Beltinci so največje naselje na Dolinskem. Naselje ima bogato in razgibano preteklost. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1322. Največje znamenitosti v Beltincih so grad Beltinci, cerkev sv. Ladislava z grobnico rodbine Zichy, Beltinska ali Rousova kapela in drugo. V naselju je naj bi že v srednjem veku stal grad. Grad Beltinci je primer zgodnjebaročne veleposestniške graščinske zgradbe iz 17. stoletja. Lastniki prvotnega dvorca iz 16. stoletja so bili lendavski Banffyi. Okoli leta 1690 so Szechenyji pozidali novega, zadnji lastnik gradu pa je bila pred 2. svetovno vojno rodbina Zichy. Grad Beltinci je enonadstropna stavba v obliki črke L, na vogalih ima tri valjaste stolpiče, dvorišče z arkadami in renesančen vhodni portal. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Izvirno je grad obdajalo obzidje s štirimi stolpi in vodnim jarkom. Posebna zanimivost beltinškega gradu so obokani podzemni rovi. En rov povezuje grad Beltinci s cerkvijo sv. Ladislava, drugi pa z grajsko kaščo z vzhodnimi vrati iz leta 1754. Beltinški grad je v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. Grajski park z nekaj imenitnimi eksotami in domačimi vrstami je izgubil svoje prvotne baročne oblike.

Dvorec Freudenau se nahaja v kmečkem naselju Črnci v Občini Apače. Predel Apaškega polja je bil poseljen že v času neolitika in nato vedno bolj gosteje do konca antike. Za to območje so bila značilna majhna razkropljena naselja po gričih in sklenjene vasi na ravnini. Zaradi bližine reke Mure in rodovitne zemlje je bilo območje primerno za obdelovanje. Vasi Črnci, Apače in Plitvica se v pisnih virih omenjajo že v 12. in v začetku 13. stoletja. Baročni dvorec Freudenau se nahaja sredi manjšega parka. Na mestu dvorca naj bi že v sredini 13. stoletja stal strelski dvorec, ki se omenja v Otokarjevem deželnem knežjem urbarju. Sedanja baročna zgradba je iz začetka 17. stoletja. Dvodelni francoski park je zelo slabo ohranjen, podobno pa je tudi z ostanki kapele, ki se nahaja na severnem delu posestva. Posebna znamenitost dvorca Freudenau je okrogli rimski relief iz 2. stoletja, ki je vzidan v veži severnega vhoda in predstavlja zakonca. Dvorec je skozi stoletja menjal več lastnikov, v začetku 20. stoletja pa je postal njegov lastnik znani dunajski veletrgovec s kavo Julius Meinl. Ta je na embalažo kave in na svoje trgovine postavil znamenitega zamorčka, ki ima izvor v krajevnem imenu Črnci. V času med drugo svetovno vojno je dvorec zasedel nemški okupator, Julius Meinl pa je z ženo židovskega porekla zapustil posestvo. V parku je bilo v tem obdobju tudi igrišče za tenis. Ko je bila druga svetovna vojna končana, je dvorec Freudenau postal last države Jugoslavije, kasneje pa je bil v njem kmetijski kombinat. Dvorec je nadavno prešel v roke privatnega lastnika. Nasproti dvorca Freudenau, na drugi strani ceste, se nahaja kužno znamenje iz 17. stoletja, ki je v obliki toskanskega stolpiča in s slikovito kamnito čebulasto streho.

