Krško je manjše mesto, ki se nahaja v vzhodnem območju Slovenije. Kraj predstavlja upravno središče občine Krško. Starejši del naselja se je razvil pod Trško goro, mlajši del pa je nastal na levem bregu Save in ob severozahodnem delu Krškega polja. Oba dela sta med seboj povezana s cestnim mostom. Območje mesta je bilo poseljeno že v času prazgodovine, o čemer pričajo ostanke naselbine na Libni, ki je grič vzhodno nad Krškim. Del bogatih nagrobni najdb si je možno ogledati v Posavskem muzeju Brežice. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 895, ko je kralj Arnulf podaril posest bavarskemu plemiču. Krško se kot trg prvič omenja v letu 1343. Cesar Friderik III. je naselje povzdignil v mesto v drugi polovici 15. stoletja. V Krškem je svoje zadnje dni življenja preživel znani pisec Slave vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor. V sredini 17. stoletja so v mestu postavili samostan kapucini. Največje kulturne znamenitosti v Krškem so razvaline gradu, ki se omenja leta 1189, poznobaročna cerkev Sv. Duha, ki je spremenjena v galerijo, župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista iz leta 1582, renesančna Valvasorjeva hiša, Valvasorjev spomenik in cerkev sv. Rozalije. V osrednjem delu kraja predstavlja znamenitost kapucinski samostan s knjižnico in arhivom, h kateremu spada cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Trg Matije Gubca je dobil ime po znanem vodji slovensko – hrvaškega kmečkega upora, Ambrožu - Matiju Gubcu (1538 – 1573). Meščani mesta so leta 1573 pomagali uporniškim kmetom. Baron Jošt Turn je na Krškem polju porazil kmečko vojsko, pri čemer so mu pomagali uskoki. V spomin na te uporniške boje so v Krškem postavili spomenik Matije Gubca, ki se nahaja pred Kulturnim domom. Trg Matije Gubca predstavlja osrednji prireditveni prostor v Krškem.

Obeliks bratstva in enotnosti se nahaja ob Cesti bratstva in enotnosti v Metliki, nasproti hotela Bela krajina. Postavljen je bil v čast NOB. Cesta bratstva in enotnosti je nedaleč stran od starega mestnega jedra. Na tem območju je tudi cerkev sv. Martina, hiša s spominsko ploščo, ki je posvečena Jožetu Dularju, Ljudska knjižnica Metlika, Kulturni dom Metlika in Galerija Kambič. Jože Dular (1915 – 2000) je bil pisatelj, pesnik in muzealec, ki je bil več let direktor Belokranjskega muzeja v Metliki. Ob vhodu v cerkev sv. Martina so vzidani nagrobniki dinastije Burgstall. Ob cerkvici stoji kužno znamenje. Poleg tega se na tem predelu nahaja manjši bar in Zdravstveni dom Metlika. Obiskovalcem je na voljo manjše parkirišče, ki se razprostira pod starim mestnim jedrom.

Metlika se razprostira med Novim mestom in Črnomljom. Mesto je kulturno, upravno in gospodarsko središče severovzhodnega območja Bele krajine. Najbolj zanimiv del kraja predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, kjer se nahaja farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad ter veliko rojstnih hiš znanih Metličanov. Načrt za razpored parka v trasah pred Metliškim gradom je delo inž. arh. Gizele Šuklje. Pred vhodom v grad se nahajajo doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: kiparja Alojza Gangla (1859-1935), etnologa dr. Nika Županiča (1876-1961), pesnika Otona Župančiča (1878-1949) ter sokolskega organizatorja in šolnika Engelberta Gangla (1873-1950). Bronasti spomeniki so delo akademskega kiparja Zdenkota Kalina, Jožeta Vrščaja in Julija Papiča. S spodnjega trga so na eno izmed teras prenesli kamniti mestni vodnjak, ki ima dvojno korito. V grajskem parku je bil v letu 1950 postavljen spominski napisni kamen, ko so leta 1869 ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem. Tukaj so še spominska plošča padlim borcem osvobodilnega boja in žrtvam fašističnega terorja, spomenik Belokranjskega partizana, ki je delo kiparja Julija Papiča, doprsni kipi maršala Tita in štirih belokranjskih narodnih herojev – Janka Brodariča (1922-1943), Ilije Badovinca (1917-1944), Martina Južne (1919-1943) in Franca Kočevarja (1918-2005). Ob zidu gradu so posadili cepič najstarejše 400-let stare trte modre kavčine, ki uspeva na mariborskem Lentu.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Večje gručasto naselje Mokronog se nahaja ob južnem predelu kotline, ki jo prečkajo železnica in cesta Trebnje – Sevnica ter reka Mirna. Kotlina je obdana z gozdnatimi hribi, pod katerimi se razprostirajo vinske gorice. Na zahodu se dviga Zapečar (412 m), na jugozahodu razgledna točka Žalostna gora (366 m) z romarsko cerkvijo in na jugu Priča (404 m). Kraj spada v občino Mokronog – Trebelno. V okolici Mokronoga so arheološka izkopavanja odkrila grobišča in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pr. n. št.. Naselje je bilo tudi močno staro naselitveno jedro Slovencev. Mokronog se v pisnih virih prvič omenja leta 1137, kot trg pa leta 1279. V 16. in 17. stoletju je bilo naselje obzidano, toda od nekdanjih utrdb se je do danes ohranil le še štirioglat stolp. Mokronog je bil pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, ki je bil poznan zlasti po sejmih za trgovanje s prašiči. Tradicionalna stara čevljarska in usnjarska obrt je v času pred 2. svetovno vojno prerasla v industrijo. Nemci so usnjarno uničili z bombnim napadom leta 1943. Gospodarsko si je kraj opomogel po koncu vojne, ko so zgradili manjšo elektrotehnično tovarno. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Florijana na severnem robu naselja, Mokronoški grad iz 11. stoletja, spomenik NOB, Strelov stolp, spomenik slovenski osamosvojitvi, sirarna – Hiša sira, cerkev sv. Tilna in ostalo. Od Mokronoškega gradu se je ohranilo le še obodno zidovje, notranjost so zravnali s tlemi. Okoli Mokronoga je bilo v Mirnski in stranskih dolinah več nahajališč rjavega premoga, največ okoli Krmelja. Tam so ga začeli izkopavati ob koncu 18. stoletja, večje količine pa po letu 1907, ko so mimo Mokronoga v Trebnje in Mirno speljali železniško progo iz Sevnice. Rudnik so zaradi revnih najdišč v sredini 20. stoletja zaprli.

