Črna na Koroškem je slikovito naselje, ki je središče občine Črna na Koroškem. Nahaja se v tesni kotlini ob reki Meži, Bistri in Javorskem potoku. Obdajajo jo pobočja Smrekovškega pogorja in strme pečine Pece. Črna je pomembno prometno križišče proti Mežici, Šoštanju in Solčavi. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1137. K razvoju naselja v tržno središče sta veliko prispevala železarstvo in rudarstvo. Fužinarstvo je bilo opuščeno leta 1892, ker so se lastniki preusmerili na železarstvo na Ravnah. Danes na rudarske čase spominjata rudnik in muzej Podzemlje Pece v Mežici. V središču vasi si lahko ogledamo zanimivo stalno etnološko zbirko, rudarski muzej, cerkev sv. Ožbolta, Formo vivo – ulito, polnoplastično kroglo, nagačenega medveda, spomenik NOB iz leta 1952, ki ga je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik in drugo. Neoromanska cerkev sv. Ožbolta je posvečena sv. Ožboltu, zavetniku živine, koscev in proti kugi. Današnjo podobo je dobila leta 1885, ko so jo obnovili po požaru. Medveda v kletki so lovci uplenili v Bistri leta 1963. Ta je bil nato leta 2008 zamenjan z drugim primerkom. V Črni se vedno bolj razvija turizem, v središču kraja je tudi smučišče Črna na Koroškem, ki je primerno za rekreacijsko in tekmovalno smučanje. V Črni vsako leto organizirajo tradicionalno prireditev - koroški turistični teden, ki poteka že od leta 1955 in je tako med najstarejšimi v Sloveniji. V Parku kralja Matjaža vsako leto poteka prireditev Gradovi kralja Matjaža, ki pritegne veliko obiskovalcev. V letu 2012 je v Črni Matjaževo leto.

Dvorec Bukovje se nahaja v bližini Dravograda. Leži med ravnico na desnem bregu reke Drave in pohorskim gozdnim pobočjem Bukovja. Je idiličen prostor za poroke, prireditve, kongresne in protokolarne dogodke, izobraževanja, razstave in družabna srečanja. Dodatno v ponudbi so tri učilnice, velika dvorana ter devet sob in 26 ležišč. Dvorec obdaja lepo urejen park Bukovje, v katerem uspevajo različni nasadi. Ohranjene so stare, avtohtone sorte sadnega drevja in grmovnic. Dvorec s parkom evropskih dreves, kjer se stare krošnje prepletajo z mladim rastjem, je idealen za romantične poroke. Pari lahko izbirajo med različnim lokacijami, ki so naslednje: baročni ambient velikega salona, veličastna poročna dvorana s stilno opremo, prestižni poročni šotor ali svežina dvornega parka. Baročni dvorec ima pestro zgodovinsko preteklost. V srednjem veku so grajske utrdbe zaradi varnosti gradili na težko dostopnih območjih. Najbolj pogosti srednjeveški stavbni tipi so bili kastelni gradovi, pri katerih sta grajsko poslopje poleg bivalnega palacija sestavljala tudi grajsko obzidje in grajski stolp. Takšna je bila tudi graščina Pukštajn, ki je bila zgrajena v začetku 13. stoletja na pomolu nad reko Dravo. Do danes se je ohranila le zgradba renesančnega grajskega stolpa. Grajski objekt je kar dvakrat pogorel in takratni lastniki, rodbina Khossler, ga po zadnjem požaru leta 1706 ni več obnavljala. V njegovem vznožju so v stilu baročnih dvorcev v 18. stoletju zgradili novo stavbo dvorca Bukovje, istočasno pa je gotovo nastala tudi grajska kapela. S svojo neenotno podobo mogočni dvorec kaže na bogato stavbno zgodovino. Rodbina Kometer je po letu 1870 prezidala dvorec, s prezidavo pa je dobil sedanjo podobo historične zgradbe z ogelnimi stolpi. Baročni dvorec je imel zadnjo prezidavo v drugi polovici 20. stoletja. Le-ta je temeljito zaznamovala notranjost zgradbe, ki je bila zaradi funkcionalnih potreb temeljito prezidana. V tem obdobju sta nastala tudi dva štukaturna stropa, in sicer po originalni predlogi.

Golte so visoka kraška planota, ki se uvršča k predgorju južnih apneniških Alp. Razprostira se na vzhodnem obrobju Kamniško – Savinjskih Alp. Apnenčasta planota je od leta 1987 zavarovana kot krajinski park. Golte se uvrščajo med eno izmed priljubljenih zimsko – letnih visokogorskih turističnih središč. Planota predstavlja tip tako imenovanega osamelega krasa, ker ima širše obrobje sestavljeno iz neprepustnih kamenin. V večini so to andezitni grohi in andeziti, ki Golte obdajajo večinoma iz vseh strani. Poleg tega jo oklepajo tudi gornjegrajski skladi, ki se v ožjem in širšem pasu pojavljajo na južnih pobočjih. Kras je značilen tip planotastega krasa z vsemi posebnostmi, kot so suhe doline, manjše in večje vrtače, naravna okna in podzemeljske jame. Med podzemeljske jame spadajo Kebrova luknja, Ledenica, Mesarska lopa in Medvedja jama. Golte imajo slikovito kulturno krajino, saj se izmenjujejo gozdne površine in pašniki. Pod nekdanjo planino Medvednjak stoji na višini 1410 m sodoben hotel z restavracijo. Od Hotela Golte so po pobočjih speljane vlečnica in sedežnica. Poleg smučišč so obiskovalcem na voljo tudi tekaške proge. Planinska Mozirska koča se nahaja na južnem pobočju Boskovca, ki je najvišji vrh planote Golte. Med Mozirsko kočo in zgornjo postajo žičnice na Golteh se na 2 ha nahaja Alpski vrt. Je najvišje ležeč (1300 – 1400 m) in najlažje dostopen alpski vrt na območju Evrope. V njem je na ogled več sto avtohtonih rastlin Kamniško – Savinjskih Alp in je edini v Sloveniji, ki je urejen v naravnem habitatu. Golte nudijo obiskovalcem številne možnosti zimskih in poletnih aktivnosti, uživanja v wellness centru v Hotelu Golte, poslovnega turizma ter obiskovanja mnogih dogodkov in prireditev. V okviru poletnih aktivnosti so na voljo pohodništvo, plezanje, gorsko kolesarjenje, jadralno padalstvo, kolesarjenje, nordijska hoja, pohodništvo, Zip Line in drugo. V okviru zimskih aktivnosti pa so na voljo smučanje, tek na smučeh, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, turno smučanje, sankanje, Zibob, jadralno padalstvo in ostalo.