Dvorec Dornava se nahaja v naselju Dornava pri Ptuju. Je najlepši ravninski dvorec na Štajerskem in ena lepših stavb poznega baroka. Dvorec Dornava je bil omenjen že leta 1435, po letu 1597 pa so bili njegovi lastniki Herbersteini in Sauerji in od leta 1730 rodbina Attems. Dvorec je bil na začetku zgolj preprosta nadstropna zgradba. Attemsi so ga v letih 1739-43 razširili s paviljonskimi krili, mu dali baročni videz in uredili park. Dvorec je zgrajen iz glavnega in dveh stranskih traktov. Prvo nadstropje je višje ter ima pokončna in visoka okna. V notranjosti dvorca Dornava izstopa dvonadstropna slavnostna dvorana s stropnimi freskami iz leta 1708, ki jih je naslikal tirolski slikar Johann Caspar Waginger. Freske prikazujejo prizore iz življenja antičnega junaka Herakleja in njegovo poveličanje na gori Olimp. Freske poleg tega prikazujejo tudi štiri kontinente in štiri letne čase. Motiv je značilen za Attemsove dvorce. V dvorani sta dva lepo ohranjena baročna kamina. Grajski park je bil nekdaj največji baročni park v Sloveniji. Sredi dvorišča je vodnjak s kipom Neptuna, okoli pa so razporejeni piedestali s kipi antičnih modrijanov. Včasih so bile razvrščene tudi plastike pritlikavcev, vendar so jih preselili v Ptujski pokrajinski muzej. Pred dvorcem je s kipi okrašena ograja. Notranjost dvorca si lahko ogledamo po predhodni najavi na občini, kjer organizirajo vodene oglede. Vrt je delno dostopen. Zunanja zemljišča se še vedno uporablja kot koruzna polja. Dvorec Dornava in park sta kulturna spomenika državnega pomena.

Dvorec Matzenau se nahaja v naselju Prosenjakovci na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Zgradba naj bi bila sezidana kot letno in lovsko bivališče v začetku 19. stoletja. Kot grad je bil enonadstropni dvorec zapisan že od leta 1876. Dvorec Matzenau je bil nekdaj razkošno grajena zgradba v neoklasicističnem slogu in njegovo gradnjo so po vsej gotovosti opravili italijanski stavbeniki. Neoklasicistični elementi so na stavbi vidni v ohranjenem pročelju pred vhodom in ob oknih oblikovani polstebri, ki so v jonskem slogu. Neoklasicističen slog motita le kovinska balkonska ograja in kovinska balkonska podpornika, ki se po slogu uvrščata v novejše obdobje. Nad balkonskimi vrati in okni oziroma nad glavnim vhodom sta se v sredini dobro ohranila grba, pred vhodom pa trije obokani, štirioglati stebri. Ime prvega lastnika dvorca Matzenau ni znano, v času med leti 1866 in 1900 pa je dvorec zamenjal sedem lastnikov, ki so živeli bodisi kje v Avstriji ali pa na Madžarskem. Dvorec je leta 1900 od Denesa Craigherja kupil grof Carl von Matzenauer, češki Nemec, ki se je s svojo družino preselil zaradi ženine bolezni iz Mikulova na Češkem v Prosenjakovce. Okoli dvorca je bil nekdaj urejen čudovit park s klopcami za počivanje in fontano, celotno zemljišče pa je obsegalo okoli 150 hektarjev. Park je bil skupaj z dvorcem po letu 1945 zanemarjen in se je povsem zarasel. Danes park v okviru projekta Carpe diem spet dobiva svojo prvotno podobo, ker mu vračajo funkcije, za katere je bil oblikovan. Park obdaja krožna pot, ki služi tudi kot dostop do dvorca. Ob poti so nameščene klopi, ki obiskovalcu nudijo možnost uživanja in počitka v naravi. Na informativnih tablah se je možno poučiti o rastočih drevesih in njihovih posebnostih.

