Bistriški vintgar se nahaja v Zgornji Bistrici, približno 4 km od središča Slovenske Bistrice. Bistriški vintgar je slikovita in zanimiva dolina potoka Bistrica, ki je polna naravnih posebnosti ter ostankov človekovega dela in bivanja. Skozi Bistriški vintgar je speljana pohodno-učna pot, ki je dolga 6 km in traja približno 3 do 4 ure hoje. Pot poteka v senci mogočnih dreves, ki nas poleg potoka Bistrica v poletnih mesecih prijetno hladijo. Avto lahko parkiramo ob vodarni, kjer je urejeno manjše parkirišče. Ob poti lahko občudujemo dve vrsti redke praproti in kamnino serpentinit. Po približno pol ure hoje pridemo do Rimskega kamnoloma, kjer so Rimljani lomili marmor za rimske nekropole na Štajerskem območju. Od kamnoloma nas pot lahko vodi proti slapu Šum, ki je visok okoli 13 metrov. Višje se nahajata še dva manjša slapova. Eden od njiju, ki je visok 6 metrov, se zaradi svoje značilne oblike imenuje Žleb. Malce naprej od slapa Šum lahko zavijemo na levo, kjer se nahaja Ančnikovo gradišče. V gradišču so izkopali kovaške izdelke iz 4. stoletja. Od odcepa za Ančnikovo gradišče se lahko na desno povzpnemo proti Ošlju, kjer si lahko ogledamo Lorbekovo domačijo, ki je ena redkih, ki je ohranila svojo prvotno podobo. Ob poti se nahajajo številni ostanki žag in mlinov, ki jih je nekoč poganjal potok Bistrica. Edini se je še ohranil Štampharjev mlin. Pot nas kmalu pripelje do Maroltove jelke, ki v obseg meri 605 cm. Preden je strela jelki odlomila vrh, je v višino merila kar 43 metre. V Močniku se pot po zanimivem Bistriškem vintgarju zaključi. Pot lahko nadaljujemo do Treh kraljev, ki traja okoli tri ure in pol ali pa se vrnemo nazaj na po isti poti. Vrnemo se lahko tudi čez Planino pod Šumikom, proti Velikemu Tinju čez Turiško vas do kraja Visol.

Dovžanova soteska se nahaja severno od naselja Tržič. Hudourniška reka Tržiška Bistrica jo je izdolbla v stare zemeljske sklade. Reka teče čez slapišče velikih zaobljenih blokov belega kremenovega konglomerata. Dovžanova soteska je ena izmed osrednjih točk Slovenske geološke transverzale in je zavarovana kot naravni spomenik zaradi edinstvenega nahajališča ostankov okamnelega življenja rastlin in živali v kamninah starega zemeljskega veka – paleozoika. Najstarejši in največji doslej najdeni primerki fosilov so stari okoli 270 milijonov let. Tu so bile prvič najdene in opisane številne vrste ramenonožcev in velika luknjičarka. Posebnost soteske je cestni predor in pet piramidastih apnenčastih stolpov, Kušpegarjevih turnov, kjer je urejeno plezališče. Leta 1979 so bile preplezane prve prosto preplezane smeri, tu so nastale tudi prve smeri devete stopnje. Skozi Dovžavnovo sotesko so speljane tudi gozdna pot, geološka pot, planinska pot, pot do partizanske tiskarne-tehnike in razgledna pot. V vasici Čadovlje stoji Jemenšnikova hiša, ki je bila zgrajena leta 1766. Je edinstveni primerek karavanškega stavbarstva.

