Mesto Bovec je center zgornjesoške doline in znano turistično središče. Mesto je znano tudi po bitkah iz prve svetovne vojne, ki so potekale v samem mestu in njegovi okolici. Danes turisti prihajajo predvsem zaradi številnih športnih in adrenalinskih možnosti rekreacije. Južno od Bovca se nahaja znano športno letališče, ki pritegne mnoge jadralne pilote in padalce. Pozimi se mesto napolni s smučarji, saj je v bližini edino visokogorsko središče Kanin. V spomladanskem in poletnem času je Bovec raj za sprehajalce, pohodnike, kolesarje, gorske kolesarje, kajakaše, kanuiste, raftarje in mnoge druge, ki radi uživajo v neokrnjeni naravi in čudovitih lepotah smaragdne reke Soče. V Bovcu je veliko možnosti za namestitev kot so počitniška stanovanja Skok, hotel Dobra Vila, Alp Hotel Bovec, apartmaji in gostišče Stari kovač, Hotel Kanin Bovec, kamp in mnoge druge. V gostišču Martinov hram, gostilni Sovdat, gostilni in pizzeriji Letni vrt, gostišču Stari kovač imajo za sladokusce na voljo številne domače dobrote. Središče Bovca predstavlja Trg golobarskih žrtev, ki ga trenutno obnavljajo. Pri trgu je Klanc s cerkvijo svetega Urha, ki je zgrajena v neoromanskem slogu, prvotno pa je bila gotska. Nad Bovcem se nahaja Stara italijanska kasarna, ki je trenutno zapuščena. Zraven kampa v Bovcu je cerkev Device Marije v Polju. Zgradili so jo v 16. stoletju. Med prvo svetovno vojno so jo močno poškodovali, zato je njena zunanja podoba sedaj spremenjena, ohranile so se le freske.

Brežice imajo zanimivo staro mestno jedro. Lahko si ogledate grad Brežice, kjer je sedež Posavskega muzeja Brežice, grajsko kaščo, glasbeno šolo, staro lekarno, hišo družine Del Cott, mestno hišo ali Rotovž, župnijsko cerkev svetega Lovrenca, nemško hišo, vodovodni stolp in mnogo drugega. Muzej je redno odprt. Stalne zbirke so arheloška zbirka, etnološka zbirka, puntarija, umetnostno zgodovinska zbirka, zbirka novejše zgodovine in spominska razstava slikarja in grafika Franje Stiplovška, ustanovitelja muzeja Brežice. Grajska kašča je ena izmed najlepše ohranjenih grajskih kašč v Sloveniji. V nekdanjih grajskih hlevih je danes sedež Glasbene šole Brežice. V stari lekarni je znana gostilna in pizzeria Santa Lucija. Cerkev svetega Lovrenca je bila zgrajena leta 1782. Po načrtih bi morala segati do roba ceste, ker pa jim je zmanjkalo denarja so jo skrajšali. V nemški hiši se nahaja Okrajno sodišče Brežice. Vodovodni stolp je viden daleč naokoli in je najbolj prepoznavna točka mesta. Zgrajen je bil leta 1914 in je visok 46 metrov. V njem je danes kavarna s tremi nadstropji, ki pa niso vedno vsa odprta. V njej lahko vidite originalne stare inštrumente. Je statusni simbol Brežic.

Celje se nahaja ob sotočju Savinje in Voglajne v Celjski kotlini. Po gospodarskem pomenu in velikosti je tretje slovensko mesto. Je trgovsko, gospodarsko, izobraževalno, prometno, kulturno, zdravstveno in versko središče Spodnje Savinjske doline z obrobjem. Srednjeveško naselje se je razvilo na ostankih antične Celeie. Kot Celje se v pisnih virih prvič omenja 1122-37. Naselje je v urbanem, upravnem in gospodarskem smislu vzcvetelo v času Celjskih grofov. Za mesto je bilo Celje razglašeno pod Friderikom II. leta 1451. V starem mestnem jedru se nahajajo naslednje zanimivosti, ki so Celjski dom, železniška postaja, Hranilnica, Hotel Evropa, Ljudska posojilnica, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prothasijev dvorec, Marijina cerkev, Narodni dom, Knežji dvorec, Pokrajinski muzej Celje, Marijino znamenje na Glavnem trgu, opatijska cerkev sv. Daniela, Vodni stolp, Slomškov trg in drugo. Celjski dom je bil zgrajen v novohistoričnem slogu staronemške gotike leta 1907. Načrte za reprezentančno trinadstropno stavbo z vogalnim okroglim stolpom je naredil dunajski arhitekt Peter Pavel Branga. Danes ima dvorane doma v upravljanju Zavod Celeia Celje. Prothasijev dvorec je poznobaročna zgradba, ki ima čudovito poročno dvorano. Narodni dom na Trgu celjskih knezov je bil zgrajen v letih od 1895-96. V njem so danes prostori Upravne enote Celje in Mestne občine Celje. Knežji dvor (Spodnji grad) je v 14. in 15. stoletju služil za rezidenco celjskih grofov. Največje spremembe je stavba doživela v času Marije Terezije. Marijina cerkev v okviru minoritskega samostana je bila zgrajena v začetku 14. stoletja, današnjo podobo pa je dobila v letih od 1858-80. Cerkev sv. Daniela spada med najstarejše zgradbe v mestu in je postala stolnica po razglasitvi škofije leta 2006.

Cerknica se nahaja na severnem robu Cerkniškega polja. Ima zanimivo staro mestno jedro, ki se imenuje Tabor. Leži na hribčku okoli cerkve Marijinega rojstva. Rimsko grobišče na Sinji gorici in predzgodovinski ostanki zidov na Gradišču pričajo o zgodnji poselitvi mesta. Cerknica je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1040. V 15. stoletju so se začeli turški vpad in prebivalci so bili prisiljeni na samoobrambo. O tem pričajo ohranjeni deli utrdb okoli cerkve. Ta obrambni tabor je eden izmed najbolje ohranjenih spomenikov v Sloveniji. V Cerknici so se rodili psihiater Alfred Šenko, pesnik Jože Udovič, slikar Marko Šuštaršič in skladatelj Fran Gerbič. Po njih se imenujejo tudi zgradbe. V starem mestnem jedru si lahko ogledate Glasbeno šolo Frana Gerbiča, Knjižnico Jožeta Udoviča, rojstno hišo Jožeta Udoviča, spominsko tablo Jožeta Udoviča, rojstno hišo skladatelja Frana Gerbiča, cerkev Marijinega rojstva in drugo. Cerkev, ki je posvečena Marijinemu rojstvu, izvira iz 13. stoletja. Leta 1472 so jo morali zaradi požiga Turkov na nanovo pozidati. Svojo dokončno podobo je dobila šele v sredini 16. stoletja. Zgrajena je v poznogotskem stilu in se uvršča v skupino dvoranskih cerkva. Ima čudovito notranjost.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Dovje je manjša vas na prostrani prisojni uravnavi pod vznožjem Karavank. Vas zaznamuje tisočletna zgodovina, kmečka tradicija in čudovita panorama. Dovška posest je bila leta 980 podeljena freisinškim škofom v Loško posest. Pod imenom Dolgo polje se prvič omenja med leti 1029 in 1045 letom. Leta 1191 je bilo v vasi 205 prebivalcev in 28 kmetij. Izkoreninjena je bila tlaka in zgrajena je bila dovška cerkev. Prvo šolo so odprli leta 1854. Naselje se je počasi večalo in kmalu je število kmetij naraslo na 30 in poleg njih je bilo še 30 kajž. V letu 1924 je bil dokončan vodovod, v naslednjih štirih letih pa so zaključili elektrifikacijo vasi. V času druge poselitve okoli 1980 leta je bilo sezidanih več novih hiš. Predel, kjer je največja poselitev, se imenuje Novo naselje. V vaškem jedru je bila v letu 1999 zaključena prenova kovačnice, ki se sedaj imenuje Trgovina Pr Katr. Obnovljena kovačnica vaščanom služi kot trgovina za prodajo izdelkov in pridelkov s kmetij, sirarna, zbiralnica mleka in kot večnamenski prostor. Cerkev sv. Mihaela se nahaja na koncu vasi in je bila sezidana v začetku 14. stoletja. Ker so župnijsko cerkev večkrat prezidali in obnovili, so stili različni in si sledijo od gotike naprej. Cerkev je bila leta 1829 prezidana v neorenesančnem slogu ter krita s skodlami. Na pokopališču ob cerkvi sv. Mihaela so zadnje počivališče našli ne samo prebivalci vasi in Jakob Aljaž, temveč tudi planinci, ki so se ponesrečili v Triglavskem pogorju. Ob odcepu v vas Dovje se od leta 1989 nahaja spomenik Jakobu Aljažu, dovškemu župniku, planinskemu delavcu in skladatelju, ki je tukaj prebival od leta 1898 do smrti leta 1927. Jakob Aljaž je bil ustanovitelj Dovškega prosvetnega društva, med organizatorji pri gradnji vodovoda na Dovjem, dal je pobudo za gradnjo kulturnega doma, prenovil je župnišče in cerkev sv. Mihaela ter bil vodnik v naprednejše in s tem boljše čase. V župnišču na Dovjem si je možno ogledati njegovo spominsko sobo.

Goče so slikovita vasica, ki spada v občino Vipava. Gručasto naselje leži na vipavskem griču in je obdano s številnimi vinogradi. V pisnih virih je bila vasica prvič omenjena leta 1376. Nekoč bogato naselje je z vseh strani zaprto in zgrajeno v obliki Andrejevega križa, ki je v povezavi z zavetnikom cerkve. Vas Goče je v celoti kulturna znamenitost. Vas krasijo zunanja stopnišča, številni ganki, nizi poslopij okrog borjača in kamniti portali. Hiše so zgrajene iz peščenjaka, olepšane s kamnoseškimi detajli in nekatere od njih so krite s skrilavci. Ulice ali gase so tesno stisnjene in niso širše od enega metra. Znamenitost v vasi so tudi obokane goške kleti, v katerih so nekdaj pridelovali okoli 54 vinskih vrst. Veliko prebivalcev se še zmeraj ukvarja s kmetijstvom. Cerkev svetega Andreja se nahaja v središču vasi. Ima lepo ohranjen kamniti portal in v njej je zvon iz leta 1706. Med cerkvijo in pokopališčem so postavljene kamnite postaje križevega pota. Umetnostno sta pomembna sta vhod na pokopališče nad vasjo in pokopališka kapela. V vasici so obnovili Cejkotovo domačijo s posebno štirno na dvorišču. V pritličju je črna kuhinja s krušno pečjo, na vrhu hiše pa je terasa. Vas Goče sodi med čudovite primere sredozemske kmečke arhitekture.

Hrpelje so večje naselje, ki ležijo ob cesti Reka-Trst, na samem stičišču Čičarije, Krasa, Brkinov in Bržanije. So gručasto in obcestno naselje s stanovanjskimi bloki, hišami in nekdanjimi gospodarskimi poslopji. Sedanje naselje se deli na stari del in novejše območje. Prvi pisni viri omenjajo kraj leta 1304. V času Rimljanov je bila vas pomembna obcestna postojanka ob cesti Reka-Trst, ki je bila znana trgovska pot. V času od 1600-1800 je bilo Hrpelje pod zelo velikim vplivom mesta Trst. Trst je pod Habsburžani neprestano rastel in se razvijal ter s tem tudi trgovina. Domačini so zaradi tega pričeli zidati ledenice, da so v poletnem času v Trst prodajali led, ki je bil v tistem času zelo drag. Od 18. stoletja je več pisnih virov o naselju, ko je cesarica Marija Terezija uvedla zemljiški kataster, popis prebivalstva in oštevilčenje hiš. V starem vaškem jedru Hrpelij se nahajajo komunska štirna Na gorici, obnovljena leta 2009, komunska štirna Na vasi, nekdanja kašča, narodna šola iz leta 1886 in drugo. V kašči so se nekdaj zbirali pridelki za desetino, ki je bila namenjena cerkveni in grajski gospodi. Vhod s polkrožno kaluonjo nosi letnico 1775 in je zavarovan s stekleno verando. Zgradba kašče je trdo grajena, s kar 70 cm širokimi zidovi, katere povezuje za tiste čase zelo redka apnena malta, ki so jo včasih uporabljali pri gradnji gradov. V Hrpeljah se gospodarstvo stalno razvija. V kraju so zdravstveni dom, pošta, trgovina, osnovna šola Dragomirja Benčiča Brkina, občinska zgradba in drugo. Večina prebivalcev je zaposlenih v Sežani ali Kopru. V naselju je tudi železnica, ki povezuje Koper in Ljubljano.

V starem mestnem jedru Idrije si lahko ogledamo Ahacijev trg z baročnim vodnjakom, kjer je bila odkrita bogata živosrebrova ruda, rudniško gledališče in rudniški magazin, mestno hišo in ljudsko šolo na Mestnem trgu, jašek Frančiške, cerkev svete Trojice, prvo slovensko realko, hišo znamenitega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija, ki je bil prvi idrijski zdravnik, rudarsko hišo, kapelo in akvarij in še mnogo drugega. Staro mestno jedro ima poleg najstarejšega Ahacijevega trga in novejšega Mestnega trga še Scopolijev trg in Aumeški trg, ki je poimenovan po francoskem mestu Aumetz, ki je pobrateno z Idrijo. V stavbi ljudske šole se nahaja Čipkarska šola Idrija, ki skrbi za ohranjanje znanja številnih elementov in tehnik klekljanja. Idrija je znana tudi po krajevni specialiteti – idrijskih žlikrofih, ki so pripravljeni iz testa in polnjeni s posebnim krompirjevim nadevom ter ročno izdelani. Idrijska rudarska godba sodi med društva z najdaljšo tradicijo na Slovenskem. Nad starim mestnim jedrom se ponosno dviguje grad Gewerkenegg, ki je bil zgrajen v 16. stoletju in je skozi stoletja služil kot sedež rudniške uprave in prostor za skladiščenje živega srebra. Tukaj je bil center trgovanja z živim srebrom v Idriji. V gradu je danes sedež Mestnega muzeja Idrija s stalno razstavo - Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Na vzpetini nad Idrijo je cerkev svetega Antona s Kalvarijo in od tukaj je lep razgled na novejši del mesta in okolico.