Radgonski grad se nahaja v Gornji Radgoni, ki leži na desnem bregu reke Mure. Mesto leži ob glavni cesti na poti iz Murske Sobote proti Mariboru, ob meji z Avstrijo. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča. Znana je po vsakoletnem radgonskem kmetijskem sejmu. Radgonski grad je bil prvič omenjen v 12. stoletju. Stoji na griču, od koder je lep razgled na širšo okolico. Sezidal ga je plemič slovenskega rodu Radigoj. Njegovi prvi lastniki so bili grofje Spanheimi. Skozi stoletja so se upravitelji in lastniki velikokrat menjavali. Sedanjo podobo je gradu leta 1775 dal grof Leopold Herberstein. Zadnji lastniki so bili grofje Chorinsky. Ti so ga leta 1931 prodali banski upravi. V Radgonskem gradu je bila po drugi svetovni vojni osnovna šola. Sedaj ga ima v najemu domačin Milan Herzog, ki trenutno obnavlja to čudovito zgradbo. V gradu je urejena tudi poročna dvorana. Radgonski grad je bil večkrat povečan in prezidan. Vhod je skozi zunanje dvorišče. Najprej si lahko ogledamo enonadstropno gospodarsko poslopje. Ohranile so se odprtine za verige dvižnega mostu. Glavna vrata so masivna in obita s pločevino. Nad vhodom lahko vidimo grb Herbersteinov. Na koncu dvorišča pridemo do drugega vhoda. Tu sta vidni odprtini dvižnega mostu, kar pomeni, da je bil tukaj notranji grajski jarek. V portalu se nahaja dvojni grb Herberstein – Eggenberg. Na drugo dvorišče pridemo po daljšem hodniku. To je na vseh štirih straneh arkadirano. Osrednja dvonadstropna grajska stavba je v celoti podkletena. Včasih je imel grad tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje stolpič. Zraven gradu, nasproti prvega vhoda, je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored. Radgonski grad bo preurejen v reprezentančni objekt.

Grad Borl se nahaja na prepadnem skalnem pomolu nad reko Dravo v Halozah. Zaradi svoje lege ob ogrsko – hrvaški meji je imel že od vsega začetka pomemben strateški položaj. Pozidali so ga sredi 13. stoletja in prvotno je služil kot obmejna ogrska postojanka. Danes je zapuščeni in prazni grad Borl kulturni spomenik državnega pomena v lasti države. Občasno v njem potekajo različne kulturne prireditve, še posebej v poletnem času. Za ogled gradu je potrebno kontaktirati Turistično informativni center Haloze v Cirkulanah. Grad Borl je imel številne lastnike in med njimi so bili plemiška rodbina Ptujskih gospodov, Herbersteini, Thurni, družina Sauer, Poniatowski in drugi. Tik pred drugo svetovno vojno je bil grad Borl v posesti zagrebške judovske rodbine Weiss. Med drugo svetovno vojno je bil spremenjen v zbirno taborišče za slovenske rodoljube, od koder so jih nemški okupatorji pošiljali v taborišča ali v izgnanstvo. Po končani vojni je grad Borl prešel v splošno ljudsko last in je bil nato nekaj časa zavetišče za vojne sirote. Kasneje so v njem odprli hotel Haloški biser in restavracijo, ki pa so ju zaradi težav po letu 1980 opustili. Grad Borl ima večplastno stavbno zasnovo iz katere je razviden kontinuiran razvoj. Osnovo grajskega kompleksa predstavlja jedro iz 13. stoletja s stanovanjskim traktom in zgodnjegotskim obrambnim stolpom. Arkadni hodniki, stanovanjski trakti, prvo notranje dvorišče in obodna utrdbena arhitektura so bili večkrat prezidani, še posebej pa so jih temeljito predelali v prvi polovici 17. stoletja. Okoli leta 1674 so pozidali trakt ob zunanjem dvorišču in naredili baročno kapelo Sv. trojice, ki so ji dodali še stolpič z uro. Na dvorišču se nahaja cisterna izjemnih razsežnosti, druga pa je na robu manjšega dvorišča. Oprema in okras v notranjosti gradu sta se le delno ohranila. Med reprezentančne prostore spada viteška dvorana, v sosednji sobi pa je zanimiva stropna poslikava. V grajsko vežo so izpred vhoda prestavili kamniti baročni plastiki svetega Florijana in Herkula. Pod gradom Borl so vidni le ostanki nekdanjega grajskega vrta.

