Dolenjske Toplice ležijo v jugovzhodnem predelu Slovenije, na zahodnem robu Novomeške kotline ob potoku Sušica. Že stoletja so poznane kot priznano zdravilišče. S sedanjo ponudbo zdravstvenih, kopaliških in drugih storitev pritegnejo številne goste iz vse Evrope. Kompleks term zajema Center zdravja, Wellness center Balnea z notranjimi in zunanjimi bazeni, hotela s pridihom zgodovine Kristal in Vital ter sodoben hotel Balnea. Poleg term privablja goste tudi slikovita okolica z neokrnjeno naravo. Speljane so zanimive tematske poti, kot so arheološka, polharska, gozdna učna pot Rožek, Podgorjanska vinska turistična cesta in druge. Potok Sušica pa nudi obilo možnosti za ribolov, raftanje in čolnarjenje. Prva omemba kraja sega v leto 1228, arheološke najdbe pa dokazujejo, da je bil grič Cvinger, zahodno od sedanjega naselja, utrjena naselbina že v 5. stoletju pred našim štetjem. Še sedaj so vidni obrambni nasipi nekdanje postojanke iz doline reke Krke v Belo krajino. Prvo kopališko zgradbo je dal sezidati knez Ivan Vajkard I. Auersperg Turjaški že v sredini 17. stoletja. Obzidali in pokrili so enega od treh vrelcev termalne vode. Med letoma 1767 in 1776 je bil zgrajen še sedaj mogočni hotel Vital. Dolenjske Toplice so v avstro-ogrski monarhiji veljale za eno najuglednejših zdravilišč. Stavba v toskanskem slogu je imela v kleti tri bazene, v dveh nadstropjih pa okoli 30 sob za goste. Knezi so zdravilišče večkrat prenovili, nazadnje v letu 1899, ko je bil dograjen hotel Kristal. Leta 1974 je bilo zdravilišče po menjavanju mnogih lastnikov priključeno novomeški Tovarni zdravil Krka. Posebnost toplic je zdraviliški park, ki ima zanimivo botanično pot. Zasnovali so ga leta 1898, ko je bil med drugim zasajen kostanjev drevored. V parku uspeva več kot sto različnih grmovnih in drevesnih vrst. Sprostitev nudi že samo kratek sprehod po tej prelepi naravi.

Grad Sevnica leži na vrhu Grajskega hriba nad starim mestni jedrom Sevnice, od koder se odpira nepozaben razgled na dolino reke Save, okoliško hribovje in stari del mesta. Mogočna stavba spada med eno izmed najlepših gradov v Sloveniji. Zgodovina gradu in s tem tudi kraja Sevnica je tesno povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Nemško ime naselja – Liehtenwalde je v pisnih virih omenjeno leta 1275, obstoj gradu je prvič omenjen leta 1322, vendar se že leta 1309 omenja kastelan, ki ima vratarja in štiri stražnike. Grad Sevnica so zgradili salzburški nadškofje, ki so bili že od leta 1043 lastniki kompleksa zemljišča. Ogled notranjosti gradu Sevnica je možen le v spremstvu turističnega vodiča. V okvir gradu spadajo muzejske zbirke in galerije, grajska kavarna, grajska kašča, grajska vinoteka, grajski vinograd, akustična Lutrovska klet, prodajni kotiček in grajsko lutkovno gledališče Sevnica. Na gradu potekajo številne prireditve in festival modre frankinje, možen je najem prostorov za srečanja, koncerte, predavanja in drugo. Na gradu Sevnica organizirajo tudi romantične poroke v grajskem parku ali poročni dvorani. Ob gradu se nahaja renesančno - baročni park z drevesi, ki ga je v začetku 19. stoletja uredil tedanji lastnik Johann Händl pl. Rebenburg. Zasul je grajske jarke, znižal grajsko obzidje, zasadil park in na južnem pobočju hriba uredil terase ter zasadil trte. V parku lahko vidimo tudi zgradbo, ki so jo naredili za oskrbnika parka. Najbolj znamenito drevo v grajskem parku je lejlandska pacipresa, v njem pa najdemo še visoko sekvojo, veliki platani, rdečelistno bukev, jesen, beli gaber, hrast in divji kostanj.