Izola je obmorsko mesto, ki ima zanimivo staro mestno jedro. Zajema Manziolijev trg z okolico, Sončno nabrežje, Trg padlih za svobodo z okolico, Trg republike z okolico, Trg svetega Mavra z okolico, Veliki trg z okolico, Ulico Alme Vivoda z okolico in drugo. Izola skriva veliko čudovitih stvari. Ogledate si lahko Italijansko osnovno šolo Dante Alighieri, ki spada med najbolj mogočne in zgodovinske stavbe v mestu, Muzej Parenzana, cerkev svete Marije Alietske, pristanišče (madrač), arkadne loke iz leta 1531, ki so bili v sklopu Fontika in Lože, občinsko palačo, vodomet v parku na Velikem trgu, cerkev svetega Mavra, vhod v palačo Besenghi degli Ughi, molilnico bratovščine bičarjev Scuola Battuti iz leta 1451, paviljon in vodnjak v parku Pietro Coppo. Muzej Parenzana prikazuje zgodovino ozkotirne železnice Parenzana. Ta je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča, med drugim tudi Izolo. Cerkev svete Marije Alietske izhaja iz druge polovice 11. stoletja in je najstarejša mestna cerkev. Posvetili so jo Marijinemu vnebovzetju. V notranjosti lahko vidite leseni kor, tri oltarje in orgle mojstra Nakiča. Občinska palača je bila narejena v gotskem slogu, danes pa ima še baročno pročelje iz 17. stoletja. Molilnica Scuola Battuti je bila zgrajena leta 1451 in je ena najstarejših v Izoli. Ohranjeno ima zunanjo gotsko podobo.

Kamna Gorica je manjše gručasto naselje, ki spada v občino Radovljica. Nahaja se v Lipniški dolini pod obronki gozdnate Jelovice. Za naselje so značilni številni mostički in vodni kanali (lesene rake) potoka Lipnica, zato ga imenujejo tudi Male Benetke. Kamna Gorica je slikovito fužinarsko naselje, ki se je razvijalo skupaj z bližnjo Kropo. V pisnih virih se omenja od 15. stoletja pod imenom Steinpüchel. Glavna dejavnost je bilo ročno žebljarstvo, ki je potekalo v kovačnicah ali vigenjcih. Proizvodnja preko 100 različnih vrst žebljev ni bila več obnovljena po velikem požaru v letu 1828. Kamno Gorico zaznamujejo ozke ulice z značilnimi fužinarskimi hišami s portali iz zelenega peračiškega tufa in kovanimi mrežami. V Kamni Gorici so največje znamenitosti cerkev sv. Trojice, stara mežnarija, Kappusova graščina, rojstna hiša slikarja Matevža Langusa, zgradba rodbine Globočnik, rojstna hiša politika in pesnika dr. Lovra Tomana in drugo. V središču vasi je bil nekdaj plavž, danes pa je na njegovem mestu urejen park z mogočno vaško lipo in spomenikom, ki je v obliki plavža in je posvečen žrtvam druge svetovne vojne. V Kamni Gorici sta najlepši razgledni točki cerkev sv. Trojice in skalnata Zijavka, do katere vodi urejena pohodna pot.

Kamnik ima zanimivo staro mestno jedro. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Mali grad, okrog njega pa se nahajajo naslednji trgi in ulice: Glavni trg, Samostanska ulica, Šutna, Sadnikarjeva ulica, Trg svobode, Prešernova ulica, Maistrova ulica, Frančiškanski trg ... Na Glavnem trgu se nahajajo Galerija Miha Maleša, Turistično informacijski center, Kavarna Veronika, kjer potekajo kulturne in zabavne prireditve, kamniti vodnjak, ki je delo kiparja Leona Homarja ... Na koncu Glavnega trga na severni strani stoji kip generala Rudolfa Maistra. V Samostanski ulici in na Frančiškanskem trgu najbolj izstopata Frančiščanski samostan s knjižnico in cerkev Svetega Jakoba. Njuni začetki segajo v konec 15. stoletja. Šutno na obeh straneh ulice obdaja strnjeno zaporedje hiš, ki je nespremenjeno že od druge polovice 19. stoletja. Predel je zaprt za promet in se uvršča v zaščiteni del mestnega jedra. Včasih je Šutna predstavljala predmestni del srednjeveškega Kamnika. Tukaj lahko vidimo tudi rojstno hišo generala Rudolfa Maistra.

Kanal je slikovito naselje, ki je središče Občine Kanal ob Soči. V pisnih virih se prvič omenja leta 1140. V srednjem veku je Kanal pripadal Oglejskemu patriarhu in Goriškim grofom. Med prvo svetovno vojno je mimo Kanala potekala Soška fronta. Naselje se je danes razvilo v moderen kraj, ki vedno več pozornosti namenja razvoju turizma. Srednjeveško mestece, ki se nahaja ob bregovih reke Soče, je znano predvsem po Kanalskem mostu, ki je bil zgrajen konec 16. stoletja in je bil sprva lesen. Kanalski most je bil večkrat porušen in ponovno obnovljen, nazadnje po prvi svetovni vojni. Most je priljubljena znamenitost in najbolj razpoznavna točka Kanala. Zgodovinsko jedro mesta tvori trg Kontrada, kjer si lahko ogledamo še spomenik akademskega slikarja Rika Debenjaka, knjižnico Josipa Kocijančiča in Gotsko hišo s spominsko sobo Marija Kogoja. Kanal je nekdaj obdajalo obzidje z dvemi vrati - južna in severna. Ohranil se je le severni obrambni stolp obzidja v katerem je danes galerija Rika Debenjaka. Trg Kontrada je družabni prostor, kjer se odvijajo festivali, prireditve in gledališke igre. V središču Kanala je župnijska cerkev Marije Vnebovzete iz leta 1431. Nahaja se na mestu prvotne romanske cerkve. Glavni oltar iz leta 1760 je izdelan iz kararskega marmorja. Poleg cerkve je Neptunov vodnjak, ki je bil izdelan leta 1815 s pomočjo grofa Coroninija. V bližini so še spomenik alpinista in duhovnika Valentina Staniča, spomenik skladatelja Marija Kogoja, spomenik slikarja Ivana Čarga in spomenik ustanovitelja narodne knjižnice Josipa Kocijančiča. Kanalski grad se prvič omenja leta 1264, vendar se je od njega danes zelo malo ohranilo. Po njem se imenuje le del mesta v Kanalu – Grad. V poletnem času se lahko osvežimo s kopanjem v reki Soči in občudujemo čudovite razglede na Kanalski most in slikovite stare zgradbe.

Kobarid je mesto, ki je znano po svoji burni in zanimivi preteklosti. Naseljeno je bilo že v halštatski dobi ter doživelo največji razcvet v rimskem obdobju. Pomembnejše zgradbe in spomeniki v Kobaridu so kulturni dom in kino, spomenik pesniku in duhovniku Simonu Gregorčiču, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, doprsni kip skladatelja Hraboslava Volariča, starinarna v Gregorčičevi ulici, Turistično informacijski center Kobarid, dom in rojstna hiša Andreja Manfrede, lovski dom Kobarid, Kobariški muzej in drugo. Kobarid je najbolj zaznamovala prva svetovna vojna, ko so avstrijske čete s podporo Nemcev v 12. soški bitki uspešno prebile fronto. O Soški fronti in zgodovini mesta lahko največ izveste v Kobariškem muzeju. Okrepčate ali prenočite lahko v hotelu in restavraciji Hvala, restavraciji Kotlar, Modrina, kjer imajo sobe in apartmaje ter drugih. Okolica Kobarida nudi veliko naravnih znamenitosti kot so slap Kozjak, reka Nadiža in soteska smaragdne reke Soče. Ogledate si lahko Italijansko kostnico, Tonocov grad, Napoleonov most in druge znamenitosti v okviru Kobariške zgodovinske poti, ki povezuje kraje v okolici Kobarida, kjer so pomembni kulturni, zgodovinski in naravni spomeniki.

Kočevje je zanimivo mesto, ki leži v najširšem delu Kočevskega polja. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Kočevske. Skozi mesto lenobno teče reka Rinža, ki ponikne kmalu za njim. Reka je značilna kraška ponikalnica, dolga okoli 9 km. V Kočevju so večje znamenitosti naslednje: Nebotičnik, Vila Sajovic, Marijin dom, gostilna pri Kmetu, Vila Kajfež, Gimnazija Kočevje, park narodnih herojev, likovni salon, župnijska cerkev sv. Jerneja, Danska hiša, spomenik osvoboditve, vila Rothel-Schleimer, kino Kočevje, Vila Krauland, Šeškov dom - Pokrajinski muzej Kočevje, Knjižnica Kočevje in drugo. Nebotičnik je stanovanjski blok, ki ga je leta 1910 za svoje zaposlene zgradil veleindustrijalec Anton Kajfež. Takrat je bila najvišja zgradba v Kočevju in zato so jo poimenovali Nebotičnik. Vila Sajovic je bila zgrajena leta 1909 v secesijskem slogu. Marijin dom je bil zgrajen leta 1899. Med prvo svetovno vojno je bila v njem bolnišnica. Danes imajo v njem sedež Občina Kočevje, Upravna enota Kočevje in Okrajno sodišče v Kočevju. Gostilna pri kmetu je bila zgrajena leta 1903. Likovni salon je bil zgrajen v 60-ih letih 20. stoletja in je bil prvotno tržnica. Danska hiša je bila nedavno obnovljena, vendar žal ne v prvotnem slogu. Kino Kočevje je bil nekdaj skedenj in konjušnica. Kočevje se šele v zadnjem času prebuja in ponuja številne možnosti za rekreacijo, oglede kulturnozgodovinskih zanimivosti in lepote neokrnjene narave.

Kranjska Gora ima kljub turističnemu razvoju ohranjen stari razpored vaškega naselja. Večino starih hiš, kmečkih poslopij koroškega tipa, so tudi posodobili. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo cerkev Device Marije Vnebovzete, Liznjekovo hišo, rojstno hišo Josipa Vandota in drugo. Na prostoru današnje cerkve je nekdaj stala druga cerkev, ki se je imenovala Marija na belem produ. Od nje se je ohranil le zvonik v romanskem slogu, ki je zidan iz peščenih kvadrov. Cerkev Device Marije Vnebovzete je bila sezidana leta 1510 v poznogotskem slogu. Izvajalec del je bil Jernej Firtaler iz Beljaka. Koroški vpliv se vidi v ladijskem oboku, ki je okrašen z dekorativnim prepletom reber in sloni na notranjih opornikih. Dve gotski plastiki izvirata iz druge polovice 15. stoletja. Liznjekova domačija je stara preko 300 let. Bila je bogata gruntarska domačija, nekaj časa tudi gostilna. Lesena hiša je bila narejena v drugi polovici 17. stoletja, zidana kamra zraven nje pa v 18. stoletju. V hiši je danes etnografska muzejska zbirka in stalna razstava o življenju mladinskega pisatelja in uradnika Josipa Vandota, avtorja priljubljenih zgodb o Kekcu. Na njegovi rojstni hiši, Podbreg 27, se nahaja spominska plošča.

Kropa je manjša vas, ki je nastala in se razvijala zgolj zaradi železa, ognja in vode. Ob hudourniškem potoku, v ozki grapi pod planoto Jelovica je v poznem srednjem veku na ozemlju plemiške rodbine Ortenburg zraslo železarsko naselje. Najstarejši arheološki ostanki na tem ozemlju sicer datirajo v antično dobo, vendar do sedaj še ne dokazujejo stalne naselitve. V 13. in 14. stoletju so Ortenburžani načrtno spodbujali rudarstvo, gradnjo talilnic železa in kolonizacijo. Vrhunec razvoja je Kropa doživela v 18 in drugi polovici 19 stoletja. Kroparski žeblji so bili znani in cenjeni na celotnem prostoru Sredozemlja. V tem obdobju se je dokončno oblikovala arhitekturna podoba starega trškega jedra kakršnega poznamo danes. Razcvetu je po letu 1860 sledila dolgoletna kriza, povzročena s propadanjem klasičnega fužinarstva. V nasprotju z gospodarskim zatonom pa je bilo to obdobje kulturnega razcveta in narodno političnega preporoda. Trško jedro Krope je od leta 1953, kot prvi kraj v Sloveniji, zakonsko zaščiteno kot kulturno zgodovinski spomenik nacionalnega pomena. Ogledamo si lahko naslednje: Slovensko peč, vodna korita – rake, prostor nekdanje Zgornje fužine, vigenjc - Vice, Potočnikovo hišo, župnijsko cerkev svetega Lenarta, Mazzolovo hišo, Bertonceljevo hišo, Fovšaritnico, Plac, Florijanovo znamenje, Lodnovo hišo z znamenjem, Nemško ali Gosposko gaso, podružnično cerkev kroparske Matere Božje, vodni zbiralnik – Bajer, Kovaški muzej in mnogo drugega. Slovenska peč predstavlja arheološki fenomen na področju železarske tehniške dediščine. Peč ima obliko navzdol obrnjene piramide, ki je v višino merila okoli tri metre.

