lekarna, vrtec, tiskarna, lokal, pošta, slaščičarna in drugo. Blizu cerkve se nahaja OŠ Puconci, ki je bila sezidana leta 1982 in predstavlja središče kulturnega, športnega in društvenega dogajanja v naselju in v celotni občini. Spomenik Spametnosti, ki se nahaja ob evangeličanski cerkvi, je posvečen reformaciji na slovenskih tleh. Spominsko obeležje je bilo postavljeno ob 250-obletnici ponovne oživitve evangeličanskih cerkvenih občin na območju Prekmurja. Spomenik Spametnosti je naredila akademska kiparka Irena Brunec Tebi, idejno zasnovo pa je dal Evgen Balažic. Na marmornem krogu spominskega obeležja so napisane prekmurske evangeličanske cerkvene občine z letnico njihovega nastanka, na sredini pa se dviga suho stebro, ki pričenja brsteti. V podnožju stebra se nahaja odprta knjiga (zvitek), ki ponazarja SPAMETNOST, katere prve začetnice pomenijo naslednje: svoboda, pismenost, apologija, materinščina, ekumena, toleranca, napredek, odgovornost, svetost in transcendentnost. Ob besedilu na knjigi je relief goloba, ki je simbol za Svetega Duha in roka, ki je simbol za Boga. Na vrhu stebla je trikotnik, ki ima oko v sredini in je simbol za sv. Trojstvo.

Radeče so mesto na slikovitem območju Posavja in predstavljajo središče občine Radeče. Ležijo ob izlivu potoka Sopota v reko Savo, med Sevnico in Zidanim Mostom. Radeče so poznane po papirnici v bližnjih Njivicah z dolgoletno tradicijo. Za kraj so značilne mnoge arhitekturne lepote, naravne vrednote, sakralna dediščina in pestra kulinarika. Poleg tega nudijo tudi zanimiva in nepozabna doživetja, kot so splavarjenje na Savi, ročna izdelava papirja s papirmoharjem, oglarjenje, ogled etnološke zbirke Ključevšek in drugo. Med arhitekturne znamenitosti spadajo železni most preko Save, Plečnikov spomenik NOB, TRC Savus, tržnica Radeče, bazen Radeče, dvorec Turn, graščina Dvor in Cumarjev mlin. Plečnikov spomenik NOB predstavlja pomembno zapuščino Jožeta Plečnika, največjega slovenskega mojstra arhitekture. Spomenik je priča pomembnosti udeležbe domačinov v narodnoosvobodilnem boju in opominja na pravo vrednost svobode in miru. Slovesno so ga odkrili 9. novembra 1952 in od takrat zavzema središčni prostor radeškega trškega prostora. Arhitekturni objekt je bil postavljen po načrtu Jožeta Plečnika, plamenica in bronasti portreti pa so delo kiparja Vladimirja Štovička. Na spomeniku so izklesani Kajuhovi verzi, ki so izbrani iz različnih pesmi in pričajo o pesnikovi veliki družbeni rahločutnosti ter sočutju do vseh zaprtih, trpečih in padlih za svobodo. Verzi so iz naslednjih pesmi: Bosa pojdiva, dekle, obsorej, Pet in dvajset, Materi padlega partizana ter Kmetovi pesmi. Zeleno obarvan železni most preko Save je viden že od daleč. Zgrajen je bil leta 1894 in je drugi najdaljši kovičen most v Evropi. Pred Radečami se v enem samem loku pne preko Save in privablja številne poglede potnikov z vlaka ali ceste.

Radovljica je turistična občina, ki zaradi svoje sončne lege nudi prijeten oddih, sprehode in športne dejavnosti. Čez vse leto v mestu potekajo tudi kulturne prireditve in festivali. Edini mestni hotel je Grajski dvor, ki je delo arhitekta Ivana Vurnika. Gabrov drevored je sprehajalna pot od hotela proti staremu mestnemu jedru. Je ostanek graščinskega baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Novejši spomenik Antonu Tomažu Linhartu se nahaja nasproti Ekonomske gimnazije v novejšem mestnem delu. Tukaj so naslednje pomembne stavbe: Čebelica, Linhartova dvorana, knjižnica A. T. Linharta. Čebelica spada med secesijske zgradbe. Nekdaj je bila tu Mestna hranilnica, danes so pa v njej državni uradi. Nasproti Čebelice je sedež občine, poleg nje pa osrednja kulturno-prireditvena ustanova Linhartova dvorana. V bližini se nahaja tudi novejša srednja šola za gostinstvo in turizem. Na južnem pobočju Oble gorice, na cesti proti Lescam in Bledu, se nahaja letno kopališče, ki je nastalo po načrtih arhitekta Ivana Vurnika že pred drugo svetovno vojno, kamp, otroško igrišče in športni park, kakor tudi zdravstveni dom in lekarna.

Spomenik Josipini Hočevar se nahaja v starem mestnem jedru mesta. Zgrajen je bil leta 1908 v zahvalo Radovljičanki Josipini, ki je ustanovila poseben sklad za radovljiške vdove, sirote in šolsko mladino, iz katerega so najrevnejši učenci prejemali obutev, obleko in šolske potrebščine. Josipina Hočevar se je rodila leta 1824 v Radovljici, vendar je večino svojega življenja preživela v Krškem, kjer je umrla leta 1911. Spomenik je izklesan iz sivega kamna in upodablja šolarčka, ki v eni roki drži knjigo, z drugo roko pa podpira reliefni medaljon s potrtetom Josipine Hočevar. Izklesal ga je kipar Josip Pavlin, avtor podstavka pa je znani podobar Janez Vurnik. Poleg spomenika se nahaja vodnjak, ki so ga odkrili med zadnjim prenavljanjem.

