Ajdovščina je gospodarsko, kulturno in industrijsko središče Vipavske doline. Nahaja se ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček ter leži pod strmim robom Trnovskega gozda. Ajdovščina ima razgibano in bogato zgodovinsko preteklost. Iz rimskih časov se je ohranilo obzidje s štirinajstimi stolpi Castra. V pritličju zgradbe nove tržnice in na majhnem trgu si lahko ogledamo stare rimske terme. Središče starega mestnega jedra predstavlja Lavričev trg. V bližini je cerkev svetega Janeza Krstnika, kjer se nahaja ena izmed najbolj znanih in najstarejših upodobitev križevega pota v Sloveniji, ki je delo domačina Antona Cebeja. Anton Cebej je bil priljubljen baročni slikar, ki je cerkvi pustil pečat tudi z oltarnimi slikami in stropnimi freskami. Za cerkvijo sta športni center Police in šolsko območje. Kulturno dediščino Ajdovščine bogati tudi slikarska zapuščina Vena Pilona, ki si jo lahko ogledamo v Pilonovi galeriji. V muzeju pri starem mlinu je na ogled približno 1200 fosilov Slovenije, ki so iz zbirke Stanislava Bačarja. V muzeju je predstavljena poselitev mesta od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka in kronološki pregled raziskovanj grajskih utrdb. Blizu središča Ajdovščine se nahaja športno letališče Aeroklub Josip Križaj Ajdovščina, ki nudi šolo letenja, športne in poslovne polete ter drugo.

Areh je planinska ravnina, ki je s cesto povezana z Rušami in Mariborom. Je znan izletniški in turistični kraj na Ruškem Pohorju, ki privablja mnoge obiskovalce čez vse leto. Pozimi vas pričakajo prostrana smučišča, poleti pa dišeči gozdovi s številnimi planinskimi stezami. Na tem delu je najbolj znamenita cerkev svetega Areha (Henrika), po katerem je to področje tudi dobilo ime. Cerkev naj bi obstajala že od konca 15. stoletja. Današnjo podobo je dobila v letih od 1650 do 1659, ko so jo še povečali. Največja znamenitost v cerkvi je kamniti grob Svetega Henrika. Je reliefna marmorna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi. Oblečen je v tesno prilegajočo se obleko in v rokah ima meč. Ploščo so prinesli iz Žičke Kartuzije. Blizu cerkve svetega Areha je kapelica, ob kateri je izvir pitne vode, ki naj bi imela zdravilno moč. Na Arehu se nahajajo Ruška koča, hotel Areh, hotel Zarja, Bolfenk in druge. Ruška koča ali tudi Tinetov dom pri Arehu je planinska koča, ki so jo zgradili leta 1907. Pred drugo svetovno vojno so bile tukaj tri koče: Ruška, Planinka in Čandrova, ki pa so jih partizani leta 1943 požgali, da nacisti ne bi imeli v njih zatočišča. Rušani so zgradili sedanjo kočo namesto nekdanje Planinke. V njej si lahko privoščite slastno pohorsko omleto.

Veržej je gručasto ravninsko naselje, ki predstavlja središče Občine Veržej. Razprostira se na Murskem polju na desnem bregu reke Mure. Kraj je z regionalno cesto povezan z Gornjo Radgono, Ljutomerom, Mursko Soboto in Lendavo. Babičev mlin na reki Muri v Veržeju je kombinirani plavajoči mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem delu, vodni pogon pa na reki. Babičev mlin je zgodovinska, krajevna, etnografska in turistična znamenitost Prlekije in obenem tudi Pomurja. Nekdaj je reka Mura poganjala sto mlinov, še pred nekaj desetletji je obratovalo okoli 40 plavajočih mlinov, sedaj pa je na Muri le še Babičev mlin. Posebnost plavajočega mlina predstavlja zunanje vodno kolo, nameščeno na enega od dveh čolnov, ki ga poganja tok reke Mure, na kopnem delu pa je mlinarska hiša. V mlinarski hiši je možen ogled stroja za mletje in postopka mletja žita. V mlinu ponujajo rženo, belo, ajdovo, krušno in koruzno moko, proseno in ajdovo kašo ter ostale mlevske izdelke. Babičev mlin na reki Muri je zaščiten kot tehniškokulturni spomenik. Prenosni mehanizmi v objektu so ohranili vse značilnosti vodnega mlina iz obdobja, v katerem so se le-ti gradili. Lastnika mlina Mirča Babiča je nasledila Karmen Babič, ki sedaj vodi mlin.

Baza 20 se nahaja v Kočevskem rogu, ki je eno izmed najbolj gozdnatih območij med Belo krajino in Kočevjem. Med drugo svetovno vojno je bila baza sedež vodstva slovenskega partizanskega gibanja. Danes je Baza 20 edini tovrstni ohranjeni spomenik odporniškega gibanja v Evropi. V Kočevskem rogu je bila med letoma 1942 in 1945 tudi mreža partizanskih bolnišnic, od katerih sta ohranjeni Jelendol, ki je zaradi poškodb trenutno zaprta za ogled in Zgornji Hrastnik. Baza 20 je skrita in skoraj neopazna med kraškimi vrtačami. Prostor za bazo so izbrali dr. Pavel Lunaček, dr. Marijan Brecelj, Lojze Rojec in Ivan Maček. Vodstvo se je v prvo barako vselilo 17. aprila 1943. Število prebivalcev je naglo raslo, zato so takoj nadaljevali z gradnjo novih barak. Deske za gradnjo so dobili na žagi v dolini, vrata in že zastekljena okna pa v opuščenih kočevarskih hišah. Na Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Do jeseni 1944, ko je v njih živelo več kot 140 borcev in politikov, so postavili skupno 26 barak. V njih so živeli do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Barake so imele številke ali imena po njihovih uporabnikih. Stavbe so različno velike, večje so starejše. V bazi je prebivalo kar nekaj znanih imen, med njimi Edvard Kocbek, Boris Kidrič in drugi. Od leta 1952 je baza zaščitena kot kulturni spomenik. Barake so skozi vsa leta obnavljali, posebej temeljita obnova pa je bila okoli leta 1990. V baraki številka 16 je s stalno razstavo predstavljena vloga in pomen Baze 20. Večina barak ima še originalno ali originalni identično opremo iz obdobja vojne. Spomeniško območje je obiskovalcem dostopno ves dan. Ob zadnji večji prenovi so razširili dostopno cesto in uredili veliko parkirišče. Ob parkirišču so postavili zanimivo arhitekturo Otona Jugovca. V veliki leseni stavbi naj bi bila restavracija za obiskovalce, ki pa v glavnem sameva. Za vodenje po bazi se najavite v Dolenjskem muzeju.

Bistra je naselje, ki spada v Občino Vrhnika. Zaselek s kartuzijanskim samostanom je dobil ime po kraških izvirih, ki prihajajo tukaj na dan. Bistra je torej najbolj znana po samostanu in kasneje gradu Bistra, kjer je danes sedež Tehniškega muzeja Slovenije, izviru Ljubljanice, grajskem parku in gozdni učni poti. Začetki samostana segajo v leto 1220, ko je koroški vojvoda Bernard Spanheimski na Kranjsko povabil prve kartuzijanske menihe. Bistra je bila ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem. V muzeju imajo stalne zbirke s področij kot so vodni pogoni, gozdarstvo, lesarstvo, lov, ribolov, elektrika, tekstil, promet, kmetijstvo in tiskarstvo. Pri zbirki promet so zanimive zbirke avtomobilov pred in po 2. svetovni vojni, avtomobili Josipa Broza – Tita, avtomobili domače proizvodnje, motorna kolesa in kolesa. Grajski park je lepo urejen in prepleten s sprehajalnimi potkami. V tem delu je tudi kavarna in paviljon za romantične poroke. Gozdna učna pot se nahaja neposredno nad muzejem Bistra. Od tu je tudi lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Dolga je okoli 2300 metrov in speljana skozi bukov in jelov gozd.

Blegoš je 1562 metrov visoka gora, ki se nahaja med Poljansko in Selško Soro. Blegoš je za Ratitovcem drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Na Blegoš se lahko vzpnemo iz različnih smeri, ki so naslednje: Javorje – Gorenja Žetina – Črni Kal, ki traja tri ure, Potok – Murove, ki traja uro in pol, Novaki – Črni vrh – Koča na Blegošu, ki traja dve uri in pol, Leskovica – mimo zavetišča Jelenci, ki traja uro in pol ter Hotavlje – Čebrače, ki traja tri ure. Blegoš je znan po svoji flori in favni. Betonske utrdbe Rupnikove linije na vrhu gore so pomnik na čas pred drugo svetovno vojno. Blegoš je bil takrat ena glavnih postojank v obrambnem sistemu Kraljevine Jugoslavije proti Italiji. Z vrha Blegoša se nam odpira enkrat razgled na okoliške vrhove, celotne Kamniške Alpe in Karavanke, celoten greben Spodnjih Bohinjskih gora, najvišje vrhove okoli Triglava in drugo. Pod vrhom Blegoša se nahaja Koča na Blegošu, kjer se lahko okrepčamo in spočijemo. Kočo oskrbuje Planinsko društvo Škofja Loka. Ob ponedeljkih je zaprta, razen če je praznik.

Bohinjsko jezero se nahaja v občini Bohinj. Občini pripada razsežno ozemlje v dolini Save Bohinjke s tesno Sotesko, Nomenjskim kotličem, Spodnjo Bohinjsko dolino in južnim pobrežjem Bohinjskega jezera. Jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Ima površino 3,3 km2. Dolgo je preko 4 km, široko kilometer in globoko do 44,5 m. Bohinjsko jezero je ledeniško-tektonskega nastanka. Prvotna kontanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. V jezero se pri Ukancu, kjer je tudi avtokamp Zlatorog, izliva reka Savica, ki je glavni pritok. Savica izvira sredi skalne stene Komarče in pada v mogočnem slapu v tolmun. Jezero je pretočno, saj iz njega teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 metrih skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki pride iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko. Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka. Jezerski bregovi niso pozidani in ohranjajo naraven videz brez človeških posegov. Jezerska voda je izredno bistra in v poletnih mesecih primerna za plavanje in veslanje. Na južni strani pod Voglom je ob jezeru speljana cesta, vse do hotela Zlatorog. Na severni strani je romantična sprehajalna pot, ki jo malo pred Ukancem prekine mogočna hudourniška struga. Sprehod okoli jezera traja približno dve uri. Okolica Bohinjskega jezera poleg sprehodov in plavanja nudi številne športne aktivnosti. V Ribčevem Lazu, na vzhodnem bregu jezera,se nahaja cerkev sv. Janeza Krstnika in znameniti kamniti most. V tem delu si lahko v čolnarni izposodite čolne na vesla in na električni pogon ali se zapeljete z turistično ladjico okoli jezera. Prav tako imajo na voljo gorska kolesa, kanuje, kajake, organizirajo pa tudi rafting po Savi Bohinjki. V Ribčevem lazu se lahko vključite tudi v tečaj športnega plezanja, ki potekajo na prireditvenem prostoru Pod skalco. V bližini se nahaja adrenalinski park, lahko pa tudi poletite z jadralnim padalom. Za namestitev so na voljo počitniške hiše in nekaj hotelov in počitniških domov, kmetije odprtih vrat ter avtokamp Zlatorog. Bohinjci organizirajo tudi več tradicionalnih prireditev: vasovanje in kmečko ohcet, kresno noč, ki se ter tek štirih srčnih mož okrog jezera, festival Kanal in Festival alpskega cvetja. Septembra praznujejo povratek živine s poletne paše na planinah v dolino. Prireditev se imenuje kravji bal.

Grad Rihemberk ali tudi grad Branik se nahaja nad naseljem Branik, ki spada v Občino Nova Gorica. Branik ima tri stara vaška jedra, ki ležijo v podnožju flišnega gričevja in Krasa. Rodovitno Braniško dolino povsem obvladujeta župnijska cerkev sv. Urha v Britofu na severni strani doline in grad Rihemberk na razgledni vzpetini na južni strani. Grad Rihemberk (203 m) spada med najstarejše in največje gradove na Primorskem. Z gotskim stolpom iz 15. stoletja in klasicističnim vhodom iz 17. stoletja se uvršča med veličastnejše slovenske gradove. V virih se prvič omenja že leta 1230. Grad so zgradili plemiči Reifenbergi, ki so bili prvotno vazali oglejskih patriarhov, nato pa goriških grofov. Grad Rihemberk je leta 1371 prešel v last Habsburgov, ki so ga nato prodali grofom Lanthierijem. Ti so v 17. stoletju grad preoblikovali iz utrdbe v fevdalno rezidenco. Grofi so ostali lastniki mogočne rezidence do 2. svetovne vojne. Med 1. svetovno vojno so Avstrijci v njem uredili vojaško bolnišnico. Grad Rihemberk so začeli obnavljati v 50. letih. Grad spada med kulturne spomenike državnega pomena. <b>Delovni čas (2017)</b> - sobote in prazniki - od 10.00 do 19.00<br>- nedelje - od 13.00 do 19.00 Ob ostalih dneh je ogled gradu možen po predhodni najavi ob spremstvu vodiča. Grad bo za obiskovalce predvidoma odprt do konca oktobra, ogledi gradu ob urah, ko je le ta odprt za obiskovalce so brezplačni.

Brdo je majhno naselje nad Lukovico, ki je bilo omenjeno že v listinah iz 14. stoletja. Takrat tu še ni bilo gradu. Nekoč mala vas, nato kraj gospostva, uradništva ter inteligence, danes pa spomenik bogate zgodovine in prijeten kraj za oddih. Tu se nam razkriva veličasten renesančni grad Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila leta 1552. Točno tristo let kasneje se je tu rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je slovensko literaturo obogatil s svojimi deli. Na gradu je grajske otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tu službovala skladatelja Oskar Dev in Anton Lajovic. Grajski zidovi so sestavljali bogat mozaik zgodovine vse do druge svetovne vojne, ko je bil grad požgan in nikoli več obnovljen v prvotno stanje. Razpoznavno ohranjeni so južno pročelje gradu z vogalnima stolpoma, ribnik in grajski drevored. Poleg gradu si lahko ogledamo še župnijsko cerkev Marije Vnebovzete, Osnovno šolo Janka Kersnika, župnišče in rojstno hišo Franceta Marolta (1891-1951), Čebelarski center Slovenije in drugo. Župnijska cerkev je zgrajena v baročnem stilu in poslikana z Jelovškovimi freskami. Še posebej zanimiva je sončna ura. France Marolt je bil priznani slovenski skladatelj, zborovodja in kulturni delavec.

Brežice so upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine in okoliškega hribovja. Mesto se nahaja v neposredni bližini sotočja reke Krke in Save. Kot upravno središče solnograških nadškofov so se Brežice razvile ob gradu Brežice, kjer je danes Posavski muzej Brežice. Na začetku je bil grad le lesena utrdba. Naselje je bilo kot mesto prvič omenjeno leta 1322. Skozenj je potekala trgovska pot s Štajerske in Kranjske. V mestu so se danes razvile storitvene in proizvodne obrti, promet, trgovina na debelo (vino) ter industrija (kovinska industrija, pohištvo). Mesto je šolsko središče Posavja. V mestu si lahko ogledate župnijsko cerkev svetega Lovrenca, ki so jo zgradili leta 1782, cerkev svetega Roka, ki je iz leta 1740 in so jo postavili zaradi hude kuge, vodovodni stolp, grad Brežice, grajsko kaščo, grajske hleve, staro lekarno, hišo družine Del Cott, mestno hišo (Rotovž), nemško hišo in drugo. Vodovodni stolp je viden daleč naokoli in je najbolj prepoznavna točka mesta. Zgrajen je bil leta 1914 in je visok 46 metrov. V njem je danes kavarna s tremi nadstropji, ki pa niso vedno vsa odprta. V njej lahko vidite originalne stare inštrumente. Je statusni simbol Brežic. Grajska kašča je ena izmed najlepše ohranjenih grajskih kašč v Sloveniji. V nekdanjih grajskih hlevih je danes sedež Glasbene šole Brežice. V stari lekarni je znana gostilna in pizzeria Santa Lucija. V nemški hiši se nahaja Okrajno sodišče Brežice.

Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Bukovniško jezero se nahaja na Goričkem, južno od naselja Bukovnica. Uvršča se med umetna jezera. Nastalo je kot protipoplavni ukrep. Bukovniško jezero je ekološko občutljivo območje. Je del Krajinskega parka Goričko. Spada med državne naravne vrednote. Povprečna globina jezera je okoli 2 metra, ponekod pa tudi do 5 metrov. Površina jezera je okoli 8 ha. Jezero je dostopno po cesti iz smeri Dobrovnika. Ima čudovito okolico, ki kar vabi na sprehode, ribolov, kampiranje, piknike, nabiranje gob in ostale dejavnosti. Bukovniško jezero je skrito med kostanjevo – bukovimi gozdovi, ki poleti nudijo prijetno senco. V jezeru uspevata ogroženi rastlini kot sta vodni orešek in žabji šejek. Na hribu ob jezeru se nahaja kapelica svetega Vida, ob njej pa izvira zdravilni studenec svetega Vida. Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. Sveti Vid je zaščitnik oči oziroma človeškega vida. Cerkve in kapele svetega Vida so ponavadi zgrajene na višjih legah, zato da sveti Vid vse vidi. Voda iz Vidovega izvira ima energijsko moč in zdravilne učinke pri zdravljenju vida, prebavil, kože, sluha, živčevja. V okolici kapele in izvira so bioenergetiki in radiestezisti našli številne energetske točke zdravilnega in blagodejnega sevanja zemlje, ki izboljšajo zdravje in počutje ljudi. Našli so preko 50 energetskih točk, označenih in izmerjenih pa je 26. Ob jezeru so postavljena igrala za otroke, počivališča in informacijske table ter brunarica.

Celje je sedež Mestne občine Celje in tretje največje mesto po prebivalcih v Sloveniji. Leži ob sotočju reke Voglajne in Savinje v Spodnji Savinjski dolini. Celje je razvojno, kulturno, trgovsko, izobraževalno, poslovno, ekonomsko, administrativno, športno, zdravstveno in sejemsko središče Savinjske regije. Prva naselbina se je na tem območju pojavila v obdobju halštatske kulture. V času rimske vladavine se je Celje imenovalo Celeia in je bilo eno izmed najbolj cvetočih rimskih kolonij. Mestne pravice je Celje dobilo leta 1452 s podelitveno listino grofa Friderika II. Celjskega. Mesto so po izumrtju Celjskih grofov prevzeli Habsburžani. Celje ima lepo ohranjeno staro mestno jedro. Največje znamenitosti v mestu so Celjski grad, mestno obzidje, Vodni stolp, Knežji dvorec, Prothasijev dvorec, Narodni dom, Ljudska posojilnica, nekdanji minoritski samostan z Marijino cerkvijo, magistrat, starokrščanska krstilnica, cerkev sv. Daniela in še mnogo drugega. V neposredni okolici mesta se lahko odpravimo na krajši izlet na Aljažev hrib, Miklavžev hrib, v vas Svetina, Kapucinsko cerkev ali do Šmartinskega jezera. V bližini Celja so se razvila znana slovenska zdravilišča, ki soRimske Toplice, Laško in Dobrna.

Kras je razgibana pokrajina, ki leži med Vipavsko dolino na severu, Tržaškim zalivom na jugozahodu, grebenom Vremščice na vzhodu ter hribovjem Slavnik in Brkini na jugovzhodu. Ta del je najbolj poznan po pršutu, vinu teranu in konjih lipicancih. Cerje je vzpetina nad Mirnom, od koder se odpira nepozaben razgled na Tržaški zaliv in Kras, na Vipavsko dolino, v furlanske nižine ter prek Gorice in Brd na najvišje vrhove Julijskih Alp. Na vrhu Cerja stoji monumentalni petnadstropni spomenik, ki je posvečen braniteljem slovenske zemlje. Mimo Cerja vodi lepo označena Pot miru po Krasu, do njega so pa že vsaj od začetka prve svetovne vojne vodile makadamske poti. Na tem območju so potekale ene od najbolj krvavih bitk soške fronte.

Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero na območju Slovenije. Nahaja se v južnem delu Cerkniškega polja in v površino meri 26 km2. Znano je v svetovnem merilu. Obiskovalca navduši s svojo raznoliko favno in floro ter številnim naravnimi pojavi. Jezero se napolni z vodo spomladi in v času deževja. V tem času je površina poplavljenega kraškega polja lahko velika tudi do 38 km2. Takrat ponuja obilo možnosti za ribolov in številne športe. Največja globina Cerkniškega jezera je približno 10 metrov. Okolica jezera je gnezdišče za mnoge vrste ptic. V jezero se steka voda iz podzemlja ene najbolj čudovitih kraških jam, Križne jame, ki je prava znamenitost med svetovnimi kraškimi jamami. Jezero presiha v mesecu maju in juniju, včasih pa tudi v zimskem času. V Muzeju jezerski hram si lahko ogledate živo maketo Cerkniškega jezera, ki prikazuje vodni in geografski sistem. V manj kot eni uri vam boste izvedeli vse o presihanju in nastajanju jezera. V muzeju si lahko ogledate tudi etnološko zbirko in multivizijo o jezeru, ki ga predstavi v vseh štirih letnih časih. Etnološka zbirka obsega čoln drevak, pripomočke za stari način ribolova, več vrst starih lesenih drsalk, pribor za rezanje in spravilo ledu, bogato zbirko literature o raziskovanju Cerkniškega jezera in še mnoge druge zanimivosti.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah. Je četrti najvišji vrh. Leži na meji z Italijo in zato privabi mnoge pohodnike z obeh strani meja. Do ceste za Mangartsko sedlo lahko pridemo z več smeri: iz smeri Rabeljskega jezera (Trbiža), iz smeri Trente (Vršiča) ali iz smeri Bovca. Odcep za cesto na Mangartsko sedlo se nahaja v bližini novega viadukta, ki se nahaja na poti med mejnim prehodom Predel in Logom pod Mangartom. Stara vojaška cesta nas pripelje na Mangartsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov in je tudi izhodišče za vzpon na Mangart. Cesta je ponekod strma, ovinkasta in na nekaterih delih malo bolj izpostavljena. Peljemo se skozi več predorov. Vožnja po njej je neponovljivo doživetje. Na poti se lahko ustavimo na več počivališčih. Zgrajena je bila leta 1938. Prevoz po njej je potrebno plačati. Med vožnjo se nam ponujajo čudoviti razgledi na bližnjo in daljno okolico. Cesta je privlačen cilj za motoriste in kolesarje. Je najlepša gorska cesta v Sloveniji. Na Mangartski planini se v poletnem času pasejo ovce, pozimi pa postane raj za ljubitelje sankanja.

Stiški samostan se nahaja med dolenjskimi griči. Med redkimi delujočimi samostani je edini, ki pripada cistercijanom. Cistercijanski red je nastal leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Citeaux in po kraju tudi dobil ime. Ustanovitelji so bili trije svetniki, ki so bili benediktinski menihi iz samostana v kraju Molesme. Samostan je danes pomemben kulturni in verski spomenik. Leta 1136 ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Takrat je dobil tudi mnogo posesti. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje pa tudi dušnemu pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je doživel veliko turških napadov in imel nato krizo v 16. stoletju. Ponoven razcvet doživi v 17. stoletju. Ta je trajal do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898. Je najstarejši na slovenskem ozemlju. V samostanu je živel pater Simon Ašič, znani slovenski zdravilec. Tukaj sta se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Kompleks samostana sestavljajo romanska samostanska cerkev - bazilika, ki je bila v baroku dvakrat predelana, zgodnjegotski križni hodnik s freskami ter vrsta stavb s preobleko iz 17. in 18. stoletja. V prvem nadstropju so muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja. Del vrta v obzidju na južni strani obsega meditativni park, ki je povsem oddaljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. V trgovinici lahko kupite tudi priznana zelišča patra Ašiča in izdelke drugih menihov.

Črna na Koroškem je slikovito naselje, ki je središče občine Črna na Koroškem. Nahaja se v tesni kotlini ob reki Meži, Bistri in Javorskem potoku. Obdajajo jo pobočja Smrekovškega pogorja in strme pečine Pece. Črna je pomembno prometno križišče proti Mežici, Šoštanju in Solčavi. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1137. K razvoju naselja v tržno središče sta veliko prispevala železarstvo in rudarstvo. Fužinarstvo je bilo opuščeno leta 1892, ker so se lastniki preusmerili na železarstvo na Ravnah. Danes na rudarske čase spominjata rudnik in muzej Podzemlje Pece v Mežici. V središču vasi si lahko ogledamo zanimivo stalno etnološko zbirko, rudarski muzej, cerkev sv. Ožbolta, Formo vivo – ulito, polnoplastično kroglo, nagačenega medveda, spomenik NOB iz leta 1952, ki ga je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik in drugo. Neoromanska cerkev sv. Ožbolta je posvečena sv. Ožboltu, zavetniku živine, koscev in proti kugi. Današnjo podobo je dobila leta 1885, ko so jo obnovili po požaru. Medveda v kletki so lovci uplenili v Bistri leta 1963. Ta je bil nato leta 2008 zamenjan z drugim primerkom. V Črni se vedno bolj razvija turizem, v središču kraja je tudi smučišče Črna na Koroškem, ki je primerno za rekreacijsko in tekmovalno smučanje. V Črni vsako leto organizirajo tradicionalno prireditev - koroški turistični teden, ki poteka že od leta 1955 in je tako med najstarejšimi v Sloveniji. V Parku kralja Matjaža vsako leto poteka prireditev Gradovi kralja Matjaža, ki pritegne veliko obiskovalcev. V letu 2012 je v Črni Matjaževo leto.

Črno jezero se nahaja na Pohorju, na gozdnem slemenu med Osankarico in Tremi kralji. Jezero je umetnega nastanka in je veliko približno 50 hektarjev. Nastalo je okoli leta 6000 pred našim štetjem, ko so prebivalci poglobili močvirnato območje in ga tako spremenili v jezero. Sredi 19. stoletja so Črno jezero povečali zaradi hlodovine, ki so jo spravljali v dolino. V kristalno čistem jezeru se nahajajo redke rastlinske in živalske vrste. Obraščeno je s šotnim mahom in smrekovjem. Črno barvo daje jezeru temna in debela plast mulja. Črno jezero je zavarovano kot gozdni rezervat. Do jezera najlažje pridemo, če začnemo pot pri Domu na Osankarici. Nezahteven sprehod traja približno eno uro. Zaradi ugrezajočih barjanskih tal poteka urejena gozdna steza tudi po lesenih brveh. Pri jezeru se nahaja počivališče z mizami in klopmi. Črno jezero je zanimiva točka za izlet in sprostitev v vsakem letnem času.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Škrateljnova hiša se nahaja v središču Divače in predstavlja primer tradicionalne arhitekture Krasa. Domačija velja za izjemen spomenik kmečkega stavbarstva in v letu 1992 so jo razglasili za etnološki spomenik. V Škrateljnovi hiši je bila včasih gostilna s prenočišči, kjer so se ustavljali furmani. Počasi je začela propadati po izgradnji južne železnice od Dunaja do Trsta v letu 1857 ter železnice do Pulja v letu 1876. Škrateljnovi so se iz domačije odselili v času med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni je bila prepuščena propadanju, dokler je niso obnovili v 70. letih 20. stoletja. Sedanjo obliko je hiša dobila po številnih prezidavah in dopolnitvah od sredine 17. stoletja do sredine 19. stoletja. Jedro stavbe je iz 17. stoletja, kar je razvidno iz manjših oken v pritličju in deloma načina zidave. Monumentalni kaminski dimnik so dozidali v 18. stoletju, v 19. stoletju pa je hiša dobila stebričke in zagrajo na zunanjem stopnišču. V pritličju je del notranjosti obokan, portali, okenski okviri in opore pa delujejo kot čiste kamnoseške podrobnosti. K domačiji spadata še dve gospodarski poslopji in vodnjak s trebušasto kamnito šapo. Škrateljnovo hišo so v celoti obnovili v letu 2010 in takrat je v njej dobil prostore zanimiv Muzej slovenskih filmskih igralcev. Ogledamo si lahko spominsko razstavo, ki je posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini (Idi Kravanja), ki se je rodila v Divači.

Slikoviti tropski vrt se nahaja v Dobrovniku severozahodno od Lendave, na ravnini ob Bukovniškem potoku. Razprostira se na okoli 350 m2 in v njem je več kot 900 eksotičnih primerkov okoli stotih rastlinskih vrst. Obiskovalci lahko opazujejo in spremljajo razvoj tropskih rastlin čez vsa letna obdobja. Najbolj zanimive rastline tropskega vrta so kava, poper, mesojede rastline, ananas in ostale bromelijevke, karambola, flamingovci, vanilija in ostale orhideje ter yilang yilang. Vrt se razprostira poleg proizvodnih površin podjetja Ocean Orchids, ki ima že 10 letno zgodovino. Soustanovitelja in direktorja podjetja sta Roman Ferenčak in Tomaž Jevšnik. V podjetju vzgojijo kar 2 milijona orhidej letno. Iz vrta je možno pogledati v proizvodjo, kjer vsakodnevno zacveti približno 4000 čudovitih orhidej, ki so različnih barv, od belih, modrih, rdečih do roza. V tropskem vrtu obiskovalci lahko poleg mnogih botaničnih vrst orhidej občudujejo tropske in subtropske rastline, ki prihajajo iz celega sveta. Objekt je visok šest metrov in ogledamo si lahko številne rastline iz vsakdana, kot so vanilija, papaja, banane, ananas, mango, tara, ilang, ingver in druge. Pestra izbira vzpenjalk in obsežna zbirka živopisanih flamingovcev nikogar ne pusti ravnodušnega. Za zaključene skupine in vodstvo po tropskem vrtu je potrebno predhodno naročilo. V mesecih november, december in januar velja zimski delovni čas, in sicer vsak dan od devete ure zjutraj do pete ure popoldan.

Dolina Planica ali tudi Dolina pod Poncami je ledeniška dolina v severozahodnem predelu Julijskih Alp. Je v obliki črke U in je dolga okoli 7 kilometrov. Razteza se vse od naselja Rateče pa do priljubljene planinske postojanke, Doma v Tamarju. Od doma se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planica je najbolj znana po smučarskih skakalnicah. V dolini se nahaja sodoben Nordijski center Planica, kjer sta poleg skakalnic posebni atrakciji vetrovnik in jeklenica z vrha letalnice, ki nudi nepozabno doživetje. Razgibano dolinsko dno Planice prekrivajo ledeniške morene in melišča, ki jih z bližnjih gora nanašajo hudourniki. V spodnjem delu doline se prepletajo z gozdnimi zaplatami senožeti, na določenih predelih so izraziti značilni grbinasti travniki, v zgornjem delu Planice pa prevladuje gozd. Planico obdajajo okoli 2300 metrov visoke gore in grebeni; stene dvatisočakov Travnika, Mojstrovke in Roba Velike dnine na eni ter skupine Ponc na drugi strani zaključuje čudoviti Jalovec (2645 m). Značilna oblika Jalovca, kot je vidna iz doline Tamar, je upodobljena na znaku Planinske zveze Slovenije. Na začetku srednjega dela Planice je ob vznožju gorske skupine Ponc vrsta planiških smučarskih skakalnic, ki jih je med prvimi načrtoval in razvil Stanko Bloudek pred letom 1941. Največja se ponaša z najdaljšim smučarskim poletom. Planiške skakalnice so tekmovalno in vadbeno središče smučarskih skakalcev ter prizorišče vsakoletnih mednarodnih tekmovanj v smučarskih poletih in skokih, ki pritegnejo mnoge obiskovalce iz Slovenije, Italije in Avstrije. Tik nad smučarskimi skakalnicami poteka meja edinega narodnega parka v Sloveniji, Triglavskega narodnega parka. Poleg ceste je po dolini speljanih več urejenih pešpoti. V zimskem času je spodnji del doline prepreden z urejenimi progami za tek na smučeh in sprehajanje. Krožna tekaška proga vodi vse do Tamarja. Ob zaključku doline stoji stalno oskrbovan planinski Dom v Tamarju, v bližini pa kapela Marije pomagaj iz leta 1936, ki je bila prenovljena leta 2002. V bližini doma se nahaja kraški izvir Nadiže, ki se takoj za izvirom spušča v okoli deset metrov visok drseč slap.