Krško je osrednje mesto Posavske regije. Mesto se je razvilo na obeh bregovih reke Save. Staro mestno jedro se nahaja na desnem bregu reke in je obnovljeno. Novi del mesta je namenjen predvsem poslovni in gospodarski dejavnosti. V starem mestnem jedru lahko vidite nekdanjo ljudsko in meščansko šolo, cerkev svetega Janeza Evangelista, Valvasorjev spomenik in hišo, cerkev svetega Duha, mestni park, kapucinski samostan s cerkvijo, spomenik izgnancem, dvorano v parku, doprsni kip Jurija Dalmatina, Hočevarjev mavzolej, gasilski stolp v bližini mestnega parka, Valvasorjevo knjižnico in drugo. Tukaj se nahaja Upravna enota Krško in Okrajno in okrožno sodišče. Cerkev svetega Janeza Evangelista je bila zgrajena leta 1582. Konec 19. stoletja so jo prenovili in v prvotni obliki sta se ohranila le del pod pevskim korom in zvonik. Povsem obnovljena je bila s pomočjo finančnih sredstev Josipine Hočevar leta 1894. Predelali so jo v psevdoromansko obliko. V obnovljeni cerkvi svetega Duha deluje Galerija Krško. Kapucinski samostan ima dragoceno knjižnico. V baročni knjižnici je 1344 knjig, ki so večinoma dobro ohranjene. Najstarejša knjiga je Calepinov latinski slovar iz leta 1502. Mavzolej Josipine in Martina Hočevar je kapela, ki je zgrajena iz belega marmorja in osmerokotne oblike. Zakonca sta bila znamenita krška mecena.

Laško je gospodarsko, upravno, kulturno, gospodarsko in geografsko središče Občine Laško. Kraj se kot trg prvič omenja leta 1227, mestne pravice pa je dobilo leta 1927. Od takrat se je razvijalo kot trgovski, industrijski, obrtni in turistični kraj. Staro mestno jedro se nahaja pod hribom Hum, od koder je čudovit razgled na mesto in okolico. V starem delu si lahko ogledamo mnoge znamenitosti, kot so cerkev sv. Martina, Marijin steber, rojstna hiša Ignacija Orožna – Herlahova hiša, Muzej Laško – Kislingerjeva hiša, Laški dvorec – Weichselbergerjev dvorec, Mestni magistrat – Pivnica Rotovž, Hotel Savinja – Trški Špital, Občinska stavba – graščina lilijskih, črni most, Vila Monet in ostalo. Glavni trgi v starem mestnem jedru so Orožnov trg, Valvasorjev trg in Aškerčev trg. Orožnov trg je nekdanji trgovski stari trg, kjer so obrtniki ustvarjali številne ročne izdelke. Župnijska cerkev svetega Martina in prezbiterij sta najstarejša zgodovinska in kulturna spomenika iz začetka drugega tisočletja. Muzej Laško se nahaja v prenovljeni stavbi, ki je bila nekdaj trška shramba za žito in vinska klet. V muzeju se lahko seznanimo z zgodovino Laškega, geologijo okolice Laškega, očetom prve slovenske knjige - Primožem Trubarjem in mnogim drugim.

Mesto Lenart v Slovenskih Goricah leži v severovzhodnem delu Slovenije in predstavlja središče osrednjih Slovenskih goric. Slovenske gorice so največje gričevje v Sloveniji, ki se delijo na Ljutomersko-Ormoške Slovenske gorice in Zahodne Slovenske gorice. Lenart v Slovenskih Goricah se nahaja ob cesti Murska Sobota – Maribor. Razteza se na višji terasi med potokoma Velka in Globovnica, ki se nato izlivata v Pesnico. V tem delu se nahaja staro mestno jedro z osrednjim trgom. Kraj se v pisnih virih prvič omenja leta 1196 kot posest grofov Spanheimov, potem je bil v lasti samostana Št. Pavel in nazadnje last grofov s Hrastovca, plemičev Herbersteinov. Ti so pospeševali razvoj obrti in trgovine. Lenart je postal trg okoli leta 1332, tržne pravice pa je dobil v 14. stoletju. Od 14. stoletja naprej so razvoj trga precej zavrli turški vpadi, mnogi požari in kužne bolezni. Zgodovina kraja je bila vseskozi tesno povezana z gradom Hrastovec in njegovimi lastniki. Zaradi požarov so najstarejše meščanske zgradbe iz 19. stoletja. Lenart v Slovenskih goricah je v letu 1918 dobil prvo avtobusno povezavo z Mariborom, v letu 1927 pa elektrarno, ki je bila delovala na parni pogon. Lenart se je po letu 1970 precej hitro industrializiral, ker so naredili več manjših tekstilnih, kovinskih, lesnih, kemičnih in strojnih elektrarn. Osrednji industrijski predel je na severozahodnem delu kraja, ob glavni cesti v smeri proti Gornji Radgoni. Lenart v Slovenskih goricah je status mesta dobil leta 1989. V mestu so naslednje znamenitosti: župnijska cerkev sv. Lenarta, župnišče, trški špital (hiralnica), zgodnjebaročni rotovž, spomenik NOB in ostalo. Cerkev sv. Lenarta izjemen primer srednjegoriške pozne gotike. Trški špital je pritlična stavba iz 17. stoletja, ki jo je ustanovil trški sodnik Maks Bernhardt. Stari rotovž je visokopritlična stavba v baročnem slogu iz leta 1675.

Lendava je mesto, ki leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Je najvzhodnejše mesto v Sloveniji z okoli 4000 prebivalci. Najstarejši pisni vir o Lendavi predstavlja darilna listina iz leta 1192. Lendavski grad nad mestom je že več stoletij eno od najpomembnejših arhitekturnih spomenikov kraja. Danes se v dvorcu nahajata muzej in galerija. Starejši del mesta se nahaja na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim področjem, po regulacijah leta 1945 pa se je razširilo čez suhe struge in se razpotegnilo na vzhod do Čentibe in na sever do Dolge vasi. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo evangeličansko cerkev, Laubheimerjevo vilo, knjižnico in cerkev Svete Katarine. Tu se nahaja tudi Upravna enota Lendava, mestna hiša in okrajno sodišče. Cerkev Svete Katarine, ki stoji pod grajskim hribom, je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1751. Enoladijsko svetišče bogatita baročni oltar in prižnica. Za glavnim oltarjem je slika sv. Katarine Sienske iz leta 1800, ki je delo italijanskega slikarja Barazuttija. Zvonik stoji pred glavnim vhodom. V cerkvi imajo zlat kelih, ki ga je podaril graščak Baffy leta 1608. Evangeličanska verska skupnost ima svojo cerkev od leta 1934.

Lesce imajo staro mestno jedro, ki je strnjeno okoli triladijske župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja. Ta se nahaja na mestu prvotne lesene cerkve in jo omenjajo že leta 1140. Vse do 19. stoletja je bila cerkev znano in dobro obiskano romarsko središče. Na fasadi se nahaja slika Marije z Jezusom iz okoli leta 1400, ki velja za najstarejšo podpisano fresko na Slovenskem. Je delo prvih, po imenih znanih mojstrov furlanske slikarske smeri, Štefana in Nikolaja iz Gorice. Zunanjost cerkve krasi grb Janeza Krstnika Prešerna in nova freska Sv. Krištofa, saj je bila prejšnja z istim motivom uničena. Posebnost cerkve Marijinega vnebovzetja je zvonik, ki stoji ločeno od cerkve in je bil narejen v času med leti 1523 in 1524. V bližini cerkve sta Legatova hiša in Španova hiša. Legatova hiša izhaja iz zgodnjega 17. stoletja in je primer podeželskega dvorca. Bogata kmečka Španova hiša je značilno domovanje premožnih kmetov v 18. in 19. stoletju. Graditelji so se pri obeh zgradbah zgledovali po modi, ki jo je takrat narekovala meščanska arhitektura. Blizu starega mestnega jedra je osnovna šola, pred katero lahko vidimo kip pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, ki je delo akademskega slikarja Bojana Kunaverja.

Litija je mesto, ki se je razvilo iz nekdaj pomembne brodarske postojanke na reki Savi. Po njej je nekoč potekala pestra trgovska pot med Ljubljano, Trstom in Hrvaško. Litija se prvič omenja leta 1145, trške pravice pa je dobila v 14. stoletju. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952. Pravokoten vzdolžen Valvazorjev trg se nahaja v starem mestnem jedru. Na njegovem zahodnem delu je dvorec Turn ali Farbarjev grad iz 16. stoletja. Dvorec je močno prezidan, na njegovem pročelju se je ohranila sončna ura. Na vzhodni strani trga je župnijska cerkev sv. Miklavža. V bližini trga si lahko ogledamo tudi naslednje znamenitosti: spomenik padlim v 2. svetovni vojni, ki je delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika, doprsni kip Franca Poglajna, Jožeta Borštnarja in drugo. Prvi most čez reko Savo so zgradili leta 1852. Mesto je industrijsko, trgovsko, kulturno in upravno središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razgibana pokrajina v občini Litija ponuja mnoge možnosti za rekreacijo in izletništvo. Najbolj znane pohodniške prireditve so Oglarska pot na Dolah pri Litiji, Levstikova pot od Litije do Čateža in pohod Od cerkvice do cerkvice na Polšniku, ki povezuje okoliške hribe in cerkve.

Ljutomer je prestolnica Prlekije, ki je pokrajina z bogato naravno in kulturno dediščino. Kot naselje se prvič omenja leta 1249, leta 1265 preraste v trg in leta 1927 dobi mestne pravice. Stari del mesta se nahaja na območju pod vzpetino Kamenščak. Mestno jedro sestavljajo trije trgi in vsak ima svoje sakralno znamenje. Trgi v Ljutomeru so Glavni trg, Miklošičev trg in Trg Jakoba Babiča. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Na Glavnem trgu se nahaja kip Brezmadežne Marije na visokem stebru iz leta 1729, hiša dr. Karola Grossmanna, klopotec, Knjižnica Ljutomer, TIC Ljutomer, Mestna hiša in drugo. Na Miklošičevem trgu je posebej znamenita stavba, ki stoji nasproti župnišča. V njej se je leta 1958 odprla prva samopostrežna trgovina v Sloveniji. Na Trgu Jakoba Babiča se nahaja cerkev sv. Janeza Krstnika z obzidjem, kapelica sv. Florijana iz leta 1736 in drugo. Župnijska cerkev iz poznega 17. stoletja je v prezbiteriju in zvoniku gotska, v triladijski zasnovi pa baročna. Ljutomer je znan po prireditvah kot so Prleški sejem, Martinovanje ter Grossmannov festival filma in vina. Turistični utrip Ljutomeru in okolici dajejo tudi vinska cesta, hipodrom in bližnje Terme Banovci.

Logatec je osrednje in največje naselje, ki se razprostira sredi ravnega in rahlo valovitega Logaškega polja. Nahaja se v osrednji Sloveniji, v samem osrčju Notranjske, na stiku dinarskega in alpskega sveta. Naselje je leta 2006 z državnim odlokom postalo mesto. Mesto je nastalo po koncu 2. svetovne vojne s spajanjem nekdanjega Gorenjega in Dolenjega Logatca in več okoliških vasi. Trško naselje Dolenji Logatec leži ob nekdanji tovorni poti, ki je povezovala Primorsko in osrednjo Slovenijo. Prvotno kmečka, obcestna vas se je zaradi svoje dejavnosti razvila v obcestno naselje. Stavbe so dobro ohranjene. Dominantni sta cerkvi, posebej je izrazit osrednji del ob župnijski cerkvi sv. Nikolaja, ki se prvič omenja leta 1526. Na mestu starejše cerkve je bila v letih 1795-1803 zgrajena sedanja stavba. Sakralni objekt ima bogato notranjo opremo. V njej visi slika svetega Nikolaja iz druge polovice 19. stoletja. Križev pot je novejše delo T. Perka. Podružnična cerkev sv. Jožefa se nahaja na manjši vzpetini nad naseljem Čevica, ki tvori severno območje Dolenjega Logatca. Nastanek cerkve sodi v začetek 17. stoletja. Največjo dragocenost cerkve predstavlja marmornat oltar, ki je bil narejen okoli leta 1700. Tollazijeva štirna se nahaja južno od cerkve sv. Jožefa. Leta 2008 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Sezidana je bila leta 1883 po naročilu vaškega trgovca Tomaža Tolazzija. Vodnjak se napaja z izvirno vodo, saj so v mestu napeljali vodovod šele 14 let po njegovi postavitvi. S svojim likovnim in arhitekturnim oblikovanjem predstavlja izjemen primer med gradnjami vodnjakov na širšem logaškem območju.

