Frančiškanska cerkev je mogočna stavba s fasado iz rdečega klinkerja, ki stoji na križišču Partizanske in Svetozarevske ulice. Najpomembnejšo mariborsko zgradbo iz obdobja historizma so naredili kot triladijsko baziliko in jo posvetili Mariji, Materi usmiljenja. Po načrtih dunajskega arhitekta Richarda Jordana so jo sezidali med letoma 1892 in 1900. Na tem območju sta že predhodno stala cerkev Matere usmiljenja in kapucinski samostan. Beseda bazilika izvira iz grške besede bazilikos in pomeni kraljevo. Bazilike so začeli graditi Rimljani v začetku 20. stoletja pred Kristusom in jim je služila kot poslovna zgradba. V njej so bili kipi vladarja, uporabljali so jo največ v posvetne namene. V 4. stoletju so zgodnji kristjani bazilikam spremenili namen in jih pričeli uporabljati kot cerkve. Tako je nekdanja kraljeva zgradba postala zgradba za Boga. Krščanska bazilika ima pri gradnji usmeritev vzhod – zahod. Veličastna dvostolpna bazilika Marije Matere usmiljenja, ki jo zaznamuje neoromanski slog, predstavlja ambicioznost mesta na prehodu v 20. stoletje, saj se je Maribor lahko z njo postavil ob bok večjim mestom, kot sta Dunaj in Gradec. S svojo rdečkasto fasado in prizidanim frančiškanskim samostanom poudarja dostop do mestnega središča na vzhodni strani. Večina slik v cerkvi je delo madžarskega slikarja Ferenza Pruszinskaya, križev pot je naredil Miloš Hohnjec iz Celja, v prezbiteriju pa so vitraži in freske, ki so delo Staneta Kregarja. Orgle so delo Mariborčana Jožefa Brandla, na glavnem oltarju pa je plastika Marije iz 18. stoletja.

Lent je čudoviti stari del Maribora od reki Dravi. Je najstarejši del mesta, ki postane najbolj živahen v poletnem času, ko poteka mednarodni multikulturalni Festival Lent. Dravsko nabrežje je takrat polno vrhunskih kulturnih dogodkov in zabave. Številne kavarne, bari in restavracije pa vabijo na posedanje ob odlični gostinski ponudbi. Največje znamenitosti na Lentu so Vodni stolp, Židovski stolp, Židovski trg, Stari most (Dravski most), Stara trta in Hiša Stare trte, Žički dvor, Minoritski samostan, Minoritska cerkev Marijinega vnebovzetja, Sodni (Pristaniški) stolp, obzidje starega mestnega jedra ter tržnica na Vodnikovem trgu. Na Lentu je bilo včasih pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo okoli 1000 rečni splavov. Tudi danes se lahko preizkusite v vožnji na tradicionalnem splavu. Lent so začeli načrtno obnavljati v 80ih letih 20. stoletja. Največji ponos Maribora je Stara trta, ki je najstarejša žlahtna trta na svetu. Stara je več kot 400 let in jo najdete tudi v znameniti Guinnessovi knjigi rekordov. Stara trta se vije po južnem pročelju Hiše stare trte, ki je turistično informacijski center ter razstaviščni in prireditveni prostor. Vodni stolp izvira iz 16. stoletja. Zgrajen je iz kamnitih masivnih zidov s strelnimi linijami in predstavlja renesančno utrdbo. Mimo nje vas vodi Usnjarska ulica, ki je ena najstarejših v Mariboru. Žički dvor je bil do konca 14. stoletja last kartuzijanskega samostana iz Žič. V začetku 19. stoletja so ga skupaj z Minoritskim samostanom uredili v vojašnico, kasneje pa še v vojaške zapore in sodišče. Židovski stolp se nahaja ob sinagogi na Židovskem trgu. V njem ima danes prostore Fotoklub Maribor. Sodni stolp je prav tako eden od obrambnih stolpov mestnega obzidja, ki so ščitili mesto. V njem so izrekali sodbe, povezujejo ga tudi s čarovniškimi procesi. Minoritska cerkev Marijinega vnebovzetja tvori osrednji del Minoritskega samostana, ki je edini srednjeveški samostan v mestu. Cerkev je sedanjo podobo z baročnim stolpom in fasado dobila v 18. stoletju. Današnji Stari most (Dravski most) je bil zgrajen v letih med 1906 in 1912. Na prenovljeni sodobni tržnici na Vodnikovem trgu lahko kupite vse vrste kmetijskih izdelkov (suho sadje, semena, zelišča, suho robo, sadje, zelenjavo, meso itd.).

