Col je manjše naselje, ki spada v Občino Ajdovščina. Vasica je nastala na pomembnem križišču poti. Čez Predmejo pridemo do Lokev. Na drugo stran pot preko Podkraja vodi do Hrušice, ki je dobila ime po nekdanji poštni in rimski postojanki Ad Pirum. Naselje je sestavljeno iz zaselka ob cestah Ajdovščina – Idrija in Ajdovščina – Podkraj, domačij južno pod Kovkom na Trnovskem gozdu, poslopij ob Starem gradu in gručastega glavnega območja ob župnijski cerkvi svetega Lenarta. Del naselja pod cesto od šole proti Višnjam se imenuje Orešje, del nad cerkvijo pa Hrastova polica. Orešje predstavlja najstarejši del Cola. Kraj je bil zaradi svoje lege nekdaj pomembna vojaška postojanka. Zaradi ozkega prehoda je bil primeren za pobiranje cestnih pristojbin in iz besede Zoll (carina) izvira tudi sedanje ime kraja. Staro ime je Podvelb in sicer zaradi veličastnega oboka, ki se je vzpenjal čez cesto. V njega je bila vgrajena tehtnica, ki je imela posebne kavlje. S tehtnico so cesarski uradniki blago stehtali ter na tej osnovi odmerili doklado za prevoz blaga v notranje območje dežele. Zavetnik fare je sveti Lenart. Prva cerkev je bila zgrajena sredi pokopališča in se prvič omenja leta 1345. Ker je kmalu postala premajhna, so zato leta 1894 pričeli z deli za novo cerkev, ki je bila posvečena v letu 1905. Ena od dveh graščin, ki sta včasih stali na Colu, je bil grad Podvelb, graščina baronov Flachenfeldov. Ob cesti Col – Ajdovščina pa še sedaj stoji razpadajoči grad Trillek, ki so ga imenovali Stari grad. Col se danes ponaša s pestro kulturno dejavnostjo. Pred leti je bila zgrajena osnovna šola, poleg katere je športna dvorana, kjer se odvija družabno življenje. V Colu imajo tudi manjši športni park, v njegovi bližini pa se nahaja spomenik vodovodu Gora, ki je dokončno rešil oskrbo naselja s pitno vodo. Spomenik nosi letnico maj 2004 in napis Iz gorovja globin studenci teko, zajemi, o človek to živo vodo.

Drežnica je manjša vas v Zgornjem Posočju, ki spada v Občino Kobarid. Mimo Drežnice tečeta potoka Ročica in Stopica. Naselje na terasi je z vseh strani obdano z visokimi hribi, ki so Krn (2245 m), Kožjak in Planica, greben Polovnika, greben Krnčice (2142 m), Ozben (776 m) in ostali. Na zahodnem delu se dolina odpira proti kobariškemu Stolu, od katerega ga loči smaragdna reka Soča, ki se pri Kobaridu iz ozke soteske izvije v širšo dolino. Vas Drežnica je razdeljena na Dolenji in Gorenji konec ter je od Kobarida oddaljena okoli šest kilometrov. Največja kulturna znamenitost v kraju je cerkev Srca Jezusovega, ki je bila sezidana leta 1912 na mestu prejšnje cerkve sv. Julija. Cerkev je ostala nepoškodovana navkljub triletni vojni, ki je potekala v neposredni bližini (Soška fronta – 1. svetovna vojna). Hiše v naselju so zidane, nadstropne – kobariškega tipa in večina jih je ločena od gospodarskih stavb. Dosti hlevov z živino je pod stanovanjskimi prostori. Seniki, ki jim domačini pravijo hlevi, stojijo po senožetih in travnikih. Za vas je značilna planšarska živinoreja. Pašni območji sta planina Zaprikaj nad Drežniškimi Ravnami in planina Zapleč. V večini je prebivalstvo zaposleno v dolini, kmetijstvo pa predstavlja dopolnilno dejavnost. Največja naravna znamenitost v Drežnici je mogočni Krn, ki ima skoraj 800 metrov visoko prepadno zahodno steno, po kateri vodi varovana in markirana planinska pot. Približno deset metrov pred vrhom se nahaja koča – Gomiščkovo zavetišče. Neposredno pod Krnom izvira potok Ročica v več izvirih, ki ima mnogo slapov. Naravne znamenitosti so še slap Krampež, ledeniški balvan Debela peč, Koseška korita, slap Stopnik I in drugo.

