Bistriški vintgar je slikovita, kanjonu podobna dolina. Je naravna vrednota, ki skriva številne znamenitosti. Nahaja se v Zgornji Bistrici, približno 4 km od središča Slovenske Bistrice. Avto lahko parkiramo ob vodarni, kjer je urejeno manjše parkirišče. Skozi Bistriški vintgar je speljana pohodno-učna pot, ki je dolga 6 km in traja približno 3 do 4 ure hoje. Pot poteka v senci mogočnih dreves, ki nas poleg potoka Bistrica v poletnih mesecih prijetno hladijo. Ob poti lahko občudujemo dve vrsti redke praproti in kamnino serpentinit. Ob poti si lahko ogledamo naslednje: Rimski kamnolom, slap Šum, slap Žleb, Ančnikovo gradišče, Lorbekovo domačijo, ostanke žag in mlinov, Štampharjev mlin, Maroltovo jelko in drugo. Slap Šum se nahaja nedaleč od Rimskega kamnoloma, v katerem so Rimljani lomili marmor za rimske nekropole na Štajerskem območju. Slap Šum je visok okoli 13 metrov. Višje se nahajata še dva manjša slapova. Eden od njiju, ki je visok 6 metrov, se zaradi svoje značilne oblike imenuje Žleb. Malce naprej od slapa Šum lahko zavijemo na levo, kjer se nahaja Ančnikovo gradišče. Bistriški vintgar predstavlja zelo zanimivo izobraževalno in turistično pot, ki je privlačna zaradi redkega rastlinstva, raznovrstnih kamnin in svoje slikovitosti.

Naselje Davča se nahaja na zahodu Škofjeloškega pogorja, na slemenih med Blegošem in Poreznom. Vas se razprostira na nadmorski višini med 850 in 1000 metrov nadmorske višine. Področje je naseljeno po slemenih celotnega območja. Hriboviti pokrajini je zelo razgibano obliko dal potok Davča. Rečica, ki je dolga okoli 13 kilometrov, teče izpod Porezna v mnogih vijugah in skozi krajše soteske proti vzhodu. V povirju Davče pod Poreznom – Pod kotli, se nahajajo trije slikoviti slapovi. Nad zgornjim Davškim slapom se nahaja sotočje dveh skoraj enakih pritokov. Od tega desni zbira vodovje izpod Konjskega brda in Huma, levi pa zbira vodovje izpod Porezna. Zgornji slap pada pet do šest metrov globoko v manjši tolmun. Srednji slap je dvojen in najlepši med Davškimi slapovi. Visok je šest metrov in njegov levi del je bolj mogočen od desnega dela. Tolmun je v tektonsko zdrobljeni trdi kamnini, isto kot tudi pri zgornjem slapu. Najlepše je viden iz urejene razgledne točke. Spodnji Davški slap usmerja vodo preko različno strmih in razjedenih polic v dva glavna stržena, ki se združita takrat, ko je voda zelo visoka. Kamnina je iz sivega dolomita, starosti okoli 210 milijonov let, ki vsebuje karbonate, gomolje roženca in nekaj kremenice. Davški slapovi so lahko dostopni in vredni ogleda. Potok Davča ima sicer zelo hudourniški značaj in zaradi tega zelo pogosto povzroča veliko gmotno škodo na pobočjih s plazovi in na infrastrukturi.

