Mesto Bovec je center zgornjesoške doline in znano turistično središče. Mesto je znano tudi po bitkah iz prve svetovne vojne, ki so potekale v samem mestu in njegovi okolici. Danes turisti prihajajo predvsem zaradi številnih športnih in adrenalinskih možnosti rekreacije. Južno od Bovca se nahaja znano športno letališče, ki pritegne mnoge jadralne pilote in padalce. Pozimi se mesto napolni s smučarji, saj je v bližini edino visokogorsko središče Kanin. V spomladanskem in poletnem času je Bovec raj za sprehajalce, pohodnike, kolesarje, gorske kolesarje, kajakaše, kanuiste, raftarje in mnoge druge, ki radi uživajo v neokrnjeni naravi in čudovitih lepotah smaragdne reke Soče. V Bovcu je veliko možnosti za namestitev kot so počitniška stanovanja Skok, hotel Dobra Vila, Alp Hotel Bovec, apartmaji in gostišče Stari kovač, Hotel Kanin Bovec, kamp in mnoge druge. V gostišču Martinov hram, gostilni Sovdat, gostilni in pizzeriji Letni vrt, gostišču Stari kovač imajo za sladokusce na voljo številne domače dobrote. Središče Bovca predstavlja Trg golobarskih žrtev, ki ga trenutno obnavljajo. Pri trgu je Klanc s cerkvijo svetega Urha, ki je zgrajena v neoromanskem slogu, prvotno pa je bila gotska. Nad Bovcem se nahaja Stara italijanska kasarna, ki je trenutno zapuščena. Zraven kampa v Bovcu je cerkev Device Marije v Polju. Zgradili so jo v 16. stoletju. Med prvo svetovno vojno so jo močno poškodovali, zato je njena zunanja podoba sedaj spremenjena, ohranile so se le freske.

Cerkev sv. Duha se nahaja na južni strani Bohinjskega jezera, tik ob glavni cesti Ribčev Laz - Ukanc. Cerkev sv. Duha je bila zgrajena leta 1743 v baročnem slogu. Dolga je 16 metrov in široka 8 metrov. Ima zidan pevski kor. Zvonik je iz istega leta kot cerkev. Cerkev in zvonik sta krita s skodlami. Cerkev je pobeljena, ob prenovi leta 1981 pa so našli 12 fresk. Na severni strani je prizidana posebna shramba, kjer so spravljali žito in druge darove, ki so jih ljudje darovali na zaobljubljene srede in zlasti na zahvalno nedeljo. Cerkev ima tri oltarje. Glavni oltar je lesen, v njem je kip presvete trojice. Stranska kipa sta sv. Helena in sv. Neža. Stranski oltar na desni strani je posvečen sv. Janezu Nepomuku. Oltar je zidan, nastavek pa lesen. Drugi stranski oltar je oltar sv. Frančiška Ksaverja. Tudi ta oltar je zidan z lesenim nastavkom. Na zunanji strani vzhodni strani prezbiterija je na vsej steni velika slika sv. Krištofa. Po prvi svetovni vojni je ostal v zvoniku le eden od treh zvonov, to je srednji zvon, ki je bronast in tehta 250 kg. Na zvonu so podobe Križa, Marije Pomagaj in sv. Pavla. Leta 1924 je cerkev dobila nov jeklen zvon, ki tehta 510 kg in je delo jeseniške livarne.

Dolina Krma je ena izmed treh dolin, ki vodijo iz Mojstrane v samo središče Julijskih Alp. Poleg doline Krme sta v tem območju še dolina Kot in dolina Vrata. Ledeniško alpska dolina Krma je najdaljša dolina izmed vseh in se nahaja na najvzhodnejšem delu. Je nadaljevanje doline Radovna in je dolga približno sedem kilometrov. Dolina Krma se zaključuje s pogledom na Vernar (2225 m), Tosc (2275 m) in Rjavino (2532 m). Krma je najdaljša in obenem najlažja izbira za vzpon na vrh Triglava. V dolini na Zasipski planini se nahaja Kovinarska koča, od koder je približno šest do sedem ur hoje do vrha Triglava. Dolina Krma spada v območje Triglavskega narodnega parka, ki je edini narodni park v Sloveniji. Obsega 880 kvadratnih kilometrov, kar je štiri odstotke površine na območju Slovenije. Uvršča se med najstarejše evropske parke in prvo varovanje se je začelo v letu 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park.

Dolina Vrata je ledeniška dolina, ki ji sledimo prav pod mogočno Triglavsko severno steno. Nebotični vršaci – Cmir, Triglav, Bovški Gamsovec, Stenar, Dolkova špica, malo skrita Škrlatica, Rokavi, Dovški križ, Škrnatarica in Kukova špica – kakor stražarji obkrožajo dolino, ki mirno počiva pod zeleno žametno preprogo gozda, tu in tam pretrgano le s pašniki. Po dolini, ki je zasuta z nasipinami, morenami, rečnim prodom in pobočnim gruščem, teče Triglavska Bistrica. Zbira vse vode, tudi znameniti Peričnik, in jih nosi v Savo. Vrata niso le naravni fenomen. Ljudje so se tu v preteklosti ukvarjali s pašništvom, gozdarstvom in oglarstvom. Že od konca 19. stoletja pa so Vrata pomembna za gorništvo in turizem. Že leta 1995 je Triglavski narodni park s pomočjo mednarodne fundacije Alp Action v dolini uredil Naravoslovno učno pot Vrata. Slednja je prvotno povezovala predvsem najbolj zanimive dele gozda in še nekatere druge naravne znamenitosti doline, kot so slap Peričnik, Galerije in amfiteatralni zatrep Vrat. Pot so večkrat dopolnili, v letu 2006 pa popolnoma prenovili. Dobila je tudi novo ime – Pot Triglavske Bistrice. Pot poteka večinoma po stezah in poteh vzdolž Triglavske Bistrice in se le na kratkih odsekih združi s cesto. Celotna pot do zatrepa doline pod Triglavsko severno steno je dolga 10 kilometrov, skupaj z obiskom Peričnika vam bo vzela 3 ure hoda.