Minoritski trg se je v srednjem veku imenoval Goveji trg, ker so od tu vodili napajat živino k reki Dravi. Od leta 1959, ko je bil zgrajen novi most čez reko, vstopa od tukaj v mesto ena od glavnih prometnic. Na Minoritskem trgu stoji Marijin steber, ki ga je dal postaviti grof Georg Friedrich Sauer leta 1664 v zahvalo za zmago nad Turki. Po znamenitih zmagah so postavljali take stebre v mnogih mestih habsburške monarhije. Ustanovitelji Minoritskega samostana so bili znani gospodje Ptujski, ki so že leta 1230 ustanovili dominikanski samostan. Najzgodnejše omembe samostana v pisnih virih segajo v 13. stoletje. V tem obdobju so samostanska poslopja obsegala le vzhodni del današnje stavbe, od 14. stoletja pa so jih večkrat dozidali in prezidali. V zadnji četrtini 17. stoletja so samostan in cerkev barokizirali pod vodstvom gvardijana Gašparja Dietla. Leta 1945 so cerkev porušile letalske bombe. Leta 1967 je bilo na mestu porušene cerkve ob gotskem prezbiteriju zgrajeno poštno poslopje. Prezbiterij so dokončno obnovili leta 1989, leta 2001 pa poštno poslopje končno porušijo in začnejo graditi cerkveno ladjo ob upoštevanju tlorisa in osnovnih mer nekdanje cerkve. Najlepša prostora sta letni refektorij in prostor, kjer je danes minoritska knjižnica.

Slovenska Bistrica je upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Je čudovito mesto, katerega osrednji del zavzema Trg svobode, ki ima obliko dvojnega lijaka. Obdajajo ga enonadstropne stavbe, razen kasneje sezidanega nekdanjega hotela Beograd in nekdanje samostanske zgradbe. Večinoma so ohranjene historične fasade, spremenjene največkrat le v izložbenih pasovih. Posebno kvaliteto predstavljajo visoke opečne strehe in detajli kot so fasadna plastika, portali, baročni kip v vogalni niši in druge podrobnosti. Med znamenitosti spadajo cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec in druge. Rotovž ima ključni položaj na trgu. Stavba ima na severni strani fasadni stolpič z zvonasto – laternasto streho z zaobljenimi ogli in urnimi številčnicami. Vežo pokriva poznobaročni banjasti obok. Minoritski samostan je bil sprva minoritski, pozneje samostan šolskih sester. Leta 1782 je bil ukinjen. V nekdanjem mestnem dvorcu je danes sedež knjižnice Josipa Vošnjaka. V tem delu se nahaja tudi Turistično informacijski center, kjer dobite mnogo koristih informacij o mestu in okolici.

