Benedikt je zanimivo naselje, ki se nahaja v severovzhodnem delu Slovenije. Kraj se razprostira nekaj kilometrov stran od Lenarta, ob glavni cesti Maribor – Gornja Radgona. Benedikt predstavlja sedež občine Benedikt. V občino poleg tega spadajo še Negovski Vrh, Ločki Vrh, Ihova, Drvanja, Spodnja Bačkova, Obrat, Stara Gora, Spodnja Ročica, Trstenik, Trotkova, Sveti Trije Kralji v Slovenskih goricah, Štajngrova. V kraju je pošta, Osnovna šola Benedikt, vrtec Benedikt, Kulturni dom Benedikt, trgovina, več barov, penzion, pizzerija in drugo. Novi naselji sta nastali nad glavno cesto in župnijsko cerkvijo v času po drugi svetovni vojni. Največje znamenitosti v Benediktu so župnijska cerkev svetega Benedikta, župnišče, Fišerjeva kapela, Glunčeva kapelica, Krmekova kapela, številni križi, hiša Benedikt 84, prazgodovinska in rimska gomilna grobišča ob pokopališču, Slatinski vrelci in drugo. Na območju Štajerske so o bogastvu termalnih in mineralnih vod pisali že različni avtorji vse od konca 16. stoletja naprej. Okolica Benedikta predstavlja eno od bolj raziskanih področij, ki s svojim potencialom nudi idealne možnosti za razvoj zdraviliškega in rekreacijskega turizma manjših kapacitet. Geološki zavod Ljubljana je na predelu treh vrtin, Pavla, Ana in Helena zajel vzorce v globinah 12, 36 in 103 metrov, z različno vsebnostjo mineralnih snovi in še ostalih okusov. Slatina Ana je zajeta z najglobjo vrtino in zaradi tega se že kažejo spremembe v kemijski sestavi. Za točenje vode sta odprti vrtini Ana in Pavla. S kakovostno slatinsko vodo so se v teh krajih radi pohvalili že več kot pred šestdesetimi leti.

Ljubljana je glavno in najbolj obiskano turistično mesto v Sloveniji. Poleg mnogih kulturno-zgodovinskih znamenitosti mesto krasi reka Ljubljanica in mu daje še poseben čar. Ljubljanica je desni pritok reke Save, najdaljše reke v Sloveniji. Reka Ljubljanica izvira iz več kraških izvirov v bližini mesta Vrhnika, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi Ljubljano in po južnem delu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v reko Savo. Izviri Ljubljanice se delijo na tri večje skupine, ki so Bistra, Retovje in Močilnik. Poleg teh izvirov obstaja še večje število izvirov, pritokov in studencev. Izviri so za ogled dostopni v lastni režiji ali pod vodstvom vodiča v organizirani skupini. Ljubljanici pravijo tudi reka sedmerih imen, saj večkrat ponikne in se zopet prikaže na površju, vendar vedno pod drugim imenom. Najprej se imenuje Trbuhovica, nato Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in okolici, ne privre kot Ljubljanica. Izviri v Bistri se razprostirajo neposredno ob vznožju tektonsko zasnovane kraške rebri na približno sredini poti med Borovnico in Vrhniko. Oblikujejo tri povirne krake, ki se združijo v strugo Bistre po okoli 400 metrih. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen, ko so zasnovali Kartuzijanski samostan Bistra ali tudi Kartuzijo Bistra. Podzemno se ti izviri napajajo z vodami iz Cerkniškega polja, del voda pa priteče iz Planinskega polja in Rakovega Škocjana. Izviri Ljubljanice so poznani kot zelo vodnati, saj so včasih gnali stroje gradu in samostana Bistra, uravnavali pa so jih z zapornicami ob žagah in mlinih v Bistri in Verdu. Med izviri reke Ljubljanice si zasluži posebno mesto Lintvern, izvir potoka Bele, ki je kraška znamenitost in naravni spomenik. Zaganjalka ali občasni bruhalnik bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir povsem ali delno presahne.