Mokrice so kraj, ki so najbolj znane po svojem gradu z obsežnim golf igriščem in grajskim parkom. V zgodovinskih virih se grad Mokrice omenja že leta 1444. V obdobju Rimskega imperija je tukaj stala utrdba, ki se je imenovala Romula in pod njo je ležalo naselje z istim imenom. V renesančni dobi so prvotni srednjeveški stolpasti dvor razširili s štirimi trakti, ki oklepajo notranje arkadno dvorišče. Ob gradu Mokrice se razprostira čudoviti dvestoletni angleški park. Skozi njega vodi urejena sprehajalna pot, ki jo obdajajo mnoga drevesa. Ta v toplejših mesecih nudijo prijetno senco. V parku lahko vidite zanimivo grajsko kapelo svete Ane, baročne figure štirih letnih časov, manjši ribnik in občudujete razglede na gričevnato dolenjsko pokrajino. Blizu parka je klubska hiša v kateri je restavracija s sončno teraso.

Kočevje je slikovito mesto ob reki Rinži na zahodnem delu Dolenjske. Je upravno, gospodarsko, izobraževalno, športno in kulturno središče Kočevske pokrajine. Park narodnih herojev se nahaja na Ljubljanski cesti zraven Gimnazije Kočevje. Park časti slovenske narodne heroje. Arhitekturno zasnovo Parka narodnih herojev je naredil Zoran Didek, kipe pa je naredil akademski slikar Stane Jarm. V parku si lahko ogledamo sedem doprsnih kipov, ki so na marmornatih stebrih z napisi imen ter letnico rojstva in smrti. Kipi narodnih herojev so naslednji: Marincelj Anton – Janko (1917 – 1943), Omerza – Obestar Ivan (1921 – 1943), Boldan Jože – Silni (1915 – 1994), Matejka Anton – Janko (1909 – 1945), Remih Dušan – Duško (1922 – 1944), Cetinski Andrej – Lev (1921 – 1998), Remih Dušan – Duško (1922 – 1944). Spomenik se nahaja pred nekdanjo Rudarsko upravno zgradbo. Na Ljubljanski cesti se nahaja še Vila Kajfež, Likovni salon, Vila Rohtel – Schleimer, Davčni urad Kočevje, Gimnazija Kočevje, gostilna Pri kmetu, Marijin dom - Občina in Upravna enota Kočevje, zanimiv rudniški vagon in Vila Sajovic, kjer je sedaj gostišče Veronika.

Krško je mesto, ki se je razvilo na obeh bregovih reke Save. Je osrednje mesto Posavske regije. Staro mestno jedro se nahaja na desnem bregu reke in je obnovljeno. Mesto ima zanimiv mestni park, kjer si lahko ogledate kapucinski samostan s cerkvijo, Valvasorjevo knjižnico, spomenik NOB in izgnancem, Dvorano v parku, alejo zaslužnih mož v Krškem, nagrobnik Janeza Mencingerja in družine Lapajne, Hočevarjev mavzolej in drugo. V bližini parka je Gasilski dom in stolp. Kapucinski samostan ima dragoceno knjižnico. V baročni knjižnici je 1344 knjig, ki so večinoma dobro ohranjene. Najstarejša knjiga je Calepinov latinski slovar iz leta 1502. Valvasorjeva knjižnica in čitalnica obstaja od leta 1964. V njej organizirajo tudi oglede knjižnice in kapucinske knjižnice, ki jo upravljajo. Dvorana v parku je nekdanja pokopališka cerkev sv. Križa. V njej je zdaj prireditveni prostor. Aleja zaslužnih mož zajema doprsne kipe dr. Rostoharja, profesorja pshihologije, Vladimirja Štovička, medaljerja in akademskega kiparja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, prof. Vardjana, kmetijskega strokovnjaka in druge. Janez Mencinger je v Krškem živel v letih od 1882 do 1912. Bil je znan pesnik, pisatelj, prevajalec in odvetnik. Mavzolej Josipine in Martina Hočevar je kapela, ki je zgrajena iz belega marmorja in osmerokotne oblike. Zakonca sta bila znamenita krška mecena. Gasilski stolp je bil opazovalnica. Z njega so gasilci opozarjali prebivalce na morebitne nevarnosti. Kasneje so ga uporabili za sušenje gasilnih cevi. Zgrajen je bil s sredstvi Josipine Hočevar.