Dovžanova soteska je slikovita dolina, ki leži 3,2 km severovzhodno od Tržiča in je geološko eno najbolj zanimivih območij v Sloveniji. Dolino je tok Tržiške Bistrice vrezal globoko v osrčje Karavank in odkril najbolj popolno zaporedje kamnin iz obdobja mlajšega paleozoika. Z zanimivostmi Dovžanove soteske se lahko seznanimo na razgledni učni poti, ki vodi od nekdanje sušilnice za lan v Čadovljah po desnem bregu Tržiške Bistrice. Pred predorom se lahko povzpnemo do razgledišča in pot nadaljujemo proti malemu predoru ali prečkamo most ter po cesti nadaljujemo sprehod skozi predor mimo geološkega stebra do Razstavno- izobraževalnega središča, ki je urejeno v nekdanji šoli v Dolini. Spust do izhodišča v Čadovljah lahko izkoristimo še za obisk gozdne učne poti. Tržiška Bistrica je slikovita gorska reka s povirjem v pobočjih Karavank. Izvira na območju planine Brsnina. Njeno porečje obsega 145,6 km2, povprečna nadmorska višina pa je 800 metrov. Po sedemindvajsetih kilometrih divjega in razgibanega toka se pri Podbrezjah izliva v Savo. Na posameznih odsekih je še naravno ohranjena, v njej živijo potočne postrvi, šarenke, lipani in zlatovščice. Na svoji poti prečka različne kamninske plasti, prevladujejo trde karbonatne kamnine, v katerih ustvarja brzice, skakalce, neprehodna korita in tolmune, prav tako kot pritoki v njeni razvejani rečni mreži: Košutnik, Stegovnik, Zali potok, Dovžanka, Kališnik, Lomščica, Mošenik in Blajšnica. Najvišji slap, visok sedem metrov, je na Slapu nad Tržičem. V zgornjem toku Tržiška Bistrica teče proti zahodu, potem pa za sotočjem s potokom Kališnik zavije proti jugu skozi Dovžanovo sotesko, kjer se na razdalji približno 150 metrov zoži v ozko sotesko. Povprečna nadmorska višina na območju naravnega spomenika je 750 metrov, prevladujoča nagnjenost pobočij pa znaša 33 stopinj in več. Posebnost Dovžanove soteske je območje zaselka Na jamah, ki leži pod Borovo pečjo. Površje pokrivajo številni veliki skalni bloki kremenovega konglomerata, ki so se odlomili s strmih pobočij Borove peči. Odlomi se dogajajo že tisočletja in tudi v današnjem času. Med podornimi bloki so nastali jamam podobni prazni prostori, od koder izvira ime zaselka Na jamah, ki je del naselja Dolina. Skalne bloke, ki so obstali v strugi Tržiške Bistrice, je reka lepo zaoblila, preko njih pa ustvarila slapišče, ki je še posebej mogočno ob dolgotrajnejšem deževju in po močnejših nalivih.

Driselpoh je slikovita soteska, ki jo je izdolbel potok Driselpoh, ki je desni pritok reke Bače. Okoli 22 kilometrov dolga reka v Severno primorski regiji izvira nedaleč od naselja Bača pri Podbrdu in oblikuje ozko dolino Baška grapa. Baško grapo zaznamujejo mnoge kulturne znamenitosti, kot so ostanki Rapalske meje, ostanki objektov iz prve svetovne vojne, narečna govorica, etnološki muzej pri Martinu na Bači pri Podbrdu, vas Rut, šola v Rutu in vas Grant – stavbna dediščina, arheološko najdišče na Trojah v Rutu, Jakovkna hiša z muzejem, znamenitimi freskami in turistično pisarno ter ostalo. Naravne znamenitosti Baške grape so soteska Driselpoh, Čendovo brezno, izvir Dicove vode, slap Sopota, Mali in Veliki Luti, večstoletna lipa v Rutu, izviri zdravilne pitne vode v Grantu in Rutu, soteska Kacenpoh, izviri pri Devetih dohtarjih nad Bačo pri Podbrdu in drugo. V soteski Driselpoh uspeva okoli 300 rastlinskih vrst. Najbolj pomembna je zavarovana kratkodlakava popkoresa, ki jo najdemo le v Baški grapi in bližnjih gorah, ki so podobne geološke sestave. Podnebje v grapi ni enovito. V vzhodnem in severnem delu prevladuje alpsko podnebje, od zahoda pa se po dolini Bače čuti vpliv Jadranskega morja. Skrajno jugovzhodni deli so pod vplivom celinskega podnebja. Slap Driselpoh se nahaja na koncu soteske Driselpoh. Leži v zatrepu, okoli 500 metrov naprej od domačije Driselpoh. Visok je okoli osem metrov, pada v večji tolmun ter je z dveh strani obdan s skladi. Nezahtevna pot do slapa traja okoli 15 minut.