Rogaška Slatina spada med eno izmed najmlajših mest v Sloveniji in enega od najstarejših turističnih krajev, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Portret skulpture Borisa Kidriča (1912 – 1953) se nahaja pred zgradbo Medical centra. Boris Kidrič je bil domačin, organizator Osvobodilne fronte, predsednik prve slovenske vlade in visoki politični funkcionar socialistične Jugoslavije. Avtor Kidričevega spomenika, ki je bil postavljen leta 1983, je kipar Stojan Batič.

Rogaška Slatina je slikoviti kraj, ki je poznan kot mesto stekla, vode in vina. Mestu je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Doprsni kip grofa Ferdinanda Attemsa je bil leta 1828 postavljen na razgledno točko nad sedanjim Medical centrom. Grof Ferdinand Attems (1746 – 1820) je bil štajerski deželni glavar, ustanovitelj Deželnega zdravilišča leta 1803. Avtor doprsnega kipa je dunajski kipar Leopold Kisling. Danes se spomenik nahaja ob vznožju hriba, kjer stoji hotel Aleksander. Štajerski deželni stanovi na čelu z deželnim glavarjem Attemsom so leta 1803 odkupili vsa zemljišča okoli vrelcev od takratnih privatnih lastnikov in tako je bilo ustanovljeno zdravilišče, ki je takrat dobilo prvega ravnatelja posesti in tudi prvega stalnega zdravnika. Kmalu je sledila zlata doba, ko so se tukaj vrstili obiski članov številnih vladarskih družin, kot so družine Bonaparte, Habsburg, Bourbon, pripadniki visokega plemstva ter številni drugi pomembni gostje.

Rogaška Slatina je znano zdraviliško središče, ki že stoletja privablja številne obiskovalce od blizu in daleč. Mestu vina, stekla in vode je uspelo svojo večstoletno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Pegazov spomenik se nahaja na Pegazovi ploščadi, ki je v neposredni bližini zdraviliškega jedra Rogaške Slatine. Pegazova ploščad je bila postavljena leta 2008. Krilati konj Pegaz, ki izvira iz grške mitologije, je simbolni stvarnik rogaške mineralne vode in od leta 2002 predstavlja tudi simbol občine, saj je upodobljen na občinskem grbu in zastavi. Spomenik je delo znanega akademskega kiparja in slikarja Vasilija Ćetkovića Vaska. Legenda o znamenitem nastanku Rogaškega vrelca je upodobljena in zapisana v bakrorezu nemške izdaje knjige Roitschocrene, ki je iz leta 1687. Podoba v tej knjigi prikazuje, kako bog Apolon krilatega konja Pegaza pozove, da naj na mestu blizu blizu cerkve sv. Križa in Rogatca udari s kopitom ter tako odpre Roitschocrene, rogaški vrelec. Ta zgodba je podobna legendi iz grške mitologije, kjer je Pegaz s svojim udarcem kopita odprl vrelec Hippocrene muzam na Helikonu.

Rogaška Slatina se razprostira v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s sosednjo Republiko Hrvaško. Mesto stekla, vina in vode s svojo stoletno turistično zgodovino in velikim obsegom turističnega prometa spada med najbolj pomembne in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Rogaški Slatini je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Spomenik padlim v NOB 1941 – 1944 predstavlja obelisk z bogato plastiko, ki je bil postavljen v letu 1952. Avtor spomenika je bil znani arhitekt Vinko Glanz in po njegovih načrtih je bil sezidan tudi Hotel Slovenija. Kipar Boris Kalin je izdelal reliefno plastiko, v kamen pa so vklesani verzi pesnika Iga Grudna. Spomenik padlim NOB se nahaja na Evropski ploščadi, ki je prizorišče številnih kulturnih in ostalih dogodkov.

Rogaška Slatina priljubljen zdraviliški kraj, ki se nahaja v Spodnjem Posotelju, v bližini meje s Hrvaško. Mesto je prepoznavno po mineralni vodi Donat Mg, prenovljenem zdraviliškem parku, obnovljenih zgodovinskih zgradbah, Kozmetiki Afrodita in svetovno znani Steklarni Rogaška. Rogaški Slatini je uspelo dolgoletno tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenado, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliški park Rogaška Slatina in promenada se skupaj združita v Evropski ploščadi, ki predstavlja večnamenski prireditveni prostor. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Spomenik sv. Janeza Nepomuka se nahaja ob vznožju Ivanovega hriba, ob zdraviliški kapeli sv. Ane, ki velja za zavetnico zdravilišča. Društvo dunajskih lekarnarjev je kip postavilo leta 1723, ko so dokončali ureditvena dela na vrelcih. Spomenik je narejen iz sivkasto – rjavega peščenca, avtor je ostal neznan. Kip sv. Janeza Nepomuka so večkrat prestavljali, dokler ni našel svoje mesto ob vznožju hriba. Janez Nepomuk je znan kot češki narodni svetnik.