Goriška Brda so gričevnata pokrajina na skrajnem zahodnem delu Slovenije. Razprostira se od smaragdne reke Soče na jugovzhodu do reke Idrijce na severozahodu. Zaključujeta jo očaka Korada na severu in Sabotin na vzhodu. Briški griči se proti jugu postopoma spuščajo v Furlansko nižino. Najlepši čas za obisk Brd je spomladi, ko cvetijo češnje. Med kulturno dediščino pokrajine spadajo Kojsko, grad Dobrovo, Šmartno, Gonjače, Medana in cerkvice po Brdih. V Kojskem je gotska cerkvica sv. Križa na Taboru z znamenitim krilnim oltarjem iz leta 1515. Grad Dobrovo je renesančni objekt, ki ima stalno razstavo Zorana Mušiča, svetovno priznanega umetnika in muzejsko zbirko grofa Silvia de Baguerja. Šmartno je srednjeveška mediteranska utrdba na razglednem griču, ki je obdana z obzidjem s stolpi. V Medani stoji rojstna hiša Alojza Gradnika, slovenskega pesnika, prevajalca in sodnika ter pesnika Ludvika Zorzuta. Sabotin je zanimiva izletniška točka, ki nudi prelepe razglede in oglede ostankov iz prve svetovne vojne. Korada je priljubljena pohodniška destinacija z razgledi od planin do morja. Kožbanski kot predstavlja zakladnico naravne dediščine Brd. Gonjače so vasica na razglednem griču, ki ima okoli 160 prebivalcev. Osrednja znamenitost je razgledni stolp, ki se nahaja na Mejniku, hribu nad vasjo Gonjače. Spomenik 315 žrtvam druge svetovne vojne je pomemben kulturni spomenik in memorialna dediščina, ki se nahaja ob vznožju stolpa. Dvostranski bronast relief je delo akademskega kiparja in slikarja Janeza Boljke. Relief simbolizira borbo in trpljenje prebivalcev Brd in Beneške Slovenije. Verze na bronasti plošči je zapisal pisatelj France Bevk.

Kobarid je mesto, ki je znano po svoji burni in zanimivi preteklosti. Naseljeno je bilo že v halštatski dobi ter doživelo največji razcvet v rimskem obdobju. Pomembnejše zgradbe in spomeniki v Kobaridu so kulturni dom in kino, spomenik pesniku in duhovniku Simonu Gregorčiču, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, doprsni kip skladatelja Hraboslava Volariča, starinarna v Gregorčičevi ulici, Turistično informacijski center Kobarid, dom in rojstna hiša Andreja Manfrede, lovski dom Kobarid, Kobariški muzej in drugo. Kobarid je najbolj zaznamovala prva svetovna vojna, ko so avstrijske čete s podporo Nemcev v 12. soški bitki uspešno prebile fronto. O Soški fronti in zgodovini mesta lahko največ izveste v Kobariškem muzeju. Okrepčate ali prenočite lahko v hotelu in restavraciji Hvala, restavraciji Kotlar, Modrina, kjer imajo sobe in apartmaje ter drugih. Okolica Kobarida nudi veliko naravnih znamenitosti kot so slap Kozjak, reka Nadiža in soteska smaragdne reke Soče. Ogledate si lahko Italijansko kostnico, Tonocov grad, Napoleonov most in druge znamenitosti v okviru Kobariške zgodovinske poti, ki povezuje kraje v okolici Kobarida, kjer so pomembni kulturni, zgodovinski in naravni spomeniki.