Framski slap se nahaja na poti iz vasi Hoče proti Slivniškem Pohorju. Avto lahko pustimo na parkirišču, ki je neposredni bližini odcepa regionalne ceste Hoče-Areh-Bellevue. Framski slap ali z drugim imenom slap Skalca se nahaja blizu izvira Framskega potoka. Na poti do slapa prečkamo zanimivo leseno brv. Okoli slapa poteka lepo urejena pot, ki vam omogoči lep in varen pogled na okoli 14 metrov visok slap. Framski potok izvira v dveh krakih. Prvi del izvira pod Kagerjevim domom, drugi del pa pod hotelom Zarja. Potok teče v naravnem okolju vse do nižine, naselja Fram. Včasih so ga izkoriščali v gospodarske namene. Močno je bilo razvito žagarstvo, mlinarstvo in oljarstvo.

Gračniški slap in Šmidov mlin se nahajata v dolini Gračnice na vzhodnem območju Slovenije. Dolina je dobila po istoimenskem potoku, ki izvira severno od naselja Planina pri Sevnici in se nato izliva v reko Savinjo pri Rimskih Toplicah. Potok Gračnica v svojem zgornjem toku teče po mladih, glineno lapornih kamninah, ki so nastajale na dnu nekdanjega Panonskega morja. Kamninska sestava se spremeni pri Marofu in Gračnica naleti na pregrado iz trših dolomitskih plasti, ki so se dvignile ob mnogih manjših tektonskih premikih. Gračnica, ki ni mogla tako hitro dolbsti svojega korita, kot se je vzdigovala skalna pregrada, jo je zaradi tega morala preskočiti s slapom. Voda običajno pada iz jezerca nad pregrado v dveh slapovih. Voda Gračniškega slapa pada iz jezerca nad pregrado v dveh slapovih. Desni slap je visok osem metrov, medtem ko je levi slap nekoliko nižji. Ob narasli vodi se oba slapova združita skupaj in kot velika, enotna vodna zavesa padata v manjši tolmun. Od tukaj potok Gračnica umirjeno nadaljuje svojo pot proti izlivu v reko Savinjo. Ob Gračniškem slapu je že od nekdaj stal ob breg prislonjen mlin, ki naj bi bil tukaj že v času kartuzijanov. Mlinske kamne so po ustnem izročilu več stoletij poganjala različna vodna kolesa, na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje pa jih je zamenjala vodna turbina, ki je bila narejena v Železarni Štore. Sedanjo podobo je Šmidov mlin na Gračnici dobil z rekonstrukcijo v letu 2010, ko so bili obnovljeni mlin, streha, fasada in stavbno pohištvo.

Izvir Krope se nahaja v dolini Voje pri Stari Fužini v Bohinju. Do izvira nas vodi steza na desni strani za Planinsko kočo na Vojah. Med potjo prečkamo most čez korita Mostnice, gremo mimo jase ter se kmalu nato spustimo po strmem pobočju, ki se spušča do kraškega izvira Krope. Pri spustu je potrebno biti pazljiv posebej v spomladanskem in jesenskem času, ko so tla spolzka zaradi dežja ali listja. Potok Kropa izvira iz skalne luknje pod steno, se nato ustavi v jezercu ter pade v dveh delih v globok tolmun. Nižje se nahaja 4 do 5 metrov visoko slapišče. Potok Kropa je eden izmed treh stalnih pritokov Mostnice. Od koče do izvira in slapa Krope je približno 15 minut hoje.

Gozd Martuljek je manjši turistični kraj, ki se nahaja v izjemnem gorskem okolju Zgornjesavske doline. Je razpotegnjeno naselje, ki se razteza na obeh bregovih reke Save Dolinke in spada v Občino Kranjska Gora. Nad Gozd Martuljkom se ponosno dviguje Martuljška skupina, kjer še posebej izstopa Špik (2472 m) in Karavanke, ki so najdaljše gorovje v Sloveniji. V naselju je največji ponudnik namestitev Hotel Špik. Nad Gozdom Martuljek se nahaja vasica Srednji vrh. Potok Jerman izvira pod Trupejevim poldnevom nad Gozdom Martuljek. Pri Srednjem vrhu potok naleti na velikanski sklad apnenca in v enega od njih je izdolbel globoko sotesko. V njej so trije večji Jermanovi slapovi. Srednji in spodnji slap sta zaradi male hidroelektrarne vodnata le ob močnejših deževjih, medtem ko ima zgornji Jermanov slap skozi celo leto dovolj vode. Spodnji slap pada tik nad cesto Gozd Martuljek – Srednji vrh in njegovo ustje je le okoli dva metra nad mostom, tolmun slapu pa se nahaja natanko pod njim. Tudi srednji slap lahko občudujemo z mostu, če želimo videti zgornji Jermanov slap, pa moramo iti po gozdni stezi, ki nas pripelje do njegovega globokega tolmuna. Pot do njega je na določenih predelih precej nevarna za zdrs, zato je potrebno biti previden. Spodnji slap je visok okoli osem metrov, srednji slap okoli 15 metrov in zgornji Jermanov slap okoli 18 metrov. Izlet do slapov lahko združimo z obiskom vasi Srednji Vrh, od koder se odpira slikovit razgled na vrhove Špikove skupine.