Grad Podsreda se nahaja v Kozjanskem regijskem parku. Leži na severnem pobočju Orlice. Iz gradu je čudovit razgled na dolini Bistrice in Sotle, srednjeveški trg Podsreda ter Hrvaško Zagorje. Zgradili so ga v 12. stoletju. Izmenjavali so se mnogi lastniki in mu pustili svoj pečat. Srednjeveško jedro gradu pa je skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sedanjo podobo je dobil predvsem v 19. stoletju. Z njegovo obnovo so začeli leta 1983. Uvršča se med najbolj pomembne stavbe romanske arhitekture. Grad sestavljajo obrambni stolp, stolp s kapelo in dva palacija. Ljubljanski škof Tomaž Hren je kapelo leta 1612 posvetil sv. Ani, sv. Filipu in Jakobu. V gradu si lahko ogledate romansko sobo, južni palacij, srednjeveško kuhinjo z odprtim ognjiščem, severni palacij, renesančno dvorano, grajsko ječo, kletne prostore in galerije v grajskih kaščah. V grajsko ječo so zapirali tlačane, ki so se upirali. Severni palacij je najstarejši del gradu. Renesančna dvorana je največji prostor. V južnem palaciju si lahko v prvem nadstropju ogledate zgodovino gradu, potek obnove in stavbno zgodovino. Grad Podsreda je odprt vse dni v tednu, razen v ponedeljek, od 10. do 18. ure. V zimskih mesecih je zaprt. V poletnih mesecih na gradu potekajo razni koncerti, razstave in druge aktivnosti.

Grad Rifnik se nahaja na skalnati terasi istoimenskega hriba v naselju Šentjur pri Celju. V neposredni bližini stoji kmetija, mimo katere tudi vodi manjša steza do Rifnika. Od gradu so se do danes ohranile le še razvaline prvotnega grajskega stolpa. V pisnih virih se grad Rifnik prvič omenja leta 1326. V tistem obdobju je Viljem Vrbovški dobil grad v fevd od krškega škofa, ko se mu ga je odpovedal Gebhard Žovneški. Naslednja lastnika sta bila brata Martin in Ivan Mertl – Rifniška. Martin Mertl se leta 1359 omenja kot ministerial Celjskih grofov. Rodbina Celjskih grofov je imela grad v lasti vse do izumrtja njihovega rodu leta 1456. Grad Rifnik je nato prešel v last potomcev Erazma Liechtenbergerja, ki je bil grajski upravitelj celjskih grofov. V 16. stoletju so postali lastniki njegovi sorodniki, družina Saurani. V 17. stoletju je večji del gospoščine prešel na Blagovno pri Šentjurju. Grad Rifnik naj bi leta 1635 porušili uporni kmetje, v drugi polovici 17. stoletja pa je bil že v razvalinah. Grad Rifnik je že v romanski dobi dobil tlorisno obliko pravokotnika. Zgradba je obsegala trinadstropni pravokotni stolp na zahodnem delu, za njih pa se je nahajalo peterokotno obzidano dvorišče. V gotskem obdobju so gradu dodali nov stolp v vzhodnem območju dvorišča. Le-ta se je ohranil vse do danes do višine treh nadstropij. Stolp ima gotska okna, ki imajo obstenske sedeže in okvire, ki imajo prirezane robove. V 16. stoletju je bil grajski kompleks povečan s peterokotnim oborom in predgradjem.

Ivarčko jezero se nahaja v čudoviti gozdni pokrajini Podgore nad Preškim vrhom. Pred jezerom je urejeno veliko parkirišče. Iz nekdanjega naravnega jezera je postal rekreacijski center, ki privabi mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Imajo urejena igrišča za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf in rusko kegljišče. Ivarčko jezero je bilo najprej turistično rekreacijski center ravenskih železarjev, sedaj je pa v zasebni lasti. Leži na nadmorski višini 633 metrov. Globina jezera je pet metrov. V jezeru se je v preteklih letih nabralo veliko mulja, zato se ne njegovo dno. Kopanje je na lastno odgovornost in v poletnih mesecih se je temu težko upreti. Imajo urejene pomole za sončenje, v bližini pod drevesi je pa tudi dovolj sence. Postavljene imajo tudi klopice, kjer lahko v miru zremo na jezero in občudujemo njegovo lepoto. Za željne druženja v naravi je urejen prostor za piknik. Pri Ivarčkem jezeru je tudi prijeten lokal, ki je urejen v stilu stare Irske pivnice Paver Pub. Postrežejo vam z osvežilno pijačo, različnimi vrstami čajev, bio čajev in na voljo imajo tudi nekaj dobre hrane z žara. Ob prijetni glasbi se v njem lahko zabavate do poznih nočnih ur. Od jezera je blizu do vrha Uršlje Gore, ki je eden od najbolj obiskanih planinskih ciljev v Mežiški dolini. Še bližje pa je v zimskih mesecih smučišče Ošven, ki ima dobre terene za smučanje in vlečnico. Ošven in Ivarčko jezero sta povezana z novo štirisedežnico. Proga ob sedežnici je razsvetljena in omogoča tudi nočno smuko. Prav tako imajo tudi tekaško progo v dolžini 3 km, ki ni urejena v primeru pomanjkanja snega. Vse proge imajo zasneževanje. V prihodnjih letih smučarski center načrtuje izgradnjo hotela neposredno ob sedežnici. Na smučišču se nahaja prijeten lokal »Super G«, ki je odprt samo v času obratovanja smučišča. V njem se lahko okrepite z domačo hrano iz kmetije Pavšar kot so pečenice, kislo zelje, enoločnice in druge jedi. Pestra je tudi izbira toplih zimskih napitkov in pijač.

Kartuzija Jurklošter se nahaja v dolini Gračnice, ki je dobila ime po istoimenskem potoku. Kartuzija leži v razloženem naselju Jurklošter, v globoki tesni ob sotočju Lahomščice in Gračnice. Kraj se je do leta 1972 imenoval Mišji Dol. Jurklošter je poznan po znamenitem kartuzijanskem samostanu, ki ga je ustanovil krški škof leta 1667. Leta 1199 je bila kartuzija zaradi gospodarskih razlogov razpuščena, znova jo je v letu 1209 obudil vojvoda Leopold VI. Babenberški. Cerkev je bila zgrajena do leta 1227. Kartuzijanski samostan je bil izropan leta 1471 v turških vpadih. Cesar Ferdinand II. je leta 1591 zaradi propada kartuzijanskega reda predal samostan jezuitom, ki so ga imeli v svojem upravljanju vse do leta 1773. Celjski grofje so ga podpirali ves čas, ko je obstajala rodovina. V cerkvi samostana naj bi bila po legendi pokopana Veronika Deseniška. Leta 1780 je bil samostan po ukinitvi jezuitskega reda porušen. Konec 18. stoletja so sezidali graščino v poznobaročnem slogu. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan. Sedanja podoba je rezultat mnogih prezidav z vrsto kvalitetnih historičnih likovno – arhitekturnih elementov. V kompleksu kartuzije so poleg samostanske cerkve sv. Mavricija ohranjeni še ostanki baročnega dvorca, nekdanja samostanska pristava, del obzidja z obrambnim stolpom in kamniti most čez Gračnico.

