Dovje je manjša vas na prostrani prisojni uravnavi pod vznožjem Karavank. Vas zaznamuje tisočletna zgodovina, kmečka tradicija in čudovita panorama. Dovška posest je bila leta 980 podeljena freisinškim škofom v Loško posest. Pod imenom Dolgo polje se prvič omenja med leti 1029 in 1045 letom. Leta 1191 je bilo v vasi 205 prebivalcev in 28 kmetij. Izkoreninjena je bila tlaka in zgrajena je bila dovška cerkev. Prvo šolo so odprli leta 1854. Naselje se je počasi večalo in kmalu je število kmetij naraslo na 30 in poleg njih je bilo še 30 kajž. V letu 1924 je bil dokončan vodovod, v naslednjih štirih letih pa so zaključili elektrifikacijo vasi. V času druge poselitve okoli 1980 leta je bilo sezidanih več novih hiš. Predel, kjer je največja poselitev, se imenuje Novo naselje. V vaškem jedru je bila v letu 1999 zaključena prenova kovačnice, ki se sedaj imenuje Trgovina Pr Katr. Obnovljena kovačnica vaščanom služi kot trgovina za prodajo izdelkov in pridelkov s kmetij, sirarna, zbiralnica mleka in kot večnamenski prostor. Cerkev sv. Mihaela se nahaja na koncu vasi in je bila sezidana v začetku 14. stoletja. Ker so župnijsko cerkev večkrat prezidali in obnovili, so stili različni in si sledijo od gotike naprej. Cerkev je bila leta 1829 prezidana v neorenesančnem slogu ter krita s skodlami. Na pokopališču ob cerkvi sv. Mihaela so zadnje počivališče našli ne samo prebivalci vasi in Jakob Aljaž, temveč tudi planinci, ki so se ponesrečili v Triglavskem pogorju. Ob odcepu v vas Dovje se od leta 1989 nahaja spomenik Jakobu Aljažu, dovškemu župniku, planinskemu delavcu in skladatelju, ki je tukaj prebival od leta 1898 do smrti leta 1927. Jakob Aljaž je bil ustanovitelj Dovškega prosvetnega društva, med organizatorji pri gradnji vodovoda na Dovjem, dal je pobudo za gradnjo kulturnega doma, prenovil je župnišče in cerkev sv. Mihaela ter bil vodnik v naprednejše in s tem boljše čase. V župnišču na Dovjem si je možno ogledati njegovo spominsko sobo.

Kamna Gorica je manjše gručasto naselje, ki spada v občino Radovljica. Nahaja se v Lipniški dolini pod obronki gozdnate Jelovice. Za naselje so značilni številni mostički in vodni kanali (lesene rake) potoka Lipnica, zato ga imenujejo tudi Male Benetke. Kamna Gorica je slikovito fužinarsko naselje, ki se je razvijalo skupaj z bližnjo Kropo. V pisnih virih se omenja od 15. stoletja pod imenom Steinpüchel. Glavna dejavnost je bilo ročno žebljarstvo, ki je potekalo v kovačnicah ali vigenjcih. Proizvodnja preko 100 različnih vrst žebljev ni bila več obnovljena po velikem požaru v letu 1828. Kamno Gorico zaznamujejo ozke ulice z značilnimi fužinarskimi hišami s portali iz zelenega peračiškega tufa in kovanimi mrežami. V Kamni Gorici so največje znamenitosti cerkev sv. Trojice, stara mežnarija, Kappusova graščina, rojstna hiša slikarja Matevža Langusa, zgradba rodbine Globočnik, rojstna hiša politika in pesnika dr. Lovra Tomana in drugo. V središču vasi je bil nekdaj plavž, danes pa je na njegovem mestu urejen park z mogočno vaško lipo in spomenikom, ki je v obliki plavža in je posvečen žrtvam druge svetovne vojne. V Kamni Gorici sta najlepši razgledni točki cerkev sv. Trojice in skalnata Zijavka, do katere vodi urejena pohodna pot.

Kranjska Gora ima kljub turističnemu razvoju ohranjen stari razpored vaškega naselja. Večino starih hiš, kmečkih poslopij koroškega tipa, so tudi posodobili. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo cerkev Device Marije Vnebovzete, Liznjekovo hišo, rojstno hišo Josipa Vandota in drugo. Na prostoru današnje cerkve je nekdaj stala druga cerkev, ki se je imenovala Marija na belem produ. Od nje se je ohranil le zvonik v romanskem slogu, ki je zidan iz peščenih kvadrov. Cerkev Device Marije Vnebovzete je bila sezidana leta 1510 v poznogotskem slogu. Izvajalec del je bil Jernej Firtaler iz Beljaka. Koroški vpliv se vidi v ladijskem oboku, ki je okrašen z dekorativnim prepletom reber in sloni na notranjih opornikih. Dve gotski plastiki izvirata iz druge polovice 15. stoletja. Liznjekova domačija je stara preko 300 let. Bila je bogata gruntarska domačija, nekaj časa tudi gostilna. Lesena hiša je bila narejena v drugi polovici 17. stoletja, zidana kamra zraven nje pa v 18. stoletju. V hiši je danes etnografska muzejska zbirka in stalna razstava o življenju mladinskega pisatelja in uradnika Josipa Vandota, avtorja priljubljenih zgodb o Kekcu. Na njegovi rojstni hiši, Podbreg 27, se nahaja spominska plošča.