Domžale so kulturno, gospodarsko in upravno središče Vzhodne Gorenjske. Mesto se razprostira južno od Kamniško Savinjskih Alp in je bilo nekdaj poznano kot satelitsko mesto Ljubljane, danes pa je športno mesto. V jugozahodnem delu Domžal se nahaja manjša vzpetina Goričica, ki je okoli osem do deset metrov visok griček. Na njem stojijo župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki je bila do 19. stoletja obzidana s tabornim obzidjem, kapela Matere Božje, župnišče, veroučna šola ter pokopališče. Na območju sedanje kapele se je nahajala manjša kapelica z vdolbino, v kateri je stal kip Marije Pomočnice, ki se s svojim plaščem oklepa ljudi različnih stanov. Na ta kraj so velikokrat potekala romanja od blizu in daleč. Konec 19. stoletja je bila kapelica zelo zanemarjena, dokončno pa je bila poškodovana v potresu leta 1895. Zaradi tega so jo podrli in na njenem mestu postavili novo in večjo. Iz stare so prenesli prenovljeni kip Marije s plaščem. Prva omemba cerkve Marijinega vnebovzetja sega v leto 1526. Orientirana je v smeri vzhod – zahod. Je enoladijska zgradba, ki se nadaljuje v ožji obokan prezbiterij. Na vzhodni fasadi je veličasten kip Kristusa kralja. Ob zahodni fasadi pa se nahaja zvonik. Pred povečanjem ob koncu 19. stoletja je bila cerkev Marijinega vnebovzetja zgolj preprosta enoladijska obokana zgradba, s prezbiterijem kvadratne oblike. Glavni oltar je bil približno tam, kjer je danes prednji cerkveni lestenec. Srednjeveška zgradba je bila dostikrat predelana. V sredini 19. stoletja so predelali in povišali zvonik ter mu dali baročno streho. Ob koncu 19. stoletja so sakralni objekt podaljšali, mu prizidali stranski kapeli ter dozidali tristrano zaključeni prezbiterij. V letu 1938 je bil prezbiterij še podaljšan in pravokotno zaključen. Cerkev Marijinega vnebovzetja je tako dobila današnjo podobo.

Dražgoše so manjše naselje na južnih terasastih pobočjih Jelovice pod Dražgoško goro. Spadajo v občino Železniki in so od Železnikov oddaljene približno šest kilometrov. Ležijo ob cesti, ki povezuje Selško dolino s Kranjem in Kropo. Naselje je znano predvsem po bitki iz druge svetovne vojne med Nemci in partizani iz Cankarjevega bataljona, ki je potekala med 9. in 11. januarjem leta 1942. Nemci so po koncu boja vas požgali, ustrelili talce, ostale pa izgnali. V spomin na ta dogodek so leta 1976 postavili spomenik na mestu, ki ga je videti daleč iz doline. V spodnjem delu spomenika je prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev. Pri sestopu do spomenika je v polkrogu narejen mozaik Ive Šubica s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil. V začetku januarja se vsako leto v počastitev bitke odvijajo prireditve Po stezah partizanske Jelovice. V Domu Cankarjevega bataljona v Brunarici ob glavni cesti si je možno ogledati spominsko zbirko dokumentov in predmetov.

Dvorec Bukovje se nahaja v bližini Dravograda. Leži med ravnico na desnem bregu reke Drave in pohorskim gozdnim pobočjem Bukovja. Je idiličen prostor za poroke, prireditve, kongresne in protokolarne dogodke, izobraževanja, razstave in družabna srečanja. Dodatno v ponudbi so tri učilnice, velika dvorana ter devet sob in 26 ležišč. Dvorec obdaja lepo urejen park Bukovje, v katerem uspevajo različni nasadi. Ohranjene so stare, avtohtone sorte sadnega drevja in grmovnic. Dvorec s parkom evropskih dreves, kjer se stare krošnje prepletajo z mladim rastjem, je idealen za romantične poroke. Pari lahko izbirajo med različnim lokacijami, ki so naslednje: baročni ambient velikega salona, veličastna poročna dvorana s stilno opremo, prestižni poročni šotor ali svežina dvornega parka. Baročni dvorec ima pestro zgodovinsko preteklost. V srednjem veku so grajske utrdbe zaradi varnosti gradili na težko dostopnih območjih. Najbolj pogosti srednjeveški stavbni tipi so bili kastelni gradovi, pri katerih sta grajsko poslopje poleg bivalnega palacija sestavljala tudi grajsko obzidje in grajski stolp. Takšna je bila tudi graščina Pukštajn, ki je bila zgrajena v začetku 13. stoletja na pomolu nad reko Dravo. Do danes se je ohranila le zgradba renesančnega grajskega stolpa. Grajski objekt je kar dvakrat pogorel in takratni lastniki, rodbina Khossler, ga po zadnjem požaru leta 1706 ni več obnavljala. V njegovem vznožju so v stilu baročnih dvorcev v 18. stoletju zgradili novo stavbo dvorca Bukovje, istočasno pa je gotovo nastala tudi grajska kapela. S svojo neenotno podobo mogočni dvorec kaže na bogato stavbno zgodovino. Rodbina Kometer je po letu 1870 prezidala dvorec, s prezidavo pa je dobil sedanjo podobo historične zgradbe z ogelnimi stolpi. Baročni dvorec je imel zadnjo prezidavo v drugi polovici 20. stoletja. Le-ta je temeljito zaznamovala notranjost zgradbe, ki je bila zaradi funkcionalnih potreb temeljito prezidana. V tem obdobju sta nastala tudi dva štukaturna stropa, in sicer po originalni predlogi.

Dvorec Štatenberg se nahaja na manjši razgledni vzpetini v Dravinjski dolini, v bližini kraja Makole. Ime je dobil po nekdanjem gradu Štatenberg iz 12. stoletja, ki se nahaja v okoli pet kilometrov oddaljenem kraju Stari Grad in so od njega danes ostale le še ruševine. Baročni dvorec Štatenberg so grofje Attemsi pričeli zidati okoli leta 1696, končali pa so ga v času med 1720 in 1740. Zasnovo za razkošen dvorec je naredil arhitekt Camesini iz Italije. Dvorec je zasnovan tako, da ima štiri dvonadstropne trakte s poudarjenim glavnim poslopjem z slikovitim odprtim stopniščem. V notranjosti dvorišča je bil včasih urejen baročni vrt. V osrednjem poslopju je v pritličju stebrna dvorana, v nadstropju pa viteška dvorana. Na levi strani od viteške dvorane se je ohranilo pet soban s freskami, ki so muzejski del gradu, na desni strani pa je čudovita poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka. V viteški dvorani so na stropu alegorije, ki so obrobljene s štukaturami in predstavljajo štiri elemente: zemljo, vodo, ogenj, zrak ter antično mitologijo – Umetnost in Znanost pod okriljem miru. V drugih sobah so na ogled deli prezentirane opreme in peči. V zahodnem traktu dvorca se nahaja baročna kapela, v kateri so oltarji delo Martina Baselija. Dvorec Štatenberg je bil prenovljen po drugi svetovni vojni in nato ponovno po letu 1989. V okviru dvorca deluje tudi grajska restavracija, ki se nahaja v pritličju glavnega, južnega krila. Muzejski del dvorca Štatenberg si je možno ogledati v času uradnih ur Turističnega društva Štatenberg ali po dogovoru. Okolica dvorca Štatenberg ima park z različnim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Za dvorcem se nahaja večji gozd, po katerem gre krajša pešpot do petih ribnikov, ki nudijo tudi možnost ribolova. V okolici dvorca je za lovskim domom vzletišče za modelarstvo in jadralno padalstvo, od koder se nudi tudi lep razgled na Makole.

Golica je obmejna gora v Karavankah. Nahaja se na nadmorski višini 1835 metrov. Najprimernejši čas za obisk je v kopnem od maja do oktobra, najlepša pa je konec maja in junija, ko cvetijo narcise ali ključavnice. Takrat so travniki na začetku poti videti, kot da bi bili pobeljeni s snegom. Po ljudski pripovedki naj bi ključavnice dobile svoje ime zaradi čebel. Gora je dostopna iz Jesenic in od tam po vijugasti cesti do Planine pod Golico. Sredi vasi stoji velik Dom pod Golico, kjer lahko pustite avto. Če želite skrajšati pot, se lahko peljete še višje in pustite avto v zaselku Betel, pri gostilni Pri Fencu, vendar je parkirišče manjše in konec tedna verjetno tudi zasedeno. V zaselku Betel je kažipot, ki vas usmeri po krajši poti pod tovorno žičnico ali po precej daljši, a bolj položni poti čez planino Markljev rovt. Krajša pot vas vodi mimo gostilne Pri Fencu, po dobro uhojeni poti čez travnik, nato nas pričaka smrekov gozd in kasneje makadamska cesta, nad katero je spodnja postaja tovorne žičnice. Na levo se pri žičnici odcepi zelo zahtevna zimska pot, na desno pa nadaljujemo manj zahtevno pot. Pred koncem poti nas pričakajo obsežni travniki pod Krvavko, ki je vrh naravnost nad kočo. Koča na Golici se nahaja na višini 1582 metrov. Stoji nad strmim prepadnim skalnim robom. Na koči se lahko okrepčate z dobro domačo hrano. Od nje je še pol ure strme hoje do vrha Golice. Tam nas pričaka čudovit razgled proti Avstriji, Julijskim Alpam s Triglavom in Stolu. Izlet traja približno dve uri v eno smer. Če vam čas dopušča, si lahko ogledate tudi bivše nahajališče železove rude, Savske jame.

Golte so visoka kraška planota, ki se uvršča k predgorju južnih apneniških Alp. Razprostira se na vzhodnem obrobju Kamniško – Savinjskih Alp. Apnenčasta planota je od leta 1987 zavarovana kot krajinski park. Golte se uvrščajo med eno izmed priljubljenih zimsko – letnih visokogorskih turističnih središč. Planota predstavlja tip tako imenovanega osamelega krasa, ker ima širše obrobje sestavljeno iz neprepustnih kamenin. V večini so to andezitni grohi in andeziti, ki Golte obdajajo večinoma iz vseh strani. Poleg tega jo oklepajo tudi gornjegrajski skladi, ki se v ožjem in širšem pasu pojavljajo na južnih pobočjih. Kras je značilen tip planotastega krasa z vsemi posebnostmi, kot so suhe doline, manjše in večje vrtače, naravna okna in podzemeljske jame. Med podzemeljske jame spadajo Kebrova luknja, Ledenica, Mesarska lopa in Medvedja jama. Golte imajo slikovito kulturno krajino, saj se izmenjujejo gozdne površine in pašniki. Pod nekdanjo planino Medvednjak stoji na višini 1410 m sodoben hotel z restavracijo. Od Hotela Golte so po pobočjih speljane vlečnica in sedežnica. Poleg smučišč so obiskovalcem na voljo tudi tekaške proge. Planinska Mozirska koča se nahaja na južnem pobočju Boskovca, ki je najvišji vrh planote Golte. Med Mozirsko kočo in zgornjo postajo žičnice na Golteh se na 2 ha nahaja Alpski vrt. Je najvišje ležeč (1300 – 1400 m) in najlažje dostopen alpski vrt na območju Evrope. V njem je na ogled več sto avtohtonih rastlin Kamniško – Savinjskih Alp in je edini v Sloveniji, ki je urejen v naravnem habitatu. Golte nudijo obiskovalcem številne možnosti zimskih in poletnih aktivnosti, uživanja v wellness centru v Hotelu Golte, poslovnega turizma ter obiskovanja mnogih dogodkov in prireditev. V okviru poletnih aktivnosti so na voljo pohodništvo, plezanje, gorsko kolesarjenje, jadralno padalstvo, kolesarjenje, nordijska hoja, pohodništvo, Zip Line in drugo. V okviru zimskih aktivnosti pa so na voljo smučanje, tek na smučeh, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, turno smučanje, sankanje, Zibob, jadralno padalstvo in ostalo.

Razgledni stolp se nahaja na Mejniku (321 m), hribu nad vasjo Gonjače. Je osrednja točka v Goriških brdih in razgledišče, ki ob lepem vremenu ponuja čudovite razglede na Goriška brda, Furlanijo, Karnijske in Julijske Alpe, Trnovski gozd, Dolomite, Kras, Tržaški zaliv in Vipavsko dolino. Razgledni stolp je visok 23 metrov, ima 144 stopnic in je bil zgrajen leta 1961. Načrte za njegovo postavitev je naredil arhitekt Marko Šlajmer. Pri razglednem stolpu je spomenik, ki je posvečen žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu reke Soče. Zanimiv spomenik je delo akademskega kiparja in slikarja Janeza Boljke. Vtisnjene verze na bronasti plošči je zapisal pisatelj France Bevk.

Radgonski grad se nahaja v Gornji Radgoni, ki leži na desnem bregu reke Mure. Mesto leži ob glavni cesti na poti iz Murske Sobote proti Mariboru, ob meji z Avstrijo. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča. Znana je po vsakoletnem radgonskem kmetijskem sejmu. Radgonski grad je bil prvič omenjen v 12. stoletju. Stoji na griču, od koder je lep razgled na širšo okolico. Sezidal ga je plemič slovenskega rodu Radigoj. Njegovi prvi lastniki so bili grofje Spanheimi. Skozi stoletja so se upravitelji in lastniki velikokrat menjavali. Sedanjo podobo je gradu leta 1775 dal grof Leopold Herberstein. Zadnji lastniki so bili grofje Chorinsky. Ti so ga leta 1931 prodali banski upravi. V Radgonskem gradu je bila po drugi svetovni vojni osnovna šola. Sedaj ga ima v najemu domačin Milan Herzog, ki trenutno obnavlja to čudovito zgradbo. V gradu je urejena tudi poročna dvorana. Radgonski grad je bil večkrat povečan in prezidan. Vhod je skozi zunanje dvorišče. Najprej si lahko ogledamo enonadstropno gospodarsko poslopje. Ohranile so se odprtine za verige dvižnega mostu. Glavna vrata so masivna in obita s pločevino. Nad vhodom lahko vidimo grb Herbersteinov. Na koncu dvorišča pridemo do drugega vhoda. Tu sta vidni odprtini dvižnega mostu, kar pomeni, da je bil tukaj notranji grajski jarek. V portalu se nahaja dvojni grb Herberstein – Eggenberg. Na drugo dvorišče pridemo po daljšem hodniku. To je na vseh štirih straneh arkadirano. Osrednja dvonadstropna grajska stavba je v celoti podkletena. Včasih je imel grad tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje stolpič. Zraven gradu, nasproti prvega vhoda, je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored. Radgonski grad bo preurejen v reprezentančni objekt.

Grad Bizeljsko (Wissell) se nahaja na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo. Grad daje vasi značilno podobo. V pisnih virih se prvič omenja leta 1404, ko so se na tem območju naselili vitezi Wissell. Grad ima srednjeveško zasnovo. Skozi stoletja je imel pomembno vlogo kot obrambna postojanka. Danes grad Bizeljsko kaže renesančne in baročne poteze. Renesančni pridih se vidi ob vhodu, ko je bila prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Kapela izvira iz leta 1623. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz poznega 18. stoletja. Sobe se vrstijo kot niz kontinuiranih prostorov. Pravokotno dvorišče obdajajo štirje dvonadstropni trakti, na zahodni strani pa sta na vogalih okrogla stolpa. V gradu se niso ohranile dragocenosti, saj so vse odnesli njegovi zadnji lastniki, grofje Windischgraetz. V delu gradu je danes vinska klet Klakočar. Družina Klakočar se je zavzela tudi za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled je bogata vinska klet in grajska kapelica. Poleg znanih bizeljskih vin je v kleti shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta, Rumeni plavec.

Grad Bogenšperk se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske ter spada v Občino Šmartno pri Litiji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Grad Bogenšperk je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Ob obisku gradu si je možno ob spremstvu vodnika ogledati muzej, ki predstavlja življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, se rekreirati na sodobni trim stezi ali pa se okrepčati v grajski Krčmi. Renesančni grad Bogenšperk je zgradila rodbina Wagen v začetku 16. stoletja. Vse do leta 1672, ko sta zgradbo kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena Ana Rozina, so se tukaj zamenjali še trije lastniki. Grad Bogenšperk je sčasoma postal znanstveno in kulturno središče z bogato knjižnico in grafično delavnico. V tem času se je Valvasor proslavil z izdajo znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske. Zlato obdobje gradu je trajalo do Valvasorjeve izselitve leta 1692. Potem so se do leta 1853 lastniki znova menjavali, dokler ni mogočne stavbe kupil knez Windischgraetz in njegova družina je nato na gradu živela vse do italijanske kapitulacije leta 1943. Po drugi svetovni vojni je postal grad s posestvom ljudsko premoženje. V letih 1949 in 1964 so bili v njem jezuiti, po letu 1972 pa ga je pričela obnavljati občina Litija ter ga preurejati v muzej.

Grad Grad se nahaja v naselju Grad na Goričkem. Vas Grad je največje in najstarejše naselje na Goričkem. Grad je kulturni spomenik državnega pomena. Varuje se skupaj s svojo okolico in grajskim parkom kot umetnostno-arhitekturni in zgodovinski spomenik. Objekt je velik adut za turistično oživitev vasi Grad. Domačini si želijo, da bi grad ponovno zaživel kot središče političnega, gospodarskega in kulturnega življenja regije. Grad Grad se trenutno obnavlja. Je najobsežnejši grajski kompleks v Sloveniji. Ima kar 365 sob. Zgodovina gradu sega v leto 1208. Lastniki so se večkrat menjavali. Med obema svetovnima vojnama je bil njegov gospodar industrijalec Geza Hartner iz Murske Sobote. Takrat je bil opremljen z umetninami in lepo ohranjen, nato je bil do obnove dolgo opuščen in prepuščen propadu. Znotraj gradu se nahaja vodnjak, ki je zavarovan s ploščo in vklesan v živo skalo. V času napadov in obleganj je le-ta igral pomembno vlogo. Na grajskem dvorišču je žarišče energijskih moči. Vibracije grajskih sevanj naj bi zdravile različne bolezni. Obiskovalci si lahko ogledajo le del prostorov. Odprta je poročna dvorana, urejene so kovaška, lončarska in kolarska delavnica ter nekaj etnoloških zbirk. Na voljo je tudi manjša prodajalna spominkov. Največja tradicionalna prireditev je Noč čarovnic.

Grad Kostel se nahaja v naselju Kostel v dolini reke Kolpe. Grajski kompleks zajema grad, naselje in cerkvico sv. Treh Kraljev z značilno zvončnico. Grad je imel nekdaj pomembno prometno in strateško lego, saj je tukaj najbolj zložen prehod čez reko Kolpo. Grajska trdnjava na koničastem hribu se v pisnih virih prvič omenja leta 1336. Prvi fevdalci so bili grofje Ortenburški, sledili so jim celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1620 je bil grad Kostel v lastništvu različnih rodbin. V času turških vpadov je bil pomembna obmejna postojanka. Leta 1578 so v grad z zvijačo vdrli Turki in ga požgali. Utrdbo so leta 1809 skupaj z naseljem razdejali francoski vojaki in od takrat je propadala. V razvalinah nekdanje mogočne zgradbe so deloma ohranjeni gotsko jedro in renesančne obodne sestavine, povezane z ostanki zidovja okoli celotne vasi. Grad Kostel je pomembna zapuščina kulturne dediščine, ki je danes v državni lasti. Grad postopoma obnavljajo. Z grajske pečine se odpira čudovit razgled po Kostelski dolini in v sotesko Kolpe.

Grad Otočec se nahaja blizu Novega mesta na Dolenjskem. Je edini vodni grad v Sloveniji in stoji na enem od otokov reke Krke. Njegova podoba se je oblikovala skozi stoletja. Nastanek gradu sega v sredino 13. stoletja, v leto 1252. Samo ime Otočec izvira od freizinških škofov. Lastniki gradu so se imenovali vitezi z otoka-de Werde ali otočani. Sredi 14. stoletja je bila stavba razširjena in je dobila tlorisno obliko črke L. Grad je bil dodatno utrjen po turškem pustošenju leta 1471. V drugi polovici 16. stoletja je začel dobivati renesančno podobo. V drugi polovici 17. stoletja je grajsko poslopje dobilo med drugimi predelavami tudi arkadirane hodnike v pritličju in obeh nadstropjih južnega trakta. Med drugo svetovno vojno so partizani grad požgali in takrat je najbrž tudi zgorel dragoceni arhiv, v katerem se je skrivala marsikatera zanimiva zgodba iz bogate zgodovine tega prelepega gradu. Po vojni je bil grad nacionaliziran. V gradu je danes luksuzni Hotel Grad Otočec in grajska restavracija z vrhunsko kulinarično ponudbo. V neposredni bližini hotela, na desnem bregu reke Krke, se nahaja Kamp Otočec. Slabih 300 metrov od grajskega kompleksa je Hotel Šport in motel, ki je namenjen predvsem tranzitnim potnikom. Zabavate se lahko v hotelu Šport, kjer imajo igralnico. Za poslovna srečanja je v hotelu na voljo sodobna kongresna dvorana. V restavraciji Tango je možno ob koncih tedna zaplesati ob zvokih žive glasbe. Otočec se je razvil tudi v športni center, ki ponuja odlične pogoje za tek in kolesarjenje, gostom pa so na voljo tudi igrišča za razne športne aktivnosti kot so tenis, golf in druge. Reka Krka v gornjem toku vabi na rafting, pod gradom pa lahko lagodno čolnarite ali lovite ribe. Grad Hotel Otočec je idealno mesto za romantično in nepozabno poroko, kjer se gostje lahko počutijo kraljevsko. Nudijo več aranžmajev kot so: Grajska poroka v Viteškem salonu, Viteška poroka, Poroka na prostem, Romantična poroka v soju bakel in sveč, Poroka na prostem z družico in starešino, Gosposka poroka ali Na sanjavi Krki. V zadnjem času so priljubljene piknik večerje na prostem pod šotorom, v grajskem parku. Park je oblikovan po vzorih angleškega krajinskega sloga. Najstarejša drevesa so stara dobrih sto let, večina pa je bila posajena po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja.

Grad Podsreda se nahaja v Kozjanskem regijskem parku. Leži na severnem pobočju Orlice. Iz gradu je čudovit razgled na dolini Bistrice in Sotle, srednjeveški trg Podsreda ter Hrvaško Zagorje. Zgradili so ga v 12. stoletju. Izmenjavali so se mnogi lastniki in mu pustili svoj pečat. Srednjeveško jedro gradu pa je skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sedanjo podobo je dobil predvsem v 19. stoletju. Z njegovo obnovo so začeli leta 1983. Uvršča se med najbolj pomembne stavbe romanske arhitekture. Grad sestavljajo obrambni stolp, stolp s kapelo in dva palacija. Ljubljanski škof Tomaž Hren je kapelo leta 1612 posvetil sv. Ani, sv. Filipu in Jakobu. V gradu si lahko ogledate romansko sobo, južni palacij, srednjeveško kuhinjo z odprtim ognjiščem, severni palacij, renesančno dvorano, grajsko ječo, kletne prostore in galerije v grajskih kaščah. V grajsko ječo so zapirali tlačane, ki so se upirali. Severni palacij je najstarejši del gradu. Renesančna dvorana je največji prostor. V južnem palaciju si lahko v prvem nadstropju ogledate zgodovino gradu, potek obnove in stavbno zgodovino. Grad Podsreda je odprt vse dni v tednu, razen v ponedeljek, od 10. do 18. ure. V zimskih mesecih je zaprt. V poletnih mesecih na gradu potekajo razni koncerti, razstave in druge aktivnosti.

Grad Rajhenburg se ponosno dviguje nad krajem Brestanico in reko Savo. V pisnih virih se prvič omenja leta 895 in je najstarejši z listino izpričani srednjeveški grad. V bojih z Madžari je bil grad v začetku 10. stoletja porušen. Salzburški nadškof Konrad ga je dal na novo pozidati v letih 1131-1147. Na grad so nadškofje pripeljali najemniško družino, ki je povzela ime po gradu in se je poimenovala rodbina Rajhenburških. Za vojaške zasluge so pozneje postali lastniki gradu. Prav oni so bili najdlje časa na gradu, vse od 1141-1570, ko je rodbina izumrla.V gradu je bila krajši čas kovnica denarja. Skozi stoletja so se na gradu zvrstili različni lastniki. Današnjo podobo je dobil grad v začetku 17. stoletja. Dali so mu jo takratni lastniki Gallensteini. Pomembni lastniki so bili tudi grofje Attemsi. V 19. stoletju se je v njem izmenjalo več lastnikov, ki so mu vsak po svoje pustili svoj pečat. Trapisti, menihi iz Francije, so grad Rajhenburg kupili leta 1881. Uredili so ga v samostan Marije Rešiteljice. Njihov red je bil znan kot zelo strog in je težil h krščanski popolnosti. Nemci so leta 1941 menihe pregnali in grad preuredili v preselitveno taborišče, skozi katerega so izgnali okrog 45.000 Slovencev. Po razpustu samostana trapistov leta 1947 so bili v gradu zapori. Danes je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica.

Grad Rifnik se nahaja na skalnati terasi istoimenskega hriba v naselju Šentjur pri Celju. V neposredni bližini stoji kmetija, mimo katere tudi vodi manjša steza do Rifnika. Od gradu so se do danes ohranile le še razvaline prvotnega grajskega stolpa. V pisnih virih se grad Rifnik prvič omenja leta 1326. V tistem obdobju je Viljem Vrbovški dobil grad v fevd od krškega škofa, ko se mu ga je odpovedal Gebhard Žovneški. Naslednja lastnika sta bila brata Martin in Ivan Mertl – Rifniška. Martin Mertl se leta 1359 omenja kot ministerial Celjskih grofov. Rodbina Celjskih grofov je imela grad v lasti vse do izumrtja njihovega rodu leta 1456. Grad Rifnik je nato prešel v last potomcev Erazma Liechtenbergerja, ki je bil grajski upravitelj celjskih grofov. V 16. stoletju so postali lastniki njegovi sorodniki, družina Saurani. V 17. stoletju je večji del gospoščine prešel na Blagovno pri Šentjurju. Grad Rifnik naj bi leta 1635 porušili uporni kmetje, v drugi polovici 17. stoletja pa je bil že v razvalinah. Grad Rifnik je že v romanski dobi dobil tlorisno obliko pravokotnika. Zgradba je obsegala trinadstropni pravokotni stolp na zahodnem delu, za njih pa se je nahajalo peterokotno obzidano dvorišče. V gotskem obdobju so gradu dodali nov stolp v vzhodnem območju dvorišča. Le-ta se je ohranil vse do danes do višine treh nadstropij. Stolp ima gotska okna, ki imajo obstenske sedeže in okvire, ki imajo prirezane robove. V 16. stoletju je bil grajski kompleks povečan s peterokotnim oborom in predgradjem.

Grad Sevnica je eden izmed najlepših gradov v Sloveniji. Nahaja se na vrhu Grajskega hriba nad starim mestnim jedrom Sevnice, od koder je čudovit razgled na dolino reke Save, okoliško hribovje in stari del mesta. Ogled notranjosti gradu Sevnica je možen le v spremstvu turističnega vodiča. V okvir gradu spadajo muzejske zbirke in galerije, grajska kavarna, grajska kašča, grajska vinoteka, grajski vinograd, Lutrovska klet, prodajni kotiček in grajsko lutkovno gledališče Sevnica. Na gradu potekajo številne prireditve in festival modre frankinje, možen je najem prostorov za srečanja, koncerte, predavanja in drugo. Na gradu Sevnica organizirajo tudi romantične poroke v poročni dvorani ali grajskem parku. Zgodovina gradu in s tem tudi kraja Sevnica je tesno povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Nemško ime naselja – Liehtenwalde je v pisnih virih omenjeno leta 1275, obstoj gradu je prvič omenjen leta 1322, vendar se že leta 1309 omenja kastelan, ki ima vratarja in štiri stražnike. Grad Sevnica so zgradili salzburški nadškofje, ki so bili že od leta 1043 lastniki kompleksa zemljišča. Grad Sevnica je bil začasno v ogrskih rokah konec 15. stoletja, nato je pa spet prešel v last nadškofije. Lastniki gradu so bili Turjačani, Draškoviči in Mosconi. Grad Sevnica je dobil pravokotno obliko z notranjim dvoriščem, trakti, valjastimi stolpi ter ploščadjo, ki prehaja v grajski park. V vzhodnem traktu gradu Sevnica se je ohranil poznoromanski stolp z zidovi, ki so debeli okoli 2,5 metra in s stranicami po 10 metrov. Nad vzhodnim portalom se nahaja reliefna plošča z grboma lastnikov Mosconov in Aichelburgov ter napisom z letnico 1597. Renesančno dvorišče je obkroženo z dvonadstropnimi arkadami. V drugem nadstropju gradu je vrsto sob, ki imajo neorenesančno opremo. Največja znamenitost gradu Sevnica je figuralna freska štirih letnih časov iz okoli 1700 v jugovzhodnem stolpu, ki so jo izpod beležev izluščili šele med obnovitvenimi deli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob gradu se nahaja renesančno - baročni park z drevesi – najbolj znamenito drevo je lejlandska pacipresa, ki ga je v začetku 19. stoletja uredil tedanji lastnik Johann Händl pl. Rebenburg. Zasul je grajske jarke, znižal grajsko obzidje, zasadil park in na južnem pobočju hriba uredil terase ter zasadil trte. Na grajskem pobočju pod gradom Sevnica je Lutrovska klet, ki naj bi nastala v sredini 16. stoletja. Protestanti so jo uporabljali za molitve, kasneje pa je postal grobnica nekaterih sevniških graščakov. V kleti se na oboku nahaja znamenita poslikava Poslednja sodba.

Grad Snežnik spada med najbolj ohranjene gradove na Notranjskem. Nahaja se pod goro Snežnik blizu kraja Kozarišče. Postavljen je na skalo ob izviru studenca Brezno in Obrha. Pod gradom je studenec zajezen v večji ribnik. V virih je bil prvič omenjen leta 1268 in sicer kot lovska postojanka. Nastanek sedanjega gradu sega v leto 1462. Na začetku je bil v lasti oglejskih patriarhov, nato so se lastniki večkrat menjavali. Pred vojno je bil v lasti družine Schönburg iz bližine Dresdna. Grad Snežnik je trinadstropna stavba z novejšim kamnitim mostom, ki pelje do obzidja in renesančnim obzidjem pred vhodom. Dvoločni kamniti most in zunanji stolpiči so dodatki iz 19. stoletja. V gradu lahko vidite vso originalno opremo, ki je večinoma iz 19. stoletja ter začutite utrip življenja ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Med bivalnimi prostori so zanimivi predvsem soba z egiptovskim pohištvom, jedilnica in večja dvorana, ki je preurejena v poročno dvorano. V gradu so imeli tudi manjšo knjižnico in improvizirano gledališko dvorano. Na hodnikih in v vseh vežah lahko vidite nagačene živali in preštevilne trofeje. Okolica gradu je bila skrbno urejena v park z jezdnimi in sprehajalnimi potmi. Vzhodno od gradu Snežnik se nahajajo pristave in druga pomožna poslopja, v katerih je manjši lovski muzej. Grad Snežnik je čudovito mesto za romantično in nepozabno poroko. Z gradom upravlja Narodni muzej Slovenije.

Grad Turjak se nahaja na strmem pomolu v vasi Turjak, ki spada v občino Velike Lašče. Nekdaj je bil eden izmed najmogočnejših in najbolj znamenitih gradov na Kranjskem. Grad Turjak si je slavo pridobil v bojih s Turki. V pisnih virih se prvič omenja leta 1220, vendar naj bi nastal že v 10. ali 11. stoletju. Prvotni grad se je nahajal nižje od današnjega in od njega so ostale le še ruševine. Skozi vso zgodovino so bili lastniki gradu znana plemiška rodbina Auerspergi (Turjaški). Vrhunec njihove moči sovpada z obdobjem turških vpadov in obdobjem reformacije. Podoba sedanjega gradu prikazuje renesančno utrdbo iz 16. stoletja, ko je bil grad po potresu leta 1511 obnovljen. Takrat je dobil trikotno obliko, na vhodni strani sta dva okrogla stolpa, nasprotni stranici trikotnika pa se končujeta z okroglo bastiljo – volovskim stolpom. Obnova gradu je s presledki potekala od konca 2. svetovne vojne, najbolj intenzivno pa v letih od 2004 do 2006. V gradu Turjak si lahko ogledamo viteško dvorano, poročno dvorano, Dalmatinovo kapelo s freskami iz 15. stoletja, katoliško kapelo, volovski stolp, grajske ječe v stolpu in drugo. Stara grajska oziroma luteranska kapela je imela značaj javne cerkve in v njej je pridigal protestantski pisatelj in prevajalec Biblije Jurij Dalmatin. Na ogled je tudi razstava o Auerspergih in znameniti bitki pri Sisku. Vsako leto na gradu potekajo različne prireditve, na grajskem dvorišču se odvijajo lokostrelski turnirji in srednjeveške viteške igre. Grad Turjak je bil razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno dediščino. Pred gradom raste velika stara lipa, ki je zaradi starosti in obsega pomemben dendrološki spomenik. V svojih znamenitih delih sta jo omenjala že Valvasor in France Prešeren.