Šempeter pri Gorici je manjše mesto v Sloveniji, ki se razprostira na mestnem obrobju Gorice, ob pomembni prometni povezavi med Italijo in Vipavsko dolino ter Soško dolino in Novo Gorico. S severozahoda ga varuje hrib sveti Mark, ki je najvišji hrib v kraju. Središče Šempetra predstavlja trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Mestno središče z urejeno moderno infrastrukturo ima velik pomen za razvoj mesta. K temu pripomorejo tudi zanimiva kulturna dediščina in pestra ponudba gostincev, obrtnikov in lokanih trgovcev. Podobo trga na eni strani zaznamuje hotel Lipa, na drugi župnijska cerkev sv. Petra, v bližini pa je še Coroninijev dvorec. Sedanjo podobo je trg dobil leta 2011, ob zaključitvi druge faze ureditve mestnega središča. Na njem prirejajo številne družabne, kulturne in druge prireditve, ki popestrijo življenje domačinov in drugih obiskovalcev. Trg je dobil ime po Ivanu Robu (1908-1943), slovenskemu pesniku, pisatelju, prevajalcu in satiriku. Župnijska cerkev je v novoromanskem slogu zgrajen bazikalni kompleks. Cerkvena oprema je v skladu z romansko usmeritvijo novogradnje. Načrte za izgradnjo je izdelal arhitekt in urbanist, Plečnikov sodobnik, Maks Fabiani (1865-1962). Aleja zaslužnim za zdravstvo na Primorskem se nahaja na območju pred Splošno bolnišnico Dr. Franca Derganca, ki je osrednja zdravstvena ustanova za vso regijo. Na aleji so doprsni kipi naslednjih zaslužnih zdravnikov – dr. Marijan Zdravljič (1917-1987), prof. dr. Franci Derganc (1911-1973), dr. Antonio Ciccarelli (1914-1998) ter dr. Aleksander Gala – Peter (1915-1978). Doprsni kip dr. Aleksandra Gale – Petra je delo akademskega kiparja dr. Draga Vita Rozmana. Pobudo za postavitev sta dala Klub prijateljev slovenskih vojaških partizanskih bolnišnic Nova Gorica in Društvo vojnih invalidov Severne Primorske. Dr. Gala je bil prvi partizanski zdravnik na Primorskem. Dr. Marijan Zdravljič je bil partizan – organizator narodnoosvobodilnega boja v Beneški Sloveniji. Poznan je bil kot humanist, antifašist in junak Beneške Slovenije ter primarij pediatrije Bolnišnice dr. Franca Derganca. Dr. Antonio Ciccarelli je bil zaslužni partizanski zdravnik – kirurg. Kip mu je v zahvalo postavilo Društvo vojnih invalidov severne Primorske.

Šempeter pri Gorici leži na mestnem obrobju Gorice, ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter Italijo in Vipavsko dolino. S severozahoda ga varuje najvišji vrh v kraju, sveti Mark, ki je priljubljena razgledna točka. Hrib ponuja razgled na celotno območje občine ter tudi čezmejne kraje v Italijo. Na vrhu se nahaja restavracija z letnim vrtom. Šempeter je bil zaradi svoje dokaj blage klime in prisojne lege vedno priljubljen kraj bivanja, priseljevanja in oddiha. Nekdanje kmečko naselje se je razvilo na desnem bregu potoka Vrtojbica, hitreje pa se je pričelo razvijati po drugi svetovni vojni. Do vojne je imel Šempeter vedno pečat primestnega naselja Gorice, ki je bila kulturno, gospodarsko in upravno središče Goriške. Kasneje je to vlogo prevzela Nova Gorica, še sedaj pa je Šempeter drugo najbolj pomembno zaposlitveno območje na Goriškem. V kraju imajo sedež mnoga podjetja, od javnih ustanov pa je najbolj pomembna Splošna bolnišnica Dr. Franca Derganca. Le-ta je osrednja zdravstvena ustanova za vso regijo. Središče Šempetra pri Gorici predstavlja Trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Mestno središče ima velik pomen za razvoj celotnega mesta, k utripu pa pripomore tudi zanimiva kulturna dediščina in bogata ponudba lokalnih obrtnikov, trgovcev in gostincev. Največje krajevne znamenitosti so župnijska neoromanska cerkev sv. Petra, Coroninijev dvorec, dvorec Mafejšče in potomka Stare trte. V dvorcu so danes prostori za upravo občine, občinski svet in za izvajanje javnih kulturnih vsebin. Spomenik braniteljem slovenske samostojnosti stoji v parku, v bližini Zdravstvenega doma, ki se nahaja na Cesti prekomorskih brigad 25. Postavila ga je občina Šempeter – Vrtojba. Slovenska osamosvojitvena vojna ali tudi vojna za Slovenijo je bila vojna, s katero je Republika Slovenija v obdobju med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije. Slovenija je s tem tudi končno dosegla svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije. To je bil prvi vojni spopad, ki je potekal na območju Evrope, po drugi svetovni vojni.

Šempeter pri Gorici leži na mestnem obrobju Nove Gorice. Status mesta je dobil leta 2006. Predstavlja središče občine Šempeter – Vrtojba. Nahaja se ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter sosednjo Italijo in Vipavsko dolino. Zaradi svoje prisojne lege in dokaj blage klime je bil Šempeter vedno priljubljen kraj za priseljevanje, oddih in prebivanje. Nekdanje kmečko naselje se je razvilo na desnem bregu potoka Vrtojbica, hitreje se je pričelo razvijati po drugi svetovni vojni. Do druge svetovne vojne je kraj vedno imel pečat primestnega naselja Gorice, ki je bila gospodarsko, upravno in kulturno središče Goriške. Po koncu vojne je Gorica prešla pod Italijo in zaradi tega je Šempeter prevzel vlogo gospodarskega in upravnega središča Goriške. V kasnejšem času je to vlogo prevzela Nova Gorica, še sedaj pa je Šempeter drugo najbolj pomembno zaposlitveno središče na območju Goriške. Središče Šempetra predstavlja trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Podobo placa zaznamuje na eni strani Hotel Lipa, na drugi župnijska cerkev svetega Petra, čisto v bližini pa je še Coroninijev dvorec, ki daje celoti posebno podobo. Trg je sedanjo podobo dobil leta 2011, ko se je končala druga faza ureditve mestnega središča. Med javno plastiko spadajo spomenik padlim v NOB, delo kiparja Negovana Nemca, spomenik padlim borcem Goriške fronte na sv. Otu, spominska plošča mučenim v goriških zaporih ter spominska plošča enotam v bojih za Gorico in spominska plošča padlim in žrtvam NOB. Spomenik Goranski diviziji se nahaja pred hišo Ulica Padlih borcev 17. Je kamniti steber z vklesanim napisom. Odkrit je bil 22.12.1968. Pred splošno bolnišnico Dr. Franca Derganca se nahaja alea spomenikov zaslužnim za zdravstvo na Primorskem.

