Laško je manjše slikovito mesto, ki se nahaja v osrčju Slovenije. Kraj ima pestro zgodovino, saj najdbe pričajo že o keltski in rimski naselitvi. V pisnih virih je bilo Laško prvič omenjeno leta 1227 in spada med najstarejše trge na območju Slovenije. Hkrati je bil kraj sedež ene izmed zelo starih slovenskih prafar. Na svojem pomenu je kraj izgubil, ko so celjsko posest podedovali Habsburžani, znova pa se obudi z južno železnico in z njo povezanim razvojem rudarstva, laških in rimskih toplic ter pivovarništva. Skozi Laško teče reka Savinja, ki mesto deli na desni in levi breg. Nad starim trškim jedrom se ponosno dviguje Hum, novejši del mesta pa krasita Malič in Šmihel. Orožnov trg se nahaja v starem delu Laškega. Je nekdanji trgovski stari trg, kjer so obrtniki ustvarjali številne ročne izdelke. Na tem predelu sta najpomembnejši znamenitosti Mestni magistrat – Pivnica Rotovž in rojstna hiša Franca Orožna – Herlahova hiša. V mestni hiši – Rotovžu so prebivalci nekdaj plačevali svoje davke. Neposlušni domačini so bili javno kaznovani na sramotilnem stebru ali prangerju. Na hiši Orožnov trg 2 lahko vidimo vzidano glavo meduze – čuvajke vrat in rimske polboginje. Ta kamniti okras dokazuje poseljenost kraja že v obdobju Rimljanov. Nad vhodnimi vrati pa lahko vidimo srednjeveško glavo – konzolo, ki je bila gotovo prinešena iz špitalske kapele. Na pročelju hiše je tudi spominska plošča, ki je posvečena Francu Orožnu, ki je bil znani geograf in prvi predsednik slovenskega planinskega društva.

Lemberg pri Šmarju je manjši kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Nahaja se v vzhodnem delu Slovenije, v bližini priljubljenega zdravilišča Rogaška Slatina in spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Vse do danes je Lember ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (sejmišče, cerkev, rotovž) in zaradi tega se uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra na Slovenskem. Lemberg je kot trg začel nastajati v 14. stoletju. Zaradi posesti lemberške gospoščine in ugodne lege ob pomembni cestni povezavi so v trgu nastali mnogi sejmi in obrti. Trg je v 15. stoletju dobil lasten grb, ki ga ponazarja jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Največje kulturno – zgodovinske znamenitosti so grad Lemberg, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, cerkev sv. Pankracija, ki se prvič omenja leta 1262, sejmišče in šola. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Rotovž je bil včasih sedež nekdaj pomembnega sodišča na Spodnjem Štajerskem. Je baročna zgradba, ki nosi letnico 1769, v svoji osnovi pa je še srednjeveška arhitektura. V spomin na nekdanje sejemske, trške in sodne privilegije sta se ohranila roka pravice, simbol svobodnega sodstva in trgovine ter pranger ali sramotilni kamen. Trg v Lembergu je imel poleg lastnega sodnika tudi župana. Zadnji župan je bil do leta 1820 Josip Lippauz. V letu 1888 je Lemberg pri Šmarju postal samostojna občina in je to ostal vse do leta 1935. Lemberški rotovž so leta 2010 v celoti prenovili in ga odprli za obiskovalce. Sedaj se v njem nahaja stalna razstava o pestri zgodovini trga in njegovih cesarskih privilegijih ter razstava o življenju v trgu do konca prve polovice 20. stoletja.

