Cerkev sv. Jožefa in Dom sv. Jožefa se nahajata na čudoviti razgledni točki nad Celjem. Do cerkve in doma se lahko pripeljete z avtom, če se pa želite sprehoditi, lahko pustite avto na parkirišču ob nekdanji tovarni Toper. Ob poti se lahko ustavite na Kalvariji. Graditi so jo začeli leta 1737. V kapelicah je upodobljen križev pot Jezusa Kristusa in križanja. Pomemben datum v zgodovini cerkve sv. Jožefa je leto 1852. Takrat je škof Slomšek svetišče zaupal v varstvo družbe sv. Vincencija Pavelskega – lazaristom. Ob cerkvi so si zgradili samostan. Nemška okupacija je pomenila težke čase za cerkev in samostan, saj so samostan zasedli nemški vojaki. Časi po vojni žal niso prinesli boljših sprememb, saj lazaristi niso imeli na voljo drugega prostora kot zakristijo. Krivična nacionalizacija je bila odpravljena šele leta 1990. Dom sv. Jožefa je danes duhovno – prosvetni center. V njegovem okviru potekajo duhovne vaje, priprave na zakramente, predavanja, govorništvo, jezikovni tečaji, razne delavnice, kuharski tečaji in koncerti. Imajo tudi varstvo starejših, komorni zbor ter oglarsko šolo. V domu sv. Jožefa lahko tudi prespite, na voljo imajo enoposteljne, dvoposteljne in skupne sobe. Pri sv. Jožefu potekajo romarski shodi, glavna sta 19. marca in 1. maja. Svetišče je baročno, vendar je vsa oprema v njem poznejša. Na oltarju je upodobljena zaroka sv. Jožefa in Marije. Med njima stoji veliki duhovnik. Oltar je bil postavljen leta 1860. Blizu cerkve lahko vidite spominsko ploščo, ki je v spomin Gojmirju Mlakarju.

Cerkev sv. Cecilije in kapucinski samostan se nahajata na desnem bregu reke Savinje. Ležita na manjšem hribu in do njiju najlažje pridemo po 90 pokritih stopnicah. Postavljene so bile leta 1826 in obnovljene leta 1972. Od tukaj je lep razgled na staro mestno jedro Celja in na park na levem bregu Savinje. Kapucini spadajo med najmlajšo vejo Svetega Frančiška Asiškega, zavetnika trgovcev in živali. Največji razcvet so doživeli v 18. stoletju. Kapucinski samostani so v Sloveniji v Celju, Mariboru, na Ptuju, Krškem, Kančevcih, Vipavskem Križu in Škofji Loki. Cerkev sv. Cecilije je bila posvečena leta 1615. To lahko vidite v notranjosti na kamniti tabli, kjer je bil včasih molitveni kor. Sveta Cecilija je bila zaščitnica in zavetnica glasbe. Za glavni oltar je bila njena podoba narejena leta 1627 po naročilu škofa Tomaža Hrena. Kapucinski samostan je bil stalni sedež teološkega ali filozofskega študija. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci spremenili v zapor. Komunistična oblast je po vojni pregnala kapucine in razlastila samostan. Kapucinska cerkev sv. Cecilije je nato postala sedež nove župnije leta 1960. Od samostana se lahko odpravimo na Miklavški hrib ali Heraklejevo svetišče, lahko pa se sprehodimo do Mestnega parka v Celju.

Kamnik je mesto z zanimivo kulturno in zgodovinsko dediščino, ki je vidna na vsakem koraku. V Samostanski ulici v starem mestnem jedru najbolj izstopata Frančiščanski samostan s knjižnico in cerkev Svetega Jakoba. Njuni začetki segajo v konec 15. stoletja. Cerkev sv. Jakoba je bila renovirana v obdobju baroka in od nekdanje stare cerkve se je ohranil le zvonik. V samostanu je delovala frančiškanska podobarska delavnica, ki je izdelala novo baročno opremo. Današnji oltar s Svetim Jakobom v glavni niši izhaja iz konca 19. stoletja, poslikave pa so iz 40ih let 20. stoletja. Skozi pestro zgodovino so imeli v Frančiškanskem samostanu v Kamniku tudi kiparsko delavnico, suknarno in deško šolo. Po drugi svetovni vojni je nova komunistična oblast frančiškanom zasegla samostan in ponovno so ga dobili nazaj šele leta 1991, ko so ga začeli tudi obnavljati. Zahtevna obnova samostana in samostanske knjižnice je bila končana naslednje leto.