Sotesko Driselpoh je skozi stoletja izdolbel potok Driselpoh, ki je desni pritok reke Bače in se vije skozi Baško grapo. Grapa je okoli 30 km dolga ozka dolina reke Bače, ki jo zaznamuje tudi močno razčlenjen svet severno nad njenim dolinskim dnom, ki se naslanja na Cerkljansko hribovje na jugu in venec Spodnjih Bohinjskih gora na severu. Potok Driselpoh ustvarja na svoji kratki poti šume in majhne slapiče. Slapovi so majhni, najvišji je visok le okoli osem metrov. Pri vhodu v sotesko Driselpoh se nahaja umetni jez, ki je namenjen za umiritev vodnega toka pred prečkanjem regionalne ceste. Erozijska moč potoka je namreč močna zaradi velikega naklona in kratke razdalje. Vhod v sotesko je zelo veličasten. Strme stene, ki se dvigajo nad makadamsko cesto, ki vodi skozi sotesko do edine kmetije na tem delu, sežejo do 15 metrov visoko. Stene so sestavljane iz krhkih in mehkih plasti volčanskega apnenca, ki je nastal z usedanjem v plitvem morju. Plasti so zelo zgubane, debele do 10 cm in prepokane. Desno in levo se v sotesko Driselpoh stekajo po izdolbenih žlebovih hudourniki, ki ob času večjih deževij narastejo in padajo v celo več kot 10 metrov visokih slapovih. Soteska Driselpoh je lahko dostopna. Po makadamski cesti se je možno pripeljati vse do domačije Driselpoh, kar pa ni priporočljivo. Bolj primerno se je sprehoditi in med nezahtevno potjo uživati v razgledih na zanimivo okolico, majhne slapove in izoblikovanost kamnin. Pot do najvišjega slapa traja okoli 15 minut. V soteski uspeva okoli 300 rastlinskih vrst. Med njimi je najbolj pomembna kratkodlakava popkoresa, endemična rastlina, ki uspeva le v Baški grapi in bližnjih gorah podobne geološke sestave. Je dokaj izbirčna, saj raste le na sončnih, suhih in strmih, previsnih stenah.

Iški Vintgar se nahaja blizu Iške vasi v okolici Ljubljane. Od 300 do 400 metrov globoko sotesko je izdolbla reka Iška. Na sotočju reke Iške in Zale lahko vidimo več metrov visoki skalnati samotar, ki mu pravijo Skalni mož. V soteski so številni tolmuni, brzice, slapovi ter mnoge živalske in rastlinske vrste. V poletnih mesecih je Iški Vintgar priljubljena točka za mnoge izletnike, saj se v vodi lahko prijetno ohladimo, pripravljeni pa so tudi prostori za piknike. Za ljubitelje plezanja je na voljo plezalna stena Oskrinjek. Izhodišče za pot je pri Domu v Iškem Vintgarju, kjer je tudi večje parkirišče. Če se odpravimo po levem bregu reke, pridemo do Grabljic, kjer lahko vidimo ostanke kolov, ki so zabiti v strugo potoka. Tukaj je tudi naravno kopališče. Na desnem bregu je zanimiv Votli kamen, ki ga je skozi mnoga stoletja izdolbla reka. Če želite daljši izlet, se lahko odpravite tudi na Krim, ki je najvišji vrh občine Ig.

Kanal je manjše naselje v Soški dolini in predstavlja središče občine Kanal ob Soči. Leži na obeh bregovih reke Soče pod planoto Banjšice in hribovjem Kanalski Kolovrat. Zaradi milega sredozemskega podnebja tukaj uspevajo ciprese in drugo zimzeleno rastje. Pri Kanalu dolbe reka Soča še zadnja, zaradi velike erozijske moči dokaj široka korita. Dolga so 400 metrov, najbolj ozka, 20 metrov, so v pritočnem delu nad mostom, najbolj široka, 60 metrov, pa v iztočnem delu. Korita so globoka povprečno 10 metrov, pretok pa je zaradi hidroelektrarne Plave pogosto zelo majhen. To so najjužnejša in najširša korita Soče. Območje ob globokih koritih Soče je bilo naseljeno že v prazgodovini, Rimljani pa so na tej strateško pomembni točki postavili most. Pozneje se v naselju omenjajo leta 1264 utrdba, leta 1336 dvor svete Marije, okoli leta 1350 pa most kot edini prehod čez reko. Kanal je prizadela beneško-avstrijska vojna med leti 1615 in 1617, udeležen pa je bil tudi v tolminskem puntu leta 1713, med prvo svetovno vojno je bil precej porušen. Središče naselja je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem. Ohranjeni so štirje stolpi nekdanjega obzidja – enega so preuredili v razstavni prostor slikarja, rojaka Rika Debenjaka. Stari del mesta se razprostira na ozki terasi levega brega reke Soče in ima okoli osrednjega trga Na placu in ob Gasi ozke ulice, ki so v sklenjeni zidavi. Na trgu stoji za cerkvijo Neptunov vodnjak, ki je iz leta 1815. Kanalski most in trg obvladuje cerkev Marijinega vnebovzetja, ki ima ohranjen gotski prezbiterij. Okoli leta 1790 je dobila sedanjo baročno fasado in zvonik. Glavni oltar je beneško kiparsko delo iz leta 1740. Slikovita lega in videz predstavljata pomembno privlačnost Kanala, ki privablja številne domače in tuje obiskovalce. Poleti prirejajo tradicionalno tekmovanje v skokih z mosta. Iz Kanala vodita odcepa v Kanalski Kolovrat in naselja ob mejni reki Idriji.