Kugyjev spomenik se nahaja ob pričetku vzpona po cesti iz Trente na Vršič. Mogočen spomenik je posvečen dr. Juliusu Kugyu, znamenitemu avstrijsko-tržaškemu alpinistu in pisatelju, ki mu je Trenta pomenila drugi dom. Spomenik je delo znanega kiparja Jakoba Savinška. Kugy se je pisanja lotil v svojih zrelih letih in napisal sedem knjig, od katerih jih je šest posvetil Julijskim Alpam. V svojih delih je vedno opeval tudi lepote reke Soče. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga z naslovom Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Spomenik Kugyja je obrnjen proti Zadnji Trenti in Jalovcu, sedmemu najvišjemu vrhu v Sloveniji, ki ga je pisatelj izmed vseh gora najbolj občudoval. Tik pod spomenikom je Turerjeva domačija, izjemen primer stavbne dediščine doline. Je značilen primer kmečkega doma z Bovškega. Obod hiše je masivno zidan. Stavba je vrhhlevna z zunanjimi stopnicami ali ganjkom. Streha je pokrita s skodlami in deskami, ki se je do neke mere ohranila le v Trenti. Pri kmečkih domovih je mogoče jasno razbrati zavest in znanje o zdravi energetično varčni gradnji, ki je bila v trdih podnebnih razmerah naravna nujnost. V bližini spomenika se nahajajo korita Mlinarice, cerkev Device Marije Lavretanske in Alpski botanični vrt Juliana. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju edinega tovrstnega vrta v Sloveniji, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice.

Vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni je označeno s tablo in se nahaja ob glavni cesti za Log pod Mangrtom. Ob pokopališču je manjša kapela. Na pokopališču je v štirih terasah pokopanih 859 avstroogrskih vojakov, padlih v bojih na Rombonu in Čukli. Sredi pokopališča je postavljen spomenik padlih s podobo bosanskega vojaka in pripadnika avstrijskih lovcev. Avtor spomenika je Ladislav Kofranek iz Prage. Grobovi se ločijo po železnih križih in islamskih nagrobnih simbolih.

Podkraj je naselje, ki leži pod mogočnimi planotami visokega krasa: Trnovski gozd, Nanos in Hrušico. Leži ob cesti Col – Kalce in spada v občino Ajdovščina. V krajevno skupnost sodijo še vasice in zaselki Hrušica, Trševje, Vodice, Bela in Višnje. Strmo nad krajem se dvigajo Sveti Duh, Križna gora, Strliška gora ter Srednja gora. V središču Podkraja stoji cerkev svete Marjete, ki ima lep gotski prezbiterij in leta 1987 sodobno obnovljena podružnična Osnovna šola Col. Obnovljena je tudi kapelica, ki stoji pod vasjo in izvira iz leta 1851. Ob cerkvi je Okrepčevalnica Likar, kjer obiskovalcem nudijo pestro ponudbo pijač in okusne pice. Vas je lepo urejena, skoraj vse hiše so obnovljene, balkoni in dvorišča so okrašeni s cvetjem. Spomenik NOB stoji v zahodnem delu vasi, nasproti krajevnega pokopališča. Je granitni obelisk postavljen na cementni podstavek. Na prednji strani spomenika je vklesan napis Slava padlim borcem za svobodo. Odkrit je bil 1.5.1955. Ravnina pod vasjo je prihranjena za travnike in njive. Domačini se največ ukvarjajo z gozdarstvom in živinorejo, saj je malo obdelovalne zemlje. Znano je podkrajsko polharjenje. Pod naseljem na plano privre hudourniška rečica Bela, ki je izoblikovala sotesko Bela. Skozi Podkraj je nekdaj vodila rimska cesta med sedanjima Oglejem in Emono. Na najvišji točki rimske ceste na območju Hrušice so ohranjeni ostanki rimskega obzidja in utrdbe ter gostilna Stara pošta. Okolica Podkraja predstavlja pravi raj za pohodnike. Tukaj skozi vodi tudi Slovenska planinska pot. Izredno panoramska in primerna za vse starosti je krožna pot iz Podkraja preko Križne gore na Sveti Duh in nazaj.