Samo 10 km južno od Celja v dolini Savinje leži Laško. Laško je mesto z bogato kulturno-zgodovinsko dediščino, naravnimi lepotami in živahnim ter pestrim kulturnim, športnim in turističnim utripom. Kulturnozgodovinske znamenitosti so cerkev sv. Martina, grad Tabor in Šmihel. Laško leži na nadmorski višini 228 m. Reka Savinja ga deli na levi in desni breg. Na levi strani nad njim bdi Hum, na desni pa je Šmihel. Staro mestno jedro je stisnjeno pod Hum. Vse novejše zgradbe si stopničasto utirajo prostor po bližnjih bregeh. Mesto se kot trg prvič omenja leta 1227, mestne pravice pa je dobilo leta 1927. Najbolj je znano po pivovarni ter prireditvi Pivo-cvetje, ki je največja turistična prireditev v Sloveniji in v petih dneh privabi preko 120.000 obiskovalcev. Njen vrhunec je najbolj nora sobotna noč z veličastnim ognjemetom. Pivovarna je naslednik več kot 175-letne tradicije varjenja piva v Laškem. V petdesetih letih od konca druge svetovne vojne so se s petega mesta povzpeli med vodilne proizvajalce piva v bivši Jugoslaviji in so danes v vrhu pivovarjev v Sloveniji. Med prireditvijo v mestnem jedru oživi več manjših in večjih gostinskih prostorov, kjer se lahko zabavate ob glasbi najrazličnejših domačih in tujih glasbenih skupin. Povsod pa se lahko okrepčate z vrčkom hladnega laškega piva po najnižji ceni v Sloveniji. Če se pa želite spočiti, sprostiti in narediti nekaj za svoje zdravje, lahko obiščete Zdravilišče Laško, ki je posebej namenjeno ljudem, ki imajo težave z gibanjem ali bi se tem težavam želeli izogniti.

Libeliče so naselje na Koroškem. Gručasta vas je obdana z reko Dravo, avstrijsko mejo in Libeliško Goro. Spada v občino Dravograd. Leži ob robu obsežnega Libeliškega polja, ki je naplavina Drave. Proti reki se polje spušča v terasah. V virih se naselje prvič omenja leta 1201. V 16. stoletju je bilo ob Libeličah pristanišče za dravsko brodarstvo. V zgodovino se je vas uvrstila leta 1922, ko je vaščanom uspelo po dodatnem trudu izničiti rezultate plebiscita iz leta 1920 in se priključiti nazaj k Jugoslaviji. V središču vasi so se ohranile še stare kmečke hiše, katerih osnove segajo celo v srednji vek. Na obrobju vasi je nastalo precej novih hiš. Za mnoge kmete sta glavna dohodka pridelovanje krompirja in živinoreja. Dodatno zaslužijo še z sadeži bližnjih iglastih gozdov in lesom. Vse bolj pa se krajani v Libeličah posvečajo turističnemu razvoju ponudbe. Sredi vasi se nahaja tabla za Etnološko učno pot. Lahko izbirate med daljšo, ki traja približno dve uri in krajšo, ki traja pol ure. Poti sta krožni in označeni s krogom rumene markacije. Med hojo vas spremljajo stojiščne table, katerih maskota oziroma razpoznavni znak je velika sova uharica. Ta živi na tem območju in spada med ogrožene živalske vrste. Je simbol modrosti in učenosti. Če vas zanima zgodovina, se v župnišču na koncu vasi nahaja muzej, v katerem sta črna kuhinja in stalna razstava o koroškem plebiscitu. Bistveni sestavini kuhinje sta samostojna krušna peč in visoko odprto ognjišče. Pri kmetiji Prajs si lahko ogledate kaščo, mlin in njihovo zanimivo entnološko dediščino. Cehnerjeva trgovina vam prikaže, kako so nakupovali v prvi polovici dvajsetega stoletja. Dokaj strmo nad vasjo se nahaja hudourniški potok, pred katerim so se krajani že leta 1947 zavarovali z umetnimi pregradami iz kamna in lesa. Obe poti vas vodita nad vasjo, od koder lahko uživate v prelepih razgledih. Na stezi, kjer se nahaja pravi kostanj, se lahko spočijete na klopi. Kostanj so prinesli iz Male Azije. Največja znamenitost v Libeličah sta kostnica in cerkev Svetega Martina, ki se nahaja ob obrobju vasi in nudi lep razgled na okolico. Od prvotne romanske cerkve iz 11. stoletja so ostala okna in nekaj zidu na južni strani. Celotna zidava in oltarji so v baročnem stilu. Na zahodu se dviga zvonik. Iz prve polovice 12. stoletja se je ohranila okrogla kostnica ali karner – pokopališka kapelica s kostmi v kletnem prostoru. V delu nad kletjo je bila kapelica, bogoslužni prostor z oltarjem, posvečenim nadangelu Mihaelu, ki je varuh vseh pokojnih. Na zunanji strani je prižnica. Ta še danes služi namenu na cvetno nedeljo. Cerkev je bila večkrat prezidana, najbolj pa v 2. polovici 18. stoletja. V letu 2002 so temeljito obnovili notranjost. Pobelili so strop in stene, uredili talno ogrevanje, postavili novo spovednico in obnovili Križev pot.