Lokev je manjše naselje na Krasu, ki spada v Občino Sežana. Nahaja se tik ob meji z Italijo. Lokev je sedež župnije Loke, ki je bila ustanovljena leta 1947. Ta je ob ustanovitvi obsegala še Prelože, nato ji je bila pa priključena še Lipica. Kraj je dobil ime po veliki lokvi (kalu), kjer so vaščani napajali živino. Kal ali lokev je plitva kotanja na kraških tleh, kjer se zbira deževnica. Ker je dno prekrito z nepropustno plastjo ilovice ali gline, voda ne pronica v notranjost zemlje. Lokev je bila poseljena že v času prazgodovine – najdišči Stari Tabor in Klemenka, pa tudi v obdobju Rimljanov. Oglejski patriarhi so Lokev leta 1118 podelili viteškemu redu templjarjev. V kasnejšem času je vasica večkrat menjavala gospodarje. V pisnih virih se Lokev prvič omenja leta 1234. Lokev ima lepo urejeno staro vaško jedro, okoli stolpa so obzidane domačije, ki so imele tudi obrambni značaj. Kraj je razdeljen na dva dela, ki sta med seboj precej nepovezana. Starejši del Lokve se nahaja okoli cerkve svetega Mihaela in obrambnega stolpa, v novejšem delu vasi pa je znana pršutarna, ki velja za najstarejšo pršutarno na slovenskem Krasu. Najpomembnejše znamenitosti v Lokvi so obrambni stolp, župnijska cerkev sv. Mihaela, gotska kapelica Marije Pomočnice, kaštelir Klemenka, ki je na vrhu hriba nad Lokvijo, značilne strnjene domačije in drugo. Obrambni stolp na Taboru so leta 1485 naredili Benečani, da so se zaščitili pred napadi Turkov, kasneje je bil vaška žitnica, sedaj pa je v njem urejen muzej z zbirko orožja in uniformami. Cerkev sv. Mihaela so naredili vitezi templarji in v njej so največja znamenitost freske Toneta Kralja. Ob cerkvi stoji gotska kapelica Marije Pomočnice, ki je iz leta 1426. Kokoš nad Lokvijo je eden od slikovitih vrhov gričevja, ki sežanski Kras loči od tržaškega zaliva. Tik nad Lokvijo je na vrhu hriba Klemenka kaštelir, kar je narečno ime za kraško prazgodovinsko gradišče. Ogledamo si lahko lepo ohranjeni, okoli 450 metrov dolgi, kamniti nasip. Lokavsko polje je valovit, navidezno malo kraški, z redkimi vrtačami in doli posejan travnik, ki se nahaja južno in zahodno od naselja. Blizu Lokve se nahaja jama Vilenica, v kateri so se domačini skrivali pred Turki. Je najstarejša turistična jama na svetu. V okolici Lokve so lepo urejene pešpoti ter kolesarske in jahalne steze.

Maribor je središče Štajerske in drugo največje slovensko mesto. Ima pestro zgodovinsko preteklost. Kot mesto se prvič omenja leta 1254. Že leto kasneje so začeli meščani graditi dva kilometra dolgo mestno obzidje, ki je omejilo staro mestno jedro. Obzidje so dodatno utrdili še z obrambnimi stolpi, ki so Sodni stolp, Tscheligijev stolp, Židovski stolp in Vodni stolp. Staro mestno jedro skriva veliko znamenitosti kot so Lent, Stara trta, Koblarjev zaliv, Mariborski otok, Koroški most, Jožefova cerkev in vodnjak, Stari most, Grajski trg z gradom in muzejem, Glavni trg s Kužnim znamenjem in Rotovžem, Slomškova Stolnica z razglednim stolpom, židovska sinagoga in mnoge druge. Lent je najstarejši del mesta ob reki Dravi. Na pročelju Hiše stare trte, hrama vinske tradicije in kulture, se nahaja najstarejša trta na svetu. Do Mariborskega otoka se lahko odpravite po urejeni sprehajalni poti ob Dravi. Poleti na otoku obratuje letno kopališče. Jožefova cerkev je bila nekoč romarska cerkev z največjimi romarskimi shodi ob cerkvenem prazniku sv. Jožefa, ko so kramarji prodajali lesene kuhalnice in drugo suho robo. Nastanek mesta je tesno povezan s prehodom reke Drave. Današnji Stari most, zgrajen med leti 1906 in 1912, je bil eden najlepših mostov v Avstro-Ogrski. Mariborski mestni grad se nahaja v osrčju mesta in ga obdajajo živahni Grajski trg, Trg svobode in Trg generala Maistra, v njem pa lahko obiščete Pokrajinski muzej Maribor. Grad je najlepša in največja stavba v mestu. Osrednji prostor je slavnostna ali viteška dvorana. Glavni trg je največji mariborski trg. V središču trga stoji spomenik Kužno znamenje, steber s podobo Marije vnebovzete. Postavljen je bil v 17. stoletju v zahvalo za konec kuge. Rotovž izvira iz leta 1515. Danes je v njem gostinski lokal Toti rotovž, manjši razstavni prostor in sedež Lutkovnega gledališča. Stolna cerkev stoji na sredini Slomškovega trga. Zgrajena je bila v prvi polovici 12. stoletja kot triladijska bazilika v slogu romantike. Leta 1859 je blaženi Anton Martin Slomšek premestil sedež škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. V minulih sto letih je doživela dve obnovitveni obdobji. Danes kaže gotsko obliko z dolgim korom iz 14. stoletja in osrednjo cerkveno ladjo iz 15. stoletja. Na vrh 57 metrov visokega razglednega stolpa se je možno povzpeti samo po vnaprejšnjem dogovoru. Židovska sinagoga je ena najstarejših ohranjenih sinagog v Evropi. Najdete jo na Židovskem trgu v nekdanji židovski četrti, ki se nahaja v bližini Glavnega trga. Prvič je bila omenjena leta 1427, vendar je zagotovo nastala že prej. Ob sinagogi so nekoč stali še rabinova hiša, talmudska šola in pokopališče, ob reki Dravi pa obredno pokopališče. Danes je kulturno prireditveni center, ki deluje v sklopu Pokrajinskega muzeja Maribor.

Mengeš je manjše mesto, ki leži pod gričem Gobavica. Pod hribom se vije potok Pšata, na jugovzhodnem območju se razprostira slikovito Mengeško polje. Nepozabno ozadje na severozahodu predstavljajo Kamniške Alpe, Karavanke in Julijci. Ob robu mesta stoji moderna rekreacijska dvorana s teniškimi igrišči. Mengeš se v pisnih virih prvič omenja leta 1154. Kraj je nastal blizu stare rimske ceste Emona – Celeita, skoraj zagotovo pa je bilo poseljeno že v prazgodovini, kar je razvidno iz mnogih izkopanin. Naselje je postalo trg leta 1867. Največje znamenitosti v Mengšu so župnijska cerkev sv. Mihaela, mežnarija, Marijino znamenje, spomenik baročnemu slikarju Francu Jelovšku, Jelovškova rojstna hiša, spomenik Janezu Trdini, rojstna hiša Janeza Trdine, Staretov grad iz 17. stoletja, Oranžerija, park pred Oranžarijo, grad Mengeš, Zgornji grad iz 16. stoletja in drugo. Trdinov trg se razprostira v mestnem središču. Na tem območju se nahaja cerkev sv. Mihaela in zvonik, kip Franca Jelovška, Marijino znamenje, pokopališče, župnišče, rojstna hiša Janeza Trdine, spomenik Janezu Trdini in drugo. Cerkev predstavlja najstarejši in najbolj dragoceni umetnostni spomenik v Mengšu. Največja dragocenost je gotski prezbiterij iz 15. stoletja, ki ima znamenite freske Janeza Ljubljanskega. Franc Jelovšek (1700-1764) je bil baročni slikar, ki je izdeloval oltarne slike, portrete, freske in drugo. Janez Trdina (1830-1905) je bil pisatelj in zgodovinar, njegovo najbolj poznano delo je Bajke in povesti o Gorjancih iz leta 1906. Staretov grad se nahaja ob vznožju griča Gobavica. V nekdanji grajski oranžeriji so sedaj prostori priljubljenega lokala – Oranžerija in galerija. Od starega gradu Mengeš so se do danes ohranile le še razvaline kapelice sv. Lovrenca. Zgornji ali Ravbarjev grad je postavil Jurij Haller, danes so v njem prostori založbe Izolit.

Metlika je slikovito staro mesto v Beli Krajini. Mestne pravice je dobila leta 1335. Kraj je imel skozi zgodovino pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega je bil tudi zgrajen na pomolu nad otokom Obrh, ki obliva večji del starega mestnega jedra. Staro mestno jedro ima tri trge: Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Pomembne znamenitosti so: Metliški grad, park pred gradom, Prva dolenjska hranilnica in posojilnica, prva čitalnica na Dolenjskem, mestna hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, ki ima vzidan relief Svete trojice, farna cerkev svetega Nikolaja, proštija, komenda, Ganglova hiša in druge. Metliški grad je v 15. in 16. stoletju igral ključno vlogo pri obrambi pred turškimi vpadi. Prvič je omenjen leta 1456, verjetno pa je precej starejši. V svoji pestri zgodovini je zamenjal veliko lastnikov, od leta 1951 pa je v njem Belokranjski muzej. Poleg muzeja z urejenimi stalnimi zbirkami in Ganglovim razstaviščem je v neposredni bližini gradu tudi zbirka Slovenskega gasilskega muzeja. Grad je v poletnih mesecih prizorišče številnih kulturnih dogajanj, sredi meseca maja pa organizirajo tridnevno prireditev, ki se imenuje Vinska vigred. Pred Metliškim gradom je park, v katerem so postavljeni bronasti doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev. V parku je postavljen tudi napisni kamen v spomin ustanovitve prve požarne obrambe na Slovenskem leta 1869. Tu stojijo še doprsni kip maršala Tita in treh belokranjskih narodnih herojev, spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja in spomenik Belokranjskega partizana. S spodnjega trga je bil prenešen kamniti mestni vodnjak z dvojnim koritom. 400 let stara trta, modra kavčina, iz mariborskega Lenta, je posajena ob grajskem zidu. V Metliki je bila leta 1874 ustanovljena Prva dolenjska hranilnica in posojilnica. Napis krasi pročelje Dolenjske banke. Na Mestnem trgu je bila leta 1865 ustanovljena prva čitalnica na Dolenjskem. Mestna hiša je bila zgrajena leta 1869. Med drugo svetovno vojno je bil v njej sedež mestnega narodnoosvobodilnega odbora in odseka za notranje zadeve okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za Metliko in okolico. Na strešni fasadi zidanih stolpičev se vidi odlitek metliškega grba – grad s krokarjema. Cerkev svetega Nikolaja izvira iz leta 1334. Leta 1705 je drugič zgorela in takrat so na razvalinah zgradili novo cerkev, ki je v baročnem stilu. Od leta 1735 je v Metliki tudi sedež proštije. Proštija je dom metliških župnikov, danes pa tudi sedež fare. Spominski plošči na stavbi sta posvečeni Frideriku Baragi, ki je bil prvi škof med ameriškimi Indijanci in Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo. V komendi je dom za ostarele in onemogle. Zgradba izhaja iz leta 1310. Graditi jo je začel nemški viteški red. Ganglova hiša na Mestnem trgu je rojstna hiša kiparja Alojzija Gangla in njegovega nečaka Engelberta Gangla, književnika, šolnika in sokolskega organizatorja.

Miklavž na Dravskem polju se nahaja ob reki Dravi na mestnem predelu Maribora. Občina Miklavž na Dravskem polju je bila ustanovljena leta 1998. Poleg Miklavža v občino spadajo še naselja Dobrovce, Skoke in Dravski dvor. Dravsko polje obdaja Pohorje, Dravska dolina, Slovenske gorice in Ptujsko polje. Miklavž na Dravskem polju se deli na dva dela – središče starega dela je strnjeno okoli župne cerkve sv. Miklavža, novejši del pa je ob obeh straneh Ptujske ceste do dovodnega kanala hidroelektrarne Zlatoličje. Miklavž na Dravskem polju je bil v pisnih virih prvič omejen leta 1202. Na tem predelu naj bi živelo nekaj dokaj premožnih kmetov. V starem vaškem jedru Miklavža se nahajajo naslednje znamenitosti: cerkev sv. Miklavža, gostilna Lipa, ki je bila prva gostilna v naselju in je bila narejena leta 1869, miklavški dvorec, ki se omenja v 15. stoletju ter ostalo. Plemiška rodbina Herberstein je v 17. stoletju dogradila dvorec, ki so ga uporabljali večinoma samo v času lovskih pohodov, prebivali pa so v Mariboru. Danes so v dvorcu stanovanja. Cerkev v romanskem slogu so pričeli graditi v 16. stoletju in jo dokončali leta 1662, omenjajo pa jo že leta 1382. Na južni steni zvonika je freska sv. Krištofa, ki je po velikosti ena največjih fresk in je nastala v začetku 16. stoletja. Na zunanji strani cerkve sv. Miklavža je vzidan tudi marmorni nagrobnik, ki ima genija med dvema levoma.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Naselje Most na Soči se nahaja v občini Tolmin. Leži na sotočju reke Idrijce in Soče. Do leta 1952 se je kraj imenoval Sveta Lucija. Kraj Most na Soči je najbolj znan po čudovitem umetnem jezeru za HE Doblar, ki kar vabi, da se odpravimo na sprehod in uživamo v lepi okolici. Po jezeru vozi tudi turistična ladja Lucija. V starem mestnem jedru lahko prenočite v hotelu Lucija. Gostilna Vuga pa vam nudi obilo slastnih dobrot. Kraj je bil poseljen že v bronasti dobi, največji razcvet je doživel v železni dobi. V rimskem imperiju je Most na Soči imel pomembno politično in kulturno vlogo. V starem mestnem jedru si lahko ogledate Arheološki muzej Most na Soči, župnijsko cerkev svete Lucije, ostaline železnodobne hiše, Rimsko hišo, Rimsko grobišče, cerkev svetega Mavra in drugo. Na hišah imajo postavljene spominske table, lahko pa vidite tudi doprsni kip narodnega heroja Dušana Muniha – Darkota. Arheološki muzej se nahaja znotraj osnovne šole. Predstavlja del staroželezodobnega, halštatskega naselja. V muzeju si lahko ogledate temelje starejše železnodobne hiše iz 5. stoletja pred Kristusom.