Kartuzija Jurklošter se nahaja v dolini Gračnice, ki je dobila ime po istoimenskem potoku. Kartuzija leži v razloženem naselju Jurklošter, v globoki tesni ob sotočju Lahomščice in Gračnice. Kraj se je do leta 1972 imenoval Mišji Dol. Jurklošter je poznan po znamenitem kartuzijanskem samostanu, ki ga je ustanovil krški škof leta 1667. Leta 1199 je bila kartuzija zaradi gospodarskih razlogov razpuščena, znova jo je v letu 1209 obudil vojvoda Leopold VI. Babenberški. Cerkev je bila zgrajena do leta 1227. Kartuzijanski samostan je bil izropan leta 1471 v turških vpadih. Cesar Ferdinand II. je leta 1591 zaradi propada kartuzijanskega reda predal samostan jezuitom, ki so ga imeli v svojem upravljanju vse do leta 1773. Celjski grofje so ga podpirali ves čas, ko je obstajala rodovina. V cerkvi samostana naj bi bila po legendi pokopana Veronika Deseniška. Leta 1780 je bil samostan po ukinitvi jezuitskega reda porušen. Konec 18. stoletja so sezidali graščino v poznobaročnem slogu. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan. Sedanja podoba je rezultat mnogih prezidav z vrsto kvalitetnih historičnih likovno – arhitekturnih elementov. V kompleksu kartuzije so poleg samostanske cerkve sv. Mavricija ohranjeni še ostanki baročnega dvorca, nekdanja samostanska pristava, del obzidja z obrambnim stolpom in kamniti most čez Gračnico.

Koper ima zanimivo staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo številni pomembni kulturni in zgodovinski spomeniki. Največje arhitekturne znamenitosti so vrata Muda, Foresteria in Armeria, Pretorska palača, taverna Koper, loža iz 15. stoletja, fontico, vodnjak De Ponte, Casa Veneziana ter Carpacciova hiša. Najbolj znamenita sakralna dediščina je stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, rotunda sv. Elija, rotunda Janeza Krstnika, cerkev in samostan sv. Marte, frančiškanski samostan Koper, cerkev sv. Ane, cerkev sv. Bassa ter cerkvica sv. Jakoba. Frančiškanski samostan sv. Ane Koper in cerkev sv. Ane se nahajata na Destradijevem trgu v starem mestnem jedru. Prvi frančiškani so prišli v Koper kmalu po smrti ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega (1181 – 1226). V letu 1229 je mesto gotovo obiskal sv. Anton Padovanski in ustanovil prvo skupnost bratov frančiškanov. Samostan in prvotna cerkev sta se pričela graditi v letu 1493 ter bila dokončana in opremljena do leta 1513. Iz listine iz leta 1644, je razvidno, da je imel samostan v tem času obnovitvena dela. Frančiškanski samostan Koper je bil že od ustanovitve določen na vzgojno hišo in zaradi tega sta v njem potekala študij filozofije in teologije. Samostan svete Ane je bil do druge svetovne vojne eden od najbogatejših sakralnih ambientov, saj je imel v hrambi bogato knjižnico ter slikarsko zbirko znanih avtorjev, ki se je nahajala v samostanski cerkvi. Po koncu druge svetovne vojne so samostan podržavili in spremenili v zapore. Leta 2004 so frančiškani samostan dobili nazaj v posest in v letu 2006 začeli z obnovitvenimi deli, ki so potekala do leta 2008.

Koper je največje mesto ob slovenski obali Istre in sedež Mestne občine Koper. Mesto ima dva uradna jezika, ki je poleg slovenščine še italijanščina. Ob mestu se nahaja pomembno mednarodno pristanišče Luka Koper. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku, ki se je z nasipanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Slikovito mestno jedro s številnimi kulturnimi spomeniki je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Na Kapodistriasovem in Giodanovem trgu se nahaja Pokrajinski arhiv Koper, cerkev in samostan sv. Klare, spomenik Ioannisa A. Kapodistriasa – prvi grški guverner, cerkev in samostan sv. Marte iz leta 1621, cerkvica in oratorij sv. Justa, palača Tiepolo in drugo. Gradnja cerkve sv. Marte je trajala tri leta, nato se ji je priključil še samostanski kompleks. V cerkvi je oltarna slika, ki je ena izmed najlepših umetnin v Kopru. Prikazuje Marijo z otrokom, ki blagoslavlja prizadete od strašne kuge in sprejema mesto v svoje varstvo. Koprska veduta na oltarni sliki je izjemno dragocen dokument, ki prikazuje podobo mesta v dvajsetih letih 17. stoletja.

Koper je največje mesto ob slovenski obali Istre in sedež Mestne občine Koper. Mesto ima dva uradna jezika, ki je poleg slovenščine še italijanščina. Ob mestu se nahaja pomembno mednarodno pristanišče Luka Koper. Staro mestno jedro se nahaja na nekdanjem otoku, ki se je z nasipanjem in po naravni poti združil s kopnim delom. Slikovito mestno jedro s številnimi kulturnimi spomeniki je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka. Na Kapodistriasovem in Giodanovem trgu se nahaja Pokrajinski arhiv Koper, cerkev in samostan sv. Klare, spomenik Ioannisa A. Kapodistriasa – prvi grški guverner, cerkev in samostan sv. Marte iz leta 1621, cerkvica in oratorij sv. Justa, palača Tiepolo in drugo. Gradnja cerkve sv. Marte je trajala tri leta, nato se ji je priključil še samostanski kompleks. V cerkvi je oltarna slika, ki je ena izmed najlepših umetnin v Kopru. Prikazuje Marijo z otrokom, ki blagoslavlja prizadete od strašne kuge in sprejema mesto v svoje varstvo. Koprska veduta na oltarni sliki je izjemno dragocen dokument, ki prikazuje podobo mesta v dvajsetih letih 17. stoletja.