Šempeter pri Gorici je zanimivo mesto, ki se nahaja na mestnem obrobju Gorice. Leži ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter Italijo in Vipavsko dolino. Sveti Mark, najvišji hrib v kraju, ga ščiti s severozahoda. Največje kulturne znamenitosti so župnijska cerkev svetega Petra, Coroninijev dvorec, dvorec Mafejšče in potomka Stare trte z mariborskega Lenta. Cerkev v Šempetru se prvič omenja leta 1200, župnija leta 1425. Med prvo svetovno vojno je bila nekdanja baročna cerkev popolnoma uničena, nova cerkev je bila zgrajena po načrtih Maksa Fabianija. Zgrajena je v kombinaciji dveh materialov, ostenje je iz rdečkaste opeke, nosilni elementi in okras pa so iz kamna. Oprema v cerkvi se ujema z romansko usmeritvijo novogradnje. Sedanja prenovljena stavba Coroninijevega dvorca predstavlja kvaliteten primer plemiške rezidence, ki je kot središče posesti združevala upravno in stanovanjsko funkcijo ter ohranila stilno kontinuiteto zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Nizki dvorec Mafejšče stoji na južnem pobočju Markovega hriba severno od središča Šempetra pri Gorici. Sedanja podoba dvorca je rezultat obnove po drugi svetovni vojni. Prvotno zgradbo je dal v 18. stoletju sezidati Krištof Maffei, ki je bil pripadnik stare bolonjske plemiške družine. Med javno plastiko spadajo kip Ivana Roba, spomenik padlim v NOB iz leta 1985, spomenik padlim borcem Goriške fronte na sv. Otu, spominska plošča enotam v bojih za Gorico, spominska plošča mučenim v goriških zaporih ter spominska plošča padlim in žrtvam NOB. Spomenik padlim borcem Goriške fronte je postavljen pred Zdravstvenim domom. Sestavljen je iz kamnite plastike na kamnitem podstavku v obliki krogle. Na robu podstavka so vklesana posvetila borcem padlim na Goriški fronti v času druge svetovne vojne. Avtor spomenika je znani kipar Negovan Nemec.

Šenčur je eden največjih naselij na Kranjskem polju. Od mesta Kranj je oddaljen okoli 7 kilometrov, od glavnega mesta Slovenije, Ljubljane, pa okoli 20 kilometrov. Je sedež Občine Šenčur. V bližini se nahaja mednarodno Letališče Jožeta Pučnika. Šenčur je bil poseljen že v času Rimljanov, o čemer priča rimski sarkofag. V pisnih virih se prvič omenja leta 1221 v povezavi z vitezom Friderikom. Naselje je kmalu postalo prafara. Šenčur je leta 1238 prešel pod velesovski samostan. Polovica kraja je bila po urbarju iz leta 1458 podložna velesovskim dominikankam. V obdobju turških vpadov so cerkev sv. Jurija obzidali z visokim taborskim obzidjem. Do danes se je na južnem delu cerkve ohranil del taborskega obzidja iz 15. stoletja. Današnja baročna cerkev je bila sezidana leta 1747 na predelu starejše, od katere se je ohranil zvonik. Freske v prezbiteriju je leta 1750 naslikal Fran Jelovšek. V samem središču kraja stoji znamenita Bvagnetova hiša, ki je bila zgrajena v 18. stoletju. Za stavbo se proti severu ob cesti razprostira drevored, ki predstavlja naravno znamenitost. Spomenik krompirju se nahaja nasproti cerkve sv. Jurija. Na njem je napis, da je Marija Terezija, prosvetljena vladarica Habsburških dednih dežel v letih 1740 – 1780 izdala ukaz o obveznem sajenju in pridelovanju krompirja, kar je močno omililo lakoto na Kranjskem. V zahvalo je spomenik v letu 2008 postavilo Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, v sodelovanju z občino Šenčur.

Slovenj Gradec je upravno, kulturno in gospodarsko središče Mislinjske doline. Nahaja se med Uršljo goro in zahodnim Pohorjem, ob sotočju reke Mislinje in Suhodolnice. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251, ko je Bertold Andeški, oglejski patriarh, poklonil oglejski patriarhinji vso svojo lastnino na Slovenjgraškem. Številne razstave v Galeriji likovnih umetnosti in prireditve so mesto približale tujini in leta 1989 je Slovenj Gradec dobil častni naziv Glasnik miru. Slovenj Gradec ima dva večja trga, ki sta Trg svobode in Glavni trg. Pravokotno na Glavni trg se nahaja Pohorska cesta. V tem predelu so pomembni spomeniki in stavbe: Upravna enota Slovenj Gradec, Kulturni dom, pošta, arhitekturno zanimiva stavba ob pošti in Spomenik zmage. V parku med Upravno enoto Slovenj Gradec in pošto lahko vidimo razne kipe. V bližini Kulturnega doma je tudi zanimiva skulptura. Mesto je posejano s kipi in spomeniki, ki jih lahko opazimo na vsakem koraku, saj Slovenj Gradec živi s svojimi umetniki in umetnostjo. Nekdanji Sokolski dom so pozidali leta 1936. Po drugi svetovni vojni je deloval kot telovadni dom TVD Partizan. Leta 1983 so ga preuredili v Kulturni dom z večnamensko dvorano. Za Kulturnim domom je večje parkirišče in stavba Zavarovalnice Maribor.