Dom na Komni (1520m) se nahaja na vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo spušča v Bohinjsko dolino. Hoje je za 2 uri 15 minut. Najlažje je dostopen, če pustimo avto na urejenem parkirišču pri Domu Savica. Od tam nas smerokaz vodi naprej po cesti. Na desni strani bomo videli brunarico, ki je izhodišče za ogled slapa Savice. Pot se ovinkasto in zmeraj bolj strmo vzpenja po gozdni poti, ki nas v vročih poletnih mesecih prijetno hladi. Vmes le redko naletimo na razgledne točke na Bohinjsko jezero. Proti koncu poti steza postaja vedno bolj skalnata. Dom je bil zgrajen leta 1936 in nato večkrat prenovljen in posodobljen, do njega vozi tudi tovorna žičnica. Sodi med najbolj obiskane planinske postojanke, saj stoji na križpotju večjih planinskih poti. Oskrbovan je čez celo leto. Upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana – Matica. Ima gostinski prostor z zunanjo teraso, ki nudi čudovit razgled na jezero v dolini. Iz doma je do Koče pod Bogatinom le 15 minut zložne hoje po planoti.

Dom Planika pod Triglavom (2401) se nahaja na južni strani Triglava. Leži na visoki planoti Ledine v Julijskih Alpah. Prva koča je bila zgrajena leta 1871, ki pa je nato čez nekaj let propadla. Imenovala se je Triglavski tempelj. Leta 1877 so zgradili novo kočo in jo obnovili tri leta kasneje. Leta 1911 so zraven koče odprli nov Dom Marije Terezije. Dom je po 1. svetovni vojni prevzelo Slovensko planinsko društvo. Spremenili so ga v obmejno stražnico. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo Planinsko društvo Gorje in planinska postojanka je dobila današnje ime. Leta 1987 so postojanko porušili ter leta 1992 zgradili novo depandanso. Mobitel so vključili naslednje leto. Dom Planika pod Triglavom je odprt od konca junija do konca septembra. V njem sta dva gostinska prostora, na dveh skupnih ležiščih je 41 ležišč in v 10 sobah je 82 postelj. Od doma je do vrha Triglava (2864 m) približno uro in pol hoje čez Mali Triglav ali po zahtevnejši poti čez Triglavsko škrbino. Iz Doma Planika pod Triglavom so lepi razgledi na bližnjo in daljno okolico.

Trdnjava (utrdba) Fort Hermann spada k utrdbenemu kompleksu Kluže. Postavljena je bila na vzpetini nad trdnjavo Kluže. Začetek urejene poti je v neposredni bližini trdnjave Kluže, na nasprotni strani ceste. Pod strmimi stenami, kjer lahko pada kamenje, pridete do predora. Predor je osvetljen in ko hodite skozi, so ob strani hodniki, ki vodijo do strelnih lin. Že leta 1897 so pričeli graditi predor in dostopno cesto. Dela so potekala pod avstrijskim cesarsko – kraljevim vojaškim gradbenim vodstvom, ki je imelo sedež v Bovcu in bila končana do leta 1906. Predor je bil v prvi svetovni vojni opremljen kot topovsko gnezdo s tremi zamaskiranimi linami, ki so še vidne. Do trdnjave je vodila tudi strma pot po prečnih klinih. Do trdnjave Fort Hermann vas danes usmerjajo table. Ko prispete do utrdbe, vam zastane dih ob njeni mogočnosti, kljub temu, da jo je že zelo načel zob časa. Imenujejo jo tudi zgornja trdnjava Kluže. Ime je drugače dobila po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu. Ta je bil poveljnik trdnjave Predel v času Napoleonovih vojn. Zgradili so jo leta 1900, da bi v primeru vojne podprla trdnjavo Kluže. Bila je ena od šestih koroških utrdb. Te so varovale dostop do Trbiža in v notranjost Avstrije. V prvi svetovni vojni je bila utrdba Fort Hermann porušena že ob prvem večjem italijanskemu topniškemu napadu in do danes ni več v uporabi. Ogledamo si lahko le še ruševine objekta. V trdnjavi je postavljena informativna tabla. Po novo urejenih stopnicah se lahko spustite do treh kavern pod utrdbo.

Izvir Soče se nahaja v dolini Trente (Zadnja Trenta) in spada pod občino Bovec. Dolina Soče je bila prizorišče bitk v prvi svetovni vojni. Reka Soča je 137 km dolga reka v severni Italiji in zahodni Sloveniji. Zaradi njene čudovite kristalno zelene barve ji pravijo tudi Smaragdna reka. Ogled izvira Soče se začne po markirani poti od Koče pri izviru Soče, ki je planinska postojanka v Trenti in je najlažje dostopna po lokalni asfaltni cesti iz ceste čez prelaz Vršič, pri odcepu za Zadnjo Trento. Kočo so leta 1953 preuredili iz italijanskega vojaškega objekta in jo pozneje obnovili in razširili. Oskrbovana je od začetka maja do konca oktobra. Ogled izvira traja približno 20 minut. Pot je urejena in v zgornjem delu zavarovana s klini in jeklenicami. Primerna je za obiskovalce z ustrezno obutvijo, odsvetuje se otrokom in starejšim, saj obstaja možnost zdrsa. Kraški izvir je priljubljena turistična točka, najlepša pa je v spomladanskem in poletnem času. Vode na višini 1100 metrov visoko vrejo na dan iz jame s podzemnim jezercem ter skozi ozko sotesko, ki se nato kmalu razširi. Pri izviru reke Soče se prične tudi 20 km dolga učna sprehajalna Soška pot. Reka teče proti jugu in se blizu Trsta v Italiji izlije v Jadransko morje. Staro ime za Sočo je bilo Šnita.