Kidričeva ulica v starem mestnem jedru Kopra je posejana z mnogimi zanimivimi stavbami kot so cerkev Svetega Nikolaja in oratorij Svete Trojice, Servitski samostan, palača Totto ex Gavardo, palača Belgramoni – Tacco, kjer je sedež Pokrajinskega muzeja Koper in drugo. Cerkvica Svetega Nikolaja je bila zgrajena leta 1594. Vanjo so zahajali predvsem mornarji z družinami, ki jim je bil sveti Nikolaj zaščitnik. V notranjosti cerkve lahko vidimo enoladijski prostor z velikimi platni beneški slikarjev iz prve polovice 17. stoletja. Nekdanji Servitski samostan je bil ustanovljen leta 1453. V 19. stoletju je bila v njem javna bolnišnica, po koncu druge svetovne vojne pa pokrajinska bolnišnica. Od leta 1996 je zgradba zapuščena in prepuščena propadanju. Njegovo obnovo pripavljata upravljalca objekta, ki sta Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Univerza na Primorskem. Palača Belgramoni Tacco iz začetka 17. stoletja je primer čudovite baročne meščanske arhitekture.

Kostanjevica pri Novi Gorici je zanimiv kraj, kjer se na razglednem griču nahaja frančiškanski samostan in cerkev. Ogledamo si lahko tudi grobnico Bourbonov in samostansko knjižnico, za kateri že več kot 200 let skrbijo očetje frančiškani. Cerkvico je leta 1623 dal zgraditi grof Matija Thurn, dve leti kasneje pa so ob cerkvi naredili še manjši samostan. Prvi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. Leta 1781, ko je bila Kostanjevica v polnem razcvetu, so karmeličane pregnali po odloku Jožefa II. V letu 1811 so jo dali v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še sedaj. Cerkev je bila porušena med prvo svetovno vojno, njena obnova pa je potekala v letih od 1924-29. Cerkev odlikujejo bogate štukature. V glavnem delu velikega oltarja je v pozlačenem okvirju podoba Marije z Jezusom. Fresko je naslikal Leonardo Rigo. Marijino kronanje, ki je na svodu ladje, pa je naredil furlanski slikar Giovanni Moro. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče. V samostanu je tudi znamenita knjižnica, ki ima ime po p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki je največji slovenski jezikoslovec-slovenist 19. stoletja. V knjižnici je okoli 16.500 knjig in največja dragocenost je 30 inkunabul oziroma prvotiskov. Še posebej je pomembna prva slovenska slovnica Zimske urice, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič in ima avtorjevo lastnoročno posvetilo. Knjižnica je zaradi svojih neprecenljivih dragocenosti od leta 1952 zgodovinski in kulturni spomenik. V letu 1998 so jo popolnoma prenovili po načrtih arhitektinje Elze Pavšič. V grobnici v samostanu so pokopani ostanki zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Bourbonov, med njimi je tudi zadnji francoski kralj Karel X. Celotni predel Kostanjevice z znamenitostmi (grobnica Bourbonov in cerkev, samostan s knjižnico) je od leta 1985 razglašen za arhitekturni in umetnostni spomenik.

Krško je mesto, ki se je razvilo na obeh bregovih reke Save. Je osrednje mesto Posavske regije. Staro mestno jedro se nahaja na desnem bregu reke in je obnovljeno. V predelu, ki ga zajema Cesta Krških žrtev, si lahko ogledate kapucinski samostan s cerkvijo v čast Materi božji, Valvasorjevo knjižnico, Mencingerjevo hišo, stavbo nekdanje ljudske in meščanske šole in drugo. V tem delu se nahaja tudi pošta, Upravna enota Krško in Okrajno in okrožno sodišče. Kapucinski samostan ima dragoceno knjižnico. V baročni knjižnici je 1344 knjig, ki so večinoma dobro ohranjene. Najstarejša knjiga je Calepinov latinski slovar iz leta 1502. Valvasorjeva knjižnica in čitalnica obstaja od leta 1964. V njej organizirajo tudi oglede knjižnice in kapucinske knjižnice, ki jo upravljajo. Janez Vajkard Valvasor je bil znan slovenski polihistor in kranjski plemič. Njegovo najpomembnejše delo je Slava Vojvodine Kranjske, ki prikazuje življenje v Sloveniji konec 17. stoletja. Janez Mencinger je v Krškem živel v letih od 1882 do 1912. Bil je znan pesnik, pisatelj, prevajalec in odvetnik.