Vas Studenice se nahajajo v dolini reke Dravinje pod strmim severnim pobočjem gore Boč. Studenice se delijo na starejši in novejši del, ločuje pa ju reka Dravinja, ki večkrat poplavlja. Stari del Studenic je poseljen ob dolini Toplega potoka vse do samostana dominikank. Novejši del se razteza na dvignjenem območju doline. Studenice so najbolj poznane po samostanskem poslopju z župniško cerkvijo, ki ga je leta 1237 ustanovila Zofija Rogaška. Cerkev sv. Treh kraljev je že v istem letu postala hospitalna. Zgrajena je bila v romanskem slogu, kasneje gotizirana, nato barokizirana in povečana v 18. stoletju, ohranile pa so se še gotske freske. V zunanje zidove cerkve je vzidanih več antičnih nagrobnikov. Rikica Kunšperška, sestra Zofije Rogaške, je leta 1237 ustanovila še samostan dominikank, kar je prispevalo k hitremu razvoju kraja. Dominikanke so precej hitro postale premožne, saj so v samostan vstopale večinoma dekleta iz bogatega plemiškega rodu. Njihovo imetje je obsegalo območje od Ptujske gore in vse do Zbelovega. Cesar Jožef II. je v času svojega delovanja samostan razpustil in nato je le-ta prešel v privatno last. Leta 1890 so ga naselile sestre Magdalenke iz Šlezije. Samostan Studenice je deloval vse do leta 1948, nato je začel propadati. V zadnjih letih je doživel nekaj obnovitvenih del, prav tako pa tudi okolica in grad Studenice. Po denacionalizaciji je samostanski kompleks prešel v last Mariborske Škofije, ki naj bi ga temeljito prenovila. Celoten samostanski kompleks predstavlja najbolj dragoceni spomenik iz obdobja romanike v Sloveniji.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je slikovito naselje, ki se je razvilo na vrhu razglednega slemena, ki se proti zahodnemu delu strmo spušča proti Trojiškemu ali Gradiškemu jezeru. Kraj je središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki je nastala v letu 2006 z izločitvijo Krajevne skupnosti Sveta Trojica iz Občine Lenart. Sveta Trojica v Slovenskih goricah se kot trg omenja v letu 1872, po letu 1952 pa je bil znan pod imenom Gradišče. Nad naseljem stoji na manjšem griču samostanski kompleks s cerkvijo Svete Trojice s tremi zvoniki, ki daje naselju značilno podobo. Prvotno cerkev so med leti 1636 in 1643 naredili na mestu, kjer je bila lesena kapela. Iz tega časa se je ohranil samo še del ladje, zvonik in zvon iz leta 1666, ki si ga je možno ogledati v prezbiteriju. Cerkev so v letu 1663 prevzeli avguštinci iz Radgone. Ob južni strani cerkve so nato s pomočjo graščaka Traumansdorfa iz Negove sezidali samostan in povečali cerkev. Ta je kmalu spet postala pretesna za vse nove romarje. V letu 1735 so zato s pomočjo grofa Draškoviča pričeli z gradnjo nove cerkve v baročnem slogu. Nova cerkev je bila posvečena v letu 1772. Oba zvonika, ki sta ob pročelju cerkve in sta obrnjena proti trgu, sta bila sezidana v času od 1779 do 1780. Cerkev Svete Trojice so istočasno povezali še s samostanom. V letu 1787 so samostan zaprli, cerkev pa je bila podrejena dekaniji Lenart in povzdignjena v župnijo. Ko so avguštinci leta 1811 zapustili samostan, je cerkev prešla v oskrbo škofijskih duhovnikov. Župnijo so nato v letu 1854 prevzeli redovniki frančiškani, ki jo imajo v oskrbi še sedaj. Svojo prejšnjo podobo je leta 1885 dobil zvonik pri velikem oltarju. Cerkev Svete Trojice velja za izjemno baročno mojstrovino. Posebna znamenita umetnina je glavni oltar, ki je nastal v času med 1752 in 1756. Ta se uvršča med tri največje oltarje v cerkvah v Sloveniji. Baročni oltar je zelo razgiban s kipi, angelskimi figurami, mogočnimi stebri in znamenito sliko, ki predstavlja skrivnost Svete Trojice. Cerkveno notranjost so v času med 1883 in 1884 poslikali Osvald in Egidij Bieri ter Jakob Brollo. Tretji oltar je delo Josefa Strauba iz leta 1756. Leta 1693 je bila narejena Loretska kapela, ki so jo prizidali k prvotni cerkvi. V njej se nahaja kip Črne Marije. Na stebru je Marijin tron s kipom Matere božje, ki so ga nekdaj nosili v procesijah. V samostanu se nahaja cerkveni muzej in bogata knjižnica, ki ima več kot 3000 dragocenih knjig. Med njimi je tudi prva tiskana knjiga o fiziki iz leta 1574. V cerkvi Svete Trojice se od leta 2003 nahajajo ene od največjih orgel na Slovenskem.