Dolina Tolminke se nahaja ob mestu Tolmin, ki je upravno središče občine Tolmin. Najpomembnejša naravna znamenitost Tolminske občine so Tolminska korita, ki predstavljajo najbolj južno in najnižjo vstopno točko v Triglavski narodni park. Tržne pravice je mesto dobilo leta 1820. V času med prvo svetovno vojno, ko je v bližini potekala soška fronta, je bilo močno porušeno. Tolmin ima zanimivo staro mestno jedro, športna igrišča, sodobno knjižnico in atletski stadion. Sredi starega dela je v Coroninijevi graščini sedež Tolminskega muzeja, ki skrbi za etnološko, arheološko in kulturno-zgodovinsko dediščino na območju Zgornjega Posočja. Cerkev sv. Urha ob pokopališču predstavlja pomemben kulturni spomenik. Reka Tolminka izvira na več mestih ob vznožju gore Osojnice in tvori okoli 10 km dolgo dolino Tolminke. Izviri Tolminke se uvrščajo med ene izmed najbolj pomembnih izvirov alpskega krasa. Reka spada med največje kraške vode v Sloveniji, ki pa kljub velikim zalogam kakovostne pitne vode ni namenjena za vodooskrbo. Vode glavnih izvirov pritekajo na površje na dnu ravnice med višinama 680 do 690 metrov nad morjem. Izviri Tolminke se pojavijo izpod skalovja, ki prekriva ledeniško gradivo najmlajše čelne kotanje nekdanjega ledenika. Ob visokih vodah se najvišji izviri pojavijo nad planinsko potjo na Planino pod Osojnico, v času nizkih vod pa se pretok zmanjša in izvir Tolminke se prestavi nižje v strugo. Temperatura izvirov se giblje med 5,4 in 6,3 stopinj Celzija. Voda je mehka, prevladujejo apnenci, pa tudi nekaj dolomita. Dokaz za apnenčasto zaledje je bela, kalna barva Tolminke po obilnem deževju. Voda Tolminke ima v normalnem stanju značilno modrozeleno barvo. Ob izvirih se nahaja Lovska koča pod Osojnico, kjer obiskovalci lahko uživajo v čudovitih pogledih na slikovite izvire.

Izvir Glijuna se nahaja blizu Bovca. V središču Bovca se usmerimo proti Kaninski vasi, se peljemo mimo in nato pridemo po približno 3 km do zaselka Plužna. Tu lahko parkiramo avto in se odpravimo peš po cesti ali pa se peljemo še približno 500 metrov naprej in parkiramo avto ob cesti v gozdu. Po poti levo, kjer je usmerjevalna tabla, se lahko napotimo tudi do slapa Virje. Za izvir Glijuna pa moramo nadaljevati pot naravnost in nato pridemo do mosta čez potok Glijun, ki ga prečkamo in se takoj za njim usmerimo v desno. Med hojo lahko vidimo lep tolmun, ki pogumnim nudi prijetno osvežitev v poletnih mesecih. Po 100 metrih hoje pridemo do jeza in od tu že lahko vidimo izvir potoka Glijuna. Glijun je kraški izvir kaninskih voda. Potok priteka na plano iz mnogih večjih in manjših izvirov, zato to območje imenujemo tudi povirje potoka Glijuna. Izvir ima povprečno temperaturo 5,5 stopinj celzija.

Izvir Hublja se nahaja približno tri kilometre iz Ajdovšine. Reka Hubelj vre na dan iz številnih lukenj kraškega podzemlja, ki so bolj ali manj dostopne. Izvir Hublja je še posebej zanimiv ob visoki vodi, ki pada iz višje ležečih bruhalnikov v mogočnih slapovih. Pogled na razpenjeno vodo, ko prišijo kaplje z nadmorske višine okoli 240 metrov do mostu, ki je 40 metrov nižje, je čudovit. Vode iz podzemlja privrejo skozi tri jame, ki so Pajkova mreža, Velika Hubeljska kuhinja in Vzhodna Hubeljska jama. V sušnem času so izmerili okoli 400 rovov, ki se končujejo s sifonskimi kotanjami in podori. Izvir Hublja je eden glavnih kraških izvirov v Vipavski dolini, pomemben tudi zaradi svoje neoporečnosti in čistosti, saj sodi med najbolj pitne vode v dolini. Ob zgornjem toku Hublja so že v 16. in 17. stoletju delovale kovačije za železo in fužine. Ob Hublju se je v tistem času razvijalo pravo industrijsko središče, ki je zametek današnje ajdovske industrije. Pri izviru Hublja je Gostilna pri izviru Hublja, kjer je gostom na voljo okusna hrana in osvežujoči čaj. Od Športnega parka Pale do izvira Hublja vodi lepo urejena Naravoslovna učna pot. Na 3100 metrov dolgi poti se skozi 24 postaj podrobneje seznanimo z osnovnimi naravnimi zakonitostmi. Spoznavamo tipične kamnine, drevesne vrste, grmovlje, gozdne živali, vodni ekosistem ter druge posebnosti in značilnosti narave.