Ljubljana je čudovito mesto v vseh letnih časih. Poleti jo zaznamuje sredozemska ležernost, pozimi pa se spremeni v ledeno pravljico, ki čaka na prve tople spomladanske žarke. Največje zanimivosti so Tromostovje, Prešernov trg, tržnica, Ljubljanski grad in mestna hiša. Kompleks Križank je nastal na levem bregu Ljubljanice, na tako imenovanem Novem trgu. Prvotna lokacija srednjeveškega mesta je stisnjena med reko Ljubljanico in grajskim gričem, levi breg je bil na začetku ribiško naselje, od 16. stoletja naprej pa je postajal vedno bolj prestižno območje. Ob plemiških stavbah se je tukaj znašla tudi židovska četrt, vicedomski dvorec in deželna hiša (Lontovž). Novi trg ima še sedaj pravilno srednjeveško zasnovo. Samostan križnikov je nastal po letu 1200 in je doživel pogoste prezidave. Renesančne in baročne prvine so prekrile prvotne gotske, katerih ostanki so še ohranjeni v lapidariju Križank in Mestnem muzeju. Po načrtih D. Rossija so 1714-1715 sezidali ob samostanu cerkev Marije Pomočnice, ki je opremljena s sočasno opremo severnjaških slikarjev. Zadnje večje delo arhitekta Jožeta Plečnika (1950-1956) predstavlja preureditev samostana v letno gledališče. Plečnik je štirim dvoriščem v samostanskem kompleksu dodal razne arhitekturne elemente, na vzhodnem dvorišču pa je uredil pokrit lapidarij. Veliko dvorišče je z arkadami opremil njegov zadnji asistent Bitenc, južno so preuredili v letno gledališče. Tukaj poleti potekajo številne kulturne prireditve v okviru Festivala Ljubljana. V preurejeni baročni viteški dvorani potekajo občasno komorne prireditve. Ob sprejemni dvorani na velikem dvorišču Križank stoji herma z glavo arhitekta Plečnika. Poleg njegovega portreta je še portret Bitenca, ki je zaključil prenovo starega samostana. Nasproti Križank stojita Zemljepisni muzej Slovenije in Kulturno informacijski center, ki organizira občasne razstave. V njem se nahajata shranjena poškodovana kipa Adama in Eve, ki sta nekdaj predstavljala simbol mesta.

Frančiškanska cerkev je mogočna stavba s fasado iz rdečega klinkerja, ki stoji na križišču Partizanske in Svetozarevske ulice. Najpomembnejšo mariborsko zgradbo iz obdobja historizma so naredili kot triladijsko baziliko in jo posvetili Mariji, Materi usmiljenja. Po načrtih dunajskega arhitekta Richarda Jordana so jo sezidali med letoma 1892 in 1900. Na tem območju sta že predhodno stala cerkev Matere usmiljenja in kapucinski samostan. Beseda bazilika izvira iz grške besede bazilikos in pomeni kraljevo. Bazilike so začeli graditi Rimljani v začetku 20. stoletja pred Kristusom in jim je služila kot poslovna zgradba. V njej so bili kipi vladarja, uporabljali so jo največ v posvetne namene. V 4. stoletju so zgodnji kristjani bazilikam spremenili namen in jih pričeli uporabljati kot cerkve. Tako je nekdanja kraljeva zgradba postala zgradba za Boga. Krščanska bazilika ima pri gradnji usmeritev vzhod – zahod. Veličastna dvostolpna bazilika Marije Matere usmiljenja, ki jo zaznamuje neoromanski slog, predstavlja ambicioznost mesta na prehodu v 20. stoletje, saj se je Maribor lahko z njo postavil ob bok večjim mestom, kot sta Dunaj in Gradec. S svojo rdečkasto fasado in prizidanim frančiškanskim samostanom poudarja dostop do mestnega središča na vzhodni strani. Večina slik v cerkvi je delo madžarskega slikarja Ferenza Pruszinskaya, križev pot je naredil Miloš Hohnjec iz Celja, v prezbiteriju pa so vitraži in freske, ki so delo Staneta Kregarja. Orgle so delo Mariborčana Jožefa Brandla, na glavnem oltarju pa je plastika Marije iz 18. stoletja.

