Sotesko Driselpoh je skozi stoletja izdolbel potok Driselpoh, ki je desni pritok reke Bače in se vije skozi Baško grapo. Grapa je okoli 30 km dolga ozka dolina reke Bače, ki jo zaznamuje tudi močno razčlenjen svet severno nad njenim dolinskim dnom, ki se naslanja na Cerkljansko hribovje na jugu in venec Spodnjih Bohinjskih gora na severu. Potok Driselpoh ustvarja na svoji kratki poti šume in majhne slapiče. Slapovi so majhni, najvišji je visok le okoli osem metrov. Pri vhodu v sotesko Driselpoh se nahaja umetni jez, ki je namenjen za umiritev vodnega toka pred prečkanjem regionalne ceste. Erozijska moč potoka je namreč močna zaradi velikega naklona in kratke razdalje. Vhod v sotesko je zelo veličasten. Strme stene, ki se dvigajo nad makadamsko cesto, ki vodi skozi sotesko do edine kmetije na tem delu, sežejo do 15 metrov visoko. Stene so sestavljane iz krhkih in mehkih plasti volčanskega apnenca, ki je nastal z usedanjem v plitvem morju. Plasti so zelo zgubane, debele do 10 cm in prepokane. Desno in levo se v sotesko Driselpoh stekajo po izdolbenih žlebovih hudourniki, ki ob času večjih deževij narastejo in padajo v celo več kot 10 metrov visokih slapovih. Soteska Driselpoh je lahko dostopna. Po makadamski cesti se je možno pripeljati vse do domačije Driselpoh, kar pa ni priporočljivo. Bolj primerno se je sprehoditi in med nezahtevno potjo uživati v razgledih na zanimivo okolico, majhne slapove in izoblikovanost kamnin. Pot do najvišjega slapa traja okoli 15 minut. V soteski uspeva okoli 300 rastlinskih vrst. Med njimi je najbolj pomembna kratkodlakava popkoresa, endemična rastlina, ki uspeva le v Baški grapi in bližnjih gorah podobne geološke sestave. Je dokaj izbirčna, saj raste le na sončnih, suhih in strmih, previsnih stenah.

Kanal je manjše naselje v Soški dolini in predstavlja središče občine Kanal ob Soči. Leži na obeh bregovih reke Soče pod planoto Banjšice in hribovjem Kanalski Kolovrat. Zaradi milega sredozemskega podnebja tukaj uspevajo ciprese in drugo zimzeleno rastje. Pri Kanalu dolbe reka Soča še zadnja, zaradi velike erozijske moči dokaj široka korita. Dolga so 400 metrov, najbolj ozka, 20 metrov, so v pritočnem delu nad mostom, najbolj široka, 60 metrov, pa v iztočnem delu. Korita so globoka povprečno 10 metrov, pretok pa je zaradi hidroelektrarne Plave pogosto zelo majhen. To so najjužnejša in najširša korita Soče. Območje ob globokih koritih Soče je bilo naseljeno že v prazgodovini, Rimljani pa so na tej strateško pomembni točki postavili most. Pozneje se v naselju omenjajo leta 1264 utrdba, leta 1336 dvor svete Marije, okoli leta 1350 pa most kot edini prehod čez reko. Kanal je prizadela beneško-avstrijska vojna med leti 1615 in 1617, udeležen pa je bil tudi v tolminskem puntu leta 1713, med prvo svetovno vojno je bil precej porušen. Središče naselja je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem. Ohranjeni so štirje stolpi nekdanjega obzidja – enega so preuredili v razstavni prostor slikarja, rojaka Rika Debenjaka. Stari del mesta se razprostira na ozki terasi levega brega reke Soče in ima okoli osrednjega trga Na placu in ob Gasi ozke ulice, ki so v sklenjeni zidavi. Na trgu stoji za cerkvijo Neptunov vodnjak, ki je iz leta 1815. Kanalski most in trg obvladuje cerkev Marijinega vnebovzetja, ki ima ohranjen gotski prezbiterij. Okoli leta 1790 je dobila sedanjo baročno fasado in zvonik. Glavni oltar je beneško kiparsko delo iz leta 1740. Slikovita lega in videz predstavljata pomembno privlačnost Kanala, ki privablja številne domače in tuje obiskovalce. Poleti prirejajo tradicionalno tekmovanje v skokih z mosta. Iz Kanala vodita odcepa v Kanalski Kolovrat in naselja ob mejni reki Idriji.