Kranj je zgodovinsko mesto, ki se nahaja na konglomeratnem pomolu med rekama Kokra in Sava. Staro mestno jedro krasijo meščanske hiše, slikovito oblikovane ulice, cerkve, dvorci in hiše z bogato okrašenimi pročelji in dvorišči. Največje kulturne znamenitosti so grad Khislstein, cerkev svetega Kancijana in tovarišev, kostnica, kranjsko mestno obzidje, hiša Layer, mestna hiša, mitničarska hiša, Pavšlarjeva hiša, Pirčeva barvarna, Prešernov gaj, Prešernov spominski muzej, Plečnikove arkade in vodnjak, Pungert s stolpoma in cerkvijo, Slovenski trg in Vodovodni stolp. Kranj se uvršča med posebnosti v evropskem prostoru, ki imajo v svojem središču kanjon, skozi katerega teče reka Kokra. Sotočje reke Kokre in Save dajejo staremu mestnemu jedru edinstven pečat. Kokra je ena najdaljših slovenskih alpskih rek. Izvira pod Virnikovim Grintovcem v Karavankah. Vanjo se izlivajo še vode iz Kamniško-Savinjskih Alp in nižinski potoki. V zgornjem delu z gorsko dinamiko ustvarja tolmune, slapove in soteske. V nižini se umiri in oblikuje meandre. Kokra je pred izlivom v Savo v pleistocenski konglomerat vrezala koritasto sotesko. Pod mestnim jedrom Kranja je globoka celo 30 metrov. Mestno jedro s kanjonom reke je od leta 1983 zavarovano kot naravna znamenitost. Na stenah med spodmoli in zajedami uspevajo skromnim razmeram prilagojene rastline, ki rastejo tudi tam, kjer reka izvira. V kanjonu reke Kokre je urejena tudi zanimiva učna pot. Krožna sprehajalna pot ob reki Kokri vodi iz starega mestnega jedra. Na njej obiskovalec spoznava geološke posebnosti, človekovo dejavnost, naravne procese in izjemno pestrost življenja v reki in ob njej. Do kanjona reke Kokre vodijo usmerjevalne table. S starega mestnega jedra sta urejena dva označena dostopa na krožno pot po kanjonu. Prvi dostop se začenja pri Kokrškem mostu, nadaljuje po stopnicah in po brvi čez reko Kokro, drugi dostop pa poteka po ulici Kokrški breg. Soteska slovi zlasti po značilnih konglomeratnih terasah. V kanjonu reke Kokre je bilo nekdaj priljubljeno mestno kopališče. Učna pot je dolga 1500 metrov in je idealna za vse ljubitelje narave. Na pojasnjevalnih tablah so predstavljene številne zanimivosti kanjona. Učna pot ob reki Kokri je nezahteven sprehod, dolg okoli pol ure, ki je primeren tudi za najmlajše.