Mozirje je mestno naselje ob reki Savinji, ki je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini in upravno središče njenega spodnjega območja. Kotlina je obdana z alpskih predgorjem – Golte na severu ter visokimi kraškimi planotami Menina in Dobrovlje na jugu. Na zahodu se nahaja alpski svet vzhodnega dela Kamniško – Savinjskih Alp. Mozirje je bilo v pisnih virih pod imenom Mosir prvič omenjeno leta 1146. Zaradi izjemne lege pod gradom, ki je zapiral dostop v Zgornjo Savinjsko dolino, je kraj dobil trške pravice že pred letom 1318 in nato ponovno leta 1580, ko je požar uničil trg in njegove listine. Gospodarsko razvito naselje je imelo ob reki Savinji veliko splavarsko pristanišče. V 19. stoletju so se razvile žage. Žagan les so s splavi pošiljali na tržišče po Savi, Donavi in Savinji. Splavarstvo je zamrlo v času po drugi svetovni vojni. Dolgotrajne sečnje so vplivale na sestavo gozda, saj danes prevladujejo monokulture iglavcev. V Mozirju se je zaradi pogostih požarov ohranilo le malo starih zgradb. V središču kraja je razširjen cestni trg, kjer so nekdaj prirejali sejme. Posebnost trga v Mozirju so klesane klopi in portali iz zelenkastega vulkanskega tufa. V severnem nizu trških zgradb sta najbolj pomembni zgodnjerenesančni hiši – Na trgu št. 17 in 15, ki imata dobro ohranjeni notranjosti. Župnijska cerkev svetega Jurija je bila taborsko obzidana. Na župnišču je spominska plošča znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu. Spomenik žrtvam druge svetovne vojne je naredil domačin C. Cesar. Mozirje se je zaradi slikovite gorske pokrajine, čiste reke Savinje in rekreacijsko-turističnega centra Golte razvilo v privlačen turistični kraj s prenočišči. Ob reki Savinji je naravno rečno kopališče, v okolici se veliko kmetij ukvarja s kmečkim turizmom. Najpomembnejša turistična pridobitev je bila hortikulturni park Mozirski gaj na desnem bregu Savinje, ki so ga v letu 1978 uredili krajani s sodelovanjem vrtnarjev. Mozirje je idealno izhodišče za izlete po Zgornji Savinjski dolini, v okoliško hribovje in v Gornji Grad, kjer se nahaja znamenita cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Novo mesto je prestolnica Dolenjske. Mesto leži v rečnem zavoju reke Krke. Staro mestno jedro stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Med njimi je troje pomolov. Na srednjem pomolu, ki je najbolj izrazit, stoji mesto, druga dva sta zaraščena z gozdom. Na zahodu je Portovald, na vzhodu znameniti skalnati Novomeški breg. Tu se nahaja tudi Župančičevo sprehajališče. Kandijski most pa Ragov log, ki je od leta 1955 povezan z levim bregom Krke po leseni brvi. Polotok se najbolj visoko dviga s Kapiteljskim hribom, ki se proti jugozahodu strmo spušča k reki Krki. Tukaj se je razvil znani skalnati Novomeški breg. Kandijski most ali Stari most povezuje staro mestno jedro s Kandijo. Most prečka reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga. Zgrajen je iz železa. Na reki Krki lahko vidimo lehnjakove pragove. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Glavni trg ali Veliki trg. Na osrednjem delu trga stoji Mestna hiša – Rotovž. Značilnost trga so arkade v pritličjih hiš, v atrijskih dvoriščih in tudi v prvih nadstropjih hiš. Pomembne stavbe so še Kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, ki spada med najlepše arhitekturne spomenike pri nas, Župnijski urad, Jakčev dom, Frančiščanski samostan, Frančiščanska cerkev sv. Lenarta, Dolenjski muzej z zbirko novejše zgodovine in arheološko zbirko. Samostan hrani najstarejšo knjižnico v Novem mestu in tri renesančne nagrobnike. Frančiškani so imeli zelo pomembno vlogo pri izobraževanju mladih. V mestu so se naselili leta 1472, o čemer priča napis nad vhodnimi samostanskimi vrati. Galerija Jakčev dom deluje v sklopu Dolenjskega muzeja. Božidar Jakac je bil znan slikar in grafik, ki je velik del slikarskega opusa posvetil rojstnemu mestu in Dolenjski. Ob Strmi poti lahko vidimo kip oziroma znamenje. V starem mestnem jedru so prisotni še ostanki nekdanjega mestnega obzidja – Šance, ki je mesto varovalo pred Turškimi napadi.

Ormož je mesto, ki spada med najlepša mesta na Slovenskem. Leži pod obronki Slovenskih goric, na naravni terasi nad reko Dravo. Ormož je bil v bronasti dobi po velikosti, pomenu in urbanistični zasnovi največja naselbina v vzhodnoalpskem prostoru. Prvič se omenja leta 1273 kot Holermous. Mestne pravice je zaradi strateškega pomena dobil že leta 1331. V starem mestnem jedru se nahaja cerkev sv. Jakoba, Marijin steber, Župnijski urad Ormož, Dom kulture, spomenik NOB, Hotel Ormož in drugo. Župnijska cerkev sv. Jakoba stoji na vzhodnem robu Mestnega trga. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1271. V 15. stoletju so ji dozidali dolgi kor, nato še kapelo, ki pa so jo v 16. stoletju spremenili v stransko ladjo. Po požaru leta 1647 so ladjo obokali ter povišali zvonik. Najstarejše freske v cerkvi so iz okoli leta 1400, v severni ladji pa so renesančne poslikave iz stare in nove zaveze, ki so nastale po letu 1632. Zanimiva sta še kip Marije z detetom in relief donatorja, ki kleči pod Kristusom. Nasproti vhoda v cerkev sv. Jakoba stoji baročni Marijin steber, ki je s konca 18. stoletja.

Podkoren je strnjena vasica, ki se nahaja na pobočju vršaja pod Karavankami v Zgornjesavski dolini. Naselje je še starejše od Kranjske Gore. Prebivalci se imenujejo Korenci. Podkoren se deli na Zgornji Koren, Spodnji Koren in Na gorici. Skozi Podkoren je nekdaj vodila tlakovana srednjeveška cesta, ki je bila povezava med deželo Koroško in Kranjsko že v 15. stoletju. V času Avstro-Ogrske je čez Korensko sedlo vozila poštna kočija in prinašala prebivalcem novosti iz drugih krajev. Pred zgraditvijo karavanškega predora leta 1991 je cesta čez Korensko sedlo predstavljala glavno prometno povezavo s severno in srednjo Evropo. Prebivalci se preživljajo večinoma s kmetijstvom in turizmom. V osrednjem delu so lepo ohranjene kmečke hiše z značilno alpsko arhitekturo iz 17. stoletja. Na trgu z lipo je Hotel Vitranc, ki privabi mnoge goste, željne uživanja v mirni idilični vasi. Vaška lipa je simbol Gasilskega društva Podkoren. Ob robu naselje se nahaja barokizirana cerkev svetega Andreja, ki ima gotsko zasnovo. Na pobočjih Vitranca vsako leto poteka svetovni pokal v alpskem smučanju.

Polhov Gradec ima zanimivo staro vaško jedro. Lahko si ogledamo kulturne znamenitosti kot so Oštetarjeva hiša, Kaplanija, ulica Usrana gasa, hiša pri Peku, Severjeva hišo, Gostilna pri Pratkarju, Kulturni dom Jakoba Trobca, spomenik NOB, cerkev Marijinega rojstva in ostalo. Staro jedro je večinoma strnjeno okoli cerkve Marijinega rojstva, ki je bila zgrajena v letih od 1728 do 1736 v baročnem slogu. Današnji videz je dobila v 19. stoletju, ko so jo povišali skupaj z zvonikom. V notranjosti izstopa predvsem zlati baročni oltar, ki je delo domače rezbarske družine Facija iz štiridesetih let 18. stoletja. Njihova delavnica je bila slavna zaradi odlične kvalitete dela. Vaške hiše so bile večinoma zgrajene v 19. stoletju. Izstopajo predvsem z rastlinskimi in geometrijskimi motivi okrašeni portali. Oštetarjeva hiša je bila narejena v 16. stoletju. Ohranila so se poznogotska in baročna okna. V notranjosti so še vedno izvirni leseni strop, kamnito notranje stopnišče in kamnoseško oblikovani notranji portali. Kaplanija izvira iz leta 1803 in je podolgovata nadstropna stavba. V ulici, ki se po domače imenuje Usrana gasa, so hiše dobile imena, ki razkrivajo poklice obrtnikov kot so hiša pri Peku, pri Kapčarju in druge. Hiša pri Peku izvira iz leta 1838 in ima ornamentiran kamnit portal. Zgornje nadstropje ima značilne številne okenske odprtine. Severjeva hiša nam prikazuje vaško življenje v 19. stoletju in lahko vidimo še ohranjeno črno kuhinjo. Pristava je območje na levem bregu reke Božne. V tem delu je najbolj pomembna hiša Gostilna pri Pratkarju, ki ima lesen gank s stebričasto ograjo.

Postojna je po vsem svetu znana zaradi znamenite Postojnske jame. Mesto je upravno središče občine Postojna. Leži na položnem pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, pod južnim robom Postojnskih vrat. Tukaj vodijo stara cesta, železnica in avtocesta iz smeri Ljubljane. Postojna z okolico je bila naseljena že v najstarejših obdobjih zgodovine. O prvih naselitvah na tem predelu pričajo najdbe iz Postojnske jame, Predjame in Betalovega spodmola. Najstarejši najdeni predmeti izvirajo iz dobe paleolitika, pa tudi iz kasnejših obdobij. Samo naselje se je najprej razvilo ob vznožju griča Soviča, na najstarejšem predelu, ki se imenuje Majlont, kasneje pa se je z izgradnjo železnice razširilo ob robu kotline. Staro mestno jedro Majlont je bilo temeljito prenovljeno v letih od 2007 do leta 2012 s sredstvi Evropske unije. Kraj je bil v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 1226, leta 1432 je vas postala trg, z nadaljnim razvojem pa je Postojna leta 1909 pridobila mestne pravice. Postojna je danes urejeno, sodobno in prijazno mesto. Kot turistično mesto je poznana predvsem zaradi svetovno znane Postojnske jame, pa tudi bližnjih manjših jam, kot so Črna jama, Pivka jama in Otoška jama. Okoli 10 km od mesta se sredi visoke skalne stene nahaja Predjamski grad, ki pritegne z znano legendo o srednjeveškemu vitezu Erazmu Predjamskem. Postojna z okolico nudi domačim in tujim obiskovalcem veliko zanimivosti, predvsem čudovitih naravnih znamenitosti in kulturno zgodovinskih spomenikov. Slikoviti in razgibani tereni v okolici so primerni za pohodniške izlete, tek, jahanje, nabiranje gob in drugih gozdnih sadežev. Pester turistični utrip dajejo Postojni tudi mnoge prireditve, od katerih sta največji Viteške igre in Furmanski praznik.

Ptuj ima lepo in zanimivo staro mestno jedro. Nad mestom se ponosno dviguje Ptujski grad, kjer je danes sedež Pokrajinskega muzeja Ptuj. V starem mestnem jedru si lahko ogledate Minoritski trg, Slovenski trg, Mestni trg, Dravsko ulico in drugo. Na Slovenskem trgu izstopa predvsem cerkev sv. Jurija in Orfejev spomenik. V tem delu je tudi Hotel Mitra, ki je znan po tematsko opremljenih sobah v petih stilih. Na Minoritskem trgu se nahaja Minoritski samostan, ki so ga ustanovili gospodje Ptujski. Na Mestnem trgu se nahaja mestna hiša – magistrat in Florjanov spomenik. Sedanja zgradba je iz leta 1906-7 o čemer priča napis nad portalom. Dravska ulica poteka vzporedno z reko Dravo in nudi lepe razglede na reko in okolico. V tem delu se nahaja Dravski stolp, ki je bil zgrajen leta 1551. Prvotno ni imel strehe, ampak je bila vrh polkrožne zgradbe topovska ploščad. V bližini je znana gostilna Ribič z letnim vrtom, kjer je tudi postajališče za ladjo po Dravi. Na zahodni strani starega mestnega jedra se nahaja Dominikanski samostan s Sončnim parkom pred njim. Mesto stoji na starih vinskih kleteh, kar priča o tisočletni vinski tradiciji. V Ptujski vinski kleti hranijo najstarejše vino na Slovenskem, zlato trto, letnik 1917. Radovednim obiskovalcem z veseljem razkažejo zanimivo vinsko klet in degustirajo njihova vina. Srednjeveško mestno jedro je zaščiteno.