Izvir kisle vode se nahaja pod Olševo. Olševa je gora, ki je del Karavank in zapira Solčavsko območje s severne strani. Izvir je le nekaj metrov stran od glavne ceste, če se iz roba Logarske doline vzpnemo proti Podolševi. Cesta, ki povezuje Logarsko dolino s Podolševo, se zaradi čudovitih razgledov na Savinjske Alpe imenuje Panoramska cesta. Izvir kisle vode je nastal ob tektonskem premiku, ki je Savinjske Alpe ločil od Karavank. Voda je bogata z ogljikovim dioksidom, železom in drugim. Železo je pomemben element v človeškem telesu. Pomanjkanje železa povzroči slabokrvnost, to pa spremlja pomanjkanje energije, utrujenost, zasoplost in drugo. Okolico izvira prekriva usedlina, ki je rdečkasto rjave barve. Izvir kisle vode je bil razglašen za naravni spomenik. Podolševa je naselje, ki spada med najvišje ležeča v Sloveniji. Središče vasi predstavlja cerkev Svetega Duha in v njej si lahko ogledamo gotski kelih, zvon in relief Svete Trojice. Vas je izhodišče poti proti Potočki zijalki in vrhu Olševe.

Izvir Krope se nahaja v dolini Voje pri Stari Fužini v Bohinju. Do izvira nas vodi steza na desni strani za Planinsko kočo na Vojah. Med potjo prečkamo most čez korita Mostnice, gremo mimo jase ter se kmalu nato spustimo po strmem pobočju, ki se spušča do kraškega izvira Krope. Pri spustu je potrebno biti pazljiv posebej v spomladanskem in jesenskem času, ko so tla spolzka zaradi dežja ali listja. Potok Kropa izvira iz skalne luknje pod steno, se nato ustavi v jezercu ter pade v dveh delih v globok tolmun. Nižje se nahaja 4 do 5 metrov visoko slapišče. Potok Kropa je eden izmed treh stalnih pritokov Mostnice. Od koče do izvira in slapa Krope je približno 15 minut hoje.

Reka Krka izvira v Krški jami na nadmorski višini 268 m, izliva pa se v Savo pri Brežicah. Do izvira pridemo po prijetnem sprehodu skozi vas Gradiček. Kraški izvir je pod skalno pečino, v kateri se nahaja vhod v izvirno Krško jamo. Ogled jame je mogoč le s turističnim vodičem, ki vas sprejme pred vhodom v jamo. Jama je odprta od meseca aprila do meseca oktobra. Za javnost jo je Turistično društvo Krka odprlo leta 1996. Krška jama je dolga dobrih 200 m in široka do 30 m. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Sifon pripelje po 210 metrih v prostorno, 60 metrov dolgo končno jamo. Skupna dolžina raziskanih rovov znaša 490 metrov. Je vodoravna jama, iz katere bruha podzemna voda le ob povodnji. Tla prekrivajo veliki balvani in grušč, na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. V jami je stalna prebivalka človeška ribica. Jama je včasih nudila zavetje domačinom. O tem je pisal Josip Jurčič v svojem delu Jurij Kozjak. Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky. Glavni vhod so leta 1937 na široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in razrešili problem poplav na Radenskem polju. Jamski potapljači so šele leta 1995 preplavali labirint podvodnih rovov in prodrli do končne Vrhovčeve dvorane. Reka Krka je najdaljša in povsem slovenska reka. Ima 94 km površinskega toka. Ima dežno-snežni režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njeno porečje obsega 2284 km2. Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se od Marinče vasi do Otočca izloča kot lehnjak in tvori značilne pregrade in pragove. V preteklosti so ob njih delovali številni mlini in žage, danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen reke. Še posebej privlačna je za kajakaše in ribiče. Zaradi onesnaževanja vodotokov v kraškem zaledju je Krka že pri izviru uvrščena v II. kakovostni razred. Njena kvaliteta se poslabša v srednjem in spodnjem toku, kjer je v II. in III. razredu. Nad vasico Gradiček se nahaja tudi jama Poltarica, soseda Krške jame, ki je bila odkrita leta 2003. Jama je tik nad izvirom Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Krasijo jo številni kapniki, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, človeške ribice in brzice. Jama ni turistično urejena, si jo pa lahko ogledate v spremstvu jamarjev in v soju karbidovk.