Korita Krčnik se nahajajo nad Kotlinami pod vasjo Kožbano. Potok Kožbanjček je izdolbel v apnenec zelo slikovita in zanimiva korita, ki so dolga okoli 40 metrov, globoka do 6 metrov in široka od 0,5 do 6 metrov. Pod prvim koritom lahko vidimo slikovit naravni most Krčnik, ki je gladek in lepo zaobljen, saj ga je ustvarila voda z brušenjem. Obok naravnega mostu je širok do 1 metra in približno 5 metrov dolg. V Sloveniji je takšnih mostov zelo malo in so večinoma bolj robati, ker so nastali s preperevanjem kamnine. Korita Krčnik se nato nadaljujejo z ozkim žlebom, na koncu pa se odprejo v sotesko s strmimi stenami, ki se izteče v ozko dolino. Naravni most Krčnik spada med najlepše naravne mostove v Sloveniji. Bližnje Kotline so trije tolmuni, ki jih je izoblikoval potok Kožbanjček pri premagovanju okoli 10 metrov visoke skalnate stene. Tukaj je v poletnem času priljubljeno naravno kopališče za briško mladino. Korita Krčnik z mostom in Kotline so od leta 1985 zavarovana kot naravni spomenik.

Korita Mlinarice se nahajajo v čudoviti dolini Soče, ki spada v občino Bovec. Odmaknjena visokogorska krnica Mlinarica leži med Prisojnikom in Razorjem. S svojimi smučišči napaja hudourni potok Mlinarico, ki se vklenjen med skalovje Kukle skoraj neopazno izliva v Sočo. Potok je izdolbel kilometer dolgo in sto metrov globoko sotesko, ki se pred sotočjem s Sočo zoži v ednistvena korita. Najožji predeli so široki le okoli enega metra, na več mestih so zagozdene skale, ki tvorijo naravne mostove. Potok Mlinarica ima precejšen padec, iz 300 metrov na 700 metrov dolžine, kar tvori 8 metrov visok slap. V notranjem, brez posebne opreme neprehodnem delu korit, je še več slapov, skočnikov in tolmunov. Zaradi skalnega podora je ogled Mlinarice možen le do vstopa v sotesko. V bližini se nahaja izvir Soče in alpski botanični vrt Juliana, ki je najstarejši botanični vrt v Sloveniji.

Bovec z okolico ponuja obiskovalcem čudovite naravne lepote, ob katerih vam zastaja dih. Korita Soče pri Kršovcu so najlažje dostopna od žičnice Golobar. Iz Bovca se peljete proti Trenti in kmalu za vasjo Kal – Koritnica boste na desni strani ceste zagledali žičnico Golobar. Tukaj lahko parkirate avto na urejenem parkirišču ob cesti. Od tu nadaljujete pot mimo žičnice Golobar in greste ob glavni cesti proti Trenti. Po parih minutah hoje boste opazili stezo, ki se strmo spusti proti reki Soči. Usmerite se po tej poti, ki vas popelje do visečega mostu čez reko Sočo in na lep razgled na korita. Reka Soča je izdolbla korita dolga okrog 100 metrov. Na najožjem delu so široka le 1,5 metra.

Koseč je manjše naselje, ki spada v Občino Kobarid. Koseška korita se nahajajo pod vasjo in po njih vodi urejena krožna pot, ki traja približno dve uri. Korita so globoka do 60 metrov, divja in težko dostopna, zato si jih ni možno ogledati v celoti. Sprehajalna pot po Koseških koritih vodi mimo slikovite cerkve sv. Justa po kamniti ograjeni poti, ki so jo domačini nekdaj uporabljali za pregon živine. Ob slapovih Stopnika pelje pot v Koseška korita in nato na Glavico, kjer se pri klopcah nahajajo bioenergetske točke. Ob Ročici navzgor pot ponovno pripelje nazaj v vas Koseč. Cerkvica sv. Justa je bila sezidana v drugi polovici 14. stoletja in je ena izmed najstarejših sakralnih spomenikov na Tolminskem. Narejena je bila v poznoromanskem slogu iz lehnjaka. Cerkev je znana po freskah iz druge polovice 15. stoletja. Med potjo se nahajajo slapovi Stopnik I z višino 22 metrov, Stopnik II in III z višinama 16 in 21 metrov, ki si sledita v izredno kratki razdalji ter Stopnik IV z višino 25 metrov. Koseška korita je v ploščatih apnencih izdolbel potok Brsnik z neenakomernim in velikim strmcem struge. Prav zaradi tega voda pada v slapovih in skočnikih ter dere v brzicah. V stenah Koseških korit izvira kraška voda, ki odlaga lehnjak. Pred izlivom Brsnika v Ročico se je oblikoval naravni prehod skozi Koseška korita.

