Babja jama se nahaja na Gorjuši pri Domžalah. Poleg Babje jame se v tem območju nahajajo še Železna jama in Miševa jama. Za turistične oglede je urejena samo Železna jama, ki so jo odprli leta 1963. Jama ima dve dvorani, ki sta med seboj povezani z mostovi in rovom. Po zasnovi sta večji brezni in obe povezuje meter dolga ožina, s sledovi vodnega toka po tleh in pod stropom. Babja jama je le nekaj metrov oddaljena od gostišča Jamarski dom na Gorjuši. Pred približno 13000 leti je bila paleolitska postojanka, ki je ledenodobnemu lovcu služila za zatočišče na njegovih lovskih pohodih. Arheološka izkopavanja v Babji jami so se pričela spomladi leta 1967 na pobudo domžalskih jamarjev. Z načrtnim odkopavanjem so arheologi odkrili ostanke kurišč, razbite kosti živali, posebno redkega alpskega svizca in drugih živali. Najdenih pa je bilo tudi več vrst orodij, kot so praskalo na retuš, klini, praskalo na odbitku, atipičen sveder in drugo. V Jamarski zbirki je na ogled le del izkopanih predmetov in razbitih kosti, ki so jih arheologi, ob pomoči domžalskih jamarjev, izkopali v Babji jami.

Golte ali Mozirske planine so visoka kraška planota, ki se razprostira na vzhodnem obrobju Savinjskih Alp. Po višini spadajo v sredogorje in so v večini poraščene z gozdom. V letu 1987 so Golte razglasili za krajinski park, kjer velja strog varstveni režim. Po planoti vodi zanimiva Pot po Golteh, ki zajema osem točk. Osamelo kraško planoto z nadmorsko višino med 1200 in 1500 metri z vseh strani obdajajo skladi nepropustnih kamenin, ki so vulkanskega nastanka. Osrednje območje Mozirskih planin je iz dokaj čistega zgornjetriasnega apnenca, ki na velikih mestih razkriva značilne megalodonitne školjke. V njem so skozi stoletja nastali kraški pojavi. Na Golteh je poleg žlebičja mnogo vrtač in več kraških jam (snežne jame, ledenice, brezna, vodoravne jame). Izmed mnogih jam je najbolj poznana jama ledenica, ki so jo okoliški kmetje veliko let uporabljali kot naraven hladilnik, ker se v njej sneg zadržuje čez vse leto. Za obisk določenih jam je potrebno imeti spremstvo jamarskega društva. V Hotelu Golte nudijo vse potrebne informacije za tiste, ki si želijo raziskovati čarobni podzemni svet. Zimske aktivnosti na Golteh so smučanje, tek na smučeh, turno smučanje, sankanje, ledno plezanje, zibob, jadralno padalstvo, zimsko pohodništvo in smučarska tekmovanja. Poletne aktivnosti so pa pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kolesarjenje, rafting, ribolov, jamarstvo, Zip Line, plezanje, nordijska hoja, flora in fauna.