Grintovec se uvršča med najvišji vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah. 2558 metrov visoka gora se nahaja nad dolino Suhega dola, Kamniške Bistrice in nad dolino Ravenske Kočne. Vrh so pastirji verjetno osvojili v 18. stoletju. Botanik Giovanni Antonio Scopoli (1723 – 1788), tirolski naravoslovec in zdravnik, pa je v letu 1759 opravil prvi turistični pristop. Streha, kot se imenuje južno vršno pobočje, je večinoma gruščnato in na nižjem predelu deloma travnato. Stene so prepadne na jugozahodnem delu proti Suhem dolu, proti Velikim podom na vzhodu in na zahodu proti Dolcam. Greben Dolge stene se spušča proti jugovzhodnem delu. Grintovec se s severovzhodnim grebenom preko Mlinarjevega sedla povezuje z Dolgim hrbtom. V predelu tega grebena je tudi Mali Jezerski Grintovec (2447 m). Na Kočno je povezan z Dolško škrbino in tukaj leži še Mali Kokrski Grintovec. Do vrha lahko dostopamo iz različnih smeri, ki so različnih zahtevnosti in časovno trajajo od okoli štiri ure in pol do skoraj šest ur. Lahka označena pot vodi iz izhodišča V Koncu (900 m) čez Streho. Na vrhu Grintovca se nahaja žig in vpisna knjiga. Na Kokrskem sedlu med Kalško goro in Grintovcem se nahaja Cojzova koča, ki je dobila ime po botaniku Karlu Zoisu (1756 – 1799) in njegovemu bratu baronu Žigi Zoisu (1747 – 1819), razsvetljencu, podjetniku, gospodarstveniku, mecenu in mentorju slovenskih književnikov in mineralogu. Zelo zahtevni označeni poti na Grintovec vodita iz Ravenske Kočne, in sicer Kremžarjeva pot in Frischaufova pot.

Hodoško jezero se nahaja severno od naselja Hodoš, v severovzhodnem Goričkem blizu meje z Madžarsko. Akumulacijsko jezero je bilo narejeno na Dolenskem potoku in ga imenujejo tudi Dolensko jezero. Površina umetnega jezera obsega 5,2 ha. Ob Hodoškem jezeru je izvir čiste pitne vode in počivališče. Hodoško jezero je bilo prvotno namenjeno zadrževanju vode za namakanje kmetijskih površin, zadrževanju visokega vodnega vala, povečanju možnosti za lov na vodno perjad in turističnemu ribolovu. Jezero je bilo narejeno na naravni zamočvirjeni depresiji kot nadomestilo za vodne površine, ki so bile izgubljene v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Celotni del občine Hodoš spada v Krajinski park Goričko in zaradi tega ima Hodoško jezero posebno vlogo, saj je znano kot habitat vidre. Vidre so izvrstno prilagojene na življenje v vodi. Goričko se ponaša z najbolj vitalno, sklenjeno populacijo vidre na območju Slovenije. Ker ni naravnih stoječih voda, so narejeni vodni zbiralniki, kot je Hodoško jezero, izredno pomembne oaze vodnega življenja, ki vidri, kraljici voda, bogatijo prehransko ponudbo in povečujejo možnosti, da lažje preživijo v sušnih mesecih. Vidre najbolj ogroža uničevanje življenjskega prostora, onesnaževanje voda, promet (ni podhodov pod prometnicami, neprimerni mostovi) in nedovoljen lov. Tukaj se najdejo tudi raznovrstna močvirska življenjska okolja, kjer uspevajo redke in ogrožene rastlinske vrste, kot so sibirska perunika, širokolistni munec, močvirska ludvigija in močvirski jetičnik. Hodoško jezero je tako pomembno življenjsko okolje dvoživk, poleg tega pa so našli tudi 20 vrst kačjih pastirjev, od katerih so štiri ogrožene vrste. Poleg tega so zabeležili pojavljanje ogroženega močvirskega murnčka.

Hotiško jezero leži ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, približno kilometer vzhodno od kraja Hotiza. Jezeru pravijo tudi Jula Marof, in sicer po rodbini Marof. Hotiško jezero je globoko do tri metre in ima površino 4 ha. Ni pravo jezero, temveč je približno 1 km dolga in podkvastemu jezeru podobna mrtvica reke Mure. Mrtvica pomeni raven svet, ki je neposredno ob strugi reke. Reka Mura izvira v Avstriji. Njena skupna dolžina je okoli 450 km, od tega je v Sloveniji 98 km. Največ vode ima v spomladanskih in poletnih mesecih, ko se tali sneg v Alpah. Na reki Muri je več hidroelektrarn, od tega je ena v Sloveniji. Na reki Muri je še pred nekaj desetletji delovalo okoli 40 plavajočih mlinov. Reka Mura spada v zaščiteno območje evropskega pomena. Hotiško jezero je življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V jezeru so svoj dom našle zanimive vodne rastline, ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji. Med ogrožene vodne rastline spadajo naslednje: rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Ob Hotiškem jezeru nastaja nov zaselek Grede. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovščak, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda na tem področju. Jezero z okolico je čudovit kraj za sprostitev in rekreacijo.

Hrastovlje je vas v občini Koper. Nahaja se na severozahodnem robu slovenske Istre pod Kraškim robom. Hiše v naselju so izrazito mediteranskega oziroma kraškega tipa, z mnogimi portali in oboki iz apnenca. Množica hiš v vasi ima spomeniško zaščito, zaradi česar so postopki obnove hiš bolj zapleteni in ovirajo estetski razvoj kraja. Kraj je najbolj poznan po romanski cerkvici Svete Trojice iz začetka 12. stoletja, ki se nahaja na dobro vidni vzpetini nad vasjo. V 16. stoletju so jo obdali z visokim obrambnim, taborskim obzidjem, ki je še danes dobro ohranjeno in precej zakriva pogled na zgradbo. Obzidje predstavlja enega najlepših spomenikov protiturške obrambe. Navzven je cerkvica preprosta in pokrita s kamnitimi ploščami, kakor je navada v Sredozemlju. Zanimiva in dragocena pa je njena notranja triladijska arhitektura, pri čemer sta stranski ladji ožji in nižji. Cerkev je postala mednarodno poznana leta 1951, ko je domorodni kipar Jože Pohlen v njej razkril freske Mrtvaški ples. Bila je tudi uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine. Južno od vasi stoji Pohlenov kamniti kip Šavrinka, kar je bi nekoč naziv za ženske, ki so v Trst na glavah nosile svoje kmečke pridelke.

Grad Gewerkenegg se nahaja na manjši vzpetini v starem mestnem jedru Idrije. Renesančni grad je bil zgrajen v 16. stoletju za potrebe rudniške uprave in za skladiščenje živega srebra. V gradu je bil tudi center trgovanja z živim srebrom v Idriji. Grad so skozi stoletja preurejali in dograjevali. Dvoriščne fasade so v drugi polovici 18. stoletja poslikali s freskami, ki so sedaj obnovljene in rekonstruirane. Danes je na gradu Gewerkenegg sedež Mestnega muzeja Idrija, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine. Muzej je bil ustanovljen leta 1953. V njegovi oskrbi so kulturno-zgodovinski spomeniki, tehniški spomeniki, naravne znamenitosti in ohranjeni objekti iz druge svetovne vojne. V muzeju imajo stalno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Fotografije Idrije, razstavljeni dokumenti, karte ter originalni predmeti ponazarjajo rudarjenje skozi zgodovino, razvoj plavljenja lesa in gozdarstva. V geološki zbirki so predstavljeni minerali, živosrebrove rude, kamnine in fosili. Na gradu v poletnem času potekajo razne kulturne prireditve, ki privabijo mnogo domačih in tujih obiskovalcev.

Ilirska Bistrica se nahaja v južnem delu Slovenije, ob vznožju velike kraške planote Snežnik. Leži na vozlišču cest proti Kozini, Postojni, Kvarnerskemu zalivu in ob pomembni železniški proti prosti pristanišču Reka na Hrvaškem. Na območju Ilirske Bistrice je bilo v starejši železni dobi obsežno gradišče. Naselje se v pisnih virih prvič omenja okoli leta 1300. Kraj je postal trg leta 1911 in mesto v letu 1932. Stari mestni jedri ob rečici Bistrici sta zavarovani in se delita na Doljni in Gornji kraj. Nad Gornjim krajem se nahaja izvir občasnega potoka Sušec, ki ima zanimiv slap. Staro mestno jedro zaznamujejo ostanki vodnih mlinov in žag, mestna hiša, nekdanji grad Gradina, Vencinova hiša, samostan sester Notre Dame, župnijska cerkev sv. Jurija iz leta 1752 ter slikovita arhitektura iz različnih obdobij. Za ogled je zanimiv tudi Vojaški muzej, ki predstavlja pestro obdobje od avstroogrske monarhije do zadnje vojne v Sloveniji. Cerkev sv. Petra stoji na območju Trnovega, ki je bilo do konca druge svetovne vojne večinoma kmečko naselje. Cerkev stoji na vrhu razglednega griča nad Trnovim in nudi lep pogled na mesto z bližnjo okolico. Notranjost odlikuje gotski prezbiterij, slika svetega Petra, kamniti oltarji v slogu kraškega baroka ter raven strop s poslikavami, ki so delo Toneta Kralja (1900 – 1975), slovenskega slikarja, kiparja in grafika. Cerkev je bila sezidana v 17. stoletju in njena najstarejša letnica 1646 je vidna na portalu zakristije.

Iški Vintgar se nahaja blizu Iške vasi v okolici Ljubljane. Od 300 do 400 metrov globoko sotesko je izdolbla reka Iška. Na sotočju reke Iške in Zale lahko vidimo več metrov visoki skalnati samotar, ki mu pravijo Skalni mož. V soteski so številni tolmuni, brzice, slapovi ter mnoge živalske in rastlinske vrste. V poletnih mesecih je Iški Vintgar priljubljena točka za mnoge izletnike, saj se v vodi lahko prijetno ohladimo, pripravljeni pa so tudi prostori za piknike. Za ljubitelje plezanja je na voljo plezalna stena Oskrinjek. Izhodišče za pot je pri Domu v Iškem Vintgarju, kjer je tudi večje parkirišče. Če se odpravimo po levem bregu reke, pridemo do Grabljic, kjer lahko vidimo ostanke kolov, ki so zabiti v strugo potoka. Tukaj je tudi naravno kopališče. Na desnem bregu je zanimiv Votli kamen, ki ga je skozi mnoga stoletja izdolbla reka. Če želite daljši izlet, se lahko odpravite tudi na Krim, ki je najvišji vrh občine Ig.

Ivarčko jezero se nahaja v čudoviti gozdni pokrajini Podgore nad Preškim vrhom. Pred jezerom je urejeno veliko parkirišče. Iz nekdanjega naravnega jezera je postal rekreacijski center, ki privabi mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Imajo urejena igrišča za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf in rusko kegljišče. Ivarčko jezero je bilo najprej turistično rekreacijski center ravenskih železarjev, sedaj je pa v zasebni lasti. Leži na nadmorski višini 633 metrov. Globina jezera je pet metrov. V jezeru se je v preteklih letih nabralo veliko mulja, zato se ne njegovo dno. Kopanje je na lastno odgovornost in v poletnih mesecih se je temu težko upreti. Imajo urejene pomole za sončenje, v bližini pod drevesi je pa tudi dovolj sence. Postavljene imajo tudi klopice, kjer lahko v miru zremo na jezero in občudujemo njegovo lepoto. Za željne druženja v naravi je urejen prostor za piknik. Pri Ivarčkem jezeru je tudi prijeten lokal, ki je urejen v stilu stare Irske pivnice Paver Pub. Postrežejo vam z osvežilno pijačo, različnimi vrstami čajev, bio čajev in na voljo imajo tudi nekaj dobre hrane z žara. Ob prijetni glasbi se v njem lahko zabavate do poznih nočnih ur. Od jezera je blizu do vrha Uršlje Gore, ki je eden od najbolj obiskanih planinskih ciljev v Mežiški dolini. Še bližje pa je v zimskih mesecih smučišče Ošven, ki ima dobre terene za smučanje in vlečnico. Ošven in Ivarčko jezero sta povezana z novo štirisedežnico. Proga ob sedežnici je razsvetljena in omogoča tudi nočno smuko. Prav tako imajo tudi tekaško progo v dolžini 3 km, ki ni urejena v primeru pomanjkanja snega. Vse proge imajo zasneževanje. V prihodnjih letih smučarski center načrtuje izgradnjo hotela neposredno ob sedežnici. Na smučišču se nahaja prijeten lokal »Super G«, ki je odprt samo v času obratovanja smučišča. V njem se lahko okrepite z domačo hrano iz kmetije Pavšar kot so pečenice, kislo zelje, enoločnice in druge jedi. Pestra je tudi izbira toplih zimskih napitkov in pijač.

Reka Krka izvira v Krški jami na nadmorski višini 268 m, izliva pa se v Savo pri Brežicah. Do izvira pridemo po prijetnem sprehodu skozi vas Gradiček. Kraški izvir je pod skalno pečino, v kateri se nahaja vhod v izvirno Krško jamo. Ogled jame je mogoč le s turističnim vodičem, ki vas sprejme pred vhodom v jamo. Jama je odprta od meseca aprila do meseca oktobra. Za javnost jo je Turistično društvo Krka odprlo leta 1996. Krška jama je dolga dobrih 200 m in široka do 30 m. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Sifon pripelje po 210 metrih v prostorno, 60 metrov dolgo končno jamo. Skupna dolžina raziskanih rovov znaša 490 metrov. Je vodoravna jama, iz katere bruha podzemna voda le ob povodnji. Tla prekrivajo veliki balvani in grušč, na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. V jami je stalna prebivalka človeška ribica. Jama je včasih nudila zavetje domačinom. O tem je pisal Josip Jurčič v svojem delu Jurij Kozjak. Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky. Glavni vhod so leta 1937 na široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in razrešili problem poplav na Radenskem polju. Jamski potapljači so šele leta 1995 preplavali labirint podvodnih rovov in prodrli do končne Vrhovčeve dvorane. Reka Krka je najdaljša in povsem slovenska reka. Ima 94 km površinskega toka. Ima dežno-snežni režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njeno porečje obsega 2284 km2. Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se od Marinče vasi do Otočca izloča kot lehnjak in tvori značilne pregrade in pragove. V preteklosti so ob njih delovali številni mlini in žage, danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen reke. Še posebej privlačna je za kajakaše in ribiče. Zaradi onesnaževanja vodotokov v kraškem zaledju je Krka že pri izviru uvrščena v II. kakovostni razred. Njena kvaliteta se poslabša v srednjem in spodnjem toku, kjer je v II. in III. razredu. Nad vasico Gradiček se nahaja tudi jama Poltarica, soseda Krške jame, ki je bila odkrita leta 2003. Jama je tik nad izvirom Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Krasijo jo številni kapniki, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, človeške ribice in brzice. Jama ni turistično urejena, si jo pa lahko ogledate v spremstvu jamarjev in v soju karbidovk.

Reka Krupa izvira jugovzhodno od naselja Semič sredi kraškega ravnika Bele krajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih izpod 30 metrov visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Izvir je po vodnatosti največji v Beli Krajini. Reka je v kraški ravnik vrezala dokaj izrazito, na določenih mestih kanjonsko strugo. Po okoli treh kilometrih se Krupa izliva v reko Lahinjo. Višinska razlika med izvirom in izlivom reke je šest metrov, kar je nekdaj omogočalo delovanje žag in mlinov. Rečno območje je bilo poseljeno že v obdobju prazgodovine, o čemer pričajo najdbe iz prazgodovinskega naselja Moverna vas in edina znana paleolitska jamska postaja v Beli krajini Judovska hiša. V srednjem veku je imel veliko gospodarsko vlogo za Belo krajino grad Krupa na desnem bregu reke. Okoli kilometer od izvira se nahaja znamenita baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu. Pred izlivom reke v Lahinjo pa je nekdanja je romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru. Izvir reke Krupe je do leta 1983 predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje, vendar do njega ni prišlo zaradi onesnaženosti. Leta 1997 je bila reka Krupa z varovanim območjem razglašena za naravni spomenik in območje Natura 2000. Zalednje reke so obrobje visokih dinarskih hrbtov Radohe, Kočevskega Roga in celo Gorjancev ter plitvi kras z vrtačastim površjem in kraškim ravnikom. V zaledju je več kraških ponikalnic: Rečica pri Vrčicah, Bajer v Rožnem Dolu, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Izvir reke je edino znano nahajališče jamske školjke kuščerjeve kongerije na predelu Slovenije, tukaj pa so še druge endemne vrste jamskih polžev in človeška ribica. Izvir Krupe in okolica veljata za izjemno kulturno in naravno dediščino semiške občine in Bele krajine. Območje ob reki ima tudi pomemben turistični, rekreacijski in vzgojno-izobraževalni pomen ter odpira nove razvojne priložnosti prebivalcev.

Jama Pekel ima bogato zgodovinsko preteklost. Razdeljena je v zgornji in spodnji del. Stara je okoli 3 milijone let in več. Je kraška jama in se nahaja na Ponikvanskem krasu, blizu Šempetra v Savinjski dolini. Ponikvanski kras je zavarovano naravno območje. Obsega 40 km2 veliko površino. Tukaj lahko vidite kraške pojave kot so ponikalnice, vrtače in kraške jame. Jamo Pekel je izdolbel tok potoka Ponikvica. Ta pred jamo ponikne in se prikaže ven pod imenom Peklenščica. Po jami je speljana 1159 metrov dolga pot, ki si jo lahko ogledate z vodnikom ob vsaki polni uri. Ogled traja eno uro in priporočajo se ustrezna oblačila in obutev. Jama Pekel je razdeljena v suhi in vodni del jame. Spodnji del jame je vodni del in ga bogatijo različne kapniške oblike, manjši tolmuni in številne brzice potoka Peklenščica. Konec jame zapira sifon, skozi katerega prihaja podzemni slap, visok 4 metre, ki spada med edine v Sloveniji, ki ga lahko vidite iz neposredne bližine. Iz spodnjega dela vodi urejena pot v višji, suhi del jame. Ta del krasijo kapniki obarvani v raznih odtenkih rjave in rdeče barve. V jami živijo številne živalske in rastlinske vrste. Ogled jame se konča na izhodu na vrhu, kjer nas pričaka urejena pot sredi gozda. Ta vas privede spet na začetek.

Cerkev svetega Duha v Javorci v Pologu, okoli 10 km od Tolmina, so zgradili avstrijski vojaki leta 1916. Je spominska cerkev padlim avstrijskim vojakom. Pol kamnito, pol leseno arhitekturo so zgradili na majhni vzpetini sredi planote, obdane z visokimi vrhovi. Do spominske cerkve, ki je v Sloveniji prava redkost, vodi monumentalno stopnišče. Na terasi se na okoli tri metre visokem betonskem in kamnitem podstavku dviguje lesena konstrukcija, ki v svojih tlorisnih zasnovah ponavlja ustaljen tip cerkvene arhitekture. Trostrano zaključenemu prezbiteriju sledi pravokotna ladja z zvonikom nad vhodno fasado ter nizka lesena lopa. Razgibanost zunanjščine ustvarjajo poleg slikovnega zvonika s sončno uro predvsem slikani grbi vseh avstrijskih dežel, ki so razporejeni na stenah med okni ladje. Iz napisane plošče ob vhodu izvemo, da je načrte za arhitekturo izdelal nadporočnik Remigius Geyling, sama dela pa vodil poročnik Geza Jablonszky. Ideja spominske cerkve je uresničena v hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige odpirajo ob notranjih stenah ladje in na katerih so vžgana imena padlih vojakov. Pomemben pečat notranjosti pa daje enotno secesijsko obdelan prostor, v katerem igra ornamentalna poslikava konstrukcije glavno vlogo. Ornamentalnemu učinku se podreja tudi celotna oprema, od lesenega oltarja, barvnih oken, pa do kovanih svečnikov. Zrcalno postavljena lika dveh klečečih angelov ob prezbiteriju, ujeta v pravokoten okvir, sta delo arhitekta, scenografa in kostumografa Remigiusa Geylinga (1878-1974). Zaradi specifične konstrukcije, gradbenega materiala (les) in ostrih vremenskih pogojev, je bil objekt od vsega začetka podvržen hitremu propadanju, zato so ga morali Italijani že med obema vojnama obnoviti. Med drugo vojno in po njej se je stanje cerkve zaradi nevzdrževanja samo slabšalo. Leta 1968 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica s skromnimi sredstvi Skupščine občine Tolmin in sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS pričel z obnovo, ki pa je zaradi premajhnih sredstev kmalu zastala. V desetletju, ki je sledilo, je ostala cerkev prepuščena sama sebi, tako da je bilo stanje pred obnovo leta 1980 katastrofalno. S sredstvi tolminskih občanov in Kulturne skupnosti SRS je zavod v letih 1980-1982 spomenik popolnoma obnovil. Spominska cerkev v Javorci je bila leta 1990 z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin razglašena za zgodovinski spomenik.

Jeruzalem (338 m) je čudovita razgledna točka, ki se nahaja v Prlekiji. Na severu meji na Prekmurje in Avstrijo, na jugu pa na Hrvaško. V Jeruzalemu se nahaja naslednje: cerkev Žalostne Matere božje, energetske točke, botanični park, Gostišče hram Brenholc, Dvorec Jeruzalem, Vinoteka Jeruzalem, Apartma Kuhar in drugo. Označena vinska cesta po Jeruzalemsko-Ormoških goricah ima južno izhodišče v Ormožu in severno v Ljutomeru. Hrib je zasajen z vinsko trto, ki daje svetovno znanega Jeruzalemčana. V jesenskem času postavljajo klopotce, ki so znanilci zorečega grozdja in varujejo vinograde pred pticami. Jeruzalem naj bi dobil ime po podobi Žalostne Marije božje, ki so jo v takratno kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Področje jim je v 13. stoletju podaril Friderik Ptujski. Po ukinitvi križarskega reda so kapelo predelali v zgodnjebaročno cerkev Žalostne matere božje. Na slemenu Jeruzalema je Dvorec Jeruzalem, cerkev, vrtni park z grmovnicami, redkimi drevesi in trajnicami ter Turistično informativni center Jeruzalem. V centru so obiskovalcem na voljo prospekti, informacije, spominki, različna ponudba vin in drugo.

Jesenice se nahajajo v ozki dolini med Karavankami na severu in Mežaklo na jugu. Mesto se je razvijalo v tesni povezavi z železarstvom in je bilo od tega odvisno vse do leta 1990. Utrip mestu je še pred nekaj desetletji dajalo fužinarsko in stanovanjsko naselje Stara Sava, ki je danes zaščiteno kot tehniški spomenik. Naselje se je razvilo v 17. stoletju. Jedro nekdanjega naselja predstavljajo Bucellini-Ruardova graščina, cerkev Marijinega vnebovzetja, delavska stanovanjska stavba, imenovana Kasarna, ostanki fužinskih obratov in obnovljeni plavžarski dimnik ter mlin. Plavž je bil sredi 19. stoletja last Viktorja Ruarda, zadnjega iz družine Ruardov, lastnikov savskih fužin. Pod njegovim vodstvom so savske fužine doživele svoj zadnji razcvet. Visok je bil 12 metrov, v premeru pa je meril 2,8 metra. Uporabljalo ga je 16 plavžarjev, dnevno so iz njega pridobili velike količine grodlja. Danes je v graščini glasbena šola in sedež Muzeja Jesenice z razstavo o zgodovini železarstva na Gorenjskem. Pred Staro Savo se nahaja park, v katerem so tudi igrala za otroke. Preureditev dela površine Stare Save v park je eden od korakov oživitve območja v novo urbano celoto.

Kamnik je eno najstarejših slovenskih mest. Je upravno, kulturno, turistično in industrijsko središče pod južnimi obronki kamniških Alp. Ima delno ohranjeno srednjeveško mestno jedro. V 12. stoletju je bil najvplivnejše mesto kranjske dežele, vendar ga je že v 13. stoletju prehitela Ljubljana. Skozi stoletja je bilo v Kamniku doma kovaštvo, žebljarstvo, usnjarstvo in krznarstvo. Na njegove stare čase spominjata dve vzpetini nad mestom. Mali grad se dviga le nekaj deset metrov nad mestnim jedrom. Andeški grofje so že v 12. stoletju tu postavili grad, od katerega so danes vidni le še ostanki zidov. Dobro pa je ohranjena grajska kapela z romanskim portalom in dvema nadstropjema – zgornjim za gospodo in spodnjim za služničad. Stari grad stoji na strmi vzpetini 180 m nad mestom. Tu so razvaline gradu iz 13. stoletja. Danes zraven razvalin stoji gostišče, do katerega je speljana tudi cesta. V mestu je poleg pokopališča del starega mestnega obzidja z obrambnim stolpom. Na pobočju tunjiških gričev, nad starim mestnim jedrom, stoji med sadovnjaki renesančni dvorec Zaprice iz 16. stoletja. V njem je danes urejen muzej. V mestu stoji frančiščanski samostan iz 15. stoletja z zanimivo ohranjeno knjižnico. Sestavni del Kamnika so tudi Mekinje s samostanom iz 14. stoletja. Glavna ulica v Kamniku je Šutna. Agencija za turizem in podjetništvo nudi tudi možnost organiziranega ogleda Kamnika in okolice, vendar je potrebna prehodna najava.

Kanal je slikovito naselje, ki je središče Občine Kanal ob Soči. V pisnih virih se prvič omenja leta 1140. V srednjem veku je Kanal pripadal Oglejskemu patriarhu in Goriškim grofom. Med prvo svetovno vojno je mimo Kanala potekala Soška fronta. Naselje se je danes razvilo v moderen kraj, ki vedno več pozornosti namenja razvoju turizma. Srednjeveško mestece, ki se nahaja ob bregovih reke Soče, je znano predvsem po Kanalskem mostu, ki je bil zgrajen konec 16. stoletja in je bil sprva lesen. Kanalski most je bil večkrat porušen in ponovno obnovljen, nazadnje po prvi svetovni vojni. Most je priljubljena znamenitost in najbolj razpoznavna točka Kanala. Zgodovinsko jedro mesta tvori trg Kontrada, kjer si lahko ogledamo še spomenik akademskega slikarja Rika Debenjaka, knjižnico Josipa Kocijančiča in Gotsko hišo s spominsko sobo Marija Kogoja. Kanal je nekdaj obdajalo obzidje z dvemi vrati - južna in severna. Ohranil se je le severni obrambni stolp obzidja v katerem je danes galerija Rika Debenjaka. Trg Kontrada je družabni prostor, kjer se odvijajo festivali, prireditve in gledališke igre. V središču Kanala je župnijska cerkev Marije Vnebovzete iz leta 1431. Nahaja se na mestu prvotne romanske cerkve. Glavni oltar iz leta 1760 je izdelan iz kararskega marmorja. Poleg cerkve je Neptunov vodnjak, ki je bil izdelan leta 1815 s pomočjo grofa Coroninija. V bližini so še spomenik alpinista in duhovnika Valentina Staniča, spomenik skladatelja Marija Kogoja, spomenik slikarja Ivana Čarga in spomenik ustanovitelja narodne knjižnice Josipa Kocijančiča. Kanalski grad se prvič omenja leta 1264, vendar se je od njega danes zelo malo ohranilo. Po njem se imenuje le del mesta v Kanalu – Grad. V poletnem času se lahko osvežimo s kopanjem v reki Soči in občudujemo čudovite razglede na Kanalski most in slikovite stare zgradbe.

Kartuzija Jurklošter se nahaja v dolini Gračnice, ki je dobila ime po istoimenskem potoku. Kartuzija leži v razloženem naselju Jurklošter, v globoki tesni ob sotočju Lahomščice in Gračnice. Kraj se je do leta 1972 imenoval Mišji Dol. Jurklošter je poznan po znamenitem kartuzijanskem samostanu, ki ga je ustanovil krški škof leta 1667. Leta 1199 je bila kartuzija zaradi gospodarskih razlogov razpuščena, znova jo je v letu 1209 obudil vojvoda Leopold VI. Babenberški. Cerkev je bila zgrajena do leta 1227. Kartuzijanski samostan je bil izropan leta 1471 v turških vpadih. Cesar Ferdinand II. je leta 1591 zaradi propada kartuzijanskega reda predal samostan jezuitom, ki so ga imeli v svojem upravljanju vse do leta 1773. Celjski grofje so ga podpirali ves čas, ko je obstajala rodovina. V cerkvi samostana naj bi bila po legendi pokopana Veronika Deseniška. Leta 1780 je bil samostan po ukinitvi jezuitskega reda porušen. Konec 18. stoletja so sezidali graščino v poznobaročnem slogu. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan. Sedanja podoba je rezultat mnogih prezidav z vrsto kvalitetnih historičnih likovno – arhitekturnih elementov. V kompleksu kartuzije so poleg samostanske cerkve sv. Mavricija ohranjeni še ostanki baročnega dvorca, nekdanja samostanska pristava, del obzidja z obrambnim stolpom in kamniti most čez Gračnico.

Kartuzija Pleterje se nahaja ob vznožju Gorjancev. Je edini kartuzijanski samostan v Sloveniji. Po vsem svetu živi danes približno 400 kartuzijanov in kartuzijank v 21 hišah. Njegova zgodovina je tesno povezana s slovensko. Samostana ni mogoče obiskati. Očetje ustanovitelji njihovega reda so šli za lučjo z vzhoda, to pomeni, da so se ravnali po zgledu starih samotarjev, ki so se docela posvetili življenju v molku in duhovnem uboštvu. Uvedli pa so tudi skupno bogoslužje ter predvsem ob nedeljah in slovesnih praznikih bratsko sožitje. To ravnotežje med samoto in skupnim življenjem je omogočalo, da je njihov red mogel ohraniti ideal samotarskega življenja skozi stoletja. Je najstrožji red v rimskokatoliški Cerkvi. Kartuzijo Prestol presvete Trojice je osnoval grof Herman II. Celjski leta 1403. Ustanovno listino in donacijo v bogatih posestih je izdal leta 1407. Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokončno zgrajen šele leta 1410, medtem ko je bila samostanska cerkev končana šele leta 1420. V cerkvi je bil pokopan tudi ustanovnik. Po smrti Celjskih sta kartuzija in redovno življenje začela pešati in po številnih krizah leta 1595 zamrla. Šele leta 1899 je kartuzijanski red ponovno kupil nekdanja posestva in pozidal nov samostan do leta 1904. Od prvotnega kompleksa se je ohranila stara gotska cerkev iz leta 1420 z zakristijo in in delom križnega hodnika. Je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Ponaša se z vrsto zunanjih opornikov, s sistemom križnorebrastih obokov in zidano pregrado, t.i. letnerjem, ki prostor deli na meniški in bratovski kor. Cerkev je po obnovi izven klavzule in dostopna obiskovalcem. V stari zakristiji si je mogoče s pomočjo avdio-vizualnega prikaza predstavljati meniško življenje. Zasnova nove kartuzije J. F. Pichata je povsem simetrična in obsega redovno cerkev, mali in veliki križni hodnik, celice menihov in gospodarska poslopja. Po obsegu je ena največjih v Evropi. V Kartuziji Pleterje obdelujejo 30 ha kmetijskih zemljišč. Sadovnjaki, zelenjavni vrt in pašniki so znotraj samostanskega obzidja, vinogradi, njive in travniki pa izven. Te površine poskušajo obdelovati čimbolj naravi prijazno. Znani samostanski izdelki kot so vina, žganja in čebelji izdelki, so dostopni v samostanski trgovini.

Kočevje je zanimivo mesto, ki leži v najširšem delu Kočevskega polja. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Kočevske. Skozi mesto lenobno teče reka Rinža, ki ponikne kmalu za njim. Reka je značilna kraška ponikalnica, dolga okoli 9 km. V Kočevju so večje znamenitosti naslednje: Nebotičnik, Vila Sajovic, Marijin dom, gostilna pri Kmetu, Vila Kajfež, Gimnazija Kočevje, park narodnih herojev, likovni salon, župnijska cerkev sv. Jerneja, Danska hiša, spomenik osvoboditve, vila Rothel-Schleimer, kino Kočevje, Vila Krauland, Šeškov dom - Pokrajinski muzej Kočevje, Knjižnica Kočevje in drugo. Nebotičnik je stanovanjski blok, ki ga je leta 1910 za svoje zaposlene zgradil veleindustrijalec Anton Kajfež. Takrat je bila najvišja zgradba v Kočevju in zato so jo poimenovali Nebotičnik. Vila Sajovic je bila zgrajena leta 1909 v secesijskem slogu. Marijin dom je bil zgrajen leta 1899. Med prvo svetovno vojno je bila v njem bolnišnica. Danes imajo v njem sedež Občina Kočevje, Upravna enota Kočevje in Okrajno sodišče v Kočevju. Gostilna pri kmetu je bila zgrajena leta 1903. Likovni salon je bil zgrajen v 60-ih letih 20. stoletja in je bil prvotno tržnica. Danska hiša je bila nedavno obnovljena, vendar žal ne v prvotnem slogu. Kino Kočevje je bil nekdaj skedenj in konjušnica. Kočevje se šele v zadnjem času prebuja in ponuja številne možnosti za rekreacijo, oglede kulturnozgodovinskih zanimivosti in lepote neokrnjene narave.