Reka Krupa izvira jugovzhodno od naselja Semič sredi kraškega ravnika Bele krajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih izpod 30 metrov visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Izvir je po vodnatosti največji v Beli Krajini. Reka je v kraški ravnik vrezala dokaj izrazito, na določenih mestih kanjonsko strugo. Po okoli treh kilometrih se Krupa izliva v reko Lahinjo. Višinska razlika med izvirom in izlivom reke je šest metrov, kar je nekdaj omogočalo delovanje žag in mlinov. Rečno območje je bilo poseljeno že v obdobju prazgodovine, o čemer pričajo najdbe iz prazgodovinskega naselja Moverna vas in edina znana paleolitska jamska postaja v Beli krajini Judovska hiša. V srednjem veku je imel veliko gospodarsko vlogo za Belo krajino grad Krupa na desnem bregu reke. Okoli kilometer od izvira se nahaja znamenita baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu. Pred izlivom reke v Lahinjo pa je nekdanja je romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru. Izvir reke Krupe je do leta 1983 predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje, vendar do njega ni prišlo zaradi onesnaženosti. Leta 1997 je bila reka Krupa z varovanim območjem razglašena za naravni spomenik in območje Natura 2000. Zalednje reke so obrobje visokih dinarskih hrbtov Radohe, Kočevskega Roga in celo Gorjancev ter plitvi kras z vrtačastim površjem in kraškim ravnikom. V zaledju je več kraških ponikalnic: Rečica pri Vrčicah, Bajer v Rožnem Dolu, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Izvir reke je edino znano nahajališče jamske školjke kuščerjeve kongerije na predelu Slovenije, tukaj pa so še druge endemne vrste jamskih polžev in človeška ribica. Izvir Krupe in okolica veljata za izjemno kulturno in naravno dediščino semiške občine in Bele krajine. Območje ob reki ima tudi pomemben turistični, rekreacijski in vzgojno-izobraževalni pomen ter odpira nove razvojne priložnosti prebivalcev.

Reka Rižana spada med najbolj pomembne reke na območju Slovenske Istre, saj predstavlja edini in glavni vir za vodooskrbo obalne regije. Kraški izvir reke je v Hrastoveljski dolini, izliva pa se v Koprskem zalivu. Ob izviru je ribogojnica. Reka je dolga okoli 14 km, njena značilnost pa je, da se izliva predvsem v morje. Glavna pritoka reke Rižane sta potok Rakovec in Hrastoveljski potok. Zajetje izvira reke se nahaja okoli 500 metrov pod magistralno cesto Gračišče-Rižana, na samem izviru reke. Zajetje izvira reke Rižane zajema primarni izvir reke Rižane in sekundarne vire reke Rižane. Primarni izvir reke se steka v cevovod in nato preliva v jezero. Sekundarni izviri zajemajo vire, ki izvirajo v akumulacijskem jezeru in izvire pod jezom. Zajetje spada v najbolj strogi način varovanja. Rižana je tipična kraška reka, ki jo zaznamujejo vse lastnosti površinskih voda, kar pomeni, da takoj reagira na vse zunanje spremembe v okolju. Reka je tako precej izpostavljena letnemu nihanju v kakovosti in količini vode, ki je odvisna od količine padavin. V poletnem času se zaradi majhnega vodostaja po strugi reke nabirajo alge in druge rastline. V mesecih, ko je struga Rižane polna vode, visok vodostaj temeljito očisti celotno strugo reke, vse od izvira pa do izliva reke v morje. V ozki dolini, po kateri teče reka, se nahajajo glavne prometne poti, ki povezujejo notranjost Slovenije in Slovensko Istro. Nevarnost za onesnaževanje dragocenega izvira tako predstavljajo nepredvidljiva in nenadzorovana dogajanja, ki potekajo v predelu vodovarstvenih pasov.

Logarska dolina je ena izmed najlepših alpskih dolin v Evropi. 7 km dolga in do 500 metrov široka ledeniško preoblikovana dolina gornjega toka in izvira reke Savinje je največja dolina v Kamniško – Savinjskih Alpah. Dolina poteka med gorskimi grebeni, ki so se izoblikovali ob tektonskih prelomnicah. Led je najvišje segal do nadmorske višine 1200 metrov in do vhoda v Logarsko dolino. Savinja vre na dan v zatrepu doline pod krnico Okrešelj v višini 1280 metrov in nato brzi proti 90 metrskem slapu Rinka. Izvir Savinje se nahaja ob urejeni planinski poti proti Okrešlju. Izvir je stalen, voda pri izviru je čista in kakovostna ter pitna. Dostop do izvira Savinje je enostaven, tako da se lahko osvežimo in si napolnimo steklenico. Vode Savinje poniknejo v prodnati dolinski strugi hudournika Kotovec in se potem ponovno pojavijo v Logu, nekdanjem ledeniškem jezeru, ki se je sčasoma zamočvirilo. Savinjo so domačini na tem območju poimenovali Črna, saj teče po jezerski ilovici in je zaradi tega črne barve. Ime Savinja dobi ob sotočju s potokom Jezera, ki priteče iz Matkovega kota. Savinja se pri Zidanem Mostu izlije v Savo ter nato teče naprej kot reka Sava. Reka Savinja je najdaljša reka, ki teče po območju Slovenije.