Radeče so zanimivo mesto pod pobočji zasavskega Kuma, v soteski Sopote in ob bregovih reke Save. Edinstvena geografska lega je tem krajem pustila poseben pečat. Gospodarski razvoj in življenje prebivalcev sta se stalno prilagajala naravnim danostim okolja. Kraj je prava zakladnica naravnih, umetnostnih, arhitekturnih in zgodovinskih vrednot ter etnografske zapuščine. V čudovitem starem mestnem jedru se nahajajo cerkev sv. Petra, dvorec Turn, hiša Trg 5 in 7 ter Radeška tržnica. Nadstropni hiši Trg 5 in 7 imata enotno petnajstosno fasado. Severni del zgradbe je iz 1825, južni pa iz druge polovice 19. stoletja. Fasado z izložbami členi rizalit, vogali so rustični, nad portalom je timpanon. V notranjosti hiš so obokani kletni prostori in poslikave. Zgradba s svojo lego zapira zahodni del trga do mostu ob reki Sopoti, ki s svojo strugo zamejuje najstarejše območje mesta. Cerkev sv. Petra stoji na mestu prvotne lesene zgradbe, ki naj bi nastala v obdobju pozne romanike in se v pisnih virih prvič omenja leta 1429. Sedanjo stavbo so pozidali v neobaročnem slogu v letih 1910 in 1911, južna fasada prečne ladje in zvonik pa sta bila pozidana okoli deset let kasneje. Posebna zanimivost cerkve je glavni oltar s svetim Petrom. Dvorec Turn izvira iz leta 1575 in je skozi čas doživel številne preureditve ter prezidave. Spada med oblikovno najbolj ambiciozne zgradbe v Radečah in je pod spomeniškim varstvom. Danes služi dvorec kot stanovanjski objekt. Na Radeški tržnici so obiskovalcem na voljo lokalni izdelki, kot so mleko in mlečni izdelki, jogurti in suhomesnati izdelki, koline, sadje in zelenjava, jajca in še mnogo drugega. Udeležijo se lahko tudi kreativnih delavnic za odrasle in otroke.

Pri vstopu v staro jedro nas pričaka poznosrednjeveški obrambni jarek, ki je bil v zadnjih letih obnovljen. Na osrednjem mestnem trgu se na vsaki strani nahajajo lepo vzdrževane srednjeveške in renesančne meščanske stavbe. Pomembne so naslednje: rojstna hiša Antona Tomaža Linharta, ogled je mogoč le od zunaj, Vidičeva hiša iz leta 1634, Lectarjeva hiša, v kateri je najstarejša radovljiška gostilna, graščina, cerkev sv. Petra, župnišče z renesančnimi in baročnimi freskami na pročelju, Malijeva hiša, Šivčeva hiša, spomenik Josipini Hočevarjevi, ki ga je leta 1908 izklesal domačin Josip Pavlin in srednjeveški vodnjak, ki so ga odkrila arheološka izkopavanja ob obnovi mestnega jedra in nanj opozarja oznaka v tleh. V graščini se v pritličju nahaja Glasbena šola, v prvem nadstropju je Čebelarski muzej, ki prikazuje dediščino slovenskega čebelarstva. Tu je tudi muzejska predstavitev življenja in dela Antona Tomaža Linharta. V Malijevi hiši je od 18. stoletja dalje obratovala strojarska delavnica. Hišo krasi na stebre oprt pomol nad vhodnimi vrati. Klop med stebri pa je v preteklosti služila tudi za sramotilni steber. Fasado na Šivčevi hiši na zunanji strani krasi freska iz 17. stoletja. V stanovanjskem prostoru je poročna dvorana. Spodnja mestna vrata vodijo proti Savi in naprej v Lipniško dolino.

Rateče so manjša vas, ki spada v Občino Kranjska Gora. Vas leži v zgornjem delu Zgornjesavske doline, ob tromeji z Avstrijo in Italijo. Nasproti Rateč se nahaja dolina Planica, ki je znana kot zibelka smučarskih poletov. V preteklosti je v Ratečah zaradi ostrega podnebja prevladovala predvsem živinoreja, ki je bila povezana s pašništvom v planinah. Od kultur pa dobro uspeva krompir, ki mu po domače pravijo čompe. Danes je večina prebivalcev zaposlena v turizmu in gostinstvu. Rateče so znane po dveh cerkvah, ki sta župnijska cerkev sv. Duh in romanska pokopališka cerkev sv. Tomaža ter Kajžnkovi hiši. Okoli cerkve sv. Duha lahko vidimo ostanek nekdanjega obrambnega obzidja pred Turki. Pred cerkvijo je kip pisatelja Josipa Lavtižarja. Kajžnkova hiša predstavlja dom srednje trdne kmetije in lepo ohranjeno ljudsko arhitekturo. Na fasadi si lahko ogledamo sončno uro, freski sv. Florjana in kamniti vhodni portal. V Kajžnkovi hiši je stalna razstava etnološke zbirke od leta 2006. V Ratečah so odkrili Rateške rokopise, ki so nastali v drugi polovici 14. stoletja. So eden izmed štirih najstarejših pisnih dokumentov v slovenskem jeziku. Kopije si lahko ogledamo v cerkvi sv. Tomaža, izvirnike pa hranijo v Celovcu. Rateški rokopisi so zbirka molitvenih obrazcev.

Rogatec je zanimivo naselje, ki se nahaja na vzhodnem delu Slovenije. Je del Občine Rogatec, ki meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Naselja v občini so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Rogatec, Donačka Gora in Dobovec. Na tem področju se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Rogatec leži ob sotočju Sotle in potoka Draganja. Ime verjetno izvira iz besede rog po bližnji Donački ali Rogaški gori, ki ima na pogled z zahodne strani obliko roga. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, Muzej na prostem in dvorec Strmol. Srednjeveški trg Rogatec se nahaja na levem bregu potoka Draganja, ki teče po ozki dolini med dvema hriboma. Rogatec se v pisnih virih prvič omenja v letu 1130 pod imenom Roas. Trg se je razvil pod okriljem danes obnovljenega dvorca Strmol in gradu Gornji Gradec. Rogatec se v 15. in 16. stoletju velikokrat imenuje mesto, ker je imelo obzidje z dvojnimi vrati. Mestnih pravic kraj ni nikoli dobil, saj je imel premajhno število prebivalcev. Razcvet obrti in trgovine ter s tem blagostanje trških prebivalcev je Rogatcu omogočila njegova obmejna lega in prometna vloga ob križišču pomembnih poti. Ker je trg velikokrat pogorel, so današnje fasade v večini iz bidermajerskega obdobja. Kamniti relief krilatega zmaja, ki je vzidan v fasadi hiše v južnem območju trga, priča o poseljenosti območja že v rimskem času. Posebnost predstavljajo stare stopnice in portali, ki so bili narejeni v ložanskih kamnolomih. Trg ima glavni tržni prostor, ki je pravokotno zasnovan. Ob njem se nahajajo pravilne trške parcele. Na trgu so tri kapelice in Marijino znamenje. Na severnem delu trga je cerkev sv. Jerneja, na vzhodnem delu naselja pa je cerkev sv. Hijacinte. V novejšem času se je Rogatec razširil v smeri proti jugu. Srednjeveško trško jedro Rogatca se je ohranilo v vseh glavnih sestavinah, ki so naslednje: stavbni dediščini, tlorisni zasnovi, parcelaciji, dominantah in višinskem gabaritu. Srednjeveški trg ima vrednost kulturnega spomenika.

Šentrupert je manjše gručasto naselje, ki se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Kraj leži na severnem robu slikovite Mirnske doline in je sedež Občine Šentrupert. Ime je naselje dobilo po svetemu Rupertu, ki je zavetnik župnijske gotske cerkve. V Šentrupertu z bližnjo okolico so naslednje kulturne znamenitosti: velika cerkev sv. Ruperta, ki stoji sredi trškega naselja, grad Škrljevo, kapela Žalostne Matere Božje s kapelicami križevega pota, Muzej na prostem – kozolci, Vesela Gora s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja in ostalo. Cerkev sv. Ruperta se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije. Začetek gradnje ne sega dlje kot v leto 1450, v njeni ladji pa so odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Za cerkev so značilni dolgi kor, zakristija v podnožju masivnega zvonika in predelan ladijski prostor s strelnimi linami pod okni. Grad Škrljevo se v pisnih virih prvič omenja leta 1043. V svojem jedru je romanski, kasneje so ga v času gotike delno prezidali in ga v baroku dopolnili s fasadnim učinkom, ki se je ohranil vse do danes. Grad Škrljevo žal ni vzdrževan, vendar zelo poživlja gričevnato pokrajino. Kapela Žalostne Matere Božje je bila sezidana leta 1879 na mestu predhodnice iz leta 1749. Je novorenesančna zgradba, ki ima visoko ladjo in nižje svetišče, majhen stolpič in velika okna. V letu 1730 so postavili križev pot, ki je bil v kasnejših stoletjih večkrat obnovljen. Muzej na prostem je prvi muzej na prostem v Sloveniji, ki ima kozolce. Namenjen je predstavitvi kozolcev na območju Mirnske doline, njihove gradnje, zgodovinskega razvoja ter pomembnosti v okviru slovenske kulturne dediščine. V Šentrupertu imajo poleg teh znamenitosti tudi pošto, trgovino, občinsko zgradbo, Steklasovo pohodno pot, Akademski klub študentov Šentruperta in okolice, osnovno šolo, železniško postajo, gostilno, okrepčevalnico, bar in drugo.

Sevnica je razpotegnjeno mesto ob reki Savi z okoli 5.000 prebivalci. Mesto je obrtno, industrijsko, kulturno, trgovsko, upravno središče občine Sevnica. Nemško ime Sevnice in sicer Liechtenwald se prvič omeni v poznem srednjem veku leta 1275. Trške pravice so bile naselju podeljene leta 1322. Sevnica je postala mesto leta 1959. Staro mestno jedro se nahaja pod mogočnim gradom Sevnica, ki leži na vrhu Grajskega hriba. Na grajskem pobočju je Lutrovska klet iz 16. stoletja, ki je eden izmed najlepših renesančnih umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Zaznamuje ga čudovita poslikava in izredna akustika. Staro mestno jedro Sevnice je sklenjeno pozidano. Osrednji najstarejši del Sevnice je Glavni trg, kjer se nahaja župnijska neoromanska cerkev sv. Nikolaja iz leta 1862 in gotska cerkev sv. Florjana iz leta 1443. Sredi Glavnega trga je kamnito znamenje s kipom sv. Martina iz leta 1755, na trg pa gleda nadstropni spodnji grad Sevnica, ki je najstarejša zgradba na tem območju. Grad je bil zgrajen pred letom 1563 kot utrdba, po letu 1595 pa so ga prezidali v rezidenco. V spodnjem gradu je danes sedež Občine Sevnica, trg pa še v današnjem času ohranja svojo prvobitnost.

Slovenj Gradec ima čudovito ohranjeno staro mestno jedro, ki je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Slovenj Gradec ima dva večja trga: Trg svobode in Glavni trg. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, graščina Rotenturn, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej in Turistični informacijski center. V srednjem veku so mesto obdali z obzidjem, ki ga lahko vidimo v Cankarjevi ulici nad Suhodolnico in med bolnišnico in Meškovo ulico. Tudi graščina Rotenturn, ki so jo obnovili, je nastala iz nekdanjega Schulthauzingerjevega stolpa. V graščini je sedež Mestne občine in prizorišče številnih kulturnih prireditev. V Sokličevem muzeju je razstavljenih okoli 1500 muzealij – arheoloških, zgodovinskih, etnoloških predmetov ter umetniških del. V Slovenj Gradcu je najstarejša stavba cerkev Svete Elizabete. Leta 1251 je Bertold Andeški posvetil tržno cerkev sv. Elizabeti Thurinški, ki je bila njegova nečakinja. Kot zavetnica ubogih in revnih je bila kanonizirana leta 1235. Od prvotne stavbe so se ohranile dve romanski okni in romanska ladja. Cerkev so dopolnjevali v gotiki, renesansi in baroku. Oprema je v glavnem baročna. V mestu je leta 1471 premožni priseljenec Janez iz Loke dal zgraditi meščanski špital, ki je skrbel za onemogle, stare in bolehne meščane. Nato so za potrebe te ustanove zgradili cerkev Svetega Duha. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1428. Je primer neokrnjene gotske arhitekture, krasi jo pa baročna oprema. Najbolj so pa zanimive freske Andreja iz Ottinga, ki so nastale po letu 1450 in prikazujejo 27 prizorov iz Pasijona. V starem delu so številne trgovine, tržnica, slaščičarna, hotela, lokali, lekarna, banka in druge. Je središče kulturnega in družabnega življenja.

Slovenska Bistrica je eno starejših mest v Sloveniji. Spanheimi so bili v prvi polovici 13. stoletja prvi znani lastniki kraja. Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Ptuja, Maribora in Celja. Poselitev sega že v antično in še v starejša obdobja. V srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Fvstritz – Bistrica. Ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565. Mestne pravice je kraj dobil do leta 1313. Med turškimi napadi in tremi požari, ki so mesto vsakokrat upepelili, je Slovenska Bistica utrpela veliko škodo. Večina stavb zaradi požara izhaja iz 18. stoletja. Med najznamenitejšimi kulturnimi spomeniki oziroma spomeniški območji so: nekdanji hotel Beograd, cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec, župna cerkev sv. Jerneja, Slomškov dom, Marijino znamenje iz leta 1771 na Trgu Alfonza Šarha, kamniti most čez Bistrico, grad Slovenska Bistrica, stavba nekdanje hranilnice, sodna palača, Graslov stolp in druge. Na področju naravne dediščine sta najpomembnejšimi grajski park in kostanjev drevored v Kolodvorski ulici. Najstarejši del Slovenske Bistrice je Gradišče. Danes je mesto upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Ima približno 8000 prebivalcev. Ob mestu se razvija industrijska cona s številnimi dejavnostmi. Pomembna panoga v okolici mesta je kmetijstvo, med panogami še posebej vinogradništvo in sadjarstvo.