Dom na Kofcah (1488 m) je planinska postojanka, ki se nahaja na južnem pobočju dolgega grebena Košute, gorovja, ki vabi izletnike s svojimi sončnimi južnimi travniki in bolj zahtevne planince s svojimi prepadnimi senčnimi severnimi stenami. Glavno izhodišče poti na Kofce je Tržič. Od tu je 950 višinskih metrov vzpona, za kar so potrebne tri ure hoje. Če želimo hoditi manj, sledimo cesti proti mejnemu prehodu Ljubelj. V kraju Podljubelj (gostilna Ankele), kjer je tudi avtobusna postaja, je začetek markirane poti. Z vozilom se lahko pripeljemo do kmetije Matizovec, od koder je do vrha še eno uro hoje. Steza se vije skozi gozdnati predel in je na nekaterih predelih strma ter v zimskem času poledenela, zato nam pridejo prav pohodne palice in dereze. Na vrhu nas pričaka travnato pobočje, kjer se lahko tudi sankamo. Izpred doma se odprejo čudoviti razgledi na Grintovec, Kočno, Storžič, gozdove Kriške gore in pozimi na pogosto megleno Ljubljansko kotlino. Dom oskrbuje planinsko društvo Tržič, odprt je preko celega leta, v zimskih mesecih pa le ob vikendih. Prvi planinski objekt so na Kofcah odprli tržiški planinci že leta 1927. Do 2. svetovne vojne je bil zelo priljubljena izletniška točka, ki so jo radi obiskovali tudi turisti iz tujine. Imeli naj bi tudi manjši bazen, ki je ponujal osvežilne kopeli. Nekaj minut hoje od planinskega doma stoji kapelica, ki je z zanimivo arhitekturo zlita s čudovitim naravnim okoljem.

Okolico Kranjske Gore si je možno hitreje in razgibano ogledati na kolesu. Odločimo se lahko za krajše izlete ali pa za zahtevnejše izlete v samo središče alpskih dolin. V ta namen obstaja zemljevid, ki ima označene kolesarske poti v Zgornjesavski dolini in v katerega je vrisanih več kot 200 km kolesarskih poti. Poleg tega so na karti označene tudi znamenitosti, ki so vredne ogleda ter tako nudi temeljit način spoznavanja tega območja Slovenije. Karto lahko dobimo v vseh turističnih informacijskih centrih v Kranjski Gori, Ratečah in Mojstrani. Na kolesarski poti treh dežel z začetkom na tromeji z Italijo in Avstrijo lahko skozi dolino Radovne obiščemo tudi čudoviti Bled. Pravi kolesarji se verjetno ne bodo mogli izogniti vzponu na Vršič, ki je s 1611 metri najvišji slovenski prelaz. S kolesom se lahko odpravimo na pot okoli Julijskih Alp. Krožna kolesarska pot iz Kranjske Gore vodi preko Bleda, Bohinja, Tolmina, Kobarida, Bovca in Vršiča nazaj v Kranjsko Goro. Celoten krog je dolg 232 km in ga je možno prekolesariti v petih dneh. V Kranjski Gori je na razpolago tudi kolesarski park, ki nudi užitke gorskega prostega stila in adrenalinski spust prek skakalnic, gugalnic, miz in drugih ovir. Do vhoda v kolesarski park se je potrebno vzpeti z žičnico Vitranc 1. V Kranjski Gori si je možno izposoditi različne vrste koles. Poleg tega organizirajo tudi vodene kolesarske izlete z vodnikom. Kolesarska pot iz Kranjske Gore do Mojstrane je nezahtevna in lepo urejena kolesarska pot, ki je primerna tudi za najmlajše. Večinoma poteka po ravnini z manjšimi vzponi in vodi mimo travnikov in gozdov. Ob poti so urejena počivališča, kjer se lahko osvežimo in uživamo v slikovitih razgledih na okolico in vrhove. Trasa kolesarske poti D-2 poteka po nekdanji stari železnici in je odmaknjena od prometne glavne ceste. Kolesarska pot od Kranjske Gore do Mojstrane je dolga okoli 12 km, je dvosmerna in ločena z vmesno belo črto, da gredo kolesarji lažje drug mimo drugega.

Koper je sedež Mestne občine Koper. Mesto ima dva uradna jezika, slovenščino in italijanščino. Koper ima arhitekturno izredno bogato staro mestno jedro. Razvil se je na skalnatem otoku, ki so mu Rimljani dali ime Insula Capraria (kozji otok). Najdlje vlada Beneška republika, od leta 1279 do 1797, ko Koper doživi močan gospodarski in kulturni razcvet. Ostanki beneškega obdobja so vidni v mestni arhitekturi, ki je kljub novodobnim posegom ohranila svoj srednjeveški videz. Koper je zato tudi vključen v združenje evropskih srednjeveških mest. V tistem obdobju je bil Koper otok, obdan z obzidjem in povezan s kopnim z lesenim mostom, varovala ga je mogočna trdnjava, Levji grad. Okrog mesta so se raztezale obširne soline. V 19. stoletju pa do 1. svetovne vojne, pod vladavino Napoleonovega francoskega cesarstva in Habsburške monarhije, se začne Koper spreminjati v skladu z gospodarskim in družbenim razvojem. Začnejo se krčiti soline, ki so leta 1912 dokončno opuščene, mesto samo pa začne izgubljati podobo otoka. Pod Kraljevino Italijo popolnoma izgubi otoški videz. Čas po drugi svetovni vojni prinese dokončne postavitev meje, ko Koper pripade takratni Jugoslaviji in doživi nove arhitekturne posege tako v samem jedru Kopra kot okolici. Ob mestu se razvije mednarodno tovorno pristanišče Luka Koper. Pristanišče vzdržuje morske povezave z vsemi deli sveta.

Kostanjevica pri Novi Gorici je zanimiv kraj, kjer se na razglednem griču nahaja frančiškanski samostan in cerkev. Ogledamo si lahko tudi grobnico Bourbonov in samostansko knjižnico, za kateri že več kot 200 let skrbijo očetje frančiškani. Cerkvico je leta 1623 dal zgraditi grof Matija Thurn, dve leti kasneje pa so ob cerkvi naredili še manjši samostan. Prvi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. Leta 1781, ko je bila Kostanjevica v polnem razcvetu, so karmeličane pregnali po odloku Jožefa II. V letu 1811 so jo dali v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še sedaj. Cerkev je bila porušena med prvo svetovno vojno, njena obnova pa je potekala v letih od 1924-29. Cerkev odlikujejo bogate štukature. V glavnem delu velikega oltarja je v pozlačenem okvirju podoba Marije z Jezusom. Fresko je naslikal Leonardo Rigo. Marijino kronanje, ki je na svodu ladje, pa je naredil furlanski slikar Giovanni Moro. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče. V samostanu je tudi znamenita knjižnica, ki ima ime po p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki je največji slovenski jezikoslovec-slovenist 19. stoletja. V knjižnici je okoli 16.500 knjig in največja dragocenost je 30 inkunabul oziroma prvotiskov. Še posebej je pomembna prva slovenska slovnica Zimske urice, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič in ima avtorjevo lastnoročno posvetilo. Knjižnica je zaradi svojih neprecenljivih dragocenosti od leta 1952 zgodovinski in kulturni spomenik. V letu 1998 so jo popolnoma prenovili po načrtih arhitektinje Elze Pavšič. V grobnici v samostanu so pokopani ostanki zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Bourbonov, med njimi je tudi zadnji francoski kralj Karel X. Celotni predel Kostanjevice z znamenitostmi (grobnica Bourbonov in cerkev, samostan s knjižnico) je od leta 1985 razglašen za arhitekturni in umetnostni spomenik.

Galerija Božidar Jakac se nahaja v Kostanjevici na Krki. Ustanovljena je bila leta 1974. Tematsko se nagiba k ekspresionizmu. Začetki galerijske dejavnosti segajo v leto 1956, ko je bila v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Galerija Božidar Jakac ima sedež v prostorih bivšega cistercijanskega samostana, ki mu domačini pravijo Klošter ali Kostanjeviški Grad. Pred vhodom v samostan je čudovit lipov drevored, ki v poletnih mesecih nudi prijetno senco. Marijina cerkev in ob njeno južno steno prislonjeni križni hodnik predstavljata najstarejši del samostana. Cerkev je primer prehodnega stilnega obdobja iz sredine 13. stoletja. V 18. stoletju je bila barokizirana. Steno nad glavnim vhodom je leta 1737 poslikal Franc Jelovšek. V 19. stoletju je bil kompleks obsojen na propadanje. Najhujši udarec je samostan doživel, ko so ga leta 1942 požgali partizani. Leta 1956 pa se je porušil še cerkveni zvonik. Obnova spomenika se je začela kmalu po vojni, pod vodstvom Franceta Steleta, in poteka še danes v okviru skupine ljubljanskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. V galeriji so stalne razstave Jožeta Gorjupa, Toneta Kralja in Božidarja Jakca. Sčasoma, z obnovo prostorov, se je galerija razširila še na razstave Franceta Kralja, Zorana Didka, Franceta Goršeta in Janeza Boljke. Posebej zanimiva je umetnostna zbirka starih mojstrov iz bližnje kartuzije Pleterje. Galerija je poznana tudi po mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva, ki se je začel leta 1961 na pobudo Jakoba Savinška in Janeza Lenassija in je potekal na štirih lokacijah po Sloveniji. Za kostanjeviško je glede na razpoložljivi material značilno oblikovanje skulptur v hrastovem lesu. Konec osemdesetih je Forma viva prenehala delovati, nato je bila spet oživljena leta 1998, sedaj pa načrtujejo njeno delovanje vsaki dve leti. Lamutov likovni salon je dislocirana enota galerije. Nahaja se v nekdanjem ministerialnem dvorcu v starem jedru na otoku Kostanjevice na Krki. Posvečena je grafiku in slikarju Vladimirju Lamutu. Tukaj potekajo začasne razstave in druge kulturne prireditve.

Kranj je po velikosti četrto slovensko mesto in največje na Gorenjskem. Je gospodarsko, trgovsko, prometno, izobraževalno in kulturno središče Gorenjske. Mesto se stalno širi in spreminja, gradijo se novi trgovinski centri, stanovanja, obnavljajo se stare stavbe in ceste in mesto počasi dobiva novo lepšo ter bolj prijazno podobo. Kranj se je razvil na ravnini ob sotočju rek Save in Kokre v geografskem središču Gorenjske med predgorjem Julijskih Alp in osrednjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami ter Karavankami. Z imenom Creina se prvič pojavi 1060 v briksenških tradicijskih listinah. V starem mestnem jedru so najpomembnejši kulturnozgodovinski spomeniki. Novejši predeli mesta so se razširili na naselja Huje, Klanec, Planina, Primskovo, Čirče, Struževo, Zlato polje, Stražišče, Šmarjetno goro, Labore, Orehek in Drulovko.

Krško je osrednje mesto Posavja ter občinsko središče. Mesto se je razvilo na obeh bregovih najdaljše slovenske reke Save. Ima pestro zgodovinsko preteklost. Staro mestno jedro je bilo obnovljeno. Novi del mesta se nahaja na Vidmu. Ta del se je uredil istočasno z dograditvijo nuklearne elektrarne Krško in največjo papirnico v državi. Mesto je kulturno središče svojega območja. Večje znamenitosti so cerkev svetega Janeza Evangelista, cerkev svetega Duha, Kulturni dom Krško, Valvazorjeva knjižnica, Galerija Krško, Kapucinski samostan s cerkvijo, Dvorana v parku in pred njo Park zaslužnih občanov v katerem lahko vidite doprsna kipa dveh najpomembnejših občanov: Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča, ki sta močno zaznamovala čas protestantizma. V Krškem je živel Janez Vajkard Valvazor, ki je napisal znamenito Slavo vojvodine Kranjske. Lahko si ogledate njegov spomenik in hišo. Znana prebivalca sta tudi Martin Hočevar, dobrotnik in trgovec ter Janez Mencinger, pisatelj in odvetnik.

Krvavec je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah. Spada v občino Cerklje na Gorenjskem. Krvavec RTC je znano zimskošportno središče, ki ga pozimi obišče veliko ljubiteljev smučanja in drugih zimskih aktivnosti. Pred razvojem smučišč in žičničarstva je bil Krvavec visokogorska planina, ki je v poletnih mesecih postala pašno območje za živino. Prva dostopna dvosedežnica iz doline do Gospinca je začela obratovati leta 1958. Prvi teptalni stroj so na Krvavcu dobili leta 1968. Dvosedežnica Zvoh je najvišja na Krvavcu. Zgornja postaja se nahaja na 1971 nadmorske višine. Na smučišču je urejeno umetno zasneževanje. V zimskih mesecih vam je na voljo zanimiva eskimska vas. V iglu hotelu je na razpolago 5 iglujev za šest oseb ter dva igluja posebej za pare. V dodatni ponudbi so vam na voljo šola smučanja, tekmovalna proga Žeton, poligon varne vožnje, poligon za začetnike, otroški trak in vrtiljak. Na planini so naslednja prenočišča in gostišča Hotel Raj Krvavec & Plaža Krvavec, Planšarija Viženčar, Penzion Tia, Planinski dom na Gospincu, Gostišče Dom na Krvavcu, Pr' Dovarju in Brunarica Sonček. Na Krvavcu je oddajnik RTV Slovenija. Zgrajen je iz železobetona in visok 100 metrov. V poletnih mesecih Krvavec postane izhodišče za številne planinske ture. Lahko greste tudi samo po pohodnih poteh po Krvavcu ali po modri poti, ki vas vodi po sledeh zgodovine planine.

Samo 10 km južno od Celja v dolini Savinje leži Laško. Laško je mesto z bogato kulturno-zgodovinsko dediščino, naravnimi lepotami in živahnim ter pestrim kulturnim, športnim in turističnim utripom. Kulturnozgodovinske znamenitosti so cerkev sv. Martina, grad Tabor in Šmihel. Laško leži na nadmorski višini 228 m. Reka Savinja ga deli na levi in desni breg. Na levi strani nad njim bdi Hum, na desni pa je Šmihel. Staro mestno jedro je stisnjeno pod Hum. Vse novejše zgradbe si stopničasto utirajo prostor po bližnjih bregeh. Mesto se kot trg prvič omenja leta 1227, mestne pravice pa je dobilo leta 1927. Najbolj je znano po pivovarni ter prireditvi Pivo-cvetje, ki je največja turistična prireditev v Sloveniji in v petih dneh privabi preko 120.000 obiskovalcev. Njen vrhunec je najbolj nora sobotna noč z veličastnim ognjemetom. Pivovarna je naslednik več kot 175-letne tradicije varjenja piva v Laškem. V petdesetih letih od konca druge svetovne vojne so se s petega mesta povzpeli med vodilne proizvajalce piva v bivši Jugoslaviji in so danes v vrhu pivovarjev v Sloveniji. Med prireditvijo v mestnem jedru oživi več manjših in večjih gostinskih prostorov, kjer se lahko zabavate ob glasbi najrazličnejših domačih in tujih glasbenih skupin. Povsod pa se lahko okrepčate z vrčkom hladnega laškega piva po najnižji ceni v Sloveniji. Če se pa želite spočiti, sprostiti in narediti nekaj za svoje zdravje, lahko obiščete Zdravilišče Laško, ki je posebej namenjeno ljudem, ki imajo težave z gibanjem ali bi se tem težavam želeli izogniti.

Ledavsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki se razprostira med vasema Pertoča in Krašči. Jezero domačini imenujejo tudi Kraško jezero in spada med pomembne naravne znamenitosti v Krajinskem parku Goričko. Vode reke Ledave in potoka Lukaj so bile zajezene z namenom, da bi zavarovali nižje ležeče vasi in Mursko Soboto pred poplavami. Pregrada je visoka 10 metrov, površina jezera pa meri okoli 200 hektarov. Ledavsko jezero je nastalo ob koncu 70-ih let 20. stoletja. Z zajezitvijo voda so se razvila mokriščna, obvodna in vodna življenjska okolja, kjer je svoje prebivališče našlo veliko ogroženih in redkih živalskih in rastlinskih vrst. Razmočena tla so postala domovanje rogozju, trstičju, šašem, ostricam, vrbovju in ločju. Jezero je preletna postaja mnogih ptic, ki se tukaj ustavijo na dolgi selitveni poti. V riparijskem pasu gnezdijo bičja trstnica, rakar, trstni cvrčalec, rečni cvrčalec, kobiličar, mala čapljica. V spomladanskem času iz okoliških gozdov dvoživke vseh vrst, krastače, žabe, urhi in pupki v jezeru odlagajo svoj mrest. Ledavsko jezero so ljubitelji rib zelo hitro naselili z mnogimi ribjimi vrstami, tako tujimi kot domačimi. Pri ulovu rib ribičem pomagajo tudi drugi plenilci, kot so vidra in ribojede ptice vodomec, sive čaplje, čopasti ponirek, črna štorklja in kormorani. Jezero zaradi onesnaženosti ni primerno za kopanje, zato so rekreativne dejavnosti omejene na sprehod okoli jezera in ribolov. Zaradi varovanja ptic po jezeru ni zaželjena vožnja s čolni in surfi. V bližini Ledavskega jezera se nahaja opuščen peskokop, kjer so v letu 1993 izkopali mlečni zob dinoterja, ki ga sedaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, ki leži pod obronki Lendavskih goric. Nahaja se na tromeji med Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo. Mesto ima okoli 4000 prebivalcev, ki je mešano (čertina Madžarov) in šolstvo, napisi in javne službe so dvojezični. Starejši del mesta se nahaja na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim področjem, po regulacijah leta 1945 pa se je razširilo čez suhe struge in se razpotegnilo na vzhod do Čentibe in na sever do Dolge vasi. Industrijski objekti so nastali na jugu. Razvoj in rast mesta je pospešil nastanek petrokemične industrije v 60. letih, sedaj dobivajo iz terciarnih peščenjakov manjše količine plina in nafte, večino osnovne surovine pa uvažajo. Pomembne so še farmacevtska in kovinska industrija. Lendava je staro tržišče za vino in kmetijske pridelke iz Dolgovaških in Lendavskih goric. Od leta 1983 se ob reki Lendavi razvijajo Terme Lendava, ki so naravno zdravilišče z mineralno hipertermalno vodo, ki vsebuje veliko parafina. Največje znamenitosti v mestu so lendavski grad, kapelica sv. Trojice, židovska sinagoga, kulturni dom, evangeličanska in katoliška cerkev, stare zidanice na griču Novi Tomaž in židovsko pokopališče. Lendava je znana tudi po tradicionalnih prireditvah, kot so vinski festival, martinovanje, lendavska trgatev in bogračijada.

Libeliče so naselje na Koroškem. Gručasta vas je obdana z reko Dravo, avstrijsko mejo in Libeliško Goro. Spada v občino Dravograd. Leži ob robu obsežnega Libeliškega polja, ki je naplavina Drave. Proti reki se polje spušča v terasah. V virih se naselje prvič omenja leta 1201. V 16. stoletju je bilo ob Libeličah pristanišče za dravsko brodarstvo. V zgodovino se je vas uvrstila leta 1922, ko je vaščanom uspelo po dodatnem trudu izničiti rezultate plebiscita iz leta 1920 in se priključiti nazaj k Jugoslaviji. V središču vasi so se ohranile še stare kmečke hiše, katerih osnove segajo celo v srednji vek. Na obrobju vasi je nastalo precej novih hiš. Za mnoge kmete sta glavna dohodka pridelovanje krompirja in živinoreja. Dodatno zaslužijo še z sadeži bližnjih iglastih gozdov in lesom. Vse bolj pa se krajani v Libeličah posvečajo turističnemu razvoju ponudbe. Sredi vasi se nahaja tabla za Etnološko učno pot. Lahko izbirate med daljšo, ki traja približno dve uri in krajšo, ki traja pol ure. Poti sta krožni in označeni s krogom rumene markacije. Med hojo vas spremljajo stojiščne table, katerih maskota oziroma razpoznavni znak je velika sova uharica. Ta živi na tem območju in spada med ogrožene živalske vrste. Je simbol modrosti in učenosti. Če vas zanima zgodovina, se v župnišču na koncu vasi nahaja muzej, v katerem sta črna kuhinja in stalna razstava o koroškem plebiscitu. Bistveni sestavini kuhinje sta samostojna krušna peč in visoko odprto ognjišče. Pri kmetiji Prajs si lahko ogledate kaščo, mlin in njihovo zanimivo entnološko dediščino. Cehnerjeva trgovina vam prikaže, kako so nakupovali v prvi polovici dvajsetega stoletja. Dokaj strmo nad vasjo se nahaja hudourniški potok, pred katerim so se krajani že leta 1947 zavarovali z umetnimi pregradami iz kamna in lesa. Obe poti vas vodita nad vasjo, od koder lahko uživate v prelepih razgledih. Na stezi, kjer se nahaja pravi kostanj, se lahko spočijete na klopi. Kostanj so prinesli iz Male Azije. Največja znamenitost v Libeličah sta kostnica in cerkev Svetega Martina, ki se nahaja ob obrobju vasi in nudi lep razgled na okolico. Od prvotne romanske cerkve iz 11. stoletja so ostala okna in nekaj zidu na južni strani. Celotna zidava in oltarji so v baročnem stilu. Na zahodu se dviga zvonik. Iz prve polovice 12. stoletja se je ohranila okrogla kostnica ali karner – pokopališka kapelica s kostmi v kletnem prostoru. V delu nad kletjo je bila kapelica, bogoslužni prostor z oltarjem, posvečenim nadangelu Mihaelu, ki je varuh vseh pokojnih. Na zunanji strani je prižnica. Ta še danes služi namenu na cvetno nedeljo. Cerkev je bila večkrat prezidana, najbolj pa v 2. polovici 18. stoletja. V letu 2002 so temeljito obnovili notranjost. Pobelili so strop in stene, uredili talno ogrevanje, postavili novo spovednico in obnovili Križev pot.

Kobilarna Lipica se nahaja v čudovitem kraškem okolju, blizu slovensko-italijanske meje. Ustanovljena je bila leta 1580 in je središče vseh lipicanskih konj na svetu. Je eden izmed najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov Republike Slovenije. Več kot štiri stoletja neguje Kobilarna Lipica tradicijo selekcije in vzreje konj čistokrvne lipicanske pasme, v povojnem času pa je razvila svojo klasično šolo jahanja, s katero se udeležuje konjeniških predstavitev in prireditev širom po svetu. Danes je Kobilarna Lipica svetovno znan rekreativni center, kjer lahko preživite čudovite trenutke sprostitve. V kompleksu Lipica so obiskovalcu na voljo hotel Maestoso, hotel Klub, tenis igrišča, golf igrišče, mini golf, bazeni, savne, igralnica, fitness, prodajalna spominkov, muzejska zbirka kočij in drugo. Ogledamo si lahko eno najstarejših kobilarn na svetu, predstavo klasične šole jahanja, hipodrom, velbanco iz leta 1703, zbirko čudovitih umetniških del v stalni galeriji Avgust-Černigoj, cerkev sv. Antona in dolino Lurške Matere Božje. Na voljo so tečaji jahanja, golfa in zanimiva vožnja s kočijo. V Kobilarni Lipica imajo tudi poročno dvorano za čudovito romantično poroko.

Ljubno ob Savinji je manjše naselje, ki spada v Občino Ljubno. Gručasta vas v Zgornji Savinjski dolini leži ob sotočju reke Savinje in Ljubnice. V pisnih virih se prvič omenja leta 1247. Ljubno ob Savinji je zaradi pomembne prometne in gospodarske veljave postal trg že pred letom 1424 in dobil pravico do dveh sejmov na leto. Od konca 16. stoletja in vse do sredine 20. stoletja je bil kraj znan kot središče splavarjenja in trgovini z lesom. V spomin na te dejavnosti so uredili tudi muzejsko zbirko. Starejši del naselja je območje, kjer se nahaja župnijska cerkev sv. Elizabete z lipo in flosarski muzej. Cerkev sv. Elizabete je bila zgrajena med leti 1231 do 1308. Med leti 1400 do 1450 je bil sezidan prezbiterij s kriptom in zvonikom. Cerkev je v bistvu gotska. Po požaru so jo leta 1809 obnovili, leta 1813 pa prizidali še kapelo Matere božje na severni strani in zakristijo. V letu 1898 so cerkev podaljšali in uredili fasado. Glavni oltar je iz marmorja in je delo Janeza Vurnika. Kip sv. Elizabete je delo Ivana Cesarja, kakor tudi ostali kipi na stranskih oltarjih. Lipa pri cerkvi je nekdaj pomenila središče družabnega življenja pri vseh Slovanih. Poleg cerkve sv. Elizabete so sakralne znamenitosti še cerkev Marije Vnebovzete, cerkev sv. Primoža, cerkev sv. Miklavža, cerkev sv. Franciska, cerkev sv. Mihaela in cerkev sv. Jakoba. Naravne znamenitosti v Ljubnem ob Savinji so: greben Smrekovec, Krajinski park Tirske peči, reka Savinja, Sušnikov javor, Visočnikov javor, Ermenčeva tisa in Kolenčeva lipa. Kulturne znamenitosti so flosarska zbirka, Fašunova domačija, Preužitkarska hiša, žganica apna in Brunetova kovačija. Vsako leto v Ljubnem ob Savinji organizirajo flosarski bal, ki poteka v mesecu avgustu.

Ljutomer je metropola Prlekije, ki je dežela odlične kapljice, termalnih vrelcev in štorkelj. Je upravno, gospodarsko in kulturno središče Murskega polja in Ljutomerskih goric. Skozi Ljutomer teče reka Ščavnica, ki se v reko Muro izliva pri Razkrižju. Kot naselje se prvič omenja leta 1249, leta 1265 preraste v trg in leta 1927 dobi mestne pravice. V letih od 1497 do 1605 so kraj močno ogrožali napadi Turkov. V drugi polovici 17. stoletja so potekali številni čarovniški procesi. Ljutomer je postal gospodarsko in kulturno središče Prlekije leta 1848. Leta 1868 se je v Ljutomeru odvijal prvi tabor za Zedinjeno Slovenijo. Kraj je znan po najstarejšem konjeniškem društvu v Sloveniji, ki je bilo ustanovljeno leta 1875. Prve konjske dirke so potekale na Murskem polju. V Ljutomeru se je industrija razvila šele po 2. svetovni vojni. Kmetijsko sta najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo v goricah. Stari del mesta se nahaja na območju pod vzpetino Kamenščak. Mestno jedro sestavljajo trije trgi in vsak ima svoje sakralno znamenje. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Turistični utrip Ljutomeru in okolici dajejo vinska cesta, hipodrom in bližnje Terme Banovci.

Logarska dolina se nahaja v središču Savinjskih Alp in velja za eno najlepših ledeniških dolin v Evropi. Dolino je ustvaril ledenik v zadnji ledeni dobi. Dolina je bila poseljena že v 13. stoletju, cesta pa je bila zgrajena šele leta 1930. Logarska dolina je dolga 7 km in se deli v tri dele, ki so spodnji travnati Log, srednji gozdnati Plest in zgornji gruščnati del Kot. Nad Kotom se dviguje ledeniška krnica Okrešelj. Po Logarski dolini vodi naravoslovno etnografska pot, ki je opremljena s številnimi informativnimi tablami. Naravne znamenitosti v dolini so slap Rinka, slap Palenk, Rastovški slap, Logarjeva lipa, Plesnikov brest, Okrešelj, izvir Črne, ki je drugi izvir Savinje in drugo. Slap Rinka je visok 90 metrov in spada med ene najvišjih prosto padajočih slapov pri nas. Logarjeva lipa predstavlja simbol pogleda na Logarsko dolino. Kulturne znamenitosti v dolini so dom duhovnih vaj, kapela Kristusa Kralja, olcarska bajta, lesena riža, Podbrežnikova kapela in drugo. Logarska dolina je izhodišče za številne planinske izlete na vrhove Savinjskih Alp. Zaradi mnogih naravnih lepot je bila Logarska dolina leta 1987 razglašena za krajinski park. Iz Logarske doline se lahko podamo tudi v sosednji ledeniški dolini, ki sta Robanov in Matkov kot.

Logatec se nahaja okoli 25 kilometrov jugozahodno od Ljubljane. Mesto spada v Občino Logatec in je nastalo po drugi svetovni vojni z združitvijo nekdanjega Gorenjega in Dolenjega Logatca ter več bližnjih vasi. Po robu kotline vodi železnica, ki je skupaj s cesto Ljubljana – Postojna omogočila razvoj tekstilne, papirne in lesnopredelovalne industrije. Logatec ima pestro zgodovinsko preteklost, ki sega že v prazgodovinski čas. V rimskem času je bilo naselje postojanka Longaticum kot del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum ob cesti iz Ogleja čez Hrušico v Emono. V Gorenjem Logatcu so našli napisne kamne, bronast kipec Merkurja in novce, na sedlu med Logatcem in Vrhniko pa so vidni ostanki zapornega zidu (Rimske šance ali Ajdovski zid). V času srednjega veka je naselje ostalo postaja ob pomembni poti in prometno križišče, prebivalci pa so se ukvarjali s furmanstvom oziroma tovorništvom. Imeni Dolenji in Gorenji Logatec so pričeli uporabljati v 16. stoletju. Tovorništvo je zaradi železnice, ki je bila zgrajena leta 1857, zamrlo, nanj pa danes ob glavni cesti spominja več prostornih hiš, ki imajo široke napušče in hlevov. Trg svetega Nikolaja se nahaja na območju nekdanjega Dolenjega Logatca. Na trgu stoji župnijska cerkve sv. Nikolaja, ki se prvič omenja leta 1526. Na mestu starejše je bila v letih 1795-1803 zgrajena današnja zgradba, katere arhitektura prikazuje zanimiv prehod baroka v klasicizem. Pred cerkvijo je steber s kipom svetega Nikolaja.

Lovrenška jezera se nahajajo na območju visokega barja sredi Pohorja med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Jezera si lahko ogledamo po leseni stezi, ki je postavljena nad močvirjem. Na začetku poti je razgledni stolp od koder je čudovit razgled na jezerca in barje. Lovrenško barje se uvršča med največje visoko barje v Sloveniji. Barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje gozd. Barska okna ali 20 malih jezerc je njegova najbolj znana značilnost, ki mu je tudi dala ime Lovrenška jezera. Barje je nastalo kot mineralno močvirje na nepropustni geološki podlagi. Postopoma se je s kopičenjem šote spremenilo v visoko barje. Ima slemensko lego in njegovo starost cenijo na 8000 let. Celotno Lovrenško barje nima površinskega dotoka in dobiva vodo izključno s padavinami. Lovrenška jezera so nastala kot erozijske površine, saj se dno pri vseh jezercih nadaljuje v šoto, ki je v osrednjih delih barja debela do 290 cm. Voda je v jezercih tudi v največji poletni suši. Zavarovano območje Lovrenškega barja spada pod največji slovenski gozdni rezervat Ribniško – Lovrenška jezera. Barja so pomembna kot zbiralniki vode in življenjski prostor redkih živalskih in rastlinskih vrst. Najbolj značilna vegetacija so šotni mahovi, ruševja, rožmarinka, mahovnica in drugo. Od vodnih živali je najbolj zanimiv alpski pupek.