Metlika se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Mesto je kulturno, upravno in gospodarsko središče severovzhodnega območja Bele krajine. Najbolj zanimiv del kraja predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Načrt za razpored parka v trasah pred Metliškim gradom je delo inž. arh. Gizele Šuklje. Pred vhodom v grad se nahajajo doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: kiparja Alojza Gangla (1859-1935), etnologa dr. Nika Županiča (1876-1961), pesnika Otona Župančiča (1878-1949) ter sokolskega organizatorja in šolnika Engelberta Gangla (1873-1950). Bronasti spomeniki so delo akademskega kiparja Zdenkota Kalina, Jožeta Vrščaja in Julija Papiča. S spodnjega trga so na eno izmed teras prenesli kamniti mestni vodnjak, ki ima dvojno korito. V grajskem parku je bil v letu 1950 postavljen spominski napisni kamen, ko so leta 1869 ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem. Tukaj so še spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja, spomenik Belokranjskega partizana, ki je delo kiparja Julija Papiča, doprsni kipi maršala Tita in štirih belokranjskih narodnih herojev – Janka Brodariča (1922-1943), Ilije Badovinca (1917-1944), Martina Južne (1919-1943) in Franca Kočevarja (1918-2005). Ob zidu gradu so posadili cepič najstarejše 400-let stare trte modre kavčine, ki uspeva na mariborskem Lentu.

Otočec se nahaja na jugovzhodnem delu Slovenije. Leži v bližini Novega mesta, ki je prestolnica Dolenjske in središče mestne občine Novo mesto. Otočec s svojo lokacijo na polovici poti med Ljubljano in Zagrebom predstavlja idealno izhodišče za dnevne izlete v bližnje turistične kraje. Do sredine 20. stoletja se je kraj imenoval Šempeter po župnijski cerkvi svetega Petra. Danes je urbanizirano podeželsko naselje in pomembno turistično središče predvsem zaradi gradu Otočec, ki je edini grad na otoku v Sloveniji. V njem se nahaja restavracija in hotel s petimi zvezdicami. Pravljično podobo gradu, ki ga obdaja mogočno grajsko obzidje, dopolnjuje zeleni grajski park. Po zgodovinskih virih je park na grajskem otoku nastal, ko je bil v lastništvu plemiške družine Schweiger – Larchenfeld (1727 – 1850) na prelomu 18. v 19. stoletje. Franciscejski kataster iz okoli leta 1825 prikazuje drevoredno os vzdolž grajskega otoka, ki povezuje vhod v grad s skrajnim vzhodnim območjem otoka. Drevoredno os je zaključeval slikoviti vrtni paviljon. Danes je grajski otok po zgodovinskih grafičnih upodobitvah iz leta 1679 (Valvasor), leta 1758 (Wiser) in leta 1845 (Wagner) malce večji od prvotnega, o parkovni ureditvi iz 19. stoletja pa ni več vidnih sledi. V grajskem parku so najstarejša drevesa stara okoli sto let, veliko pa jih je bilo zasajenih šele po grajski obnovi v petdesetih letih 20. stoletja. V njem uspevajo avtohtone drevesne vrste, kot so bela vrba, črna jelša, dob, črni topol in divji kostanj. Poleg teh v parku rastejo tudi mnoge eksotične drevesne vrste, kot so tulipanovec, močvirska cipresa, gledičija, cigarovec in ostala. Sedanja oblikovna zasnova parka je nastala po vzorih angleškega krajinskega sloga. Odsotnost zgodovinskih parkovnih prvin nadomešča čudovita slikovitost videza parkovno urejenega otoka z gradom Otočec, ki se odseva na gladini reke Krke. Grajski park predstavlja največjo vzdrževano parkovno območje v občini. Ima kulturno-pričevalno, krajinsko-oblikovno in rekreacijsko vrednost. Je pomemben sestavni del načrtovanega krajinskega parka Otočec.