Grad Grad se nahaja v naselju Grad na Goričkem. Vas Grad je največje in najstarejše naselje na Goričkem. Grad je kulturni spomenik državnega pomena. Varuje se skupaj s svojo okolico in grajskim parkom kot umetnostno-arhitekturni in zgodovinski spomenik. Objekt je velik adut za turistično oživitev vasi Grad. Domačini si želijo, da bi grad ponovno zaživel kot središče političnega, gospodarskega in kulturnega življenja regije. Grad Grad se trenutno obnavlja. Je najobsežnejši grajski kompleks v Sloveniji. Ima kar 365 sob. Zgodovina gradu sega v leto 1208. Lastniki so se večkrat menjavali. Med obema svetovnima vojnama je bil njegov gospodar industrijalec Geza Hartner iz Murske Sobote. Takrat je bil opremljen z umetninami in lepo ohranjen, nato je bil do obnove dolgo opuščen in prepuščen propadu. Znotraj gradu se nahaja vodnjak, ki je zavarovan s ploščo in vklesan v živo skalo. V času napadov in obleganj je le-ta igral pomembno vlogo. Na grajskem dvorišču je žarišče energijskih moči. Vibracije grajskih sevanj naj bi zdravile različne bolezni. Obiskovalci si lahko ogledajo le del prostorov. Odprta je poročna dvorana, urejene so kovaška, lončarska in kolarska delavnica ter nekaj etnoloških zbirk. Na voljo je tudi manjša prodajalna spominkov. Največja tradicionalna prireditev je Noč čarovnic.

Grad Slovenska Bistrica se nahaja v neposredni bližini centra mesta. Je mogočna stavba, ki jo težko zgrešimo. Ob gradu se nahaja grajski park, ki privablja domačine in obiskovalce v vsakem letnem času. Grad Slovenska Bistrica se v pisnih virih prvič omenja leta 1313. Ima pestro preteklost, saj je večkrat menjaval lastnike. Na začetku je bil v deželnoknežji lasti. V zasebno last je prešel leta 1587, ko ga je kupila plemiška družina Vetter, kasneje von der Lilie. Naslednji lastniki so bili pred potekom 17. stoletja družina Wildenstein, ki je znana tudi po oblikovanju bistriškega grajskega parka. Grofje Attemski so ga kupili leta 1717 in v njihovi lasti je ostal do leta 1945. Danes je grad osrednji prireditveni in kulturni center mesta in občine. Skrbno se obnavlja od leta 1985. Na ogled so stalne razstave kot so soba praporov, rimska cesta Celeia – Petovio, razstava Ančnikovo gradišče, Arkova etnološka zbirka, zbirka vin bistriških pridelovalcev, zbirka molitvenikov, zbirka petrolejk, zbirka lutk v značilnih nošah sveta, Pajtlerjeva zbirka fosilov in mineralov, zbirka mineralov občin Slovenska Bistrica in Oplotnica, Ingoličeva spominska soba, kamnine Pohorja, Grajska dimnica s staro grajsko uro in Tomažičeva spominska soba. V gradu so tudi likovni salon, viteška dvorana, v kateri potekajo različne kulturne prireditve, poročna dvorana in galerija Grad. V poletnem času na notranjem dvorišču gradu potekajo tradicionalni starobistriški večeri. Organizirano imajo stalno vodniško službo.

Grad Turnišče se nahaja v naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Je kulturni spomenik državnega pomena. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. V letih med 1876– 1878 pa je grad dobil tloris v obliki črke H. Grad Turnišče je imel nekdaj poleg lepo opremljenih sob tudi manjšo kapelo, ki je bila posvečena sv. Trem kraljem. Še vedno je zelo lep grajski park z izbranim drevjem, v njem pa je bilo tudi nekaj nagrobnikov psov, ki so pripadali rodbini Lippit. V gradu je z vojaškim štabom prebival cesar Franc Jožef I. od 4. do 5. septembra leta 1873, ko so potekali veliki vojaški manevri. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Bili so znana konjerejska družina, ki so se s svojimi kasači udeleževali mnogih dirk. Baron Ralf Waren Lippit je imel na gradu tudi veliko kobilarno. Znotraj gradu Turnišče je dal baron sezidati manjšo vilo v kateri sta prebivala njegova hčerka in njen mož, baron Hunker. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih.

