Vipavski Križ se razprostira na podolgovatem hribu v osrednjem delu Vipavske doline, v bližini Ajdovščine. Majhno in z obzidjem obdano naselje je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji.
V pisnih virih se vasica prvič omenja pod imenom Villa Crucis že leta 1252. Štiristolpni grad, ki ga je dal zgraditi goriški grof, so leta 1483 obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. V začetku 16. stoletja je Križ dobil tržne pravice, okoli dvajset let kasneje pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. V začetku 17. stoletja so grad kupili grofje Attems in takrat se je mesto kulturno in duhovno razcvetelo. Grof Friderik Attems je dal leta 1634 sezidati samostan. Leta 1643 so na vzhodnem delu zgradili tudi cerkev sv. Frančiška Asiškega. Zgradba s cerkvijo je zaokrožila pravokotnik z zaprtim atrijem, ki ga na vseh štirih straneh obdaja notranji hodnik. Še sedaj delujoči kapucinski samostan hrani dragoceno knjižnico z mnogimi rokopisi in edinstvenimi primeri knjig ter tudi nekaj izjemnih likovnih umetnin. Pred vhodom v samostanski kompleks je na pročelju cerkve vzidana plošča in spomenik Janezu Svetokriškemu ter grb grofov Thurnov, ki so ga prenesli iz gradu v samostan. Rodbina grofov Thurn je v gradu živela med leti 1535 in 1605. Kapucini so v Vipavski Križ prišli leta 1637 na pobudo grofa Attemsa z namenom, da bi zatrli ostanke protestantizma. V samostanu je živel in ustvarjal tudi domačin Janez Svetokriški (Tobija Lionelli, 1647-1714), znani baročni pridigar in pisec. Zbirka zelo priljubljenih in duhovitih pridig v nekaj knjigah hrani samostanska knjižnica, številni njegovi poduki pa so ponarodeli. Vsa njegova dela vsebujejo izredni posluh za veselje in trpljenje, stiske in slabosti ljudi.
Vsebina pridig Janeza Svetokriškega je zelo pestra: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se stalno prepleta z vsakodnevnim življenjem in mnogimi zgodbami iz novejših in starejših avtorjev.