Umetno jezero Jasna se nahaja v bližini Kranjske Gore, ob avtomobilski cesti na prelaz Vršič. Vršič je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Pišnica je gorski potok, ki se v Kranjski Gori izliva v Savo Dolinko. Potok teče po osrednjem območju Triglavskega narodnega parka in ga tvorita dva izvorna kraka. To sta Velika in Mala Pišnica, ki se združita pri jezercu Jasna. Ob sotočju je manjši naravni kanjon in hidrocentrala. Tu se začne gozdni rezervat Mala Pišnica, ki je bil zavarovan kot naravna znamenitost že leta 1951. Razteza se na 857 ha, od nadmorske višine 830 do 2330 metrov. Zaradi visokih grebenov, ki obdajajo dolino, se je izoblikovalo lokalno podnebje, ki ima predvsem značilnosti alpskega podnebja, kar pomeni sveža poletja, vlažne in ostre zime ter veliko količino padavin. Na težko dostopnih predelih se nahaja celo pragozdni ostanek, kjer rastejo najstarejši in najdebelejši macesni v svetovnem merilu. Gozdna pot po dolini Male Pišnice se začenja pri jezercu Jasna. Področje je danes težko prehodno in nevarno za pohodnike brez plezalske opreme, saj je uničeno zaradi potresa v 1980ih letih in številnih hudournikov. Včasih je bilo priljubljena izletniška točka in si je tudi naključni planinec lahko ogledal njene lepote. Pot je vodila do slapa in lovske koče. Jezero Jasna je čudovito v vsakem letnem času. Okoli njega so speljane sprehajalne poti. Voda je čista in zelenkaste barve, vendar žal premrzla za kopanje. Tik zraven jezera so igrala za otroke in kip ponosnega zlatoroga, kjer se lahko fotografiramo za spomin. Od tu je tudi čudovit pogled na Julijske Alpe.

Korita Mostnice se nahajajo v alpski dolini Voje, ki leži severovzhodno od Bohinjskega jezera, blizu naselja Stara Fužina. Korita Mostnice so približno dva kilometra dolga soteska, ki jo je izdolbel potok Mostnica. Korita so na nekaterih predelih zelo ozka, samo en meter, najbolj globoka pa so pri Hudičevem mostu in to kar 20 metrov. Hudičev most je dal leta 1777 zgraditi baron Žiga Zois za lažji dovoz oglja in železove rude iz bližnjih hribov. Most iz klesanega kamna je izredno gradbeno delo, saj je bil zgrajen v enem loku nad prepadno sotesko potoka Mostnice. Največja zanimivost korit je skala, ki jo je voda izdolbla v obliki slončka in razni mostovi, ki jih prečkamo. Za ogled korit Mostnice je potrebno v poletnem času plačati vstopnino. Peš pot gre po obeh straneh korit, tako da lahko napravimo krožno pot.

Kranjska Gora je največji kraj in središče Zgornjesavske doline. Je pomemben gorski turistični kraj in svetovno znano zimsko športno središče, predvsem zaradi vsakoletnih tekmovanj za svetovni pokal v alpskem smučanju Pokal Vitranc. Poleg tega je znana tudi po poletih in skokih v dolini Planica. Zgodovina Kranjske Gore se začne šele proti sredini 14. stoletja, ko so začeli krčiti gozdove in jih spreminjati v kmetijska zemljišča ter pašnike za govedo in ovce. Do takrat je bil zgornji del Save Dolinke malo obljuden. S strateškega vidika je postala Kranjska Gora pomembna med 1. svetovno vojno, ko so ruski ujetniki zgradili vojaško cesto čez preval Vršič v dolino Soče. Kot turistično središče je pridobila sloves z izgradnjo železniške proge Ljubljana-Rateče-Trbiž leta 1870. Povezava je bila ukinjena leta 1966. V Kranjski Gori se je najprej razvijal poletni klimatski turizem s poudarkom na alpinizmu in pohodništvu. Danes je v Kranjski Gori okoli starega vaškega jedra nastal nov, turistični del naselja s prenočišči, rekreacijskimi objekti in trgovsko središče.

Kugyjev spomenik se nahaja ob pričetku vzpona po cesti iz Trente na Vršič. Mogočen spomenik je posvečen dr. Juliusu Kugyu, znamenitemu avstrijsko-tržaškemu alpinistu in pisatelju, ki mu je Trenta pomenila drugi dom. Spomenik je delo znanega kiparja Jakoba Savinška. Kugy se je pisanja lotil v svojih zrelih letih in napisal sedem knjig, od katerih jih je šest posvetil Julijskim Alpam. V svojih delih je vedno opeval tudi lepote reke Soče. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga z naslovom Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Spomenik Kugyja je obrnjen proti Zadnji Trenti in Jalovcu, sedmemu najvišjemu vrhu v Sloveniji, ki ga je pisatelj izmed vseh gora najbolj občudoval. Tik pod spomenikom je Turerjeva domačija, izjemen primer stavbne dediščine doline. Je značilen primer kmečkega doma z Bovškega. Obod hiše je masivno zidan. Stavba je vrhhlevna z zunanjimi stopnicami ali ganjkom. Streha je pokrita s skodlami in deskami, ki se je do neke mere ohranila le v Trenti. Pri kmečkih domovih je mogoče jasno razbrati zavest in znanje o zdravi energetično varčni gradnji, ki je bila v trdih podnebnih razmerah naravna nujnost. V bližini spomenika se nahajajo korita Mlinarice, cerkev Device Marije Lavretanske in Alpski botanični vrt Juliana. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju edinega tovrstnega vrta v Sloveniji, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice.

Log pod Mangartom je slikovita alpska vasica, ki se nahaja v občini Bovec v severozahodnem območju Slovenije. Kraj spada med najlepše naselbine v Triglavskem narodnem parku. Vasico sestavljata naselji Gornji in Spodnji Log. Je edino naselje v dolini Možnica. V vasici so hiše zgrajene po alpsko – bovškem izročilu v obcestnem nizu. Skozi naselje teče potok Predelica, desni pritok Koritnice. Log pod Mangartom se v pisnih virih prvič omenja v drugi polovici 14. stoletja. Prebivalci so se večinoma ukvarjali z živinorejo in deloma s kmetijstvom. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja narejena železnica, so prebivalci začeli delati v rudniku svinca in cinka v sosednji Italiji. Le-ta je poleg kmetijstva postal za njih glavni vir preživljanja. Največje krajevne znamenitosti so Mostarjev most, župnišče in škofijski dom, doprsni kip Mihaela Štruklja, ki je bil prvi univerzitetni profesor gradbene stroke, župnijska cerkev svetega Štefana, kapelica svete Barbare, rudniški predor Štoln s starim rudniškim vlakom, spominska plošča o partizanski akciji med drugo svetovno vojno, slap v bližini rudniškega predora in ostale zanimivosti. Pri rudniškem predoru je postavljena stalna zgodovinska predstavitev Loga pod Mangartom in rudniškega predora. V vasi se nahaja vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni z betonsko skulpturo avstrijskih bojevnikov. Iz Loga pod Mangartom vodijo poti med botanične zanimivosti Mangrta (2679 m) in v slikovito dolino stoterih slapov. Od tu prav tako poteka najvišje ležeča slovenska cesta do Mangrtskega sedla. Log pod Mangartom leži na potresno ogroženem območju in v letu 1998 je bilo naselje močno poškodovano. Kraj je nato v letu 2000 prizadel še zemeljski plaz izpod Mangrta, ki je za vedno spremenil podobo doline.

Vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni je označeno s tablo in se nahaja ob glavni cesti za Log pod Mangrtom. Ob pokopališču je manjša kapela. Na pokopališču je v štirih terasah pokopanih 859 avstroogrskih vojakov, padlih v bojih na Rombonu in Čukli. Sredi pokopališča je postavljen spomenik padlih s podobo bosanskega vojaka in pripadnika avstrijskih lovcev. Avtor spomenika je Ladislav Kofranek iz Prage. Grobovi se ločijo po železnih križih in islamskih nagrobnih simbolih.

Mala korita Soče se nahajajo ob odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali pri dolini Lepene. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in ponekod ožja od enega metra. Korita se pojavljajo po celotnem porečju reke Soče. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Čez Mala korita Soče vodi kamniti most, od koder imamo čudovit razgled na smaragdno reko Sočo. V bližini Malih koritih se nahaja kamp Korita in Turistična kmetija Jelinčič. Mala Korita Soče niso tako mogočna kot Velika korita, vendar so vseeno vredna postanka ob poti skozi Trento.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah. Je četrti najvišji vrh. Leži na meji z Italijo in zato privabi mnoge pohodnike z obeh strani meja. Izhodišče za vzpon na Mangart je Mangartsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov. Do tu nas pripelje slikovita nekdanja vojaška cesta, ki je bila zgrajena leta 1938. Na sedlu je koča, kjer imajo na voljo slastne domače jedi. Odprta je od julija do konca septembra. Mangartsko sedlo je priljubljeno vzletišče za jadralne padalce. Od tukaj lahko vidite v dolini Mangartski oziroma Belopeški jezeri. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve poti, Italijanska in Slovenska pot. Italijanska pot je zložnejša in lažja ter traja okoli 2 uri. Slovenska pot poteka po zahodni steni in je zahtevnejša ter traja približno uro in pol. Potrebna je uporaba čelade in komplet za samovarovanje. Mangart slovi po geoloških in botaničnih posebnostih. Iz prostranega vrha je lep razgled na Julijske Alpe z okoliškim kraji, kot so Trbiž, Log pod Mangartom, Predel in Jezersko dolino z Rabeljskim jezerom.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah. Je četrti najvišji vrh. Leži na meji z Italijo in zato privabi mnoge pohodnike z obeh strani meja. Izhodišče za vzpon na Mangart je Mangrtsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov. Na Mangartskem sedlu ni nekega posebnega parkirišča, ampak se avtomobili parkirajo na večih mestih ob cesti, kjer je dovolj prostora. Do tu nas pripelje slikovita nekdanja vojaška cesta, ki je bila zgrajena leta 1938. Cesta je ponekod strma, ovinkasta in na nekaterih delih malo bolj izpostavljena. Peljemo se skozi več predorov. Vožnja po njej je neponovljivo doživetje. Vmes se lahko ustavimo na več počivališčih. Na sedlu je koča, kjer imajo na voljo slastne domače jedi. Odprta je od julija do konca septembra. Kočo na Mangrtskem sedlu so odprli leta 1983. Mangartsko sedlo je priljubljeno vzletišče za jadralne padalce. Od tukaj lahko vidimo Mangartski jezeri. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve poti, Italijanska in Slovenska pot. Italijanska pot je zložnejša in lažja ter traja okoli 2 uri. Slovenska pot poteka po zahodni steni in je zahtevnejša ter traja približno uro in pol.

Nahajajo se v Gozd Martuljku, katerega staro ime je Rute, ki leži v razgibanem gorskem okolju Zgornjesavske doline. V poletnih mesecih je najbolje, če parkiramo pri kampu in hotelu Špik ter se s tem izognemo sitnostim z iskanjem prostega parkirišča v središču vasi. Martuljkova ali Špikova skupina je del Julijcev, katerih vrhovi se s severnimi stenami spuščajo prav v Zgornjesavsko dolino. Veličasten je pogled na skalno priamido Špika, ki ostenju daje poseben čar. Pod ostenjem sta dve ledeniški krnici Za Akom in Pod srcem. Iz prve priteče potok Martuljek in sicer v slapu, ki se v treh delih spušča čez 110 m visoko steno – Zgornji Martuljkov slap. Potok teče proti dolini preko planine Jesenje, kjer stoji stara kapela, nekoliko nižje pa brunarica Pri Ingotu in Lipovčeva koča. Potok nato pade čez 50 m visoko steno - Spodnji Martuljkov slap v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko - Martuljkovo sotesko. Zgornji Martuljkov slap je težje dostopen, zato pa atraktivnejši.

Bohinj je slikovita alpska kotlina, ki se nahaja v povirju reke Save Bohinjke od Soteske navzgor. Kotlina se deli na več delov - v spodnjem območju je manjša Nomenjska kotlina, v zgornjem je enotna jezerska kotlina, v srednjem pa se razcepi v vzporedni Zgornjo in Spodnjo dolino, ki ju loči hribovita pregrada Rudnice in Šavnice. Celotna Bohinjska kotlina je široka okoli 5 km in dolga okoli 20 km. Bohinj ima več zanimivih razglednikov, ki so naslednji: razglednik Peč, Rudnica (946 m), Pršivec (1761 m), Vogar (1054 m), Vogel – zgodnja ploščad žičnice je na 1550 m, Vodnikov razglednik (1017 m) in Studor (1002 m). Med najlepše razglednike se uvršča Pršivec. Vogar spada med najvzhodnejši vrh grebena nad severno obalo Bohinjskega jezera. Je priljubljena izletniška točka zaradi planinskega doma in razgleda. Poleg tega je tudi izhodišče za jadralne padalce. Razglednik Peč (720 m) je dostopen od cerkve svetega Janeza v smeri proti Stari Fužini, kjer zavijemo desno pri betonskem mostu in nato sledimo smerokazom. Do vrha razglednika nas vodi urejena in nezahtevna gozdna pot za katero potrebujemo približno pol ure hoje in pri tem premagamo okoli 200 metrov višinske razlike. Razglednik Peč nudi čudovit razgled na Ribčev Laz in Bohinjsko jezero v vseh letnih časih.