Luče so manjše naselje, ki se nahaja pod pobočjem gore Raduhe v globoki Zgornji Savinjski dolini. Gručasto predalpsko naselje se razprostira ob sotočju potoka Lučnice in reke Savinje. Luče so sedež istoimenske občine. Kraj se kot občina prvič omenja v letu 1593. Sedanja občina pa je bila ustanovljena leta 1994, ko je iz skupne mozirske občine nastalo več novih občin. Luče so imele več let naziv najlepše urejenega turističnega kraja. V pisnih virih se vas prvič omenja leta 1241, v letu 1426 pa kot sedež urada samostanske gospoščine iz Gornjega Grada v urbarju benediktinskega samostana. Lučani so bili nekdaj znani kot odlični gozdarji, k njihovem preživetju pa je pripomogel tudi ulov rib iz potoka Lučnica. Turizem na kmetijah, gorsko vodništvo in planinstvo ima v Lučah že dolgo tradicijo. Prednosti kraja so ohranjeno naravno okolje in kulturno izročilo prednikov. Etnološke zanimivosti v Lučah predstavljajo obnovljene kašče, žage, mlini in drugo, ki jih ohranjajo zavedni domačini. Največja kulturno zgodovinska znamenitost v Lučah je farna cerkev svetega Lovrenca, ki je bila v virih prvič omenjena leta 1426. Današnja zgradba izvira iz 17. stoletja, v 18. stoletju pa ji je bil prizidan prezbiterij. Cerkev sv. Lovrenca je bila prvotno podružnica gornjegrajske prafare, kot vikariat pa se odcepila ob koncu 15. stoletja. V notranjosti cerkve je baročni veliki oltar iz okoli leta 1740, križev pot Vizjaka iz leta 1866 in freske Fantonija iz leta 1897. Zraven cerkve stoji župnišče, ki je obnovljeno v alpskem slogu. Pred osnovno šolo v Lučah se nahaja doprsni kip Blaža Arniča, znamenitega glasbnega ustvarjalca. Po njem se imenuje šola in tudi pohod lučkih planincev na Raduho, ki poteka vsako leto v mesecu marcu. Med naravnimi znamenitostmi je najbolj obiskana in znana Snežna jama pod Raduho, ki so jo odkrili šele leta 1981 in predstavlja pravi biser visokogorskega krasa. V okviru nastanitvenih objektov v Lučah prevladujejo predvsem turistične kmetije, na območju pa je tudi avtokamp.

Maribor je središče Štajerske in drugo največje slovensko mesto. Ima pestro zgodovinsko preteklost. Kot mesto se prvič omenja leta 1254. Že leto kasneje so začeli meščani graditi dva kilometra dolgo mestno obzidje, ki je omejilo staro mestno jedro. Obzidje so dodatno utrdili še z obrambnimi stolpi, ki so Sodni stolp, Tscheligijev stolp, Židovski stolp in Vodni stolp. Staro mestno jedro skriva veliko znamenitosti kot so Lent, Stara trta, Koblarjev zaliv, Mariborski otok, Koroški most, Jožefova cerkev in vodnjak, Stari most, Grajski trg z gradom in muzejem, Glavni trg s Kužnim znamenjem in Rotovžem, Slomškova Stolnica z razglednim stolpom, židovska sinagoga in mnoge druge. Lent je najstarejši del mesta ob reki Dravi. Na pročelju Hiše stare trte, hrama vinske tradicije in kulture, se nahaja najstarejša trta na svetu. Do Mariborskega otoka se lahko odpravite po urejeni sprehajalni poti ob Dravi. Poleti na otoku obratuje letno kopališče. Jožefova cerkev je bila nekoč romarska cerkev z največjimi romarskimi shodi ob cerkvenem prazniku sv. Jožefa, ko so kramarji prodajali lesene kuhalnice in drugo suho robo. Nastanek mesta je tesno povezan s prehodom reke Drave. Današnji Stari most, zgrajen med leti 1906 in 1912, je bil eden najlepših mostov v Avstro-Ogrski. Mariborski mestni grad se nahaja v osrčju mesta in ga obdajajo živahni Grajski trg, Trg svobode in Trg generala Maistra, v njem pa lahko obiščete Pokrajinski muzej Maribor. Grad je najlepša in največja stavba v mestu. Osrednji prostor je slavnostna ali viteška dvorana. Glavni trg je največji mariborski trg. V središču trga stoji spomenik Kužno znamenje, steber s podobo Marije vnebovzete. Postavljen je bil v 17. stoletju v zahvalo za konec kuge. Rotovž izvira iz leta 1515. Danes je v njem gostinski lokal Toti rotovž, manjši razstavni prostor in sedež Lutkovnega gledališča. Stolna cerkev stoji na sredini Slomškovega trga. Zgrajena je bila v prvi polovici 12. stoletja kot triladijska bazilika v slogu romantike. Leta 1859 je blaženi Anton Martin Slomšek premestil sedež škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. V minulih sto letih je doživela dve obnovitveni obdobji. Danes kaže gotsko obliko z dolgim korom iz 14. stoletja in osrednjo cerkveno ladjo iz 15. stoletja. Na vrh 57 metrov visokega razglednega stolpa se je možno povzpeti samo po vnaprejšnjem dogovoru. Židovska sinagoga je ena najstarejših ohranjenih sinagog v Evropi. Najdete jo na Židovskem trgu v nekdanji židovski četrti, ki se nahaja v bližini Glavnega trga. Prvič je bila omenjena leta 1427, vendar je zagotovo nastala že prej. Ob sinagogi so nekoč stali še rabinova hiša, talmudska šola in pokopališče, ob reki Dravi pa obredno pokopališče. Danes je kulturno prireditveni center, ki deluje v sklopu Pokrajinskega muzeja Maribor.

Nahajajo se v Gozd Martuljku, katerega staro ime je Rute, ki leži v razgibanem gorskem okolju Zgornjesavske doline. V poletnih mesecih je najbolje, če parkiramo pri kampu in hotelu Špik ter se s tem izognemo sitnostim z iskanjem prostega parkirišča v središču vasi. Martuljkova ali Špikova skupina je del Julijcev, katerih vrhovi se s severnimi stenami spuščajo prav v Zgornjesavsko dolino. Veličasten je pogled na skalno priamido Špika, ki ostenju daje poseben čar. Pod ostenjem sta dve ledeniški krnici Za Akom in Pod srcem. Iz prve priteče potok Martuljek in sicer v slapu, ki se v treh delih spušča čez 110 m visoko steno – Zgornji Martuljkov slap. Potok teče proti dolini preko planine Jesenje, kjer stoji stara kapela, nekoliko nižje pa brunarica Pri Ingotu in Lipovčeva koča. Potok nato pade čez 50 m visoko steno - Spodnji Martuljkov slap v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko - Martuljkovo sotesko. Zgornji Martuljkov slap je težje dostopen, zato pa atraktivnejši.

Menina planina je prostrana, večinoma gozdna planota, ki spada h Kamniško-Savinjskim Alpam. Kraška planota v širino meri okoli 5 km, v dolžino pa okoli 10 km. Nadmorska višina planine je med 1200 in 1500 metri. Sestavljajo jo večinoma dolomiti in apnenci. Kraško površje razjedajo brezna, vrtače in kotliči. Ime je Menina planina dobila po menihih iz gornjegrajskega samostana, ki mu je nekdaj pripadala. V 19. stoletju je bilo na planini zelo razvito oglarstvo, saj je bilo oglje pomemben vir fužinarstva. Vse do 2. svetovne vojne so les vlačili k reki Savinji in ga splavljali po njej. Med vojno se je na planini začelo partizansko vojskovanje proti okupatorju na Štajerskem in tukaj so potekali številni boji. Nekoč je bila planina drugo največje planšarsko območje v Kamniških planinah, takoj za Veliko planino. Najvišji vrh na Menini planini je Vivodnik, kjer je tudi razgledni stolp. Pod vrhom se na travnati planoti nahaja Dom na Menini planini, kjer se lahko okrepčamo in spočijemo. Na Menini planini si lahko ogledamo jezero Biba in jamo Jespa, ki sta zavarovani kot naravna spomenika. Jama se nahaja na severnem delu planate. V njej so rovi z ledenimi slapovi, ki se običajno ohranijo skozi vse leto.

Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Skozi zgodovino je imelo mesto pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega se je tudi razvila na pomolu nad otokom Obrh, ki obdaja večje območje starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, v srednjem veku se je kraj imenoval Novi trg in je dobil mestne pravice pred letom 1335. Ime Metlika je postalo uveljavljeno okoli leta 1378. Kraj je bil ena od pomembnejših obrambnih trdnjav, najprej proti Ogrski, kasneje pa proti turškim vpadom med leti 1408 in 1578. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo.

Minoritski samostan Olimje (Grad Olimje) se nahaja v naselju Olimje pri Podčetrku, ob vznožju Kozjanskega hribovja. Od term Olimje je oddaljen le slabe štiri kilometre. Grad je bil zgrajen v začetku 11. stoletja. Leta 1663 so ga prevzeli pavlinski menihi, ki so prišli iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so v njem ustanovili samostan in mu dodali baročno cerkev. Po tem obdobju so se menjavali različni lastniki. Manjši bratje Sv. Frančiška ali minoriti so dobili v last svetišče in župnijo leta 1990. Ti so nato avgusta 1999, po 217 letih, ponovno oživili samostan. Danes skrbijo za romarje in turiste, ki si pridejo ogledat samostan, baročno župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja in lekarno. Zaradi velikega povpraševanja po domačih izdelkih so uredili tudi domačo lekarno. Lekarna je med tremi najstarejšimi v Evropi. V njej so ohranjene freske, ki jih je naslikal Antor Lerhirger iz Rogatca. V bližini je zeliščni vrt. V cerkvi je najlepši del njen oltar, ki je posvečen Mariji Vnebovzeti in je hkrati tudi eden najlepših slovenskih baročnih oltarjev. Tu se nahajajo tudi edine ohranjene baročne dvomanuelne orgle iz leta 1764, ki jih je izdelal celjski orglar Janez Frančišek Janečk. Nasproti minoritskega samostana Olimje in njihove lekarne je Čokoladnica Olimje, ki je zaradi svojih sladkosti priljubljena izletniška točka med turisti iz Slovenije in cele Evrope. Do nje vodi idilična potka. Njihova tradicija izdelovanja čokolade sega v 19. stoletje. V njihovi proizvodnji ročno izdelujejo čokoladne personalizirane bombone, čokoladne kovance, male čokolade za ob kavi, praline, takšne in drugačne praznične izdelke iz temne in svetle čokolade, s sadjem, kokosom, in še kaj bi se našlo. Vsaki skupini, ki se predhodno najavi, predstavijo njihovo zgodovino in kratek opis čokolade in pralin ter jih pogostijo s mlečno čokoladico. Čokoladnica je odprta vsak dan od 10. do 17. ure. Med bližnje znamenitosti sodi tudi cerkev Device Marije na Pesku. Okolica je je prepredena z vinskoturistično cesto, ob kateri so kmečki turizmi in kmetije, ki postrežejo z domačimi kmetijskimi pridelki.

Moravske Toplice se nahajajo na severovzhodnem delu Slovenije, v Prekmurju. So znano turistično in zdraviliško naselje, ki leži nedaleč od Murske Sobote ter tromeje z Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo. Kraj je sedež Občine Moravske Toplice. Moravske Toplice so se iz kmečkega naselja v turistični kraj spremenile po letu 1960, ko so pri vrtanju namesto na nafto naleteli na zdravilno termomineralno vodo. Okoli izvira se je nato razvil zdraviliški park Terme 3000. Blagodejna črna termomineralna voda v Termah predstavlja temelj kopališke, wellness in zdravstvene ponudbe. Terme 3000 nudijo gostom številna doživetja, kot so vodni parki, preživljanje aktivnega oddiha, zdravstvene storitve, organizacijo kongresov in srečanj, igranje golfa na golf igrišču Livada in drugo. Nastanitve v Termah 3000 so na voljo v Hotelu Livada Prestige, Hotelu Ajda, Hotelu Termal, Apartmajskem naselju Prekmurska vas, Bungalovih Turistično naselje ter v Kampu Terme 3000. Vodni park zajema doživljajski bazenski kompleks Terme 3000 ter zunanje in notranje bazene hotelov. Doživljajski bazenski kompleks nudi pestro ponudbo vodnih atrakcij, prvi tobogan na svetu s polnim obratom, animacijski program za otroke in drugo. Terme 3000 – Moravske Toplice nudijo bogate možnosti za aktiven oddih, kot je nordijska hoja, igre na bazenu, vodna gimnastika, fitnes, tenis, kolesarjenje, jutranja telovadba, golf in še mnogo drugega. Golf igrišče Livada ima 18 igralnih polj in se razprostira na več kot 50 hektarjih. V zdravstvenem centru Term 3000 učinkovito uporabljajo blagodejne učinke črne termo-mineralne vode in naravnega peloida. V kongresnem centru organizirajo poslovna srečanja, novoletna druženja za zaključene skupine, maturantske zabave in drugo. Poleg tega poskrbijo za sproščene poroke, ki zajema gastronomsko ponudbo na najvišji ravni. Lokalne zanimivosti v okolici Term 3000 so rotunde iz 13. Stoletja v Selu, Plečnikova cerkev v Bogojini, Aquila freske v Turnišču in Martjancih ter ogled največjega slovenskega gradu v Gradu. V poletnem času v Termah potekajo tudi številne prireditve in glasbeni koncerti.

Kraj Most na Soči se nahaja v občini Tolmin. Leži na sotočju reke Idrijce in Soče. Do leta 1952 se je kraj imenoval Sveta Lucija. V Mostu na Soči imajo čudovito umetno jezero za HE Doblar, ki je priljubljena točka za domačine, turiste in ribiče, ki radi uživajo v njegovih lepotah in nezahtevnih sprehajalnih poteh. Ob jezeru se nahaja Kajakaški vadbeni center. Po jezeru vozi turistična ladja Lucija. Lahko vidite tudi razne zanimive skulpture. Ob poti ob jezeru se nahaja Most čez reko Sočo, na katerem je manjša in večja skakalnica. Na zahodni strani jezera je obnovljena apnenica (frnaža). V starem mestnem jedru je hotel Lucija. Ogledate si lahko Arheološki muzej Most na Soči, župnijsko cerkev svete Lucije in pokopališko cerkev svetega Mavra. Kraj je bil poseljen že v bronasti dobi, največji razcvet je doživel v železni dobi. V rimskem imperiju je Most na Soči imel pomembno politično in kulturno vlogo. Ostanka iz tega obdobja sta Rimska hiša in Rimsko grobišče. Če vam čas dopušča, se lahko odpravite tudi do sotočja reke Soče in Idrijce, kjer so na ledini Repelc v železni in rimski dobi pokopavali umrle.

Soboški grad, renesančni dvorec, se nahaja v najsevernejšem mestu Slovenije, Murski Soboti. Obdan je z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Dvorec izhaja iz 2. polovice 16. stoletja. Verjetno je tu že sredi 13. stoletja stal t.i. belmudski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od kraja Murska Sobota. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot upravno središče ozemlja Belmura. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. V drugi polovici 14. stoletja je postala lastnica dvora rodbina Széchy. Leta 1687 je kupil grad Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Sedanja podoba dvorca izvira večinoma iz prve polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Vzhodno ali mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz druge četrtine 18. stoletja. Izmed prostorov je najlepši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

Muta leži v osrednjem delu Dravskem doline, na severovzhodnem območju Slovenije. Vpeta je med slovensko – avstrijsko mejo na severu in reko Dravo na jugu. Obsega hriboviti svet vzdolž državne meje in dolino ob reki Dravi s terasami in ravninskim svetom, ki sega do vnožnih obronkov hribovitega zaledja. Središče občine Muta predstavlja trg Zgornja Muta, ki je naselje na dvignjenem območju ob glavni cesti Dravograd – Maribor. V tem predelu je tudi upravno središče s krajevnim uradom, županstvom, knjižnico, šolo, pošto, banko, zdravstvenim domom, župnijskim uradom, trgovinami in ostalimi ustanovami. Večja naselja, ki so Gortina, Zgornja Muta in Spodnja Muta so se razvili na ravninskem območju, zaselki Mlake, Pernice, Sv. Primož nad Muto in Sv. Jernej nad Muto pa se raztezajo na hribovitih območjih Kobanskega in Golice ob državni meji. Rotunda svetega Janeza Krstnika se nahaja na Spodnji Muti ob izlivu Bistrice v reko Dravo. Je ena izmed najstarejših cerkva v Sloveniji. Posvetili so jo leta 1052. Cerkvica ima okroglo ladjo in skodlasto streho z nadstrešnim stolpom. Na zunanjem delu so rekonstruirali obhod s skodlasto streho, ki je včasih obkrožal zgradbo. V notranjost vodi romanski portal. Ladja je osvetljena s polkrožnim romanskim oknom, prezbiterij pa s tremi gotskimi. V lesenem stropu v ladji iz 18. stoletja so naslikani cvetovi pasijonke. Strop v prezbiteriju je prav tako lesen in izhaja iz druge polovice 16. stoletja. Oltarni nastavek, ki ima kipe Janeza Krstnika, Janeza Evangelista, Štefana in Lovrenca je rezbarsko delo, ki izhaja iz 17. stoletja. Na zunanjosti prezbiterija lahko vidimo baročno stensko sliko Janeza Evangelista in Janeza Krstnika. Desno od vhoda se je ohranil relief orla, ki je ostanek iz rimskih časov in je dokaz, da se rotunda nahaja na območju z več kot tisočletno zgodovino.

Napoleonov most čez reko Nadižo se nahaja v Breginjskem kotu. To je dolina reke Nadiže med Breginjem in Starim selom. Napoleonov most je le nekaj kilometrov od kampa Nadiža. Avto lahko pustite na manjšem parkirišču ob cesti. Stopničasti in kamniti most je dobil ime po Napoleonovih četah, ki naj bi ga prečkale. Napoleonov most naj bi izhajal iz rimskega antičnega obdobja. Postavili so ga čez ozki del kanjona Nadiže. Tukaj mimo so vodile starodavne rimske poti iz Pradola in Robidišč, proti Nadiži. Kaže torej na pomembno prehodnost tega predela že od rimskih časov dalje. Napoleonov most čez reko Nadižo je danes čudoviti arhitekturni pomnik. Je vez s preteklostjo in prihodnostjo. Z mostu je lep razgled na zelenkasto reko Nadižo, v kateri se lahko prijetno ohladite v poletnih mesecih.

Frančiškanski samostan v Nazarjih se nahaja na vzpetini Gradišče nad sotočjem reke Drete in Savinje. Poleg samostana je župnijska cerkev Matere Božje in samostan sester Klaris. Grof Sigismun je samostan leta 1623 podaril škofu Tomažu Hrenu. Bratje frančiškani so ga začeli graditi leta 1635, na njegovem mestu je prvotno stala loretska kapela. Leta 1747 so naredili kamnite romarske stopnice, zraven njih pa romarske kapelice. Frančiškanski samostan je bil poznan po hišni lekarni, ki je delovala od konca 17. stoletja do začetka 19. stoletja. V obdobju od 1786 do 1941 so bratje frančiškani poučevati in vzgajali mladino. Leta 1752 je bila ustanovljena knjižnica, ki je bila med drugo svetovno vojno precej uničena. Knjige, ki so se ohranile, so sedaj v prenovljeni knjižnici, ki je odprta tudi za obiskovalce. Redka eksponata sta dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Župnijska cerkev Matere Božje je bila samostanu dograjena leta 1661 ter obdaja loretsko kapelo. Je renesančna zgradba, ki ima notranjost opremljeno v baročnem slogu. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je delo Francesca Robba iz leta 1750. Glavni oltar v kapeli in v cerkvi sta delo Janeza Vurnika iz konca 19. stoletja.

Novo mesto je prestolnica Dolenjske, ki leži na križišču pomembnih prometnih poti v Novomeški kotlini. Je upravno, gospodarsko, zdravstveno, industrijsko in izobraževalno središče mestne občine in Dolenjske. Reka Krka, ki se vije skozi mesto, je izoblikovala troje pomolov. Staro mestno jedro se nahaja nad levim bregom skalnatega pomola, druga dva pa sta zaraščena z gozdom – na vzhodu je Ragov log, na zahodu pa Portoval. Novemu mestu daje značilno podobo tudi sedem gričev. Osrednji del Novega mesta predstavlja Glavni trg, ki so ga zasnovali v 16. stoletju. Najslikovitejši predel starega jedra je Breg, ki je nastal ob nekdanjem srednjeveškem obzidju. Hiše, ki imajo strme strehe s stranskimi čopi in s konzolami podprte ganke, so novomeška etnološka posebnost. Največje znamenitosti so še Mestna hiša, kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, Jakčev dom, frančiškanska cerkev s samostanom, Križarija, Proštija, nekdanja kresija in drugo. Dolenjski muzej ima arheološko zbirko, ki spada med najpomembnejše v Sloveniji. V Novem mestu so živeli tudi znameniti Slovenci, ki so pesnika Dragotin Kette in Miran Jarc, pisatelj Janez Trdina, slikarja Božidar Jakac in Vladimir Lamut ter drugi. Za rekreacijo so na voljo igrišča za rokomet, tenis in balinanje, mirna Krka, naravni park v Ragovem logu in športno rekreacijski center na Portovalu.

Park vojaške zgodovine Pivka se nahaja v Hrastju pri Pivki. Je zanimivo muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na predelu starih italijanskih kasarn. Ustanova se ukvarja s predstavljanjem in ohranjanjem vojaško-zgodovinske dediščine, največ poudarek pa je na vojaški tehniki. Park se razprostira v kompleksu nekdanje italijanske in jugoslovanske vojašnice ter zajema tudi utrdbo Alpskega zidu, do katere je speljana tematska učna pot. Ustanovitelj Parka vojaške zgodovine je Zavod za turizem Pivka. Trenutno v Parku poteka celovito urejanje s sofinanciranjem Evropskega sklada za regionalni razvoj. Država je v ta namen na Občino Pivka, ki je ustanoviteljica parka, prenesla lastništvo zgradb kompleksa in zemljišč. Nosilna zbirka sedanje ureditve Parka vojaške zgodovine je nacionalna tankovsko-artilerijska zbirka z eksponati, ki jih predstavljajo oklepna in ostala vojaška vozila iz druge svetovne, hladne in slovenske osamosvojitvene vojne. Park je zaradi tega na območju Slovenije poznan kot tankovski muzej. Največjo atrakcijo Parka vojaške zgodovine pa predstavlja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913, ki spada med žepne podmornice razreda Una. Podmornica je bila v Slovenijo pripeljana in restavrirana po naročilu nekdanjega admirala Marjana Pogačnika. Ostala ponudba Parka zajema ogled podzemne utrdbe Alpskega zidu na Primožu in krožno pot vojaške zgodovine. Krožna pot se prične v Parku in povezuje stare italijanske vojašnice v Pivki, italijansko podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem ter turistično vas Narin. Tematsko-učna Pot do utrdb Alpskega zidu povezuje stare vojašnice pri Pivki, nekdanji vojaški poligon na koti 110 in Primož, kjer je italijanska vojska sezidala veličastno podzemno utrdbo.

Partizanska bolnica Franja se nahaja v soteski Pasice blizu vasi Dolenji Novaki pri Cerknem. Bolnica je rekonstruiran spomenik nepremične kulturne dediščine iz 2. svetovne vojne. Partizanska bolnica Franja je delovala od začetka zime leta 1943 do maja leta 1945. Zgradili so jo za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na dnu težko dostopne globeli ob potoku Čerinščica. Bolnišnica je imela 14 lesenih barak, ki so bile različnih namembnosti in velikosti. Poleg barak za ranjence so bile med drugim tudi baraka za rentgen, izolirnica, operacijska soba, baraka za osebje, soba za zdravnike, invalidski dom, kuhinja, pralnica in kopalnica in celo električna centrala. Že v času vojne so bolnico poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi največ časa vodila. Partizanska bolnica Franja je bila zaradi povodnje, ki jo je prizadela septembra leta 2007, skoraj popolnoma uničena. Sledila je rekonstrukcija, ki se je zaključila maja leta 2010 in takrat so jo ponovno odprli za obiskovalce. Ogledamo si lahko 16 objektov, ki so označeni s številkami in podrobnimi opisi. Partizanska bolnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU.

Planinska jama se nahaja na južnem robu Planinskega polja. Do nje dostopamo od Ravbarjevega stolpa in po stezi do Unice, nato pa čez mostiček ob mali hidroelektrarni, v nekdanji žagi, do prepadne stene v vhodom v jamo. Obisk nekdaj zelo znane turistične jame je voden. Jama leži pod visoko prepadno steno zatrepne doline. Je ena najbolj zanimivih in največjih vodnih jam v Sloveniji, ki jo odlikuje slikoviti vhod. Pod okoli 100 metrov visoko steno se razprostira eden najbolj mogočnih jamskih izvirov z muhasto kraško naravo. Planinska jama se odlikuje s številnimi jezeri, ogromnimi podzemeljskimi dvoranami, pogosto prekinjenimi ponori, pestrimi kapniki in značilno posebnostjo – sotočjem dveh podzemeljskih rek, Raka in Pivke. Iz nje priteka ob dežju Unica, ki zbira vodo iz Postojnske kotline, Rakove doline, iz Javornikov ter iz Loškega in cerkniškega polja. Ob sušnem času iz Planinske jame teče le majhen potoček, večinski del Unice izvira takrat v bližnjih Malnih. V jami znaša skupna dolžina vseh raziskanih rovov 6 kilometrov. Za kar osem metrov visokim in 20 metrov širokim vhodom se glavni rov razširi do 40 metrov, strop pa se dvigne tudi 70 metrov visoko. Po pol kilometra se enotni vhodni rov razdeli v dva rokava. Iz 2 km dolgega Pivškega rokava priteka reka Pivka, ki ponika pri Postojni, po 2,5 km dolgem Rakovem ali vzhodnem rokavu pa se pretakajo vode iz Javornikov in Rakove doline. Na območju obeh rokavov sta globoka sifona in do njih je možno dostopati s primerno jamarsko opremo in izkušenostjo le ob nizki vodi. V obdobju visoke vode ovira vožnjo s čolnom, še zlasti po Pivškem rokavu, močan tok. Rakov rokav pa je na velikih predelih zalit do stropa. V Planinski jami je poleg vodnih rovov nekaj suhih stranskih rovov, ki pripadajo starejšim razvojnim fazam jamskega sistema na pritočni strani Planinskega polja. Planinska jama je poznana tudi po živalstvu. V njej v vhodnem delu prebivajo netopirji, drobni, slepi in prosojni rakci ter močeril – človeška ribica.

Planšarsko jezero se nahaja na Zgornjem Jezerskem, proti mejnemu prehodu, kjer je odcep označen s smerokazom. Ob jezeru je Gostišče ob jezeru, kjer nudijo dobro domačo hrano kot so masovnek s kislim mlekom, telečja obara s koroškimi ajdovimi žganci, divjačina s kruhovimi cmoki, domače kremne rezine in še mnogo drugih dobrot. Okoli jezera je speljana razgibana sprehajalna pot. Jezero ima obliko srca. Domačini so ga zajezili v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Je najbolj znana turistična točka v kraju in njihov simbol. Obiščemo ga lahko v vsakem letnem času. Poleti lahko čolnarimo, kolesarimo ali plezamo po manjši umetni steni. Pozimi je okolica privlačna za tek na smučeh, smučanje za otroke na bližnjem smučišču ter drsanje na zamrznjenem jezeru ali umetni ploskvi. Posebej je romantično zvečer ob jasnem vremenu, ko je nad nami tisoče zvezd in nas v gostišču čaka topel čaj.

Pokljuška soteska je ena izmed najlepših sotesk v Sloveniji. Sotesko je trenutno možno obiskati na lastno odgovornost, saj povsod ležijo ostanki dreves in vej. V pomladnem času je nevarno tudi padajoče kamenje. Določeni deli so žal uničeni. Dostopna je po cesti iz Bleda, preko vasi Zgornje Gorje in Krnica ali pa tudi iz Zatrnika, kjer gre pot po pobočju nazdol. Spada v Triglavski narodni park. Dolga je 2 km in globoka 40 metrov. Vrezala jo je odtekajoča voda iz pokljuških ledenikov, katere ostanek je danes potok Ribščica, pritok Radovne. Med znamenitosti soteske spadajo naravni mostovi, Pokljuška luknja ter Stranska soteska. Pokljuška luknja je jamska dvorana z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni. Skozi zgornji vhod nas vodi pot naprej na Staro Pokljuko. Stranska soteska je ob deževnih dnevih oživljena z 22 metrov visokim slapom. Veliki naravni most se nahaja 24 metrov nad dnom. Zaokroženim in tesnim ravnicam domačini pravijo vrtci. Skozi najožjo tesen do najlepšega vrtca in manjšega naravnega mostu je možno priti po lesenih mostovih – galerijah, ki so trenutno žal uničeni. Leseni mostovi, ki so jih že leta 1930 zgradili člani Turističnega društva Gorje, se imenujejo tudi Galerije kraljeviča Andreja. Pokljuška soteska je po dnu in stenah pokrita z raznolikim rastlinjem, kot so gozdne cvetice, gorske cvetice in praproti. Najbolj znamenita je lijakasta praprot peruša. V poletnem času nam soteska nudi prijetno ohladitev in posebno doživetje.

Polhov Gradec je naselje, ki spada pod občino Dobrova – Polhov Gradec. Leži v zavetju Polhograjske Gore in Starega gradu ali Kalvarije. V kraju najbolj izstopata Polhograjska graščina in cerkev Marijinega rojstva, ki naselju daje slikovito podobo. V Polhograjski graščini je krajevni muzej in urejeni so prostori za romantične poroke, ki lahko potekajo tudi v grajskem parku. V neposredni bližini graščine je čebelarski dom, kjer lahko kupimo med in razne izdelke iz njega. Cerkev Marijinega rojstva je bila zgrajena v baročnem slogu. Polhov Gradec je bil poseljen že v obdobju Rimljanov in najlepša predmeta iz tega časa sta bronasti vrč in keltska fibula, ki ju lahko vidimo v muzeju. Najbolj znameniti meščan je bil grof Rihard Ursini Blagaj, ki je bil tudi prvi župan v Polhovem Gradcu. V starem vaškem jedru izstopajo zanimive hiše, kot so Severjeva hiša z ohranjeno črno kuhinjo, Oštetarjeva hiša, hiša pri Peku, Facijeva hiša in druge, ki so še ohranile znamenja iz preteklosti. Okrepčate in spočijete se lahko v gostilni Pri Pratkarju ali v Pograjskem domu. Okolica nudi obilo možnosti za krajše in daljše izlete. Lahko se odpravimo po Blagajevi poti, ki se prične pri kompleksu Polhograjske graščine, se vzpnemo na Kalvarijo, na Polhograjsko goro – Lovrenc (824 m) in drugo.

Polzela je večje naselje, ki se razprostira ob reki Savinji in Podvinski Strugi v severozahodnem delu Celjske kotline. Kraj se nahaja ob pomembnem, starem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih območij celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Polzela je najbolj znana po tovarni nogavic. Območje Polzele z okolico je bilo že zgodaj poseljeno, saj je Mark Avrelij v Ločici ob reki Savinji postavil močan tabor II. italske legije. Srednjeveška zgodovina kraja je bila povezana z mnogimi dvorci, ki se nahajajo v neposredni bližini, kar dokazuje pomembno lego Polzele. Med ohranjena dvorca spadata graščini Šenek in Komenda. Grad Komenda stoji na vzpetini sredi naselja in se prvič omenja leta 1170. Dvorec Šenek je poznobaročna zgradba, ki stoji na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Prvotno je bil žovneška posest in je omenjen leta 1288. Grad, ki je imel obliko stolpa, se je v pisnih virih velikokrat omenjal, vendar so ga v celjsko – habsburški vojni leta 1493 Celjani sami porušili. Leta 1493 so pod starim dvorcem sezidali novega. Sedanji dvorec Šenek, ki je v osnovi podkvaste oblike, so Raumschűssli sezidali verjetno že v drugi polovici 15. stoletja. Lastniki so se večkrat menjavali. Preprosta zgradba je bila velikokrat prenovljena, najbolj v sredini 18. stoletja, ko je jedro glavnega trakta dobilo baročno podobo in v sredini 19. stoletja, ko so njegovi fevdalni lastniki Pongratzi dali dvorcu sedanjo podobo. Poleg obeh novih traktov so pozidali tudi okrogel stolp, dvorec pa so obdali s parkom, polnim eksotičnih dreves. Park je zasnoval švedski vrtni arhitekt Swennson.

Brdo pri Kranju se nahaja pri vasi Predoslje na Gorenjskem. Je protokolarni objekt, ki služi potrebam Vlade Republike Slovenije. Tukaj potekajo najvišja protokolarna srečanja, vrhunske konferenčne in kongresne prireditve, posebne zasebne in uradne slovesnosti ter druga doživetja. V letu 2001 je objekt gostil vrhunsko srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ameriškim predsednikom Georgeom W. Bushem. Kulturno in naravno dediščino posestva krasi čudoviti renesančni dvorec, ki je bil zgrajen v začetku 16. stoletja. Dvorec dopolnjujejo hotel s konferenčnimi zmogljivostmi, restavracija, wellness center, tiskovno središče, konjeniški center, vadbišče za golf, kozolci na travnikih, koče v gozdu ter nova konferenčna dvorana. Nov kongresni center se nahaja nad jezercem in ob robu parka. Bil je središče slovenskega predsedovanja Evropski uniji v letu 2008. Posestvo se razteza na skoraj 500 ha zelenih površin, ki so urejene v park ter namenjene ribogojništvu, gozdarstvu in gojitvi divjadi. Park Brdo obiskovalci lahko obiščejo kadarkoli. Za obisk je potrebno plačati vstopnino, ki se poravna pri vratarju na vhodu v park Brdo ali na recepciji hotela. Brdo je čudoviti kraj za romantično poroko, ki se lahko organizira na prostem ali v dvorani. S posestvom upravlja Javni gospodarski zavod Brdo.