Lintvern je izvir Bele. Je naravni spomenik in kraška znamenitost. Zaganjalka ali občasni bruhalnik bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. Zaporedje izbruhov je odvisno od padavin in dotoka voda pa tudi od posebne oblike vodnega rova, ki je zavit v obliki natege in omogoča hitro izpraznitev podzemeljskega jezerca. Po vsakem izbruhu sledi obdobje polnjenja podzemeljske votline do ponovnega prelitja. Izhodišče za sprehod do Lintverna je pri Starem Malnu. Na usmerjevalni tabli piše čas hoda sicer 15 minut, vendar je realen čas okoli 30 minut. Urejena sprehajalna potka poteka ves čas ob potoku, nekajkrat se prečka brv in postopoma se vzpenja. Poleti je prijetno hladno, zaradi košate sence dreves. Če imate še kaj moči in vam čas dopušča, lahko pot nadaljujete proti Planini, kjer vas pričaka koča in razgledni stolp.

Po Logarski dolini vodi naravoslovno etnografska pot, ki gre mimo zanimivih predelov krajinskega parka. Sprehod po urejeni poti traja 2 do 3 ure. Celotna dolžina poti znaša 7 km in se zaključi pri slapu Rinka. Izvir Črne se nahaja v začetnem delu Logarske doline. Ime Črna je potok dobil po temnih glinah, ki so v strugi. Pod slapom Rinka voda kmalu ponikne in pride na plano spet v spodnjem delu doline kot drugi izvir Savinje. Na površje pride zaradi neprepustnih plasti in potem teče po temnih sedimentnih glinah. Izvir Črne nato teče po regulirani strugi in se zlije s potokom Jezera, ki priteče iz Matkovega kota. Izvir je bil razglašen za naravni spomenik.

Izvire reke Ljubljanice se delijo na tri večje skupine: Bistra, Močilnik in Retovje. Močilnik je zatrepna dolina, ki se nahaja v južnem obrobju Vrhnike. V Močilniku se stekajo izviri Male Ljubljanice. Napajajo jih izviri Malega in Velikega Močilnika. Do Močilnika lahko pridemo z avtom skozi Vrhniko ali po peš poti preko Mirk. Avto lahko pustite na urejenem parkirišču pri gostišču Močilnik, kje lahko vidite tudi spomenik Vrhniškim krasoslovcem. S parkirišča se lahko po kratki krožni poti napotimo proti Velikemu Močilniku, ki se nahaja pod 40 metrov visokimi prepadnimi stenami, imenovanimi tudi Hudičeve skale. V skalah pri Velikem Močilniku lahko vidite vtisnjeno Jazonovo pest. Vrhniko naj bi po stari pripovedki ustanovili Argonavti. Ti so pod vodstvom Jazona pripluli po reki Ljubljanici in Savi iz Črnega morja. Ko so prišli do izvira Ljubljanice v tem kraju, so ladjo morali razstaviti in prenesti po kopnem do obale Jadranskega morja. V občinskem grbu Vrhnike je danes upodobljena njihova ladja. Med potjo proti Velikemu Močilniku je tudi plezališče. Mali Močilnik se nahaja kmalu ob izvozu iz glavne ceste proti gostišču Močilnik. V bližini Malega Močilnika se nahaja tudi stara žaga.