Šmarje pri Jelšah je razpotegnjeno naselje, ki se nahaja v vzhodnem delu Slovenije, ob železniški progi Celje – Rogaška Slatina. Mestno naselje leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Šmarje pri Jelšah je upravno središče istoimenske občine, ki ga zaznamuje pestra kmečka tradicija. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236. Srednjeveška zgodovina naselja je tesno povezana z dvorcem Jelše ali Jelšingrad, ki stoji manj kot kilometer severozahodno od Šmarja. V nekdaj lepo urejenem baročnem parku so se nahajali zanimivi kipi štirih letnih časov. Šmarje pri Jelšah je postalo trg leta 1875, dobilo je tudi pomembne upravne in sodne službe. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v naselju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 so se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina in Šmarje pri Jelšah je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V kraju danes delujejo upravna enota, sodišče, notar, zavarovalnice, banka, območna obrtna zbornica, zdravstveni dom, lekarna, kulturni dom, knjižnica in še mnogo drugega. Največje kulturne znamenitosti so Jelšingrad (dvorec Jelše), cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, božjim grobom in svetimi stopnicami. Med naravne znamenitosti se uvrša grajski park Jelšingrad, soteska Ločnice, ki izvira južno od Šmarja v gričevju Voglajnarskega podolja in ostalo.

Dolina Vrata so slikovita ledeniška dolina, ki ji po poti Triglavske Bistrice lahko sledimo prav pod mogočno Triglavsko steno. Pot Triglavske Bistrice se prične pri meji osrednjega območja parka Pri Rosu prav pri vstopu v Vrata. Po dolini, ki je nasuta z morenami, nisipinami, pobočnim gruščem in rečnim prodom, teče Triglavska Bistrica. Ta zbira vse vode, tudi znameniti Peričnik, in jih nosi v reko Savo. Največje naravne znamenitosti ob zanimivi poti so slap Peričnik, Galerije in amfiteatralni zatrep Vrat. Pot Triglavske Bistrice je označena z značilnimi informacijskimi stebrički Triglavskega narodnega parka, na informacijskih točkah pa so pojasnjevalne table. Na koncu poti nas pričaka Aljažev dom v Vratih, ki je dobil ime po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), dovškemu župniku, skladatelju in planinskemu piscu. Spomenik padlim partizanom gornikom se nahaja nedaleč od Aljaževega doma. Od spomenika se pred nami odpira čudovit razgled na vso zgornjo dolino Vrat do severne Triglavske stene in prelaza Luknja. Spomenik je posvečen padlim partizanom med 2. svetovno vojno. Predstavlja velik balvan, v katerega je zabit plezalni klin z vponko.

Dolina Gračnice se razprostira na vzhodnem območju Slovenije, v bližini naselja Rimske Toplice, kjer se nahaja zdravilišče Rimske terme. Samotna dolina je znana po kartuzijanskem samostanu Jurklošter, Gračniškem slapu, Šmidovem mlinu in spomeniku Živi zid. Spomenik Živi zid stoji v vasi Lokavec. Postavljen je bil v spomin na boj partizanov s sovražnimi Nemci v času med drugo svetovno vojno. Ko so se Nemci proti koncu vojne, 12. februarja leta 1944, pred partizani zavarovali z otroki – živim zidom, sta v boju padla komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade in narodni heroj Ilija Badovinac in en otrok, Ivan Lapornik. V živem zidu je bilo udeleženih okoli 25 otrok, ki so se vračali domov s filmske predstave. Na začetku je na delu, kjer je padel in je tudi pokopan komandant Ilija Badovinac, stal samo njegov spomenik. V letu 1983 pa je Rudi Stopar iz Sevnice postavil še spomenik za otroke, udeležence živega zidu. Stopar je iz Sevnice in je poznan kot pisatelj, pesnik in ljubiteljski kipar. Spomenik je izdelan iz kamna in oplemenitega jekla, zaokroža pa ga Kajuhov verz iz pesmi Štirinajsti diviziji in pladenj za sveče. Edinstven spomenik je v obliki skupine telohovih cvetov in predstavlja začetek spomladi. Telohovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet je na tleh in je simbol za umrlega otroka, dve zlomljena cvetova pa simbolizirata ranjene otroke. Na drugi strani ceste je v hrib do platoja sezidanih troje stopnišč, ki imajo imena treh brigad: Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve. Stopnice služijo ob spominskih prireditvah kot tribuna. Spominsko obeležje živega zidu predstavlja eno od postajališč na spominskem pohodu po poteh 14. divizije, ki poteka vsako leto od Sedlarjevega do Gračnice. Organizator pohoda je Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije Laško.

Sveti Anton je obširno naselje z mnogimi zaselki, ki se razprostirajo po pobočjih Marežganskega hriba in Jazbine. Za krajevno skupnost je značilna bogata zgodovinska preteklost in živahna sedanjost. Istra je dežela vina, oljk in sonca. Je tudi dežela sredozemskega sadja, breskev, češenj, kakijev in zgodnjih vrtnin. Ljudje tod že tisočletja gojijo vinsko trto in grozdje. Jedro naselja se nahaja ob župnijski cerkvi sv. Antona, kjer so balinarsko in nogometno igrišče, trgovina ter zadružni dom z gostilno. V samem središču stoji nova osnovna šola. V bližini se nahaja tudi pokopališče, kjer so zanimivi nagrobni spomeniki iz 19. stoletja. V zadružnem domu poteka vsako leto prvo ali drugo soboto v februarju Pokušina vina in oljčnega olja, osrednja prireditev članov društva Vinol. Spomenik padlim v NOB je delo kiparja Jožeta Pohlena. Predstavlja dve kamniti plastiki in dve samostojno stoječi kamniti plošči z imeni, ki stojita na tlakovanih tleh s kamnitimi ploščami. Spomenik je bil postavljen leta 1970 in stoji na južni strani ceste Koper- Sveti Anton, v samem središču naselja, nasproti zadružnega doma, Sveti Anton 1. V cerkvi, posvečeni leta 1582, so trije oltarji in dragocena slika iz 17. stoletja. Blizu razglednih Kavalićev je obnovljena kažeta, kjer je leta 1944 prvič zasedal odbor ljudske oblasti za loparski (kasneje koprski) kraj. Nekoliko odmaknjen zaselek Kocjančiči je zaščiten kot nepremična kulturna naselbinska dediščina. Iz Svetega Antona vodijo poti proti Dvorom in Kubedu, Marezigam, proti Potoku, v dolino Rižane in proti Kopru.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Območje mesta je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno je pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko neselje. Novejši del mesta je eden od najlepših arhitekturnih spomenikov moderne. Med takšne stavbe spadajo Kulturni dom, Ljudska univerza, hotel Paka, občinska stavba, uprava Premogovnika Velenje in mnoge druge. Na osrednjem velenjskem Titovem trgu lahko vidimo spomenik Josipa Broza Tita, spomenik Onemele puške, kip Rudarja, kip Edvarda Kardelja in spomenik NOB – 668 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Spomenik Josipa Broza Tita je največji Titov spomenik na svetu. Odkrit je bil na slovesnosti 14. junija 1977 v počastitev obletnice ustanovitve Zveze komunistov. Skulptura je visoka okoli 10 metrov in predstavlja razmišljujočega maršala Tita. Oblečen je v vojaško uniformo in ogrnjen z zimskim plaščem. Pomembne ustanove so še Upravna enota Velenje na Rudarski cesti, Galerija Velenje, Mestna knjižnica Velenje. Večje parkirišče je ob Pošti in Trgovskem centru.