Lent je čudoviti stari del Maribora od reki Dravi. Je najstarejši del mesta, ki postane najbolj živahen v poletnem času, ko poteka mednarodni multikulturalni Festival Lent. Dravsko nabrežje je takrat polno vrhunskih kulturnih dogodkov in zabave. Številne kavarne, bari in restavracije pa vabijo na posedanje ob odlični gostinski ponudbi. Največje znamenitosti na Lentu so Vodni stolp, Židovski stolp, Židovski trg, Stari most (Dravski most), Stara trta in Hiša Stare trte, Žički dvor, Minoritski samostan, Minoritska cerkev Marijinega vnebovzetja, Sodni (Pristaniški) stolp, obzidje starega mestnega jedra ter tržnica na Vodnikovem trgu. Na Lentu je bilo včasih pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo okoli 1000 rečni splavov. Tudi danes se lahko preizkusite v vožnji na tradicionalnem splavu. Lent so začeli načrtno obnavljati v 80ih letih 20. stoletja. Največji ponos Maribora je Stara trta, ki je najstarejša žlahtna trta na svetu. Stara je več kot 400 let in jo najdete tudi v znameniti Guinnessovi knjigi rekordov. Stara trta se vije po južnem pročelju Hiše stare trte, ki je turistično informacijski center ter razstaviščni in prireditveni prostor. Vodni stolp izvira iz 16. stoletja. Zgrajen je iz kamnitih masivnih zidov s strelnimi linijami in predstavlja renesančno utrdbo. Mimo nje vas vodi Usnjarska ulica, ki je ena najstarejših v Mariboru. Žički dvor je bil do konca 14. stoletja last kartuzijanskega samostana iz Žič. V začetku 19. stoletja so ga skupaj z Minoritskim samostanom uredili v vojašnico, kasneje pa še v vojaške zapore in sodišče. Židovski stolp se nahaja ob sinagogi na Židovskem trgu. V njem ima danes prostore Fotoklub Maribor. Sodni stolp je prav tako eden od obrambnih stolpov mestnega obzidja, ki so ščitili mesto. V njem so izrekali sodbe, povezujejo ga tudi s čarovniškimi procesi. Minoritska cerkev Marijinega vnebovzetja tvori osrednji del Minoritskega samostana, ki je edini srednjeveški samostan v mestu. Cerkev je sedanjo podobo z baročnim stolpom in fasado dobila v 18. stoletju. Današnji Stari most (Dravski most) je bil zgrajen v letih med 1906 in 1912. Na prenovljeni sodobni tržnici na Vodnikovem trgu lahko kupite vse vrste kmetijskih izdelkov (suho sadje, semena, zelišča, suho robo, sadje, zelenjavo, meso itd.).

Frančiškanski samostan v Nazarjih se nahaja na vzpetini Gradišče nad sotočjem reke Drete in Savinje. Poleg samostana je župnijska cerkev Matere Božje in samostan sester Klaris. Grof Sigismun je samostan leta 1623 podaril škofu Tomažu Hrenu. Bratje frančiškani so ga začeli graditi leta 1635, na njegovem mestu je prvotno stala loretska kapela. Leta 1747 so naredili kamnite romarske stopnice, zraven njih pa romarske kapelice. Frančiškanski samostan je bil poznan po hišni lekarni, ki je delovala od konca 17. stoletja do začetka 19. stoletja. V obdobju od 1786 do 1941 so bratje frančiškani poučevati in vzgajali mladino. Leta 1752 je bila ustanovljena knjižnica, ki je bila med drugo svetovno vojno precej uničena. Knjige, ki so se ohranile, so sedaj v prenovljeni knjižnici, ki je odprta tudi za obiskovalce. Redka eksponata sta dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Župnijska cerkev Matere Božje je bila samostanu dograjena leta 1661 ter obdaja loretsko kapelo. Je renesančna zgradba, ki ima notranjost opremljeno v baročnem slogu. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je delo Francesca Robba iz leta 1750. Glavni oltar v kapeli in v cerkvi sta delo Janeza Vurnika iz konca 19. stoletja.

Frančiškanski samostan v Nazarjih se nahaja na vzpetini Gradišče nad sotočjem reke Drete in Savinje. Poleg samostana je župnijska cerkev Matere Božje in samostan sester Klaris. Grof Sigismun je samostan leta 1623 podaril škofu Tomažu Hrenu. Bratje frančiškani so ga začeli graditi leta 1635, na njegovem mestu je prvotno stala loretska kapela. Leta 1747 so naredili kamnite romarske stopnice, zraven njih pa romarske kapelice. Frančiškanski samostan je bil poznan po hišni lekarni, ki je delovala od konca 17. stoletja do začetka 19. stoletja. V obdobju od 1786 do 1941 so bratje frančiškani poučevati in vzgajali mladino. Leta 1752 je bila ustanovljena knjižnica, ki je bila med drugo svetovno vojno precej uničena. Knjige, ki so se ohranile, so sedaj v prenovljeni knjižnici, ki je odprta tudi za obiskovalce. Redka eksponata sta dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Župnijska cerkev Matere Božje je bila samostanu dograjena leta 1661 ter obdaja loretsko kapelo. Je renesančna zgradba, ki ima notranjost opremljeno v baročnem slogu. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je delo Francesca Robba iz leta 1750. Glavni oltar v kapeli in v cerkvi sta delo Janeza Vurnika iz konca 19. stoletja.

