Celje se nahaja ob sotočju Savinje in Voglajne v Celjski kotlini. Po gospodarskem pomenu in velikosti je tretje slovensko mesto. Je trgovsko, gospodarsko, izobraževalno, prometno, kulturno, zdravstveno in versko središče Spodnje Savinjske doline z obrobjem. Srednjeveško naselje se je razvilo na ostankih antične Celeie. Kot Celje se v pisnih virih prvič omenja 1122-37. Naselje je v urbanem, upravnem in gospodarskem smislu vzcvetelo v času Celjskih grofov. Za mesto je bilo Celje razglašeno pod Friderikom II. leta 1451. V starem mestnem jedru se nahajajo naslednje zanimivosti, ki so Celjski dom, železniška postaja, Hranilnica, Hotel Evropa, Ljudska posojilnica, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prothasijev dvorec, Marijina cerkev, Narodni dom, Knežji dvorec, Pokrajinski muzej Celje, Marijino znamenje na Glavnem trgu, opatijska cerkev sv. Daniela, Vodni stolp, Slomškov trg in drugo. Celjski dom je bil zgrajen v novohistoričnem slogu staronemške gotike leta 1907. Načrte za reprezentančno trinadstropno stavbo z vogalnim okroglim stolpom je naredil dunajski arhitekt Peter Pavel Branga. Danes ima dvorane doma v upravljanju Zavod Celeia Celje. Prothasijev dvorec je poznobaročna zgradba, ki ima čudovito poročno dvorano. Narodni dom na Trgu celjskih knezov je bil zgrajen v letih od 1895-96. V njem so danes prostori Upravne enote Celje in Mestne občine Celje. Knežji dvor (Spodnji grad) je v 14. in 15. stoletju služil za rezidenco celjskih grofov. Največje spremembe je stavba doživela v času Marije Terezije. Marijina cerkev v okviru minoritskega samostana je bila zgrajena v začetku 14. stoletja, današnjo podobo pa je dobila v letih od 1858-80. Cerkev sv. Daniela spada med najstarejše zgradbe v mestu in je postala stolnica po razglasitvi škofije leta 2006.

Laško je gospodarsko, upravno, kulturno, gospodarsko in geografsko središče Občine Laško. Kraj se kot trg prvič omenja leta 1227, mestne pravice pa je dobilo leta 1927. Od takrat se je razvijalo kot trgovski, industrijski, obrtni in turistični kraj. Staro mestno jedro se nahaja pod hribom Hum, od koder je čudovit razgled na mesto in okolico. V starem delu si lahko ogledamo mnoge znamenitosti, kot so cerkev sv. Martina, Marijin steber, rojstna hiša Ignacija Orožna – Herlahova hiša, Muzej Laško – Kislingerjeva hiša, Laški dvorec – Weichselbergerjev dvorec, Mestni magistrat – Pivnica Rotovž, Hotel Savinja – Trški Špital, Občinska stavba – graščina lilijskih, črni most, Vila Monet in ostalo. Glavni trgi v starem mestnem jedru so Orožnov trg, Valvasorjev trg in Aškerčev trg. Orožnov trg je nekdanji trgovski stari trg, kjer so obrtniki ustvarjali številne ročne izdelke. Župnijska cerkev svetega Martina in prezbiterij sta najstarejša zgodovinska in kulturna spomenika iz začetka drugega tisočletja. Muzej Laško se nahaja v prenovljeni stavbi, ki je bila nekdaj trška shramba za žito in vinska klet. V muzeju se lahko seznanimo z zgodovino Laškega, geologijo okolice Laškega, očetom prve slovenske knjige - Primožem Trubarjem in mnogim drugim.

