Črno jezero se nahaja na Pohorju, na gozdnem slemenu med Osankarico in Tremi kralji. Jezero je umetnega nastanka in je veliko približno 50 hektarjev. Nastalo je okoli leta 6000 pred našim štetjem, ko so prebivalci poglobili močvirnato območje in ga tako spremenili v jezero. Sredi 19. stoletja so Črno jezero povečali zaradi hlodovine, ki so jo spravljali v dolino. V kristalno čistem jezeru se nahajajo redke rastlinske in živalske vrste. Obraščeno je s šotnim mahom in smrekovjem. Črno barvo daje jezeru temna in debela plast mulja. Črno jezero je zavarovano kot gozdni rezervat. Do jezera najlažje pridemo, če začnemo pot pri Domu na Osankarici. Nezahteven sprehod traja približno eno uro. Zaradi ugrezajočih barjanskih tal poteka urejena gozdna steza tudi po lesenih brveh. Pri jezeru se nahaja počivališče z mizami in klopmi. Črno jezero je zanimiva točka za izlet in sprostitev v vsakem letnem času.

Hotiško jezero leži ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, približno kilometer vzhodno od kraja Hotiza. Jezeru pravijo tudi Jula Marof, in sicer po rodbini Marof. Hotiško jezero je globoko do tri metre in ima površino 4 ha. Ni pravo jezero, temveč je približno 1 km dolga in podkvastemu jezeru podobna mrtvica reke Mure. Mrtvica pomeni raven svet, ki je neposredno ob strugi reke. Reka Mura izvira v Avstriji. Njena skupna dolžina je okoli 450 km, od tega je v Sloveniji 98 km. Največ vode ima v spomladanskih in poletnih mesecih, ko se tali sneg v Alpah. Na reki Muri je več hidroelektrarn, od tega je ena v Sloveniji. Na reki Muri je še pred nekaj desetletji delovalo okoli 40 plavajočih mlinov. Reka Mura spada v zaščiteno območje evropskega pomena. Hotiško jezero je življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V jezeru so svoj dom našle zanimive vodne rastline, ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji. Med ogrožene vodne rastline spadajo naslednje: rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Ob Hotiškem jezeru nastaja nov zaselek Grede. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovščak, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda na tem področju. Jezero z okolico je čudovit kraj za sprostitev in rekreacijo.

Hrastovec v Slovenskih goricah je zanimivo naselje, ki spada v občino Lenart. V pisnih virih se prvič omenja leta 1265. Kraj je najbolj poznan po gradu Hrastovec, druge kulturne znamenitosti pa so še Domačija Hrastovec 3, Marijina kapela, rimsko grobišče in drugo. Grad Hrastovec se uvršča med največje in najlepše gradove na Slovenskem. Hrastovški ribnik se nahaja na severnem območju gozdnate zakrasele planote Hrastovenjak. Nekdaj je služil plemiški družini Herberstein, ki so imeli v lastnini še malce bolj oddaljeni Komarnik. Hrastovški ribnik ima površino okoli 1,3 ha, dolg je 200 metrov in širok 60 metrov v najbolj širokem predelu. Z ribnikom upravlja Zveza ribniških družin Maribor. Kot naravni spomenik je zavarovan od leta 1992. Hrastovški ribnik je pregrajen v štiri prekate in služi predvsem športnemu ribolovu. V njem lovijo predvsem smuče, ščuke in krape. Odrasel ribji zarod selijo tudi v ribnike v bližnji okolici, predvsem sta to jezero Pristava in Radehova. Hrastovški ribniki so obraščeni z rogozjem in trstjem ter plavajočim rastlinjem, ki nudi ribam in ostalim vodnim organizmom zavetje pred nevarnimi plenilci. Ribnik z okolico tako predstavlja pomemben življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V ribniku imajo gnezda mnoge race, velikokrat pa jih obiskuje siva čaplja. Od rastlinskih vrst imajo tukaj svoj dom beli lokvanj, vodni orešek in ščitolistna močvirka.