Planica je najzahodnejša dolina v severnem delu Julijskih Alp. Dolino včasih imenujejo tudi dolina pod Poncami ali dolina skakalnic. V najvišjem, zadnjem delu prehaja dolina v eno najlepših koncev v Julijskih Alpah – Tamar. Planica ima kot izrazita alpska dolina gorsko podnebje z dolgo, hladno in snežno zimo. Najbližji kraj so Rateče, nad katerimi je na Peči tromeja Avstrija – Italija – Slovenija. Bližje večje naselje je 11 km oddaljena Kranjska gora s sedežem občine in znanimi tekmami v alpskem smučanju za pokal Vitranc. Prvo skakalnico je dobila Planica še pred letom 1930. Stanko Bloudek je skonstruiral tudi do tedaj eno največjih smučarskih skakalnic na svetu, ki danes nosi ime Bloudkova velikanka. Od leta 1932 je naredil načrte za okoli 100 smučarskih skakalnic. Tamar je 6 km dolga dolina v obliki črke U, ki pove, da jo je v ledenih dobah preoblikoval ledenik. Dolina se vse bolj oži, obkrožajo jo stene Mojstrovk z leve in Ponc z desne, zaključuje pa jo Jalovec. Ob robovih jo zaznamujejo hudourniški vršaji, ledeniške morene in melišča. Tamar je znan tudi po številnih nestalnih slapovih. Tik pod stenami se skriva zelena oaza Tamarja, nekdanja planina s planinskim domom na mestu, kjer je bila nekoč pastirska koča. Nedaleč od koče privre na dan izvir Nadiže. Dom v Tamarju nudi popolno gostinsko ponudbo in je odprt skozi vse leto. Zraven doma je kapela Marije Pomagaj, ki je bila zgrajena leta 1936 na pobudo rateškega župnika Josipa Lavtižarja. Leta 2002 jo je dal prenoviti tedanji župnik Marko Benedikt, po zamisli umetnika p. Marka Ivana Rupnika. Vrhunec prenove predstavljajo mogočni mozaiki.

Pokljuka je obširna gozdnata planota, ki leži na vzhodni strani Julijskih Alp, med dolinami Radovne, Krme in Save Bohinjke. Je pogost cilj številnih izletnikov in športnikov ter izhodišče za najbolj ugoden dostop na najvišji slovenski vrh Triglav in v njegovo pogorje. Pokljuka je bila nekdaj poraščena z bukovo-jelovim gozdom in alpsko smreko. Pred okoli 200 leti so ta gozd izsekali in iz lesa kuhali oglje za mnoge fužine v Bohinju. Pri kasnejšemu obnavljanju gozda so dajali prednost predvsem smreki, ki je postopoma povsem prevladala. Na Pokljuki so zamočvirjene doline nekdanjih ledeniških odtokov, kjer so nastala šotna visoka barja, ki se uvrščajo med najjužnejša v Evropi. Največji barji sta Veliko Blejsko barje in Šijec. Rudno polje je planina, ki leži na veliki gozdni jasi pod Viševnikom (2050 m). Na Rudnem polju se nahaja Športno-rekreacijski center Pokljuka z Biatlonskim centrom, vežbališče in prizorišče tekem za svetovni pokal in državno prvenstvo. V mesecu marcu je zelo obiskan maraton v teku na smučeh. Na planini je tudi vadbeni center slovenske vojske s smučiščem in vlečnico. Na Rudnem polju je obiskovalcem na voljo Hotel Center, ki nudi nepozabno bivanje v neokrnjeni naravi. Hotel ima udobne sobe, dve suiti, restavracijo, bar s kavarno, fitnes kabinet, finsko savno in dve multimedijski predavalnici. Rudno polje je pomembno izhodišče za vzpone v Triglavsko pogorje, predvsem čez Velo polje na Triglav.

Vrata so največja ledeniško preoblikovana dolina na severnem območju Julijskih Alp. So čudoviti naravni fenomen. V preteklosti so se ljudje tu ukvarjali s pašništvom, oglarstvom in gozdarstvom. Že od 19. stoletja pa so Vrata pomembna za turizem in gorništvo. Po dolini, ki je nasuta z morenami, nisipinami, pobočnim gruščem in rečnim prodom, teče Triglavska Bistrica. Zbira vse vode, tudi znameniti Peričnik, in jih nosi v reko Savo. Po dolini Vrat poteka Pot Triglavske Bistrice, ki se prične pri meji osrednjega območja parka Pri Rosu prav pri vstopu v Vrata. Največje naravne znamenitosti ob zanimivi poti so slap Peričnik, Galerije in amfiteatralni zatrep Vrat. Večinoma poteka po poteh in stezah vzdolž Triglavske Bistrice in se le na kratkih odcepih združi s cesto. Celotna pot do zatrepa doline pod Triglavsko severno steno je dolga 10 kilometrov, skupaj z obiskom Peričnika pa traja približno tri ure hoda. Obisk poti pa lahko poljubno skrajšamo in si ogledamo samo tisti del, ki nas najbolj zanima. Pot Triglavske Bistrice je označena z značilnimi informacijskimi stebrički Triglavskega narodnega parka, na informacijskih točkah pa so pojasnjevalne table. Na koncu poti nas pričaka Aljažev dom v Vratih, kjer se lahko okrepčamo in uživamo v prelepih razgledih na vrhove in gore, ki obkrožajo dolino Vrat, najlepši pa je razgled na Triglavsko severno steno in vrh Triglava.