Koseč je manjše naselje, ki spada v Občino Kobarid. Koseška korita se nahajajo pod vasjo in po njih vodi urejena krožna pot, ki traja približno dve uri. Korita so globoka do 60 metrov, divja in težko dostopna, zato si jih ni možno ogledati v celoti. Sprehajalna pot po Koseških koritih vodi mimo slikovite cerkve sv. Justa po kamniti ograjeni poti, ki so jo domačini nekdaj uporabljali za pregon živine. Ob slapovih Stopnika pelje pot v Koseška korita in nato na Glavico, kjer se pri klopcah nahajajo bioenergetske točke. Ob Ročici navzgor pot ponovno pripelje nazaj v vas Koseč. Cerkvica sv. Justa je bila sezidana v drugi polovici 14. stoletja in je ena izmed najstarejših sakralnih spomenikov na Tolminskem. Narejena je bila v poznoromanskem slogu iz lehnjaka. Cerkev je znana po freskah iz druge polovice 15. stoletja. Med potjo se nahajajo slapovi Stopnik I z višino 22 metrov, Stopnik II in III z višinama 16 in 21 metrov, ki si sledita v izredno kratki razdalji ter Stopnik IV z višino 25 metrov. Koseška korita je v ploščatih apnencih izdolbel potok Brsnik z neenakomernim in velikim strmcem struge. Prav zaradi tega voda pada v slapovih in skočnikih ter dere v brzicah. V stenah Koseških korit izvira kraška voda, ki odlaga lehnjak. Pred izlivom Brsnika v Ročico se je oblikoval naravni prehod skozi Koseška korita.

Logarska dolina velja za eno lepših alpskih dolin v Evropi. Ledeniško preoblikovana dolina gornjega toka in izvira reke Savinje je dolga 7 km in široka do 500 metrov. Poteka med gorskimi grebeni, ki so se izoblikovali ob tektonskih prelomnicah. Za Logarsko dolino so značilni skalni pragovi in nad njimi krnice, iz katerih se prelivajo potoki v slapovih proti uravnanemu dolinskemu dnu. Dno doline prekrivajo obsežni travniki ter pobočni in ravninski gozdovi. Logarska dolina je idealno izhodišče za krajše in daljše izlete. Krajši izleti vodijo po dolini in na okoliške planine, mimo slapu Rinka na Okrešelj, v Matkov kot in drugam. Daljši izleti zajamejo Robanov kot, doline v povirju reke Meže in samotne kmetije pod Olševo. Logarska dolina poleg alpinizma in planinarjenja ponuja tudi turno smuko, urejene proge za tek na smučeh, manjše smučišče z vlečnico, uveljavljata pa se še gorsko kolesarjenje in jadralno padalstvo. Naravni spomenik slapišče Palenk se nahaja v Plestu, v bližini hotela Plesnik. Slap se zlasti po močnem deževju spušča 78 metrov globoko v slapiščih in slapovih po dolomitni steni pod Logarsko pečjo. Najlepši del slapov je skrit pred radovedni pogledi iz doline. Vode Palenka so delno zajezene za malo hidroelektrarno in za vodovod. Najbolj primeren čas za ogled slapišča Palenk je v jesenskem in pomladnem času, saj je takrat najmočnejši pretok.