Šmartno je ena izmed najlepših vasic v središču Goriških brd. Zgrajena je na ostankih rimskega oporišča. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1317. Obzidje s stolpi so zgradili za obrambo pred turškimi vpadi v prvi polovici 16. stoletja. Nekdaj so imeli tukaj posesti goriški grofje, po smrti zadnjega pa je Goriško podedoval habsburški cesar Maksimiljan. Šmartno je vključeno v sklop protiturških taborov in vaških vasi v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je naselje delovalo do sredine 18. stoletja, ko je minila beneška nevarnost. Stare srednjeveške hiše so strnjene okoli cerkve svetega Martina, ki je največja župnijska cerkev v Brdih. V baročni cerkvi si lahko ogledamo freske Toneta Kralja. Cerkveni zvonik je bil nekdaj trdnjavski stolp. Med ozkimi ulicami se nahaja Briška hiša, v kateri je manjši muzej. Hiša ima gotsko oblikovani kamniti portal. Obnovljena je bila v času kmečkega baroka. Bivalni prostor je razdeljen na boljšo sobo, kuhinjo in podstrešje. Oprema hiše združuje elemente ljudskega stavbarstva in briške kolonske hiše. V vasi imajo galerijo za razstave in dvorano za prireditve. Vas Šmartno je zaradi svoje izjemne stavbne dediščine razglašena za kulturni spomenik.

Šoštanj je manjše mesto, ki se je razvilo ob reki Paki na zahodnem delu Šaleške doline. Na mesto nas že od daleč opozarjajo dimniki in hladilniki največje slovenske Termoelektrarne Šoštanj. Prve omembe kraja segajo že v leto 1200, trške pravice pa je dobil v 14. stoletju. Mesto je postalo leta 1911. Šoštanj je bil nekdaj pomembnejši kraj od sosednjega Velenja, kar je razvidno iz srednjeveške zasnove središča s trgom in nekdanjo občinsko hišo, ki jo krasi stolpna ura. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo stavbo Tovarne usnja Šoštanj, Mestno galerijo Šoštanj, kip sv. Marije Roženvenske in drugo. V Šoštanju je bilo včasih veliko pomembnih gospodarskih objektov, med katerimi je bila najbolj znana prav Vošnjakova tovarna usnja, ki je prenehala z delovanjem leta 1999. Iz družine Vošnjak izhajata znana slovenska narodna buditelja 19. stoletja, ki sta bila dr. Josip in Mihael Vošnjak. Kip sv. Marije Roženvenske so postavili v spomin na poplave pred 2. svetovno vojno. Mestna galerija Šoštanj je bila odprta leta 1998 in prva razstava je bila priložnostna razstava kiparja Ivana Napotnika. V galeriji se program menjava mesečno ter se prilagaja različnim dogodkom. V mestni galeriji potekajo tudi razne prireditve ter redne mesečne kiparske, fotografske, likovne, etnološke in druge razstave.

Štanjel je eno od najstarejših naselij na Krasu. Je slikovita vasica, ki se nahaja na pobočju griča Turn. Zaradi ugodne prometne in strateške lege je bil Štanjel pomemben že v predantičnem obdobju. V srednjem veku je bilo naselje zaradi turških vpadov zavarovano z obzidjem. Dokončno podobo so kraju dali grofje Cobenzli konec 17. stoletja. Za Štanjel so značilne ozke ulice, ki se razširijo v trge s kamnitimi vodnjaki. Hiše imajo značilna kraška ozka okna, portale, konzole, nekatera celo kamnite strešne žlebove in so okrašena s kamnoseškimi detajli. Največje znamenitosti v Štanjelu so renesančno-baročni grad Štanjel, galerija Lojzeta Spacala s stalno razstavo, poznogotska cerkev sv. Danijela, kraška hiša in drugo. Cerkev sv. Danijela je bila zgrajena v sredini 15. stoletja in predelana v 17. stoletju. Romanska kraška hiša iz 14. stoletja z etnološko zbirko prikazuje življenje kraške družine. V pritličju hiše je gospodarski del, v prvem nadstropju pa si lahko ogledamo kuhinjski in spalni del. Predvsem pa kot izredni znamenitosti kraške arhitekture izstopata Ferrarijeva vila s stolpom in Ferrarijev vrt, ki je delo znanega arhitekta Maksa Fabianija. Od tukaj vodi tudi sprehajalna pot do Kobdilja. Najvišja točka je Gledanica ali Ledenica, ki se nahaja na vrhu hriba Turn, kjer so tudi ostanki rimskega obrambnega stolpa.

Trbovlje so največje mesto v Zasavju. So gospodarsko, upravno in kulturno središče Zasavja. Raztezajo se v okoli 6 km dolgi in ozki dolini Trboveljščice z večinoma strnjeno zazidavo. Mesto je nastalo z združevanjem več starejših naselij prvotnega kmečkega območja, v katero so najprej postavili delavske kolonije, po 2. svetovni vojni pa še moderne stanovanjske soseske. Na Trgu Franca Fakina v Zgornjih Trbovljah se nahaja naslednje: restavracija Lovski dvorec – Arzenškova (Peklarjeva hiša), Osnovna šola Ivana Cankarja, Dom Svobode, pošta, knjižnica, Švabska kolonija, cerkev sv. Martina, župnišče in drugo. Peklarjeva hiša je najstarejša zgradba v Zgornjih Trbovljah. Fakinov trg in Cesta 1. junija spominjata na pestre dogodke, ki so se zgodili po prvi svetovni vojni. Delavski mladinci so se 1. junija leta 1924 spopadli z Orjuno, Franc Fakin pa je bil takrat žrtev političnega nasilja. Zgodovina cerkve sv. Martina sega v 13. stoletje, ko naj bi na njenem mestu stalo prvo krščansko svetišče. Pisni viri cerkev sv. Martina prvič omenjajo leta 1330. Današnja cerkev je nastala v 18. stoletju. V cerkvi je umetniška posebnost poslikava stropa, ki jo je leta 1863 naredil slikar Janez Wolf. Glavni oltar je izdelan v baročnem slogu, vendar avtor ni znan. Cerkev sv. Martina je najstarejša cerkev v Trbovljah.

Tržič je mesto, ki se nahaja v sotočju Bistrice in Mošenika. Leta 1492 je cesar Friderik III. povzdignil takratni Tržič iz vasi v trg. Od leta 1985 je mesto zavarovano kot kulturni spomenik. V požaru leta 1811 je bilo uničenih več kot 200 hiš in delavnic. Takrat so ob obnovi mesta izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postala prava evropska posebnost. Vse stavbe imajo še naslednje skupne značilnosti: portali okrašeni z rozetami z letnico izdelave in začetnicami hišnega gospodarja in božjim očesov v katerem je hišna številka ter okenski okvirji iz zelenega peraškega kamna, kovane okenske mreže, firbc okno, sušilne odprtine na strehi za sušenje kož, platna, lanu in nogavic, kovane ograje, obcestni kamni opestniki ter srednjeveški tloris z delavnico, skladiščem in prehodno vežo v pritličju. Najbolj znamenite stavbe so župnijska cerkev Marijinega oznanenja, Mallyjeva hiša, muzej v Zgornji Kajži, Kurnikova hiša, cerkev sv. Jožefa, grad Neuhaus, Devova hiša, Holzapflova hiša in fužina Germovka.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Pod Velenjskim gradom se skriva naselbina, kjer se je ohranilo le še ducat starih hiš. Ta del se imenuje Staro Velenje. Mesto Velenje se kot trg omenja že leta 1264. Spada med najstarejše srednjeveške trge na Slovenskem. Tlorisna zasnova prvotnega trga je ostala do danes nespremenjena. Trški tloris Starega Velenja zaključuje na eni strani vila Bianca, na drugi strani pa velika stavba hotela Razgoršek. Vmes je Stari trg, kjer lahko začutimo nekdanji zgodovinski utrip. V Starem Velenju se nahaja cerkev Svete Marije oziroma cerkev Matere Božje, ki je gotska cerkev z burno preteklostjo. Leta 1801 je v Velenju izbruhnil požar, ki je upepelil celotni trg in cerkev Svete Marije. O tem dogodku priča plošča, ki je vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Cerkev je bila nato čisto predelana. Danes nas prevzame predvsem njena bogata oprava. Ko se je gradilo novo mesto, je stari del mesta Velenje počasi propadal in životaril. V zadnjih letih je bilo Staro Velenje končno obnovljeno in skupaj z gradom predstavlja zgodovinski in neprecenljivi del mesta.

Vipava se nahaja v zgornjem delu Vipavske doline. Mesto v zavetju Nanosa na zahodnem in južnem obrobju obdaja razgiban in slikoviti svet Vipavskih brd, ki nudi odlične pogoje za uspevanje vinske trte. Tradicija vinogradništva sega daleč v pretekle čase. Vipava je bila poseljena že v rimskem obdobju, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1376. Mesto ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. V starem delu in okolici so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor, egiptovska sarkofaga na mestnem pokopališču in drugo. Stari grad iz 12. stoletja je slikovita razvalina, ki se ponosno dviga nad mestom. Lanthierijev grad je bil sezidan leta 1669. Pri gradu se je ohranil tudi del parka s fontano in kipi. V Podskali za Lanthierijevim gradom je izvir reke Vipave, ki je edina reka v Evropi, ki oblikuje delto že ob izviru. Tukaj je bilo včasih zbirališče gospode, danes pa je čudoviti kraj za sprostitev. Mesto zaznamujejo številni mostovi, ki so dokaz, da je kraj prepreden z vodo. Cerkev svetega Štefana ima gotsko zasnovo, kasneje so jo barokizirali. Egiptovska sarkofaga je v začetku 19. stoletja iz Memfisa pripeljal za svojo grobnico amaterski egiptolog Anton Lavrin. V bližini Vipave se nahaja renesančni dvorec Zemono ter cerkev Matere božje, ki velja za eno največjih in najstarejših romarskih cerkva na Primorskem.

Vipavski križ je slikovita vasica, ki leži na gričku sredi Vipavske doline. Križ je eden izmed najbolj dragocenih in pomembnih spomenikov kulturne dediščine, ki je tudi pod spomeniškim varstvom. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Z obzidjem so ga Goriški grofje obdali že leta 1482. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Gase so najstarejši del naselja in imajo ozke ulice z eno in dvonadstropnimi hišami. Renesančni grad s štirimi okroglimi stolpi je ob koncu 15. stoletja dal zgraditi goriški grof. Danes je le delno ohranjen. Župnijska cerkev povišanja sv. Križa je poznogotska enoladijska stavba, ki je bila barokizirana v 17. stoletju. V njej sta zanimiva dva zgodnja zlata oltarja in kapela svetega Križa iz leta 1682, ki ima bogato štukaturo. Pod cerkvijo je vzidana spominska tabla, na kateri piše, da je na tem mestu imel leta 1563 govor množici Primož Trubar. Plošča je bila odkrita leta 1986. V kapucinskem samostanu, ki je bil ustanovljen leta 1636, je bival znani slovenski pridigar Janez Svetokriški (1647-1714). Pred samostanom si lahko ogledamo njegov kip. V samostanski cerkvi sv. Frančiška Asiškega je eno največjih platen 17. stoletja pri nas, ki je delo brata Oswalda.

Višnja Gora je slikovito naselje, ki spada v občino Ivančna Gorica. Nahaja se ob avtocesti med Ljubljano in Novim mestom. Mestece se je razvilo na griču pod hribom, kjer je nekdaj stal grad Weichselberg (Stari grad), ki je že precej časa v razvalinah. Simbol mesta predstavlja polž, ki je priklenjen na verigo. V starem mestnem jedru se na Mestnem trgu nahaja cerkev sv. Ane, Mestna hiša iz leta 1892, nekdanja šola, spomenik NOB, vodnjak s kipom Valvasorja iz leta 1872, grb iz leta 1478 in drugo. Vodnjak na Mestnem trgu so postavili v zahvalo Valvasorju, ker je pisal o Višnji Gori. Na sredi trga lahko vidimo lipo, ki je bila posajena okoli leta 1885. V Višnji Gori je bival pesnik, pisatelj in duhovnik Janez Cigler (1792 – 1869), ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. V Višnji Gori je osnovno šolo obiskoval pisatelj Josip Jurčič, ki se je rodil v bližnji Muljavi. Napisal je znano literarno delo Kozlovska soba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v šest evropskih jezikov. Pri cerkvi sv. Ane vsako leto konec julija organizirajo znameniti Anin sejem. Danes je v Mestni hiši sedež Krajevne skupnosti Višnje Gore, Društvo upokojencev, knjižnica, sejna soba v prvem nadstopju pa je namenjena tudi za različne razstave in druga društva. Pred mestom se nahaja rojstna hiša nabožnega pisatelja Janeza Čandka (1581 – 1624). Višnja Gora je bila nekdaj obdana z obrambnim obzidjem. Do danes se je delno ohranil Cvinger na zahodni strani Doline, dobro pa je ohranjeno obzidje na vzhodni strani.

Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na stari pošti se je ohranil napis v spomin na obnovo ceste. V župnijski cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, ki je delo ljubljanske Robbove delavnice, podobo svetnika je naslikal J. Potočnik. Schwentnerjeva hiša je bila narejena v 19. stoletju in je rojstna hiša Lavoslava Schwentnerja, ki je bil ljubljanski knjigarnar, založnik pisateljev in pesnikov slovenske moderne. V zgradbi se je skoraj v večini ohranila stanovanjska oprema, ki predstavlja kulturno bivanja premožnejše trgovske družine na prelomu 19. stoletja. Vransko je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). Od konca 15. stoletja in pred prezidavo je bil dvorec mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato so v njem prebivali deželni uradniki. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom, danes je v prenavljanju.

Vrhnika je mesto, ki je središče občine Vrhnika. Nahaja se ob stari cesti iz Ljubljane proti Postojni. Leži ob obronkih Pokojiške planote ter na zahodnem robu Ljubljanskega barja. Nastanek in razvoj mesta je povezan z ladjami in prometom po reki Ljubljanici, ki tukaj izvira iz večih kraških izvirov. Vrhnika se nahaja tudi na območju, kjer je najkrajši prehod iz Ljubljanske kotline čez kraške in notranjske gozdnate planote proti morju. Ozemlje današnje Vrhnike je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov. V pisnih virih se prvič omenja leta 1300 in takrat so jo imenovali še Gornja Ljubljana. V Vrhniki si lahko ogledamo naslednje večje znamenitosti, ki so: spomenik največjemu slovenskemu dramatiku, pesniku in pisatelju Ivanu Cankarju (1876-1918), rojstna hiša Ivana Cankarja, Lavrenčičeva hiša – Stara pošta, nekdanji hotel pri Črnem orlu, cerkev sv. Lenarta, cerkev sv. Trojice, cerkev sv. Pavla na Hribu, spomenik padlim v NOB in drugo. Rojstna hiša Ivana Cankarja je razdeljena v črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Razglašena je za kulturni spomenik. Lavrenčičeva hiša spada med najpomembnejše in najstarejše zgradbe na Vrhniki. Nahaja se na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekdaj potniško pristanišče. Hotel pri Črnem orlu je bil zgrajen leta 1850. Ob cerkvi sv. Lenarta so pokopani Cankarjevi starši. Baročno podobo je cerkev dobila v 18. stoletju. Cerkev sv. Trojice obdaja zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je včasih krasil Layerjev križev pot. Zgrajena je bila okoli leta 1640. Cerkev sv. Pavla se nahaja na mestu nekdanjega rimskega tabora in je bila zgrajena leta 1851.

Vrhpolje pri Vipavi se razprostira v slikoviti Vipavski dolini, med Nanosom in Kovkom, kjer iz tesne soteske v dolino teče hudournik Bela. Z vasico sta tesno povezani tudi vasici Sanabor in Duplje, ki sta le nekaj kilometrov oddaljeni od Vrhpolja. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1398. Vaško jedro se je izoblikovalo okoli sedanje stare cerkve v Brithu v 14. stoletju, še sedaj pa lahko sledimo načinu stavbnega oblikovanja od 16. do 19. stoletja. V jedru je naselje v obliki vzporednih ozkih ulic. Značilna je tipična primorska arhitektura s kamnitimi kolonami in okenskimi okvirji, ulice pa povezujejo deloma obokani podvozi. Kraj ima dve cerkvi, novejša je posvečena sv. Primožu in Felicijanu, starejša v Brithu, pa je posvečena svetemu Križu. Obdobje gospodarskega in kulturnega napredka se je za vas pričelo v drugi polovici 19. stoletja, največ po zaslugi domačina, deželnega poslanca Mateja Lavrenčiča. Lega vasi, rodovitna prst in ugodne podnebne razmere so omogočile razvoj vinogradništva. Vipavska vina so bila zelo cenjena na dunajskem dvoru in drugod po monarhiji. Sedaj so okoli vasi na flišnati prsti obsežni vinogradi, tudi z avtohtonimi vinskimi sortami, kot so rebula, zelen in pinela. Vinogradništvo dopolnjuje vzgoja vinskih trsov oziroma trsničarstvo. Pomembno je tudi kletarstvo. Nekateri kletarji se uveljavljajo s pridelavo ustekleničenih vrhunskih vin. Vključeni so tudi v projekt Vipavske vinske ceste in po vnaprejšnjem dogovoru omogočajo oglede kleti in degustacijo vin. Skozi Vrhpolje teče potok Bela, ki ponikne na Vipavskem polju. Prepadne stene nad potokom predstavljajo priljubljeno plezališče. Ob lokalni cesti iz Dupelj proti Vrhpolju stoji stebrasto znamenje, Petrov pil. Izdelan je bil leta 1660 in je zanimiv primer domačega kamnoseštva. Z dograditvijo župnijske cerkve sv. Primoža in Felicijana leta 1875 se je oblikovalo novo vaško jedro, ki sovpada s križiščem cestnih poti proti Dupljam in Colu. Od leta 1890 stoji na trgu pred cerkvijo vodnjak. Podružnična cerkev sv. Križa je znana po znamenju na steni, ki je najstarejše v vrhpoljski župniji. Prikazuje relief Križanega z angeloma, ki klečita ob križu. Poslopje osnovne šole je bilo zgrajeno leta 1903. Nadstrešek objekta krasi relief Srca Jezusovega. Je ena redkih javnih stavb z religioznim reliefom na pročelju. Nad vasjo od leta 1994 stoji Teodozijev križ, ki so ga postavili v spomin na bitko pri Mrzli reki, ki je potekala pred 1600 leti. Trimetrski križ je nastal po zamisli domačina Lucijana Lavrenčiča, likovnega pedagoga, iz marmorja pa ga je izdelal kamnosek Vojko Možina.

Vuzenica se uvrša med najstarejša naselja v Dravski dolini. Gručasto naselje se je razvilo na naplavini potoka Crkvenica, na desnem bregu reke Drave. Kraj se prvič omenja leta 1238 in potem leta 1288 kot trg. Vuzenica je nastala v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši Spodnji trg. V naselju so včasih delovali splavarji. Posebna znamenitost Vuzenice je Pistrov grad, katerega zadnji lastnik je bil slikar Oscar Von Pistor, ki je tukaj naslikal nekaj svojih najboljših del. Od mogočnega gradu so se po požaru ohranili le še ostanki, do katerih danes vodi gozdna učna pot. V starem jedru se sredi vasi nahaja cerkev sv. Nikolaja in župnišče. Cerkev sv. Nikolaja v Vuzenici je bila zgrajena v 12. stoletju. Osnova stavbe je romanska kamnita zidava in masivni zvonik, ki je nad glavnim oltarjem. V župnišču si lahko ogledamo stalno razstavo, ki je posvečena nekdanjemu vuzeniškemu župniku, znanemu pesniku, narodnemu buditelju in škofu Antonu Martinu Slomšku (1800 – 1862), ki je v nadžupniji Vuzenica služboval med letoma 1838 in 1844. Ogled spominskega muzeja je možen po predhodni najavi. Nad Zgornjim trgom se nahaja dvorec Štok, ki je dvonadstropna zgradba iz 16. stoletja. Kamnita stavba je imela štirikapno skodlasto streho in na fasadi so še vidni sledovi poslikave. Dvorec je bil porušen leta 2007, ohranil se je samo še vhodni portal, ki je zaščiten s streho. Od razvalin Starega gradu nad dvorcem Štok se je ohranil neogotsko predelan renesančni vhodni stolp s strelnimi linami, portalom in sledovi dvižnega mostu.

Zagorje ob Savi je razpotegnjeno mesto in občinsko središče v dolini rečice Medije od Podkraja do njenega izliva v reko Savo. Staro mestno jedro se nahaja na pomolu nad sotočjem Kotredeščice in Medije, katerega center je sedanji Cankarjev trg. Na Cankarjevem trgu se nahaja naslednje: župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, kip Ivana Cankarja, župnišče, glasbena šola, Osnovna šola Slavnka Gruma, spomenik žrtvam prve svetovne vojne, starodavno gostišče Kum in drugo. Spomenik žrtvam prve svetovne vojne je bil postavljen leta 1928 in je šest metrov visok obelisk s 114 imeni žrtev vojne. Dviguje se iz stopničastega podnožja, ki je okrašen s kamnitimi kroglami, obdaja ga pa manjši park. Spomenik je delo arhitekta Mirka Razingerja. Doprsni kip književnika Ivana Cankarja (1876-1918), po katerem je trg dobil ime, je delo kiparja Viktorja Gojkoviča. Pripovednik in dramatik Slavko Grum (1901-1949) je znan predvsem po delu Dogodek v mestu Gogi, ki velja za najboljšo slovensko ekspresionistično dramo. Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je mogočna zgradba v neoromanskem slogu z dvema okoli 35 metrov visokima zvonikoma. Cerkev so zgradili leta 1873 po načrtih neznanega beneškega arhitekta. Veliki kamnit oltar s kipi Cirila in Metoda, Fortunata in Mohorja ter slikami svetih Petra in Pavla, je nastal v znani Tomanovi delavnici v Ljubljani. Avtor fresk je najpomembnejši cerkveni slikar svojega časa, Janez Wolf.

Žalec je kulturno, upravno in gospodarsko središče Spodnje Savinjske doline. Mestu in okolici dajejo edinstven pečat nasadi hmelja, po katerem je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. V kraju je lepo urejen športni park, športna dvorana in tržnica. V pisnih virih se naselje prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil leta 1265. V času vpadov Turkov je Žalec utrpel veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve zgradili tabor s štirikotno zasnovo in štirimi okroglimi obrambnimi stolpi, ki so na vogalih. Obrambni zid so kasneje porušili, od stolpov pa se je do sedanjih dni ohranil le jugozahodni obrambni stolp. Le-ta ima značilno stožčasto streho in je zgrajen iz prodnikov s strelnimi linami. V starem trškem jedru stoji Zotlova domačija iz 16. stoletja in Savinova hiša iz leta 1669. Savinova hiša je rojstna hiša znanega skladatelja slovenske moderne Rista Savina, v kateri so obiskovalcem na ogled Savinov likovni salon, skladateljeva spominska soba, dve galeriji, poročni salon in prostori Turistično informativnega centra Žalec. Nekdanja romanska oziroma gotska župnijska cerkev svetega Nikolaja se v pisnih virih prvič omenja že v 12. stoletju (1173). Ob cerkvi in župnišču je lepo ohranjen obrambni stolp iz 16. stoletja. Poleg teh so v starem mestnem jedru znamenite stavbe še Karčičeva hiša, Kukčeva hiša, Kvedrova hiša, Lorberjeva hiša, Piklova hiša, Roblekova hiša, stara kaplanija, Steinbeckova hiša in Hausenbichlerjeva hiša. V Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije se obiskovalci seznanijo z zgodovino hmeljarstva, na ogled je tudi zanimiva zbirka aromatičnih in zdravilnih rastlin. Nedaleč od Žalca se nahaja Dvorec Novo Celje, ki je poznan kot kopija dunajskega Schönbrunna. Zgrajen je bil v sredini 18. stoletja.

Žužemberk, osrednje naselje Suhe krajine, se je razvil v zavetju gradu Žužemberk na razgledni terasi nad reko Krko. Ime kraja naj bi bila slovenska izpeljanka iz nemške besede za železovo rudo, ki so jo kopali v bližini. Osrednji trški prostor predstavlja vodnjak, vhodna fasada grajskega objekta ter niz nadstropnih stanovanjskih hiš s kamnitimi portali in z lokali v pritličnem delu. Zgradbe ob ulicah, izpeljanih iz središča, so skromne zaradi kmečkega načina gospodarstva. V pisnih virih se Žužemberk prvič omenja leta 1246, kot trg leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Naselje se je že v obdobju srednjega veka razvilo v gospodarsko središče Suhe krajine. Domačini so se ukvarjali z različnimi obrtmi. Najbolj je bilo razvito čevljarstvo, strojarstvo, krojaštvo, krznarstvo, prav tako je bil pomemben tudi lov na rake in ribe. Obrtniki so se združevali v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, ki je bil dejaven vse do začetka 19. stoletja. Mojstri so blago ponujali na mnogih trških sejmih, na katere so prihajali kupci iz doline Krke in Suhe krajine. V kraju je bila tudi mitnica, ki se omenja že leta 1458. V 17. stoletju je v Žužemberku obratovala Strahova zvonarna. Ob reki je po letu 1716 obratovala papirnica, ki jo je leta 1792 prevzel tiskar Ignac Kleinmayer. Po letu 1875 je bila preurejena v usnjarno in strojarno, ki sta obratovali do leta 1945. Leta 1730 je bila v naselju tudi smodnišnica. Žužemberk je postal pomembno poštno postajališče, ko je leta 1738 stekla redna poštna zveza Ljubljana – Karlovac. Začetki šolstva segajo v 18. stoletje, od leta 1828 pa je v trgu delovala redna šola. Od leta 1868 in do druge svetovne vojne je bil v naselju sedež okrajnega sodišča in drugih državnih uradov. Med drugo svetovno vojno so za Žužemberk zaradi njegove pomembne lege potekali hudi boji, v katerih sta bila poleg stanovanjskih objektov zelo poškodovana tudi župnijska cerkev na Zafari in grad Žužemberk. Po koncu vojne se je v naselju pričela razvijati industrija, ki pa ni dosegla večjega razmaha, zato so si domačini iskali delo v Novem mestu in Ljubljani. Pomembno dopolnilno gospodarstvo še vedno predstavljata obrtna dejavnost in kmetijstvo. Zaradi naravnih danosti, ki so povezane z reko Krko, postaja vedno bolj pomembna turistična dejavnost. Žužemberk je od leta 1998 ponovno središče občine. Danes je trško jedro zavarovano kot kulturni spomenik.