Pešpot od Damelj do Radencev je najjužnejša slovenska pešpot. Je edinstvena v območju Krajinskega parka Kolpa. Poteka tik ob najdaljši slovenski rivieri – reki Kolpi, mimo izvira Trpotec, ki velja za vodo večne mladosti, do vasi Breg. Tukaj obratuje mlin na reki Kolpi, nedaleč stran pa se nahaja najdaljša belokranjska kraška jama Kobiljača. Mlin z jezom v Bregu predstavlja značilen mlin v kanjonu reke Kolpe. Sodi v skupino vodnih mlinov na kamen s pogonom koles na spodnjo vodo. Danes se uvršča med najstarejše še ohranjene mline ob Kolpi in je edini na celotnem belokranjskem delu Kolpe, ki občasno še obratuje. Kobiljača je s 346 metri rovov ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Pešpot se nato nadaljuje do Francoskega kamna in naprej do najjužnejše vasi Kot pri Damlju, kjer je označena najjužnejša točka Slovenije. Pohod se zaključi v slikoviti vasici Damelj. Tradicionalni pohod je organiziran spomladi, v mesecu maju, udeleženci pa so deležni pristne belokranjske dobrosrčnosti in kulinaričnih dobrot. Čas pohoda je približno 2,5 ure, dolžina poti pa je 10,5 kilometra.

Potočka zijalka se nahaja ob poti iz gorskega naselja Podolševa proti vrhu Olševe. Gora Olševa je okoli 5 km dolg skalnati greben, ki je zadnji del južne verige Karavank. Po slemenu gre stara deželna meja med Štajersko in Koroško. Potočka zijalka je 115 metrov dolga in od 20 do 40 metrov široka kraška jama, ki jo je leta 1928 odkril profesor dr. Srečko Brodar. V jami je bila v kameni dobi okoli 40000 pr.n.št. lovska postojanka. Kraj je pomembno paleontološko in arheološko najdišče. V jami so izkopali okostja in ostanke 40 živalskih vrst, veliko je bilo predvsem okostij jamskega medveda. Poleg tega so našli tudi strgala, kamnita rezkala, kurišča, okoli 120 primerkov koščenih konic in drugo. Konice se močno razlikujejo po dolžini, podobne so si pa po obliki. Med temi izdelki posebej izstopa najstarejša evropska šivanka. Iz jame izvira tudi piščal. Najdbe si lahko ogledamo v Pokrajinskem muzeju v Celju, delno pa so na razstavi v gostilni Firšt, ki se nahaja pred Logarsko dolino. Potočka zijalka slovi po svojih znamenitih najdbah iz starejše kamene dobe med strokovnjaki po vsem svetu.

Jezero Črnava in Hotel Alma & Grad Hrib se nahajata v Preddvoru in sta priljubljena točka za mnoge domačine in okoličane. Sta tudi izhodiščna točka za pohode na sv. Jakoba, Potoško goro, Kališče, Javorjev vrh, Srednji vrh, Čemšenik, Storžič in Hudičev boršt. Preddvorska graščina sredi vasi je bila pred drugo svetovno vojno urejena kot penzion za letoviščarje, danes pa je v njej mladinski dom. Grad Hrib je preurejen v gostinski objekt, v njem organizirajo tudi poroke. Zraven gradu je stari grajski drevored. Staro izročilo in legenda obljubljata mladoporočencema, ki se sprehodita skozi ta drevored, kar 50 let zvestobe. Poleg gradu so zajezili potok Bistrico, ki po globoki dolini priteka izza Potoške gore in napaja umetno jezero Črnava. Hotel Alma je družinsko voden hotel in ima teraso, kjer lahko uživamo v prečudovitem razgledu na hribe in jezero. V poletnem času imajo možnost izposoje čolnov, najem tenis igrišča, v zimskem času pa jezero zaledeni in se lahko drsamo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot. Plezališče za prosto plezanje je pod Zaplato v dolini Bistrice. Od jezera je oddaljeno le pol ure hoje.

Predjamski grad se nahaja pod previsno steno na pobočju Podgore, samo 9 km iz Postojne, pri vasi Predjama. Pravijo mu tudi orlovsko gnezdo roparskega viteza Erazma Predjamskega, o katerem obstaja vrsto legend. Predjamski grad je izklesan v živo steno. Obstajal je v 13. stoletju, verjetno pa že prej. Upravljali so ga Jamski, ki so spadali pod oglejsko gastaldijo. Po Jamskih je grad upravljal Adam Purgstaller, od 1567. leta dalje pa so v njem bivali Kobenzli, ki so poskrbeli za njegovo prenovo. Zadnji plemeniti lastniki so bili od 1846. do 1945. leta grofje Windischgrätzi, ki so tudi spreminjali zunanjo podobo gradu. Deli gradu se razlikujejo po slogu in času nastanka. Graditelji so s povezovanjem starih in novih delov izkoristili prednosti jame, s tem pa ohranili nezavzetnost prvotnega gradu. Jama pod Predjamskim gradom je razvejana v več delov z več vhodi. Najbolj je znan vhod skozi Konjski hlev, v katerem so odkrili sledove iz mlajše kamene in bakrene dobe, pa tudi iz rimskih časov. V gradu je danes urejen muzej, ki prikazuje srednjeveško življenje graščakov. Med zanimivosti spadajo bivanjski prostori, kapela in ječa, nekateri kosi orožja, oljne slike in Pieta iz leta 1420. Vsako leto se poleti tukaj odvija znani Erazmov viteški turnir, ki privabi mnogo obiskovalcev. Prireditev pričara nekdanje življenje v gradu in ob njem.

Sveta Ana je manjši hrib, ki se dviga nad vasema Podpeč in Jezero ter predstavlja prepoznaven element krajine. Je priljubljena izletniška točka za Ljubljančane in izjemna razgledna točka, ki nudi pogled na Ljubljansko barje, Alpe in del Ljubljanske kotline. Na vrhu hriba stoji majhna cerkev sv. Ane. Najbolj utrjena pot na sveto Ano je gozdna pot iz Preserij, ki traja okoli 20 minut ali pot po daljši makadamski cesti. Na začetku teh poti je urejeno tudi manjše parkirišče. Pot iz Podpeči in Jezera se višje združita v dokaj strmo gozdno pot, za katero je priporočljiva primerna obutev in pohodne palice. Na vzpetini s cerkvijo je bilo nekdaj pomembno gradišče, saj je omogočalo odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Življenje na gradiščih je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. V obdobju turških vpadov so gradišča prevzela vlogo straž in opozarjanja pred napadalci. Pozneje so na gričih pozidali cerkvice. Cerkev svete Ane v današnji podobi je s konca 16. stoletja ali začetka 17. stoletja. Zgrajena je bila na prvotnih temeljih, ki segajo v obdobje stare gotike. Cerkev sv. Ane so domačini prenovili leta 1968, toda notranja obnova še danes ni zaključena. V okolici cerkve je urejena razgledna ploščad. Vsakoletno organizirajo romarski shod, ki je prvo nedeljo po godu Sv. Ane. Z nekaj manj kot 500 metrov nadmorske višine in ravno prav visoko nad barjansko ravnico je Vrh svete Ane zelo obiskana izletniška točka, saj se v jasnem vremenu vidi tudi najvišji slovenski vrh, Triglav.

Ptuj je slikovito mesto, ki leži ob reki Dravi v severovzhodnem delu Slovenije. Je najstarejše mesto na Slovenskem in središče mestne občine Ptuj. Mesto je bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi. Srednjeveško mestno jedro je zaščiteno in se nahaja ob vznožju Grajskega griča. V zanimivem starem mestnem jedru si lahko ogledate Dravski stolp, Mestno hišo, Mestni stolp, Dominikanski samostan, Minoritski samostan, cerkev sv. Jurija in mnoge druge zgradbe. Nad mestom se ponosno dviguje Ptujski grad. Ptuj stoji na starih vinskih kleteh, kar priča o tisočletni vinski kulturi. V Ptujski vinski kleti hranijo najstarejši vinski letnik v Sloveniji – zlato trto iz leta 1917. Ptuj spada med največja središča mitraizma v evropskem prostoru. Mitraizem je vera, ki so jo na Ptuj prinesli vojaki rimskih legij in trgovci ilirske carine. Na Ptuju in v bližnji okolici je bilo odkritih pet svetišč, posvečenih bogu svetlobe in sonca Mitri. Mesto je posejano z mostovi. Leta 1997 je bil na mestu starega lesenega mostu zgrajen nov most za pešce, ki je dobil več nagrad. Ptuj je mesto z največjim slovenskim umetnim jezerom. Največji tradicionalni prireditvi sta pust in kurentovanje. Na desnem bregu reke Drave se nahaja znan zdraviliški, športni in rekreacijski center Terme Ptuj in hotelski kompleks Grand Hotel Primus. Na tem delu je nekdaj ležalo prazgodovinsko naselje Poetovia.

Nastanek Marijinega romarskega svetišča, ki velja za najlepši slovenski kulturni spomenik in biser gotike, je še vedno zavit v skrivnost. Pozidali naj bi ga Ptujski gospodje, najverjetneje na prelomu iz 14. v 15. stoletje, in ga poimenovali Neustift. Leta 1473 se kraj v določenih listinah že uradno imenuje Gora milosti. To ime se je ohranilo do turških vpadov, ko je po legendi dobila ime Črna gora. Božja pot je znova zaživela leta 1615 ob prevzemu jezuitov. Cerkev in veliko romarsko hišo so oskrbovali do leta 1773, ko so red ukinili, potem pa so z njo celo stoletje upravljali škofijski duhovniki. Frančiškovi bratje minoriti so jo prevzeli leta 1937, ki tukaj delujejo še danes. Kmalu po prihodu minoritov sta se župnija in tudi kraj preimenovala v Ptujsko Goro. Bratje minoriti so vodili tudi zadnjo prenovo svetišča pred 600-letnico posvetitve, ki je bila leta 2010, ko je bila cerkev na sedmo velikonočno nedeljo, 16. maja razglašena za baziliko Marije Zavetnice. Cerkev ima elegantno zunanjost, stranske fasade obdajajo na vrhu okrašeni oporniki, ki zajemajo celotno stavbo, z osmerokotnim zvonikom. Nad glavnimi vhodnimi vrati je bil nekdaj relief Marije Zavetnice s plaščem, ki so ga jezuiti prenesli na glavni baročni oltar, postavljen leta 1764. V cerkev vodi mogočno baročno stopnišče, ki ga stražita kipa sv. Florijana in sv. Janeza Nepomuka, deli Jožefa Strauba iz sredine 18. stoletja.

Radeče so mesto na območju Posavja in predstavljajo središče občine Radeče. Kraj leži pod gradom, ob izlivu potoka Sopota v reko Savo, med Sevnico in Zidanim mostom. Nekdaj je bila pomembna gospodarska panoga splavarjenje na Savi. Posavje so pokrajina ob reki Savi, ki zajema občine Krško, Brežice, Sevnica, Kostanjevica na Krki in od leta 2015 naprej tudi občini Bistrica ob Sotli in Radeče. Med arhitekturne zanimivosti Radeč spadajo železni most preko Save, tržnica Radeče, bazen Radeče, dvorec Turn, graščina Dvor in TRC Savus. Med kulturnimi znamenitostmi izstopa cerkev sv. Petra. Naravne krajevne vrednote pa so arnika, Gašperjev kostanj, Jeračeva smreka, Kranjski šebenik, orhideja in park Dvor. Mesto je obcestna, skromno zasnovana trška naselbina, z vrsto kvalitetno zasnovanih arhitektur iz različnih stilno časovnih obdobij. V preteklosti je imelo naselje bolj pomembno vlogo kot danes. Na njegovem mestu se je nahajalo prazgodovinsko naselje, skozi Radeče sta šli rimska cesta med Celeio (Celje) in Neviodunumom (Drnovo) in po dolini Sopote srednjeveška trgovska pot v smeri proti Litiji in Ljubljani. Grad nad krajem se omenja leta 1336, Celjski grofje so ga v 15. stoletju hkrati z več drugimi gradovi porušili. V obdobju srednjega veka je bilo naselje z okolico samostojna gospoščina s sedežem v novi graščini na Hotemežu. Kraj je kmalu dobil trške pravice zaradi hitrega gospodarskega razvoja, ki se je naslanjal na živahen promet po reki Savi in železovo rudo, ki so jo kopali na Svibnem in tukaj nakladali na ladje vse do leta 1862, ko je stekla železnica proti Zagrebu. V času med drugo svetovno vojno je okupator veliko Radečanov izselil v Nemčijo ter naseljeval besarabske in kočevske Nemce. Radeče obdajajo hribi Vranski hrib, Loška gora, Stari grad, Svinjski rt, Kočevarjev hrib in V hribu, ki omogočajo domačinom aktivno preživljanje prostega časa v naravi. V mestu je več gostišč s pestro ponudbo jedi in možnostjo namestitve v Baronovi zidanici.

Rakov Škocjan se nahaja med Planinskim in Cerkniškim poljem. O Škocjanu prvi pisni viri izvirajo iz 15. stoletja. Ime je dobil po cerkvici sv. Kancijana. V Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 pa zasledimo prvi znani opis Rakove doline. Po prvi svetovni vojni, ko je ozemlje spadalo še pod Italijo, so zgradili kasarno in krožno cesto ter naredili jamske načrte. Po Rakovem Škocjanu teče reka ponikalnica Rak, ki je predhodnica reke Ljubljanice. Je kraška dolina, ki je nastala tako, da se je porušil strop podzemeljskega rova. Od nekdanjega oboka sta ostala le še Veliki in Mali naravni most. Rakov Škocjan je dolg 6 km in je naravni biser Notranjske regije. Od leta 1949 je zavarovan tudi kot krajinski park. Po dolini vodi označena krožna naravoslovna pot, kjer se vidijo vse najpomembnejše naravne in kulturne znamenitosti. Dolina ima svoj logični začetek na pritočni, vzhodni strani z Malim naravnim mostom, kjer izvira potok Rak iz Zelških jam. Tam se tudi prične naravoslovna učna pot. Po ogledu udornic vodi ob desnem bregu potoka, nasproti hotela pa ga prečka po brvi in nadaljuje po levi strani struge do Velikega naravnega mostu in ponornega dela Tkalca jame. Nato se pot povzpne še na Veliki naravni most in k ruševinam cerkvice sv. Kancijana, kjer se pot konča. Dolga je 3 km.

Ribnica je mesto, ki se nahaja v Ribniški dolini, v južnem delu Slovenije. Obdajata jo dve kraški planoti, na zahodu Velika gora z najvišjim Turnom in na vzhodu gozdnata Mala gora, z najvišjima vrhovoma Črni vrh in Stene sv. Ane. Ribniško polje, po katerem tečejo reke Ribnica, Bistrica in Rakitnica, spada med prelivna kraška polja. Ribnica je gospodarsko, upravno in kulturno središče Ribniške doline. Po robu Ribniškega polja je v rimskem obdobju tekla vojaška cesta. Ribniška prafara je po letu 811 postala središče misijonskega okrožja. Ribniško gospostvo je bilo prvič omenjeno leta 1220, v 14. stoletju je poznana lesna obrt, konec 15. stoletja pa je kraj dobil pravico do proste trgovine s platnom, živino in pridelki. Ribnica je bila znana po pogostih procesih proti čarovnicam. Po 2. svetovni vojni se je naselje od prvotnega jedra okoli župnijske cerkve in gradu razširilo in pritegnilo v celoto nekaj nekdanjih vasi. Največji posebnost območja sta suhorobarstvo in lončarstvo, ki imata večstoletno tradicijo. Bogastvo Ribnice se poleg kulturne in naravne dediščine kaže tudi v številnih etnografskih, kulturnih in drugih prireditvah. Največje znamenitosti so Ribniški grad z muzejem, park kulturnikov, župnijska cerkev sv. Štefana, Miklova hiša, rojstna hiša Bojana Adamiča in drugo.

Rogaška Slatina je mesto, ki je eden izmed najstarejših turističnih krajev. Izviri mineralne vode, ki so Styria, Donat in Tempel, so bili omenjeni že v srednjem veku. Največjo vlogo pri začetkih turizma je imel grof Attems. Prvo večje kopališče je bilo zgrajeno leta 1810. Zdraviliške zgradbe v klasicističnem slogu so naredili v 19. stoletju. Prvotni Zdraviliški dom so naredili leta 1842, ki pa je pogorel leta 1910 in nato so zgradili novega. Danes se imenuje Grand hotel Rogaška in Kristalna dvorana v njem je ena najlepših reprezentančnih dvoran na območju Slovenije. Glavna predstavnika turizma sta Terme Rogaška in Zdravilišče Rogaška. Rogaška Slatina je poleg zdraviliškega turizma in izvirih znana tudi po steklarstvu, ki slovi po čudovitih izdelkih iz gladkega in brušenega stekla. Steklarna Rogaška s proizvodnjo deluje že od leta 1927, zgradili pa so tudi srednjo steklarsko šolo, ki je edina v Sloveniji. Okolica zdravilišča ima lepo urejene sprehajalne poti, ki so bile narejene po zgledu angleških parkov. Ob zdravilišču je na hribčku neoromanska kapelica sv. Ane, ki je bila obnovljena po načrtih arhitekta Plečnika. V Rogaški Slatini imajo tudi Kulturni center Rogaška Slatina, kjer potekajo razne prireditve, koncerti, gledališke predstave in drugo.

Rogla se nahaja na Pohorju, približno 15 km od naselja Zreče, ki je znano predvsem po Termah Zreče. Rogla je naravno klimatsko zdravilišče in rekreacijski center. Za ljubitelje pohodništva so na voljo Lovrenška jezera, Klopni vrh, razgledni stolp, Osankarica, Šumik in drugo. Imajo tudi označene kolesarske poti. V zimskem času se Rogla spremeni v eno izmed najbolj priljubljenih in obiskanih smučišč. Smučarski užitki so z modernimi sistemi zasneževanja zagotovljeni od pozne jeseni do zgodnje spomladi. Na okoli 100 ha urejenih smučišč se nahaja 11 vlečnic, 2 štiri sedežnice in več deset kilometrov urejenih prog za smučarje tekače. Nudijo hrambo, izposojo in servis smučarske opreme. Od četrtka do nedelje je možna nočna smuka na smučiščih Jasa in Košuta. V okviru Šole sneženih športov Interšport organizirajo začetniške in nadaljevalne tečaje smučanja. V Fun parku Rogla je poligon za free style smučarje in deskarje. Na Rogli so možne nastanitve v hotelu Planja, bungalovih, apartmajih, Mladinskem prenočišču Jelka ali v planinski postojanki Dom na pesku. V sklopu hotela Planja je gostom na voljo wellness, velika večnamenska dvorana, seminarske sobe, otroški kotiček, aperitiv bar, galerija, internetni kotiček, informacijska točka, prodajalna spominkov in sodoben medico center s pulmološko ambulanto. V wellness centru imajo notranji bazen, whirlpool, savne, otroški bazen, masaže in kopeli.

Sečoveljske soline se raztezajo ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah na približno 650 ha površine. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije razglasila območje muzeja solinarstva za kulturni spomenik državnega pomena. V Sečoveljskih solinah lahko vidimo prikaz pridelovanja soli na način, ki izvira še iz 14. stoletja. Sečoveljske soline spadajo med ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletjih starih postopkih. Krajinski park se deli na južni in severni del, ki ju loči kanal Grande – Drnica. Severni del parka, kjer poteka še aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Južni del parka, ki meji na Hrvaško, se imenuje Fontanigge. Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60-ih letih prejšnjega stoletja opuščena. Sol se prideluje na solnih poljih. Te obsegajo kristalizacijske in izparilne bazene. Morsko vodo speljejo iz izparilnih v kristalizacijske bazene ali kavedine po načelu prostega pada ali pa s črpalkami. Na Leri poteka postopek z uporabo črpalk. Voda nato teče po kanalih, ki jih imenujejo lide. Sol nastane, ko iz bazenov izhlapi voda. Solinarji jo nato z lesenimi strgali, ki se jim reče tudi gaveri, spravijo na kupčke ter pustijo, da se sol čisto odcedi. Solinarji za hojo po bazenčkih uporabljajo posebne natikače ali taperine. V bazenih se s kristalizacijo vode pridobi tudi zdravilno blato ali fango, ki je zdravilno za revmatične bolezni. V solinah lahko vidimo solne fonde, kjer se proizvaja sol za različne naročnike. Za pridelavo soli je najboljše sončno vreme z rahlim vetričem. Na leto v Sečoveljskih solinah v povprečju pridelajo 2.000 ton soli.

Romanska rotunda svetega Nikolaja se nahaja dva kilometra zahodno od slovensko – madžarske meje. Zgrajena je bila v 13. stoletju v dolini Kobiljskega potoka ob srednjeveški prometni poti iz Alp v Panonsko nižino. V 19. stoletju so rotundi prizidali zvonik, kupolo prekrili s pločevinasto streho, gotski krilni oltar pa odpeljali v Budimpešto. Okroglo svetišče je arhitekturno odličen preostanek domnevno obsežnejše srednjeveške postojanke. Notranjščina je bila najverjetneje prvič poslikana okoli ali kmalu po letu 1300. Današnjo, deloma rekonstruirano podobo so ji povrnili po obsežnih konservatorskih in restavratorskih delih leta 1956. Poslikava v kupoli je bila restavrirana leta 1980. Rotunda svetega Nikolaja leži na vzpetini, nad dolinskim dnom, ki varuje cerkvico pred poplavnimi vodami. Cerkev je zgrajena iz opeke. Glino in ilovico so pridobili v neposredni okolici. Severovzhodno od rotunde je pokopališče z nagrobnikom plemiške družine Matzenau iz Prosenjakovec. Ob rotundi je tudi energetska točka, v kateri se stikata energiji Kozmosa in Zemlje.

Šempeter v Savinjski dolini je manjše strnjeno naselje ob robu mesta Žalec. Kraj je najbolj znan po znameniti rimski nekropoli, ki je najlepše ohranjen spomenik rimske dobe v Sloveniji. V času Rimljanov je skozi Šempeter vodila cesta Akvileja – Emona – Celeia – Petovio (Oglej – Ljubljana – Celje – Ptuj). V okolici so imeli svoja posestva upravniki in veljaki iz Celeie in nekateri so svoje grobnice postavili v šempeterski rimski nekropoli. Grobišče je obsegalo dolžino več kot dva kilometra. V tretjem stoletju je bilo grobišče zaradi hude poplave uničeno. Spomeniki, ki so bili najbližje rečni strugi, so popadali vanjo in so se ohranili, ker jih je prekril pesek, ostale pa so sčasoma porabili za gradbeni material. Do odkritja dragocenih spomenikov je prišlo leta 1952, ko so po naključju odkrili kip sedeče žene. Leta 1960 so odprli arheološki park Rimska nekropola v Šempetru, ki sodi med najlepše in najpomembnejše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji in Srednji Evropi. Od odkritja nekropole je bilo izkopanih preko 100 družinskih grobnic in več kot 600 arheološko pomembnih predmetov. Med najlepše grobnice spadajo velike grobnice, ki so narejene iz pohorskega marmorja in jih krasijo reliefno upodobljeni kipi pokopanih družin. Te grobnice so Enijeva grobnica, Vindonijeva grobnica, Spektacijeva grobnica in Sekundinova grobnica. Najlepša je grobnica Enijcev, ki prikazuje prizor ugrabitve Evrope. Največja pa je grobnica Spektacijev, ki prikazuje reliefe štirih letnih časov. Vsaka grobnica govori o življenju Rimljanov in opisuje antično mitologijo. Čudovite grobnice Rimljanov z reliefi, ki so delo vrhunskih mojstrov takratnega časa, si lahko ogledamo v lapidariju, muzeju na prostem.

Gručasto naselje Šentrupert se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Kraj leži na severnem robu slikovite Mirnske doline in je sedež Občine Šentrupert. Ime je naselje dobilo po svetemu Rupertu, ki je zavetnik župnijske gotske cerkve. V Šentrupertu z bližnjo okolico so naslednje kulturne znamenitosti: velika cerkev sv. Ruperta, ki stoji sredi trškega naselja, grad Škrljevo, kapela Žalostne Matere Božje s kapelicami križevega pota, Muzej na prostem – kozolci, Vesela Gora s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja in ostalo. Cerkev sv. Ruperta se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije. Sezidana je bila okoli leta 1450, v njeni ladji pa so odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Grad Škrljevo se v pisnih virih prvič omenja leta 1043. V svojem jedru je romanski, kasneje so ga v času gotike delno prezidali in ga v baroku dopolnili s fasadnim učinkom, ki se je ohranil vse do danes. Kapela Žalostne Matere Božje je bila sezidana leta 1879 na mestu predhodnice iz leta 1749. V letu 1730 so postavili križev pot, ki je bil v kasnejših stoletjih večkrat obnovljen. Muzej na prostem je prvi muzej na prostem v Sloveniji, ki ima kozolce. Namenjen je predstavitvi kozolcev na območju Mirnske doline, njihove gradnje, zgodovinskega razvoja ter pomembnosti v okviru slovenske kulturne dediščine. V muzej so prestavili 19 različnih kozolcev, ki vsi izhajajo iz Mirnske doline, le eden je iz okolice Ivančne Gorice. Kozolec je sušilna naprava, ki se je razvila od nadvse preprostih do bogatih oblik, ki jo predstavlja toplar ali dvojni kozolec. V muzeju se nahajajo trije enojni in trije dvojni tipi kozolcev. Kozolec je ena od pomembnih prepoznavnosti Slovenije, ki jih ne najdemo drugod po svetu. Muzej kozolcev se razprostira na 2,5 ha lepo urejenih površin in ima okoli en kilometer dolgo sprehajalno pot. V muzeju se nahaja najstarejši ohranjeni dvojni kozolec v Sloveniji in svetu, ki nosi letnico 1795 in se imenuje Lukatov toplar.

Začetki Sežanskega botaničnega vrta segajo v leto 1848, ko je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta od domačinov kupila posest ter na njej sezidala vilo Mirasasso. Družina je z leti dokupovala zemljo in park, ki ga zasadili okoli vile, se je širil in rastel, ker so ga neprestano zasajevali z različnimi semeni in sadikami. Te so prinašali takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere in mornarji. Rastlinjak v Sežanskem botaničnem vrtu je bil dograjen leta 1890 in predstavlja manjšo verzijo schönbrunskega rastlinjaka pri Dunaju. Družina Scaramanga je bila lastnica botaničnega parka do nacionalizacije leta 1948. Z izgradjo železniške proge Sežana – Nova Gorica v letu 1949 se je park razdelil in se zmanjšal za tretjino. Leta 1950 je bila izdana odločba o zavarovanju cvetličnega in drevesnega parka s strani takratnega Ministrstva za znanost in kulturo. Danes botanični park upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana. V Sežanskem botaničnem parku je več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic in 198 lesnatih vrst. Park se s tem uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V botaničnem parku si lahko ogledamo lesnate rastline iz različnih predelov sveta. Med najpomembnejšimi drevesi so Kavovec, Sinja libanonska cedra, Bornmullerjeva jelka in druge. Voden ogled botaničnega parka vključuje tudi ogled multivizije o parku v multimedijskem prostoru, razstavo Drevesa Krasa, Geološke zbirke, Dendrološke zbirke, ogled fotografske razstave parka iz časa družine Scaramanga, rastlin parka, arheološke zbirke, zbirke Minerali v slovenskih kraških jamah ter zbirke Dinozavri s Kozine.

Škocjanske jame se nahajajo na čudovitem Krasu v bližini Divače. S prostornostjo dvoran in podzemne soteske imajo posebno mesto med jamami v Sloveniji. Škocjanske jame sestavlja splet enajstih jam, ponorov, naravnih mostov, udornic in še mnogo drugega. Pri UNESCO so vpisane v Seznam svetovne dediščine že od leta 1986 zaradi svoje edinstvene kulturne in naravne dediščine. V jami lahko vidimo zavese, velike ponvice in raznobarvne, tudi ogromne kapnike imenitnih oblik. Škocjanskim jamam daje temeljni pečat Velika voda – Reka, ki bučno dere v brzicah, pada v slapovih in se umirja v jezercih ter tolmunih. Škocjanske jame si je možno ogledati v spremstvu izkušenih vodičev. Ogled traja poldrugo uro. Turistični ogled zajema ogled Paradiža, Podorne dvorane, Velike dvorane, Tihe jame, ki je bila odkrita leta 1904, Šumeče jame, ozkega Henkejevega kanala s Cerkvenikovega mostu, Šumeče jame, Schmidlove dvorane in drugo. Cerkvenikov most je bil zgrajen po načrtih domačina Franca Cerkvenika leta 1937 in temeljito so ga obnovili leta 2003. Podzemni svet lahko zapustimo po urejeni pešpoti ali pa se peljemo z dvigalom.

Škofja Loka leži na sovodnji Poljanske in Selške Sore pod vzhodnimi obronki Škofjeloškega hribovja. Bližnja naselja so Stara Loka, Crngrob, Suha in Puštal. Škofjo Loko so ustanovili freisinški škofje leta 973 in ji gospodovali vse do leta 1803, ko je avstrijski cesar posest podržavil. Mesto je v svoji zgodovini preživelo napade, kuge, požare in potrese. Najhujši je bil leta 1511, ki je močno poškodoval mesto, vendar ga je škof Filip kmalu obnovil. Podoba Škofje Loke se je od takrat le malo spremenila. Škofja Loka velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Danes mesto nudi bogato gostinsko, športno, kulturno, prenočitveno in turistično ponudbo. Okrepčate se lahko v gostišču Homan, kjer imajo slaščičarno, kavarno in kitajsko restavracijo, gostilni Krona, pivnici in vinoteki Kašča in drugih. Prenočišča nudijo v Mini hotelu, turističnih sobah Paleta, turistični kmetiji pri Pri Marku in drugih. Turistično društvo Škofja Loka-TIC, se nahaja v starem delu in je založeno z mnogimi originalnimi etnološkimi spominki. Koledar prireditev čez celo leto zajema pokal Loka, malo Groharjevo slikarsko kolonijo, grajski vitraž, večer slovenskih viž v narečju, venerino pot, dneve turizma na Loškem in druge znane prireditve.

Slap Boka se nahaja blizu Bovca, v smeri proti Kobaridu. Če se pripeljemo iz Bovca, nas pred mostom pričaka urejeno parkirišče. Slap Boka drugače lahko vidimo že iz ceste, ko se peljemo čez most. Če bomo s parkirišča nadaljevali pot v hrib, brez da bi prečkali most čez Boko, bomo po približno uri in pol prišli v bližino izvira Boke. Lahko pa se odpravimo do razgledne točke, iz katere je lep razgled pogled na slap Boka. V tem primeru moramo prečkati most čez Boko in se takoj na drugi strani mostu po označeni poti odpraviti proti razgledišču. V spodnjem delu gre urejena pešpot večinoma po gozdu. Med potjo lahko na določenih delih že vidimo slap, ki nam je z vsakim korakom bližje. Tako se lahko sami odločimo, glede na utrujenost in razpoložljivi čas, koliko se želimo slapu približati. V zgornjem delu je pot speljana blizu prepadnega roba, zato moramo biti previdni, da ne hodimo preveč po robu. Za zmeren vzpon od parkirišča do razgledišča potrebujemo približno 30 minut. Slap Boka spada med najlepše in najbolj vodnate slape v Sloveniji. Količina pretoka vode je odvisna od padavin in letnega časa. Največ vode je v pozni spomladi. Slap prosto pada 106 metrov globoko in takoj nato še okoli 38 metrov. Po višini tako dobimo najvišji slap v Sloveniji (144 metrov). Širok je 18 metrov.

Slap Kozjak spada med eno izmed največjih znamenitosti Kobarida. Je del Kobariške zgodovinske poti, ki vključuje Kobariški muzej, Italijansko kostnico, Tonocov grad, sotesko Soče in ostale znamenitosti. Slap Kozjak ali tudi Veliki Kozjak je najvišji slap na potoku Kozjak. Visok je 15 metrov. Potok teče skozi več korit. Pada v šestih slapovih in od teh sta obiskovalcem najlažje dostopna le Slap Kozjak in Mali Kozjak. Do prvih štirih slapov ni urejenih poti. Potok se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Slap Kozjak je najlažje dostopen s ceste Kobarid – Drežnica. Nekaj metrov po križišču pri Napoleonovem mostu za Drežnico je odcep za Slap Kozjak. Tukaj je tudi večje parkirišče. Oznake vas nato popeljejo po urejeni poti čez travnike in skoz gozd. Proti koncu vas pešpot vodi tudi čez kamniti most, ki je iz leta 1895. S tega mostu lahko vidite manjši slap, Mali Kozjak. Visok je približno osem metrov. Od tu je do slapa Kozjak le še približno 5 minut. Na koncu poti greste čez lesene brvi in nato pridete do galerij. Slikoviti slap se skriva v dvorani, obdani s strmimi stenami, pod njim je pa tolmun čudovite modrozelene barve. Bel steber vode je v nasprotju s temačnim vzdušjem dvorane in ustvarja zanimivo nasprotje, ki se medsebojno dopolnjuje.