Park Škocjanske jame se nahaja v bližini Divače na slikovitem Krasu. Zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino so bile Škocjanske jame v letu 1986 vpisane v seznam pri Unescu. Škocjanske jame se uvrščajo med najbolj pomemben podzemeljski pojav na območju Krasa in Slovenije ter sodijo med najbolj znamenite jame na vsem svetu. Jame je ustvarila reka Reka, ki ponika pod skalno steno, vrh katere se nahaja vas Škocjan, po katerih so jame tudi dobile ime. V vhodnem predelu Škocjanskih jam se je na okoli 450 metrov dolgem odseku skozi geološko zgodovino porušil strop in nato sta nastali dve udornici, ki sta Mala in Velika dolina. Velika dolina ima prepadne, od 140 do 160 metrov visoke navpične stene. Dolini sta med seboj ločeni z naravnim mostom, pod katerim se reka Reka v slapu izliva v čudovito jezero. V Veliki dolini se nahajajo vhodi v tri slikovite in pomembne jame, ki so naslednje: 600 metrov dolga Tomičeva jama, Ozka špilja in 30 metrov dolga Jama nad jezerom. Tomičeva jama je dobila ime po okrajnem glavarju Mateju Tomincu, ki je dal narediti pot v Veliko dolino. V jami so v ilovici našli sledove bivanja človeka v času od mezolitika do antike. V obeh udornicah, Mali in Veliki Dolini, uspeva bogato rastlinstvo, ki je značilno tako za mediteranski kot alpski svet. Takšna botanična pestrost je nastala zaradi specifičnih mikroklimatskih razmer. V obeh dolinah uspeva osem taksonov, ki so uvrščeni v kategorijo redkih vrst. V Veliki dolini je edino nahajališče bršljanovega pojalnika na območju Slovenije. V zahodnem predelu Velike doline reka Reka dokončno steče pod zemljo skozi Reški rov ob Schmidlovi dvorani.

Slap Boka se nahaja blizu Bovca, v smeri proti Kobaridu. Če se pripeljemo iz Bovca, nas pred mostom pričaka urejeno parkirišče. Slap Boka drugače lahko vidimo že iz ceste, ko se peljemo čez most. Če bomo s parkirišča nadaljevali pot v hrib, brez da bi prečkali most čez Boko, bomo po približno uri in pol prišli v bližino izvira Boke. Lahko pa se odpravimo do razgledne točke, iz katere je lep razgled pogled na slap Boka. V tem primeru moramo prečkati most čez Boko in se takoj na drugi strani mostu po označeni poti odpraviti proti razgledišču. V spodnjem delu gre urejena pešpot večinoma po gozdu. Med potjo lahko na določenih delih že vidimo slap, ki nam je z vsakim korakom bližje. Tako se lahko sami odločimo, glede na utrujenost in razpoložljivi čas, koliko se želimo slapu približati. V zgornjem delu je pot speljana blizu prepadnega roba, zato moramo biti previdni, da ne hodimo preveč po robu. Za zmeren vzpon od parkirišča do razgledišča potrebujemo približno 30 minut. Slap Boka spada med najlepše in najbolj vodnate slape v Sloveniji. Količina pretoka vode je odvisna od padavin in letnega časa. Največ vode je v pozni spomladi. Slap prosto pada 106 metrov globoko in takoj nato še okoli 38 metrov. Po višini tako dobimo najvišji slap v Sloveniji (144 metrov). Širok je 18 metrov.

Na koncu alpske doline Voje se nahajajo trije slapovi Mostnice, ki padajo preko zanimive apnenčaste stene. Če želimo videti še korita Mostnice, potem je najboljše, če pot začnemo iz parkirišča pri Stari Fužini. Lahko pa si skrajšamo pot, če parkiramo pri Planinski koči na Vojah. Od tu nas markirana pot vodi skozi dolino Voje. Zložna hoja po nezahtevnih predelih traja približno eno uro. Slapovi Mostnice se nahajajo blizu okrepčevalnice Slap, kjer se lahko spočijemo in uživamo v lepih razgledih. Največji slap je srednji slap, ki se imenuje Slap Mostnice ali Slap Voje in je visok okoli 20 metrov ter nato pada v čudoviti zelenkasti tolmun. Iz njega odteka potok v 5 metrov visok slap Konjski rep. Tik nad Slapom Mostnice se nahaja prvi slap, ki je prav tako visok 5 metrov. Nad slapovi Mostnice se nahaja še drsni slap, ki ima višino 15 metrov ter teče po mahovnatem predelu.

