Mesto Bovec je center zgornjesoške doline in znano turistično središče. Mesto je znano tudi po bitkah iz prve svetovne vojne, ki so potekale v samem mestu in njegovi okolici. Danes turisti prihajajo predvsem zaradi številnih športnih in adrenalinskih možnosti rekreacije. Južno od Bovca se nahaja znano športno letališče, ki pritegne mnoge jadralne pilote in padalce. Pozimi se mesto napolni s smučarji, saj je v bližini edino visokogorsko središče Kanin. V spomladanskem in poletnem času je Bovec raj za sprehajalce, pohodnike, kolesarje, gorske kolesarje, kajakaše, kanuiste, raftarje in mnoge druge, ki radi uživajo v neokrnjeni naravi in čudovitih lepotah smaragdne reke Soče. V Bovcu je veliko možnosti za namestitev kot so počitniška stanovanja Skok, hotel Dobra Vila, Alp Hotel Bovec, apartmaji in gostišče Stari kovač, Hotel Kanin Bovec, kamp in mnoge druge. V gostišču Martinov hram, gostilni Sovdat, gostilni in pizzeriji Letni vrt, gostišču Stari kovač imajo za sladokusce na voljo številne domače dobrote. Središče Bovca predstavlja Trg golobarskih žrtev, ki ga trenutno obnavljajo. Pri trgu je Klanc s cerkvijo svetega Urha, ki je zgrajena v neoromanskem slogu, prvotno pa je bila gotska. Nad Bovcem se nahaja Stara italijanska kasarna, ki je trenutno zapuščena. Zraven kampa v Bovcu je cerkev Device Marije v Polju. Zgradili so jo v 16. stoletju. Med prvo svetovno vojno so jo močno poškodovali, zato je njena zunanja podoba sedaj spremenjena, ohranile so se le freske.

Trdnjava (utrdba) Fort Hermann spada k utrdbenemu kompleksu Kluže. Postavljena je bila na vzpetini nad trdnjavo Kluže. Začetek urejene poti je v neposredni bližini trdnjave Kluže, na nasprotni strani ceste. Pod strmimi stenami, kjer lahko pada kamenje, pridete do predora. Predor je osvetljen in ko hodite skozi, so ob strani hodniki, ki vodijo do strelnih lin. Že leta 1897 so pričeli graditi predor in dostopno cesto. Dela so potekala pod avstrijskim cesarsko – kraljevim vojaškim gradbenim vodstvom, ki je imelo sedež v Bovcu in bila končana do leta 1906. Predor je bil v prvi svetovni vojni opremljen kot topovsko gnezdo s tremi zamaskiranimi linami, ki so še vidne. Do trdnjave je vodila tudi strma pot po prečnih klinih. Do trdnjave Fort Hermann vas danes usmerjajo table. Ko prispete do utrdbe, vam zastane dih ob njeni mogočnosti, kljub temu, da jo je že zelo načel zob časa. Imenujejo jo tudi zgornja trdnjava Kluže. Ime je drugače dobila po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu. Ta je bil poveljnik trdnjave Predel v času Napoleonovih vojn. Zgradili so jo leta 1900, da bi v primeru vojne podprla trdnjavo Kluže. Bila je ena od šestih koroških utrdb. Te so varovale dostop do Trbiža in v notranjost Avstrije. V prvi svetovni vojni je bila utrdba Fort Hermann porušena že ob prvem večjem italijanskemu topniškemu napadu in do danes ni več v uporabi. Ogledamo si lahko le še ruševine objekta. V trdnjavi je postavljena informativna tabla. Po novo urejenih stopnicah se lahko spustite do treh kavern pod utrdbo.

Izvir Soče se nahaja v dolini Trente (Zadnja Trenta) in spada pod občino Bovec. Dolina Soče je bila prizorišče bitk v prvi svetovni vojni. Reka Soča je 137 km dolga reka v severni Italiji in zahodni Sloveniji. Zaradi njene čudovite kristalno zelene barve ji pravijo tudi Smaragdna reka. Ogled izvira Soče se začne po markirani poti od Koče pri izviru Soče, ki je planinska postojanka v Trenti in je najlažje dostopna po lokalni asfaltni cesti iz ceste čez prelaz Vršič, pri odcepu za Zadnjo Trento. Kočo so leta 1953 preuredili iz italijanskega vojaškega objekta in jo pozneje obnovili in razširili. Oskrbovana je od začetka maja do konca oktobra. Ogled izvira traja približno 20 minut. Pot je urejena in v zgornjem delu zavarovana s klini in jeklenicami. Primerna je za obiskovalce z ustrezno obutvijo, odsvetuje se otrokom in starejšim, saj obstaja možnost zdrsa. Kraški izvir je priljubljena turistična točka, najlepša pa je v spomladanskem in poletnem času. Vode na višini 1100 metrov visoko vrejo na dan iz jame s podzemnim jezercem ter skozi ozko sotesko, ki se nato kmalu razširi. Pri izviru reke Soče se prične tudi 20 km dolga učna sprehajalna Soška pot. Reka teče proti jugu in se blizu Trsta v Italiji izlije v Jadransko morje. Staro ime za Sočo je bilo Šnita.

