Brežice imajo zanimivo staro mestno jedro. Lahko si ogledate grad Brežice, kjer je sedež Posavskega muzeja Brežice, grajsko kaščo, glasbeno šolo, staro lekarno, hišo družine Del Cott, mestno hišo ali Rotovž, župnijsko cerkev svetega Lovrenca, nemško hišo, vodovodni stolp in mnogo drugega. Muzej je redno odprt. Stalne zbirke so arheloška zbirka, etnološka zbirka, puntarija, umetnostno zgodovinska zbirka, zbirka novejše zgodovine in spominska razstava slikarja in grafika Franje Stiplovška, ustanovitelja muzeja Brežice. Grajska kašča je ena izmed najlepše ohranjenih grajskih kašč v Sloveniji. V nekdanjih grajskih hlevih je danes sedež Glasbene šole Brežice. V stari lekarni je znana gostilna in pizzeria Santa Lucija. Cerkev svetega Lovrenca je bila zgrajena leta 1782. Po načrtih bi morala segati do roba ceste, ker pa jim je zmanjkalo denarja so jo skrajšali. V nemški hiši se nahaja Okrajno sodišče Brežice. Vodovodni stolp je viden daleč naokoli in je najbolj prepoznavna točka mesta. Zgrajen je bil leta 1914 in je visok 46 metrov. V njem je danes kavarna s tremi nadstropji, ki pa niso vedno vsa odprta. V njej lahko vidite originalne stare inštrumente. Je statusni simbol Brežic.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Kočevje je zanimivo mesto, ki leži v najširšem delu Kočevskega polja. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Kočevske. Skozi mesto lenobno teče reka Rinža, ki ponikne kmalu za njim. Reka je značilna kraška ponikalnica, dolga okoli 9 km. V Kočevju so večje znamenitosti naslednje: Nebotičnik, Vila Sajovic, Marijin dom, gostilna pri Kmetu, Vila Kajfež, Gimnazija Kočevje, park narodnih herojev, likovni salon, župnijska cerkev sv. Jerneja, Danska hiša, spomenik osvoboditve, vila Rothel-Schleimer, kino Kočevje, Vila Krauland, Šeškov dom - Pokrajinski muzej Kočevje, Knjižnica Kočevje in drugo. Nebotičnik je stanovanjski blok, ki ga je leta 1910 za svoje zaposlene zgradil veleindustrijalec Anton Kajfež. Takrat je bila najvišja zgradba v Kočevju in zato so jo poimenovali Nebotičnik. Vila Sajovic je bila zgrajena leta 1909 v secesijskem slogu. Marijin dom je bil zgrajen leta 1899. Med prvo svetovno vojno je bila v njem bolnišnica. Danes imajo v njem sedež Občina Kočevje, Upravna enota Kočevje in Okrajno sodišče v Kočevju. Gostilna pri kmetu je bila zgrajena leta 1903. Likovni salon je bil zgrajen v 60-ih letih 20. stoletja in je bil prvotno tržnica. Danska hiša je bila nedavno obnovljena, vendar žal ne v prvotnem slogu. Kino Kočevje je bil nekdaj skedenj in konjušnica. Kočevje se šele v zadnjem času prebuja in ponuja številne možnosti za rekreacijo, oglede kulturnozgodovinskih zanimivosti in lepote neokrnjene narave.

Krško je osrednje mesto Posavske regije. Mesto se je razvilo na obeh bregovih reke Save. Staro mestno jedro se nahaja na desnem bregu reke in je obnovljeno. Novi del mesta je namenjen predvsem poslovni in gospodarski dejavnosti. V starem mestnem jedru lahko vidite nekdanjo ljudsko in meščansko šolo, cerkev svetega Janeza Evangelista, Valvasorjev spomenik in hišo, cerkev svetega Duha, mestni park, kapucinski samostan s cerkvijo, spomenik izgnancem, dvorano v parku, doprsni kip Jurija Dalmatina, Hočevarjev mavzolej, gasilski stolp v bližini mestnega parka, Valvasorjevo knjižnico in drugo. Tukaj se nahaja Upravna enota Krško in Okrajno in okrožno sodišče. Cerkev svetega Janeza Evangelista je bila zgrajena leta 1582. Konec 19. stoletja so jo prenovili in v prvotni obliki sta se ohranila le del pod pevskim korom in zvonik. Povsem obnovljena je bila s pomočjo finančnih sredstev Josipine Hočevar leta 1894. Predelali so jo v psevdoromansko obliko. V obnovljeni cerkvi svetega Duha deluje Galerija Krško. Kapucinski samostan ima dragoceno knjižnico. V baročni knjižnici je 1344 knjig, ki so večinoma dobro ohranjene. Najstarejša knjiga je Calepinov latinski slovar iz leta 1502. Mavzolej Josipine in Martina Hočevar je kapela, ki je zgrajena iz belega marmorja in osmerokotne oblike. Zakonca sta bila znamenita krška mecena.