Ribčev Laz je naselje, ki spada v občino Bohinj. Nahaja se na vzhodnem delu Bohinja in predstavlja center dogajanja in najbolj znano podobo Bohinja. Prebivalci so se prvotno ukvarjali s kmetijstvom, danes jim pa glavni prihodek prinaša turizem. Med prvo svetovno vojno je bil prehodni pas med bojiščem in zaledjem. V Ribčevem Lazu so največje znamenitosti cerkev Sv. Janeza Krstnika, ki je danes pod spomeniškim varstvom, spomenik štirim srčnim možem, ki je bil postavljen leta 1978 in kip Zlatoroga. Posebnost je tudi kamnita stena, ki se nahaja blizu gostišča Pod skalco in je prevrtana od morskih školjk. To dokazuje, da je bila obala nekdanjega morja zelo plitva. V Ribčevem Lazu imajo Turistično informacijski center, trgovino, pošto, hotel Bohinj, hotel Jezero, počitniški dom Na skalci, apartmaje, restavracije in lokale. Na voljo je mnogo športnih aktivnosti, kot so športno plezanje na naravnem plezališču Pod skalco in Bellevue, čolnarjenje z izposojo čolnov ter kajakov in kanujev, plavanje, kolesarjenje, pohodništvo in drugo. Na voljo je vožnja s turističnima ladjama Bohinj in Zlatorog. Organizirajo tudi večerne vožnje ob domačem prigrizku in harmoniki.

Cerkev sv. Janeza Krstnika se nahaja v Ribčevem Lazu. Je ena izmed večjih znamenitosti kraja, poleg spomenika štirim srčnim možem, ki je bil postavljen leta 1978 in kipa Zlatoroga. Leži ob Bohinjskem jezeru in je skupaj z mostom čudovita podoba Bohinja. Pri cerkvi je manjše parkirišče. Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila narejena že pred letom 1300. Ime je dobila po verskem voditelju iz 1. stoletja n.š. Cerkev je pomemben kulturno zgodovinski spomenik. Stavba zajema sloge od romantike do baroka in je pod spomeniškim varstvom. Najbolj zanimiva je lesena glava Janeza Krstnika, ki izhaja iz leta 1380. Danes jo hrani Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Najstarejše freske so iz 14. stoletja. Zvonik in vhodna lopa sta bila cerkvi prizidana v 18. stoletju. V različnih plasteh so na južni zunanji strani naslikani trije Krištofi. Sveti Krištof je bil zavetnik furmanov. Posebnost cerkve je tudi baročni zvonik z dvojno čebulo in laterno ter kritina strehe s skodlami. V cerkvi so trije leseni oltarji iz različnih obdobij 17. stoletja. Na območju cerkve so našli arheološke najdbe, ki izhajajo iz 1. do 5. stoletja n.š.

Spomenik štirim srčnim možem se nahaja v Ribčevem Lazu. Okoli njega je manjši park. Je ena izmed večjih znamenitosti kraja, poleg cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je danes pod spomeniškim varstvom in kipa Zlatoroga. Spomenik je bil postavljen leta 1978, ko je bila 200 letnica prvega vzpona na Triglav in je delo kiparja Stojana Batiča. Vidimo ga lahko pred hotelom Jezero in je usmerjen proti Triglavu, najvišji gori Slovenije. Prvi vzpon na goro je bil 25. avgusta 1778 leta. Naredili so ga domačini lovec Štefan Rošič s Savice, ranocelnik Lovro Willomitzer iz Stare Fužine ter rudarja Luka Korošec s Koprivnika in Matevž Kos iz Jereke. Pobudnik in mecen tega raziskovalnega vzpona je bil baron Žiga Zois, slovenski podjetnik, mineralog in preroditelj. Spomenik je v varstvu Planinskega društva Srednja vas in Bohinjska Bistrica.

Na koncu alpske doline Voje se nahajajo trije slapovi Mostnice, ki padajo preko zanimive apnenčaste stene. Če želimo videti še korita Mostnice, potem je najboljše, če pot začnemo iz parkirišča pri Stari Fužini. Lahko pa si skrajšamo pot, če parkiramo pri Planinski koči na Vojah. Od tu nas markirana pot vodi skozi dolino Voje. Zložna hoja po nezahtevnih predelih traja približno eno uro. Slapovi Mostnice se nahajajo blizu okrepčevalnice Slap, kjer se lahko spočijemo in uživamo v lepih razgledih. Največji slap je srednji slap, ki se imenuje Slap Mostnice ali Slap Voje in je visok okoli 20 metrov ter nato pada v čudoviti zelenkasti tolmun. Iz njega odteka potok v 5 metrov visok slap Konjski rep. Tik nad Slapom Mostnice se nahaja prvi slap, ki je prav tako visok 5 metrov. Nad slapovi Mostnice se nahaja še drsni slap, ki ima višino 15 metrov ter teče po mahovnatem predelu.

Slap Savica je čudovit slap v Bohinjski dolini. Do njega najlažje dostopamo iz parkirišča pri Koči pri Savici in Domu Savica. Do tja pridemo iz Ukanca. Mimo Doma Savica sledimo informativnim tablam do kamnitega mostu čez Malo Savico. Tukaj se v brunarici plača prispevek za vzdrževanje poti in lahko kupimo tudi spominke, nato pa nadaljujemo pot po kamnitih stopnicah do lesene ute. Čas hoje je približno 20 minut. Pri uti je razgledna točka na slap Savica, Bohinj in Vogel. Slap Savica je najbolj obiskan in znan slovenski slap. Največji pretok ima spomladi in jeseni. Slap je v svojih pesnitvah opeval tudi France Prešeren, največji slovenski pesnik. Slap Savica je dvopramenski slap, ki je v obliki črke A. Manjši vodni krak pada v tolmun 25 metrov globoko. Višina velikega kraka je 78 metrov. Potok Savica ima dva izvorna kraka, ki sta Mala Savica in Velika Savica, na kateri je slap Savica. Do slapa Savica lahko pridemo tudi, če zavijemo po pešpoti desno pri Koči pri Savici, vendar iz te strani ni tako lep razgled.

Soteska Koritnice se nahaja v bližini trdnjave Kluže, ki je od Bovca oddaljena približno 4 kilometre v smeri proti Logu pod Mangrtom. Skozi tisočletja je sotesko izdolbla reka Koritnica. Soteska Koritnice je ena izmed največjih naravnih znamenitosti na Bovškem koncu. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Soteska je globoka 70 metrov in dolga 500 metrov. Avto lahko parkiramo pri trdnjavi Kluže, na njeni nasprotni strani. Od tu se lahko odpravimo do razgledne točke na mostu, kjer se nam nudi vrtoglav razgled v globino pod nami ali pa se po malce skriti in ne preveč lepi potki spustimo do dna Kluških korit. Pot je lahko spolzka zaradi listja, zato moramo biti previdni. V zadnjem delu spusta nas pričakajo jeklenice, ki so ponekod že malo poškodovane. Na dnu nam jemlje dih pogled na ozka Kluška korita in mogočnost narave.