Lendava se nahaja na skrajnem severovzhodu Slovenije. Mesto z okoli 4000 prebivalci leži pod obronki Lendavskih goric. Največje znamenitosti v mestu so lendavski grad, kapelica sv. Trojice, židovska sinagoga, kulturni dom, evangeličanska in katoliška cerkev, stare zidanice na griču Novi Tomaž in židovsko pokopališče. Lendavski grad naj bi stal nad mestom že v 12. stoletju. Sedanji dvorec je dal zgraditi knez Esterhazy med leti 1712 in 1717. Lendavski grad je narejen v obliki črke L, v čast takratnemu cesarju Leopoldu. V 19. stoletju so grad temeljito predelali in obnovili. Značilni so visoki zunanji oporniki in mansardna streha. V lendavskem gradu deluje od leta 1973 zavod Galerija-Muzej Lendava. V grajskem poslopju si lahko ogledamo naslednje stalne zbirke: Oloris, arheološka razstava pozne bronaste dobe, Grad na preži, replike hladnega in strelnega orožja, vojaške opreme, zastav in drugih rekvizitov, kultura hetiškega ljudskega tekstila, lapidarij, spominska soba kiparja Györgya Zale, spominska soba akademskega slikarja in grafika Štefana Galiča, zbirka zemljevidov, podstrešna galerija in drugo. Ogledamo si lahko tudi razstavo likovnih del, nastalih na Mednarodni likovni koloniji v Lendavi.

Betnavski dvorec se nahaja na južnem robu mesta Maribor. Območje Betnave poleg čudovitega dvorca nudi še veliko več. Obiskovalci lahko uživajo v bližnjem Betnavskem gozdu, se preizkusijo v Pustolovskem parku Betnava, si ogledajo Čebelarski center ter se sprostijo v savnah in masažah Hotela Betnava. Betnavski dvorec predstavlja eno najlepših baročnih arhitektur Podravja. Prvotno poslopje je bilo zgrajeno že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki so bili grofje Betnavski, po katerih je stavba tudi dobila ime. V tistem času je bil to renesančni grad, ki je imel štiri obrambne stolpe in obrambni vodni jarek. Grad je konec 16. stoletja, ko je bil v razcetu protestantizem, za krajši čas postal protestantska kapela s pokopališčem. Mogočna stavba je leta 1685 pogorela, obnavljali so jo med leti 1730 in 1780. Pri obnovi so se zgledovali po tedaj na Dunaju modernem poznobaročnem florentinskem slogu. Betnavski dvorec tako zaznamuje izredno skladna arhitektura. Od leta 1863 je bil poletna rezidenca mariborsko – lavantinskih škofov. Na zahodnem delu stavbe stoji kapela svetega Križa. Bogato oblikovano dvoramno stopnišče pelje v osrednjo dvorano, ki je okrašena s poznobaročnimi stropnimi freskami. V Betnavskem dvorcu je sedež muzeja mariborske nadškofije, obkroža pa ga urejen park, ki je bil v času 19. stoletja zasnovan v angleško – krajinskem slogu. V parku se obiskovalci lahko sprehajajo in uživajo ob pogledu na očarljiv dvorec. Območje Betnavskega dvorca je bilo poseljeno že v prazgodovinskem obdobju, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe.

Mariborski mestni grad je ena izmed najbolj imenitnih stavb v Mariboru. V njem je danes Pokrajinski muzej Maribor. Na fasadi so postavili so ploščo v spomin Franju Bašu, ki je organiziral muzej in arhiv. Mariborski mestni grad krasijo različna gradbena in stilna obdobja. Friderik III. ga je dal zgraditi v letih od 1478 do 1483, da bi utrdil mestno obzidje zaradi grozečih turških napadov. Kasneje so ga spremenili v fevdalno bivališče. Na zahodni strani mariborskega gradu je čudovito baročno stopnišče iz let 1747 in 1759. V severovzhodnem vogalu se vzhodna grajska fasada zaključuje z grajsko bastijo, ki je predstavljala obrambno točko ob mestnem jarku. Je delo gradbenika Domenica dell' Allio iz let 1556 do 1562. Na severozahodnem delu lahko vidite mogočen stolp. Loretska kapela ob južni fasadi je nastala med letoma 1665 in 1675. Viteška dvorana oziroma slavnostna dvorana predstavlja osrednji prostor Mariborskega gradu. Na stropu lahko vidite podobo konjeniške bitke med turško in krščansko vojsko, ki jo je leta 1763 naslikal graški slikar Johann Gebler. Tukaj je imel leta 1847 koncert znan madžarski skladatelj in pianist Franz Liszt. V gradu so prebivale tudi številne znane osebnosti kot so cesarica Marija Terezija, cesar Leopold I. in Karel VI., papež Pij VI., ruski car Pavel I. ter mnogi drugi.