Ljubno ob Savinji je manjše naselje, ki spada v Občino Ljubno. Gručasta vas v Zgornji Savinjski dolini leži ob sotočju reke Savinje in Ljubnice. V pisnih virih se prvič omenja leta 1247. Ljubno ob Savinji je zaradi pomembne prometne in gospodarske veljave postal trg že pred letom 1424 in dobil pravico do dveh sejmov na leto. Od konca 16. stoletja in vse do sredine 20. stoletja je bil kraj znan kot središče splavarjenja in trgovini z lesom. V spomin na te dejavnosti so uredili tudi muzejsko zbirko. Starejši del naselja je območje, kjer se nahaja župnijska cerkev sv. Elizabete z lipo in flosarski muzej. Cerkev sv. Elizabete je bila zgrajena med leti 1231 do 1308. Med leti 1400 do 1450 je bil sezidan prezbiterij s kriptom in zvonikom. Cerkev je v bistvu gotska. Po požaru so jo leta 1809 obnovili, leta 1813 pa prizidali še kapelo Matere božje na severni strani in zakristijo. V letu 1898 so cerkev podaljšali in uredili fasado. Glavni oltar je iz marmorja in je delo Janeza Vurnika. Kip sv. Elizabete je delo Ivana Cesarja, kakor tudi ostali kipi na stranskih oltarjih. Lipa pri cerkvi je nekdaj pomenila središče družabnega življenja pri vseh Slovanih. Poleg cerkve sv. Elizabete so sakralne znamenitosti še cerkev Marije Vnebovzete, cerkev sv. Primoža, cerkev sv. Miklavža, cerkev sv. Franciska, cerkev sv. Mihaela in cerkev sv. Jakoba. Naravne znamenitosti v Ljubnem ob Savinji so: greben Smrekovec, Krajinski park Tirske peči, reka Savinja, Sušnikov javor, Visočnikov javor, Ermenčeva tisa in Kolenčeva lipa. Kulturne znamenitosti so flosarska zbirka, Fašunova domačija, Preužitkarska hiša, žganica apna in Brunetova kovačija. Vsako leto v Ljubnem ob Savinji organizirajo flosarski bal, ki poteka v mesecu avgustu.

Lovrenška jezera se nahajajo na območju visokega barja sredi Pohorja med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Jezera si lahko ogledamo po leseni stezi, ki je postavljena nad močvirjem. Na začetku poti je razgledni stolp od koder je čudovit razgled na jezerca in barje. Lovrenško barje se uvršča med največje visoko barje v Sloveniji. Barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje gozd. Barska okna ali 20 malih jezerc je njegova najbolj znana značilnost, ki mu je tudi dala ime Lovrenška jezera. Barje je nastalo kot mineralno močvirje na nepropustni geološki podlagi. Postopoma se je s kopičenjem šote spremenilo v visoko barje. Ima slemensko lego in njegovo starost cenijo na 8000 let. Celotno Lovrenško barje nima površinskega dotoka in dobiva vodo izključno s padavinami. Lovrenška jezera so nastala kot erozijske površine, saj se dno pri vseh jezercih nadaljuje v šoto, ki je v osrednjih delih barja debela do 290 cm. Voda je v jezercih tudi v največji poletni suši. Zavarovano območje Lovrenškega barja spada pod največji slovenski gozdni rezervat Ribniško – Lovrenška jezera. Barja so pomembna kot zbiralniki vode in življenjski prostor redkih živalskih in rastlinskih vrst. Najbolj značilna vegetacija so šotni mahovi, ruševja, rožmarinka, mahovnica in drugo. Od vodnih živali je najbolj zanimiv alpski pupek.

Luče so manjše naselje, ki se nahaja pod pobočjem gore Raduhe v globoki Zgornji Savinjski dolini. Gručasto predalpsko naselje se razprostira ob sotočju potoka Lučnice in reke Savinje. Luče so sedež istoimenske občine. Kraj se kot občina prvič omenja v letu 1593. Sedanja občina pa je bila ustanovljena leta 1994, ko je iz skupne mozirske občine nastalo več novih občin. Luče so imele več let naziv najlepše urejenega turističnega kraja. V pisnih virih se vas prvič omenja leta 1241, v letu 1426 pa kot sedež urada samostanske gospoščine iz Gornjega Grada v urbarju benediktinskega samostana. Lučani so bili nekdaj znani kot odlični gozdarji, k njihovem preživetju pa je pripomogel tudi ulov rib iz potoka Lučnica. Turizem na kmetijah, gorsko vodništvo in planinstvo ima v Lučah že dolgo tradicijo. Prednosti kraja so ohranjeno naravno okolje in kulturno izročilo prednikov. Etnološke zanimivosti v Lučah predstavljajo obnovljene kašče, žage, mlini in drugo, ki jih ohranjajo zavedni domačini. Največja kulturno zgodovinska znamenitost v Lučah je farna cerkev svetega Lovrenca, ki je bila v virih prvič omenjena leta 1426. Današnja zgradba izvira iz 17. stoletja, v 18. stoletju pa ji je bil prizidan prezbiterij. Cerkev sv. Lovrenca je bila prvotno podružnica gornjegrajske prafare, kot vikariat pa se odcepila ob koncu 15. stoletja. V notranjosti cerkve je baročni veliki oltar iz okoli leta 1740, križev pot Vizjaka iz leta 1866 in freske Fantonija iz leta 1897. Zraven cerkve stoji župnišče, ki je obnovljeno v alpskem slogu. Pred osnovno šolo v Lučah se nahaja doprsni kip Blaža Arniča, znamenitega glasbnega ustvarjalca. Po njem se imenuje šola in tudi pohod lučkih planincev na Raduho, ki poteka vsako leto v mesecu marcu. Med naravnimi znamenitostmi je najbolj obiskana in znana Snežna jama pod Raduho, ki so jo odkrili šele leta 1981 in predstavlja pravi biser visokogorskega krasa. V okviru nastanitvenih objektov v Lučah prevladujejo predvsem turistične kmetije, na območju pa je tudi avtokamp.

Menina planina je prostrana, večinoma gozdna planota, ki spada h Kamniško-Savinjskim Alpam. Kraška planota v širino meri okoli 5 km, v dolžino pa okoli 10 km. Nadmorska višina planine je med 1200 in 1500 metri. Sestavljajo jo večinoma dolomiti in apnenci. Kraško površje razjedajo brezna, vrtače in kotliči. Ime je Menina planina dobila po menihih iz gornjegrajskega samostana, ki mu je nekdaj pripadala. V 19. stoletju je bilo na planini zelo razvito oglarstvo, saj je bilo oglje pomemben vir fužinarstva. Vse do 2. svetovne vojne so les vlačili k reki Savinji in ga splavljali po njej. Med vojno se je na planini začelo partizansko vojskovanje proti okupatorju na Štajerskem in tukaj so potekali številni boji. Nekoč je bila planina drugo največje planšarsko območje v Kamniških planinah, takoj za Veliko planino. Najvišji vrh na Menini planini je Vivodnik, kjer je tudi razgledni stolp. Pod vrhom se na travnati planoti nahaja Dom na Menini planini, kjer se lahko okrepčamo in spočijemo. Na Menini planini si lahko ogledamo jezero Biba in jamo Jespa, ki sta zavarovani kot naravna spomenika. Jama se nahaja na severnem delu planate. V njej so rovi z ledenimi slapovi, ki se običajno ohranijo skozi vse leto.

