Beltinci so naselje z bogato in razgibano preteklostjo. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1322. Največje znamenitosti v Beltincih so grad Beltinci, cerkev sv. Ladislava z grobnico rodbine Zichy, Beltinska ali Rousova kapela in drugo. Cerkev sv. Ladislava je eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov iz poznega 19. stoletja v Prekmurju. Zgradba je nastala že leta 1742, vendar so jo temeljito prenovili med leti 1893 in 1895. Grad Beltinci je primer zgodnjebaročne veleposestniške graščinske zgradbe iz 17. stoletja. Grad je enonadstropna stavba v obliki črke L, na vogalih ima tri valjaste stolpiče, dvorišče z arkadami in renesančen vhodni portal. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Izvirno je grad obdajalo obzidje s štirimi stolpi in vodnim jarkom. Beltinški grad je v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. Beltinci so nekdaj imeli dva parka, velikega in majhnega. Delno se je ohranil le veliki park okoli beltinškega gradu. Nekoč je meril kar 14 ha in je imel približno 1600 drevesnih vrst, od tega 600 vrst grmičevja in polovico eksotov.

Botanični vrt Pivola se nahaja v Hočah pri Mariboru. Je del mariborske Univerze, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ki je postala njegov uporabnik leta 1994. V letu od 2000 do 2001 je potekalo intenzivno dograjevanje botaničnega vrta, ki je bil na začetku zgolj kmetijsko posestvo. Botanični vrt prikazuje tujo in domačo floro, zlasti posebnosti in značilnosti Pohorja in severovzhodne Slovenije. Hkrati je tudi raziskovalna in javnosti odprta prosvetno kulturna ustanova. Botanični vrt vsebuje mešane gozdičke, rozarij z nasadi vrtnic, grmovnice, golosemenke, listavce, zdravilne in strupene rastline, vodne biotope, skalnjak, rondo z nasadi enoletnic, dvoletnic in trajnic, potok in namakalni sistem, keltske gomile, gozdarsko, geološko arheološko zbirko in gensko banko, tri kompostarne, sistematsko polje, termostatirana rastlinjaka, poljedelske, vrtnarske in sadjarske nasade, izvor pitne vode ter raziskovalno eksperimentalne nasade. Med sprehajanjem po vrtu se lahko odpočijete na počivališču s klopmi in mizami ali pa se osvežite v okrepčevalnici. Izvori dobre pitne pohorske vode so razporejeni enakomerno po vrtu. Botanični vrt je bil uradno odprt 24. maja leta 2002, na evropski dan parkov. Od tedaj sprejema obiskovalce vsako leto med aprilom in novembrom.

Vas Cankova leži na skrajnem jugozahodnem delu Goričkega. Od kraja se razprostira Krajinski park Goričko, ki je bil ustanovljen leta 2003 in je drugi največji naravni park v Sloveniji. Cankova je središče istoimenske občine. V pisnih virih se prvič omenja leta 1212 in sicer kot kraj ob mrzlem studencu oziroma v nemškem jeziku Kaltenbrunn. Vaški trg je okrašen z lepo urejenim parkom s slikovitim panonskim vodnjakom na vzvod, doprsnima kipoma duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Borovnjaka (1826 – 1909) in njegovega učenca dr. Avgusta Pavla (1886 – 1946), ki je bil prvi prekmurski znanstvenik, pesnik, jezikoslovec in prevajalec slovenskega slovstva v madžarski jezik. V neposredni bližini Cankovega parka je tudi njegova rojstna hiša, ki je obeležena s spominsko ploščo. Ob parku stoji v letu 2004 obnovljena cerkev sv. Jožefa iz leta 1737, ki ima tloris v obliki križa. V notranjosti je največja dragocenost oltarna slika iz leta 1970, ki je delo umetnika Staneta Kregarja. Park je poleg tega obdan še z drugimi pomembnimi zgradbami, kot so občinska stavba, Vila Vogler, vrtec, šola, gasilski dom, pošta in trgovina. Nekdanja gostilna Vila Vogler je enonadstropna vogalna hiša, ki s pripadajočimi gospodarskimi poslopji tvori zaključeno celoto. Danes je v njej sedež turistično – informativne pisarne in Kavarna.