Slap Peričnik se uvršča med najbolj znane slapove v Sloveniji. Sestavljata ga zgornji in spodnji slap. Zgornji slap je visok okoli 16 metrov, spodnji slap pa okoli 52 metrov. Največji pretok vode je v jesenskem in spomladanskem času. V zimskem času se spremenita v množico ledenih plošč in kapnikov zelene in modre barve. Blizu slapa je Koča pri Peričniku. Slap Peričnik je nastal z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. V zadnji ledeni dobi je ledenik dolino Vrat poglobil in razširil, zato je obvisela stranska dolina, po kateri je že pred poledenitvijo tekel potok Peričnik. Med umikanjem ledenikov so vode izpod njih odnašale material in ga odlagale po dolinah. Nanešen material se je v Vratih sprijel v konglomerat, ki se kot t.i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Triglavske Bistrice in je ponekod debela tudi okoli 100 metrov. Stopnja je najlepše vidna ravno pri slapu Peričnik, kjer le ta pada čeznjo. Tok slapu se je večkrat premaknil, kar dokazujejo fosilna ustja, stari zapiski in fotografije. Nad spodnjim Peričnikom si je čez konglomeratno stopnjo pot urezal tudi zgornji Peričnik.

Slap Savica je čudovit slap v Bohinjski dolini. Do njega najlažje dostopamo iz parkirišča pri Koči pri Savici in Domu Savica. Do tja pridemo iz Ukanca. Mimo Doma Savica sledimo informativnim tablam do kamnitega mostu čez Malo Savico. Tukaj se v brunarici plača prispevek za vzdrževanje poti in lahko kupimo tudi spominke, nato pa nadaljujemo pot po kamnitih stopnicah do lesene ute. Čas hoje je približno 20 minut. Pri uti je razgledna točka na slap Savica, Bohinj in Vogel. Slap Savica je najbolj obiskan in znan slovenski slap. Največji pretok ima spomladi in jeseni. Slap je v svojih pesnitvah opeval tudi France Prešeren, največji slovenski pesnik. Slap Savica je dvopramenski slap, ki je v obliki črke A. Manjši vodni krak pada v tolmun 25 metrov globoko. Višina velikega kraka je 78 metrov. Potok Savica ima dva izvorna kraka, ki sta Mala Savica in Velika Savica, na kateri je slap Savica. Do slapa Savica lahko pridemo tudi, če zavijemo po pešpoti desno pri Koči pri Savici, vendar iz te strani ni tako lep razgled.

Slovenj Gradec se nahaja na Koroškem. Mesto je kulturno, gospodarsko in upravno središče Mislinjske doline. Leži med zahodnim Pohorjem in Uršljo goro, ob sotočju Mislinje in Suhodolnice. Njegova zgodovina je tesno povezana z bližnjim Starim trgom. Tam je že v antični dobi obstajala rimska naselbina Colatio. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Staro mestno jedro je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. Takrat je Slovenj Gradec začel postajati mesto v današnjem pomenu besede. Hiše so začele dobivati razkošnejšo in sodobnejšo podobo, ki je ustrezala meščanskemu okusu. Slovenj Gradec je leta 1989 dobil častni naziv Glasnik miru, ker so večkrat organizirali razstave v Galeriji likovnih umetnosti in razne prireditve ter tako približali mesto tudi tujini. V starem mestnem jedru so zato v spomin postavili Vodnjak življenja – Fons Vitae, ki je sestavljen iz treh delov: izvir, humanistično prapočelo človeške eksistence, hoja, refleksija in preizkušnja ter obelisk, svetilnik in upanje. V Slovenj Gradcu in njegovi okolici so poleg Huga Wolfa ustvarjali ali se rodili mnogi umetniki: pesnik Ernest Goll, kipar Franc Berneker, pisatelja Franc Ksaver Meško in Ljuba Prennerjeva, Matevž Cerdonis, eden zadnjih evropskih tiskarjev inkunabul, baročna slikarja Straussa ter drugi. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, graščina Rotenturn, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej in Turistični informacijski center. V starem delu so številne trgovine, tržnica, slaščičarna, hotela, lokali, lekarna, banka in drugo. Je tudi središče kulturnega in družabnega življenja.

Slovenska Bistrica je eno starejših mest v Sloveniji. Spanheimi so bili v prvi polovici 13. stoletja prvi znani lastniki kraja. Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Ptuja, Maribora in Celja. Poselitev sega že v antično in še v starejša obdobja. V srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Fvstritz – Bistrica. Ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565. Mestne pravice je kraj dobil do leta 1313. Med turškimi napadi in tremi požari, ki so mesto vsakokrat upepelili, je Slovenska Bistica utrpela veliko škodo. Večina stavb zaradi požara izhaja iz 18. stoletja. Med najznamenitejšimi kulturnimi spomeniki oziroma spomeniški območji so: nekdanji hotel Beograd, cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec, župna cerkev sv. Jerneja, Slomškov dom, Marijino znamenje iz leta 1771 na Trgu Alfonza Šarha, kamniti most čez Bistrico, grad Slovenska Bistrica, stavba nekdanje hranilnice, sodna palača, Graslov stolp in druge. Na področju naravne dediščine sta najpomembnejšimi grajski park in kostanjev drevored v Kolodvorski ulici. Najstarejši del Slovenske Bistrice je Gradišče. Danes je mesto upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Ima približno 8000 prebivalcev. Ob mestu se razvija industrijska cona s številnimi dejavnostmi. Pomembna panoga v okolici mesta je kmetijstvo, med panogami še posebej vinogradništvo in sadjarstvo.

Šmarje pri Jelšah je slikovito naselje, ki se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Razprostira se ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Mestno naselje zaznamuje kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. V kraju so največje kulturne znamenitosti cerkev sv. Roka s kalvarijo, cerkev Marijinega vnebovzetja, slikoviti dvorec Jelše ali Jelšingrad in Muzej baroka. Kalvarija z romarsko cerkvijo svetega Petra velja za enega vrhunskih baročnih umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Stoji na čudovitem razglednem hribu - Predenci (371 m) nad Šmarjem in predstavlja najbolj obsežen kompleks na območju Slovenije. Podružnična cerkev sv. Petra je bila sezidana v letih od 1645 do 1666 kot enoladijski prostor z oprogami, petosminsko zaključenim prezbiterijem in zvonikom, ki sta na severni strani. Cerkvena zunanjost se uvršča v čas pozne gotike in je razvidna v oblikah okenskih odprtin in prezbiterija. Notranjost cerkve zaznamuje izjemna baročna izraženost. Cerkev je bila posvečena leta 1728. Notranjost je bila prvič prenovljena leta 1738 in iz tistega obdobja so poslikave, ki so delo Lerchingerja ter štukaturno okrasje. Leta 1809 je Josip Otonič naredil orgle. Notranjost je bila ponovno obnovljena leta 1857, ko je poslikavo predelal J. Brollo. Proti cerkvi sv. Petra vodi kamnita cikcakasto speljana pot, ob kateri je v presledkih razporejenih štirinajst kapel, ki so bile bogato poslikane, opremljene s kipi in okrašene z ostalim baročnim okrasjem. Kapele so naslednje: kapela sv. Roka, Škapulirska kapela, Jezus v ječi, kapela žalostne Matere božje, Jezusovo slovo od matere, Oljska gora, sv. Peter, bičanje, Jezus v verigah, kronanje, Jezus žaluje, Jezus nese križ, kalvarija ter svete stopnice z Božjim grobom. Kalvarija je bila narejena v letih 1743 – 1753. Zasluge za njeno postavitev ima takratni župnik dr. Matej Vrečar.

Terme Šmarješke Toplice se razprostirajo sredi travnikov in gozdov, izven območja urbanega naselja, v zavetju dolenjskih gričev. So sodobno termalno zdravilišče, znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in izbrani ponudbi najbolj sodobnih storitev medico wellnessa. Zdraviliški del ponudbe term dopolnjuje sodoben diagnostični center z ambulantami in programi rehabilitacije športnikov in bolnikov, ki imajo športne poškodbe, individualno naravnani programi in storitve medicinskega wellnessa ter ponudba sprostitvenih in športnih aktivnosti. V Termah Šmarješke Toplice so gostom na voljo trije vrhunsko opremljeni hoteli kategorije štirih zvezdic, ki jih obdaja zdraviliški park. Hotel Vitarium superior je namenjen najbolj zahtevnim gostom. Prostorne sobe imajo opremo iz naravnih materialov, v hotelu je na voljo tudi razkošen predsedniški apartma. Hotel Šmarjeta, ki je bil nedavno prenovljen, je primeren za daljša bivanja in družine, saj ima prostorne družinske sobe, med drugim pa ima na voljo tudi enoposteljne sobe s širokimi francoskimi ležišči. Hotel Toplice je primeren za vse goste, ki na počitnice pridejo sami ter iščejo ugodje in mir v zelenih razgledih na bližnje vinograde. Center medicinskega wellnessa slovi po programu storitev za preprečevanje civilizacijskih bolezni, ki so posledica modernega načina življenja. Učinkoviti in sproščujoči programi centra so korak na poti k boljšemu počutju, dobremu zdravju, estetski in zdravi zunanjosti, obnavljanju telesne energije ter odlični umski in telesni zmogljivosti. Posebnost wellness centra sta programa za hujšanje in razstrupljanje telesa pod zdravniškim nadzorom. Vitarium Aqua je svet savn, termalnih bazenov, priljubljenih masaž, oblog in pilingov ter sprostitvenih kopeli, kjer preobremenjeni sprostijo duha.

Socerb je istrsko naselje, ki spada v območje občine Koper. Sestavlja ga niz domačij, ki so po svoji oblikovanosti bližje kraškemu ambientu. Vsaka domačija je enota zase, njeno središče pa je bilo zaprto dvorišče–korta. Nad naseljem stojijo ruševine gradu Socerb. Ostanki trdnjave ležijo na robu kraške stene, na meji med Krasom in Istro. Zaradi svoje izredne strateške pozicije je ta nekdaj mogočen grad zamenjal številne gospodarje. Omenjen je bil že v srednjem veku. V 14. stoletju je bil v lasti beneške družine Ducani. Zaradi raznih vojn je bil večkrat poškodovan. V času narodnoosvobodilne vojne je bil v središču bojev. Danes je obnovljen le del obzidja gradu. V njem se nahaja znano gostišče. Z obzidja se razprostira prekrasen razgled na Trst in velik del Istre. Poleg gradu je zanimiva tudi kraška Sveta jama, ki je globoka 44 m, dolga pa 189 m. V njej se nahaja edina podzemna cerkev v Sloveniji. Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb, potem ko je prestopil v krščansko vero, zaradi katere ga je leta 1284 usmrtil tržaški guvernator. V njej se vsako leto od druge svetovne vojne 24. maja izvaja sveta maša.

Solkan je kraj, ki spada v Občino Nova Gorica. Naselje stoji na strateško in prometno pomembnem prostoru, ker je edina povezovalna pot Vipavske in Soške doline. Iz Solkana vodijo ceste na Trnovsko planoto, v Goriška brda, v Čepovansko dolino in po dolini Soče. Največja znamenitost v Solkanu je železniški most na bohinjski železnici Jesenice – Nova Gorica. Most čez reko Sočo je dolg 220 metrov. Zgrajen je bil med letoma 1904 in 1905 kot povezava med srednjo Evropo in Mediteranom. Ima 85 metrov dolgi kamniti lok, ki je bil ob otvoritvi leta 1906 največji v Evropi. Postopek gradnje mosta je vodil avstrijski inženir Leopold Oerley, načrt za most pa je izdelal R. Jaussner. Kamnite bloke so pripeljali iz kamnoloma pri Nabrežini in jih nanašali s parnimi dvigali. Ob otvoritvi mostu se je na njem ustavil celo prestonaslednik Franc Ferdinand. Med prvo svetovno vojno je bil miniran in je zgrmel v Sočo. Leta 1927 so ga obnovili Italijani. Med drugo svetovno vojno je zdržal več napadov zavezniških zračnih sil. Solkanski most predstavlja vrhunec znanja v gradbenem inženirstvu in mostovni gradnji na začetku 20. stoletja. Ima najdaljši kamniti lok med železniškimi mostovi in najdaljši kamniti lok na svetu. Solkanski most je pomemben element kulturne dediščine in zaščiten kot tehnični spomenik.

Šoštanj je mesto, ki leži na zahodnem delu Šaleške doline. Nahaja se na ravnini ob reki Paki, pod razvalinami Pustega gradu, ki je včasih nadziral pot skozi ozko dolino Pake. Šoštanj je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1199, tržne pravice pa je dobil leta 1348. Mesto je postal leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad (Grad Šoštanj), Kulturni dom, graščina Turn, vila Široko, Kajuhov dom, Kajuhov park, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Pusti grad se nahaja nad starim mestnim jedrom Šoštanja. Zgradili so ga v 12. stoletju, porušen pa je bil že v 15. stoletju, verjetno s strani Turkov. Ostanki stolpa pričajo o značilni romanski zasnovi pravilnih oblik. Pod gradom so konec 16. stoletja ali v začetku 17. stoletja zgradili večjo stavbo – graščino Turn, ki je bila na začetku kašča. Ko je leta 1734 pogorel šoštanjski mestni grad, od katerega danes ni ostalo nobenih razvalin, so v kaščo prestavili sedež gospoščine in jo preuredili v plemiško domovanje. V letih pred in po 2. svetovni vojni so bila v zgradbi stanovanja delavcev tovarne usnje. Stavbo je prizadel požar in po ponovni obnovi so jo zopet namenili za stanovanja. Od Pustega gradu se odpira lep razgled na mesto in slikovito Družmirsko jezero, ki je najglobje jezero v Sloveniji.

Soteska Pekel se nahaja blizu naselja Borovnica. Od Ljubljane je oddaljena približno 23 kilometrov. Nastala je z ugrezanjem Ljubljanskega barja. Sotesko Pekel je izdolbel potok Otavščica. V njej vas v toplejših mesecih pričaka prijeten in osvežujoč hlad. Pred začetkom poti je pri parkirišču informativna tabla o soteski Pekel. V soteski lahko vidite pet slapov, ki so pozimi primerni tudi za plezanje. Dostop do njih je na določenih predelih otežen zaradi strmine in je zato potrebna večja previdnost. Prvi slap je najmanjši in je visok 5 metrov. Drugi štirje so visoki od 15 do 20 metrov. Peti slap je najvišji, za najlepšega pa velja četrti slap. Tretji slap se imenuje tudi Kozak zaradi silhuete gamsa na skali poleg slapa. Soteska poleg razpenjene in divje vode navdušuje tudi s svojim živalskim in rastlinskim svetom. Simbol Pekla je slovenski endemit kranjski jeglič, ki ima čudovite rdeče vijolične cvetove. Ti cvetijo v mesecu aprilu in maju. Prvi, ki so naredili poti v soteski, so bili oglarji in prebivalci, ki niso imeli svojih gozdov za pridobivanje drv. Pod in nad Sotesko Pekel so bili žage in mlini. Na jasi pred Peklom se nahaja Brancelj-Koširjev mlin, ki so ga obnovili v letih od 1994 do 1995 člani Turističnega društva Borovnica. Pri parkirišču je gostilna Pekel, ki je znana po slastnih domačih dobrotah, predvsem postrveh.

Soteska Vintgar se nahaja na poti iz Bleda prek Spodnjih Gorij, Podhoma in prek zaselka Vintgar do parkirišča pred sotesko. Soteska Blejski Vintgar je predvidoma odprta od konca aprila do oktobra, vendar je čas odvisen tudi od vremenskih razmer, vsak dan od 8. do 19. ure. Sotesko sta leta 1891 odkrila fotograf Benedikt Lergetporer in Jakob Žumer, gorjanski župan in kartograf. Za turistične oglede je bila soteska Blejski Vintgar odprta leta 1893. Poti so bile od takrat večkrat obnovljene. Soteska je dolga 1,6 km. Skoznjo teče čudovita zelenkasta reka Radovna s svojimi tolmuni, slapovi, brzicami in bučanjem, ki odmeva po tesni. Višina pobočja je 250 metrov. Pred kamenjem je ponekod zaščiteno z mrežami. Steza nas vodi preko lesenih mostov in t.i. Žumrovih galerij. Potrebno je imeti dobro športno obutev, saj je pot na nekaterih predelih lahko spolzka in nevarna za zdrs. Korita prečka železniška proga Jesenice - Most na Soči. Na koncu nas pričaka mogočen, okoli 15 metrov visok slap Šum, ki je eden redkih slovenskih rečnih slapov. Tukaj je tudi zajezitev za hidroelektrarno Vintgar. Okrepčate in spočijete se lahko pri vhodu v sotesko Vintgar ali pri slapu Šum. Nazaj se lahko vrnete po isti poti ali pa preko Homa do svete Katarine, kjer je zgodovinska cerkvica in čudovit razgled na Karavanke in Bled z okolico. Za sprehod in povratek s fotografiranjem in ogledovanjem boste porabili približno poldrugo uro. Soteska Vintgar je izjemno lepa ter vredna ogleda. V poletnih mesecih je prijetno hladna.

Sotina je vasica, ki se razprostira v gričevnati pokrajini Goričko. Spada v občino Rogašovci, ki leži med Ledavskim jezerom na jugu, Sotinskim bregom na severu, rečico Kučnico in Ledavskim dolom na zahodu. Občina spada v Krajinski park Goričko in Vinsko cesto Goričko. Vas je poznana po vrhu Kugla ali Sotinskem bregu, ki je s svojimi 418 metri najvišji vrh na območju Prekmurja. Na Kugli se nahaja leseni razgledni stolp, ki je visok 14 metrov. Do njega se lahko pripeljemo ali pa pridemo po turistični geološki učni poti s 365 stopnicami. S stolpa se odpira čudovit razgled na Slovenske gorice in Mursko polje. V smeri proti Avstriji pa se v lepem vremenu vidijo vrhovi planin in Pohorje. V Sotini so poleg vrha Kugla še naslednje zanimivosti: naravni izvir mineralne vode, most čez Ledavo na turistično geološki učni poti, maloobmejni prehod Sotina – Kalch, Dajčev mlin, kamnolom Sotina, muzej v starem gasilskem domu, kapela sv. Cirila in Metoda in drugo. Preko maloobmejnega prehoda pelje evropska kolesarska pot in pešpot. Tu je konec in začetek dela turistično geološke poti na Kuglo. Kamnolom je nahajališče črnega in zelenega filitona. Dajčev mlin je edini zaščiteni tehnični spomenik, ki še vedno obratuje. Poleg mlinarske dejavnosti imajo še oljarno in žago.

Štanjel je eno od najstarejših naselij na Krasu. Je slikovita vasica, ki se nahaja na pobočju griča Turn. Zaradi ugodne prometne in strateške lege je bil Štanjel pomemben že v predantičnem obdobju. V srednjem veku je bilo naselje zaradi turških vpadov zavarovano z obzidjem. Dokončno podobo so kraju dali grofje Cobenzli konec 17. stoletja. Za Štanjel so značilne ozke ulice, ki se razširijo v trge s kamnitimi vodnjaki. Hiše imajo značilna kraška ozka okna, portale, konzole, nekatera celo kamnite strešne žlebove in so okrašena s kamnoseškimi detajli. Največje znamenitosti v Štanjelu so renesančno-baročni grad Štanjel, galerija Lojzeta Spacala s stalno razstavo, poznogotska cerkev sv. Danijela, kraška hiša in drugo. Cerkev sv. Danijela je bila zgrajena v sredini 15. stoletja in predelana v 17. stoletju. Romanska kraška hiša iz 14. stoletja z etnološko zbirko prikazuje življenje kraške družine. V pritličju hiše je gospodarski del, v prvem nadstropju pa si lahko ogledamo kuhinjski in spalni del. Predvsem pa kot izredni znamenitosti kraške arhitekture izstopata Ferrarijeva vila s stolpom in Ferrarijev vrt, ki je delo znanega arhitekta Maksa Fabianija. Od tukaj vodi tudi sprehajalna pot do Kobdilja. Najvišja točka je Gledanica ali Ledenica, ki se nahaja na vrhu hriba Turn, kjer so tudi ostanki rimskega obrambnega stolpa.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je slikovito naselje, ki se je razvilo na vrhu razglednega slemena, ki se proti zahodnemu delu strmo spušča proti Trojiškemu ali Gradiškemu jezeru. Kraj je središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki je nastala v letu 2006 z izločitvijo Krajevne skupnosti Sveta Trojica iz Občine Lenart. Sveta Trojica v Slovenskih goricah se kot trg omenja v letu 1872, po letu 1952 pa je bil znan pod imenom Gradišče. Nad naseljem stoji na manjšem griču samostanski kompleks s cerkvijo Svete Trojice s tremi zvoniki, ki daje naselju značilno podobo. Prvotno cerkev so med leti 1636 in 1643 naredili na mestu, kjer je bila lesena kapela. Iz tega časa se je ohranil samo še del ladje, zvonik in zvon iz leta 1666, ki si ga je možno ogledati v prezbiteriju. Cerkev so v letu 1663 prevzeli avguštinci iz Radgone. Ob južni strani cerkve so nato s pomočjo graščaka Traumansdorfa iz Negove sezidali samostan in povečali cerkev. Ta je kmalu spet postala pretesna za vse nove romarje. V letu 1735 so zato s pomočjo grofa Draškoviča pričeli z gradnjo nove cerkve v baročnem slogu. Nova cerkev je bila posvečena v letu 1772. Oba zvonika, ki sta ob pročelju cerkve in sta obrnjena proti trgu, sta bila sezidana v času od 1779 do 1780. Cerkev Svete Trojice so istočasno povezali še s samostanom. V letu 1787 so samostan zaprli, cerkev pa je bila podrejena dekaniji Lenart in povzdignjena v župnijo. Ko so avguštinci leta 1811 zapustili samostan, je cerkev prešla v oskrbo škofijskih duhovnikov. Župnijo so nato v letu 1854 prevzeli redovniki frančiškani, ki jo imajo v oskrbi še sedaj. Svojo prejšnjo podobo je leta 1885 dobil zvonik pri velikem oltarju. Cerkev Svete Trojice velja za izjemno baročno mojstrovino. Posebna znamenita umetnina je glavni oltar, ki je nastal v času med 1752 in 1756. Ta se uvršča med tri največje oltarje v cerkvah v Sloveniji. Baročni oltar je zelo razgiban s kipi, angelskimi figurami, mogočnimi stebri in znamenito sliko, ki predstavlja skrivnost Svete Trojice. Cerkveno notranjost so v času med 1883 in 1884 poslikali Osvald in Egidij Bieri ter Jakob Brollo. Tretji oltar je delo Josefa Strauba iz leta 1756. Leta 1693 je bila narejena Loretska kapela, ki so jo prizidali k prvotni cerkvi. V njej se nahaja kip Črne Marije. Na stebru je Marijin tron s kipom Matere božje, ki so ga nekdaj nosili v procesijah. V samostanu se nahaja cerkveni muzej in bogata knjižnica, ki ima več kot 3000 dragocenih knjig. Med njimi je tudi prva tiskana knjiga o fiziki iz leta 1574. V cerkvi Svete Trojice se od leta 2003 nahajajo ene od največjih orgel na Slovenskem.

Tavčarjev dvorec se nahaja na Visokem pri Poljanah. Leži na desnem bregu Poljanske Sore, ki jo obdaja škofjeloško hribovje s cerkvijo sv. Volbenka. Od konca 13. stoletja so bila na Visokem tri kmečka posestva. Leta 1651 jih je odkupil Filip Kalan (1628 – 1703). Na Visokem je nato gospodarilo kar 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kmečki dvorec Visoko je v sedanji zasnovi v 19. stoletju dogradil Janez Kalan. Zadnja iz rodu visoških Kalanov Ana, je vodila posestvo do leta 1893. Leta 1893 je Visoko kupil znani slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar (1851 – 1923). Pisatelj je posestvo uredil po svojih potrebah. Dodatno je postavil teniško igrišče in ob robu gozda kapelo z družinsko grobnico. V njej je pokopan s svojimi sorodniki. Preteklost in usoda Visokega je popisana v Tavčarjevi povesti Visoška kronika iz leta 1919. Njegova znana dela so še Cvetje v jeseni, Izza kongresa, Med gorami, Mlada leta in druga. Pred dvorcem se nahaja bronasti spomenik dr. Ivanu Tavčarju, ki ga je leta 1957 izdelal kipar Jaka Savinšek. Visoški kmečki dvorec je bil spomeniškovarstveno obnovljen v letih od 1987 do 1989 s prispevki gospodarstva občine Škofja Loka. Fasada dvorca je oblikovana v baročnem slogu. Notranjost dvorca zaradi neurejenega lastništva še vedno ni dostopna.

Dobrna je naselje, ki je najbolj znano po Termah Dobrna. Prva zdraviliška stavba je bila postavljena leta 1624 – Zdraviliški dom. V termah imajo 200 letni zdraviliški park, urejene sprehajalne poti, športni park za ljubitelje rekreacije, pohodniške poti v bližnji okolici, kolesarske poti in drugo. Urejanje parka se je začelo približno v letu 1820, ko je bila narejena kostanjeva aleja, ki je povezala Zdraviliški dom z naseljem. V letih 1847 in 1848 so nad zdraviliškim potokom v gozdu uredili množico poti z manjšimi in večjimi rondoji. V 70 ih letih so se raznim drevesnim nasadom pridružili še cvetlični parterji. V parku lahko vidimo divji kostanj, beli topol, srebrno smreko, tiso, brezo, pacipreso, jesenolistni javor in drugo. Zanimivi so predvsem beli topol blizu Zdraviliškega doma, platana ob hotelu Park in pacipresa sredi parka. Otroci se lahko igrajo na urejenem otroškem igrišču. V neposredni bližini Zdraviliškega parka je šporni park, ki zajema kegljišče, balinišče, tenis igrišča na peščeni podlagi, trim stezo, vrtni šah in izposojo koles.

Tolmin je že dolga stoletja središče Tolminske pokrajine. Nahaja se na pomolu med rekama Tolminko in Sočo. Mesto je bilo med prvo svetovno vojno, ko so v bližini potekale soške fronte, močno porušeno. Na območju Tolmina so najznamenitejša korita Tolminke in Zadlaščice. Tolminska korita so najbolj južna vstopna točka v Triglavski narodni park, ki je edini slovenski narodni park. Iz Tolmina se peljete en kilometer do Zatolmina. So najpomembnejša naravna znamenitost. Turistične poti so bile narejene v letih od 1953 do 1958. Potekajo ob Tolminki do toplega izvira in ob Zadlaščici do Medvedove glave. Glavni skrbnik poti je Turistično društvo Tolmin. Na vstopni točki obiskovalci kupijo vstopnice in dobijo zemljevid poti ter vse potrebne informacije. Krožna pot vodi do sotočja Zadlaščice in Tolminke, od tod pa do Medvedove glave, po cesti Zatolmin – Čadrg pa do vhoda v Dantejevo ali Zadlaško jamo. Jama se imenuje po vasi Zadlaz. Svoje drugo ime naj bi dobila po pesniku Danteju Alighieriju, ki naj bi v začetku 14. stoletja obiskal jamo in v tem okolju našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Medvedova glava se imenuje naravni most, velike skale, ki se je pred stoletji zagozdila med stene kanjona Zadlaščice. Vračate se po cesti in prečkate Hudičev most. Hudičev most so zgradili leta 1907. Na začetku je bil lesen, nato pa so ga zamenjali z železno konstrukcijo. Od tu je lep razgled na korita, ki jih je skozi stoletja izoblikovala reka Tolminka.

Trbovlje so največje mesto v Zasavju in središče Občine Trbovlje. So gospodarsko, upravno in kulturno središče Zasavja. Mestu dajejo svojevrsten pečat Rudnik Trbovlje – Hrastnik, Termoelektrarna Trbovlje z dimnikom in Cementarna Trbovlje, ki obratuje že od leta 1876. Znameniti trboveljski dimnik ob Termoelektrarni Trbovlje je visok kar 360 metrov in je najvišja zgradba v Sloveniji in tudi najvišji dimnik v Evropi. Dimnik je leta 1976 nadomestil prejšnji dimnik, ki je bil visok le 80 metrov in takrat se je onesnaženost zraka v Sloveniji razporedila bolj enakomerno, povečala se je pa v Savinjski dolini. Trboveljski diminik je projektiralo podjetje iz Düsseldorfa, pri gradnji pa so sodelovali tudi bosanski in slovenski strokovnjaki. Dimnik je narejen tako, da naj bi prenesel potres do 10. stopnje po Merkaliju. Ko piha močan veter, dimnik niha do okoli enega metra. Trboveljski dimnik so začeli graditi septembra leta 1974, slavnostna otvoritev pa je bila na občinski praznik 1. junija 1976. V živo skalo so vgradili 62 železobetonskih pilotov v obliki valjev z dolžino 13 metrov in premerom 1,7 metrov. Trboveljski dimnik ima ob svojem vznožju polmer 27,5 metra, polmer vrha betonskega plašča pa je 7,7 metra.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Mesto Trebnje se razprostira ob železnici in glavni cesti Ljubljana – Novo Mesto. Je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Največje znamenitosti so župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443, spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni in kip Friderika Ireneja Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki, ki je delo Franceta Goršeta iz leta 1978. Cerkev Marijinega vnebovzetja leži v središču Trebnjega. Današnja triladijska zgradba je bila sezidana na mestu starejše cerkve iz leta 1443, v stilu pozne gotike. Sliko Marijinega vnebovzetja na glavnem oltarju je naslikal Matevž Langus, oltar pa je delo rezbarja Janežiča. Langus je prav tako naslikal Križev pot, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. Med župnijsko cerkvijo in župniščem so v letu 1964 raziskali praslovansko pokopališče in odkrili ostanke kanalizacije večje stavbe iz časa Rimljanov. Iz tega časa je v cerkveno vežo vzidan relief treh poprsij, v župišče pa je vzidan del napisnega kamna iz svetišča Jupitra. Cerkev Marijinega vnebovzetja so v času turških vpadov obdali z obzidjem, ki sedaj ni več vidno. Na južni strani cerkve stoji spomenik častnega občana občine Trebnje, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita, dr. Alojzija Šuštarja.

Triglav je najvišja gora v Sloveniji in osrednji del Triglavskega narodnega parka. Triglav je visok 2864 metrov in se nahaja v Julijskih Alpah. Velja za simbol Slovenije in ga lahko vidimo tudi v slovenskem grbu. Na Triglav so se leta 1778 prvič povzpeli Luka Korošec, Štefan Rožič, Matevž Kos in Lovrenc Willomitzer iz Bohinja, kjer lahko vidimo tudi njihov spomenik. Leta 1895 je Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, na vrhu Triglava postavil Aljažev stolp. V njem je lahko v primeru slabega vremena do 5 ljudi. Aljažev stolp je zaščiten kot kulturni spomenik. Jakop Aljaž je prav tako dal izklesati Staničevo zavetišče, ki se nahaja tik pod vrhom. Na Triglav se lahko vzpnemo iz več smeri. Najlažja pot je iz Krme ali Pokljuke. Čas hoje je od 6 do 8 ur, odvisno od pripravljenosti in začetka poti. Eden izmed težjih plezalnih vzponov je Triglavska severna stena. Iz vrha Triglava je lep razgled na okoliške gore Julijskih Alp in tudi na bolj oddaljene vrhove. V jasnem vremenu seže pogled tudi do Jadranskega morja.

Trojane so naselje, ki spada v občino Lukovica. Nahajajo se ob magistralni cesti Ljubljana – Celje. Trojane so najbolj znane po gostišču, kjer izdelujejo in prodajajo znamenite trojanske krofe, ki so tudi zaščitena blagovna znamka. Gostišče sestavlja več objektov, ki imajo različno namembnost. Gostinska objekta sta dva. V stari gostilni, ki je iz leta 1849, se tradicija čudovito prepleta s sodobnostjo. Gostom je na voljo več različno velikih sob. Novejši gostinski objekt je bolj primeren za večje skupine in ima tudi stekleno polkrožno teraso od koder je lep razgled na okolico. Poleg krofov in dnevnih kosil so obiskovalcem na voljo tudi jedi po naročilu, pizze, vegetarijanske jedi, buteljčna vina in mnoge druge dobrote. V neposredni bližini gostinskih objektov sta še trgovina Mini market in prodajalna krofov ter drugih slaščic. Za osebna vozila je na voljo 130 parkirnih mest.