Minoritski samostan Olimje (Grad Olimje) se nahaja v naselju Olimje pri Podčetrku, ob vznožju Kozjanskega hribovja. Od term Olimje je oddaljen le slabe štiri kilometre. Grad je bil zgrajen v začetku 11. stoletja. Leta 1663 so ga prevzeli pavlinski menihi, ki so prišli iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so v njem ustanovili samostan in mu dodali baročno cerkev. Po tem obdobju so se menjavali različni lastniki. Manjši bratje Sv. Frančiška ali minoriti so dobili v last svetišče in župnijo leta 1990. Ti so nato avgusta 1999, po 217 letih, ponovno oživili samostan. Danes skrbijo za romarje in turiste, ki si pridejo ogledat samostan, baročno župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja in lekarno. Zaradi velikega povpraševanja po domačih izdelkih so uredili tudi domačo lekarno. Lekarna je med tremi najstarejšimi v Evropi. V njej so ohranjene freske, ki jih je naslikal Antor Lerhirger iz Rogatca. V bližini je zeliščni vrt. V cerkvi je najlepši del njen oltar, ki je posvečen Mariji Vnebovzeti in je hkrati tudi eden najlepših slovenskih baročnih oltarjev. Tu se nahajajo tudi edine ohranjene baročne dvomanuelne orgle iz leta 1764, ki jih je izdelal celjski orglar Janez Frančišek Janečk. Nasproti minoritskega samostana Olimje in njihove lekarne je Čokoladnica Olimje, ki je zaradi svojih sladkosti priljubljena izletniška točka med turisti iz Slovenije in cele Evrope. Do nje vodi idilična potka. Njihova tradicija izdelovanja čokolade sega v 19. stoletje. V njihovi proizvodnji ročno izdelujejo čokoladne personalizirane bombone, čokoladne kovance, male čokolade za ob kavi, praline, takšne in drugačne praznične izdelke iz temne in svetle čokolade, s sadjem, kokosom, in še kaj bi se našlo. Vsaki skupini, ki se predhodno najavi, predstavijo njihovo zgodovino in kratek opis čokolade in pralin ter jih pogostijo s mlečno čokoladico. Čokoladnica je odprta vsak dan od 10. do 17. ure. Med bližnje znamenitosti sodi tudi cerkev Device Marije na Pesku. Okolica je je prepredena z vinskoturistično cesto, ob kateri so kmečki turizmi in kmetije, ki postrežejo z domačimi kmetijskimi pridelki.

Muta leži v osrednjem delu Dravskem doline, na severovzhodnem območju Slovenije. Vpeta je med slovensko – avstrijsko mejo na severu in reko Dravo na jugu. Obsega hriboviti svet vzdolž državne meje in dolino ob reki Dravi s terasami in ravninskim svetom, ki sega do vnožnih obronkov hribovitega zaledja. Središče občine Muta predstavlja trg Zgornja Muta, ki je naselje na dvignjenem območju ob glavni cesti Dravograd – Maribor. V tem predelu je tudi upravno središče s krajevnim uradom, županstvom, knjižnico, šolo, pošto, banko, zdravstvenim domom, župnijskim uradom, trgovinami in ostalimi ustanovami. Večja naselja, ki so Gortina, Zgornja Muta in Spodnja Muta so se razvili na ravninskem območju, zaselki Mlake, Pernice, Sv. Primož nad Muto in Sv. Jernej nad Muto pa se raztezajo na hribovitih območjih Kobanskega in Golice ob državni meji. Rotunda svetega Janeza Krstnika se nahaja na Spodnji Muti ob izlivu Bistrice v reko Dravo. Je ena izmed najstarejših cerkva v Sloveniji. Posvetili so jo leta 1052. Cerkvica ima okroglo ladjo in skodlasto streho z nadstrešnim stolpom. Na zunanjem delu so rekonstruirali obhod s skodlasto streho, ki je včasih obkrožal zgradbo. V notranjost vodi romanski portal. Ladja je osvetljena s polkrožnim romanskim oknom, prezbiterij pa s tremi gotskimi. V lesenem stropu v ladji iz 18. stoletja so naslikani cvetovi pasijonke. Strop v prezbiteriju je prav tako lesen in izhaja iz druge polovice 16. stoletja. Oltarni nastavek, ki ima kipe Janeza Krstnika, Janeza Evangelista, Štefana in Lovrenca je rezbarsko delo, ki izhaja iz 17. stoletja. Na zunanjosti prezbiterija lahko vidimo baročno stensko sliko Janeza Evangelista in Janeza Krstnika. Desno od vhoda se je ohranil relief orla, ki je ostanek iz rimskih časov in je dokaz, da se rotunda nahaja na območju z več kot tisočletno zgodovino.

Frančiškanski samostan v Nazarjih se nahaja na vzpetini Gradišče nad sotočjem reke Drete in Savinje. Poleg samostana je župnijska cerkev Matere Božje in samostan sester Klaris. Grof Sigismun je samostan leta 1623 podaril škofu Tomažu Hrenu. Bratje frančiškani so ga začeli graditi leta 1635, na njegovem mestu je prvotno stala loretska kapela. Leta 1747 so naredili kamnite romarske stopnice, zraven njih pa romarske kapelice. Frančiškanski samostan je bil poznan po hišni lekarni, ki je delovala od konca 17. stoletja do začetka 19. stoletja. V obdobju od 1786 do 1941 so bratje frančiškani poučevati in vzgajali mladino. Leta 1752 je bila ustanovljena knjižnica, ki je bila med drugo svetovno vojno precej uničena. Knjige, ki so se ohranile, so sedaj v prenovljeni knjižnici, ki je odprta tudi za obiskovalce. Redka eksponata sta dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Župnijska cerkev Matere Božje je bila samostanu dograjena leta 1661 ter obdaja loretsko kapelo. Je renesančna zgradba, ki ima notranjost opremljeno v baročnem slogu. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je delo Francesca Robba iz leta 1750. Glavni oltar v kapeli in v cerkvi sta delo Janeza Vurnika iz konca 19. stoletja.