Pišece so večje in v jedru gručasto naselje, ki se nahaja na južnem pobočju Orlice ob vzhodni meji Slovenije v Posotelju. Stavbe so prilagojene strmi legi ob pobočjih. Jedro vasi je ob vaški cesti pod cerkvijo svetega Mihaela. V vaškem središču izstopajo predvsem stara šola, gostilna, kovaški muzej in trgovina. Grad Pišece leži zahodno ob vasi. Stoji znotraj večjega parka in njegova osnova izvira iz časa romantike. Zgradili so ga salzburški nadškofje. Park Pišece je urejen v angleškem krajinskem slogu. V njem so številna in izjemna tujerodna drevesa kot so platane, sekvoje, katalpa, ginko, gledičija in druga. Na začetku ceste proti gradu vas ob manjšem ribniku z lokvanji usmerjevalne table usmerijo po peš poti do gradu. V tem delu je tudi informativna tabla za Vodno učno pot Gabernica.

Ribnica je zgodovinsko, kulturno, geografsko, upravno in gospodarsko središče občine Ribnica. Nahaja se sredi ravnine ribniškega polja, med grebenoma Velike in Male gore. Zaščitni znak Ribniške doline sta suhorobarstvo in lončarstvo, ki imata večstoletno tradicijo. Največje znamenitosti so Ribniški grad z muzejem, park kulturnikov, župnijska cerkev sv. Štefana, Miklova hiša, rojstna hiša Bojana Adamiča in drugo. Park kulturnikov se nahaja pri Ribniškem gradu. S parkom se je Ribnica zahvalila vsem, ki so pomembno prispevali k njenemu razvoju in napredku. Ustvarjalec in pobudnik za Park kulturnikov je bilo Turistično društvo Ribnica. Besedila v parku sta pripravila prof. Janez Debeljak in dr. Anton Slodnjak, načrt za spomenike in njihovo postavitev pa je naredil arhitekt Vlasto Kopač. V Parku kulturnikov je na različnih kamnitih obeležjih vklesanih okoli 70 imen, kot so Stanislav Škrabec, največji jezikoslovec slovenist v 19. stoletju, Jakob Petelin Gallus, svetovno znani glasbenik, Anton Debeljak, pesnik in prevajalec, Ivan Prijatelj, preroditelj slovenske kulturne zgodovine, Peter Kozler, prvi kartograf slovenskega ozemlja, Luka Knafelj, ribniški mecen in mnogi drugi.

Šmarješke Toplice so manjše naselje na Dolenjskem, ki predstavljajo središče občine Šmarješke Toplice. Kraj je poznan predvsem po zdravilišču Terme Šmarješke Toplice, ki je od Novega Mesta oddaljen okoli 12 kilometrov. Zdravilišče se nahaja sredi smrekovih in bukovih gozdov ter travnikov, blagodejnost klime pa še dopolnjujeta zdravilne učinke vrelca, ki ima 34 stopinj Celzija ter je oplemeniten z magnezijem, kalijem, kalcijem in ogljikovim dioksidom. Sodobno termalno zdravilišče je znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in ponudbi najbolj sodobnih storitev medico wellnessa. Nastanitve so na voljo v treh vrhunsko opremljenih hotelih kategorije štirih zvezdic, ki jih obdaja obsežen zdraviliški park. V termalnem parku, ki se razprostira na okoli treh hektarjih, prebiva več vrst ptic in uspeva okoli devetdeset grmovnih in drevesnih vrst. Zanimiva botanična pot v parku vodi do jezerca, ki ga napaja izvir tople vode. V jezercu že vrsto let uspeva zelo redka rastlinska vrsta – rdeči ali indijski lotos, ki je simbol za duhovno rast človeka. Ta rod lotosov, ki je v obdobju terciarja uspeval po vsem svetu, ima sedaj naravna rastišča le še v določenih predelih Avstralije in Azije. Posebnost šmarješke okolice so tudi urejene poti za nordijsko hojo, ki privabljajo številne pohodnike. V zelenem okolju v neposredni bližini hotelov se nahaja športni park, ki ima na voljo teniška igrišča, košarkarsko in nogometno igrišče, mini golf, balinišče in peščeno igrišče za odbojko. S cerkvicami in zidanicami posejani dolenjski griči pa vabijo na sprehode in kolesarjenje. V Termah Šmarješke Toplice za goste pripravljajo pestre animacijske programe s klavirskimi večeri, plesi z živo glasbo, športnimi popoldnevi, nastopi folklornih skupin in drugo.