Novo mesto je prestolnica Dolenjske. Mesto leži v rečnem zavoju reke Krke. Staro mestno jedro stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Med njimi je troje pomolov. Polotok se najbolj visoko dviga s Kapiteljskim hribom, ki se proti jugozahodu strmo spušča k reki Krki. Tukaj se je razvil znani skalnati Novomeški breg. Na reki Krki lahko vidimo lehnjakove pragove. Kandijski most ali Stari most povezuje staro mestno jedro s Kandijo. Most prečka reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga. Glavni ali Veliki trg predstavlja osrednji del starega mestnega jedra. Na začetku Glavnega trga lahko vidimo zanimive stavbe. Na osrednjem delu trga stoji Mestna hiša – Rotovž. Današnja hiša je bila zgrajena leta 1905, na mestu porušenega rotovža. Pred zgradbo so leta 1955 postavili kip Dragotina Ketteja in Janeza Trdine. Po prenovi je stavba leta 2006 ponovno postala sedež novomeškega župana. Značilnost trga so arkade v pritličjih hiš, v atrijskih dvoriščih in tudi v prvih nadstropjih hiš. Za staro mestno jedro so značilne ozke ulice. Pomembne stavbe so še Župnijski urad, Jakčev dom, Frančiščanski samostan, Frančiščanska cerkev sv. Lenarta, Jakčev dom, Glasbena šola Marjana Kozine. Ob Glavnem trgu se nahaja Jenkova ulica. Ob Frančiškanski cerkvi sv. Lenarta lahko vidite kip skladatelja Hugolina Sattnerja. Frančiškani so imeli zelo pomembno vlogo pri izobraževanju mladih. V mestu so se naselili leta 1472, o čemer priča napis nad vhodnimi samostanskimi vrati. Galerija Jakčev dom deluje v sklopu Dolenjskega muzeja. Božidar Jakac je bil znan slikar in grafik, ki je velik del slikarskega opusa posvetil rojstnemu mestu in Dolenjski.

Piran je lepo obmorsko mesto, ki čez celo leto pritegne mnogo obiskovalcev. V Bolniški ulici si lahko ogledate minoritski samostan sv. Frančiška, minoritsko cerkev sv. Frančiška, cerkev Marije Snežne, galerijo Marko Jezernik in mnoge druge zanimive stavbe. Samostan svetega Frančiška je bil ustanovljen že pred letom 1301. Prvotni samostan je bil zgrajen v gotskem slogu in pritličen. Samostan so nato v 17. in 18. stoletju povečali in prenovili. V njem so bratje minoriti opravljali svoje poslanstvo vse do leta 1954, ko je bil nato v celoti nacionaliziran. Leta 1996 je bil z denacionalizacijo vrnjen bratom, ki so takoj začeli z njegovo obnovo. Ta je samostanu vrnila prostorsko harmoničnost, arhitekturno skladnost in prvotno namembnost. Samostanski Križni hodnik je eno najbolj akustičnih prizorišč v Sloveniji. V poletnem času tukaj potekajo mnoge glasbene prireditve. Zunanja podoba cerkve sv. Frančiška izvira iz 19. stoletja, notranjost pa iz 17. stoletja. Pred cerkvijo se nahaja manjši trg, kjer je bilo včasih pokopališče. Cerkev Marije Snežne je bila prvič omenjena v letu 1404. V prezbiteriju lahko vidite baročni oltar iz 17. stoletja. Na vzhodni strani nad vhodom glavna slika prikazuje čudež snega. Sega v drugo polovico 17. stoletja. Na slavoločni steni so leta 1969 odkrili sliki Križanja in Oznanjenja.

Minoritski trg se je v srednjem veku imenoval Goveji trg, ker so od tu vodili napajat živino k reki Dravi. Od leta 1959, ko je bil zgrajen novi most čez reko, vstopa od tukaj v mesto ena od glavnih prometnic. Na Minoritskem trgu stoji Marijin steber, ki ga je dal postaviti grof Georg Friedrich Sauer leta 1664 v zahvalo za zmago nad Turki. Po znamenitih zmagah so postavljali take stebre v mnogih mestih habsburške monarhije. Ustanovitelji Minoritskega samostana so bili znani gospodje Ptujski, ki so že leta 1230 ustanovili dominikanski samostan. Najzgodnejše omembe samostana v pisnih virih segajo v 13. stoletje. V tem obdobju so samostanska poslopja obsegala le vzhodni del današnje stavbe, od 14. stoletja pa so jih večkrat dozidali in prezidali. V zadnji četrtini 17. stoletja so samostan in cerkev barokizirali pod vodstvom gvardijana Gašparja Dietla. Leta 1945 so cerkev porušile letalske bombe. Leta 1967 je bilo na mestu porušene cerkve ob gotskem prezbiteriju zgrajeno poštno poslopje. Prezbiterij so dokončno obnovili leta 1989, leta 2001 pa poštno poslopje končno porušijo in začnejo graditi cerkveno ladjo ob upoštevanju tlorisa in osnovnih mer nekdanje cerkve. Najlepša prostora sta letni refektorij in prostor, kjer je danes minoritska knjižnica.

enih delih po požaru leta 1669. Na fasadi Nunske cerkev si lahko ogledamo relief križanja, v notranjosti pa kamnito baročno prižnico in nagrobnike. V sklopu cerkve je deloval samostan klaris, ki pa je bil leta 1782 razpuščen, prevzele so ga pa sestre uršulinke.