Polzela je večje naselje, ki se razprostira ob reki Savinji in Podvinski Strugi v severozahodnem delu Celjske kotline. Kraj se nahaja ob pomembnem, starem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih območij celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Polzela je najbolj znana po tovarni nogavic. Območje Polzele z okolico je bilo že zgodaj poseljeno, saj je Mark Avrelij v Ločici ob reki Savinji postavil močan tabor II. italske legije. Srednjeveška zgodovina kraja je bila povezana z mnogimi dvorci, ki se nahajajo v neposredni bližini, kar dokazuje pomembno lego Polzele. Med ohranjena dvorca spadata graščini Šenek in Komenda. Grad Komenda stoji na vzpetini sredi naselja in se prvič omenja leta 1170. Dvorec Šenek je poznobaročna zgradba, ki stoji na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Prvotno je bil žovneška posest in je omenjen leta 1288. Grad, ki je imel obliko stolpa, se je v pisnih virih velikokrat omenjal, vendar so ga v celjsko – habsburški vojni leta 1493 Celjani sami porušili. Leta 1493 so pod starim dvorcem sezidali novega. Sedanji dvorec Šenek, ki je v osnovi podkvaste oblike, so Raumschűssli sezidali verjetno že v drugi polovici 15. stoletja. Lastniki so se večkrat menjavali. Preprosta zgradba je bila velikokrat prenovljena, najbolj v sredini 18. stoletja, ko je jedro glavnega trakta dobilo baročno podobo in v sredini 19. stoletja, ko so njegovi fevdalni lastniki Pongratzi dali dvorcu sedanjo podobo. Poleg obeh novih traktov so pozidali tudi okrogel stolp, dvorec pa so obdali s parkom, polnim eksotičnih dreves. Park je zasnoval švedski vrtni arhitekt Swennson.

Potočka zijalka se nahaja ob poti iz gorskega naselja Podolševa proti vrhu Olševe. Gora Olševa je okoli 5 km dolg skalnati greben, ki je zadnji del južne verige Karavank. Po slemenu gre stara deželna meja med Štajersko in Koroško. Potočka zijalka je 115 metrov dolga in od 20 do 40 metrov široka kraška jama, ki jo je leta 1928 odkril profesor dr. Srečko Brodar. V jami je bila v kameni dobi okoli 40000 pr.n.št. lovska postojanka. Kraj je pomembno paleontološko in arheološko najdišče. V jami so izkopali okostja in ostanke 40 živalskih vrst, veliko je bilo predvsem okostij jamskega medveda. Poleg tega so našli tudi strgala, kamnita rezkala, kurišča, okoli 120 primerkov koščenih konic in drugo. Konice se močno razlikujejo po dolžini, podobne so si pa po obliki. Med temi izdelki posebej izstopa najstarejša evropska šivanka. Iz jame izvira tudi piščal. Najdbe si lahko ogledamo v Pokrajinskem muzeju v Celju, delno pa so na razstavi v gostilni Firšt, ki se nahaja pred Logarsko dolino. Potočka zijalka slovi po svojih znamenitih najdbah iz starejše kamene dobe med strokovnjaki po vsem svetu.

Radeče so mesto na območju Posavja in predstavljajo središče občine Radeče. Kraj leži pod gradom, ob izlivu potoka Sopota v reko Savo, med Sevnico in Zidanim mostom. Nekdaj je bila pomembna gospodarska panoga splavarjenje na Savi. Posavje so pokrajina ob reki Savi, ki zajema občine Krško, Brežice, Sevnica, Kostanjevica na Krki in od leta 2015 naprej tudi občini Bistrica ob Sotli in Radeče. Med arhitekturne zanimivosti Radeč spadajo železni most preko Save, tržnica Radeče, bazen Radeče, dvorec Turn, graščina Dvor in TRC Savus. Med kulturnimi znamenitostmi izstopa cerkev sv. Petra. Naravne krajevne vrednote pa so arnika, Gašperjev kostanj, Jeračeva smreka, Kranjski šebenik, orhideja in park Dvor. Mesto je obcestna, skromno zasnovana trška naselbina, z vrsto kvalitetno zasnovanih arhitektur iz različnih stilno časovnih obdobij. V preteklosti je imelo naselje bolj pomembno vlogo kot danes. Na njegovem mestu se je nahajalo prazgodovinsko naselje, skozi Radeče sta šli rimska cesta med Celeio (Celje) in Neviodunumom (Drnovo) in po dolini Sopote srednjeveška trgovska pot v smeri proti Litiji in Ljubljani. Grad nad krajem se omenja leta 1336, Celjski grofje so ga v 15. stoletju hkrati z več drugimi gradovi porušili. V obdobju srednjega veka je bilo naselje z okolico samostojna gospoščina s sedežem v novi graščini na Hotemežu. Kraj je kmalu dobil trške pravice zaradi hitrega gospodarskega razvoja, ki se je naslanjal na živahen promet po reki Savi in železovo rudo, ki so jo kopali na Svibnem in tukaj nakladali na ladje vse do leta 1862, ko je stekla železnica proti Zagrebu. V času med drugo svetovno vojno je okupator veliko Radečanov izselil v Nemčijo ter naseljeval besarabske in kočevske Nemce. Radeče obdajajo hribi Vranski hrib, Loška gora, Stari grad, Svinjski rt, Kočevarjev hrib in V hribu, ki omogočajo domačinom aktivno preživljanje prostega časa v naravi. V mestu je več gostišč s pestro ponudbo jedi in možnostjo namestitve v Baronovi zidanici.

Rogla se nahaja na Pohorju, približno 15 km od naselja Zreče, ki je znano predvsem po Termah Zreče. Rogla je naravno klimatsko zdravilišče in rekreacijski center. Za ljubitelje pohodništva so na voljo Lovrenška jezera, Klopni vrh, razgledni stolp, Osankarica, Šumik in drugo. Imajo tudi označene kolesarske poti. V zimskem času se Rogla spremeni v eno izmed najbolj priljubljenih in obiskanih smučišč. Smučarski užitki so z modernimi sistemi zasneževanja zagotovljeni od pozne jeseni do zgodnje spomladi. Na okoli 100 ha urejenih smučišč se nahaja 11 vlečnic, 2 štiri sedežnice in več deset kilometrov urejenih prog za smučarje tekače. Nudijo hrambo, izposojo in servis smučarske opreme. Od četrtka do nedelje je možna nočna smuka na smučiščih Jasa in Košuta. V okviru Šole sneženih športov Interšport organizirajo začetniške in nadaljevalne tečaje smučanja. V Fun parku Rogla je poligon za free style smučarje in deskarje. Na Rogli so možne nastanitve v hotelu Planja, bungalovih, apartmajih, Mladinskem prenočišču Jelka ali v planinski postojanki Dom na pesku. V sklopu hotela Planja je gostom na voljo wellness, velika večnamenska dvorana, seminarske sobe, otroški kotiček, aperitiv bar, galerija, internetni kotiček, informacijska točka, prodajalna spominkov in sodoben medico center s pulmološko ambulanto. V wellness centru imajo notranji bazen, whirlpool, savne, otroški bazen, masaže in kopeli.