Tromeja leži na meji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Imenuje se tudi Peč (1510 m). Je stičišče germanske, slovanske in romanske kulture. Na vrhu vsako leto potekajo srečanja predstavnikov vseh treh narodnosti. Tromeja je priljubljena izletniška točka za domačine in turiste. Peč se nahaja blizu Kranjske Gore, v smeri proti mejnemu prehodu Rateče. Avto lahko parkiramo ob cesti v vasi Rateče, kjer se nato začne gozdna pot. Pot poteka skozi gozd in mimo travnikov ter nas po približno uri hoje pripelje do križišča, kjer se odcepi do Planinskega doma Tromeja ali do vrha Peči. Planinski dom Tromeja je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih. Nudijo slastne domače jedi kot so gobe, štruklji, zavitki, enolončnice. Njihova specialiteta je fižol z gobami. Pot je nezahtevna, se postopoma vzpenja, označena ter primerna ob vsakem letnem času. V zimskih mesecih lahko vzamemo s seboj tudi sanke. Na avstrijski strani je smučišče, ki je primerno za začetnike kot tudi za bolj izkušene smučarje. Z vrha se v jasnem vremenu nudijo lepi razgledi na Avstrijo in Julijske Alpe.

Tromejnik se nahaja v bližini naselja Trdkova na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Trdkova je manjše razloženo naselje, ki spada v občino Kuzma. Tromejnik spada v Krajinski park Goričko, ki je bil ustanovljen leta 2003 in je drugi največji naravni park v Sloveniji. Je sestavni del trideželnega krajinskega parka Goričko - Örseg – Raab ter zajema površino okoli 46200 hektarjev. Tromejnik je geografska točka na tromeji Avstrije, Slovenije in Madžarske. Kulturnozgodovinski spomenik leži na nadmorski višini 388 metrov. Mejni kamen je bil postavljen leta 1924 in je v tistem času označeval mejo med Madžarsko, Avstrijo in Kraljevino SHS. Tromejo je določila mednarodna razmejitvena komisija dne 31. 6. 1924. Prekmurje je bilo k Jugoslaviji dokončno priključeno dne 4. junija 1920 s trianonsko pogodbo. Leta 1998 so na slovenski strani ob mednarodnem srečanju zasadili lipo, v letu 1993 pa postavili slovenski grb. Vsaka stran piramidastega spomenika ima grb ene izmed mejnih držav, ki je obrnjen v smeri tiste države. V bližini tromejnika je počivališče za pešce in kolesarje, ki je postavljeno v senci pod lipami. Iz urejenega parkirišča po gozdni učni poti do tromejnika vodi pešpot, ki jo spremljajo informativne table. Dostop do piramidastega tromejnika je možen iz vseh treh držav. Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik ima izhodišče na parkirnem prostoru pod Tromejo. Dolga je 2600 metrov, poteka krožno in traja približno dve uri. Učna pot obsega 13 zanimivih učnih točk, ki so naslednje: analiza rasti drevesa, les na Goričkem, orgle dišav, ptiči na Goriškem, tromejnik, obnova gozda, prehranjevalne verige, gozd in voda, koža našega planeta, travniki, močvirski travniki, lovski objekti, vremenska postaja ter ribnik – mlaka.

Tržič je manjše mesto, ki je zanimivo zaradi malenkosti, ki mu dajejo svoj čar. Leži na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Mesto ima pestro zgodovinsko preteklost, ki je prisotna na vsakem koraku. V starem mestnem jedru so najpomembnejši objekti Devova hiša, Mallyjeva hiša, cerkev svetega Andreja, Kurnikova hiša, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, grad Neuhaus, Tržiški muzej v Zgornji Kajži in ostale. V požaru leta 1811 je bilo uničenih več kot 200 hiš in delavnic. Takrat so ob obnovi mesta izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postala prava evropska posebnost. Zgornja kajža je primer bogatega dvorca iz klasicizma. V prvem nadstropju je bivalni del in v drugem reprezentančni. V tem izstopa predvsem figuralno in ornamentalno poslikan meščanski salon iz sredine 19. stoletja. V muzeju si lahko ogledate stalne zbirke kot so tehniška zbirka (usnjarska, čevljarska, tekstilna, kolarska in kovaška zbirka) ter lokalna etnološka zbirka. Najpomembnejša zbirka je čevljarska, katere fond sestavljajo podzbirke: obutev, oprema čevljarskih delavnic, čevljarsko ročno orodje, čevljarska kopita, čevljarski stroji, dediščina čevljarskih združenj, čevljarska industrijska dediščina in zbirka čevljarskega izobraževanja. Kurnikova hiša je rojstna hiša tržiškega pesnika Vojteha Kurnika. Pritličje je namenjeno prikazu lokalne bivanjske kulture. Hiša stoji na drugi strani zgornjega mostu čez Tržiško Bistrico. Cerkev svetega Jožefa se nahaja na manjšem griču nad Tržičem. Do cerkve se najlažje vzpnete po stezi, ki se nahaja nasproti gostilne Pr' Slug in po približno desetih minutah pridete do vrha, od koder se vam odpre čudovit razgled na mesto in bližnjo okolico.

Velenjski grad se uvršča med ene izmed najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. Leži na strmi skalni kopi nad Velenjem. Prvič se v zgodovinskih virih omenja leta 1270. Je eden izmed desetih slovenskih gradov, ki so v srednjem veku obstajali v Šaleški dolini. Velenjski grad je tipična vojaško stanovanjska utrdba. Skozi stoletja so grad večkrat dograjevali in spreminjali. Njegovi prvi lastniki in tudi graditelji so bili gospodje Kunšperški, sledili so jim gospodje Ptujski, nato pa družina Liechtenstein. V 16. stoletju je družina Wagen von Wagensberg stavbo popolnoma prenovila in še napol trdnjavsko zasnovani grad spremenila v renesančno rezidenco. Grad so v 17. stoletju napadali Turki, vendar niso imeli uspeha, ker je bil dobro zavarovan in utrjen. Pomembni lastniki so bili konec 19. stoletja še Karl in Bianca Adamovich. Zadnji lastnik gradu je bil grof Coronnini-Kromberg iz Kromberka, ki je imel grad v lasti do druge svetovne vojne. Po vojni je Velenjski grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so bila rudarska stanovanja, veliko notranje opreme je bilo uničeno in stavbi je grozil propad. Velenjski premogovnik je leta 1957 na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Ta se je kasneje zaradi širšega področja delovanja preimenoval v Muzej Velenje, premogovniško zbirko pa so prenesli v opuščeni premogovniški jašek Premogovnika Velenje in tako je nastal Muzej premogovništva Slovenije. Postopoma so v muzeju začeli urejati prve zbirke. Začela se je tudi intenzivna sanacija stavbe. Grad sestavlja palacijsko jedro z obokanimi stolpi in mogočnim rondelom ter z arkadami obdano grajsko dvoriš¡če. V grajskih prostorih je urejena poročna dvorana. Na grajskem dvorišču potekajo številne glasbene in kulturne prireditve.

Velika korita Soče se nahajajo na reki Soči pri dolini Lepene. Avto lahko parkirate na parkirišču ob cesti pri odcepu za Lepeno. Velika korita Soče so najznačilnejša in najštevilčnejša prav v Soški dolini. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Velika korita Soče so dolga 750 metrov, obdajajo pa jih stene v višino od 10 do 15 metrov. Globina narašča ob strugi navzdol in je močno odvisna od količine vode, ki niha za dobrih 10 metrov. V suhi dobi so korita napolnjena okoli 3 metre visoko, ob povodnjih pa do vrha ali celo preplavljena. Velika korita Soče so izoblikovana v plastovitem apnencu in ponekod široka le slaba dva metra, na najširših delih pa 7 do 8 metrov. Reka Soča teče z mogočnim vrtinčastim tokom iz ene draslje v drugo in močno erodira skalno podlago. Njen strmec je zelo velik, saj na 1 km pade za več kot 30 metrov. Velika korita Soče si lahko ogledate z lesene brvi in občudujete smaragdno barvo reke Soče, ki jemlje dih s svojo lepoto.

Velika Nedelja je slikovito naselje, ki leži ob vznožju vinorodnih Slovenskih goric. Skozi Veliko Nedeljo je nekdaj tekla rimska cesta. Nemški viteški red je na tem območju imel velika posestva, ki so jih nacionalizirali pred 2. svetovno vojno in po njej. Največji znamenitosti sta župnijska cerkev sv. Trojice in grad Velika Nedelja. Križniški grad Velika Nedelja se prvič omenja leta 1273. Križniki so iz gradu upravljali posest in v njihovi lasti je ostal vse do zadnje vojne. Grad Velika Nedelja je manjše predelave doživel v začetku 18. stoletja in v 19. stoletju. Zahodni del gradu je srednjeveški, vzhodni del je iz 1612 do 1620, v severozahodnem traktu pa so ohranjene sledi iz gotskega obdobja. V celoti je baročna zgradba okoli notranjega dvorišča z vodnjakom in obrambnimi stolpi. Križniški grad Velika Nedelja spada med eno izmed redkih dobro ohranjenih zgodnje baročnih zgradb pri nas. V njem je danes obiskovalcem na ogled etnološka zbirka in prenovljena kapela. Z gradom Velika Nedelja upravlja Pokrajinski muzej Ptuj.

Vipava se nahaja v zgornjem delu Vipavske doline. Mesto v zavetju Nanosa na zahodnem in južnem obrobju obdaja razgiban in slikoviti svet Vipavskih brd, ki nudi odlične pogoje za uspevanje vinske trte. Tradicija vinogradništva sega daleč v pretekle čase. Vipava je bila poseljena že v rimskem obdobju, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1376. Mesto ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. V starem delu in okolici so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor, egiptovska sarkofaga na mestnem pokopališču in drugo. Stari grad iz 12. stoletja je slikovita razvalina, ki se ponosno dviga nad mestom. Lanthierijev grad je bil sezidan leta 1669. Pri gradu se je ohranil tudi del parka s fontano in kipi. V Podskali za Lanthierijevim gradom je izvir reke Vipave, ki je edina reka v Evropi, ki oblikuje delto že ob izviru. Tukaj je bilo včasih zbirališče gospode, danes pa je čudoviti kraj za sprostitev. Mesto zaznamujejo številni mostovi, ki so dokaz, da je kraj prepreden z vodo. Cerkev svetega Štefana ima gotsko zasnovo, kasneje so jo barokizirali. Egiptovska sarkofaga je v začetku 19. stoletja iz Memfisa pripeljal za svojo grobnico amaterski egiptolog Anton Lavrin. V bližini Vipave se nahaja renesančni dvorec Zemono ter cerkev Matere božje, ki velja za eno največjih in najstarejših romarskih cerkva na Primorskem.

Višnja Gora je slikovito naselje, ki spada v občino Ivančna Gorica. Nahaja se ob avtocesti med Ljubljano in Novim mestom. Mestece se je razvilo na griču pod hribom, kjer je nekdaj stal grad Weichselberg (Stari grad), ki je že precej časa v razvalinah. Simbol mesta predstavlja polž, ki je priklenjen na verigo. V starem mestnem jedru se na Mestnem trgu nahaja cerkev sv. Ane, Mestna hiša iz leta 1892, nekdanja šola, spomenik NOB, vodnjak s kipom Valvasorja iz leta 1872, grb iz leta 1478 in drugo. Vodnjak na Mestnem trgu so postavili v zahvalo Valvasorju, ker je pisal o Višnji Gori. Na sredi trga lahko vidimo lipo, ki je bila posajena okoli leta 1885. V Višnji Gori je bival pesnik, pisatelj in duhovnik Janez Cigler (1792 – 1869), ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. V Višnji Gori je osnovno šolo obiskoval pisatelj Josip Jurčič, ki se je rodil v bližnji Muljavi. Napisal je znano literarno delo Kozlovska soba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v šest evropskih jezikov. Pri cerkvi sv. Ane vsako leto konec julija organizirajo znameniti Anin sejem. Danes je v Mestni hiši sedež Krajevne skupnosti Višnje Gore, Društvo upokojencev, knjižnica, sejna soba v prvem nadstopju pa je namenjena tudi za različne razstave in druga društva. Pred mestom se nahaja rojstna hiša nabožnega pisatelja Janeza Čandka (1581 – 1624). Višnja Gora je bila nekdaj obdana z obrambnim obzidjem. Do danes se je delno ohranil Cvinger na zahodni strani Doline, dobro pa je ohranjeno obzidje na vzhodni strani.

Vodnikov razglednik (1017 m) je razgleden vrh, ki se nahaja nad vasjo Koprivnik. Razloženo naselje leži na južnem pobočju Pokljuke v Občini Bohinj. Koprivnik se je razvil iz nekdanje pašne planine in prebivalstvo se v glavnem ukvarja z gozdarstvom in planinsko živinorejo. Na razglednik se je rad sprehajal že Valentin Vodnik, ki je služboval v Koprivniku kot duhovnik leta 1793 in prav zaradi tega so vrh tudi poimenovali po njem. Valentin Vodnik (1758-1819) je bil slovenski pesnik, razsvetljenec, prevajalec, učitelj, urednik in novinar. Njegove najbolj znane zbirke pesmi so Pesme za pokušino, Pesmi za brambovce in Pesme. Do Vodnikovega razglednika lahko dostopamo iz vasi Jereka, od koder traja pot približno eno uro ali iz vasi Koprivnik, od koder je od cerkve približno pol ure nezahtevne hoje. Vodnikov razglednik je še posebej primeren za družinski izlet, saj nas z malo vloženega truda nagradi za čudoviti razgled na Zgornjo bohinjsko dolino in na Bohinjsko jezero. Preko Senožet se nam odpirajo razgledi tudi na Spodnjo bohinjsko dolino, ki jo zastirata hriba Rudnica in Šavnica. V Bohinju so še naslednje razgledne točke: razglednik Peč, razglednik Rudnica, Vogar, Vogel, Pršivec in Studor.

Arboretum Volčji Potok se nahaja pri Kamniku. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je namenjena izobraževanju in raziskovanju. V osnovi je arboretum botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. V prejšnjih stoletjih je bil graščinska posest, od leta 1882 pa je bil v lasti Ferdinanda Souvana, kasneje pa njegovega sina. Ta je okoli graščine uredil park z ribniki in nasadi eksotičnih dreves. Parku zato pravijo tudi Souvanov park. Graščina je bila med drugo svetovno vojno požgana in porušena. Od leta 1952 je park dodeljen agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani. Arboretum ima naslednjo razdelitev: Francoski park, Stari park, Souvanova loka, Rozarij, Zgornji angleški park, Jelova draga, Spodnji angleški park, Hujski park, Južni park, Zahodni park in gozd, v katerem je zlasti pomembna redka združba jelke in tropskega mahu. V Volčjem potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev. Število različnih trajnic in enoletnic se vsako leto spreminja. V parku je šest jezer. V arboretumu se dogaja vedno nekaj novega. Novosti imajo objavljene na spletni strani. Razstavo orhidej in tropskih rastlin si lahko ogledate v rastlinjaku za staro upravo. Med njimi letijo čudoviti tropski metulji. Meseca aprila imajo razstavo cvetočih tulipanov in pomladnega cvetja. V parku je gostoval Minimundus z miniaturnimi stavbami. Park ima tudi igrišče za otroke, ki je bilo nedavno prenovljeno. Blizu igrišča se nahaja kašča in pred njo je vrt, v katerem gojijo razna zelišča kot so majaron, žajbelj, pehtran, pelin in druge. V letnem vrtu vam postrežejo z osvežilnimi pijačami, tortico in sladoledom, imajo pa tudi posebno dnevno ponudbo. Galerija Arboretum gosti stalno zbirko skulptur kiparja Janeza Boljke. V paviljonu se lahko spočijete in uživate v miru in tišini.

Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na stari pošti se je ohranil napis v spomin na obnovo ceste. V župnijski cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, ki je delo ljubljanske Robbove delavnice, podobo svetnika je naslikal J. Potočnik. Schwentnerjeva hiša je bila narejena v 19. stoletju in je rojstna hiša Lavoslava Schwentnerja, ki je bil ljubljanski knjigarnar, založnik pisateljev in pesnikov slovenske moderne. V zgradbi se je skoraj v večini ohranila stanovanjska oprema, ki predstavlja kulturno bivanja premožnejše trgovske družine na prelomu 19. stoletja. Vransko je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). Od konca 15. stoletja in pred prezidavo je bil dvorec mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato so v njem prebivali deželni uradniki. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom, danes je v prenavljanju.

Vrhnika je mesto, ki je središče občine Vrhnika. Nahaja se ob stari cesti iz Ljubljane proti Postojni. Leži ob obronkih Pokojiške planote ter na zahodnem robu Ljubljanskega barja. Nastanek in razvoj mesta je povezan z ladjami in prometom po reki Ljubljanici, ki tukaj izvira iz večih kraških izvirov. Vrhnika se nahaja tudi na območju, kjer je najkrajši prehod iz Ljubljanske kotline čez kraške in notranjske gozdnate planote proti morju. Ozemlje današnje Vrhnike je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov. V pisnih virih se prvič omenja leta 1300 in takrat so jo imenovali še Gornja Ljubljana. V Vrhniki si lahko ogledamo naslednje večje znamenitosti, ki so: spomenik največjemu slovenskemu dramatiku, pesniku in pisatelju Ivanu Cankarju (1876-1918), rojstna hiša Ivana Cankarja, Lavrenčičeva hiša – Stara pošta, nekdanji hotel pri Črnem orlu, cerkev sv. Lenarta, cerkev sv. Trojice, cerkev sv. Pavla na Hribu, spomenik padlim v NOB in drugo. Rojstna hiša Ivana Cankarja je razdeljena v črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Razglašena je za kulturni spomenik. Lavrenčičeva hiša spada med najpomembnejše in najstarejše zgradbe na Vrhniki. Nahaja se na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekdaj potniško pristanišče. Hotel pri Črnem orlu je bil zgrajen leta 1850. Ob cerkvi sv. Lenarta so pokopani Cankarjevi starši. Baročno podobo je cerkev dobila v 18. stoletju. Cerkev sv. Trojice obdaja zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je včasih krasil Layerjev križev pot. Zgrajena je bila okoli leta 1640. Cerkev sv. Pavla se nahaja na mestu nekdanjega rimskega tabora in je bila zgrajena leta 1851.

Gorski preval Vršič (1611 m) je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Prelaz povezuje savsko in soško dolino oziroma Gorenjsko s Trento. Vršič je precejšen del leta zaprt zaradi snega. Cesto preko prelaza so gradili ruski ujetniki med prvo svetovno vojno. Takrat je imel Vršič strateški pomen, saj je omogočal avstrijski vojski lažji dostop na soško fronto in je moral biti prevozen tudi v vseh zimskih mesecih. Na ruske vojne ujetnike, žrtve zaradi snežnega plazu, spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na gozdu. Ruska kapelica je postavljena v opomin in spomin na nesmisel svetovnih vojn. Vršič je izhodišče za planinske ture na Mojstrovko ali Prisojnik in sprehode po bližnji okolici. Med sprehodom smo lahko pozorni tudi na skalni obraz Ajdovske deklice, ki je najbolje viden iz razglednega grička pri Poštarski koči in veliko okno v steni Prisanka. Veliko okno je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem. Visoko je okoli 80 metrov in široko okoli 40 metrov. Kamnina naj bi bila predrta ob prelomu in nato je nastal udor, ki se je s preperevanjem večal v sedanjo odprtino. Na Vršiču se lahko okrepčate z domačo hrano v naslednjih planinskih domovih: Erjavčeva koča (1515 m), Tičarjev dom (1620 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Poštarska koča (1725 m).

Zagorje ob Savi je najbolj zahodno mesto v Zasavju. Je gospodarsko, kulturno in upravno središče občine Zagorje ob Savi. Zagorje ob Savi je precej razpotegnjeno naselje z jedrom na pomolu sotočja potokov Kotredeščica in Medija. V kraju se je razvila strojna, gradbena, lesna, tekstilna in elektro industrija. Rudniki okoli Zagorja ne obratujejo več. Zagorje ob Savi so v povezavi s premogom začeli pogostejše omenjati po letu 1755, ko je industrialec Ruard tukaj odprl rudnik. Osrednji del mestnega dogajanja predstavlja tržnica, ki je bila zgrajena leta 1996. V mestu so naslednje znamenitosti: Delavski dom s knjižnico, doprsni kip pesnika Ceneta Vipotnika, Weinbergova hiša, park dr. Janeza Drnovška, kip dr. Janeza Drnovška, bronasta plastika Prelom tisočletja, župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, kip Ivan Cankarja in drugo. Delavski dom je glavna kulturna ustanova v Zagorju ob Savi. V Weinbergovi hiši si obiskovalci lahko ogledajo muzejsko zbirko NOV. V Zagorju je do smrti služboval dramatik, zdravnik in pripovednik Slavko Grum. Njegov kip lahko vidimo pred Delavskim domom. Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila prvič omenjena leta 1526. Baročni veliki oltar je delo ljubljanskega kiparja Menegattija.

Zasavska Sveta gora (852 m) je razgledna gora, ki se nahaja na levem bregu Save med Zagorjem in Litijo. Na Sveti gori se nahaja Planinski dom na Zasavski gori in cerkev Marijinega rojstva, ki stoji na skalnatem vrhu. Na njenem mestu naj bi bilo pogansko svetišče še pred prvo krščansko cerkvijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev obdali s taborskim obzidjem in zgradili obrambni stolp, ki je danes samostojen zvonik. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letu 1753. Ohranil se je še del prezbiterija. Manjše območje poleg župnišča, cerkve, gospodarskih objektov in kapele z lesenim stolpičem obdajajo številni spomeniki. Posebno mesto ima spomenik žrtvam prve svetovne vojne s kipom klečečega vojaka, ki je delo kiparja Toneta Kralja. Druge spomenike je postavil župnik Maks Kozjek. Prvi planinski dom je bil zgrajen leta 1931, sedanjega pa so postavili leta 1976. V domu nudijo kosila in jedi po naročilu, možno je tudi prenočiti. Sveta gora spada med najbolj obiskane razgledne točke v Zasavju. Romarji se na njej množično zbirajo vsako prvo nedeljo v mesecu.

Zavrh je slikovito naselje, ki se nahaja v samem središču gričevnatih Slovenskih goric. Upravno je del Občine Lenart in Krajevne skupnosti Voličina. Razloženo naselje leži na slemenu nad Pesniško dolino. Sleme je na severnem predelu pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Območje Zavrha se uvršča med stara vinogradniška območja, kjer so nekdaj prevladovale viničarije. Ob koncu 19. stoletja je pojav trtne uši uničil veliko vinogradov, ki jih obnavljajo šele v zadnjih letih. Poleg vinogradniške tradicije je preteklost kraja povezana tudi z Rudolfom Maistrom – Vojanovom (1874 – 1934), slavnim slovenskim pesnikom, generalom in borcem za severno mejo, ki je v Zavrh prihajal na oddih. Na Zavrhu se nahaja Maistrov stolp, ki ga je v njegov spomin leta 1963 postavilo Turistično društvo Rudolf Maister-Vojanov Zavrh. Načrt za prvi 25 metrov visoki leseni stolp je naredil kar sin generala Rudolfa Maistra, inženir Borut Maister. Slovesna otvoritev stolpa je bila 21. julija 1963. Ob tem so odkrili tudi spominsko ploščo generalu Maistru, ki so jo podarili Maistrovi borci iz Maribora. Leseni stolp je vremenskim razmeram kljuboval vse do leta 1979. Ker je bil v neurju zelo poškodovan, so ga minirali, ostanke pa odstranili. Na mestu starega stolpa so nato leta 1981 postavili nov kovinski stolp, ki je visok 17 metrov. Danes je razgledni stolp zanimiva izletniška točka. Z vrha stolpa se v jasnem vremenu razprostira razgled na Pohorje, Boč, Donačko goro, Pesniško dolino in ostalo.

Zelenica se nahaja na levi strani od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj. Avto lahko pustite na urejenem večjem parkirišču pod spodnjo postajo smučišča Zelenica. Ob koncih tedna je lahko precej zasedeno, zato je bolje, če pridete že ob zgodnjih dopoldanskih urah. Smučarski center Zelenica privabi mnoge obiskovalce, saj so smučarske proge namenjene tako izkušenim smučarjem kot tudi tistim, ki se šele učijo. Predstavlja osrednji del turistične ponudbe v Podljubeljski dolini. Ljubiteljem turnega smučanja Zelenica predstavlja izhodiščno točko za spuste z Vrtače, Stola, Begunjščice in Suhega ruševja. Na Zelenici imajo na voljo tudi smučarsko šolo, kjer se lahko naučite alpskega smučanja ali deskanja na snegu. Poskrbljeno je tudi za okrepčilo in počitek, saj sta odprti Koča Vrtača na srednji postaji sedežnice in planinska koča na vrhu Zelenice. Smučišče ima dve sedežnice in tri vlečnice. Cene vozovnic so med nižjimi na slovenskih smučiščih. V poletnem času je Zelenica izhodišče za številne daljše in krajše planinske izlete in ture. Že v zadnjih ovinkih ceste, ki pelje proti prehodu iz Tržiške smeri, se desno odcepita poti na planino Korošico. Pot do vrha Zelenice traja približno uro in pol. Tam nas pričaka Planinski dom na Zelenici, ki je decembra 1999 popolnoma pogorel, sedaj se pa postopoma obnavlja. Zelenica je prehodna postojanka na turah proti Begunjščici (dve uri in pol), Vrtači (dve uri) in Stolu (tri ure in pol), le 15 minut pa imamo do Doma pri izviru Završnice. Bornova pot je pot, ki se prične na planino Preval na južni strani Begunjščice. Je slikovita pot skozi kamnite predore, ki jo je za dostop do svojih lovišč dal zgraditi baron Born. Ker je v predorih precej temno, je priporočljivo, da s seboj vzamete svetilko. Desno od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj se odcepi makadamska cesta na sedlo Ljubelj, ki je v zimskem času tudi sankališče. Sedlo je znano kot eno najstarejših gorskih prelazov v Evropi, ki so ga uporabljali že v rimskih časih.

Žička Kartuzija se nahaja v dolini sv. Janeza Krstnika, v bližini naselja Žič, v občini Slovenske Konjice. Žička Kartuzija je bila kartuzijanski samostan. Njen ustanovitelj je bil štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec. Ta si je zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem. Z gradnjo prvih poslopij so začeli okoli leta 1160. Naselbina je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, kar pomeni, da sta obstajala dva samostana. V zgornjem samostanu – Žički Kartuziji, z veliko cerkvijo sv. Janeza Krstnika, so živeli menihi z zelo strogim redovnim življenjem. Bratje, laiki, pa so živeli v spodnjem samostanu – Špitaliču, kjer so postavili manjšo cerkev. Znamenito poznoromansko cerkvico Marijinega obiskanja krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi na Slovenskem. Bratje so se ukvarjali z opekarstvom, mlinarstvom, steklarstvom in drugimi rokodelskimi deli. Predvsem pa so bili znani po naravnem zdravilstvu in lekarništvu. Leta 1782 je cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke Kartuzije, s čimer je zamrlo redovno življenje. Danes je Žička Kartuzija kulturno - zgodovinska in turistična zanimivost. Ob vhodu v samostan se nahaja Gastuž, ki je najstarejša gostilna na Slovenskem, saj obstaja že od leta 1467. V svoji zbirki hranijo tudi srednjeveške kuharske recepte. V Žički Kartuziji imajo: zeliščni vrt, razstavo zelišč, prodajalno, degustacije, srednjeveške pojedine in učne delavnice.

Zreče se nahajajo v severovzhodnem delu Slovenije, pod obronki Pohorja v zgornjem predelu Dravinjske doline. Mlado slovensko mesto ima razvito turistično dejavnost, katere glavna nosilca sta termalno zdravilišče Terme Zreče ter športni center in klimatsko zdravilišče Rogla. Zreško jezero so naredili leta 2000 v dolini potoka Koprivnica. Namen izgradnje je bil v tem, da bi povečali turistično ponudbo naselja. Največja globina jezera je pri lesenem mostičku med obema jezeroma in doseže okoli osem metrov. Glavni pritok Zreškega jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva pri naselju Preloge v Dravinjo. Zgornji del jezera je manjši in meri 300 metrov v dolžini ter ima površino 2500 m2. Je zaraščen in namenjen drstenju. Večji spodnji del jezera meri 700 m in ima okoli 13.000 m2 površine. Skupna količina dosega 65.000 kubikov vode. Na dnu Zreškega jezera se nahajajo vrtine iz spodnjih studencev in zaradi tega vode kot naravnega pritoka večinoma ni. Jezersko dno in stene jezera so zatesnjene z naravnim materialom, ki je ilovica. Sten niso obložili s kamenjem, saj bi se po njem v preveliki meri razrasle alge. S kamenjem so obložene samo drče, saj po njih teče trda voda in se ob tem razprši. Ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega Zreškega jezera v spodnje jezero mulj ostaja v prvem jezeru, odteka pa s kisikom obogatena voda. V zimskem času pade temperatura vode do 4 stopinje Celzija, v poletnem času pa se segreje do 23 stopinj Celzija. Največja vsebnost kisika v vodi je pozimi, poleti pa je pri okoli 23 stopinjah Celzija pod 3 miligrame na liter vode. V poletnih mesecih je prihajalo do zelo velikega izparevanja vode, ker je odprt prostor. Le-tega so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem rogoze in trstike.

Grad Žužemberk stoji na skalni pečini nad reko Krko in predstavlja osrednjo dominanto Žužemberka. Leta 2013 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. V pisnih virih se prvič omenja leta 1295. Takrat ga je Henrik iz Lupoglava v Istri prodal goriškemu grofu Albertu II., ki je ustanovil žužemberško gospostvo. V 14. stoletju se je zelo povečal vpliv Auerspergov. Le-ti so imeli svojo posadko tudi na gradu Žužemberk. Na podlagi dedne pogodbe so Habsburžani leta 1374 dedovali goriška posestva, med drugim tudi grad in gospostvo Žužemberk. Ta je ostal do leta 1538 deželnoknežja posest. Po letu 1793, ko se je knez Viljem I. Auersperg z gradu preselil v dvorec Soteska, so bili v njem do leta 1898 državni uradi. Po njihovi izselitvi je grad začel propadati, vendar so Auerspergi ostali njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne. V njej je grad Žužemberk utrpel velike poškodbe. Po vojni je bil nacionaliziran in dodeljen tedanji občini Žužemberk, po njeni ukinitvi pa občini Novo mesto. Leta 1998 je bila ponovno ustanovljena občina Žužemberk in grad je takrat prešel v njeno last. Kljub temu, da je grad Žužemberk že desetletja v razvalinah, predstavlja čudovit primer grajske arhitekture od 12. stoletja do 17. stoletja. Do druge svetovne vojne je njegovo višinsko dominanto poudarjal osrednji stolp in renesančni obzidni obroč z vencem bastij in stolpov. Večnadstropni stolp, ki je imel ječo v pritličju in kapelo v nadstropju, je bil tudi srednjeveško jedro objekta. Ob njem so notranje dvorišče obdajali stanovanjski trakti. V 16. stoletju je bil grad razširjen v sedanji renesančni sistem obrambnih stolpov in bastij. V 17. stoletju je bil povišan za eno nadstropje, nivojsko izenačen in pri tem so zazidali prsobrane obrambnih zidov. Na dvoriščno stran vzhodnega in severnega dela obzidja so naslonili nadstropne arkadne hodnike, v severozahodnem delu pa so pozidali nov trakt z vinsko kletjo. Poskrbeli so tudi za štukaturno dekoracijo fasad. Ta je krasila tudi grbovno ploščo Auerspergov, vzidano na dvoriščnem delu južnega trakta. Srednjeveško jedro gradu Žužemberk je bilo na severnem delu obdano z obrambnim jarkom, ki je bil v 16. stoletju, ko je objekt dobil nov obrambni jarek, zapolnjen z novim stanovanjskim traktom. Preko jarka je nekdaj vodil lesen dvižni most, ki so ga kasneje nadomestili s kamnitim. Grajski jarek je bil precej bolj globok kot je sedaj, s prenehanjem vpadov Turkov pa sta se spremenila njegov videz in namembnost. Razvaline gradu Žužemberk je pričela spomeniška služba obnavljati po drugi svetovni vojni, obnova pa je dobila ponoven zagon po letu 1998. Grad postaja središče kulturnega dogajanja v Žužemberku. V vinski kleti, edinem ohranjenem prostoru v gradu, in na grajskem dvorišču se je pričelo novo življenje. Poletne prireditve na gradu privabljajo vedno večje število domačih in tujih obiskovalcev, v njem pa gostujejo znane osebnosti zabavnega in kulturnega življenja.