Korita Krčnik se nahajajo nad Kotlinami pod vasjo Kožbano. Potok Kožbanjček je izdolbel v apnenec zelo slikovita in zanimiva korita, ki so dolga okoli 40 metrov, globoka do 6 metrov in široka od 0,5 do 6 metrov. Pod prvim koritom lahko vidimo slikovit naravni most Krčnik, ki je gladek in lepo zaobljen, saj ga je ustvarila voda z brušenjem. Obok naravnega mostu je širok do 1 metra in približno 5 metrov dolg. V Sloveniji je takšnih mostov zelo malo in so večinoma bolj robati, ker so nastali s preperevanjem kamnine. Korita Krčnik se nato nadaljujejo z ozkim žlebom, na koncu pa se odprejo v sotesko s strmimi stenami, ki se izteče v ozko dolino. Naravni most Krčnik spada med najlepše naravne mostove v Sloveniji. Bližnje Kotline so trije tolmuni, ki jih je izoblikoval potok Kožbanjček pri premagovanju okoli 10 metrov visoke skalnate stene. Tukaj je v poletnem času priljubljeno naravno kopališče za briško mladino. Korita Krčnik z mostom in Kotline so od leta 1985 zavarovana kot naravni spomenik.

Korita Mlinarice se nahajajo v čudoviti dolini Soče, ki spada v občino Bovec. Odmaknjena visokogorska krnica Mlinarica leži med Prisojnikom in Razorjem. S svojimi smučišči napaja hudourni potok Mlinarico, ki se vklenjen med skalovje Kukle skoraj neopazno izliva v Sočo. Potok je izdolbel kilometer dolgo in sto metrov globoko sotesko, ki se pred sotočjem s Sočo zoži v ednistvena korita. Najožji predeli so široki le okoli enega metra, na več mestih so zagozdene skale, ki tvorijo naravne mostove. Potok Mlinarica ima precejšen padec, iz 300 metrov na 700 metrov dolžine, kar tvori 8 metrov visok slap. V notranjem, brez posebne opreme neprehodnem delu korit, je še več slapov, skočnikov in tolmunov. Zaradi skalnega podora je ogled Mlinarice možen le do vstopa v sotesko. V bližini se nahaja izvir Soče in alpski botanični vrt Juliana, ki je najstarejši botanični vrt v Sloveniji.

Bovec z okolico ponuja obiskovalcem čudovite naravne lepote, ob katerih vam zastaja dih. Korita Soče pri Kršovcu so najlažje dostopna od žičnice Golobar. Iz Bovca se peljete proti Trenti in kmalu za vasjo Kal – Koritnica boste na desni strani ceste zagledali žičnico Golobar. Tukaj lahko parkirate avto na urejenem parkirišču ob cesti. Od tu nadaljujete pot mimo žičnice Golobar in greste ob glavni cesti proti Trenti. Po parih minutah hoje boste opazili stezo, ki se strmo spusti proti reki Soči. Usmerite se po tej poti, ki vas popelje do visečega mostu čez reko Sočo in na lep razgled na korita. Reka Soča je izdolbla korita dolga okrog 100 metrov. Na najožjem delu so široka le 1,5 metra.