Jama Huda luknja se nahaja ob cesti Velenje – Slovenj Gradec. Cesta nas vodi skozi ozko in enkratno sotesko Huda luknja, ki je stisnjena med strma pobočja Tisnika in Pečovnika. V soteski je prostor le za cesto in reko Pako, nekdanjo železniško progo so morali speljati skozi predor. Avto lahko pustimo nekaj sto metrov pred jamo, na manjšem parkirišču. Huda luknja je ena izmed največjih naravnih znamenitosti v koroško – šaleški regiji. Poleg Hude luknje sta tu še dve jami: Špehovka in Pilanica. Spodnji del Hude luknje je 400 metrov dolg vodni rov, zgornji del pa ima dve nadstropji, ki ju povezuje okog 10 metrov visok slap. Skozi jamo teče potok Ponikva. Huda luknja je bila med prvimi slovenskimi jamami odprtimi za turiste. Domačini so jo uredili za ogled že leta 1895. Danes je za vse dostopen njen vhodni del, kapniški Medvedji rov pa je na ogled s spremstvom jamarjev. Dolžina do sedaj raziskane kraške jame Huda luknja je preko 2300 metrov, nekateri pokazatelji pa kažejo še na bistveno večje dimenzije jamskega sistema. Najdbe iz stare kamene dobe paleolitika pričajo, da je v teh krajih človek živel že v ledeni dobi. V jami Špehovki so arheološka izkopavanja odkrila vrsto kamnitih orodij in orožij iz različnih obdobij kamene dobe. V njej so našli tudi veliko medvedjih kosti, za obiskovalca pa so najbolj zanimivi »medvedji obrusi«, ko so si medvedje z drgnenjem ob skale preganjali zajedalce iz svojih kožuhov. Iz antične dobe so našli bronasti rimski novec cesarja Antonina Pia, ostanke posode, v jami Pilanici pa tudi kose kvalitetne in lepo okrašene keramike. Nadvojvoda Ivan (princ Johan) je dal v začetku 18. stoletja skozi sotesko graditi novo cesto. Domačini so mu zato v zahvalo, v spodmolu, ki je nasproti jame, postavili spomenik. Preko koroško – šaleškega jamarskega kluba »Speleos-Siga«, ki deluje že dobrih 30 let, se lahko odpravite na treking v jamarski opremi, ki vam vzame dve uri adrenalinskega naprezanja. Zagotavljajo vam varnost. Seznanijo vas tudi z osnovnimi informacijami o Hudi luknji in njeni okolici. Vse ljubitelje kraškega podzemlja vabijo na jamarsko šolo, ki obsega učenje vrvne tehnike, predavanja in obiske jam. Člani kluba se zbirajo ob jamarski koči, ki stoji v neposredni bližini Hude luknje. Jama je znana tudi kot nahajališče ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Jama Kobiljača se nahaja na levem bregu reke Kolpe pod vasjo Špeharji. Kobiljača je s 346 metri rovov ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Ob prelomih je jamo oblikoval potoček, ki ima svoj izvir pod jamskim vhodom, ob visokih vodah pa preplavi jamo. Vodoravni vhodni rov je dokaj prostoren. Stropni del ima veliko kapnikov, vendar pa zaradi večjih temperaturnih sprememb v tem delu jame že razpadajo. Po približno 40 metrih pridemo do plitvega jezera, za katerim se vhodni rov razcepi v Južnega in Severnega. Oba rova sta na določenih mestih zasigana in imata značilno erozijsko obliko. Severni rov se po okoli 150 metrih konča z večjo vodno dvorano. Podzemski potok od tukaj sifonsko odteka v začetni del Južnega rova in naprej v Vhodni rov. Kraška jama Kobiljača je življenjski prostor mnogih jamskih živali. Med njimi posebej izstopa endemična podvrsta jamske kozice. Kobiljača je edinstvena jama na območju Krajinskega parka Kolpa. Obiskovalci si lahko ogledajo le Vhodni rov jame, ostale dele jame pa le v spremstvu jamarjev.