Šempeter v Savinjski dolini je manjše strnjeno naselje ob robu mesta Žalec. Kraj je najbolj znan po znameniti rimski nekropoli, ki je najlepše ohranjen spomenik rimske dobe v Sloveniji. V času Rimljanov je skozi Šempeter vodila cesta Akvileja – Emona – Celeia – Petovio (Oglej – Ljubljana – Celje – Ptuj). V okolici so imeli svoja posestva upravniki in veljaki iz Celeie in nekateri so svoje grobnice postavili v šempeterski rimski nekropoli. Grobišče je obsegalo dolžino več kot dva kilometra. V tretjem stoletju je bilo grobišče zaradi hude poplave uničeno. Spomeniki, ki so bili najbližje rečni strugi, so popadali vanjo in so se ohranili, ker jih je prekril pesek, ostale pa so sčasoma porabili za gradbeni material. Do odkritja dragocenih spomenikov je prišlo leta 1952, ko so po naključju odkrili kip sedeče žene. Leta 1960 so odprli arheološki park Rimska nekropola v Šempetru, ki sodi med najlepše in najpomembnejše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji in Srednji Evropi. Od odkritja nekropole je bilo izkopanih preko 100 družinskih grobnic in več kot 600 arheološko pomembnih predmetov. Med najlepše grobnice spadajo velike grobnice, ki so narejene iz pohorskega marmorja in jih krasijo reliefno upodobljeni kipi pokopanih družin. Te grobnice so Enijeva grobnica, Vindonijeva grobnica, Spektacijeva grobnica in Sekundinova grobnica. Najlepša je grobnica Enijcev, ki prikazuje prizor ugrabitve Evrope. Največja pa je grobnica Spektacijev, ki prikazuje reliefe štirih letnih časov. Vsaka grobnica govori o življenju Rimljanov in opisuje antično mitologijo. Čudovite grobnice Rimljanov z reliefi, ki so delo vrhunskih mojstrov takratnega časa, si lahko ogledamo v lapidariju, muzeju na prostem.

Slovenj Gradec se nahaja na Koroškem. Mesto je kulturno, gospodarsko in upravno središče Mislinjske doline. Leži med zahodnim Pohorjem in Uršljo goro, ob sotočju Mislinje in Suhodolnice. Njegova zgodovina je tesno povezana z bližnjim Starim trgom. Tam je že v antični dobi obstajala rimska naselbina Colatio. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Staro mestno jedro je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. Takrat je Slovenj Gradec začel postajati mesto v današnjem pomenu besede. Hiše so začele dobivati razkošnejšo in sodobnejšo podobo, ki je ustrezala meščanskemu okusu. Slovenj Gradec je leta 1989 dobil častni naziv Glasnik miru, ker so večkrat organizirali razstave v Galeriji likovnih umetnosti in razne prireditve ter tako približali mesto tudi tujini. V starem mestnem jedru so zato v spomin postavili Vodnjak življenja – Fons Vitae, ki je sestavljen iz treh delov: izvir, humanistično prapočelo človeške eksistence, hoja, refleksija in preizkušnja ter obelisk, svetilnik in upanje. V Slovenj Gradcu in njegovi okolici so poleg Huga Wolfa ustvarjali ali se rodili mnogi umetniki: pesnik Ernest Goll, kipar Franc Berneker, pisatelja Franc Ksaver Meško in Ljuba Prennerjeva, Matevž Cerdonis, eden zadnjih evropskih tiskarjev inkunabul, baročna slikarja Straussa ter drugi. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, graščina Rotenturn, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej in Turistični informacijski center. V starem delu so številne trgovine, tržnica, slaščičarna, hotela, lokali, lekarna, banka in drugo. Je tudi središče kulturnega in družabnega življenja.

Šmarje pri Jelšah je slikovito naselje, ki se nahaja v vzhodnem delu Slovenije. Razprostira se ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Mestno naselje zaznamuje kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. V kraju so največje kulturne znamenitosti cerkev sv. Roka s kalvarijo, cerkev Marijinega vnebovzetja, slikoviti dvorec Jelše ali Jelšingrad in Muzej baroka. Kalvarija z romarsko cerkvijo svetega Petra velja za enega vrhunskih baročnih umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Stoji na čudovitem razglednem hribu - Predenci (371 m) nad Šmarjem in predstavlja najbolj obsežen kompleks na območju Slovenije. Podružnična cerkev sv. Petra je bila sezidana v letih od 1645 do 1666 kot enoladijski prostor z oprogami, petosminsko zaključenim prezbiterijem in zvonikom, ki sta na severni strani. Cerkvena zunanjost se uvršča v čas pozne gotike in je razvidna v oblikah okenskih odprtin in prezbiterija. Notranjost cerkve zaznamuje izjemna baročna izraženost. Cerkev je bila posvečena leta 1728. Notranjost je bila prvič prenovljena leta 1738 in iz tistega obdobja so poslikave, ki so delo Lerchingerja ter štukaturno okrasje. Leta 1809 je Josip Otonič naredil orgle. Notranjost je bila ponovno obnovljena leta 1857, ko je poslikavo predelal J. Brollo. Proti cerkvi sv. Petra vodi kamnita cikcakasto speljana pot, ob kateri je v presledkih razporejenih štirinajst kapel, ki so bile bogato poslikane, opremljene s kipi in okrašene z ostalim baročnim okrasjem. Kapele so naslednje: kapela sv. Roka, Škapulirska kapela, Jezus v ječi, kapela žalostne Matere božje, Jezusovo slovo od matere, Oljska gora, sv. Peter, bičanje, Jezus v verigah, kronanje, Jezus žaluje, Jezus nese križ, kalvarija ter svete stopnice z Božjim grobom. Kalvarija je bila narejena v letih 1743 – 1753. Zasluge za njeno postavitev ima takratni župnik dr. Matej Vrečar.