Mala korita Soče se nahajajo ob odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali pri dolini Lepene. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in ponekod ožja od enega metra. Korita se pojavljajo po celotnem porečju reke Soče. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Čez Mala korita Soče vodi kamniti most, od koder imamo čudovit razgled na smaragdno reko Sočo. V bližini Malih koritih se nahaja kamp Korita in Turistična kmetija Jelinčič. Mala Korita Soče niso tako mogočna kot Velika korita, vendar so vseeno vredna postanka ob poti skozi Trento.

Park Škocjanske jame se nahaja v bližini Divače na slikovitem Krasu. Zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino so bile Škocjanske jame v letu 1986 vpisane v seznam pri Unescu. Škocjanske jame se uvrščajo med najbolj pomemben podzemeljski pojav na območju Krasa in Slovenije ter sodijo med najbolj znamenite jame na vsem svetu. Jame je ustvarila reka Reka, ki ponika pod skalno steno, vrh katere se nahaja vas Škocjan, po katerih so jame tudi dobile ime. V vhodnem predelu Škocjanskih jam se je na okoli 450 metrov dolgem odseku skozi geološko zgodovino porušil strop in nato sta nastali dve udornici, ki sta Mala in Velika dolina. Velika dolina ima prepadne, od 140 do 160 metrov visoke navpične stene. Dolini sta med seboj ločeni z naravnim mostom, pod katerim se reka Reka v slapu izliva v čudovito jezero. V Veliki dolini se nahajajo vhodi v tri slikovite in pomembne jame, ki so naslednje: 600 metrov dolga Tomičeva jama, Ozka špilja in 30 metrov dolga Jama nad jezerom. Tomičeva jama je dobila ime po okrajnem glavarju Mateju Tomincu, ki je dal narediti pot v Veliko dolino. V jami so v ilovici našli sledove bivanja človeka v času od mezolitika do antike. V obeh udornicah, Mali in Veliki Dolini, uspeva bogato rastlinstvo, ki je značilno tako za mediteranski kot alpski svet. Takšna botanična pestrost je nastala zaradi specifičnih mikroklimatskih razmer. V obeh dolinah uspeva osem taksonov, ki so uvrščeni v kategorijo redkih vrst. V Veliki dolini je edino nahajališče bršljanovega pojalnika na območju Slovenije. V zahodnem predelu Velike doline reka Reka dokončno steče pod zemljo skozi Reški rov ob Schmidlovi dvorani.

Pokljuška soteska je ena izmed najlepših sotesk v Sloveniji. Sotesko je trenutno možno obiskati na lastno odgovornost, saj povsod ležijo ostanki dreves in vej. V pomladnem času je nevarno tudi padajoče kamenje. Določeni deli so žal uničeni. Dostopna je po cesti iz Bleda, preko vasi Zgornje Gorje in Krnica ali pa tudi iz Zatrnika, kjer gre pot po pobočju nazdol. Spada v Triglavski narodni park. Dolga je 2 km in globoka 40 metrov. Vrezala jo je odtekajoča voda iz pokljuških ledenikov, katere ostanek je danes potok Ribščica, pritok Radovne. Med znamenitosti soteske spadajo naravni mostovi, Pokljuška luknja ter Stranska soteska. Pokljuška luknja je jamska dvorana z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni. Skozi zgornji vhod nas vodi pot naprej na Staro Pokljuko. Stranska soteska je ob deževnih dnevih oživljena z 22 metrov visokim slapom. Veliki naravni most se nahaja 24 metrov nad dnom. Zaokroženim in tesnim ravnicam domačini pravijo vrtci. Skozi najožjo tesen do najlepšega vrtca in manjšega naravnega mostu je možno priti po lesenih mostovih – galerijah, ki so trenutno žal uničeni. Leseni mostovi, ki so jih že leta 1930 zgradili člani Turističnega društva Gorje, se imenujejo tudi Galerije kraljeviča Andreja. Pokljuška soteska je po dnu in stenah pokrita z raznolikim rastlinjem, kot so gozdne cvetice, gorske cvetice in praproti. Najbolj znamenita je lijakasta praprot peruša. V poletnem času nam soteska nudi prijetno ohladitev in posebno doživetje.