Soboški grad, renesančni dvorec, se nahaja v najsevernejšem mestu Slovenije, Murski Soboti. Obdan je z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Dvorec izhaja iz 2. polovice 16. stoletja. Verjetno je tu že sredi 13. stoletja stal t.i. belmudski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od kraja Murska Sobota. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot upravno središče ozemlja Belmura. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. V drugi polovici 14. stoletja je postala lastnica dvora rodbina Széchy. Leta 1687 je kupil grad Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Sedanja podoba dvorca izvira večinoma iz prve polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Vzhodno ali mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz druge četrtine 18. stoletja. Izmed prostorov je najlepši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

Ormož je mesto, ki leži pod obronki Slovenski goric in je središče Občine Ormož. Mesto ima pestro zgodovinsko preteklost. Ime kraja se prvič omenja leta 1273. Spada med lepša slovenska mesta, ki jim je uspelo ohraniti svoje kulturne posebnosti. Največji znamenitosti v Ormožu sta cerkev sv. Jakoba in Ormoški grad. Grad je leta 1278 dal zgraditi Friderik Ptujski za obrambo pred Madžari, kasneje pa je bil v lasti mnogih plemiških družin. Ormoški grad je bil od mesta ločen z obzidjem. Najstarejši del gradu je na severozahodnem vogalu stolp iz 13. stoletja. Klasicistične poslikave iz leta 1810, ki so delo A. Gleichenberga, sodijo v sam vrh takratne umetnosti na Slovenskem. Grajski prostori sedaj služijo za potrebe knjižnice, radia, muzeja, reprezentančne potrebe Občine Ormož ter nudijo zavetje zgodovinski in arheološki razstavi. Ob vhodu in v veži lahko vidimo grbe družine Wurmbrand, pred gradom pa spomenik NOB iz leta 1973 in doprsja več častnih meščanov in rojakov. Pred gradom je večji grajski park, ki spada med enega najlepših v Sloveniji. V njem uspevajo mnoge eksotične rastlinske vrste, kot so ginko, maklura in druge. V parku je tudi grobnica iz začetka 20. stoletja, v kateri so pokopani zadnji lastniki gradu.

Ptujski grad je mogočna zgradba, ki ponosno kraljuje nad mestom. Grajski kompleks sestavljajo nekdanje upravno poslopje, osrednja grajska stavba, žitnica, konjušnica, južni pravokotni stolp, zahodni stolp, južni okrogli stolp, vzhodni stolp, severni stolp, grajska pristava s tremi objekti in grajsko obzidje s tremi portali, zgodnjesrednjeveškim zemeljskim nasipom in stražarnico. Vsi objekti so na grajskem griču. Ptujski grad ima pestro zgodovinsko preteklost. Srednjeveška utrdba je nastala v 11. stoletju, grajski grič pa je bil poseljen že od 5. tisočletja pred n. št. Pomembni lastniki so bili Salzburški nadškofi, gospodi Ptujski, grofje Leslie in grofje Herbersteini. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran. V Ptujskem gradu je danes Pokrajinski muzej Ptuj. Stalne zbirke na gradu so zbirka orožja, zbirka glasbil, zbirka fevdalne stanovanjske kulture, grajska galerija, zbirka slik na steklu, etnološka razstava in zbirka tradicionalnih pustnih mask. Občasne razstave so: rodbina Leslie, gospodje Ptujski in zbirka Marka Sluge. Najbolj reprezentančen prostor na gradu je slavnostna dvorana s kapelo, ki je primerna za razne svečane priložnosti kot so poroke, simpoziji, koncerti, poslovna srečanja in sprejemi. Iz Ptujskega gradu je čudovit razgled na mesto Ptuj in bližnjo okolico.