Metlika je slikovito staro mesto v Beli Krajini. Mestne pravice je dobila leta 1335. Kraj je imel skozi zgodovino pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega je bil tudi zgrajen na pomolu nad otokom Obrh, ki obliva večji del starega mestnega jedra. Staro mestno jedro ima tri trge: Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Pomembne znamenitosti so: Metliški grad, park pred gradom, Prva dolenjska hranilnica in posojilnica, prva čitalnica na Dolenjskem, mestna hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, ki ima vzidan relief Svete trojice, farna cerkev svetega Nikolaja, proštija, komenda, Ganglova hiša in druge. Metliški grad je v 15. in 16. stoletju igral ključno vlogo pri obrambi pred turškimi vpadi. Prvič je omenjen leta 1456, verjetno pa je precej starejši. V svoji pestri zgodovini je zamenjal veliko lastnikov, od leta 1951 pa je v njem Belokranjski muzej. Poleg muzeja z urejenimi stalnimi zbirkami in Ganglovim razstaviščem je v neposredni bližini gradu tudi zbirka Slovenskega gasilskega muzeja. Grad je v poletnih mesecih prizorišče številnih kulturnih dogajanj, sredi meseca maja pa organizirajo tridnevno prireditev, ki se imenuje Vinska vigred. Pred Metliškim gradom je park, v katerem so postavljeni bronasti doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev. V parku je postavljen tudi napisni kamen v spomin ustanovitve prve požarne obrambe na Slovenskem leta 1869. Tu stojijo še doprsni kip maršala Tita in treh belokranjskih narodnih herojev, spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja in spomenik Belokranjskega partizana. S spodnjega trga je bil prenešen kamniti mestni vodnjak z dvojnim koritom. 400 let stara trta, modra kavčina, iz mariborskega Lenta, je posajena ob grajskem zidu. V Metliki je bila leta 1874 ustanovljena Prva dolenjska hranilnica in posojilnica. Napis krasi pročelje Dolenjske banke. Na Mestnem trgu je bila leta 1865 ustanovljena prva čitalnica na Dolenjskem. Mestna hiša je bila zgrajena leta 1869. Med drugo svetovno vojno je bil v njej sedež mestnega narodnoosvobodilnega odbora in odseka za notranje zadeve okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za Metliko in okolico. Na strešni fasadi zidanih stolpičev se vidi odlitek metliškega grba – grad s krokarjema. Cerkev svetega Nikolaja izvira iz leta 1334. Leta 1705 je drugič zgorela in takrat so na razvalinah zgradili novo cerkev, ki je v baročnem stilu. Od leta 1735 je v Metliki tudi sedež proštije. Proštija je dom metliških župnikov, danes pa tudi sedež fare. Spominski plošči na stavbi sta posvečeni Frideriku Baragi, ki je bil prvi škof med ameriškimi Indijanci in Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo. V komendi je dom za ostarele in onemogle. Zgradba izhaja iz leta 1310. Graditi jo je začel nemški viteški red. Ganglova hiša na Mestnem trgu je rojstna hiša kiparja Alojzija Gangla in njegovega nečaka Engelberta Gangla, književnika, šolnika in sokolskega organizatorja.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Novo mesto je prestolnica Dolenjske. Mesto leži v rečnem zavoju reke Krke. Staro mestno jedro stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Med njimi je troje pomolov. Na srednjem pomolu, ki je najbolj izrazit, stoji mesto, druga dva sta zaraščena z gozdom. Na zahodu je Portovald, na vzhodu znameniti skalnati Novomeški breg. Tu se nahaja tudi Župančičevo sprehajališče. Kandijski most pa Ragov log, ki je od leta 1955 povezan z levim bregom Krke po leseni brvi. Polotok se najbolj visoko dviga s Kapiteljskim hribom, ki se proti jugozahodu strmo spušča k reki Krki. Tukaj se je razvil znani skalnati Novomeški breg. Kandijski most ali Stari most povezuje staro mestno jedro s Kandijo. Most prečka reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga. Zgrajen je iz železa. Na reki Krki lahko vidimo lehnjakove pragove. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Glavni trg ali Veliki trg. Na osrednjem delu trga stoji Mestna hiša – Rotovž. Značilnost trga so arkade v pritličjih hiš, v atrijskih dvoriščih in tudi v prvih nadstropjih hiš. Pomembne stavbe so še Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, ki spada med najlepše arhitekturne spomenike pri nas, Župnijski urad, Jakčev dom, Frančiščanski samostan, Frančiščanska cerkev sv. Lenarta, Dolenjski muzej z zbirko novejše zgodovine in arheološko zbirko. Samostan hrani najstarejšo knjižnico v Novem mestu in tri renesančne nagrobnike. Frančiškani so imeli zelo pomembno vlogo pri izobraževanju mladih. V mestu so se naselili leta 1472, o čemer priča napis nad vhodnimi samostanskimi vrati. Galerija Jakčev dom deluje v sklopu Dolenjskega muzeja. Božidar Jakac je bil znan slikar in grafik, ki je velik del slikarskega opusa posvetil rojstnemu mestu in Dolenjski. Ob Strmi poti lahko vidimo kip oziroma znamenje. V starem mestnem jedru so prisotni še ostanki nekdanjega mestnega obzidja – Šance, ki je mesto varovalo pred Turškimi napadi.

Šentrupert je manjše gručasto naselje, ki se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Kraj leži na severnem robu slikovite Mirnske doline in je sedež Občine Šentrupert. Ime je naselje dobilo po svetemu Rupertu, ki je zavetnik župnijske gotske cerkve. V Šentrupertu z bližnjo okolico so naslednje kulturne znamenitosti: velika cerkev sv. Ruperta, ki stoji sredi trškega naselja, grad Škrljevo, kapela Žalostne Matere Božje s kapelicami križevega pota, Muzej na prostem – kozolci, Vesela Gora s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja in ostalo. Cerkev sv. Ruperta se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije. Začetek gradnje ne sega dlje kot v leto 1450, v njeni ladji pa so odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Za cerkev so značilni dolgi kor, zakristija v podnožju masivnega zvonika in predelan ladijski prostor s strelnimi linami pod okni. Grad Škrljevo se v pisnih virih prvič omenja leta 1043. V svojem jedru je romanski, kasneje so ga v času gotike delno prezidali in ga v baroku dopolnili s fasadnim učinkom, ki se je ohranil vse do danes. Grad Škrljevo žal ni vzdrževan, vendar zelo poživlja gričevnato pokrajino. Kapela Žalostne Matere Božje je bila sezidana leta 1879 na mestu predhodnice iz leta 1749. Je novorenesančna zgradba, ki ima visoko ladjo in nižje svetišče, majhen stolpič in velika okna. V letu 1730 so postavili križev pot, ki je bil v kasnejših stoletjih večkrat obnovljen. Muzej na prostem je prvi muzej na prostem v Sloveniji, ki ima kozolce. Namenjen je predstavitvi kozolcev na območju Mirnske doline, njihove gradnje, zgodovinskega razvoja ter pomembnosti v okviru slovenske kulturne dediščine. V Šentrupertu imajo poleg teh znamenitosti tudi pošto, trgovino, občinsko zgradbo, Steklasovo pohodno pot, Akademski klub študentov Šentruperta in okolice, osnovno šolo, železniško postajo, gostilno, okrepčevalnico, bar in drugo.