Dolina Planice se nadaljuje v slikovito alpsko dolino Tamar, ki se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih Alp. Ledeniška dolina se vse bolj oži. Obkrožajo jo stene Mojstrovk z leve in Ponc z desne, zaključuje pa jo ponosni Jalovec. Dom v Tamarju stoji v zgornjem delu Planiške doline in je izhodišče za bližnje ture. Poleg tega je dom tudi izhodišče za plezalne vzpone v severni steni Travnika. V bližini se nahaja izvir Nadiže, ki kmalu ponikne, na dan pa pride pri Zelencih kot izvir Save Dolinke. Od doma vodi proti lepo vidnemu šumelišču široka steza, ki pri vodnem zajetju preide v dokaj strmo stezo. Izvira na nadmorski višini 1232 m ter takoj nato pade v 12 m visokem slapu. Pot nadaljuje v številnih šumih ter v dolini takoj ponikne – vidna je le hudourniška struga. Voda iz izvira je napeljana v vaški vodovod, tako da v Ratečah pijejo odlično vodo izpod Julijskih Alp. Do izvira je le 20 minut hoje v breg, premagati pa je potrebno 122 m višinske razlike. Izlet ni naporen, potrebna je le primerna planinska obutev ter nekaj kondicije. Pri slapu je potrebna pazljivost, saj potka ni varovana.

Slap Nežica se nahaja na ovinku ob glavni cesti, ki vodi iz Kočevja proti mejnemu prehodu Petrina. Avto lahko parkiramo na urejenem parkirišču ob cesti. Slap Nežica imenujejo tudi Tišenpoljski slap, po bližnjem naselju Tišenpolj. Slikoviti slap nad cesto pada čez dolomitsko steno, ki je obložena z lehnjakom. Slap Nežica je visok 15 metrov in izvira pod skalnatim in strmim pobočjem planine Tišenpolj. Potok Nežica izvira v večih povirnih krakih v dolini nad Vrano steno in Planino. Spada med lehnjakotvorne potoke, ker ga v celoti pokriva mah in kamen lehnjak. Nad slap se lahko povzpnemo po levem bregu potoka ter se v poletnih mesecih prijetno ohladimo v senci listnatega gozda. O imenu slapa obstaja tudi pravljica, saj naj bi dobil ime po deklici Nežici, ki je pri Drežniku peljala napajati par volov in utonila, ko je voda poniknila in jih potegnila na dno. Tišenpoljski potok je nato čez nekaj časa naplovil volovski jarem, ki je bil ovit z lasmi deklice in tako je bilo konec negotovosti o usodi nesrečne deklice. V bližini slapa Nežica se v dolini nahaja naselje Fara, ki je bila po propadu gradu Kostel in naselja Kostel osrednje naselje območja, sedaj pa njeno vlogo prevzema naselje Vas. V Fari se začne Kostelska planinska pešpot.

Slap Orglice (Orličje) je eden izmed najlepših slapov v dolini Kamniške Bistrice. Visok je vsega 40 metrov in leži na približno 800 m nadmorske višine. Ime naj bi dobil po orlih, ki imajo svoja gnezda v dolini Kamniške Bele. Po drugih pripovedovanjih pa naj bi v času velike vode slap šumel kot bi nekdo igral na orglice. Do njega pridemo v smeri gondole na Veliko planino in še naprej do približno pol poti do Doma v Kamniški Bistrici, kjer je na desni strani rdeča oznaka in nato manjše parkirišče. Najboljše je, da slap obiščemo spomladi, ko nas po vsej poti spremlja šumenje reke, čeprav je tudi v drugih letnih časih vznemirljiv. Do slapa vodi gozdnata pot, ki se počasi vzdiguje in traja približno 45 minut. Pot se proti koncu odcepi levo in čez rečno strugo lahko pokukamo tudi partizansko bolnico (označba na kamnu). Na koncu se moramo do slapa povzpeti malce strmo, saj drugače ni viden v vsem svojem bogastvu, vendar je vreden našega truda.