Trebnje so naselje, ki se razprostira v dolini reke Temenice na Dolenjskem. Kraj predstavlja središče občine Trebnje. Leži ob glavni cesti Ljubljana – Novo mesto in ob železnici. Staro jedro Trebnjega se nahaja na levem bregu Temenice in je malce dvignjeno, novejše območje pa leži severno od železniške proge in stare ceste, ki gre proti Novemu mestu. V času Rimljanov je bila tukaj naselbina, ki se je imenovala Praetorium Latobicorum. Trg se v pisnih virih omenja leta 1351. Navkljub dobri legi ob križišču cest se naselje ni razmahnilo in je vse do konca druge svetovne vojne ostalo le majhno gospodarsko središče kmetijske okolice. Po vojni sta se razvili kovinska in lesna industrija. V starem jedru se nahaja župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, pred njo pa stoji spomenik Frideriku Baragi, ki ji bil misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Poznogotska cerkev je triladijska in pri vhodu vanjo je vzidan rimski nagrobnik. V parku, ki je pod cerkvijo, je pred Domom samorastnikov zanimiva zbirka različnih kipov kiparjev samoukov. Mestni park se nahaja v starem jedru Trebnjega, ob občinski stavbi. V parku je tudi spomenik NOB, katerega avtor je Boris Gaberščik. Zanimiv je tudi zid, ki ima slovenski grb. Mestni park je lepo urejen, ima klopce, kjer lahko posedimo in v poletnem času uživamo v senci dreves. Trebnje so znane po mnogih znanih ljudeh, ki so se tukaj rodili. Med njimi so Viljem Ogrinc, Ema Peče, France Tomšič, Ivo Tavčar in mnogi drugi.

Žužemberk predstavlja največje mesto in središče Suhe krajine. Nahaja se na severozahodnem delu Dolenjske. V Suhi krajini izvira in teče slikovita reka Krka, ki je največja reka na Dolenjskem. Njena posebnost so lehnjakovi pragovi. Spominski park znanih Suhokranjcev je bil slovesno odprt 10. julija leta 2015, v okviru občinskega praznika. Že leta 2014 je nastala pobuda za nastajajoči spominski park in nadaljna prizadevanja za ohranitev spomina na znane osebnosti iz tega območja. Park je posvečen različnim osebnostim, med katerimi je največ duhovnikov in profesorjev, poleg njih so tudi pisatelji, filmska igralka, politiki, slikarji in pilot. Le-ti so delovali kot veliki rodoljubi, stalno so si prizadevali k ohranitvi in razvoju Suhe krajine. Spominski park znanih Suhokranjcev se nahaja na trgu v samem središču Žužemberka. Na zelenici ob paviljonu so postavljena spominska obeležja, in sicer kamnit steber s ploščo, na kateri so zapisani vsi odkriti znani Suhokranjci ter dva spomenika, ki sta sestavljena iz treh kamnitih stebrov. Na stebrih so nameščeni bronasti reliefi najbolj zaslužnih Suhokranjcev. Novembra 2015 je Spominski park znanih Suhokranjcev postal bogatejši za tri bronaste reliefe, na katerih so upodobljeni portreti kneza Janeza Vajkarda Auersperga, dr. Frana Bradača in dr. Janeza Gnidovca. Poleg njih lahko vidimo še portrete Tomaža Humarja, dr. Antona Kuhelja, Lada Ambrožiča, dr. Janeza Gnidovca, dr. Frana Bradača in druge. Odkriti so bili v sklopu dneva spomina na znane Suhokranjce, ki so ga pripravili osnovna šola Žužemberk, osnovna šola Prevole in občina Žužemberk. Spominski park z 12 reliefi naj bi dobil svojo dokončno podobo leta 2018.