Kugyjev spomenik se nahaja ob pričetku vzpona po cesti iz Trente na Vršič. Mogočen spomenik je posvečen dr. Juliusu Kugyu, znamenitemu avstrijsko-tržaškemu alpinistu in pisatelju, ki mu je Trenta pomenila drugi dom. Spomenik je delo znanega kiparja Jakoba Savinška. Kugy se je pisanja lotil v svojih zrelih letih in napisal sedem knjig, od katerih jih je šest posvetil Julijskim Alpam. V svojih delih je vedno opeval tudi lepote reke Soče. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga z naslovom Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Spomenik Kugyja je obrnjen proti Zadnji Trenti in Jalovcu, sedmemu najvišjemu vrhu v Sloveniji, ki ga je pisatelj izmed vseh gora najbolj občudoval. Tik pod spomenikom je Turerjeva domačija, izjemen primer stavbne dediščine doline. Je značilen primer kmečkega doma z Bovškega. Obod hiše je masivno zidan. Stavba je vrhhlevna z zunanjimi stopnicami ali ganjkom. Streha je pokrita s skodlami in deskami, ki se je do neke mere ohranila le v Trenti. Pri kmečkih domovih je mogoče jasno razbrati zavest in znanje o zdravi energetično varčni gradnji, ki je bila v trdih podnebnih razmerah naravna nujnost. V bližini spomenika se nahajajo korita Mlinarice, cerkev Device Marije Lavretanske in Alpski botanični vrt Juliana. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju edinega tovrstnega vrta v Sloveniji, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice.

Log pod Mangartom je slikovita alpska vasica, ki se nahaja v občini Bovec v severozahodnem območju Slovenije. Kraj spada med najlepše naselbine v Triglavskem narodnem parku. Vasico sestavljata naselji Gornji in Spodnji Log. Je edino naselje v dolini Možnica. V vasici so hiše zgrajene po alpsko – bovškem izročilu v obcestnem nizu. Skozi naselje teče potok Predelica, desni pritok Koritnice. Log pod Mangartom se v pisnih virih prvič omenja v drugi polovici 14. stoletja. Prebivalci so se večinoma ukvarjali z živinorejo in deloma s kmetijstvom. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja narejena železnica, so prebivalci začeli delati v rudniku svinca in cinka v sosednji Italiji. Le-ta je poleg kmetijstva postal za njih glavni vir preživljanja. Največje krajevne znamenitosti so Mostarjev most, župnišče in škofijski dom, doprsni kip Mihaela Štruklja, ki je bil prvi univerzitetni profesor gradbene stroke, župnijska cerkev svetega Štefana, kapelica svete Barbare, rudniški predor Štoln s starim rudniškim vlakom, spominska plošča o partizanski akciji med drugo svetovno vojno, slap v bližini rudniškega predora in ostale zanimivosti. Pri rudniškem predoru je postavljena stalna zgodovinska predstavitev Loga pod Mangartom in rudniškega predora. V vasi se nahaja vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni z betonsko skulpturo avstrijskih bojevnikov. Iz Loga pod Mangartom vodijo poti med botanične zanimivosti Mangrta (2679 m) in v slikovito dolino stoterih slapov. Od tu prav tako poteka najvišje ležeča slovenska cesta do Mangrtskega sedla. Log pod Mangartom leži na potresno ogroženem območju in v letu 1998 je bilo naselje močno poškodovano. Kraj je nato v letu 2000 prizadel še zemeljski plaz izpod Mangrta, ki je za vedno spremenil podobo doline.

Vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni je označeno s tablo in se nahaja ob glavni cesti za Log pod Mangrtom. Ob pokopališču je manjša kapela. Na pokopališču je v štirih terasah pokopanih 859 avstroogrskih vojakov, padlih v bojih na Rombonu in Čukli. Sredi pokopališča je postavljen spomenik padlih s podobo bosanskega vojaka in pripadnika avstrijskih lovcev. Avtor spomenika je Ladislav Kofranek iz Prage. Grobovi se ločijo po železnih križih in islamskih nagrobnih simbolih.