Radeče so manjše mesto, ki se nahaja v severovzhodnem delu Posavskega hribovja. Obdajajo ga reka Sava ter hriba Lisca in Kum. Kraj se je razvil ob stičišču prometnih, železniških in cestnih poti, ki povezujejo Celjsko kotlino, Dolenjsko, Posavsko hribovje in Spodnje Posavje. Prvotno naselje, trg in kasneje mesto so se razvili ob izlivu rečice Sopote v reko Savo. Na Savi se je že v času srednjega veka zamejila meja med Kranjsko in Štajersko, ki velja še sedaj. Staro mestno središče se nahaja pod Grajskim gričem, tik nad ustjem Sopote. Novejši del Radeč se širi proti Savi in navzgor ob Sopoti. Splavarjenje na reki je bila nekdaj pomembna gospodarska dejavnost in zaradi nje je naselje postalo splavarsko pristanišče. Danes splavarsko tradicijo še vedno ohranjajo radeški splavarji. Na turističnem splavu obiskovalcem predstavijo zanimive navade in šege splavarjev ter vožnjo popestrijo s splavarskimi zgodbami. Občinska stavba Radeč se nahaja na območju Ulice Milana Majcna. Radeče so postale mesto 15. julija 1925. Do leta 1951 je bil sedež občine v Radečah, nato se je selil v Hrastnik, pozneje v Laško. Občina Radeče je postala ponovno samostojna 1. januarja 1995. Sedanja Občina Radeče se uvršča med manjše občine. Njena velikost je okoli 50 kvadratnih kilometrov. Ima štiri krajevne skupnosti – Radeče, Vrhovo, Svibno in Jagnjenica ter 23 naselij. Občina Radeče praznuje občinski praznik 8. septembra v spomin na izgnance, ki so se v tem času leta 1945 vračali domov. Na občinski stavbi je viden uradni grb občine Radeče, ki predstavlja modro polje, ki je obdano z zlatim baročnim okvirjem in krono s petimi roglji na vrhu. V modrem polju je postavljeno pet belih polj. Na belih poljih so vidne črne pike, ki si sledijo v zaporedju od zgoraj navzdol: štiri, ena, pet, dva in tri. Izvor grba ni znan, saj so bili podatki uničeni, ko je leta 1927 prišlo do požara v Arhivu Notranjega ministrstva Avstrije. Radeška zastava je pravokotne oblike, bele barve ter ima na sredini občinski grb.

Ravne ležijo v razgibani pokrajini spodnje Mežiške doline, stisnjene v široko kotlino, ki jo obrobljajo bogati gozdovi, z južne strani pa stoji v ozadju Uršlja gora. To je najbolj poseljen del Koroške, kjer se mesto Ravne že stika z sosednjimi Prevaljami. Danes so Ravne največje Koroško mesto, so upravno, gospodarsko, izobraževalno, športno in kulturno središče Mežiške doline, v marsičem pa presegajo meje Koroške dežele. Okolica Raven je bila poseljena že v antiki, saj je skozi kraj vodila rimska cesta. Na mestu železarne so našli rimsko keramiko, mozaične kamenčke, opeko in denar. Prvič se Ravne omenjajo leta 1248 kot Guttenstein, kot trg pa leta 1317. Osnova za razvoj je bilo jeklarstvo, ki je šele s propadom fužinarstva v Črni, Mežici in na Prevaljah dobilo možnost za nadaljnji razvoj. Z razvojem jeklarske industrije se je izredno hitro razvijal tudi kraj, ki je leta 1952 postal mesto in spremenil ime iz Guštanja v Ravne na Koroškem. Okostje turistične ponudbe tvori širše območje Uršlje gore z Rimskim vrelcem, Prežihovino, Ivarčkim jezerom in smučiščema na Ošvenu in v športnem parku na Ravnah. Poudarek je na izletniškem turizmu s poudarkom na predstavitvi kulturno-zgodovinske dediščine (muzej železarstva, dvorec Ravne) in naravnih zanimivosti (Votla peč, Uršlja gora), ponudba športno-rekreativnih aktivnosti v naravi (Ivarčko, Ošven, športni park Ravne) ter turizem na podeželju oz. ponudba turističnih kmetij.

Zanimivo naselje Rogatec se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Grad Gornji Rogatec je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, od katerega so se do danes ohranile le še kamnite pozidave. Celotno področje gradu se obravnava kot arheološki rezervat. Mestna hiša se nahaja v bližini dvorca Strmol, nad desnim bregom potoka Draganja. V zgradbi je sedež Občine Rogatec in pred njo se nahaja dokaj prostorno parkirišče. Občina Rogatec se uvršča med ene izmed manjših občin v Sloveniji, saj obsega 40 km2. Obsega devet naselij, ki so naslednja – Donačka Gora, Brezovec pri Rogatcu, Rogatec, Dobovec pri Rogatcu, Log, Žahenberc, Tlake, Sv. Jurij in Trlično. Vsa ta naselja so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Donačka Gora, Dobovec in Rogatec. Občina Rogatec meji na Republiko Hrvaško.