Nuskova je razloženo in deloma obcestno naselje, ki se nahaja na Goričkem. Kraj spada v občino Rogašovci in v znameniti Krajinski park Goričko, ki je drugi največji naravni park v Sloveniji. Središče Nuskove predstavlja Srednja Gasa z gostilno, avtobusno postajo in kapelo svete Trojice iz leta 1925. Skozi Nuskovo teče rečica Ledava. V severovzhodnem območju Slovenije se pogosto pojavljajo izviri mineralnih voda, kar pomeni, da vsebujejo nad 1g/l raztopljenih mineralnih snovi ali nad 1g/l prostega plina CO2. Večja gostota naravnih ali delno ohranjenih izvirov se je ohranila v delu Kapelskih goric, v osrednjem delu Ščavnice in na predelu reke Ledave. Nuskovski slatinski vrelec se nahaja v okolici naselja Nuskova. Je kaptiran, prebivalci iz okolice vodo občasno še uporabljajo. V letu 2008 je bil Slatinski vrelec zaradi dotrajanosti obnovljen s sredstvi v okviru projekta Oaza zdravja. Prenovitev je predstavljena kot posebno doživetje opazovanja bruhanja vode iz globine, izločanja železovega oksida iz vode, odlaganja mineralnih snovi vode na podstavek kamna in z možnostjo, da se obiskovalec osveži na klopeh ob vrelcu. Ob Slatinskem vrelcu je urejeno počivališče za kolesarje in pohodnike pod slamnato streho. Predstavlja eno od postojank na slikoviti Vrbovi poti, ki je bila urejena leta 2008. Ob tej priložnosti so ob Slatinskem vrelcu postavili tudi pojasnjevalno tablo o tej naravni znamenitosti. Vrbova pot poleg vrelca vključuje še vrbov drevored, sadjarsko kmetijo, turistično kmetijo, školjčni apnenec, reko Ledavo, cerkev sv. Jurija, Mekiševo kaščo in kapelo sv. Trojice.

Radenci se razprostirajo na desnem bregu reke Mure tik ob meji z Avstrijo, v čudoviti zeleni pokrajini na robu Panonske nižine in v objemu vinorodnih gričev ter murskih logov. Razvoj in sloves kraju zagotavljajo najbolj kakovostni in najbogatejši izviri mineralne vode. Legenda pravi, da so bili na delu pridni škrati, ki so s kopanjem pod zemljo utirali pot slatinskim vrelcem na površje. Leta 1869 so z Radensko slatino napolnili prve glinene steklenice in omogočili uživanje te edinstvene mineralne vode tako na dunajskem cesarskem dvoru kot v papeževi rezidenci v Rimu. Leta 1882 so Radence obiskali prvi zdraviliški gostje. V Radencih so pretežno industrijski vrelci in sicer zaradi podjetniškega pristopa do izkoriščanja naravnih mineralnih vrelcev. Vendar pa je v bližini Zdravilišča Radenci t.i. Zdravilni vrelec, ki je posebnega pomena za kraj, saj je iz njega prva pritekla prva naravna mineralna voda, ki se je imenovala Radeiner Sauerbrunn. Po času je postal razpoznavni znak kraja in Zdravilišča Radenci. Ta Zdravilni vrelec se nahaja pred Slatinskim domom in Hotelom izvir, ki je bil temeljito prenovljen. Kar nekaj časa je bil vrelec urejen tako, da so si slatino lahko točili obiskovalci zdravilišča in domačini. Danes pa dostop do vode ni več mogoč, kajti vrelec je zagrajen v stekleno ohišje in obdan z ograjo. Pred nekaj leti so vrelec obnovili. Ta izvir stoji sredi majhnega parka cipres in rož, nekaj metrov vstran pa se začenja večji park z veveričkami, imenujejo se Mukice, ki so obenem tudi razpoznavni znak Radencev in radenskega Maratona treh src. Okolica izvira je okrašena z rožami, tlakovana, del je travnat, v bližini pa so parkirišča za dnevne in hotelske goste, igrišča za tenis in zunanji bazeni. V neposredni bližini Zdraviliškega vrelca se nahaja tudi priljubljena Restavracija Park.

Razkrižje je obcestno gručasto naselje, ki se nahaja ob meji s Hrvaško in predstavlja križišče cest iz Pomurja in Ljutomera ter iz hrvaških Štrigove in Murskega Središča. V kraju je mejnih prehod za mednarodni promet s Hrvaško. Naselje z okolico je bilo do leta 1848 pod Ogrsko, nato 16 let pod Hrvaško, leta 1864 pa je prišlo v okrilje slovenskih dežel. V Razkrižju je največja zanimivost župnijska cerkev svetega Janeza Nepomuka. Poznobaročna cerkev je bila zgrajena leta 1779, posvetili pa so jo leta 1784. V njej se nahajajo slike G. Brolla iz leta 1881. Cerkveni predel je leta 1994 prešel iz pristojnosti zagrebške nadškofije pod mariborsko nadškofijo. V hramu je dragocen križ, ki je prevlečen s školjkami. Križ so prinesli Španci iz Zahodne Indije po zmagi nad Nizozemci, potem pa je leta 1727 prišel v cesarsko zakladnico na Dunaju. V terasi Mure je velika vinska klet, ki jo je dal sezidati grof Altheim. V Razkrižju sta na ogled tehniški spomenik Slomškov mlin in zasebni Kovaški muzej Horvat. Na robu vasi Šafarsko je rekonstruirana prazgodovinska naselbina. V bližnji okolici slovi Ivanov izvir, ki je po ljudskem izročilu poznan že iz davnih časov. K Ivanovem izviru so ljudje prihajali že pred obstojem župnijske cerkve. Romarji verjamejo v zdravilno moč te vode, ki naj bi pomagala k splošnemu dobremu počutju, k dobremu vidu in odpravi golšavosti. Na dan Ivaja ali Ivanovega proščenja, ki je zadnjo nedeljo v mesecu juniju, prihaja k izviru veliko ljudi od blizu in daleč. Na ta dan potekajo maše v romarski cerkvi svetega Janeza Nepomuka, v bližnjem Kulturno-športnem centru Zavirje in pri Ivanovem izviru.