Vipavski Križ se razprostira na podolgovatem hribu v osrednjem delu Vipavske doline, v bližini Ajdovščine. Majhno in z obzidjem obdano naselje je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji. V pisnih virih se vasica prvič omenja pod imenom Villa Crucis že leta 1252. Štiristolpni grad, ki ga je dal zgraditi goriški grof, so leta 1483 obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. V začetku 16. stoletja je Križ dobil tržne pravice, okoli dvajset let kasneje pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. V začetku 17. stoletja so grad kupili grofje Attems in takrat se je mesto kulturno in duhovno razcvetelo. Grof Friderik Attems je dal leta 1634 sezidati samostan. Leta 1643 so na vzhodnem delu zgradili tudi cerkev sv. Frančiška Asiškega. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga na vseh štirih straneh obdaja notranji hodnik. Še sedaj delujoči kapucinski samostan hrani dragoceno knjižnico z mnogimi rokopisi in edinstvenimi primeri knjig ter tudi nekaj izjemnih likovnih umetnin. Pred vhodom v samostanski kompleks je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik Janezu Svetokriškemu ter grb grofov Thurnov, ki so ga prenesli iz gradu v samostan. Rodbina grofov Thurn je v gradu živela med leti 1535 in 1605. Kapucini so v Vipavski Križ prišli leta 1637 na pobudo grofa Attemsa z namenom, da bi zatrli ostanke protestantizma. V samostanu je živel in ustvarjal tudi domačin Janez Svetokriški (Tobija Lionelli, 1647-1714), znani baročni pridigar in pisec. Zbirka zelo priljubljenih in duhovitih pridig v nekaj knjigah hrani samostanska knjižnica, številni njegovi poduki pa so ponarodeli. Vsa njegova dela vsebujejo izredni posluh za veselje in trpljenje, stiske in slabosti ljudi. Vsebina pridig Janeza Svetokriškega je zelo pestra: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se stalno prepleta z vsakodnevnim življenjem in mnogimi zgodbami iz novejših in starejših avtorjev.

Vipavski Križ se razprostira na okoli sto metrov visokem slemenu griča, v središču Vipavske doline. Slikovito srednjeveško mestece velja za kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena. V bližini se nahaja Ajdovščina. V obdobju rimskega cesarstva je nedaleč potekala pomembna cestna povezava med Oglejem in Ljubljano. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1200 kot De Cruce v lastnini Goriških grofov. Ob koncu 15. stoletja ga Goriški grof Leonhard, zaradi Turkov in kasneje Benečanov, obda s stolpi in obzidjem. Naselje leta 1507 dobi tržne, leta 1532 pa mestne pravice. Oblika taborske zasnove je še sedaj vidna, naselje pa se deli na tri dele: vzhodni Grad, zahodni V gasah, med njima pa je nastalo območje Na placu. V zahodnem predelu se nahaja v drugi polovici 17. stoletja temeljito predelana poznogotska župnijska cerkev svetega Križa, okoli nje se po terasah vrstijo nadstropni stanovanjski in gospodarski objekti, ki so bili obnovljeni v zadnjih desetletjih. Utrjen grad je dal okoli leta 1500 sezidati Vid Thurn zahodno od taborno obzidane strnjene naselbine. Prvotna zasnova s štirimi nadstropnimi trakti in okroglimi stolpi na vogalih pa se ni bistveno razlikovala od sedanje zgradbene mase. Sedaj je ohranjen obod gradu, del gradu pa je prenovljen za potrebe osnovne šole. Kapucinski samostan, ki je bil ustanovljen leta 1637, se nahaja v bližini gradu. Na vzhodni strani ga zaključuje kapucinska cerkev, ki je bila zgrajena med leti 1636 in 1642. Cerkev zaznamuje bogata baročna oprema. V samostanu pa je obsežna knjižnica in fond baročnih slik. Spomenik ustanovitvi odborov OF se nahaja na osrednjem trgu Vipavskega Križa, kjer potekajo tudi mnoge prireditve in ostali dogodki.