Šoštanj je manjše mesto, ki se je razvilo ob reki Paki na zahodnem delu Šaleške doline. Na mesto nas že od daleč opozarjajo dimniki in hladilniki največje slovenske Termoelektrarne Šoštanj. Prve omembe kraja segajo že v leto 1200, trške pravice pa je dobil v 14. stoletju. Mesto je postalo leta 1911. Šoštanj je bil nekdaj pomembnejši kraj od sosednjega Velenja, kar je razvidno iz srednjeveške zasnove središča s trgom in nekdanjo občinsko hišo, ki jo krasi stolpna ura. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo stavbo Tovarne usnja Šoštanj, Mestno galerijo Šoštanj, kip sv. Marije Roženvenske in drugo. V Šoštanju je bilo včasih veliko pomembnih gospodarskih objektov, med katerimi je bila najbolj znana prav Vošnjakova tovarna usnja, ki je prenehala z delovanjem leta 1999. Iz družine Vošnjak izhajata znana slovenska narodna buditelja 19. stoletja, ki sta bila dr. Josip in Mihael Vošnjak. Kip sv. Marije Roženvenske so postavili v spomin na poplave pred 2. svetovno vojno. Mestna galerija Šoštanj je bila odprta leta 1998 in prva razstava je bila priložnostna razstava kiparja Ivana Napotnika. V galeriji se program menjava mesečno ter se prilagaja različnim dogodkom. V mestni galeriji potekajo tudi razne prireditve ter redne mesečne kiparske, fotografske, likovne, etnološke in druge razstave.

Vransko se nahaja ob zahodni strani izteka Savinjske doline, blizu odcepa v Tuhinjsko dolino, severozahodno ob cesti Trojane – Žalec. Je naselje z gručasto oblikovanimi središčnim delom in značilno obcestno zasnovo. Kraj se je razvil ob stari rimski cesti Emona – Celeia. V pisnih virih se prvič omenja v 12. stoletju, trške pravice pa je dobil leta 1868. Razvoj Vranskega je stalno pogojevala cesta. Kot posledica pretoka ljudi in živahnega prometa skozi naselje je že v 19. stoletju precejšen del prebivalstva živel od nekmetijske dejavnosti. Razvile so se posamezne dejavnosti in obrtne zvrsti, kot so prevozništvo oziroma tovorništvo, gostinstvo, kovaštvo, sedlarstvo, trgovina, usnjarstvo, krznarstvo, čevljarstvo, mlinarstvo, krojaštvo, tkalstvo ipd. V poznem srednjem veku je bilo naselje prva postojanka v Deželi Štajerski ob meji z Deželo Kranjsko ter je imelo mitnico in pošto. Do izgradnje savinjske železnice leta 1891 je bilo Vransko največje naselje med Celjem in Domžalami. Leta 1868 je bilo povzdignjeno v deželno knežji trg z vsemi pravicami, ki pripadajo temu naslovu. Leta 1867 je bila ustanovljena narodna Čitalnica. Prostovoljno gasilsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1886, je eno izmed najstarejših gasilskih društev na Slovenskem. Po letu 1870 so pričeli na Vranskem oziroma podeželski okolici gojiti hmelj. Z izgradnjo južne železnice je začel počasi usihati cestni promet. Povojno obdobje je naselju prineslo malo napredka. Leta 1959 je Vransko izgubilo upravno samostojnost ter postalo ena izmed 16-ih krajevnih skupnosti komune Občine Žalec, s sedežem v Žalcu. Med krajevnimi znamenitostmi izstopajo Schwentnerjeva hiša, kjer je tudi sedež Turistično informacijskega centra Vransko, gasilska zbirka, etnološka zbirka ter muzej motociklov. Vila Oset (Vransko 59) je kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena. Zgrajena je bila leta 1910. Je nadstropna zgradba z ograjenim vrtom. Odlikuje jo secesijska arhitektura s poslikavami, graviranimi stekli in kovanimi izdelki.