Mala korita Soče se nahajajo ob odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali pri dolini Lepene. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in ponekod ožja od enega metra. Korita se pojavljajo po celotnem porečju reke Soče. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Čez Mala korita Soče vodi kamniti most, od koder imamo čudovit razgled na smaragdno reko Sočo. V bližini Malih koritih se nahaja kamp Korita in Turistična kmetija Jelinčič. Mala Korita Soče niso tako mogočna kot Velika korita, vendar so vseeno vredna postanka ob poti skozi Trento.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah. Je četrti najvišji vrh. Leži na meji z Italijo in zato privabi mnoge pohodnike z obeh strani meja. Izhodišče za vzpon na Mangart je Mangartsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov. Do tu nas pripelje slikovita nekdanja vojaška cesta, ki je bila zgrajena leta 1938. Na sedlu je koča, kjer imajo na voljo slastne domače jedi. Odprta je od julija do konca septembra. Mangartsko sedlo je priljubljeno vzletišče za jadralne padalce. Od tukaj lahko vidite v dolini Mangartski oziroma Belopeški jezeri. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve poti, Italijanska in Slovenska pot. Italijanska pot je zložnejša in lažja ter traja okoli 2 uri. Slovenska pot poteka po zahodni steni in je zahtevnejša ter traja približno uro in pol. Potrebna je uporaba čelade in komplet za samovarovanje. Mangart slovi po geoloških in botaničnih posebnostih. Iz prostranega vrha je lep razgled na Julijske Alpe z okoliškim kraji, kot so Trbiž, Log pod Mangartom, Predel in Jezersko dolino z Rabeljskim jezerom.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah. Je četrti najvišji vrh. Leži na meji z Italijo in zato privabi mnoge pohodnike z obeh strani meja. Izhodišče za vzpon na Mangart je Mangrtsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov. Na Mangartskem sedlu ni nekega posebnega parkirišča, ampak se avtomobili parkirajo na večih mestih ob cesti, kjer je dovolj prostora. Do tu nas pripelje slikovita nekdanja vojaška cesta, ki je bila zgrajena leta 1938. Cesta je ponekod strma, ovinkasta in na nekaterih delih malo bolj izpostavljena. Peljemo se skozi več predorov. Vožnja po njej je neponovljivo doživetje. Vmes se lahko ustavimo na več počivališčih. Na sedlu je koča, kjer imajo na voljo slastne domače jedi. Odprta je od julija do konca septembra. Kočo na Mangrtskem sedlu so odprli leta 1983. Mangartsko sedlo je priljubljeno vzletišče za jadralne padalce. Od tukaj lahko vidimo Mangartski jezeri. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve poti, Italijanska in Slovenska pot. Italijanska pot je zložnejša in lažja ter traja okoli 2 uri. Slovenska pot poteka po zahodni steni in je zahtevnejša ter traja približno uro in pol.

Soteska Koritnice se nahaja v bližini trdnjave Kluže, ki je od Bovca oddaljena približno 4 kilometre v smeri proti Logu pod Mangrtom. Skozi tisočletja je sotesko izdolbla reka Koritnica. Soteska Koritnice je ena izmed največjih naravnih znamenitosti na Bovškem koncu. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Soteska je globoka 70 metrov in dolga 500 metrov. Avto lahko parkiramo pri trdnjavi Kluže, na njeni nasprotni strani. Od tu se lahko odpravimo do razgledne točke na mostu, kjer se nam nudi vrtoglav razgled v globino pod nami ali pa se po malce skriti in ne preveč lepi potki spustimo do dna Kluških korit. Pot je lahko spolzka zaradi listja, zato moramo biti previdni. V zadnjem delu spusta nas pričakajo jeklenice, ki so ponekod že malo poškodovane. Na dnu nam jemlje dih pogled na ozka Kluška korita in mogočnost narave.

