Pohorje - Rogla z okolico

Že med potovanjem po zahodu ZDA v mesecu juliju, kjer se je ves čas nekaj dogajalo in bilo naporno tudi z vožnjo, sem si občasno že zaželel malo pohodništva po Pohorju. Že lani sem imel malo v planu Roglo, a potem nekako ni zneslo. Sedaj pa sem ob ponovnem prihodu vročine rezerviral tri dni na Rogli, malo za odmik od vročine in oddih, malo pa da se pridobi kaj novega materiala za spletno stran.

Ob poti na Roglo sva se na kratko ustavili v Zrečah, toliko da sva naredila vsaj nekaj fotografij, da bom lahko še Zreče postavil na zemljevid "mojih" krajev. Parkirala sva v bližini avtobusne postaje in se mimo nje sprehodila proti Termam Zreče. Pot ob hotelih naju je vodila naprej do parka, naprej do apartmajev in po poti dol do Zreškega jezera. Na poti okrog ribnika je v senci zaspano ležala grupa račk, ki se niti ni kaj preveč menila za naju, ob jezeru pa je nekaj ribičev lovilo. Srčkova učna pot, ki vodi še naprej, bo počakala za kakšnega od naslednjih obiskov, ko se bodo Zreče, Vitanje, Oplotnica in še kaj podrobneje raziskale. Da bi se še malo izkoristilo popoldne na Rogli, sva se potem odpeljala tja.

Na Rogli sva prespala v hotelu Rogla. Sobo sva rezervirala preko booking.com in je bila čisto ok. Pri tem jih moram še pohvaliti, ker so nama na najino željo zamenjali sobo in sva namesto, da bi gledala na prazno dvorišče na zgornji strani, imela lep razgled na spodnjo stran, pa še balkon je bil. Do večerja sva se samo malo sprehodila po okolici, kjer sva prvič videla akumulacijsko jezero Planja in pa hotel Natura. Pri večerji nama je zelo prijazna gospa dodelila fiksno mizo za vse tri dni bivanja, kar mi je všeč, da ni potrebno vedno znova iskati mizo. Obenem pa je še vprašala, če bova našla kaj dobrega iz solidno založenega buffet bara ter ponudila, da nama lahko naredijo tudi, kaj drugega, če bi potrebovala. Res zelo prijazno od njih!

Po jutranjem sprehodu in zajtrku, je bilo prvo v planu kratko kolesarjenje, ker nama je v paketu Zelene počitnice pripadla izposoja koles za 2 ure. Po nekaj čakanja sva končno prišla do koles in se peljala proti Koči na Pesku ter še naprej v smeri Klopnega vrha. Moja je že malo prej imela dosti, sam pa sem potem še malo hitreje za dušo naredil nekaj kilometrov več in prišel že blizu Koče na Klopnem vrhu, nato pa na polno še nazaj proti Koči na Pesku, kjer je že pasalo nekaj popiti. Ker je na recepciji hotela Planja omenila, da se tudi z žičnico lahko peljeva, sva se od Koče na Pesku s kolesom odpravila še do Mašin žage, kjer so na sedežnico naložili kolesa in sva se tako "na easy" pripeljala nazaj do Planje. Pri sedežnici so rekli, da se menda enkrat lahko tako s kolesom peljemo s sedežnico. Ker je na vrhu videl, da nisva uporabnika Bike parka, se je že sam prijazno ponudil, če nama kar on sname kolo dol.

Po kolesarski turi me je zamikalo, da bi se še malo namočil v bazenu hotela Planja, ki je tudi bil vključen v paket, zato sva jo mahnila še tja. Prav prijetno je bilo malo zrelaksirati noge. Ker pa sva si zaželela še malo metanja na koš, so nama v dvorani prijazno posodili žogo, koši pa so zunaj na voljo brezplačno. Občutek za met ni več tako dober in zanesljiv, kot je bil nekdaj, vseeno pa je ob lepo naloženi žogi še na trenutke spomnilo na stare dni.

Že malo pozno popoldne sva se odpeljala do Doma na Osankarici, kjer sva prvo nekaj pojedla. Menda zaradi inšpekcije zunaj ne smejo streči, zato sva jedla znotraj. Sicer nisem vrtal v natakarja, kje je problem, a mi ni jasno, kaj bi bilo pri tej koči kaj bistveno drugače kot drugod, kjer se je tudi zunaj. Od tu sva se potem prvo napotila proti prizorišču poslednjega boja Pohorskega bataljona, do koder vodi prijetna pot po gozdu. Zdaj bo verjetno že 10 let, kar sva bila nazadnje tam in to v deževnem vremenu z dežnikom. Zdaj pa je bila prijetna temperatura, sploh v senci dreves. Nazaj od tja sva se po krožni poti vrnila do Doma na Osankarici.