Ribniško selo je manjše naselje, ki spada v Mestno občino Maribor. Nad vasico se dviguje 426 metrov visoki vrh, ki se imenuje Samotni bor. Med potjo do vrha hriba stoji manjša kapela sv. Rozalije. Ribniško selo se nahaja v bližini Treh ribnikov in Mestnega parka, ki so priljubljena sprehajalna pot za številne prebivalce mesta. Nedaleč so tudi razgledni vinorodni griči Kalvarija, Mestni vrh in Piramida, ki nudijo slikovit pogled na mesto Maribor in okolico. Ribnik v Ribniškem selu se razprostira pri Rekreacijskem centru Globoček. Je priljubljen ribolovni objekt za domačine in življenjski prostor dvoživk. Vodni in kopenski življenjski prostor sta za dvoživke življenjskega pomena. Ribnik predstavlja dvoživkam mrestišče, kjer se izležejo iz jajčec in preživijo stadij ličink. Ko se preobrazijo v odrasle osebke, se preselijo na kopno, v gozdove in na travnike v bližini ribnikov, v svoja poletna bivališča. Pozimi se skrijejo v kamne v gozdu, v svoja prezimovališča. Spomladi se spet selijo v ribnike, kjer se parijo in izležejo jajčeca. Na območju Mestnega parka in ribnika v Ribniškem selu imajo svoje domovanje tudi netopirji, ki so v Sloveniji uvrščeni na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Ogroža jih izguba zatočišč, zmanjševanje in izginjanje prehranskih habitatov ter vznemirjanje in včasih tudi pobijanje s strani ljudi. Za enkratno zbujanje sredi prezimovanja porabijo netopirji toliko energije, kot za deset dni spanja – zato je ob dolgih zimah zanje lahko usodno že najmanjše vznemirjanje.

Naselje Miklavž na Dravskem polju se nahaja ob slikoviti reki Dravi na mestnem predelu Maribora. Občina Miklavž na Dravskem polju je bila ustanovljena leta 1998. Poleg Miklavža v občino spadajo še naselja Dobrovce, Skoke in Dravski dvor. Dravsko polje obdaja Pohorje, Dravska dolina, Slovenske gorice in Ptujsko polje. Miklavž na Dravskem polju se deli na dva dela – središče starega dela je strnjeno okoli župnijske cerkve sv. Miklavža, novejši del pa se razprostira ob obeh straneh Ptujske ceste do dovodnega kanala hidroelektrarne Zlatoličje. Veliko območja Občine Miklavž na Dravskem polju se nahaja v Krajinskem parku Drava, ki je naravno zavarovano območje. V krajinski park spadajo tudi Miklavški ribniki. Ribniki se nahajajo v bližini starega vaškega jedra in ob njih poteka lepo urejena sprehajalna potka. Izvir studenčnic pod Dravsko teraso pri Miklavžu so edinstveni hidrološki fenomen, ker gre za pohorske vode, ki na prehodu na prodnato Dravsko polje najprej poniknejo, nato pa pod teraso ponovno pritečejo na plano in se kot Miklavški potok izvlivajo v reko Dravo. Ob studenčnicah, ki imajo številno vodno in obrežno zarastjo, uspevajo trstišča. Pomemben del naravnega spomenika predstavljajo tudi Miklavški ribniki. Izviri so vir pitne vode, potok, studenčnice in ribniki pa predstavljajo dragoceni biotop za ogrožene živalske in rastlinske vrste.

Negovsko jezero se razprostira jugovzhodno od vasice Negova. Jezero in Krajinski park Negova je kot krajinski park zavarovan od leta 1967. Celoten krajinski park obsega 176,52 hektara. Za krajinski park je bil razglašen zaradi geoloških tvorb, favne in flore, kulturno-varstvenih, urbanističnih in turističnih razlogov ter izredne krajinske lepote. Negovsko jezero je nastalo v dolini Kungovskega potoka z zajezitvijo nekdanjih 14 grajskih ribnikov. Jezero obsega okoli 11,3 ha in je globoko od 1,5 do 3 metra. Njegova največja globina je ob nasipu, kjer je globoko tudi do pet metrov. V Negovskem jezeru uspevata beli lokvanj in redki vodni orešek. V Negovskem jezeru prebivajo amurji, krapi, jegulje, žabe, raki, ščuke, smuči, koreslji in drugo. Na vodah jezera živijo mnoge vodne ptice, najbolj številne so vodne race. V gozdu ob jezeru prebivajo kuna, lisica, na visokih drevesih kragulji in kanje, šoja, lesna sova in ostalo. Jezero so nekdaj čistili na vsaka štiri leta, vendar so to sedaj opustili. Danes je dno jezera poraslo z muljem in onesnaženo. Negovsko jezero z bližnjo okolico je priljubljen prostor za sprehajanje, ribolov in čolnarjenje. Negovsko jezero je imelo v času turških vpadov veliko obrambno vlogo. Še nedolgo nazaj je bilo osrednja turistična točka v Negovi. Pod jezom se nahaja veličasten Sitarjev mlin, nad jezerom pa stoji hiša Ivana Krambergerja, Negovskega dobrotnika in politika, ob njej pa je spomenik z napisom V spomin dobrotniku iz Negove. Nekdaj je bilo Negovsko jezero priljubljeno zbirališče za mlade, saj so ob robu jezera zgradili lesene bazene.