Slovenska Bistrica je upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Je čudovito mesto, katerega osrednji del zavzema Trg svobode, ki ima obliko dvojnega lijaka. Obdajajo ga enonadstropne stavbe, razen kasneje sezidanega nekdanjega hotela Beograd in nekdanje samostanske zgradbe. Večinoma so ohranjene historične fasade, spremenjene največkrat le v izložbenih pasovih. Posebno kvaliteto predstavljajo visoke opečne strehe in detajli kot so fasadna plastika, portali, baročni kip v vogalni niši in druge podrobnosti. Med znamenitosti spadajo cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec in druge. Rotovž ima ključni položaj na trgu. Stavba ima na severni strani fasadni stolpič z zvonasto – laternasto streho z zaobljenimi ogli in urnimi številčnicami. Vežo pokriva poznobaročni banjasti obok. Minoritski samostan je bil sprva minoritski, pozneje samostan šolskih sester. Leta 1782 je bil ukinjen. V nekdanjem mestnem dvorcu je danes sedež knjižnice Josipa Vošnjaka. V tem delu se nahaja tudi Turistično informacijski center, kjer dobite mnogo koristih informacij o mestu in okolici.

Strunjan je zanimivo naselje, ki se nahaja med Piranom in Izolo. V bližini rtiča Strunjan je renesančna cerkev Marijinega prikazovanja in nekdanji benedektinski samostan, kjer je sedaj Center za usposabljanje Elvire Vatovec. Prvotna cerkvica je na tem mestu stala že okoli leta 1200. Zanjo so skrbele redovnice benediktinke, ki so imele svoj samostan pri cerkvici sv. Bassa, kjer je danes vila Tartini. Cerkev je leta 1463 dala obnoviti bogata piranska vdova Osvalda Petronio Barcazza in po njej je svetišče dobilo ime Barcazza. Najpomembnejša letnica je noč iz 14. na 15. avgust leta 1512, ko se je pri vratih stare cerkvice dvema čuvajema vinogradov prikazala Marija. Po tem dogodku je cerkev postala najpomembnejša istrska božja pot. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio naslikal na les okoli leta 1520 in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V naslednjih desetletjih so cerkev povečali. Piranski župnik Tomaž Gregolin je za cerkev v letih od 1656 do 1671 ustvaril več slik. Leta 1907 so za strunjansko romarsko svetišče prevzeli skrb sinovi sv. Frančiška Asiškega. Leta 1955 so upravo strunjanskega svetišča prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa, ki ima sedež v Ljubljani. Marca 1961 je Strunjan postal samostojna župnija Marijinega prikazanja, romarska cerkev pa je od takrat tudi župnijska.

Vas Studenice se nahajajo v dolini reke Dravinje pod strmim severnim pobočjem gore Boč. Studenice se delijo na starejši in novejši del, ločuje pa ju reka Dravinja, ki večkrat poplavlja. Stari del Studenic je poseljen ob dolini Toplega potoka vse do samostana dominikank. Novejši del se razteza na dvignjenem območju doline. Studenice so najbolj poznane po samostanskem poslopju z župniško cerkvijo, ki ga je leta 1237 ustanovila Zofija Rogaška. Cerkev sv. Treh kraljev je že v istem letu postala hospitalna. Zgrajena je bila v romanskem slogu, kasneje gotizirana, nato barokizirana in povečana v 18. stoletju, ohranile pa so se še gotske freske. V zunanje zidove cerkve je vzidanih več antičnih nagrobnikov. Rikica Kunšperška, sestra Zofije Rogaške, je leta 1237 ustanovila še samostan dominikank, kar je prispevalo k hitremu razvoju kraja. Dominikanke so precej hitro postale premožne, saj so v samostan vstopale večinoma dekleta iz bogatega plemiškega rodu. Njihovo imetje je obsegalo območje od Ptujske gore in vse do Zbelovega. Cesar Jožef II. je v času svojega delovanja samostan razpustil in nato je le-ta prešel v privatno last. Leta 1890 so ga naselile sestre Magdalenke iz Šlezije. Samostan Studenice je deloval vse do leta 1948, nato je začel propadati. V zadnjih letih je doživel nekaj obnovitvenih del, prav tako pa tudi okolica in grad Studenice. Po denacionalizaciji je samostanski kompleks prešel v last Mariborske Škofije, ki naj bi ga temeljito prenovila. Celoten samostanski kompleks predstavlja najbolj dragoceni spomenik iz obdobja romanike v Sloveniji.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je slikovito naselje, ki se je razvilo na vrhu razglednega slemena, ki se proti zahodnemu delu strmo spušča proti Trojiškemu ali Gradiškemu jezeru. Kraj je središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki je nastala v letu 2006 z izločitvijo Krajevne skupnosti Sveta Trojica iz Občine Lenart. Sveta Trojica v Slovenskih goricah se kot trg omenja v letu 1872, po letu 1952 pa je bil znan pod imenom Gradišče. Nad naseljem stoji na manjšem griču samostanski kompleks s cerkvijo Svete Trojice s tremi zvoniki, ki daje naselju značilno podobo. Prvotno cerkev so med leti 1636 in 1643 naredili na mestu, kjer je bila lesena kapela. Iz tega časa se je ohranil samo še del ladje, zvonik in zvon iz leta 1666, ki si ga je možno ogledati v prezbiteriju. Cerkev so v letu 1663 prevzeli avguštinci iz Radgone. Ob južni strani cerkve so nato s pomočjo graščaka Traumansdorfa iz Negove sezidali samostan in povečali cerkev. Ta je kmalu spet postala pretesna za vse nove romarje. V letu 1735 so zato s pomočjo grofa Draškoviča pričeli z gradnjo nove cerkve v baročnem slogu. Nova cerkev je bila posvečena v letu 1772. Oba zvonika, ki sta ob pročelju cerkve in sta obrnjena proti trgu, sta bila sezidana v času od 1779 do 1780. Cerkev Svete Trojice so istočasno povezali še s samostanom. V letu 1787 so samostan zaprli, cerkev pa je bila podrejena dekaniji Lenart in povzdignjena v župnijo. Ko so avguštinci leta 1811 zapustili samostan, je cerkev prešla v oskrbo škofijskih duhovnikov. Župnijo so nato v letu 1854 prevzeli redovniki frančiškani, ki jo imajo v oskrbi še sedaj. Svojo prejšnjo podobo je leta 1885 dobil zvonik pri velikem oltarju. Cerkev Svete Trojice velja za izjemno baročno mojstrovino. Posebna znamenita umetnina je glavni oltar, ki je nastal v času med 1752 in 1756. Ta se uvršča med tri največje oltarje v cerkvah v Sloveniji. Baročni oltar je zelo razgiban s kipi, angelskimi figurami, mogočnimi stebri in znamenito sliko, ki predstavlja skrivnost Svete Trojice. Cerkveno notranjost so v času med 1883 in 1884 poslikali Osvald in Egidij Bieri ter Jakob Brollo. Tretji oltar je delo Josefa Strauba iz leta 1756. Leta 1693 je bila narejena Loretska kapela, ki so jo prizidali k prvotni cerkvi. V njej se nahaja kip Črne Marije. Na stebru je Marijin tron s kipom Matere božje, ki so ga nekdaj nosili v procesijah. V samostanu se nahaja cerkveni muzej in bogata knjižnica, ki ima več kot 3000 dragocenih knjig. Med njimi je tudi prva tiskana knjiga o fiziki iz leta 1574. V cerkvi Svete Trojice se od leta 2003 nahajajo ene od največjih orgel na Slovenskem.