Šoštanj je mesto, ki leži na zahodnem delu Šaleške doline. Nahaja se na ravnini ob reki Paki, pod razvalinami Pustega gradu, ki je včasih nadziral pot skozi ozko dolino Pake. Šoštanj je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1199, tržne pravice pa je dobil leta 1348. Mesto je postal leta 1911. Največje znamenitosti so Pusti grad (Grad Šoštanj), Kulturni dom, graščina Turn, vila Široko, Kajuhov dom, Kajuhov park, Muzej usnjarstva na Slovenskem, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, mestna hiša in drugo. Pusti grad se nahaja nad starim mestnim jedrom Šoštanja. Zgradili so ga v 12. stoletju, porušen pa je bil že v 15. stoletju, verjetno s strani Turkov. Ostanki stolpa pričajo o značilni romanski zasnovi pravilnih oblik. Pod gradom so konec 16. stoletja ali v začetku 17. stoletja zgradili večjo stavbo – graščino Turn, ki je bila na začetku kašča. Ko je leta 1734 pogorel šoštanjski mestni grad, od katerega danes ni ostalo nobenih razvalin, so v kaščo prestavili sedež gospoščine in jo preuredili v plemiško domovanje. V letih pred in po 2. svetovni vojni so bila v zgradbi stanovanja delavcev tovarne usnje. Stavbo je prizadel požar in po ponovni obnovi so jo zopet namenili za stanovanja. Od Pustega gradu se odpira lep razgled na mesto in slikovito Družmirsko jezero, ki je najglobje jezero v Sloveniji.

Dobrna je naselje, ki je najbolj znano po Termah Dobrna. Prva zdraviliška stavba je bila postavljena leta 1624 – Zdraviliški dom. V termah imajo 200 letni zdraviliški park, urejene sprehajalne poti, športni park za ljubitelje rekreacije, pohodniške poti v bližnji okolici, kolesarske poti in drugo. Urejanje parka se je začelo približno v letu 1820, ko je bila narejena kostanjeva aleja, ki je povezala Zdraviliški dom z naseljem. V letih 1847 in 1848 so nad zdraviliškim potokom v gozdu uredili množico poti z manjšimi in večjimi rondoji. V 70 ih letih so se raznim drevesnim nasadom pridružili še cvetlični parterji. V parku lahko vidimo divji kostanj, beli topol, srebrno smreko, tiso, brezo, pacipreso, jesenolistni javor in drugo. Zanimivi so predvsem beli topol blizu Zdraviliškega doma, platana ob hotelu Park in pacipresa sredi parka. Otroci se lahko igrajo na urejenem otroškem igrišču. V neposredni bližini Zdraviliškega parka je šporni park, ki zajema kegljišče, balinišče, tenis igrišča na peščeni podlagi, trim stezo, vrtni šah in izposojo koles.

Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na stari pošti se je ohranil napis v spomin na obnovo ceste. V župnijski cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, ki je delo ljubljanske Robbove delavnice, podobo svetnika je naslikal J. Potočnik. Schwentnerjeva hiša je bila narejena v 19. stoletju in je rojstna hiša Lavoslava Schwentnerja, ki je bil ljubljanski knjigarnar, založnik pisateljev in pesnikov slovenske moderne. V zgradbi se je skoraj v večini ohranila stanovanjska oprema, ki predstavlja kulturno bivanja premožnejše trgovske družine na prelomu 19. stoletja. Vransko je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). Od konca 15. stoletja in pred prezidavo je bil dvorec mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato so v njem prebivali deželni uradniki. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom, danes je v prenavljanju.

Žička Kartuzija se nahaja v dolini sv. Janeza Krstnika, v bližini naselja Žič, v občini Slovenske Konjice. Žička Kartuzija je bila kartuzijanski samostan. Njen ustanovitelj je bil štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec. Ta si je zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem. Z gradnjo prvih poslopij so začeli okoli leta 1160. Naselbina je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, kar pomeni, da sta obstajala dva samostana. V zgornjem samostanu – Žički Kartuziji, z veliko cerkvijo sv. Janeza Krstnika, so živeli menihi z zelo strogim redovnim življenjem. Bratje, laiki, pa so živeli v spodnjem samostanu – Špitaliču, kjer so postavili manjšo cerkev. Znamenito poznoromansko cerkvico Marijinega obiskanja krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi na Slovenskem. Bratje so se ukvarjali z opekarstvom, mlinarstvom, steklarstvom in drugimi rokodelskimi deli. Predvsem pa so bili znani po naravnem zdravilstvu in lekarništvu. Leta 1782 je cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke Kartuzije, s čimer je zamrlo redovno življenje. Danes je Žička Kartuzija kulturno - zgodovinska in turistična zanimivost. Ob vhodu v samostan se nahaja Gastuž, ki je najstarejša gostilna na Slovenskem, saj obstaja že od leta 1467. V svoji zbirki hranijo tudi srednjeveške kuharske recepte. V Žički Kartuziji imajo: zeliščni vrt, razstavo zelišč, prodajalno, degustacije, srednjeveške pojedine in učne delavnice.

Zreče se nahajajo v severovzhodnem delu Slovenije, pod obronki Pohorja v zgornjem predelu Dravinjske doline. Mlado slovensko mesto ima razvito turistično dejavnost, katere glavna nosilca sta termalno zdravilišče Terme Zreče ter športni center in klimatsko zdravilišče Rogla. Zreško jezero so naredili leta 2000 v dolini potoka Koprivnica. Namen izgradnje je bil v tem, da bi povečali turistično ponudbo naselja. Največja globina jezera je pri lesenem mostičku med obema jezeroma in doseže okoli osem metrov. Glavni pritok Zreškega jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva pri naselju Preloge v Dravinjo. Zgornji del jezera je manjši in meri 300 metrov v dolžini ter ima površino 2500 m2. Je zaraščen in namenjen drstenju. Večji spodnji del jezera meri 700 m in ima okoli 13.000 m2 površine. Skupna količina dosega 65.000 kubikov vode. Na dnu Zreškega jezera se nahajajo vrtine iz spodnjih studencev in zaradi tega vode kot naravnega pritoka večinoma ni. Jezersko dno in stene jezera so zatesnjene z naravnim materialom, ki je ilovica. Sten niso obložili s kamenjem, saj bi se po njem v preveliki meri razrasle alge. S kamenjem so obložene samo drče, saj po njih teče trda voda in se ob tem razprši. Ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega Zreškega jezera v spodnje jezero mulj ostaja v prvem jezeru, odteka pa s kisikom obogatena voda. V zimskem času pade temperatura vode do 4 stopinje Celzija, v poletnem času pa se segreje do 23 stopinj Celzija. Največja vsebnost kisika v vodi je pozimi, poleti pa je pri okoli 23 stopinjah Celzija pod 3 miligrame na liter vode. V poletnih mesecih je prihajalo do zelo velikega izparevanja vode, ker je odprt prostor. Le-tega so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem rogoze in trstike.