Ptujsko jezero na Dravi spada med največja umetna jezera v Sloveniji. Nastalo je leta 1978, ko so zajezili reko Dravo. Jezero je globoko 12 metrov, dolgo 9 km in široko 1,2 km v najširšem delu. Namenjeno je za akumulacijo za hidroelektrarno HE Formin. V Markovcih se jezerska voda loči v dva dela. En del steče v strugo Drave, drugi del pa odteka po kanalu do hidrocentrale. Na Ptujskem jezeru sta dva otoka in na njiju lahko vidimo gnezditi ptice. Jezero je dom za redke in zaščitene vrste ptic kot so kormoran, navadna čigra, rečni galeb in druge. Ptujsko jezero služi kot priljubljena površina za ribištvo, jadranje, deskanje, veslanje, vožnjo z vodnimi skuterji, motornimi čolni in drugo. Pri jezeru se nahaja Ranca, ki je edina in prva marina na kopnem v Sloveniji. Obiskovalcem je na voljo panoramska plovba s turistično ladjo Čigra, ki sprejme 25 potnikov ter pluje po določenem plovnem redu. V izjemnih primerih jo je možno najeti tudi za zaključene skupine. V marini je tudi Ranca bar, ki nudi vse vrste toplih in hladnih napitkov, prigrizke, sladoled in coctaile. V neposredni bližini je igrišče z mivko za odbojko, rokomet ali nogomet, kjer vsako leto poleti organizirajo Beach-Master. Urejeno pot na nabrežju lahko izkoristijo ljubitelji pohodništva, kolesarstva in rekreativnega teka.

Krajinski park Rački ribniki – Požeg se nahaja v zahodnem območju Dravskega polja, pod Pohorjem. Je večje območje strnjenega nižinskega mešanega gozda, znotraj katerega je več stoječih voda. Kot krajinski park je predel zavarovan od leta 1992. Območje je zavarovano zaradi naravne dediščine, ki jo predstavljajo mokrišča z mnogimi ogroženimi ter redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Park je velik okoli 500 ha in se tako uvršča med večje nižinske parke v Sloveniji. Gozdovi predstavljajo 340 ha, stoječe vode okoli 70 ha, ostalo pa so močvirni travniki. V parku so tri skupine ribnikov, ki so naslednje: Rački ribniki, Turnovi ribniki in ribniki v Grajevniku. Rački ribniki so Mali, Veliki in Gajič. Največji je Veliki ribnik z 20 ha. Najbolj značilna vodna rastlina je rogoz. Občasno se na vodni površini pojavi ščitolistna močvirka Nymphoides peltata. Ribnik Gajič z 8,5 ha nima veliko vegetacije. Če se začne ribnik polniti v poznem spomladanskem obdobju, se v njem razbohotijo kopenske rastline, ki ostanejo v njem tudi takrat, ko je ribnik že poln. Mali ribnik s 4,5 ha je od Velikega ribnika ločen le z nasipom. V njem ni veliko obrežne vegetacije, večinoma je le plavajoča. Tukaj uspeva vodni orešek, ob robovih pa vodna leča. Turnovi ribniki se razprostirajo sredi gozda, južno od Račkih ribnikov. Največji je Turntajht, sledi mu Špic in Srednji ribnik. Ribniki v Grajevniku ležijo v bližini akumulacije Požeg in so štirje. Skupaj merijo okoli 3 ha. V njih uspeva blatnik Nuphar luteum, ki je rastlina podobna lokvanj, le da so cvetovi rumene barve. Med drevesnimi vrstami prevladujejo hrast dob, rdeči bor, črna jelša, smreka in breza. Vlažno okolje ustreza številnim mahovom, med njimi tudi šotnemu mahu, ki zadržuje velike količine vode in uspeva le na zakisani močvirni podlagi.