Arboretum Volčji Potok se nahaja pri Kamniku. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je namenjena izobraževanju in raziskovanju. V osnovi je arboretum botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. V prejšnjih stoletjih je bil graščinska posest, od leta 1882 pa je bil v lasti Ferdinanda Souvana, kasneje pa njegovega sina. Ta je okoli graščine uredil park z ribniki in nasadi eksotičnih dreves. Parku zato pravijo tudi Souvanov park. Graščina je bila med drugo svetovno vojno požgana in porušena. Od leta 1952 je park dodeljen agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani. Arboretum ima naslednjo razdelitev: Francoski park, Stari park, Souvanova loka, Rozarij, Zgornji angleški park, Jelova draga, Spodnji angleški park, Hujski park, Južni park, Zahodni park in gozd, v katerem je zlasti pomembna redka združba jelke in tropskega mahu. V Volčjem potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev. Število različnih trajnic in enoletnic se vsako leto spreminja. V parku je šest jezer. V arboretumu se dogaja vedno nekaj novega. Novosti imajo objavljene na spletni strani. Razstavo orhidej in tropskih rastlin si lahko ogledate v rastlinjaku za staro upravo. Med njimi letijo čudoviti tropski metulji. Meseca aprila imajo razstavo cvetočih tulipanov in pomladnega cvetja. V parku je gostoval Minimundus z miniaturnimi stavbami. Park ima tudi igrišče za otroke, ki je bilo nedavno prenovljeno. Blizu igrišča se nahaja kašča in pred njo je vrt, v katerem gojijo razna zelišča kot so majaron, žajbelj, pehtran, pelin in druge. V letnem vrtu vam postrežejo z osvežilnimi pijačami, tortico in sladoledom, imajo pa tudi posebno dnevno ponudbo. Galerija Arboretum gosti stalno zbirko skulptur kiparja Janeza Boljke. V paviljonu se lahko spočijete in uživate v miru in tišini.

Vrhnika se nahaja blizu Ljubljane, glavnega mesta Slovenije. Cankarjev trg je v centru Vrhnike. Imenuje se po znanem pisatelju, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju, ki se je tukaj rodil. V tem delu si lahko ogledate nekdanjo sodnijo in sodne zapore, cerkev sv. Lenarta, hotel Mantovo, nekdanji hotel Pri črnem orlu, Lavrenčičevo hišo – Stara pošta, Enajsto šolo pod mostom čez reko Ljubljanico, spomenik Ivanu Cankarju, dendrološki naravni spomenik tisa, upravno enoto in Občino Vrhnika in drugo. Tukaj se nahaja tudi Turistični informativni center Vrhnika. V neposredni bližini je nakupovalni center Mercator. Cerkev svetega Lenarta je dobila današnjo baročno podobo v 18. stoletju. Prvotna kapela svetega Lenarta je bila zgrajena v gotskem slogu. Prvič je bila omenjena leta 1444. Nekdanji dvonadstropni hotel Pri črnem orlu je leta 1850 dal zgraditi veleposestnik Jožef Kotnik. V prvem nadstopju je bila čitalnica, v pritličju pa kavarna in gostilna. Pri obnovi leta 1990 so pri obnovi stavbe opravili tudi arheološke raziskave in odkrili keramične najdbe iz 13. in 15. stoletja. Lavrenčičeva hiša – Stara pošta spada med eno najpomembnejših in najstarejših stavb na Vrhniki. Nahaja se na bregu Ljubljanice. Tu je bilo včasih potniško pristanišče. Nastala je z združitvijo dveh hiš in imela je eno nadstopje več. V njej je leta 1728 prenočil cesar Karel VI., ker je bila v tistem času gostišče, mitnica in pošta. Danes je v njej Center mode Industrije usnja Vrhnika. Enajsto šolo pod mostom je Cankar opisal v črtici Moje življenje. Prvi most čez reko Ljubljanico je bil zgrajen šele leta 1790, drugega pa 1888. Bil je litoželezen in prvi takšen na Kranjskem. Bronasti spomenik Ivanu Cankarju je bil izdelan leta 1930. Kipar je bil Ivo Jurkovič.

Vrhpolje je prijetna primorska vasica, ki se nahaja v Vipavski dolini ter leži med mogočnim Nanosom in sivim Kovkom. Z njenim utripom je povezana tudi vasica Duplje, ki se nahaja na vzpetini med Vrhpoljem in Logom. Nekdaj je do tukaj segalo morje, ki je za seboj pustilo bogate nanose fliša in laporja, kar je sedaj dobra podlaga za vzgojo vinske trte. Vas je vključena v projekt Vipavska vinska cesta. Vrhopoljsko območje je bilo zaznamovano že v rimskih časih. Na polju proti Zemonu in Dupljam naj bi leta 394 potekala bitka med upornikom Evgenijem in rimskim cesarjem Teodozijem. Največji razcvet je Vrhpolje doživelo v obdobju narodnega prebujenja, zlasti po zaslugi domačina, deželnega poslanca Mateja Lavrenčiča. Najpomembnejše krajevne znamenitosti so stara cerkev svetega Križa, župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana, poslopje osnovne šole, kapelica pri šoli, Teodozijev križ, Petrov pil, vodnjak, spomenik osamosvojitvi Slovenije ter kipa in obeležja pri cerkvi. Obeležja pri cerkvi so naslednja: spomenik padlim v NOB, spominska plošča za obešene partizane, kip Mateja Lavrenčiča (1836-1897) in kip Vinka Kobala (1928-2001). Vinko Kobal je bil duhovnik, pisatelj in vzgojitelj slovenske mladine. Matej Lavrenčič je bil župan podobčine Vrhpolje in deželni poslanec katoliške stranke. Načeloval je gradbenemu odboru gradnje župnijske cerkve, bil je pobudnik izgradnje osnovne šole v Vrhpolju, ki je bila sezidana po njegovi smrti. Skrbel je za obnovo vinogradov, urejanje vipavskih voda in razvoj trsničarstva. Na marmorni spominski plošči so vklesana imena v NOV padlih iz Vrhpolja in Dupelj. Plošča je vzidana na vzhodno fasado hiše Vrhpolje 43a, v bližini cerkve sv. Primoža in Felicijana sredi naselja.

