Reka Krupa izvira jugovzhodno od naselja Semič sredi kraškega ravnika Bele krajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih izpod 30 metrov visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Izvir je po vodnatosti največji v Beli Krajini. Reka je v kraški ravnik vrezala dokaj izrazito, na določenih mestih kanjonsko strugo. Po okoli treh kilometrih se Krupa izliva v reko Lahinjo. Višinska razlika med izvirom in izlivom reke je šest metrov, kar je nekdaj omogočalo delovanje žag in mlinov. Rečno območje je bilo poseljeno že v obdobju prazgodovine, o čemer pričajo najdbe iz prazgodovinskega naselja Moverna vas in edina znana paleolitska jamska postaja v Beli krajini Judovska hiša. V srednjem veku je imel veliko gospodarsko vlogo za Belo krajino grad Krupa na desnem bregu reke. Okoli kilometer od izvira se nahaja znamenita baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu. Pred izlivom reke v Lahinjo pa je nekdanja je romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru. Izvir reke Krupe je do leta 1983 predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje, vendar do njega ni prišlo zaradi onesnaženosti. Leta 1997 je bila reka Krupa z varovanim območjem razglašena za naravni spomenik in območje Natura 2000. Zalednje reke so obrobje visokih dinarskih hrbtov Radohe, Kočevskega Roga in celo Gorjancev ter plitvi kras z vrtačastim površjem in kraškim ravnikom. V zaledju je več kraških ponikalnic: Rečica pri Vrčicah, Bajer v Rožnem Dolu, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Izvir reke je edino znano nahajališče jamske školjke kuščerjeve kongerije na predelu Slovenije, tukaj pa so še druge endemne vrste jamskih polžev in človeška ribica. Izvir Krupe in okolica veljata za izjemno kulturno in naravno dediščino semiške občine in Bele krajine. Območje ob reki ima tudi pomemben turistični, rekreacijski in vzgojno-izobraževalni pomen ter odpira nove razvojne priložnosti prebivalcev.

Šmarješke Toplice so manjše naselje na Dolenjskem, ki so središče občine Šmarješke Toplice. Od Novega mesta so oddaljene približno dvanajst kilometrov. Kraj je najbolj znan po zdravilišču Terme Šmarješke Toplice, ki privablja številne goste. V termah so na voljo trije vrhunsko opremljeni hoteli, ki jih obdaja prostran zdraviliški park. Hotel Vitarium Superior je namenjen najbolj zahtevnim gostom. Prenovljeni Hotel Šmarjeta je primeren za daljša bivanja in družine. Hotel Toplice pa je primeren za vse, ki pridejo na oddih sami in iščejo sprostitev v slikovitih razgledih na bližnje vinograde. Potok Prinovec izvira v gozdu za hotelom Terme Šmarješke Toplice. Urejena steza vodi do mostička in izvira studenca, skritega v zavetju gozda. Nad njim so korenine dreves oblikovale naraven obok, ki je varoval dostop do pitne vode. Ko v naselju še ni bilo vodovoda, so bližnji prebivalci vsak dan prihajali k izviru po svežo pitno vodo. Domače živali so napajali iz kapnic. Ko so te v poletnem času presahnile, so se k studencu Prinovec pripeljali z vozovi, v katere so bile vprežene krave. Napolnili so čebre, škafe in sode. Legenda pravi, da je lastnik zemlje poleg studenca postavil naslednji napis: prinesi novec, če želiš piti to vodo. Kasneje so se črke NESI zbrisale in ostal je le napis PRINOVEC. Tako je ta čisti studenec dobil ime. Ljudski glas je že v preteklosti sloves poživljajoče studenčnice širil daleč naokoli. Domačini so jo želeli piti še takrat, tudi ko je pri hiši že bil vodovod. Vodni tok se nadaljuje v potoček. Tudi ta se imenuje Prinovec. Malce naprej od mostička so v potoku žene iz bližnjih vasi prale perilo. K bregu so bili prislonjeni kamniti perilniki. Prinovec je bil vedno čist potok. Vodno rastlinje so uporabili za krmljenje prašičev. Bistra studenčnica, vir življenjske energije, je poleti osvežujoča in hladna, pozimi prijetno topla in nikoli ne zamrzne. V zdraviliškem parku je botanična pot, ki vodi do jezerca, ki ga napaja termalni izvir. Tukaj uspeva rožnati indijski lotos, ki predstavlja duhovno rast človeka. Ta rod lotosov ima danes naravna rastišča le še v določenih območjih Avstralije in Azije.