Tromejnik je kulturnozgodovinski spomenik, ki se nahaja v bližini naselja Trdkova na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Je geografska točka na tromeji Avstrije, Slovenije in Madžarske. Vsaka stran piramidastega spomenika ima grb ene izmed mejnih držav, ki je obrnjen v smeri tiste države. V bližini tromejnika je počivališče za pešce in kolesarje, ki je postavljeno v senci pod lipami. Iz urejenega parkirišča po gozdni učni poti do tromejnika vodi pešpot, ki jo spremljajo informativne table. Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik ima izhodišče na parkirnem prostoru pod Tromejo. Dolga je 2600 metrov, poteka krožno in traja približno dve uri. Učna pot obsega 13 zanimivih učnih točk, ki so naslednje: analiza rasti drevesa, les na Goričkem, orgle dišav, ptiči na Goriškem, tromejnik, obnova gozda, prehranjevalne verige, gozd in voda, koža našega planeta, travniki, močvirski travniki, lovski objekti, vremenska postaja in ribnik – mlaka. Na območju ribnik – mlaka vidimo poseg človeka, ki je travnik z izvirsko vodo z zajezitvijo spremenil tako, da je iz njega nastal ribnik. Mlaka je vodni ekosistem umetnega ali naravnega nastanka. Pomemben je odtok in dotok sveže in s kisikom bogate vode. V mlaki je vrstna pestrost zelo velika, če ni v ospredju gospodarski vidik (gojenje določenih vrst rib). Pomembna je prisotnost rastlinskega sveta. Pri majhnih vodnih površinah pomeni prekinitev dotoka sveže vode ogrevanje vode in siromašenje s kisikom. Ribnik postane mlaka, ko se prične zaraščati. Temu primerno se spremeni tudi rastlinski in živalski svet (kačji pastirji, žabe, rogoz, ločje, druge visoke trave...). V zimskih mesecih je ribnik - mlaka zamrznjen.

Slikoviti grad Turnišče je kulturni spomenik državnega pomena. Nahaja se v manjšem naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih. Grad Turnišče stoji na robu prve dravske terase, ki je nastala nad aluvialno obdravsko ravnino. Izpod te terase izvira v številnih drobnih izvirih turniška Studenčnica. Ti izviri so svojevrstna posebnost Dravskega polja, saj tukaj prihaja na dan talnica. Izviri talnice v dnu potoka ali pod robom terase so narivali peske in odrinili mulj. Izviri so tako številni, da je takoj na začetku širina Studenčice že preko dva metra. Del potoka so nekoč zajezili za ribnik in mlin. Danes je Turniški ribnik večinoma zamulje in zarasel.

Krajinski park Rački ribniki – Požeg meri 484 ha, gozdovi pa zavzemajo največjo površino parka, kar 343 ha. Na določenih mestih imajo značaj poplavnega gozda in so zaradi tega jeseni in spomladi ponekod težje prehodni. Park se razprostira v zahodnem delu Dravskega polja, skoraj tik pod Pohorjem. V parku so tri skupine ribnikov, ki so Rački ribniki, Turnovi ribniki in ribnik Gajič. Turnovi ribniki so trije, največji je Turntajht (2,6 ha), sledi mu Špic (1,7 ha) in Srednji ribnik (0,95 ha). Gozdna pot Turnovi ribniki popelje obiskovalca v samo osrčje Krajinskega parka. Spozna se z nižinskim gozdom, se sprehodi mimo ribnika, sreča zanimive živalske in rastlinske vrste in se nadiha svežega gozda v neokrnjeni naravi. Živalskemu svetu Turnovih ribnikov je dajala poseben pečat izjemna pestrost favne kačjih pastirjev (35 vrst), dvoživk (11 vrst) in ostalih drobnih vodnih živali. Ogrožena in majhna žabica česnovka je imela na Štajerskem tukaj eno svojih zadnjih zatočišč. Še sedaj so pogoste navadne krastače, ki jim požrešna usta rib k sreči ne pridejo do živega, medtem ko je preživetje treh vrst rjavih žab in pupkov močno ogoroženo. Tudi pisanim kačjim pastirjem, katerih ličinke živijo v vodi nekaj mesecev ali celo več let, zmanjkuje ustreznih bivališč. Ob odsotnosti vodnih rastlin namreč nimajo ustreznih skrivališč in podobno kot ostale vodne žuželke, paglavci in rakci, skoraj brez izjeme končajo v ribjih ustih. Med najbolj znamenite rastline Turnovih ribnikov spada vodna praprot štiriperesno marzilko, ki ni redka le v slovenskem, temveč tudi v srednjeevropskem merilu. Prepoznamo jo po listih, ki so na moč podobni štiriperesni deteljici, porašča pa plitve obrežne predele. Bujna vodna in obrežna vegetacija ter bogata favna dvoživk in kačjih pastirjev so dokaz za ohranjenost naravnih procesov v ribnikih. Ti se lahko vzpostavijo le tam, kjer je struktura obrežja razgibana, režim izpuščanja vode prilagojen vsem oblikam življenja, količina in vrstna sestava rib pa podobna tisti v naravnih jezerih.