Tolmin je že dolga stoletja središče Tolminske pokrajine. Nahaja se na pomolu med rekama Tolminko in Sočo. Mesto je bilo med prvo svetovno vojno, ko so v bližini potekale soške fronte, močno porušeno. Na območju Tolmina so najznamenitejša korita Tolminke in Zadlaščice. Tolminska korita so najbolj južna vstopna točka v Triglavski narodni park, ki je edini slovenski narodni park. Iz Tolmina se peljete en kilometer do Zatolmina. So najpomembnejša naravna znamenitost. Turistične poti so bile narejene v letih od 1953 do 1958. Potekajo ob Tolminki do toplega izvira in ob Zadlaščici do Medvedove glave. Glavni skrbnik poti je Turistično društvo Tolmin. Na vstopni točki obiskovalci kupijo vstopnice in dobijo zemljevid poti ter vse potrebne informacije. Krožna pot vodi do sotočja Zadlaščice in Tolminke, od tod pa do Medvedove glave, po cesti Zatolmin – Čadrg pa do vhoda v Dantejevo ali Zadlaško jamo. Jama se imenuje po vasi Zadlaz. Svoje drugo ime naj bi dobila po pesniku Danteju Alighieriju, ki naj bi v začetku 14. stoletja obiskal jamo in v tem okolju našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Medvedova glava se imenuje naravni most, velike skale, ki se je pred stoletji zagozdila med stene kanjona Zadlaščice. Vračate se po cesti in prečkate Hudičev most. Hudičev most so zgradili leta 1907. Na začetku je bil lesen, nato pa so ga zamenjali z železno konstrukcijo. Od tu je lep razgled na korita, ki jih je skozi stoletja izoblikovala reka Tolminka.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Trenta je slikovita ledeniška dolina, ki predstavlja najvišje območje Soške doline. Zaznamuje jo zanimiva oblika podkve, ki se razpira v divje stranske soteske. Po teh soteskah se v Sočo pretakajo Mlinarica, Krajcarica in Vrsnik ter še mnogi drugi vodni izviri. Odkar je Trenta vključena v Triglavski narodni park imajo domačini večje možnosti za preživetje, predvsem v turizmu, pa tudi pri vključevanju v dejavnosti in naloge narodnega parka. V dolini Trente sta le dve vasi, vas Soča, ki je dobila ime po reki in razpotegnjena vas Trenta, ki je dala ime celotni dolini. Središčni del doline je Na Logu, kjer se nahaja Trentarski muzej, Dom Trenta in Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka. Najbolj oddaljeni del doline Trenta je Zadnja Trenta, kjer je v krnici Zapotok okoli 180 metrov visoka prepadna stena z najvišjim slapom na območju Triglavskega narodnega parka. Najbolj znamenita korita si reka Soča dolbe pri vasi Soča, kjer se nahajajo Velika korita, le malo višje pa so še Mala korita. Vojaško pokopališče padlih v 1. svetovni vojni se nahaja ob glavni cesti, zraven civilnega pokopališča. Tukaj so pokopani avstrijski vojaki, ki so umrli v vojaški bolnišnici v Trenti ter ruski ujetniki, ki so umrli v času gradnje ceste čez najvišji slovenski prelaz Vršič. Na Soči se je leta 1915 oblikovala fronta in Avstrijci so rabili prevozno pot čez Vršič, da so lahko oskrbovali enote, ki so bile na fronti. Na to območje so pripeljali približno 12000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili zajeti na vzhodni fronti in so nato z nečloveškimi napori delali cesto.

V vasi Soča se za cerkvijo svetega Jožefa nahaja vojaško pokopališče iz obdobja prve svetovne vojne. Cerkev je bila zgrajena leta 1718. Vojaško pokopališče je označeno s tablo. Na pokopališču je pokopanih več kot 600 avstroogrskih vojakov, padlih v letih 1915 – 1917 na bojišču med Javorščkom in Krnom. Pokopališče ima terasasto obliko. Na bregu za zadnjo teraso lahko vidite iz kamenja oblikovan križ.

Velika korita Soče se nahajajo na reki Soči pri dolini Lepene. Avto lahko parkirate na parkirišču ob cesti pri odcepu za Lepeno. Velika korita Soče so najznačilnejša in najštevilčnejša prav v Soški dolini. Korita so vrsta plitve in ozke skalnate doline s prepadnimi stenami. Velika korita Soče so dolga 750 metrov, obdajajo pa jih stene v višino od 10 do 15 metrov. Globina narašča ob strugi navzdol in je močno odvisna od količine vode, ki niha za dobrih 10 metrov. V suhi dobi so korita napolnjena okoli 3 metre visoko, ob povodnjih pa do vrha ali celo preplavljena. Velika korita Soče so izoblikovana v plastovitem apnencu in ponekod široka le slaba dva metra, na najširših delih pa 7 do 8 metrov. Reka Soča teče z mogočnim vrtinčastim tokom iz ene draslje v drugo in močno erodira skalno podlago. Njen strmec je zelo velik, saj na 1 km pade za več kot 30 metrov. Velika korita Soče si lahko ogledate z lesene brvi in občudujete smaragdno barvo reke Soče, ki jemlje dih s svojo lepoto.