Mesto Lenart v Slovenskih Goricah leži v severovzhodnem delu Slovenije in predstavlja središče osrednjih Slovenskih goric. Slovenske gorice so največje gričevje v Sloveniji, ki se delijo na Ljutomersko-Ormoške Slovenske gorice in Zahodne Slovenske gorice. Lenart v Slovenskih Goricah se nahaja ob cesti Murska Sobota – Maribor. Razteza se na višji terasi med potokoma Velka in Globovnica, ki se nato izlivata v Pesnico. V tem delu se nahaja staro mestno jedro z osrednjim trgom. Kraj se v pisnih virih prvič omenja leta 1196 kot posest grofov Spanheimov, potem je bil v lasti samostana Št. Pavel in nazadnje last grofov s Hrastovca, plemičev Herbersteinov. Ti so pospeševali razvoj obrti in trgovine. Lenart je postal trg okoli leta 1332, tržne pravice pa je dobil v 14. stoletju. Od 14. stoletja naprej so razvoj trga precej zavrli turški vpadi, mnogi požari in kužne bolezni. Zgodovina kraja je bila vseskozi tesno povezana z gradom Hrastovec in njegovimi lastniki. Zaradi požarov so najstarejše meščanske zgradbe iz 19. stoletja. Lenart v Slovenskih goricah je v letu 1918 dobil prvo avtobusno povezavo z Mariborom, v letu 1927 pa elektrarno, ki je bila delovala na parni pogon. Lenart se je po letu 1970 precej hitro industrializiral, ker so naredili več manjših tekstilnih, kovinskih, lesnih, kemičnih in strojnih elektrarn. Osrednji industrijski predel je na severozahodnem delu kraja, ob glavni cesti v smeri proti Gornji Radgoni. Lenart v Slovenskih goricah je status mesta dobil leta 1989. V mestu so naslednje znamenitosti: župnijska cerkev sv. Lenarta, župnišče, trški špital (hiralnica), zgodnjebaročni rotovž, spomenik NOB in ostalo. Cerkev sv. Lenarta izjemen primer srednjegoriške pozne gotike. Trški špital je pritlična stavba iz 17. stoletja, ki jo je ustanovil trški sodnik Maks Bernhardt. Stari rotovž je visokopritlična stavba v baročnem slogu iz leta 1675.

Lendava je mesto, ki leži pod obronki slikovitih Lendavskih goric. Je najvzhodnejše mesto v Sloveniji z okoli 4000 prebivalci. Najstarejši pisni vir o Lendavi predstavlja darilna listina iz leta 1192. Lendavski grad nad mestom je že več stoletij eno od najpomembnejših arhitekturnih spomenikov kraja. Danes se v dvorcu nahajata muzej in galerija. Starejši del mesta se nahaja na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim področjem, po regulacijah leta 1945 pa se je razširilo čez suhe struge in se razpotegnilo na vzhod do Čentibe in na sever do Dolge vasi. V starem mestnem jedru si lahko ogledamo evangeličansko cerkev, Laubheimerjevo vilo, knjižnico in cerkev Svete Katarine. Tu se nahaja tudi Upravna enota Lendava, mestna hiša in okrajno sodišče. Cerkev Svete Katarine, ki stoji pod grajskim hribom, je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1751. Enoladijsko svetišče bogatita baročni oltar in prižnica. Za glavnim oltarjem je slika sv. Katarine Sienske iz leta 1800, ki je delo italijanskega slikarja Barazuttija. Zvonik stoji pred glavnim vhodom. V cerkvi imajo zlat kelih, ki ga je podaril graščak Baffy leta 1608. Evangeličanska verska skupnost ima svojo cerkev od leta 1934.

Miklavž na Dravskem polju se nahaja ob reki Dravi na mestnem predelu Maribora. Občina Miklavž na Dravskem polju je bila ustanovljena leta 1998. Poleg Miklavža v občino spadajo še naselja Dobrovce, Skoke in Dravski dvor. Dravsko polje obdaja Pohorje, Dravska dolina, Slovenske gorice in Ptujsko polje. Miklavž na Dravskem polju se deli na dva dela – središče starega dela je strnjeno okoli župne cerkve sv. Miklavža, novejši del pa je ob obeh straneh Ptujske ceste do dovodnega kanala hidroelektrarne Zlatoličje. Miklavž na Dravskem polju je bil v pisnih virih prvič omejen leta 1202. Na tem predelu naj bi živelo nekaj dokaj premožnih kmetov. V starem vaškem jedru Miklavža se nahajajo naslednje znamenitosti: cerkev sv. Miklavža, gostilna Lipa, ki je bila prva gostilna v naselju in je bila narejena leta 1869, miklavški dvorec, ki se omenja v 15. stoletju ter ostalo. Plemiška rodbina Herberstein je v 17. stoletju dogradila dvorec, ki so ga uporabljali večinoma samo v času lovskih pohodov, prebivali pa so v Mariboru. Danes so v dvorcu stanovanja. Cerkev v romanskem slogu so pričeli graditi v 16. stoletju in jo dokončali leta 1662, omenjajo pa jo že leta 1382. Na južni steni zvonika je freska sv. Krištofa, ki je po velikosti ena največjih fresk in je nastala v začetku 16. stoletja. Na zunanji strani cerkve sv. Miklavža je vzidan tudi marmorni nagrobnik, ki ima genija med dvema levoma.