Šempeter pri Gorici je manjše mesto v Sloveniji, ki se razprostira na mestnem obrobju Gorice, ob pomembni prometni povezavi med Italijo in Vipavsko dolino ter Soško dolino in Novo Gorico. S severozahoda ga varuje hrib sveti Mark, ki je najvišji hrib v kraju. Središče Šempetra predstavlja trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Mestno središče z urejeno moderno infrastrukturo ima velik pomen za razvoj mesta. K temu pripomorejo tudi zanimiva kulturna dediščina in pestra ponudba gostincev, obrtnikov in lokanih trgovcev. Podobo trga na eni strani zaznamuje hotel Lipa, na drugi župnijska cerkev sv. Petra, v bližini pa je še Coroninijev dvorec. Sedanjo podobo je trg dobil leta 2011, ob zaključitvi druge faze ureditve mestnega središča. Na njem prirejajo številne družabne, kulturne in druge prireditve, ki popestrijo življenje domačinov in drugih obiskovalcev. Trg je dobil ime po Ivanu Robu (1908-1943), slovenskemu pesniku, pisatelju, prevajalcu in satiriku. Župnijska cerkev je v novoromanskem slogu zgrajen bazikalni kompleks. Cerkvena oprema je v skladu z romansko usmeritvijo novogradnje. Načrte za izgradnjo je izdelal arhitekt in urbanist, Plečnikov sodobnik, Maks Fabiani (1865-1962). Aleja zaslužnim za zdravstvo na Primorskem se nahaja na območju pred Splošno bolnišnico Dr. Franca Derganca, ki je osrednja zdravstvena ustanova za vso regijo. Na aleji so doprsni kipi naslednjih zaslužnih zdravnikov – dr. Marijan Zdravljič (1917-1987), prof. dr. Franci Derganc (1911-1973), dr. Antonio Ciccarelli (1914-1998) ter dr. Aleksander Gala – Peter (1915-1978). Doprsni kip dr. Aleksandra Gale – Petra je delo akademskega kiparja dr. Draga Vita Rozmana. Pobudo za postavitev sta dala Klub prijateljev slovenskih vojaških partizanskih bolnišnic Nova Gorica in Društvo vojnih invalidov Severne Primorske. Dr. Gala je bil prvi partizanski zdravnik na Primorskem. Dr. Marijan Zdravljič je bil partizan – organizator narodnoosvobodilnega boja v Beneški Sloveniji. Poznan je bil kot humanist, antifašist in junak Beneške Slovenije ter primarij pediatrije Bolnišnice dr. Franca Derganca. Dr. Antonio Ciccarelli je bil zaslužni partizanski zdravnik – kirurg. Kip mu je v zahvalo postavilo Društvo vojnih invalidov severne Primorske.