Reka Ljubljanica spada med tipične kraške reke s kratkim počasnim tokom. Kraškemu zaledju do izvirov pri Vrhniki pripada okrog 1100 kvadratnih km. Na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja se konča podzemni tok reke Ljubljanice. V zatrepnih dolinah Retovja in Močilnika ter pri Bistri so najštevilnejši izviri. Retovje je skrita zatrepna dolina, ki se nahaja pri Vrhniki. Zajeda se pod vznožje Raskovca in Ljubljanskega vrha. Nastala je s postopnim podiranjem nad nekdanjimi vodnimi jamami. Retovje se pravzaprav začenja s Krnico in izviri pri nekdanji Maroltovi žagi. V dolini so izviri Velike Ljubljanice. Ta se po približno 1000 metrih združi v Malo Ljubljanico, ki izvira v močilniški skupini izvirov. Izviri so naslednji: Pod orehom, Pod skalo, Veliko in Malo okence. Izvire Ljubljanice torej delimo na tri večje skupine: Bistra, Močilnik in Retovje. Poleg teh izvirov je še veliko drugih izvirov, zvirkov in studencev. Najpomembnejši med njimi je Lintvern, izvir potoka Bele, pomembni pa so še izviri Ljubije in Hribskega potoka. Lintvern se nahaja v dolini Bele in je najlažje dostopen od Koče pri Starem Malnu.

Rogaška Slatina je slikoviti kraj, ki je poznan kot mesto stekla, vode in vina. Spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Gozdni vrelec se nahaja ob vznožju hriba Janina. Spada med ene od najstarejših vrelcev v Rogaški Slatini, ki je bil omenjen že leta 1883 v prvi reklamni knjižici Zdravilišča. Gozdni vrelec so tržili kot vrelec, ki je bogat z železnato vodo. Do njega je nekdaj vodila znana Steza vzdihljajev, ki je bila prizorišče mnogih romantičnih trenutkov v dvoje.

Rogaška Slatina je čudoviti kraj, ki je znan kot mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Ivanov vrelec se je v delujočem stanju ohranil vse do današnjih časov. Nahaja se v neposredni bližini Rogaške riviere, za apartmaji Vile Golf. Ivanov vrelec se v pisnih virih omenja že v letu 1821. Bogat je z železom, čas njegovega zajetja pa ni poznan. Vrelec je bil poimenovan po nadvojvodi Janezu Habsburškemu, ki je bil znan kot stalni gost in pokrovitelj Zdravilišča v prvi polovici 19. stoletja.

Kraljevi vrelec se nahaja v vasi Spodnja Kostrivnica, ki se razprostira v bližini Rogaške Slatine. Vasico le malokateri poznajo po zdravilnih mineralnih vodah, kar dokazuje tudi keltska broška, ki so jo našli pri enem izmed čiščenju vodnjaka. Danes je broška na ogled v muzeju v Gradcu. Kraljevi vrelec predstavlja pomembno etnološko posebnost, ki so jo leta 1857 izkopali v živo skalo. V letu 1872 je bil vrelec poglobljen do globine 24 metrov. Vhodni premer vrelca je okoli 70 cm, v globini se razširi na okoli 110 cm. Kraljevi vrelec je obdan z obnovljenim osmerokotnim paviljonom, ki ima novo kovinsko bakreno streho. V vrelec je bila za črpanje vode na globini 20 metrov vgrajena mehanska batna črpalka. Le-ta je bila s pomočjo ekipe potapljačev Jamarske reševalne službe Slovenije dvignjena na površje in obnovljena. Družina Gotscher je bila ena izmed predzadnjih lastnikov Kostrivniške slatine. Družina je v posebnih glinenih amforah s pečatom prodajala vodo v Egipčanske lekarne kot zdravilo. Družina Kupnik, ki so bili zadnji lastniki, pa so vodo izvažali v Ameriko. Družina je pomembno zaznamovala vas Kostrivnico, saj je ustanovila prvo pošto, ki so jo potrebovali za svoje namene, poleg tega pa je zaposlovala veliko domačinov v polnilnici in na kmetiji. Ob Kraljevem vrelcu stoji kozolec toplar, kjer potekajo različne prireditve. V njem je na ogled tudi zbirka starega kmečkega orodja. Vrelcu in kozolcu dela družbo še Ignacijev vrelec, ki so ga nazadnje obnovili v letu 1843. Ignacijev in Kraljevi vrelec so obnovili v istem slogu, kot sta bila prvotno narejena. Zanimiva posebnost Kraljevega vrelca je, da njegova voda ob prebavi blagodejno vpliva tudi na kožo.