Mozirje je mestno naselje ob reki Savinji, ki je največji kraj v Zgornji Savinjski dolini in upravno središče njenega spodnjega območja. Kotlina je obdana z alpskih predgorjem – Golte na severu ter visokimi kraškimi planotami Menina in Dobrovlje na jugu. Na zahodu se nahaja alpski svet vzhodnega dela Kamniško – Savinjskih Alp. Mozirje je bilo v pisnih virih pod imenom Mosir prvič omenjeno leta 1146. Zaradi izjemne lege pod gradom, ki je zapiral dostop v Zgornjo Savinjsko dolino, je kraj dobil trške pravice že pred letom 1318 in nato ponovno leta 1580, ko je požar uničil trg in njegove listine. Gospodarsko razvito naselje je imelo ob reki Savinji veliko splavarsko pristanišče. V 19. stoletju so se razvile žage. Žagan les so s splavi pošiljali na tržišče po Savi, Donavi in Savinji. Splavarstvo je zamrlo v času po drugi svetovni vojni. Dolgotrajne sečnje so vplivale na sestavo gozda, saj danes prevladujejo monokulture iglavcev. V Mozirju se je zaradi pogostih požarov ohranilo le malo starih zgradb. V središču kraja je razširjen cestni trg, kjer so nekdaj prirejali sejme. Posebnost trga v Mozirju so klesane klopi in portali iz zelenkastega vulkanskega tufa. V severnem nizu trških zgradb sta najbolj pomembni zgodnjerenesančni hiši – Na trgu št. 17 in 15, ki imata dobro ohranjeni notranjosti. Župnijska cerkev svetega Jurija je bila taborsko obzidana. Na župnišču je spominska plošča znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu. Spomenik žrtvam druge svetovne vojne je naredil domačin C. Cesar. Mozirje se je zaradi slikovite gorske pokrajine, čiste reke Savinje in rekreacijsko-turističnega centra Golte razvilo v privlačen turistični kraj s prenočišči. Ob reki Savinji je naravno rečno kopališče, v okolici se veliko kmetij ukvarja s kmečkim turizmom. Najpomembnejša turistična pridobitev je bila hortikulturni park Mozirski gaj na desnem bregu Savinje, ki so ga v letu 1978 uredili krajani s sodelovanjem vrtnarjev. Mozirje je idealno izhodišče za izlete po Zgornji Savinjski dolini, v okoliško hribovje in v Gornji Grad, kjer se nahaja znamenita cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Radeče so zanimivo mesto pod pobočji zasavskega Kuma, v soteski Sopote in ob bregovih reke Save. Edinstvena geografska lega je tem krajem pustila poseben pečat. Gospodarski razvoj in življenje prebivalcev sta se stalno prilagajala naravnim danostim okolja. Kraj je prava zakladnica naravnih, umetnostnih, arhitekturnih in zgodovinskih vrednot ter etnografske zapuščine. V čudovitem starem mestnem jedru se nahajajo cerkev sv. Petra, dvorec Turn, hiša Trg 5 in 7 ter Radeška tržnica. Nadstropni hiši Trg 5 in 7 imata enotno petnajstosno fasado. Severni del zgradbe je iz 1825, južni pa iz druge polovice 19. stoletja. Fasado z izložbami členi rizalit, vogali so rustični, nad portalom je timpanon. V notranjosti hiš so obokani kletni prostori in poslikave. Zgradba s svojo lego zapira zahodni del trga do mostu ob reki Sopoti, ki s svojo strugo zamejuje najstarejše območje mesta. Cerkev sv. Petra stoji na mestu prvotne lesene zgradbe, ki naj bi nastala v obdobju pozne romanike in se v pisnih virih prvič omenja leta 1429. Sedanjo stavbo so pozidali v neobaročnem slogu v letih 1910 in 1911, južna fasada prečne ladje in zvonik pa sta bila pozidana okoli deset let kasneje. Posebna zanimivost cerkve je glavni oltar s svetim Petrom. Dvorec Turn izvira iz leta 1575 in je skozi čas doživel številne preureditve ter prezidave. Spada med oblikovno najbolj ambiciozne zgradbe v Radečah in je pod spomeniškim varstvom. Danes služi dvorec kot stanovanjski objekt. Na Radeški tržnici so obiskovalcem na voljo lokalni izdelki, kot so mleko in mlečni izdelki, jogurti in suhomesnati izdelki, koline, sadje in zelenjava, jajca in še mnogo drugega. Udeležijo se lahko tudi kreativnih delavnic za odrasle in otroke.

Rogatec je zanimivo naselje, ki se nahaja na vzhodnem delu Slovenije. Je del Občine Rogatec, ki meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Naselja v občini so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Rogatec, Donačka Gora in Dobovec. Na tem področju se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Rogatec leži ob sotočju Sotle in potoka Draganja. Ime verjetno izvira iz besede rog po bližnji Donački ali Rogaški gori, ki ima na pogled z zahodne strani obliko roga. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, Muzej na prostem in dvorec Strmol. Srednjeveški trg Rogatec se nahaja na levem bregu potoka Draganja, ki teče po ozki dolini med dvema hriboma. Rogatec se v pisnih virih prvič omenja v letu 1130 pod imenom Roas. Trg se je razvil pod okriljem danes obnovljenega dvorca Strmol in gradu Gornji Gradec. Rogatec se v 15. in 16. stoletju velikokrat imenuje mesto, ker je imelo obzidje z dvojnimi vrati. Mestnih pravic kraj ni nikoli dobil, saj je imel premajhno število prebivalcev. Razcvet obrti in trgovine ter s tem blagostanje trških prebivalcev je Rogatcu omogočila njegova obmejna lega in prometna vloga ob križišču pomembnih poti. Ker je trg velikokrat pogorel, so današnje fasade v večini iz bidermajerskega obdobja. Kamniti relief krilatega zmaja, ki je vzidan v fasadi hiše v južnem območju trga, priča o poseljenosti območja že v rimskem času. Posebnost predstavljajo stare stopnice in portali, ki so bili narejeni v ložanskih kamnolomih. Trg ima glavni tržni prostor, ki je pravokotno zasnovan. Ob njem se nahajajo pravilne trške parcele. Na trgu so tri kapelice in Marijino znamenje. Na severnem delu trga je cerkev sv. Jerneja, na vzhodnem delu naselja pa je cerkev sv. Hijacinte. V novejšem času se je Rogatec razširil v smeri proti jugu. Srednjeveško trško jedro Rogatca se je ohranilo v vseh glavnih sestavinah, ki so naslednje: stavbni dediščini, tlorisni zasnovi, parcelaciji, dominantah in višinskem gabaritu. Srednjeveški trg ima vrednost kulturnega spomenika.