Sanabor se nahaja v ozki dolini med Nanosom in Colskim višavjem. Je gručasta vasica z zaselkom Zavetniki, ki se razprostira pod Colom v ozki dolini potoka Bele na severnem delu Nanosa. Tukaj mimo je vodila pot iz Padske nižine v Panonsko nižino. Med krajevnimi zanimivostmi izstopa cerkev svetega Danijela, ki ima oltar iz leta 1750. Pod cerkvijo se prične vintgar Bele, ki se spušča vse do naselja Vrhpolje. Ob Sanaborju je hudourniška voda Bela izdolbla sotesko Bela ter s tem ustvarila prelepe naravne oblike, ki nudijo možnost uživanja v neokrnjeni naravi in plezanja. Bela naraste večinoma ob hudih nalivih, običajno pa je njegova struga bolj suha. Nenavadna, globoka soteska se pri Sanborju razširi, potem pa stisne v divjo tesen s slapovi in koriti vse do Tekačevega mlina nad Vrhpoljem, kjer se soteska Bela zaključi. Najbolj divji del poteka pod cerkvijo svetega Danijela. Soteska Bela ima številne brzice, gladko zbrušene stene, tolmune in na določenih delih zelo ozka korita. Nekateri tolmuni so dokaj globoki, med njimi pada voda v skočnikih, ki so visoki tudi do tri metre. Tolmuni soteske Bela predstavljajo priljubljena kopališča v vročih poletnih mesecih. Topla voda in gosta senca nudita obiskovalcem prijetno osvežitev. Strme previsne stene med Vrhpoljem, Belo in Zavetniki so priljubljene med prostimi plezalci. Vrh plezališča Vipavska Bela je obiskovalcem dostopen z avtomobilom, saj je regionalna cesta Vrhpolje – Sanabor speljana v bližini. Poleg glavne stene, na kateri je veliko smeri, so plezališča speljana po vsej dolini Bele.

Celjska koča pod Tolstim vrhom je priljubljena točka za krajši izlet, ki pritegne veliko obiskovalcev. Iz Celjske koče so čudoviti razgledi na bližnjo Grmado (718m), Celje in drugo okolico. Do koče vodita dve označeni poti. Prva je lahka označena pot iz Zagrada, ki traja približno eno uro, druga pa je zahtevna označena pot, ki vodi iz Zvodnega skozi Hudičev graben in traja približno eno uro in pol. Smer Hudičevega grabna poteka ob in po strugi Hudičevega potoka. Pot se na začetku kmalu zoži in nato so nam v pomoč skobi, klini in jeklenice. S pomočjo varoval se vzpenjamo tik nad strugo potoka, kjer lahko vidimo tudi mnoge slapiče. V višjem predelu se soteska razširi, pot pa se nato razširi in poteka po gozdu. Kmalu pridemo do Celjske koče, kjer se lahko sprostimo in uživamo. Na Celjski koči se nahaja hotel Celjska koča in smučišče Celjska koča. Na Celjski koči je na voljo tudi poletno sankališče, dričanje s tubami in otroško igrišče. Sodoben hotel nudi pestro kulinarično ponudbo, v hotelskem wellness centru pa se gostje lahko sproščajo v turški in finski savni, masažnih kopelih, mini fitnesu, na voljo je tudi več vrst masaž.