Tomaj je kraško naselje, ki se nahaja na pobočju griča Tabor. Leži ob glavni cestni povezavi Sežana – Nova Gorica. Vas je sestavljena iz več delov in sicer Na Placu, Brdo, Klenk, Brdce, Košac in Prtabor. Središče Tomaja je Na Placu, kjer je spomenik posvečen žrtvam vojne in zanimiva kapelica, ki spada v tip odprtih kapelic, je izklesana iz kamna in posvečena Devici Mariji. Na mestu sedanje župnijske cerkve sv. Petra in Pavla je nekdaj stala najstarejša cerkev na območju Krasa, ki je bila sezidana v 11. stoletju in posvečena sv. Pavlu. Današnja cerkev je bila narejena leta 1446 v poznogotskem slogu in njeno notranjost je poslikal Tone Kralj v času od 1929 do 1930. V župnišču hranijo zanimivo knjižnico, ki ima knjige v kar 37 jezikih, določeni rokopisi segajo v 17. stoletje. Ob pokopališču se nahaja še cerkev device Marije, ki je bila posvečena leta 1649. V družinski hiši Kosovelovih je na ogled spominska zbirka družine Kosovel, ki vsebuje dela in osebne predmete znanega pesnika Srečka Kosovela ter ostalih članov družine. Tla v okolici Tomaja so zelo primerna za trto refošk, zato tukaj pridelujejo odlično in znano vino teran. Tradicionalni dogodki v Tomaju so ocenjevanje vin, pohod po Kosovelovi poti, literarni večeri, prireditev V osrčju dežele terana – pokušina vin, pust in drugo.

Vipavski križ je zanimiva vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so kmalu po svojem prihodu postavili kapucinski samostan in cerkev sv. Frančiška Asiškega, ki so jo posvetili leta 1637. Kapucini so v Vipavski Križ prišli na prošnjo grofa Attemsa, da bi zatrli ostanke protestantizma. Cerkev krasi velik lesen oltar in nad njim freske Simona Ogrina. Ob strani visi znamenita slika Slava svete trojice, ki jo je leta 1668 naslikal brat Osvald. Je eno največjih platen iz 17. stoletja pri nas. Največji slovenski pridigar Janez Svetokriški je v tem samostanu napisal večino svojih pridig. V njem je bogata knjižnica, vendar se je mnogo knjig porazgubilo zaradi večkratnih selitev. Pred vhodom v samostan je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik, ki sta posvečeni slavnemu pridigarju in grb grofov Turnov, ki je bil prenešen iz gradu v samostan. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga obkroža notranji hodnik na vseh štirih straneh. Samostan je bil zadnji urbanistični poseg v Vipavskem Križu.