Šempeter pri Gorici leži na mestnem obrobju Gorice, ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter Italijo in Vipavsko dolino. S severozahoda ga varuje najvišji vrh v kraju, sveti Mark, ki je priljubljena razgledna točka. Hrib ponuja razgled na celotno območje občine ter tudi čezmejne kraje v Italijo. Na vrhu se nahaja restavracija z letnim vrtom. Šempeter je bil zaradi svoje dokaj blage klime in prisojne lege vedno priljubljen kraj bivanja, priseljevanja in oddiha. Nekdanje kmečko naselje se je razvilo na desnem bregu potoka Vrtojbica, hitreje pa se je pričelo razvijati po drugi svetovni vojni. Do vojne je imel Šempeter vedno pečat primestnega naselja Gorice, ki je bila kulturno, gospodarsko in upravno središče Goriške. Kasneje je to vlogo prevzela Nova Gorica, še sedaj pa je Šempeter drugo najbolj pomembno zaposlitveno območje na Goriškem. V kraju imajo sedež mnoga podjetja, od javnih ustanov pa je najbolj pomembna Splošna bolnišnica Dr. Franca Derganca. Le-ta je osrednja zdravstvena ustanova za vso regijo. Središče Šempetra pri Gorici predstavlja Trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Mestno središče ima velik pomen za razvoj celotnega mesta, k utripu pa pripomore tudi zanimiva kulturna dediščina in bogata ponudba lokalnih obrtnikov, trgovcev in gostincev. Največje krajevne znamenitosti so župnijska neoromanska cerkev sv. Petra, Coroninijev dvorec, dvorec Mafejšče in potomka Stare trte. V dvorcu so danes prostori za upravo občine, občinski svet in za izvajanje javnih kulturnih vsebin. Spomenik braniteljem slovenske samostojnosti stoji v parku, v bližini Zdravstvenega doma, ki se nahaja na Cesti prekomorskih brigad 25. Postavila ga je občina Šempeter – Vrtojba. Slovenska osamosvojitvena vojna ali tudi vojna za Slovenijo je bila vojna, s katero je Republika Slovenija v obdobju med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije. Slovenija je s tem tudi končno dosegla svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije. To je bil prvi vojni spopad, ki je potekal na območju Evrope, po drugi svetovni vojni.

Šempeter pri Gorici leži na mestnem obrobju Nove Gorice. Status mesta je dobil leta 2006. Predstavlja središče občine Šempeter – Vrtojba. Nahaja se ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter sosednjo Italijo in Vipavsko dolino. Zaradi svoje prisojne lege in dokaj blage klime je bil Šempeter vedno priljubljen kraj za priseljevanje, oddih in prebivanje. Nekdanje kmečko naselje se je razvilo na desnem bregu potoka Vrtojbica, hitreje se je pričelo razvijati po drugi svetovni vojni. Do druge svetovne vojne je kraj vedno imel pečat primestnega naselja Gorice, ki je bila gospodarsko, upravno in kulturno središče Goriške. Po koncu vojne je Gorica prešla pod Italijo in zaradi tega je Šempeter prevzel vlogo gospodarskega in upravnega središča Goriške. V kasnejšem času je to vlogo prevzela Nova Gorica, še sedaj pa je Šempeter drugo najbolj pomembno zaposlitveno središče na območju Goriške. Središče Šempetra predstavlja trg Ivana Roba, ki je tudi stičišče glavnih mestnih prometnic. Podobo placa zaznamuje na eni strani Hotel Lipa, na drugi župnijska cerkev svetega Petra, čisto v bližini pa je še Coroninijev dvorec, ki daje celoti posebno podobo. Trg je sedanjo podobo dobil leta 2011, ko se je končala druga faza ureditve mestnega središča. Med javno plastiko spadajo spomenik padlim v NOB, delo kiparja Negovana Nemca, spomenik padlim borcem Goriške fronte na sv. Otu, spominska plošča mučenim v goriških zaporih ter spominska plošča enotam v bojih za Gorico in spominska plošča padlim in žrtvam NOB. Spomenik Goranski diviziji se nahaja pred hišo Ulica Padlih borcev 17. Je kamniti steber z vklesanim napisom. Odkrit je bil 22.12.1968. Pred splošno bolnišnico Dr. Franca Derganca se nahaja alea spomenikov zaslužnim za zdravstvo na Primorskem.