Sevnica je razpotegnjeno mesto ob reki Savi z okoli 5.000 prebivalci. Mesto je obrtno, industrijsko, kulturno, trgovsko, upravno središče občine Sevnica. Nemško ime Sevnice in sicer Liechtenwald se prvič omeni v poznem srednjem veku leta 1275. Trške pravice so bile naselju podeljene leta 1322. Sevnica je postala mesto leta 1959. Staro mestno jedro se nahaja pod mogočnim gradom Sevnica, ki leži na vrhu Grajskega hriba. Na grajskem pobočju je Lutrovska klet iz 16. stoletja, ki je eden izmed najlepših renesančnih umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Zaznamuje ga čudovita poslikava in izredna akustika. Staro mestno jedro Sevnice je sklenjeno pozidano. Osrednji najstarejši del Sevnice je Glavni trg, kjer se nahaja župnijska neoromanska cerkev sv. Nikolaja iz leta 1862 in gotska cerkev sv. Florjana iz leta 1443. Sredi Glavnega trga je kamnito znamenje s kipom sv. Martina iz leta 1755, na trg pa gleda nadstropni spodnji grad Sevnica, ki je najstarejša zgradba na tem območju. Grad je bil zgrajen pred letom 1563 kot utrdba, po letu 1595 pa so ga prezidali v rezidenco. V spodnjem gradu je danes sedež Občine Sevnica, trg pa še v današnjem času ohranja svojo prvobitnost.

Žužemberk, osrednje naselje Suhe krajine, se je razvil v zavetju gradu Žužemberk na razgledni terasi nad reko Krko. Ime kraja naj bi bila slovenska izpeljanka iz nemške besede za železovo rudo, ki so jo kopali v bližini. Osrednji trški prostor predstavlja vodnjak, vhodna fasada grajskega objekta ter niz nadstropnih stanovanjskih hiš s kamnitimi portali in z lokali v pritličnem delu. Zgradbe ob ulicah, izpeljanih iz središča, so skromne zaradi kmečkega načina gospodarstva. V pisnih virih se Žužemberk prvič omenja leta 1246, kot trg leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Naselje se je že v obdobju srednjega veka razvilo v gospodarsko središče Suhe krajine. Domačini so se ukvarjali z različnimi obrtmi. Najbolj je bilo razvito čevljarstvo, strojarstvo, krojaštvo, krznarstvo, prav tako je bil pomemben tudi lov na rake in ribe. Obrtniki so se združevali v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, ki je bil dejaven vse do začetka 19. stoletja. Mojstri so blago ponujali na mnogih trških sejmih, na katere so prihajali kupci iz doline Krke in Suhe krajine. V kraju je bila tudi mitnica, ki se omenja že leta 1458. V 17. stoletju je v Žužemberku obratovala Strahova zvonarna. Ob reki je po letu 1716 obratovala papirnica, ki jo je leta 1792 prevzel tiskar Ignac Kleinmayer. Po letu 1875 je bila preurejena v usnjarno in strojarno, ki sta obratovali do leta 1945. Leta 1730 je bila v naselju tudi smodnišnica. Žužemberk je postal pomembno poštno postajališče, ko je leta 1738 stekla redna poštna zveza Ljubljana – Karlovac. Začetki šolstva segajo v 18. stoletje, od leta 1828 pa je v trgu delovala redna šola. Od leta 1868 in do druge svetovne vojne je bil v naselju sedež okrajnega sodišča in drugih državnih uradov. Med drugo svetovno vojno so za Žužemberk zaradi njegove pomembne lege potekali hudi boji, v katerih sta bila poleg stanovanjskih objektov zelo poškodovana tudi župnijska cerkev na Zafari in grad Žužemberk. Po koncu vojne se je v naselju pričela razvijati industrija, ki pa ni dosegla večjega razmaha, zato so si domačini iskali delo v Novem mestu in Ljubljani. Pomembno dopolnilno gospodarstvo še vedno predstavljata obrtna dejavnost in kmetijstvo. Zaradi naravnih danosti, ki so povezane z reko Krko, postaja vedno bolj pomembna turistična dejavnost. Žužemberk je od leta 1998 ponovno središče občine. Danes je trško jedro zavarovano kot kulturni spomenik.