Dolina Planice se nadaljuje v slikovito alpsko dolino Tamar, ki se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih Alp. Ledeniška dolina se vse bolj oži. Obkrožajo jo stene Mojstrovk z leve in Ponc z desne, zaključuje pa jo ponosni Jalovec. Dom v Tamarju stoji v zgornjem delu Planiške doline in je izhodišče za bližnje ture. Poleg tega je dom tudi izhodišče za plezalne vzpone v severni steni Travnika. V bližini se nahaja izvir Nadiže, ki kmalu ponikne, na dan pa pride pri Zelencih kot izvir Save Dolinke. Od doma vodi proti lepo vidnemu šumelišču široka steza, ki pri vodnem zajetju preide v dokaj strmo stezo. Izvira na nadmorski višini 1232 m ter takoj nato pade v 12 m visokem slapu. Pot nadaljuje v številnih šumih ter v dolini takoj ponikne – vidna je le hudourniška struga. Voda iz izvira je napeljana v vaški vodovod, tako da v Ratečah pijejo odlično vodo izpod Julijskih Alp. Do izvira je le 20 minut hoje v breg, premagati pa je potrebno 122 m višinske razlike. Izlet ni naporen, potrebna je le primerna planinska obutev ter nekaj kondicije. Pri slapu je potrebna pazljivost, saj potka ni varovana.

Šmarješke Toplice so manjše naselje na Dolenjskem, ki so središče občine Šmarješke Toplice. Od Novega mesta so oddaljene približno dvanajst kilometrov. Kraj je najbolj znan po zdravilišču Terme Šmarješke Toplice, ki privablja številne goste. V termah so na voljo trije vrhunsko opremljeni hoteli, ki jih obdaja prostran zdraviliški park. Hotel Vitarium Superior je namenjen najbolj zahtevnim gostom. Prenovljeni Hotel Šmarjeta je primeren za daljša bivanja in družine. Hotel Toplice pa je primeren za vse, ki pridejo na oddih sami in iščejo sprostitev v slikovitih razgledih na bližnje vinograde. Potok Prinovec izvira v gozdu za hotelom Terme Šmarješke Toplice. Urejena steza vodi do mostička in izvira studenca, skritega v zavetju gozda. Nad njim so korenine dreves oblikovale naraven obok, ki je varoval dostop do pitne vode. Ko v naselju še ni bilo vodovoda, so bližnji prebivalci vsak dan prihajali k izviru po svežo pitno vodo. Domače živali so napajali iz kapnic. Ko so te v poletnem času presahnile, so se k studencu Prinovec pripeljali z vozovi, v katere so bile vprežene krave. Napolnili so čebre, škafe in sode. Legenda pravi, da je lastnik zemlje poleg studenca postavil naslednji napis: prinesi novec, če želiš piti to vodo. Kasneje so se črke NESI zbrisale in ostal je le napis PRINOVEC. Tako je ta čisti studenec dobil ime. Ljudski glas je že v preteklosti sloves poživljajoče studenčnice širil daleč naokoli. Domačini so jo želeli piti še takrat, tudi ko je pri hiši že bil vodovod. Vodni tok se nadaljuje v potoček. Tudi ta se imenuje Prinovec. Malce naprej od mostička so v potoku žene iz bližnjih vasi prale perilo. K bregu so bili prislonjeni kamniti perilniki. Prinovec je bil vedno čist potok. Vodno rastlinje so uporabili za krmljenje prašičev. Bistra studenčnica, vir življenjske energije, je poleti osvežujoča in hladna, pozimi prijetno topla in nikoli ne zamrzne. V zdraviliškem parku je botanična pot, ki vodi do jezerca, ki ga napaja termalni izvir. Tukaj uspeva rožnati indijski lotos, ki predstavlja duhovno rast človeka. Ta rod lotosov ima danes naravna rastišča le še v določenih območjih Avstralije in Azije.