Žalec, mesto hmelja, se nahaja v Spodnji Savinijski dolini. Je upravno, gospodarsko in kulturno središče v istoimenski občini. Mestna občina Žalec poleg mesta Žalec zajema še del naselja Podvin in naselji Ložnica. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182 kot Sachsenfeld. Nekdaj je bil obdan z obrambnim obzidjem, do danes pa se je ohranil le še obrambni stolp pri župnijski cerkvi svetega Nikolaja. V času protestantizma je bila v Zotlovi domačiji molilnica, obstajali so zametki šole in celo bolnišnica. V Žalcu je 6. septembra leta 1868 potekal znameniti II. slovenski tabor, ki se ga je udeležilo okoli 15.000 udeležencev. Kraj se je pričel kot trg hitreje razvijati z razvojem hmeljarstva. Začetki sodobnega hmeljarstva segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prvi hmeljski nasad posadil Janez Hausenbichler, ki tako velja za očeta hmeljarstva.

Žalec je znan kot mesto hmelja. Mesto je postal leta 1964. Je gospodarsko, upravno in kulturno središče Spodnje Savinjske doline. Zaradi slikovitih nasadov hmelja je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil v letu 1265. V času krutih vpadov Turkov je naselje utrpelo veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve pozidali tabor, ki je imel štirikotno zasnovo in štiri okrogle obrambne stolpe na vogalih. V kasnejših letih je bil obrambni zid porušen, od stolpov pa se je do današnjih dni ohranil samo jugozahodni stolp, ki ga zaznamuje značilna stožčasta streha in zidava iz prodnikov s strelnimi linami. Skozi kraj so speljali železnico Celje-Dravograd leta 1891 in pozneje potegnili še ozkotirni trak do rudnika Zabukovica, ki je deloval do leta 1964. Spomenik NOB se nahaja na urejeni zelenici na Šlandrovem trgu, ki je bil nedavno obnovljen in predstavlja središče družabnih srečanj v mestu. Spomenik je bronasti kip partizana s puško v roki in je posvečen 34 padlim borcem, talcem in internirancem. Po zamisli Z. Didka je spomenik izdelal kipar Božidar Pengov. Turistične informacije so obiskovalcem na razpolago v TIC-u Žalec, v pritličnih prostorih Savinove hiše, ki se nahaja na trgu. Poleg tega se lahko dobi promocijski material, spominki ali vstopnice za prireditve. Na voljo je e-kotiček in izposoja zelenega kolesa.

Ženavlje so majhna vasica, ki se nahaja v občini Gornji Petrovci, na skrajnem severovzhodnem območju Slovenije. Do naselja je možno priti iz smeri Boreča, Šulinci in Martinje. Zgornji del vasi se nahaja na slemenu ob cesti Šulinci – Martinje, spodnji del pa se razprostira na obeh straneh potoka Merak. Kraj je najbolj znan po dogodku v letu 1934, ko se je na vas nenadoma spustil stratosferski balon belgijskega znanstvenika Maxa Cosynsa in njegovega pomočnika Nere Van der Elsta. V vasici je kmalu nastala velika gneča, ker so prišli mnogi novinarji, ki so o tem pristanku poročali po vsej Evropi. Občina Gornji Petrovci je v spomin na ta nepričakovani dogodek na tem območju postavila spominsko obeležje in 18. avgust proglasila za občinski praznik. Spomenik balonarjema je v obliki krogle, ki simbolizira balon in je delo Mirka Bratuše, znanega akademskega kiparja. Dogodek je podrobno opisan v knjigi Nebo nad Ženavljami, ki jo je napisal Milan Vincetič. V Ženavljah je Binkoštna cerkev, deluje pa tudi prostovoljno gasilsko društvo Ženavlje. Ker so Ženavlje pobratene z vasjo Neradnovci, poteka vsakoletno družabno srečanje prebivalcev obeh vasi. V bližini Ženavelj se v kraju Gornji Petrovci nahaja cerkev mogočna sv. Trojice ali Nedela, ki spada tudi med kulturnozgodovinske spomenike.

Na vzpetini Cvibelj nad Žužemberkom se nahaja največja partizanska grobnica v Sloveniji. Kostnica je skupna za umrle iz večih grobišč na območju Suhe krajine. Vitek spomenik nad njo je viden daleč naokoli. V pokončne plošče so vklesana imena 1150 padlih partizanov, aktivistov OF, internirancev in tudi pripadnikov mednarodnih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske. Mogočno obeležje, ki je bilo postavljeno v spomin žrtvam za svobodo, obvladuje celotno gornjo dolino Krke. Spomenik je postavil Republiški odbor ZZBNOB Slovenije 22. junija leta 1961, ob 20-letnici vstaje slovenskega naroda v okviru celotne republike ter praznika občine Žužemberk. Obelisk iz aluminija je težak 4500 kg, 16-metrski spomenik meri v višino z betonskim podstavkom skupaj okoli 25 metrov. Pod spomenikom je grobnica, toda v njej niso pokopani vsi, ki so navedeni na ploščah, saj so nekatere sorodniki po koncu vojne prekopali na pokopališča v domačih krajih. Na ploščah naj bi manjkalo še približno 990 imen. Spomenik NOB je bil prvič obnovljen v letu 1973, drugič leta 1988, ko so ob njem na novo postavili devet granitnih blokov, kar je bila oblikovna rešitev arhitekta Jova Grobovška. Tretjič je bil spomenik obnovljen leta 2004, ko so med drugim uredili okolico in obnovili napise. Spomenik NOB na Cviblju je vpisan v Zbirni register dediščine, ima status spomenika tujih armad in status kulturnega spomenika, pridobil pa naj bi tudi status spomenika državnega pomena. Seznam padlih aktivistov, partizanov in sodelavcev OF v Suhi krajini iz leta 1961 hrani Dolenjski muzej v Novem mestu, seznam imen iz leta 1988, ki so sedaj napisana na spomeniku, pa ZVKDS OE Novo mesto.