Slovenj Gradec ima čudovito ohranjeno staro mestno jedro, ki je do danes ohranilo svojo srednjeveško zasnovo, zato je pomemben urbanistični spomenik. Stavbe nosijo podobo iz 19. stoletja. Slovenj Gradec so ustanovili grofje Andeški. Kot trg se prvič omenja leta 1251. Slovenj Gradec ima dva večja trga: Trg svobode in Glavni trg. V mestnem jedru si lahko ogledamo mnogo znamenitosti kot so Sokličev muzej, cerkev Svete Elizabete, cerkev Svetega Duha, ostanki srednjeveškega obzidja, rojstna hiša skladatelja samospevov Huga Wolfa, graščina Rotenturn, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej in Turistični informacijski center. V srednjem veku so mesto obdali z obzidjem, ki ga lahko vidimo v Cankarjevi ulici nad Suhodolnico in med bolnišnico in Meškovo ulico. Tudi graščina Rotenturn, ki so jo obnovili, je nastala iz nekdanjega Schulthauzingerjevega stolpa. V graščini je sedež Mestne občine in prizorišče številnih kulturnih prireditev. V Sokličevem muzeju je razstavljenih okoli 1500 muzealij – arheoloških, zgodovinskih, etnoloških predmetov ter umetniških del. V Slovenj Gradcu je najstarejša stavba cerkev Svete Elizabete. Leta 1251 je Bertold Andeški posvetil tržno cerkev sv. Elizabeti Thurinški, ki je bila njegova nečakinja. Kot zavetnica ubogih in revnih je bila kanonizirana leta 1235. Od prvotne stavbe so se ohranile dve romanski okni in romanska ladja. Cerkev so dopolnjevali v gotiki, renesansi in baroku. Oprema je v glavnem baročna. V mestu je leta 1471 premožni priseljenec Janez iz Loke dal zgraditi meščanski špital, ki je skrbel za onemogle, stare in bolehne meščane. Nato so za potrebe te ustanove zgradili cerkev Svetega Duha. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1428. Je primer neokrnjene gotske arhitekture, krasi jo pa baročna oprema. Najbolj so pa zanimive freske Andreja iz Ottinga, ki so nastale po letu 1450 in prikazujejo 27 prizorov iz Pasijona. V starem delu so številne trgovine, tržnica, slaščičarna, hotela, lokali, lekarna, banka in druge. Je središče kulturnega in družabnega življenja.

Velenje je upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline. Dolino imenujejo tudi dolina gradov. Mesto se je razvilo ob vznožju strmega griča, na katerem stoji mogočen Velenjski grad. Pod Velenjskim gradom se skriva naselbina, kjer se je ohranilo le še ducat starih hiš. Ta del se imenuje Staro Velenje. Mesto Velenje se kot trg omenja že leta 1264. Spada med najstarejše srednjeveške trge na Slovenskem. Tlorisna zasnova prvotnega trga je ostala do danes nespremenjena. Trški tloris Starega Velenja zaključuje na eni strani vila Bianca, na drugi strani pa velika stavba hotela Razgoršek. Vmes je Stari trg, kjer lahko začutimo nekdanji zgodovinski utrip. V Starem Velenju se nahaja cerkev Svete Marije oziroma cerkev Matere Božje, ki je gotska cerkev z burno preteklostjo. Leta 1801 je v Velenju izbruhnil požar, ki je upepelil celotni trg in cerkev Svete Marije. O tem dogodku priča plošča, ki je vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Cerkev je bila nato čisto predelana. Danes nas prevzame predvsem njena bogata oprava. Ko se je gradilo novo mesto, je stari del mesta Velenje počasi propadal in životaril. V zadnjih letih je bilo Staro Velenje končno obnovljeno in skupaj z gradom predstavlja zgodovinski in neprecenljivi del mesta.

Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na stari pošti se je ohranil napis v spomin na obnovo ceste. V župnijski cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, ki je delo ljubljanske Robbove delavnice, podobo svetnika je naslikal J. Potočnik. Schwentnerjeva hiša je bila narejena v 19. stoletju in je rojstna hiša Lavoslava Schwentnerja, ki je bil ljubljanski knjigarnar, založnik pisateljev in pesnikov slovenske moderne. V zgradbi se je skoraj v večini ohranila stanovanjska oprema, ki predstavlja kulturno bivanja premožnejše trgovske družine na prelomu 19. stoletja. Vransko je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). Od konca 15. stoletja in pred prezidavo je bil dvorec mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko, nato so v njem prebivali deželni uradniki. Kasneje je bila v njem celo pivovarna, v času od 1809 do 1813 pa carinska postaja med Ilirskimi provincami in avstrijskim cesarstvom, danes je v prenavljanju.

Vuzenica se uvrša med najstarejša naselja v Dravski dolini. Gručasto naselje se je razvilo na naplavini potoka Crkvenica, na desnem bregu reke Drave. Kraj se prvič omenja leta 1238 in potem leta 1288 kot trg. Vuzenica je nastala v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši Spodnji trg. V naselju so včasih delovali splavarji. Posebna znamenitost Vuzenice je Pistrov grad, katerega zadnji lastnik je bil slikar Oscar Von Pistor, ki je tukaj naslikal nekaj svojih najboljših del. Od mogočnega gradu so se po požaru ohranili le še ostanki, do katerih danes vodi gozdna učna pot. V starem jedru se sredi vasi nahaja cerkev sv. Nikolaja in župnišče. Cerkev sv. Nikolaja v Vuzenici je bila zgrajena v 12. stoletju. Osnova stavbe je romanska kamnita zidava in masivni zvonik, ki je nad glavnim oltarjem. V župnišču si lahko ogledamo stalno razstavo, ki je posvečena nekdanjemu vuzeniškemu župniku, znanemu pesniku, narodnemu buditelju in škofu Antonu Martinu Slomšku (1800 – 1862), ki je v nadžupniji Vuzenica služboval med letoma 1838 in 1844. Ogled spominskega muzeja je možen po predhodni najavi. Nad Zgornjim trgom se nahaja dvorec Štok, ki je dvonadstropna zgradba iz 16. stoletja. Kamnita stavba je imela štirikapno skodlasto streho in na fasadi so še vidni sledovi poslikave. Dvorec je bil porušen leta 2007, ohranil se je samo še vhodni portal, ki je zaščiten s streho. Od razvalin Starega gradu nad dvorcem Štok se je ohranil neogotsko predelan renesančni vhodni stolp s strelnimi linami, portalom in sledovi dvižnega mostu.

Žalec je kulturno, upravno in gospodarsko središče Spodnje Savinjske doline. Mestu in okolici dajejo edinstven pečat nasadi hmelja, po katerem je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. V kraju je lepo urejen športni park, športna dvorana in tržnica. V pisnih virih se naselje prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil leta 1265. V času vpadov Turkov je Žalec utrpel veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve zgradili tabor s štirikotno zasnovo in štirimi okroglimi obrambnimi stolpi, ki so na vogalih. Obrambni zid so kasneje porušili, od stolpov pa se je do sedanjih dni ohranil le jugozahodni obrambni stolp. Le-ta ima značilno stožčasto streho in je zgrajen iz prodnikov s strelnimi linami. V starem trškem jedru stoji Zotlova domačija iz 16. stoletja in Savinova hiša iz leta 1669. Savinova hiša je rojstna hiša znanega skladatelja slovenske moderne Rista Savina, v kateri so obiskovalcem na ogled Savinov likovni salon, skladateljeva spominska soba, dve galeriji, poročni salon in prostori Turistično informativnega centra Žalec. Nekdanja romanska oziroma gotska župnijska cerkev svetega Nikolaja se v pisnih virih prvič omenja že v 12. stoletju (1173). Ob cerkvi in župnišču je lepo ohranjen obrambni stolp iz 16. stoletja. Poleg teh so v starem mestnem jedru znamenite stavbe še Karčičeva hiša, Kukčeva hiša, Kvedrova hiša, Lorberjeva hiša, Piklova hiša, Roblekova hiša, stara kaplanija, Steinbeckova hiša in Hausenbichlerjeva hiša. V Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije se obiskovalci seznanijo z zgodovino hmeljarstva, na ogled je tudi zanimiva zbirka aromatičnih in zdravilnih rastlin. Nedaleč od Žalca se nahaja Dvorec Novo Celje, ki je poznan kot kopija dunajskega Schönbrunna. Zgrajen je bil v sredini 18. stoletja.