Šempeter pri Gorici je zanimivo mesto, ki se nahaja na mestnem obrobju Gorice. Leži ob pomembni prometni povezavi med Soško dolino in Novo Gorico ter Italijo in Vipavsko dolino. Sveti Mark, najvišji hrib v kraju, ga ščiti s severozahoda. Največje kulturne znamenitosti so župnijska cerkev svetega Petra, Coroninijev dvorec, dvorec Mafejšče in potomka Stare trte z mariborskega Lenta. Cerkev v Šempetru se prvič omenja leta 1200, župnija leta 1425. Med prvo svetovno vojno je bila nekdanja baročna cerkev popolnoma uničena, nova cerkev je bila zgrajena po načrtih Maksa Fabianija. Zgrajena je v kombinaciji dveh materialov, ostenje je iz rdečkaste opeke, nosilni elementi in okras pa so iz kamna. Oprema v cerkvi se ujema z romansko usmeritvijo novogradnje. Sedanja prenovljena stavba Coroninijevega dvorca predstavlja kvaliteten primer plemiške rezidence, ki je kot središče posesti združevala upravno in stanovanjsko funkcijo ter ohranila stilno kontinuiteto zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Nizki dvorec Mafejšče stoji na južnem pobočju Markovega hriba severno od središča Šempetra pri Gorici. Sedanja podoba dvorca je rezultat obnove po drugi svetovni vojni. Prvotno zgradbo je dal v 18. stoletju sezidati Krištof Maffei, ki je bil pripadnik stare bolonjske plemiške družine. Med javno plastiko spadajo kip Ivana Roba, spomenik padlim v NOB iz leta 1985, spomenik padlim borcem Goriške fronte na sv. Otu, spominska plošča enotam v bojih za Gorico, spominska plošča mučenim v goriških zaporih ter spominska plošča padlim in žrtvam NOB. Spomenik padlim borcem Goriške fronte je postavljen pred Zdravstvenim domom. Sestavljen je iz kamnite plastike na kamnitem podstavku v obliki krogle. Na robu podstavka so vklesana posvetila borcem padlim na Goriški fronti v času druge svetovne vojne. Avtor spomenika je znani kipar Negovan Nemec.

Vipavski Križ se razprostira na podolgovatem hribu v osrednjem delu Vipavske doline, v bližini Ajdovščine. Majhno in z obzidjem obdano naselje je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji. V pisnih virih se vasica prvič omenja pod imenom Villa Crucis že leta 1252. Štiristolpni grad, ki ga je dal zgraditi goriški grof, so leta 1483 obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. V začetku 16. stoletja je Križ dobil tržne pravice, okoli dvajset let kasneje pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. V začetku 17. stoletja so grad kupili grofje Attems in takrat se je mesto kulturno in duhovno razcvetelo. Grof Friderik Attems je dal leta 1634 sezidati samostan. Leta 1643 so na vzhodnem delu zgradili tudi cerkev sv. Frančiška Asiškega. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga na vseh štirih straneh obdaja notranji hodnik. Še sedaj delujoči kapucinski samostan hrani dragoceno knjižnico z mnogimi rokopisi in edinstvenimi primeri knjig ter tudi nekaj izjemnih likovnih umetnin. Pred vhodom v samostanski kompleks je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik Janezu Svetokriškemu ter grb grofov Thurnov, ki so ga prenesli iz gradu v samostan. Rodbina grofov Thurn je v gradu živela med leti 1535 in 1605. Kapucini so v Vipavski Križ prišli leta 1637 na pobudo grofa Attemsa z namenom, da bi zatrli ostanke protestantizma. V samostanu je živel in ustvarjal tudi domačin Janez Svetokriški (Tobija Lionelli, 1647-1714), znani baročni pridigar in pisec. Zbirka zelo priljubljenih in duhovitih pridig v nekaj knjigah hrani samostanska knjižnica, številni njegovi poduki pa so ponarodeli. Vsa njegova dela vsebujejo izredni posluh za veselje in trpljenje, stiske in slabosti ljudi. Vsebina pridig Janeza Svetokriškega je zelo pestra: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se stalno prepleta z vsakodnevnim življenjem in mnogimi zgodbami iz novejših in starejših avtorjev.