Vas Krka se razprostira na skrajnem predelu Suhe Krajine. V bližini se nahajajo okoliške vasi Gradiček, Gabrovčec, Krška vas, Veliki Korinj, Mali Korinj, Male Lese, Laze, Velike Lese, Ravni dol, Podbukovje, Znojile in Trebnja Gorica. Tukaj prebiva okoli tisoč prebivalcev. To območje sredi kraškega sveta ima bogato kulturno in naravno dediščino. Najlepša slovenska kraška reka Krka izvira izpod Krške jame. Ob večjem deževju pridrvi iz jame in pada v slapu. Drugi izvir v Gradičku je Poltarica, ki zbira vodo po podzemnih poteh. Površinska pritoka sta Lipovka in Višnjica. Jama Poltarica, ki je sosednja jama Krške jame, je bila odkrita spomladi leta 2003. Nahaja se pred naseljem Gradiček, tik nad izvirom Poltarice, ki je prvi pritok reke Krke. Do sedaj je bilo raziskanih okoli 750 metrov podzemnih rovov, kanjonov, dvoran in sifonov. Jamo krasijo mnogi kapniki, pet sifonskih jezer, cevčice, zavese, brzice in človeške ribice. Ob visokem vodostaju je možno videti tudi podzemni slap. Temperatura v jami Poltarica se giblje med osmimi in devetimi stopinjami. Odkrivanje jame in raziskave vodi Jamarski klub Krka. Sredi jame se razprostira velika Podorna dvorana, ki ima deset metrov visok strop. V njenem stropu je kamin, za katerim so raziskali zgornjo etažo z dolžino okoli 150 metrov. V Podorno dvorano skozi pritočni sifon v velikih brzicah priteče voda. Na pritočnem delu jame je tudi razvejan erozijski rov z jezeri in sifonskimi okni. Voda, ki priteče v jamo, se pod podornimi bloki dvorane deli na dva tokova. Del vode odteka po kanjonu v odtočno sifonsko jezero proti izvirom Poltarice, v smeri proti površju. Drugi del vode odteka v notranjost jame Poltarica ter na koncu prelepega kanjona obsežnega Blatnega rova v sifonskem jezeru izgine. V sifonskih jezerih so bili opravljeni raziskovalni potopi. Jama Poltarica ni urejena za turistične oglede, si jo je pa v varnem spremstvu jamarjev in v soju karbidovk možno ogledati v dolžini okoli 200 metrov. Vhod v jamo je zaprt z rešetkami.

Ribnica z okolico ima mnoge naravne in kulturne znamenitosti. Dolina Tržiščice se nahaja ob vasi Žlebič. Je slepa dolina, ki se zaključi s ponikom v Tentero. Pod Žlebičem je pred tem v apnenec vrezala strugo, ki ima več teras. Tržiščica teče med prelomnico ter nosi s sebom mnogo gradiva. V njej se nahaja veliko genetsko izoliranih populacij. Ponorna jama Tentera se nahaja blizu vasi Žlebič. Dolga je okoli 1300 metrov, vhod v jamo pa je požiralnik Tržiščice. Za jamo je značilno, da ima najdaljši ponorni del, kar pomeni, da Tržiščico lahko spremljamo najdlje v globino. Jama Tentera je brez votlin in ima velik volumen. Vode se gotovo izlivajo v reko Krko. V tem območju se nahajajo še Francetova jama, jama Žiglovica in Finkova jama. Francetova jama leži pod Seljanom na pobočju Male gore. Ime je dobila po jamarju Francetu Škrabcu. Jama je globoka 8 metrov, dolga 22 metrov in je dostopna obiskovalcem. Poleg jame je tudi Jamarski dom, pot pa vodi naprej do sv. Ane. Jama Žiglovica je kraško brezno, ki se nahaja pod Stenami svete Ane in nad Francetovo jamo. V breznu se ob deževju pojavlja okoli 1,5 metrov visok naravni vodomet. V Finkovi jami ponikne potok Podpoljanščica. Je najdaljša v občini in meri okoli 2400 metrov.

Jama Vilenica se uvršča med eno izmed najstarejših turističnih jam v Evropi. Nahaja se ob cesti Sežana – Lokev. Za obiskovalce je jama Vilenica osvetljena in opremljena v dolžini 450 metrov, dolga pa je okoli 1300 metrov. Voden obisk jame traja približno eno uro. Do sredine 19. stoletja je bila znana kot največja, najlepša in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Turistični obiski v jami so znani že leta 1633, ko je grof Petač dal jamo Vilenico v upravljanje lokavski župniji. Za sloves jame sta zaslužna tudi bližina kobilarne Lipica in bližina priljubljene trgovske poti Dunaj – Trst. Pomembni obiskovalci jame so bili avstrijski cesar Leopold I. v letu 1660, kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand v 18. stoletju, avstrijski cesar Franc I. v začetku 19. stoletja in drugi. Zaradi novih odkritij v Postojnski jami je jama Vilenica začela počasi toniti v pozabo. Vilenica je po dolgem času zapuščenosti ponovno zaživela leta1963, ko je skrb za jamo prevzelo Jamarsko društvo Sežana. Vilenica je dobila ime po vilah, saj so domačini verjeli, da v njej živijo dobre vile. Vsako leto v jami v njeni Plesni dvorani podelijo mednarodno literarno nagrado Vilenica.