Grad Rače predstavlja primer ravninskega vodnega ali otoškega gradu – dvorca, ki je dodatno zavarovan z visokim okopom. Grad je med letoma 1528 in 1533 pozidal Ptujčan Gregor Regall iz prvotnega dvora, ki se omenja leta 1403. Takrat je bil obdan z visokim nasipom in zavarovan še dodatno z vodnim jarkom, ki ga je obdajal z vseh strani. Vas Rače se v pisnih virih omenja že leta 1240. Zadnji lastnik objekta je bila rodbina Bachler z Dunaja. Prvotnemu renesančnemu štiritraktnemu enonadstropnemu poslopju so skozi čas prizidali dodatna poslopja in stolpe. Nastal je velik grajski komples, sestavljen iz dveh polovic. Vzhodni novejši del objekta je iz prve polovice 17. stoletja in ga zaznamujeta okrogla dvonadstropna vogalna stolpa. V stolpu je grajska kapela Janeza Nepomuka z obnovljenim baročnim oltarjem iz prve polovice 18. stoletja. V starejšem delu objekta so stanovanja in gospodarski prostori. Zaznamujejo ga arkadni hodniki, ki so nastali v baročni dobi. Pritlični del gradu je obokan in služi kot klet. Iz starejšega dela gradu vodi pod stolpom obokan prehod v novejšo polovico grajske zgradbe. Stolp je bil vse do druge svetovne vojne pokrit s šotorasto streho, na vseh straneh pa so bile v atičnih nastavkih kar štiri ure. V notranjosti gradu Rače je poleg kapele najbolj zanimiva Bela dvorana z baročno štukaturo, ki v današnjem času služi kot poročna dvorana ter je zaradi svoje akustičnosti primerna tudi za izvajanje koncertov. Do začetka 19. stoletja je bila v gradu Rače tudi viteška dvorana, v kateri je lastnik gradu grof Ivan Erazem Tattenbach s hrvaškima grofoma Krstom Frankopanom in Nikolo Zrinjskim koval zaroto proti avstrijskemu cesarju Leopoldu. Zarota ni uspela in plemiče so obsodili veleizdaje. Sedaj so v gradu prostori krajevnega urada, občinske uprave, zasebna etnološka zbirka, kino dvorana, slikarski atelje ter zasebna stanovanja. Zadnji lastnik gradu Vincenc Bachler ml., član rodbine Bachler je grad in posestvo prodal na dražbi.

Rakičan je manjše obmestno naselje, ki se nahaja v neposredni bližini Murske Sobote. Dvorec stoji na robu angleškega parka, v katerem je tudi konjeniški klub. Je raziskovalno izobraževalno središče in nudi pestro vsebino za preživljanje aktivnih počitnic za najmlajše. V pisnih virih se Rakičan prvič omenja leta 1322 kot Rekethye. V 17. stoletju je dobil trške pravice. Ob glavni cesti naj bi bil v srednjem veku grad, vendar se utrjena postojanka prvič omenja leta 1431. Srednjeveško grajsko jedro skorajda ni več vidno zaradi poznejših prezidav. Z dvorcem in posestjo je najdlje gospodarila plemiška rodbina Batthyany. V prvi polovici 17. stoletja je objekt dodatno utrdila zaradi turške nevarnosti. Po prenehanju vpadov je bil temeljito prezidan v baročnem slogu, tako da je v poznem 17. in 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršen je danes. Notranje dvorišče dvorca Rakičan obdajajo štirje trakti. Izstopa glavna, enonadstropna bivanjska zgradba. Stolpa na vogalih sta dvonadstropna in zamejujeta pročelje z reprezentančnim vhodnim predelom. Tega zaznamuje bogato oblikovano čelo, ki se v dveh volutastih krilih konča v trikotnem zaključku, s kamnitimi vazami na vrhu. Shema tega rizalita je ponovljena tudi na dvoriščnem delu, kjer glavni objekt v pritličju in poslopju podpirajo na zidane slope postavljene arkade. Ostali trije trakti so pritlični in brez stavbnega okrasja, razen renesančnega portala, ki omogoča dostop na dvorišče s strani glavne ceste. Zadnji lastniki dvorca Rakičan so bili nemška plemiška rodbina Saint Julien Walssee. Dvorec obdaja lepo ohranjen angleški park, v katerem obiskovalci lahko opazijo divje zajce in najdejo črni oreh. Mnoge steze speljane skozi gozdič vodijo do kapelice z grobnico, ki izvirata iz leta 1880. V dvorcu med počitnicami potekajo tematski tabori za najmlajše.