Na drugi strani ceste vodijo stopnice do Črnega jezera. V bistvu kar cela pot do Črnega jezera vodi na lesenih galerijah. Pot je prav prijetna, samo jezero pa je zdaj v soncu tudi lepo izgledalo. Na poti nazaj sva že prej videla tematsko stransko pot, s katero se spoznaš z gozdom. Skozi luknje v lesu, ki delujejo kot daljnogledi, lahko opazuješ gozdne živali, igraš po lesu, poslušaš zvoke gozda ... Ob vožnji nazaj proti Rogli sva se na kratko ustavila še pri slapu Svitan, ki je ob sami cesti pri Apartmajski hiši Rogla na Jurgovem.

Za ta dan je bil v planu malo daljši pohod proti Lovrenškim jezerom in Ribniški koči. Gruče ljudi so se kar vile v smeri Lovrenških jezer po travniku s Planje, zato sva se odločila, da greva prvo proti Ribniški koči in nazaj grede pogledava še Lovrenška jezera. Tako sva šla po poti R-PP 4 (Ribniška koča), ki mi je tudi drugače lepša, bolj odprta kot pot R-PP 3 (Lovrenška jezera). Po dobri uri sva prišla do odcepa za Lovrenška jezera in nadaljevala naprej proti Ribniški koči. Po nekaj hoje je pot prečila po večjih travnikih nato pa se po gozdu začela spuščati ter spet dvigovati proti Ribniškemu vrhu. A v senci dreves je bila temperatura prav prijetna. Nato se je gozd začel redčiti in pojavila se je tabla za Ribniško jezero, kamor sva prvo zavila. Tam je v osnovi podobna scena kot pri Lovrenških jezerih, le da je prostor manjši, je pa zato jezero večje. Po malo sedenja sva se povzpela še na Ribniški vrh, na katerem izstopa spomenik. Z vrha pa se že vidi tudi Ribniška koča, do katere je samo še nekaj spusta in potem vzpona po cesti.

Po kratkem oddihu na Ribniški koči sva se morala po isti poti vrniti nazaj do Lovrenških jezer. Po približno 3 urah hoje do Ribniške koča sva bila že malo utrujena, a ni bilo kaj hudega. Po približno uri in pol sva prišla do odcepa za Lovrenška jezera, kjer sva bila že prej in od tu po lesenih galerija podobnim tistim pri Črnem jezeru nadaljevala proti Lovrenškim jezerom. Po 5-10 minutah sva prišla do njih in se napotila od jezerca do jezerca. V enem so bili prav lepi lokvanji in kot za vraga je ravno takrat oblak zakril sonce. V upanju, da se bo sonce še prikazalo, sva se vrnila do razglednega stolpa, kjer se je res potem ponovno prikazalo sonce. Kljub temu, da so bile noge že malo utrujene, sva seveda še enkrat šla proti jezercu z lokvanji in tudi ostalim ter naredila še več sončnih fotografij. Potrebno je bilo še premagati pot proti Rogli, tokrat po R-PP 3, ki je vsaj meni kakor sem že prej omenil bolj dolgočasna kot R-PP 4. Pred Roglo sva pogledala še en bajer, pri katerem sem pogrešal kakšno usmerjevalno in informativno tablo. Če nisi pozoren, ga že težko opaziš. Ker je bil v paketu tudi en obisk savne, je bil po vrnitvi pred večerjo pravi trenutek, da se še to izkoristi, pa čeprav samo na kratko. Savne v hotelu Planja so mi všeč, ker je lepo urejeno v gorskem slogu in ravno prav veliko, sploh pa sedaj ni bilo nobene gneče. Mislim, da bi vse prištel lahko na prste ene roke. Skoraj tako kot savna pa je potem prijala še večerja, sploh ker v tistem dnevu nisva skoraj nič pojedla.

Zadnji dan sva se po izselitvi s hotela odpravila proti stolpu na Rogli in seveda tudi nanj. Pričakoval sem večjo gužvo, a je sploh ni bilo. Od stolpa naju je pot vodila proti Koči na Pesku, ki mi je eden prijetnejših mest za kaj popiti okrog Rogle. Od tu pa mimo ponijev proti Mašin žagi, kjer sva si zdaj vzela malo več časa kot dva dni nazaj s kolesom. Tam je bil prav zanimiv en bik, ki je hodil naokrog med obiskovalci. Ta dan sva šele videla, da je prevoz po žičnici izgleda brezplačen za vse po vrsti ter da preverjajo samo tiste s kolesi, ki jih prednostno naprej spuščajo. Lepo od upravljalcev, verjetno je zato tudi sedežnica kar lepo zasedena, vsaj v nedeljo.
Še pred sestopom s sedežnice se je že videla velika gneča, avtomobili vsenaokrog, okrog šotora pa polno ljudi. To nedeljo je praznik pohorskega lonca, ki je verjetno privabil še dodatno množico ljudi. Naokoli je bilo polno štantov s ponudbo raznih dobrot in prav lepo je bilo videti, da se toliko dogaja. Ker naju je čakalo še kar nekaj stvari za postoriti, sva se počasi potem že odpravila z Rogle ter se samo na kratko ustavila še v Zrečah pri nekdanji ozkotirni železnici.