Krška jama se nahaja nad izvirom reke Krke, severno od naselja Gradiček. Je vodoravna izvirna jama, iz katere le še ob visokih vodostajih bruha narasla podzemna voda. Za vhodom se v smeri proti severu odpira prostorna in enotna dvorana, z mestoma zasiganimi stenami. Široka je do 30 metrov in dolga okoli 200 metrov, vanjo pa vodi v ostenju nad glavnim vhodom še manjši stranski vhod. Jamski strop oblikujejo uravnani kamniti skladi. Tla prekrivajo veliki balvani in grušč, ki so na vzhodnem predelu nagrmadeni vse do stropa. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. V njegovi globini je vhod v podvodne rove, ki segajo do 20 metrov globoko. Sifon vodi po okoli 200 metrih v prostorno, 60 metrov dolgo zaključno dvorano. Skupna dolžina raziskanih rovov je 490 metrov. Jama je nekdaj nudila zavetje domačinom, o čemer pripoveduje tudi Jurčičeva povest Jurij Kozjak. Prvi obisk Krške jame je zabeležil Janez Vajkard Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Prvi jamski načrt je okoli leta 1887 izrisal češki stavbenik, arhitekt, inženir, balneolog in hidrolog Jan Vladimir Hrasky (1857 - 1939), ki je vodil melioracijo v zaledju izvira reke Krke. Glavni vhod so leta 1935 široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne jame ter razrešili problem poplav na območju Radenskega polja. Pri tem so z razstreljevanjem razpoke nad sifonskim jezerom poskušali najti tudi nadaljevanje jame. To je uspelo šele leta 1995 - 1996 jamskim potapljačem, ki so preplavali labirint podvodnih rovov in prodrli do končne Vrhovčeve dvorane. Podzemski sistem reke Krke, ki sega vse do ponorov na Radenskem polju, naseljuje podzemska favna, ki je z mnogimi specializiranimi vodnimi vrstami med najbolj bogatimi na svetu. Krško jamo je leta 1996 Turistično društvo Krka uredilo za turistične oglede. Vhod v jamo je zaprt, pot turističnega ogleda pa vodi do sifonskega jezera. Ogled za skupine je možen s turističnim vodičem po predhodnem naročilu. Krška jama je odprta od aprila do oktobra.