Naselje Otočec se razprostira na jugovzhodnem območju Slovenije. Nahaja se v bližini Novega mesta, ki je prestolnica Dolenjske in središče mestne občine Novo mesto. Kraj je najbolj znan po gradu Otočec, ki je edini vodni grad na območju Slovenije. Spomenik mladinskim delovnim brigadam se nahaja na grajskem otoku, desno od glavnega vhoda na grajsko dvorišče. Predstavlja bronasto skulpturo brigadirja, ki je postavljena na kamnit podstavek. Na grajskem zidu je vidna plošča s posvetilom v srbohrvaškem jeziku. Posvečena je vsem, ki so leta 1958 gradili avtocesto. Grad Otočec je bil za kulturni spomenik lokalnega pomena razglašen leta 1999. V pisnih virih se prvič omenja v 13. stoletju, in sicer leta 1252. V osnovi je srednjeveški grad z renesančnimi in kasnejšimi poudarki. Prepoznavna sta obodno zidovje z vhodnim stolpom in palacij. Ohranili so se ostanki poslikav na pročeljih. Danes je v gradu restavracija in hotel s petimi zvezdicami. Pravljično podobo gradu dopolnjuje zeleni grajski vrt, ki nudi prijetno senco tudi v poletni vročini. V grajski restavraciji goste razvajajo z zdravo, svežo, pokrajinsko obarvano pijačo in hrano. Vsak dan imajo na voljo tudi dnevne menije z izbranimi okusi. Park na otoku je nastal na prelomu 18. v 19. stoletje. Najstarejša drevesa so stara okoli 100 let, večina je bila posajena po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja. Poleg avtohtonih drevesnih vrst v njem uspevajo še mnoge eksotične drevesne vrste, kot so tulipanovec, cigarovec, močvirska cipresa, gledičija in druge. Grad Otočec predstavlja edinstveno lokacijo za poslovna srečanja, protokolarne dogodke in romantične poroke. Poročni obred lahko pripravijo v zavetju grajskega parka, na grajskem dvorišču ali pa v zasebnosti viteškega salona. V bližini gradu se nahaja tudi golf igrišče.

Na vzpetini Cvibelj nad Žužemberkom se nahaja največja partizanska grobnica v Sloveniji. Kostnica je skupna za umrle iz večih grobišč na območju Suhe krajine. Vitek spomenik nad njo je viden daleč naokoli. V pokončne plošče so vklesana imena 1150 padlih partizanov, aktivistov OF, internirancev in tudi pripadnikov mednarodnih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske. Mogočno obeležje, ki je bilo postavljeno v spomin žrtvam za svobodo, obvladuje celotno gornjo dolino Krke. Spomenik je postavil Republiški odbor ZZBNOB Slovenije 22. junija leta 1961, ob 20-letnici vstaje slovenskega naroda v okviru celotne republike ter praznika občine Žužemberk. Obelisk iz aluminija je težak 4500 kg, 16-metrski spomenik meri v višino z betonskim podstavkom skupaj okoli 25 metrov. Pod spomenikom je grobnica, toda v njej niso pokopani vsi, ki so navedeni na ploščah, saj so nekatere sorodniki po koncu vojne prekopali na pokopališča v domačih krajih. Na ploščah naj bi manjkalo še približno 990 imen. Spomenik NOB je bil prvič obnovljen v letu 1973, drugič leta 1988, ko so ob njem na novo postavili devet granitnih blokov, kar je bila oblikovna rešitev arhitekta Jova Grobovška. Tretjič je bil spomenik obnovljen leta 2004, ko so med drugim uredili okolico in obnovili napise. Spomenik NOB na Cviblju je vpisan v Zbirni register dediščine, ima status spomenika tujih armad in status kulturnega spomenika, pridobil pa naj bi tudi status spomenika državnega pomena. Seznam padlih aktivistov, partizanov in sodelavcev OF v Suhi krajini iz leta 1961 hrani Dolenjski muzej v Novem mestu, seznam imen iz leta 1988, ki so sedaj napisana na spomeniku, pa ZVKDS OE Novo mesto.