Brezje so manjša vasica na Gorenjskem, ki leži na robu Brezjanskega polja. Največja krajevna znamenitost je bazilika Marije Pomagaj. Brezje so poznane kot eden najbolj obiskanih romarskih krajev v Sloveniji. Kraj spada v Občino Radovljica in leži tik ob avtocesti Ljubljana – Jesenice. Slap Peračica se nahaja severno od Brezij. Je edini slap v andezitnem tufu v Sloveniji in zaradi tega predstavlja največjo naravno vrednoto ob Brezjanski poti miru. Slap Peračica ima le pet metrov višine, zaznamuje ga značilna zelena barva skladov, čez katere teče. Pod slapom se razprostira manjše jezerce, ob slapu pa sta še vpisna skrinjica in informativna tabla. Okoli deset metrov višje nad slapom se nahaja še manjši slap, ki ga zaznamuje še bolj izrazita barva. Oba slapa povezuje kratka soteska. Območje slapov je izredno lepo ohranjeno – struga naravno meandrira, bregovi relativno čistega potoka Peračica so ohranjeni. V višjem delu so vidni potočni raki. Peračica je stara vasica, ki leži v dolini pod Dobrčo. V pisnih virih se prvič omenja že v obdobju 1050 - 1060. Dolino odlikuje lepa krajina – njive, gozdovi, sadovnjaki, grbinasti prašniki in travniki ter vasica. Zaradi posebnih pokrajinskih razmer, številnih vrst gob, ohranjenih vodotokov (ohranjene brežine, kakovost vode in vodni režim), neokrnjenega živalstva in rastlinstva, daje ta predel zatočišče različnim ogroženim živalskim vrstam. Celotna struga potoka Peračica je polna zelenih kamnov. V neposredni bližini slapu se nahajajo tudi znamenita nahajališča tufa. Tuf se imenuje po vasi Peračica – peračiški tuf. Andezitni tuf je nastal v obdobju oligocena. Je zelenkaste barve, preperel postane rjavkaste in sivkaste barve. Je sprimek vulkanskega pepela in zaradi tega zelo krhek. Kamnolom zelenega kamna služi kot surovina stebrov, portalov in okenskih polic, ki je mnogim meščanskim in kmečkim vtisnil prepoznavni pečat.

Slap Šum se nahaja približno 8 km iz Kranja v soteski Nemiljščice. Potok Nemiljščica ima povirje vzhodno od Jelovice. Do njega pridemo po lokalni cesti iz Kranja proti Sp. Besnici. V Novi vasi je smerokaz in odcep proti slapu. Tukaj lahko parkiramo ali pa se peljemo še naprej par metrov in pustimo avto pri na novo zgrajenih hišah, kjer se cesta konča. Lastniki so zelo prijazni in pomagajo, če ne vemo kod in kam. Drugače so tudi oznake po travniku, ki nam kažejo smer navzdol po hribu. Pot je malce strma, vendar je proti koncu ograja in lesene stopnice, kar nam olajša spust. Dostop do slapa je tako mogoč v vsakem letnem času. Slap je veličasten in skoraj skrit v soteski. Višino slapa je težko določiti, saj spada med »drseče slapove«, je pa približno 25 m. Zanj je značilna velika vodnatost. V začetku dvajsetega stoletja je bil slap Šum na potoku Nemiljščica precej znana turistična točka.

Slap Virje se nahaja blizu Bovca. V središču Bovca se usmerimo proti Kaninski vasi, se peljemo mimo in nato pridemo po približno 3 km do zaselka Plužna. V vasici Plužna nas kažipot usmeri proti slapu. Avto lahko parkiramo v vasi ali pa se še približno 500 metrov peljemo naprej. Pri odcepu levo za slap Virje se konča asfalna cesta. Od tu do slapa je po širši stezi navzdol po pobočju približno pet minut hoje. Slap Virje je najbolj mogočen v spomladanskem času, ko je pretok vode največji. Visok je približno 10 metrov in se spušča po kamnitem pobočju, obdan z drevesi in jaso. Pod slapom Virje je tolmun, ki nas v poletnih mesecih prijetno osveži. Njegov izvor je v potoku Glijunu, katerega izvir je nedaleč stran. Potok se nato izliva v čudovito reko Sočo.