Tolmin je že dolga stoletja središče Tolminske pokrajine. Nahaja se na pomolu med rekama Tolminko in Sočo. Mesto je bilo med prvo svetovno vojno, ko so v bližini potekale soške fronte, močno porušeno. Na območju Tolmina so najznamenitejša korita Tolminke in Zadlaščice. Tolminska korita so najbolj južna vstopna točka v Triglavski narodni park, ki je edini slovenski narodni park. Iz Tolmina se peljete en kilometer do Zatolmina. So najpomembnejša naravna znamenitost. Turistične poti so bile narejene v letih od 1953 do 1958. Potekajo ob Tolminki do toplega izvira in ob Zadlaščici do Medvedove glave. Glavni skrbnik poti je Turistično društvo Tolmin. Na vstopni točki obiskovalci kupijo vstopnice in dobijo zemljevid poti ter vse potrebne informacije. Krožna pot vodi do sotočja Zadlaščice in Tolminke, od tod pa do Medvedove glave, po cesti Zatolmin – Čadrg pa do vhoda v Dantejevo ali Zadlaško jamo. Jama se imenuje po vasi Zadlaz. Svoje drugo ime naj bi dobila po pesniku Danteju Alighieriju, ki naj bi v začetku 14. stoletja obiskal jamo in v tem okolju našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Medvedova glava se imenuje naravni most, velike skale, ki se je pred stoletji zagozdila med stene kanjona Zadlaščice. Vračate se po cesti in prečkate Hudičev most. Hudičev most so zgradili leta 1907. Na začetku je bil lesen, nato pa so ga zamenjali z železno konstrukcijo. Od tu je lep razgled na korita, ki jih je skozi stoletja izoblikovala reka Tolminka.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Trenta je slikovita ledeniška dolina, ki predstavlja najvišje območje Soške doline. Zaznamuje jo zanimiva oblika podkve, ki se razpira v divje stranske soteske. Po teh soteskah se v Sočo pretakajo Mlinarica, Krajcarica in Vrsnik ter še mnogi drugi vodni izviri. Odkar je Trenta vključena v Triglavski narodni park imajo domačini večje možnosti za preživetje, predvsem v turizmu, pa tudi pri vključevanju v dejavnosti in naloge narodnega parka. V dolini Trente sta le dve vasi, vas Soča, ki je dobila ime po reki in razpotegnjena vas Trenta, ki je dala ime celotni dolini. Središčni del doline je Na Logu, kjer se nahaja Trentarski muzej, Dom Trenta in Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka. Najbolj oddaljeni del doline Trenta je Zadnja Trenta, kjer je v krnici Zapotok okoli 180 metrov visoka prepadna stena z najvišjim slapom na območju Triglavskega narodnega parka. Najbolj znamenita korita si reka Soča dolbe pri vasi Soča, kjer se nahajajo Velika korita, le malo višje pa so še Mala korita. Vojaško pokopališče padlih v 1. svetovni vojni se nahaja ob glavni cesti, zraven civilnega pokopališča. Tukaj so pokopani avstrijski vojaki, ki so umrli v vojaški bolnišnici v Trenti ter ruski ujetniki, ki so umrli v času gradnje ceste čez najvišji slovenski prelaz Vršič. Na Soči se je leta 1915 oblikovala fronta in Avstrijci so rabili prevozno pot čez Vršič, da so lahko oskrbovali enote, ki so bile na fronti. Na to območje so pripeljali približno 12000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili zajeti na vzhodni fronti in so nato z nečloveškimi napori delali cesto.

Ukanc je naselje, ki spada v občino Bohinj. Leži na zahodnem bregu Bohinjskega jezera. V tem delu se nahaja Kamp Zlatorog in pristan za turistično ladjo, Hotel Zlatorog, Vila Zlatorog, počitniške hišice, picerija in špageterija, vojaško pokopališče padlih v 1. svetovni vojni, nihalka za na Vogel in drugo. Okoli Bohinjskega jezera so urejene sprehajalne poti. V tem delu je most čez potok Savica, ki ima lepo zeleno barvo. Potok ima dva izvorna kraka, ki sta Mala in Velika Savica. Na Veliki Savici je slap Savica, ki je eden izmed najlepših in najbolj obiskanih slapov v Sloveniji. Mala Savica ima hudourniški značaj. Mala in Velika Savica se združita v bližini planinske postojanke Koča pri Savici. Od tukaj naprej se imenujeta Savica in pred izlivom v Bohinjsko jezero se jima pridruži še potok Ukanška Suha.

Med 1. svetovno vojno je bil Bohinj prehodni pas med bojiščem in zaledjem. Služil je kot zbirališče za vojake in njihovo urjenje ter počivališče za bolne in ranjene. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča, od katerih se vzdržujeta pokopališči na Rebri in v Ukancu. Pokopališče v Ukancu se nahaja ob cesti Zlatorog – Savica, blizu spodnje postaje gondolske žičnice za na Vogel. Na pokopališču je 282 grobov od padlih vojakov v krnskem pogorju in umrlih s področja Ukanca. Pokopališče je obdano z lesenim plotom. Grobovi so na betonskih postavkih z lesenimi križi. Na pokopališču lahko vidimo tudi leseno kapelico s stopnicami iz naravnega kamna, spominsko tablo v madžarskem jeziku in spomenik, ki je posvečen junakom Krna – braniteljem Bohinja.

V vasi Soča se za cerkvijo svetega Jožefa nahaja vojaško pokopališče iz obdobja prve svetovne vojne. Cerkev je bila zgrajena leta 1718. Vojaško pokopališče je označeno s tablo. Na pokopališču je pokopanih več kot 600 avstroogrskih vojakov, padlih v letih 1915 – 1917 na bojišču med Javorščkom in Krnom. Pokopališče ima terasasto obliko. Na bregu za zadnjo teraso lahko vidite iz kamenja oblikovan križ.