Planinska jama se nahaja na južnem robu Planinskega polja. Do nje dostopamo od Ravbarjevega stolpa in po stezi do Unice, nato pa čez mostiček ob mali hidroelektrarni, v nekdanji žagi, do prepadne stene v vhodom v jamo. Obisk nekdaj zelo znane turistične jame je voden. Jama leži pod visoko prepadno steno zatrepne doline. Je ena najbolj zanimivih in največjih vodnih jam v Sloveniji, ki jo odlikuje slikoviti vhod. Pod okoli 100 metrov visoko steno se razprostira eden najbolj mogočnih jamskih izvirov z muhasto kraško naravo. Planinska jama se odlikuje s številnimi jezeri, ogromnimi podzemeljskimi dvoranami, pogosto prekinjenimi ponori, pestrimi kapniki in značilno posebnostjo – sotočjem dveh podzemeljskih rek, Raka in Pivke. Iz nje priteka ob dežju Unica, ki zbira vodo iz Postojnske kotline, Rakove doline, iz Javornikov ter iz Loškega in cerkniškega polja. Ob sušnem času iz Planinske jame teče le majhen potoček, večinski del Unice izvira takrat v bližnjih Malnih. V jami znaša skupna dolžina vseh raziskanih rovov 6 kilometrov. Za kar osem metrov visokim in 20 metrov širokim vhodom se glavni rov razširi do 40 metrov, strop pa se dvigne tudi 70 metrov visoko. Po pol kilometra se enotni vhodni rov razdeli v dva rokava. Iz 2 km dolgega Pivškega rokava priteka reka Pivka, ki ponika pri Postojni, po 2,5 km dolgem Rakovem ali vzhodnem rokavu pa se pretakajo vode iz Javornikov in Rakove doline. Na območju obeh rokavov sta globoka sifona in do njih je možno dostopati s primerno jamarsko opremo in izkušenostjo le ob nizki vodi. V obdobju visoke vode ovira vožnjo s čolnom, še zlasti po Pivškem rokavu, močan tok. Rakov rokav pa je na velikih predelih zalit do stropa. V Planinski jami je poleg vodnih rovov nekaj suhih stranskih rovov, ki pripadajo starejšim razvojnim fazam jamskega sistema na pritočni strani Planinskega polja. Planinska jama je poznana tudi po živalstvu. V njej v vhodnem delu prebivajo netopirji, drobni, slepi in prosojni rakci ter močeril – človeška ribica.

Potočka zijalka se nahaja ob poti iz gorskega naselja Podolševa proti vrhu Olševe. Gora Olševa je okoli 5 km dolg skalnati greben, ki je zadnji del južne verige Karavank. Po slemenu gre stara deželna meja med Štajersko in Koroško. Potočka zijalka je 115 metrov dolga in od 20 do 40 metrov široka kraška jama, ki jo je leta 1928 odkril profesor dr. Srečko Brodar. V jami je bila v kameni dobi okoli 40000 pr.n.št. lovska postojanka. Kraj je pomembno paleontološko in arheološko najdišče. V jami so izkopali okostja in ostanke 40 živalskih vrst, veliko je bilo predvsem okostij jamskega medveda. Poleg tega so našli tudi strgala, kamnita rezkala, kurišča, okoli 120 primerkov koščenih konic in drugo. Konice se močno razlikujejo po dolžini, podobne so si pa po obliki. Med temi izdelki posebej izstopa najstarejša evropska šivanka. Iz jame izvira tudi piščal. Najdbe si lahko ogledamo v Pokrajinskem muzeju v Celju, delno pa so na razstavi v gostilni Firšt, ki se nahaja pred Logarsko dolino. Potočka zijalka slovi po svojih znamenitih najdbah iz starejše kamene dobe med strokovnjaki po vsem svetu.

Socerb je slikovita istrska vas, ki spada v Mestno občino Koper. Gručasto naselje se razprostira na pomolu, na meji apnenca in fliša. Približno 30 metrov nad vasjo se nahajajo ruševine gradu Socerb, kjer je tudi gostišče. Sveta jama Socerb leži v borovem gozdičku, okoli 300 metrov vzhodno od gradu Socerb. V jami je cerkev Sveta jama, ki je edina podzemna cerkev na območju Slovenije. Po legendi naj bi v jami prebival tržaški mučenec in svetnik sv. Socerb, ki so ga usmrtili leta 284. V prvi predel jame se dostopa po kamnitih stopnicah. V tem prostoru se nahaja naravni kamniti oltar, ki je še sedaj svetišče in predstavlja edino podzemno cerkev v Sloveniji. Nekdaj so jo obiskovali tržaški romarji ter romarji iz območja Čičarije in Istre. Prihajali so 24. maja, ko je bil god sv. Socerba. Ta običaj so nato opustili po koncu druge svetovne vojne. S Sveto jamo na Socerbu upravlja Jamarsko društvo Dimnice iz Kopra. Redni vodeni ogledi jame potekajo vsako nedeljo ob drugi uri popoldan. Iz gradu Socerb se odpira čudovit razgled na bližnji Tržaški zaliv s Trstom.