Slikoviti dvorec Matzenau s parkom leži v vasi Prosenjakovci na Goričkem. Sezidan je bil kot letno in lovsko bivališče v začetku 19. stoletja. Kot grad je bil enonadstropni dvorec zapisan že od leta 1876. Dvorec Matzenau je bil včasih razkošno grajena zgradba v neoklasicističnem slogu in njegovo gradnjo so po vsej gotovosti opravili italijanski stavbeniki. Danes so neoklasicistični elementi vidni v ohranjenem pročelju pred vhodom in ob oknih oblikovani polstebri, ki so v jonskem slogu. Neoklasicističen slog motita le kovinska balkonska ograja in kovinska balkonska podpornika, ki se po slogu uvrščata v novejše obdobje. Nad balkonskimi vrati in okni oziroma nad glavnim vhodom sta se v sredini dobro ohranila grba, pred vhodom pa trije obokani, štirioglati stebri. Ime prvega lastnika dvorca Matzenau ni znano, v času med leti 1866 in 1900 pa je dvorec zamenjal sedem lastnikov, ki so živeli bodisi kje v Avstriji ali pa na Madžarskem. Dvorec je leta 1900 od Denesa Craigherja kupil grof Carl von Matzenauer, češki Nemec, ki se je s svojo družino zaradi ženine bolezni preselil iz Mikulova na Češkem v Prosenjakovce. Nekdaj je dvorec Matzenau obdajal lepo urejen park, ki pa je bil skupaj z dvorcem po letu 1945 čisto zanemarjen in povsem zarasel. V parku uspevajo določene vrste dreves, ki so na Goričkem območju zelo pogoste in razširjene, nekaj pa je tudi takšnih, ki so prava redkost v teh krajih. V parku so se v okviru gozdne učne poti postavile informativne table, ki vsebujejo slikovno gradivo in osnovne informacije o naslednjih vrstah dreves – beli gaber, bukev, divji kostanj, divja češnja, bršljan, rdeči bor, navadna smreka, hrast dob, pravi kostanj, platana. Parku se z ureditvijo in obnovo poskuša znova vrniti njegovo nekdanjo podobo in lepoto. Med obnovo so odkrili ostanke uničene fontane, ki naj bi jo napajal studenec. Ponovno so uredili potko po parku za obiskovalce, ki je oblikovana v obliki solze kot v nekdanjih časih.

Dvorec Štatenberg se nahaja na razgledni vzpetini v kraju Štatenberg in spada v Občino Makole. Razkošni baročni dvorec so začeli zidati grofje Attemsi verjetno že v letu 1696, dokončali pa so ga med leti 1720 in 1740. Načrte za dvorec je naredil znani italijanski arhitekt Camesini. Dvorec ima ime po prvotnem gradu Štatenberg, ki je bil v kraju Stari Grad, približno 5 km stran. Dvorec Štatenberg je zasnovan tako, da ga sestavljajo štirje dvonadstropni trakti, ki imajo poudarjeno glavno poslopje z odprtim stopniščem. V osrednjem poslopju je v nadstropju znamenita viteška dvorana, v pritličju pa stebrna dvorana. V viteški dvorani alegorije na stropu predstavljajo antično mitologijo, bogove z Olimpa in štiri elemente. Desno od dvorane je poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka, levo od viteške dvorane pa je pet ohranjenih soban z lepimi freskami, pečmi in deli prezentirane opreme. V gradu Štatenberg je tudi grajska restavracija, kjer nudijo slavnostna kosila in večerje, nedeljska kosila, poskrbijo pa tudi za zabave za zaključene družbe, za poslovna srečanja ter se potrudijo pri organizaciji poročnega slavja in drugih praznovanj, kot so obhajila, birme, krsti, sedmine, obletnice in drugo. Grajsko okolico krasi park s slikovitim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Najprej je bil urejen vrt v baročnem stilu, v kasnejšem času pa so površine preuredili v angleškem krajinskem slogu in zasnova se je še do danes deloma ohranila. Za gradom Štatenberg se nahaja naravni gozd, po katerem nas okoli desetminutna urejena pešpot vodi do petih ribnikov. Obiskovalci lahko uživajo v umirjenih kotičkih v naravi, v ribnikih pa je možen tudi ribolov. V okolici gradu Štatenberg se nad lovskim domom nahaja vzletišče za jadralno padalstvo in modelarstvo, nudi pa se tudi lep razgled na Makole.

Slikoviti grad Turnišče se nahaja v manjšem naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Je kulturni spomenik državnega pomena. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih. Grajski park pri gradu Turnišče je bil prvotno baročno zasnovan in po obsegu je bil manjši, kar se lepo vidi na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1763 – 1787 in katastrski mapi iz leta 1825. V začetku 19. stoletja je bil močno prezidan grad Turnišče in v tem sklopu je bil leta 1827 tudi povečan in spremenjen grajski park, ki je dobil poteze angleškega parka in se razširil do glavne ceste. V njem so dobile prednost domače vrste dreves, kot so bukev, gaber, jesen in lipa.