Velika korita Soče se nahajajo na reki Soči pri dolini Lepene. Avto lahko parkirate na parkirišču ob cesti pri odcepu za Lepeno. Velika korita Soče so najznačilnejša in najštevilčnejša prav v Soški dolini. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Velika korita Soče so dolga 750 metrov, obdajajo pa jih stene v višino od 10 do 15 metrov. Globina narašča ob strugi navzdol in je močno odvisna od količine vode, ki niha za dobrih 10 metrov. V suhi dobi so korita napolnjena okoli 3 metre visoko, ob povodnjih pa do vrha ali celo preplavljena. Velika korita Soče so izoblikovana v plastovitem apnencu in ponekod široka le slaba dva metra, na najširših delih pa 7 do 8 metrov. Reka Soča teče z mogočnim vrtinčastim tokom iz ene draslje v drugo in močno erodira skalno podlago. Njen strmec je zelo velik, saj na 1 km pade za več kot 30 metrov. Velika korita Soče si lahko ogledate z lesene brvi in občudujete smaragdno barvo reke Soče, ki jemlje dih s svojo lepoto.

Viševnik (2050m) je gora na Pokljuški planoti. Je eden od najvišjih vrhov v grebenu, ki loči Pokljuško planoto od doline Krme. Strm vzpon traja dve uri in naredimo 700 m višinske razlike, zato planinske palice in dobra obutev ne bodo odveč. Najboljše je, da parkiramo avto pri vojašnici na Rudnem polju na Pokljuki, od koder se pripeljemo z Bleda (20 km). Tabla z napisom Triglav nas usmeri po cesti do vojaških smučišč. Pri spodnji postaji vlečnice se usmerimo desno in se ob smučišču vzpnemo do vrha zgornje vlečnice. Pred zadnjim vzponom do vrha pridemo do manjše ravnice Zlate vode, kjer si lahko privoščimo krajši počitek in uživamo v miru in tišini. Skozi redek gozd se z nje vzpnemo na sleme, ki se spušča z Viševnika. Sledimo mu do vršnega slemena in po njem levo na vrh, od koder se nam odpre prekrasen razgled na Pokljuko in Bohinjske gore, Triglav in vrhove okoli njega. Vzpon na Viševnik je najlepši v pozni pomladni, poleti pa moramo paziti, da se zavarujemo pred sončnimi žarki.

Vogel se nahaja v občini Bohinj. Leži na jugovzhodnem delu Julijskih Alp in je visokogorsko smučišče v območju Triglavskega narodnega parka. Sodobna gondolska žičnica v Ukancu pripelje obiskovalce na nadmorsko višino 1537 metrov. Iz okrepčevalnice Viharnik, ki se nahaja takoj ob gondolskem izstopu, je čudovit panoramski razgled na Bohinjsko kotlino. Nudijo pizze in ostalo hrano. Tukaj se nahaja tudi znani Ski Hotel Vogel, kjer lahko gosti uživajo v savni, v restavraciji, aperitiv baru, sončni terasi in razgledih na Bohinjsko jezero, Triglav ali na smučišča proti Voglu, Šiji in Rodici. Na Vogel se lahko odpravimo v poletnih in zimskih mesecih. Zimska sezona traja do decembra, če je zadostna snežna pokritost, do velikonočnih praznikov. Nihalka obratuje od 8h do 18h, vsake pol ure. Smučarske naprave obratujejo od 9.00 do 16.00 ure. V prehodnih mesecih med zimsko poletno sezono in obratno, lahko pride do sprememb obratovalnega časa. Na Voglu je 8 žičnic, 38 km smučarskih prog, primernih za začetnike in zahtevne smučarje. Prav tako organizirajo smučarsko šolo, imajo vrtec za otroke, Elanov snowboard park in ostale dejavnosti. Okrepčevalnica Orlove glave se nahaja ob spodnji postaji sedežnice Šija, tik ob smučišču. Odprta je tako v zimski, kot v poletni sezoni. Postrežejo vam z jedmi za različne okuse. V novi Alpski vasi so obiskovalcem na voljo planinska koča, pizzerija, turistične sobe, hostel in apartmajska koča. Vogel je izhodišče za lažje in zahtevnejše planinske ture.

Voje je alpska dolina, ki se nahaja v Triglavskem narodnem parku. Do nje pridemo iz Stare Fužine v Bohinju. Z avtom se lahko pripeljemo samo do Planinske koče na Vojah, nato pa moramo pot nadaljevati peš. Lahko pa pustimo avto na urejenem parkirišču v naselju Stara Fužina. Skozi dolino Voje teče gorski potok Mostnica in pelje urejena gozdna cesta, ki nas vodi čez travnike in mimo mnogih vikendov. V okolici doline Voje si lahko ogledamo korita Mostnice, izvir Krope in slap Mostnice. Okrepčamo in spočijemo se lahko v Planinski koči na Vojah in okrepčevalnici Slap, ki se nahaja na koncu doline blizu slapa Mostnice. Zložna hoja po nezahtevnem terenu traja približno uro.

Gorski preval Vršič (1611 m) je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Prelaz povezuje savsko in soško dolino oziroma Gorenjsko s Trento. Vršič je precejšen del leta zaprt zaradi snega. Cesto preko prelaza so gradili ruski ujetniki med prvo svetovno vojno. Takrat je imel Vršič strateški pomen, saj je omogočal avstrijski vojski lažji dostop na soško fronto in je moral biti prevozen tudi v vseh zimskih mesecih. Na ruske vojne ujetnike, žrtve zaradi snežnega plazu, spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na gozdu. Ruska kapelica je postavljena v opomin in spomin na nesmisel svetovnih vojn. Vršič je izhodišče za planinske ture na Mojstrovko ali Prisojnik in sprehode po bližnji okolici. Med sprehodom smo lahko pozorni tudi na skalni obraz Ajdovske deklice, ki je najbolje viden iz razglednega grička pri Poštarski koči in veliko okno v steni Prisanka. Veliko okno je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem. Visoko je okoli 80 metrov in široko okoli 40 metrov. Kamnina naj bi bila predrta ob prelomu in nato je nastal udor, ki se je s preperevanjem večal v sedanjo odprtino. Na Vršiču se lahko okrepčate z domačo hrano v naslednjih planinskih domovih: Erjavčeva koča (1515 m), Tičarjev dom (1620 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Poštarska koča (1725 m).