Lesce imajo staro mestno jedro, ki je strnjeno okoli triladijske župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja. Ta se nahaja na mestu prvotne lesene cerkve in jo omenjajo že leta 1140. Vse do 19. stoletja je bila cerkev znano in dobro obiskano romarsko središče. Na fasadi se nahaja slika Marije z Jezusom iz okoli leta 1400, ki velja za najstarejšo podpisano fresko na Slovenskem. Je delo prvih, po imenih znanih mojstrov furlanske slikarske smeri, Štefana in Nikolaja iz Gorice. Zunanjost cerkve krasi grb Janeza Krstnika Prešerna in nova freska Sv. Krištofa, saj je bila prejšnja z istim motivom uničena. Posebnost cerkve Marijinega vnebovzetja je zvonik, ki stoji ločeno od cerkve in je bil narejen v času med leti 1523 in 1524. V bližini cerkve sta Legatova hiša in Španova hiša. Legatova hiša izhaja iz zgodnjega 17. stoletja in je primer podeželskega dvorca. Bogata kmečka Španova hiša je značilno domovanje premožnih kmetov v 18. in 19. stoletju. Graditelji so se pri obeh zgradbah zgledovali po modi, ki jo je takrat narekovala meščanska arhitektura. Blizu starega mestnega jedra je osnovna šola, pred katero lahko vidimo kip pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, ki je delo akademskega slikarja Bojana Kunaverja.

Podkoren je strnjena vasica, ki se nahaja na pobočju vršaja pod Karavankami v Zgornjesavski dolini. Naselje je še starejše od Kranjske Gore. Prebivalci se imenujejo Korenci. Podkoren se deli na Zgornji Koren, Spodnji Koren in Na gorici. Skozi Podkoren je nekdaj vodila tlakovana srednjeveška cesta, ki je bila povezava med deželo Koroško in Kranjsko že v 15. stoletju. V času Avstro-Ogrske je čez Korensko sedlo vozila poštna kočija in prinašala prebivalcem novosti iz drugih krajev. Pred zgraditvijo karavanškega predora leta 1991 je cesta čez Korensko sedlo predstavljala glavno prometno povezavo s severno in srednjo Evropo. Prebivalci se preživljajo večinoma s kmetijstvom in turizmom. V osrednjem delu so lepo ohranjene kmečke hiše z značilno alpsko arhitekturo iz 17. stoletja. Na trgu z lipo je Hotel Vitranc, ki privabi mnoge goste, željne uživanja v mirni idilični vasi. Vaška lipa je simbol Gasilskega društva Podkoren. Ob robu naselje se nahaja barokizirana cerkev svetega Andreja, ki ima gotsko zasnovo. Na pobočjih Vitranca vsako leto poteka svetovni pokal v alpskem smučanju.

Rateče so manjša vas, ki spada v Občino Kranjska Gora. Vas leži v zgornjem delu Zgornjesavske doline, ob tromeji z Avstrijo in Italijo. Nasproti Rateč se nahaja dolina Planica, ki je znana kot zibelka smučarskih poletov. V preteklosti je v Ratečah zaradi ostrega podnebja prevladovala predvsem živinoreja, ki je bila povezana s pašništvom v planinah. Od kultur pa dobro uspeva krompir, ki mu po domače pravijo čompe. Danes je večina prebivalcev zaposlena v turizmu in gostinstvu. Rateče so znane po dveh cerkvah, ki sta župnijska cerkev sv. Duh in romanska pokopališka cerkev sv. Tomaža ter Kajžnkovi hiši. Okoli cerkve sv. Duha lahko vidimo ostanek nekdanjega obrambnega obzidja pred Turki. Pred cerkvijo je kip pisatelja Josipa Lavtižarja. Kajžnkova hiša predstavlja dom srednje trdne kmetije in lepo ohranjeno ljudsko arhitekturo. Na fasadi si lahko ogledamo sončno uro, freski sv. Florjana in kamniti vhodni portal. V Kajžnkovi hiši je stalna razstava etnološke zbirke od leta 2006. V Ratečah so odkrili Rateške rokopise, ki so nastali v drugi polovici 14. stoletja. So eden izmed štirih najstarejših pisnih dokumentov v slovenskem jeziku. Kopije si lahko ogledamo v cerkvi sv. Tomaža, izvirnike pa hranijo v Celovcu. Rateški rokopisi so zbirka molitvenih obrazcev.