Jeruzalem je manjše naselje, ki se razprostira v slikovitih Ljutomersko – ormoških goricah. Kraj spada v Občino Ljutomer. Strnjeno naselje se je razvilo na vrhu griča okoli cerkve Žalostne Matere božje. Na tem območju zaradi ugodnih klimatskih pogojev in dobre lege uspevajo številni sadovnjaki in vinogradi. Kraj naj bi dobil ime po motivu na podobi Žalostne Matere božje, ki so jo v takratno kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Območje jim je v 13. stoletju podaril Friderik Ptujski. Ob ukinitvi križarskega reda so kapelo predelali v zgodnjebaročno cerkev Žalostne Matere božje. V naselju so tudi Dvorec Jeruzalem, Turistično informativni center Jeruzalem, 400 let star kostanj, energetske točke, Vinoteka, Apartma Kuhar in Gostišče Vinski hram Brenholc. V sklopu informacijskega centra deluje ena izmed največjih in najlepših trgovin s spominki na predelu Prlekije. Dvorec Jeruzalem je manjši hotel, v okviru katerega je obiskovalcem na voljo odlična restavracija, kjer nudijo pestro lokalno in sezonsko hrano. Ob kulinaričnih užitkih nudijo vrhunska vina - Ljutomerčan in Jeruzalem Ormož. Njihove sobe so stilsko opremljene in klimatizirane, na razpolago pa imajo tudi predsedniški apartma z masažno kadjo. Dvorec Jeruzalem je idealen kraj za romantično poroko in v okviru tega nudijo popolno storitev pri organizaciji. Na slemenu se ob dvorcu razprostira zanimiv botanični park, kjer uspevajo redka drevesa, trajnice in grmovnice. Jeruzalem spada med najbolj atraktivno razgledno točko tega predela Slovenskih goric.

Lendava je najbolj vzhodno mesto v Sloveniji. Leži pod slikovitimi Lendavskimi goricami ob reki Lendavi, tik ob meji z Madžarsko. Lendava je postala trg v 14. stoletju, leta 1334 pa se omenja župnija. Naselje je skozi čas prizadelo več potresov, leta 1838 pa velik požar. Lendava je postala mesto leta 1867. Evangeličanska cerkvena občina je bila ustanovljena leta 1902, do druge svetovne vojne pa je bila močna judovska občina. V Lendavi so največje znamenitosti grad Lendava, cerkev svete Katarine, sinagoga, Gledališka in koncertna dvorana, Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva, kapela svete Trojice in drugo. Od leta 1983 se ob reki Lendavi razvijajo Terme Lendava, ki so naravno zdravilišče, kjer zdravijo predvsem revmatična obolenja. K termam spada rekreacijski park s poletnim kopališčem in teniškimi igrišči. Bivanje je možno v hotelu Lipa, v apartmajskem naselju ali v kampu Terme Lendava. Mestni park v Lendavi je lepo urejena površina s klopmi in otroškimi igrali. Prenovljeni mestni park je bil slavnostno odprt v letu 2009. Pri prenovi parka sta sodelovala kot oblikovalca in arhitekta Maja Kardoš in Goran Dominko. S prenovo so obdržali vse obstoječe in prebivalcem sprejete poti ter vsebine parka, vendar v čisto novi podobi.

Ljutomer je zanimivo mesto, ki je prestolnica Prlekije. Prlekija je dežela odlične kapljice, ki jo oznanjajo pojoči klopotci, dežela štorkelj, termalnih vrelcev in gostoljubnih ljudi. V Parku 1. slovenskega tabora si lahko ogledamo spomenik 1. slovenskega tabora in se sprehodimo po urejenih potkah. Leta 1868 je v parku zaživela ideja o Zedinjeni Sloveniji. Zahteva prvih udeležencev taborov je bila slovenski jezik v šole, urade in bogoslužje. Ljutomer je leta 2008 praznoval 140. obletnico prvega slovenskega tabora, ki je Prleke in Slovence politično in intelektualno prebudil in postavil temelje samostojni Sloveniji. Mogočni hrasti, nekateri posajeni v Parku 1. slovenskega tabora prav v tem času, predstavljajo ponos in trdoživost te pokrajine. V bližini parka je staro mestno jedro s tremi trgi, ki so Glavni trg, Miklošičev trg in Trg Jakoba Babiča. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Ljutomer je znan po prireditvah kot so Prleški sejem, Martinovanje ter Grossmannov festival filma in vina. Turistični utrip Ljutomeru in okolici dajejo tudi vinska cesta, hipodrom in bližnje Terme Banovci.