Zadlaška ali Dantejeva jama se nahaja v območju znamenitih Tolminskih korit. Če nas od Tolminskih korit zanima samo jama, potem je najlažje, da se do nje odpravimo kar po glavni cesti preko Hudičevega mostu. Jama se imenuje po vasi Zadlaz in je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. V jami so tri dvorane, jamski splet je dolg 1140 metrov in globok 41 metrov. V začetku 14. stoletja naj bi patriarh Pagano della Torre v Tolminu gostil pesnika Danteja Alighieri, ki naj bi takrat obiskal tudi jamo in našel v njej navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Po tem pesniku naj bi jama tudi dobila svoje drugo ime. Prvi so jo leta 1922 raziskali in izrisali člani planinskega kluba Krpelj ter jo kasneje prilagodili turističnemu obisku. Poglobili so rove in vklesali stopnice. Jamarska sekcija Planinskega društva Tolmin jo je leta 1977 dokončno raziskala in izrisala. V jami je prisotna endemna vrsta hrošča – tolminskega brezokca, v njej pa prezimuje tudi netopir. Zadlaška ali Dantejeva jama spada med zahtevne turistične jame. Za njen obisk je zato potrebna primerna pohodniška oprema in spremstvo jamarskega vodnika. Par metrov v jamo pa lahko brez problema pokukamo tudi sami.

Železna jama se nahaja na Gorjuši pri Domžalah. Jamo so začeli urejati leta 1962, za turistične oglede pa je bila odprta naslednje leto. Za obisk Železne jame se dogovorimo v Jamarskem domu. Jama ima dve dvorani, ki sta med seboj povezani z mostovi in rovom. Po zasnovi sta večji brezni in obe povezuje meter dolga ožina, s sledovi vodnega toka po tleh in pod stropom. Na dnu dvoran voda nato ponikne. Druga dvorana v jami ima širše dno, ki je zravnano in umetno dvignjeno. V Železni jami si lahko ogledamo stalaktite, stalagmite, ponvice, manjše zavese in sigove izrastke. Vidne so tudi korozijske kotlice, fasete in ostanki galerije. Jama je dolga okoli 60 metrov. V jami živi posebna vrsta hroščev, netopirji, polži, pajki in jamske kobilice. Železna jama poteka proti jugu pod pobočjem vrtače, kar na domžalsko-moravškem osamelem krasu ni redek pojav.

Željnske jame se nahajajo med naseljem Željne in Šalko vasjo, vzhodno od Kočevja. Jame so okoli 1600 metrov dolg vodoraven jamski sistem Ribniškega potoka, ki ima več vhodov. Posebnost Željnskih jam je, da ležijo plitko pod površjem, saj so stropi debeli le okoli 2 do 5 metrov. Jamski rovi so zasigani le na posameznih predelih in večinoma erozijskega nastanka. Najlepše je zasigana dvorana Kapelica pri Jami pri koritu. Željnske jame so številni udori razdelili na tri dele, od katerih je najbolj znana in najlažje dostopna Ciganska jama. V jami se je večkrat udrl tanek strop in tako so nastala zanimiva naravna okna. Jama je arheološko najdišče, ki zajema obdobje od paleolitika do železne dobe. V jami so kapniki le na določenih mestih, ker temperatura ni stalna. Željnske jame je prvič popisal in narisal pred 250 leti naravoslovec in dvorni matematik Jožef Anton Nagel. Svoja spoznanja je objavil v delu Opis naravnih redkosti v Vojvodini kranjski, ki je nastal po ukazu rimsko cesarskega in kraljevega veličanstva Franca I. Danes so jame razglašene za naravni spomenik lokalnega pomena in so na seznamu najbolj pomembne naravne dediščine Slovenije.