Vipavski Križ se razprostira na okoli sto metrov visokem slemenu griča, v središču Vipavske doline. Slikovito srednjeveško mestece velja za kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena. V bližini se nahaja Ajdovščina. V obdobju rimskega cesarstva je nedaleč potekala pomembna cestna povezava med Oglejem in Ljubljano. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1200 kot De Cruce v lastnini Goriških grofov. Ob koncu 15. stoletja ga Goriški grof Leonhard, zaradi Turkov in kasneje Benečanov, obda s stolpi in obzidjem. Naselje leta 1507 dobi tržne, leta 1532 pa mestne pravice. Oblika taborske zasnove je še sedaj vidna, naselje pa se deli na tri dele: vzhodni Grad, zahodni V gasah, med njima pa je nastalo območje Na placu. V zahodnem predelu se nahaja v drugi polovici 17. stoletja temeljito predelana poznogotska župnijska cerkev svetega Križa, okoli nje se po terasah vrstijo nadstropni stanovanjski in gospodarski objekti, ki so bili obnovljeni v zadnjih desetletjih. Utrjen grad je dal okoli leta 1500 sezidati Vid Thurn zahodno od taborno obzidane strnjene naselbine. Prvotna zasnova s štirimi nadstropnimi trakti in okroglimi stolpi na vogalih pa se ni bistveno razlikovala od sedanje zgradbene mase. Sedaj je ohranjen obod gradu, del gradu pa je prenovljen za potrebe osnovne šole. Kapucinski samostan, ki je bil ustanovljen leta 1637, se nahaja v bližini gradu. Na vzhodni strani ga zaključuje kapucinska cerkev, ki je bila zgrajena med leti 1636 in 1642. Cerkev zaznamuje bogata baročna oprema. V samostanu pa je obsežna knjižnica in fond baročnih slik. Spomenik ustanovitvi odborov OF se nahaja na osrednjem trgu Vipavskega Križa, kjer potekajo tudi mnoge prireditve in ostali dogodki.

Vrhpolje je prijetna primorska vasica, ki se nahaja v Vipavski dolini ter leži med mogočnim Nanosom in sivim Kovkom. Z njenim utripom je povezana tudi vasica Duplje, ki se nahaja na vzpetini med Vrhpoljem in Logom. Nekdaj je do tukaj segalo morje, ki je za seboj pustilo bogate nanose fliša in laporja, kar je sedaj dobra podlaga za vzgojo vinske trte. Vas je vključena v projekt Vipavska vinska cesta. Vrhopoljsko območje je bilo zaznamovano že v rimskih časih. Na polju proti Zemonu in Dupljam naj bi leta 394 potekala bitka med upornikom Evgenijem in rimskim cesarjem Teodozijem. Največji razcvet je Vrhpolje doživelo v obdobju narodnega prebujenja, zlasti po zaslugi domačina, deželnega poslanca Mateja Lavrenčiča. Najpomembnejše krajevne znamenitosti so stara cerkev svetega Križa, župnijska cerkev sv. Primoža in Felicijana, poslopje osnovne šole, kapelica pri šoli, Teodozijev križ, Petrov pil, vodnjak, spomenik osamosvojitvi Slovenije ter kipa in obeležja pri cerkvi. Obeležja pri cerkvi so naslednja: spomenik padlim v NOB, spominska plošča za obešene partizane, kip Mateja Lavrenčiča (1836-1897) in kip Vinka Kobala (1928-2001). Vinko Kobal je bil duhovnik, pisatelj in vzgojitelj slovenske mladine. Matej Lavrenčič je bil župan podobčine Vrhpolje in deželni poslanec katoliške stranke. Načeloval je gradbenemu odboru gradnje župnijske cerkve, bil je pobudnik izgradnje osnovne šole v Vrhpolju, ki je bila sezidana po njegovi smrti. Skrbel je za obnovo vinogradov, urejanje vipavskih voda in razvoj trsničarstva. Na marmorni spominski plošči so vklesana imena v NOV padlih iz Vrhpolja in Dupelj. Plošča je vzidana na vzhodno fasado hiše Vrhpolje 43a, v bližini cerkve sv. Primoža in Felicijana sredi naselja.