Maribor predstavlja drugo največje mesto v Sloveniji. Mesto je vpeto med obronke mnogih slikovitih mestnih gričev, od Kalvarije, Piramide ter Mestnega vrha na severnem območju do Pekrske gorce in Pohorskega masiva na južnem delu. Maribor je mesto s številnimi parki, kot so park na Slomškovem trgu, park na Maistrovem trgu, park na Kidričevem trgu, park ob dvorcu Betnava, Magdalenski park, Stražunski gozd. Magdalenski park se razprostira ob Ljubljanski cesti na desnem bregu reke Drave. Magdalenski park so uredili leta 1906 na območju nekdanjega cerkvenega pokopališča. Predstavlja prehodni park z manjšim otroškim igriščem, številnimi drevesi ter klopmi, ki obiskovalcu nudijo nemoteno vsakodnevno počivanje ali rekreacijo. V Magdalenskem parku stojita dva zanimiva kipa, ki sta posvečena pesniku in filozofu Tagoreju (1861-1941) in Šri Činmoju, vizionarju miru. Ob parku se nahaja železniško postajališče Maribor Tabor. Park je lepo urejen in zanimiv v vsakem letnem času. Park na Slomškovem trgu so osnovali leta 1891 in je poznan po dendrološki posebnosti, ginkovcu ter zanimivem brestu. Park na Maistrovem trgu so zasadili leta 1883. Zanimiv je zaradi spomenika Rudolfa Maistra in fontane Milana Černigoja. Park ob dvorcu Betnava predstavlja sestavni del grajskega kompleksa na Betnavi, ki izhaja iz 16. stoletja. Stražunski gozd je zadnji večji ostanek primestnih gozdov v Mariboru. Sedanji parkovni gozd je namenjen rekreaciji in počitku mestnega prebivalstva.

Mariborski mestni park je oaza miru in sprostitve po mestnem vrvežu. Nahaja se severno od mestnega jedra. Zasnova parka ima srednjeveško osnovo. Po načrtih arhitekta dr. Feldbacherja so leta 1879 park dokončno uredili in ga razdelili na več delov, ki so Mestni park, Kalvarija, Trije ribniki in Piramida. Kljub kasnejšim preureditvam je park ohranil vse kvalitete prvotnega historičnega koncepta oblikovanja v krajinskem slogu. Danes raste v parku okoli 100 vrst domačih in tujih listavcev in mnogo iglavcev. Leta 1998 je bilo ob 100-letnici mariborskega olimpionika Leona Štruklja posajenih 100 novih dreves. V parku je bilo v različnih obdobjih postavljenih nekaj spomenikov, od katerih sta ohranjena le še dva. Park krasijo skulpture in fontane. Občasno organizirajo tudi koncerte v paviljonu sredi parka. V manjšem delu parka je urejeno otroško igrišče. Obiščete pa lahko tudi Akvarij-terarij, ki je eden izmed najbolj poznanih v južni in srednji Evropi. Iz Tomšičevega drevoreda, ki vodi od glavnega kolodvora do Mestnega parka, se lahko povzpnete tudi na mestni grič Piramido, ki je znana izletniška točka Mariborčanov. Od tu boste uživali v lepem razgledu na pobočja vinske trte ter na celotno mesto.