Studenice so manjša vas, ki leži v slikoviti dolini reke Dravinje ob vznožju gore Boč. Kraj se deli na starejši in novejši del, ločuje pa ju reka Dravinja, ki večkrat poplavlja. Stari del Studenic je poseljen ob dolini Toplega potoka vse do samostana dominikank. Novejši del se razteza na dvignjenem območju doline. Studenice ob reki Dravinji omejujeta malo večja kraja Makole in Poljčane. Razvoj kraja je bil tesno povezan s samostanom dominikank, ki ga je leta 1237 ustanovila Rikica Kunšperška. Leta 1457 je kraj dobil trške pravice. V 15. stoletju so Studenice utrpele veliko škodo zaradi vpadov Turkov, zato so v 16. stoletju na griču nad samostanom sezidali obrambni grad. Grad Studenice je bil leta 1788 v požaru uničen in opuščen. Prvotna zgradba je bila gotovo pozidana že ob koncu 15. stoletja, dodatno pa so grad utrdili po letu 1515, ker so ga Turki leta 1478 in leta 1494 požgali, v letu 1515 pa so ga zavzeli uporniški kmetje. Studeniško gospoščino je v letu 1827 kupil Martin Linner, ki pa jo je nato še isto leto prodal Alojzu Sparowitzu. Danes so od nekdaj mogočega gradu Studenice ostale le še ruševine. Poleg gradu Studenice in samostana dominikank so v Studenicah še naslednje znamenitosti: kip Zofije Rogaške, cerkev sv. Treh kraljev, cerkev sv. Lucije, župnišče, steber s kipom Matere božje, Lepejeva kapelica, Stara šola, kipa svetega Roka in sv. Janeza Nepomuka, Domačija Studenice 27, Hiša Studenice 11, Hiša Studenice 24, Hiša Studenice 25 in drugo. Okoli samostana dominikank vodi zanimiva in poučna naravoslovna učna pot, ki je dolga okoli 1 km, zaznamuje pa jo prijetna in rekreativna hoja.

Velika Nedelja je slikovito naselje, ki leži ob vznožju vinorodnih Slovenskih goric. Skozi Veliko Nedeljo je nekdaj tekla rimska cesta. Nemški viteški red je na tem območju imel velika posestva, ki so jih nacionalizirali pred 2. svetovno vojno in po njej. Največji znamenitosti sta župnijska cerkev sv. Trojice in grad Velika Nedelja. Križniški grad Velika Nedelja se prvič omenja leta 1273. Križniki so iz gradu upravljali posest in v njihovi lasti je ostal vse do zadnje vojne. Grad Velika Nedelja je manjše predelave doživel v začetku 18. stoletja in v 19. stoletju. Zahodni del gradu je srednjeveški, vzhodni del je iz 1612 do 1620, v severozahodnem traktu pa so ohranjene sledi iz gotskega obdobja. V celoti je baročna zgradba okoli notranjega dvorišča z vodnjakom in obrambnimi stolpi. Križniški grad Velika Nedelja spada med eno izmed redkih dobro ohranjenih zgodnje baročnih zgradb pri nas. V njem je danes obiskovalcem na ogled etnološka zbirka in prenovljena kapela. Z gradom Velika Nedelja upravlja Pokrajinski muzej Ptuj.