Koseč je manjše naselje, ki spada v Občino Kobarid. Koseška korita se nahajajo pod vasjo in po njih vodi urejena krožna pot, ki traja približno dve uri. Korita so globoka do 60 metrov, divja in težko dostopna, zato si jih ni možno ogledati v celoti. Sprehajalna pot po Koseških koritih vodi mimo slikovite cerkve sv. Justa po kamniti ograjeni poti, ki so jo domačini nekdaj uporabljali za pregon živine. Ob slapovih Stopnika pelje pot v Koseška korita in nato na Glavico, kjer se pri klopcah nahajajo bioenergetske točke. Ob Ročici navzgor pot ponovno pripelje nazaj v vas Koseč. Cerkvica sv. Justa je bila sezidana v drugi polovici 14. stoletja in je ena izmed najstarejših sakralnih spomenikov na Tolminskem. Narejena je bila v poznoromanskem slogu iz lehnjaka. Cerkev je znana po freskah iz druge polovice 15. stoletja. Med potjo se nahajajo slapovi Stopnik I z višino 22 metrov, Stopnik II in III z višinama 16 in 21 metrov, ki si sledita v izredno kratki razdalji ter Stopnik IV z višino 25 metrov. Koseška korita je v ploščatih apnencih izdolbel potok Brsnik z neenakomernim in velikim strmcem struge. Prav zaradi tega voda pada v slapovih in skočnikih ter dere v brzicah. V stenah Koseških korit izvira kraška voda, ki odlaga lehnjak. Pred izlivom Brsnika v Ročico se je oblikoval naravni prehod skozi Koseška korita.

Mala korita Soče se nahajajo ob odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali pri dolini Lepene. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in ponekod ožja od enega metra. Korita se pojavljajo po celotnem porečju reke Soče. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Čez Mala korita Soče vodi kamniti most, od koder imamo čudovit razgled na smaragdno reko Sočo. V bližini Malih koritih se nahaja kamp Korita in Turistična kmetija Jelinčič. Mala Korita Soče niso tako mogočna kot Velika korita, vendar so vseeno vredna postanka ob poti skozi Trento.

Sanabor se nahaja v ozki dolini med Nanosom in Colskim višavjem. Je gručasta vasica z zaselkom Zavetniki, ki se razprostira pod Colom v ozki dolini potoka Bele na severnem delu Nanosa. Tukaj mimo je vodila pot iz Padske nižine v Panonsko nižino. Med krajevnimi zanimivostmi izstopa cerkev svetega Danijela, ki ima oltar iz leta 1750. Pod cerkvijo se prične vintgar Bele, ki se spušča vse do naselja Vrhpolje. Ob Sanaborju je hudourniška voda Bela izdolbla sotesko Bela ter s tem ustvarila prelepe naravne oblike, ki nudijo možnost uživanja v neokrnjeni naravi in plezanja. Bela naraste večinoma ob hudih nalivih, običajno pa je njegova struga bolj suha. Nenavadna, globoka soteska se pri Sanborju razširi, potem pa stisne v divjo tesen s slapovi in koriti vse do Tekačevega mlina nad Vrhpoljem, kjer se soteska Bela zaključi. Najbolj divji del poteka pod cerkvijo svetega Danijela. Soteska Bela ima številne brzice, gladko zbrušene stene, tolmune in na določenih delih zelo ozka korita. Nekateri tolmuni so dokaj globoki, med njimi pada voda v skočnikih, ki so visoki tudi do tri metre. Tolmuni soteske Bela predstavljajo priljubljena kopališča v vročih poletnih mesecih. Topla voda in gosta senca nudita obiskovalcem prijetno osvežitev. Strme previsne stene med Vrhpoljem, Belo in Zavetniki so priljubljene med prostimi plezalci. Vrh plezališča Vipavska Bela je obiskovalcem dostopen z avtomobilom, saj je regionalna cesta Vrhpolje – Sanabor speljana v bližini. Poleg glavne stene, na kateri je veliko smeri, so plezališča speljana po vsej dolini Bele.

Soteska Koritnice se nahaja v bližini trdnjave Kluže, ki je od Bovca oddaljena približno 4 kilometre v smeri proti Logu pod Mangrtom. Skozi tisočletja je sotesko izdolbla reka Koritnica. Soteska Koritnice je ena izmed največjih naravnih znamenitosti na Bovškem koncu. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Soteska je globoka 70 metrov in dolga 500 metrov. Avto lahko parkiramo pri trdnjavi Kluže, na njeni nasprotni strani. Od tu se lahko odpravimo do razgledne točke na mostu, kjer se nam nudi vrtoglav razgled v globino pod nami ali pa se po malce skriti in ne preveč lepi potki spustimo do dna Kluških korit. Pot je lahko spolzka zaradi listja, zato moramo biti previdni. V zadnjem delu spusta nas pričakajo jeklenice, ki so ponekod že malo poškodovane. Na dnu nam jemlje dih pogled na ozka Kluška korita in mogočnost narave.