Mesto Maribor se razprostira na severnem območju rodovitnega Dravsko – Ptujskega polja, kjer reka Drava priteče iz rečne doline na prostrano nižavje, nad katerim se ponosno dvigajo Pohorje, Slovenske gorice in obronki Kozjaka. Betnava se nahaja na južnem delu Maribora in je najbolj znana po znamenitem baročnem dvorcu Betnava z lepo urejenim parkom, ki so ga v času 19. stoletja zasnovali v angleško – krajinskem slogu. Prvotna stavba dvorca je obstajala že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki pa so bili grofje Betnavski, po katerih je poslopje dobilo ime. V tistem času je bil to mogočen renesančni grad, ki je imel štiri obrambne stolpe in obrambni vodni jarek. Grad je pogorel leta 1685 in nato so ga obnavljali med leti 1730 in 1780. Pri obnovi so se zgledovali po v tistem času na Dunaju modernem poznobaročnem florentinskem slogu. Dvorec Betnava zaznamuje izredno skladna arhitektura. Od leta 1863 je bila stavba poletna rezidenca mariborsko – lavantinskih škofov. V dvorcu je danes muzej mariborske nadškofije. Park gradu Betnava je lepo urejeno območje, ki ga zaznamujejo številne sprehajalne poti, zanimiv lesen most ter klopi za počivanje in uživanje v idiličnem naravnem okolju. Predel Betnavskega dvorca je bil poseljen že v prazgodovinskem obdobju, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe. Arheološko najdišče Betnava se skupaj z dvorcem Betnava in parkom gradu Betnava uvršča med kulturne spomenike državnega pomena. Dvorec in park sta izjemna baročna celota, ki je ena redkih na območju Slovenije. Zgodovinska lokacija je dragoceno arheološko najdišče – rimska podeželska vila oziroma villa rustica in spomenik protestantizma.

Murska Sobota je največje pomursko mesto. Je upravno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno ter zdravstveno središče pomurske regije. Z zgodovino mesta se lahko seznanite v Pokrajinskem muzeju, ki se nahaja v Soboškem gradu. Okoli renesančnega dvorca je obsežen park angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. Park leži med Soboškim gradom oziroma dvorcem in evangeličansko cerkvijo. V njem so zasajeni dvestoletni gabri, hrasti, jeseni in lipe. V parku je ribnik, kjer so svoj dom našle račke in druge živali. Tukaj si lahko ogledate tudi portretno obeležje Primoža Trubarja in spomenik padlim prosvetnim delavcem. Zanimiv je tudi kamniti steber - litopunktura Marka Pogačnika iz leta 1993.

Mestno naselje Ormož se razprostira na južni meji gričevja, na visoki terasi nad levim bregom reke Drave, po kateri vodi meja s Hrvaško. Kraj je križišče prometnic med Mursko Soboto, Ptujem ter Varaždinom in Čakovcem. Ormož je tudi središče agrarnega, predvsem vinogradniškega dela Ormoških goric. V visoko dravsko teraso je vgrajena velika vinska klet. Pri naselju se izteče v strugo Drave široki kanal HE Formin, Drava pa takoj preide v Ormoško jezero. V pisnih virih se naselje prvič omenja leta 1273 kot Holermous. Zaradi strateškega pomena je kraj dobil trške pravice že leta 1293, leta 1331 pa mestne pravice. Ormoški grad so pričeli graditi okoli leta 1278, ko je Rudolf Habsburški dovolil Frideriku Ptujskemu, da si tukaj postavi grad. Najprej je bil zgrajen južni trakt kot trinadstropna utrjena hiša, kmalu ji je bilo dodano obzidano dvorišče. Na severozahodnem vogalu so grad zavarovali z obrambnim stolpom, v njem so uredili še danes ohranjeno grajsko kapelo. Po izumrtju Ptujskih gospodov v 15. stoletju je bil Ormoški grad v lasti številnih plemiških družin, sedaj pa grajski prostori služijo za reprezentančne potrebe Občine Ormož ter potrebe muzeja, knjižnice, TICa in radia. Po letu 1910, ko je grad prešel v last družine Wurmbrand-Stuppach, so okoli grajskega objekta uredili obsežen angleški park ter ga zasadili tudi z nekaj primerki eksotičnih dreves, kot so tulipanovec, ginko in maklura. Ormoški park po svoji pestrosti in zasnovi sodi med najlepše parke v Sloveniji in je eden redkih tako lepo ohranjenih parkov v Sloveniji. Na vzhodnem delu parka so na pričetku 20. stoletja naredili kapelo z grobnico zadnjih grajskih lastnikov. Pred Ormoških gradom se nahaja spominska aleja pomembnih mož Ormoža in bližnje okolice. Sedanjemu Ormožu na pomembni prometni legi dajejo vrednost kulturna dediščina in naravne danosti, prenova mesta pa je ohranila njegovo staro mestno podobo.

