Kostanjevica pri Novi Gorici je zanimiv kraj, kjer se na razglednem griču nahaja frančiškanski samostan in cerkev. Ogledamo si lahko tudi grobnico Bourbonov in samostansko knjižnico, za kateri že več kot 200 let skrbijo očetje frančiškani. Cerkvico je leta 1623 dal zgraditi grof Matija Thurn, dve leti kasneje pa so ob cerkvi naredili še manjši samostan. Prvi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. Leta 1781, ko je bila Kostanjevica v polnem razcvetu, so karmeličane pregnali po odloku Jožefa II. V letu 1811 so jo dali v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še sedaj. Cerkev je bila porušena med prvo svetovno vojno, njena obnova pa je potekala v letih od 1924-29. Cerkev odlikujejo bogate štukature. V glavnem delu velikega oltarja je v pozlačenem okvirju podoba Marije z Jezusom. Fresko je naslikal Leonardo Rigo. Marijino kronanje, ki je na svodu ladje, pa je naredil furlanski slikar Giovanni Moro. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče. V samostanu je tudi znamenita knjižnica, ki ima ime po p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki je največji slovenski jezikoslovec-slovenist 19. stoletja. V knjižnici je okoli 16.500 knjig in največja dragocenost je 30 inkunabul oziroma prvotiskov. Še posebej je pomembna prva slovenska slovnica Zimske urice, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič in ima avtorjevo lastnoročno posvetilo. Knjižnica je zaradi svojih neprecenljivih dragocenosti od leta 1952 zgodovinski in kulturni spomenik. V letu 1998 so jo popolnoma prenovili po načrtih arhitektinje Elze Pavšič. V grobnici v samostanu so pokopani ostanki zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Bourbonov, med njimi je tudi zadnji francoski kralj Karel X. Celotni predel Kostanjevice z znamenitostmi (grobnica Bourbonov in cerkev, samostan s knjižnico) je od leta 1985 razglašen za arhitekturni in umetnostni spomenik.

Vipavski križ je zanimiva vasica, ki se nahaja na griču sredi Vipavske doline. Območje vasi lahko razdelimo na tri dele, ki so plac, gase in grad. Prvotna prazgodovinska naselbina je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1252, razcvet pa je kraj doživel po letu 1532, ko je dobil mestne pravice. Sočasno z utrjevanjem naselja na vzhodnem delu griča so Thurni leta 1478 začeli graditi grad in ga v manj kot petdesetih letih tudi dogradili. Leta 1606 se je v gradu naselil Herman Attems vom Kreutz. Attemsi so kmalu po svojem prihodu postavili kapucinski samostan in cerkev sv. Frančiška Asiškega, ki so jo posvetili leta 1637. Kapucini so v Vipavski Križ prišli na prošnjo grofa Attemsa, da bi zatrli ostanke protestantizma. Cerkev krasi velik lesen oltar in nad njim freske Simona Ogrina. Ob strani visi znamenita slika Slava svete trojice, ki jo je leta 1668 naslikal brat Osvald. Je eno največjih platen iz 17. stoletja pri nas. Največji slovenski pridigar Janez Svetokriški je v tem samostanu napisal večino svojih pridig. V njem je bogata knjižnica, vendar se je mnogo knjig porazgubilo zaradi večkratnih selitev. Pred vhodom v samostan je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik, ki sta posvečeni slavnemu pridigarju in grb grofov Turnov, ki je bil prenešen iz gradu v samostan. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga obkroža notranji hodnik na vseh štirih straneh. Samostan je bil zadnji urbanistični poseg v Vipavskem Križu.