Soteska Koritnice se nahaja v bližini trdnjave Kluže, ki je od Bovca oddaljena približno 4 kilometre v smeri proti Logu pod Mangrtom. Skozi tisočletja je sotesko izdolbla reka Koritnica. Soteska Koritnice je ena izmed največjih naravnih znamenitosti na Bovškem koncu. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Soteska je globoka 70 metrov in dolga 500 metrov. Avto lahko parkiramo pri trdnjavi Kluže, na njeni nasprotni strani. Od tu se lahko odpravimo do razgledne točke na mostu, kjer se nam nudi vrtoglav razgled v globino pod nami ali pa se po malce skriti in ne preveč lepi potki spustimo do dna Kluških korit. Pot je lahko spolzka zaradi listja, zato moramo biti previdni. V zadnjem delu spusta nas pričakajo jeklenice, ki so ponekod že malo poškodovane. Na dnu nam jemlje dih pogled na ozka Kluška korita in mogočnost narave.

Soteska Pekel se nahaja blizu naselja Borovnica. Od Ljubljane je oddaljena približno 23 kilometrov. Nastala je z ugrezanjem Ljubljanskega barja. Sotesko Pekel je izdolbel potok Otavščica. V njej vas v toplejših mesecih pričaka prijeten in osvežujoč hlad. Pred začetkom poti je pri parkirišču informativna tabla o soteski Pekel. V soteski lahko vidite pet slapov, ki so pozimi primerni tudi za plezanje. Dostop do njih je na določenih predelih otežen zaradi strmine in je zato potrebna večja previdnost. Prvi slap je najmanjši in je visok 5 metrov. Drugi štirje so visoki od 15 do 20 metrov. Peti slap je najvišji, za najlepšega pa velja četrti slap. Tretji slap se imenuje tudi Kozak zaradi silhuete gamsa na skali poleg slapa. Soteska poleg razpenjene in divje vode navdušuje tudi s svojim živalskim in rastlinskim svetom. Simbol Pekla je slovenski endemit kranjski jeglič, ki ima čudovite rdeče vijolične cvetove. Ti cvetijo v mesecu aprilu in maju. Prvi, ki so naredili poti v soteski, so bili oglarji in prebivalci, ki niso imeli svojih gozdov za pridobivanje drv. Pod in nad Sotesko Pekel so bili žage in mlini. Na jasi pred Peklom se nahaja Brancelj-Koširjev mlin, ki so ga obnovili v letih od 1994 do 1995 člani Turističnega društva Borovnica. Pri parkirišču je gostilna Pekel, ki je znana po slastnih domačih dobrotah, predvsem postrveh.

Soteska reke Reke se prične med Vremskim Britofom in Škofljami. Slikovita soteska je dolga tri kilometre in jo je ustvarila Reka pred vstopom v znamenite Škocjanske jame. Na začetku plitva dolina se kasneje poglobi v ozko sotesko, kjer so okoli sto metrov visoke prepadne stene. Soteska reke Reke naj bi nastala, ker se je podiral strop nad jamskimi rovi. Slepa dolina je zelo izrazita, ker je vrezana v drugače večinoma uravnan kraški svet. Dolina reke Reke je poleg Temeniške doline najdaljša slepa dolina na območju Slovenije. Pred ponorom Reke so prebivalci soteski dali ime dolina mlinov, saj je bilo nekdaj na tem predelu prisotno več žag in mlinov. Jezove so mlinarji lahko postavili zaradi majhnega padca reke Reke. Vodni tok iz struge so uravnavali po umetno speljanih kanalih, ki se imenujejo mlinščice. Voda je ponikovala na apnenčastem predelu pri Gornjih Vremah in zaradi tega so luknje v strugi mašili s kamenjem, vejami in lesenimi gredami. Pri naselju Topolc je na ogled obnovljeni Novakov mlin. Poleg tega je zanimiv tudi okoli sto let star Dujčev mlin v naselju Škoflje, od katerega pa so se ohranile samo še razvaline. Lastnik mlina Rudi Dujc je bil zadnji aktivni mlinar na območju reke Reke. V vasi je v nekdanji mlinarjevi domačiji urejena turistična kmetija, kjer nudijo domačo hrano in prenočišča.