Radenci so slikovito naselje, ki predstavljajo središče občine Radenci. Ležijo na desni strani reke Mure na radenski terasi pod obrobjem Slovenskih goric ob cesti Gornja Radgona – Murska Sobota. So svetovno poznani po zdravilišču Radenci. Leta 1833 je študent medicine Karl Henn tukaj odkril izvire slatine in nato leta 1869 postavil prvo polnilnico, zdraviliška dejavnost pa se je pričela leta 1882. Razvoj je še dodatno pospešila leta 1890 zgrajena železnica Gornja Radgona – Ljutomer. V času med obema vojnama so z novimi vrelci pospeševali pridobivanje mineralne vode, obenem pa se je širila zdraviliška dejavnost. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so naredili nove polnilnice ter hotelske, zdraviliške in rekreacijske objekte. Danes v Radencih izkoriščajo devet izvirov slatine, ki dajejo osnovo zdraviliškemu turizmu. Zdravilišče se ponaša z dvema moderno opremljenima hotelskima kompleksoma, hotelom Radin in hotelom Izvir. Radenski park se uvršča med vrtno-arhitekturno dediščino kraja. Zdraviliški park se je razvijal istočasno z zdraviliškim kompleksom, prva urejanja parka pa segajo v leto 1865. V tem obdobju je bil zasajen smrekov gozd in urejene promenade. Zdraviliškemu parku je bil leta 1936 dodan t.i. Sončni park. V obliki kroga v kvadratu ga je zasnovala Ilse Fischerauer, takratna priznana vrtna arhitektka. Park v Radencih je njen edini ohranjeni vrt na območju Slovenije. V Radenskem parku so se do sedaj ohranila le posamezna drevesa in nekaj najstarejših turističnih zgradb. V letu 1969 je bila urejena arhitektonska ploščad s stopnicami, ki je predstavljala vhod v sončni park. Na ploščad je bila postavljena znamenita vodna fontana s kipom Tri gracije, ki je delo priznanega kiparja Ferenca Kiralya iz Lendave. Spomenik so postavili v počastitev stote obletnice delovanja Radenske in drugega obiska Josipa Broza – Tita, predsednika države Jugoslavije v Radencih. Kip simbolično ponazarja tri najbolj pomembne vrelce radenske mineralne vode, gracija, kot boginja ljubezni iz rimske mitologije, pa predstavlja ljubkost in lepoto zdraviliškega kraja. Radenski zdraviliški park je naravovarstveno zavarovan kot spomenik oblikovne narave

Grajski park v Slovenski Bistrici se nahaja nasproti gradu, v neposredni bližini centra mesta. Park je priljubljena sprehajalna točka domačinov in naključnih obiskovalcev, sploh v poletnem času, ko drevesa nudijo prijetno senco. Park so po francoskem vzorcu vrtnega oblikovanja posadili prvotni lastniki gradu grofje Vettri, olepšali in izboljšali pa so ga naslednji lastniki Wildensteini ob koncu 17. stoletja. Park je v širino meril 85 metrov, po dolžini pa nad 500 metrov. Danes je ohranjena le še četrtina parka. V zadnjih letih je bil park skupaj z obzidjem temeljito obnovljen. Največja znamenitost parka je gabrov drevored. V bližini parka se poleg gradu nahajajo še športna dvorana, zdravstveni dom in osnovna šola.

Velika Polana je zanimivo naselje, ki spada v občino Velika Polana. Občino sestavljajo naslednja naselja, ki so Brezovica, Mala Polana in Velika Polana. Velika Polana in Mala Polana sta bili leta 1999 razglašeni za Evropsko vas štorkelj, saj imata največ zasedenih gnezd z belimi štorkljami na območju Slovenije. Park Dežela štorkelj obiskovalcem predstavi štorklje in druge znamenitosti Občine Velika Polana, ki so domačija pisatelja Miška Kranjca, Sabolova domačija, Copekov mlin, Polanski log, spominska soba Štefana Hozjana, cerkev Srca Jezusovega – Halasova romarska pot, kapela Karmelske matere božje in kapela sv. Jožefa delavca. Vsa gnezda štorkelj se nahajajo na električnih drogovih po Mali in Veliki Polani, saj so vajene človeške družbe. Štorklje priletijo v mesecu marcu, v tople kraje pa odletijo v prvi polovici avgusta. Bela štorklja je razširjena v Evropi, Severni Afriki in Mali Aziji (Turčija). Njen življenjski prostor so močvirni travniki in poplavna območja potokov ter rek, kjer lahko najdejo dovolj hrane v času gnezdenja. Značilno za bele štorklje je bivanje v bližini ljudi. Njena prebivališča so odvisna od nege človeka. Namen projekta Dežela štorkelj Destinacija Natura 2000 je prispevati k turističnemu razvoju občine Velika Polana z izkoriščanjem biotske pestrosti območja in naravnih danosti.