Ormož je mesto, ki spada med najlepša mesta na Slovenskem. Leži pod obronki Slovenskih goric, na naravni terasi nad reko Dravo. Ormož je bil v bronasti dobi po velikosti, pomenu in urbanistični zasnovi največja naselbina v vzhodnoalpskem prostoru. Prvič se omenja leta 1273 kot Holermous. Mestne pravice je zaradi strateškega pomena dobil že leta 1331. V starem mestnem jedru se nahaja cerkev sv. Jakoba, Marijin steber, Župnijski urad Ormož, Dom kulture, spomenik NOB, Hotel Ormož in drugo. Župnijska cerkev sv. Jakoba stoji na vzhodnem robu Mestnega trga. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1271. V 15. stoletju so ji dozidali dolgi kor, nato še kapelo, ki pa so jo v 16. stoletju spremenili v stransko ladjo. Po požaru leta 1647 so ladjo obokali ter povišali zvonik. Najstarejše freske v cerkvi so iz okoli leta 1400, v severni ladji pa so renesančne poslikave iz stare in nove zaveze, ki so nastale po letu 1632. Zanimiva sta še kip Marije z detetom in relief donatorja, ki kleči pod Kristusom. Nasproti vhoda v cerkev sv. Jakoba stoji baročni Marijin steber, ki je s konca 18. stoletja.

Ptuj ima lepo in zanimivo staro mestno jedro. Nad mestom se ponosno dviguje Ptujski grad, kjer je danes sedež Pokrajinskega muzeja Ptuj. V starem mestnem jedru si lahko ogledate Minoritski trg, Slovenski trg, Mestni trg, Dravsko ulico in drugo. Na Slovenskem trgu izstopa predvsem cerkev sv. Jurija in Orfejev spomenik. V tem delu je tudi Hotel Mitra, ki je znan po tematsko opremljenih sobah v petih stilih. Na Minoritskem trgu se nahaja Minoritski samostan, ki so ga ustanovili gospodje Ptujski. Na Mestnem trgu se nahaja mestna hiša – magistrat in Florjanov spomenik. Sedanja zgradba je iz leta 1906-7 o čemer priča napis nad portalom. Dravska ulica poteka vzporedno z reko Dravo in nudi lepe razglede na reko in okolico. V tem delu se nahaja Dravski stolp, ki je bil zgrajen leta 1551. Prvotno ni imel strehe, ampak je bila vrh polkrožne zgradbe topovska ploščad. V bližini je znana gostilna Ribič z letnim vrtom, kjer je tudi postajališče za ladjo po Dravi. Na zahodni strani starega mestnega jedra se nahaja Dominikanski samostan s Sončnim parkom pred njim. Mesto stoji na starih vinskih kleteh, kar priča o tisočletni vinski tradiciji. V Ptujski vinski kleti hranijo najstarejše vino na Slovenskem, zlato trto, letnik 1917. Radovednim obiskovalcem z veseljem razkažejo zanimivo vinsko klet in degustirajo njihova vina. Srednjeveško mestno jedro je zaščiteno.

Slovenska Bistrica je eno starejših mest v Sloveniji. Spanheimi so bili v prvi polovici 13. stoletja prvi znani lastniki kraja. Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Ptuja, Maribora in Celja. Poselitev sega že v antično in še v starejša obdobja. V srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Fvstritz – Bistrica. Ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565. Mestne pravice je kraj dobil do leta 1313. Med turškimi napadi in tremi požari, ki so mesto vsakokrat upepelili, je Slovenska Bistica utrpela veliko škodo. Večina stavb zaradi požara izhaja iz 18. stoletja. Med najznamenitejšimi kulturnimi spomeniki oziroma spomeniški območji so: nekdanji hotel Beograd, cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec, župna cerkev sv. Jerneja, Slomškov dom, Marijino znamenje iz leta 1771 na Trgu Alfonza Šarha, kamniti most čez Bistrico, grad Slovenska Bistrica, stavba nekdanje hranilnice, sodna palača, Graslov stolp in druge. Na področju naravne dediščine sta najpomembnejšimi grajski park in kostanjev drevored v Kolodvorski ulici. Najstarejši del Slovenske Bistrice je Gradišče. Danes je mesto upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Ima približno 8000 prebivalcev. Ob mestu se razvija industrijska cona s številnimi dejavnostmi. Pomembna panoga v okolici mesta je kmetijstvo, med panogami še posebej vinogradništvo in sadjarstvo.