Frančiškanska cerkev je mogočna stavba s fasado iz rdečega klinkerja, ki stoji na križišču Partizanske in Svetozarevske ulice. Najpomembnejšo mariborsko zgradbo iz obdobja historizma so naredili kot triladijsko baziliko in jo posvetili Mariji, Materi usmiljenja. Po načrtih dunajskega arhitekta Richarda Jordana so jo sezidali med letoma 1892 in 1900. Na tem območju sta že predhodno stala cerkev Matere usmiljenja in kapucinski samostan.
Beseda bazilika izvira iz grške besede bazilikos in pomeni kraljevo. Bazilike so začeli graditi Rimljani v začetku 20. stoletja pred Kristusom in jim je služila kot poslovna zgradba. V njej so bili kipi vladarja, uporabljali so jo največ v posvetne namene. V 4. stoletju so zgodnji kristjani bazilikam spremenili namen in jih pričeli uporabljati kot cerkve. Tako je nekdanja kraljeva zgradba postala zgradba za Boga. Krščanska bazilika ima pri gradnji usmeritev vzhod – zahod.
Veličastna dvostolpna bazilika Marije Matere usmiljenja, ki jo zaznamuje neoromanski slog, predstavlja ambicioznost mesta na prehodu v 20. stoletje, saj se je Maribor lahko z njo postavil ob bok večjim mestom, kot sta Dunaj in Gradec. S svojo rdečkasto fasado in prizidanim frančiškanskim samostanom poudarja dostop do mestnega središča na vzhodni strani. Večina slik v cerkvi je delo madžarskega slikarja Ferenza Pruszinskaya, križev pot je naredil Miloš Hohnjec iz Celja, v prezbiteriju pa so vitraži in freske, ki so delo Staneta Kregarja. Orgle so delo Mariborčana Jožefa Brandla, na glavnem oltarju pa je plastika Marije iz 18. stoletja.