Slapovi Dobršnik se nahajajo nad vasjo Hrušica proti Hruščanski planoti. Na Hrušici je mejni prehod z Avstrijo. Skozi Karavanke je speljan 8000 m dolg cestni predor. Vzporedno z njim pa vodi skozi Karavanke tudi starejši železniški predor. Najbolje je, če iz ceste Jesenice proti Kranjski Gori zavijemo na Hrušico, nato pri avtobusni postaji desno ter na vrhu levo do zadnje hiše, kjer naletimo na betonirani prevoz preko potoka. Od tu gre potka do slapov, ki je danes žal zanemarjena in zapuščena. Potok Dobršnik je med V. vrhom (1267m) in Suhim vrhom (1339m) izdolbel globoko sotesko. Potok obdajajo številna korita, slapovi in tolmuni, ki skrivajo okamenelo bogastvo davnih morij. V jesenskem času je pot malce nevarna, saj je na tleh veliko listja, vendar smo poplačani za trud. Na razdalji 1500 m se struga potoka spusti skoraj 600 m niže skozi slikovito sotesko s slapovi. Slapov je sedem, vendar sta lahko dostopna le prva dva. Pot proti razgledni točki do drugih slapov je zelo strma in ni priporočljiva v slabem vremenu. Za ogled soteske in povratek je dovolj ena ura. Že leta 1910 je bila po soteski zgrajena turistična pot. Če se ne vrnemo takoj na izhodišče, se lahko sprehodimo tudi po poti nad železnico in si ogledamo bunker ter jaso s konji.

Sokoliči so manjša strnjena vasica, ki spada v Mestno občino Koper. Kraj leži na samotni legi med tesno stisnjenimi grapami. V vasi je le nekaj hiš, od katerih so nekatere prenovljene in jih domačini uporabljajo samo za sprostitev ob vikendih. Pod Sokoliči se razprostira nekaj vinogradov, ki služijo vaščanom kot dopolnilna dejavnost. Do slapa Veli vir nas usmerjajo leseni kažipoti, ki se nahajajo na začetku in koncu vasi. Tik pred vasjo se nahaja tudi urejeno parkirišče. Od izhodišča se usmerimo po kolovozu, ki vodi desno v borov gozd in se spušča v dolino potoka Veli Vir. Naslednji kažipot nas usmeri v levo smer na stranski kolovoz. Ob njem se na levi strani nahaja travnik in ko pridemo do konca, se kolovoz razcepi. Zavijemo v desno smer in se spustimo do potoka, ki ga dosežemo tik nad slapom Veli vir. Slap je visok okoli osem metrov. Najboljše ga je obiskati v zgodnji pomladi ali v pozni jeseni, pa tudi v zimskem času z veliko padavinami. V poletnem času oziroma ob daljših obdobjih suše Veli vir presahne. Pot do slapa je nezahtevna in primerna za vsakogar. Obisk slapa Veli vir traja približno tri četrt ure, zato lahko izlet podaljšamo še s kratkim vzponom na Gradec nad Sočergo. Na Gradcu stoji cerkev sv. Kirika s pokopališčem, ki sega v rimski čas, malce naprej pa so se ohranili še kamniti okopi nekdanjega gradišča. Poleg tega nas na Gradcu pričaka tudi lep razgled na okolico.

Soteska Pekel se nahaja blizu naselja Borovnica. Od Ljubljane je oddaljena približno 23 kilometrov. Nastala je z ugrezanjem Ljubljanskega barja. Sotesko Pekel je izdolbel potok Otavščica. V njej vas v toplejših mesecih pričaka prijeten in osvežujoč hlad. Pred začetkom poti je pri parkirišču informativna tabla o soteski Pekel. V soteski lahko vidite pet slapov, ki so pozimi primerni tudi za plezanje. Dostop do njih je na določenih predelih otežen zaradi strmine in je zato potrebna večja previdnost. Prvi slap je najmanjši in je visok 5 metrov. Drugi štirje so visoki od 15 do 20 metrov. Peti slap je najvišji, za najlepšega pa velja četrti slap. Tretji slap se imenuje tudi Kozak zaradi silhuete gamsa na skali poleg slapa. Soteska poleg razpenjene in divje vode navdušuje tudi s svojim živalskim in rastlinskim svetom. Simbol Pekla je slovenski endemit kranjski jeglič, ki ima čudovite rdeče vijolične cvetove. Ti cvetijo v mesecu aprilu in maju. Prvi, ki so naredili poti v soteski, so bili oglarji in prebivalci, ki niso imeli svojih gozdov za pridobivanje drv. Pod in nad Sotesko Pekel so bili žage in mlini. Na jasi pred Peklom se nahaja Brancelj-Koširjev mlin, ki so ga obnovili v letih od 1994 do 1995 člani Turističnega društva Borovnica. Pri parkirišču je gostilna Pekel, ki je znana po slastnih domačih dobrotah, predvsem postrveh.

Stegovniški slap se nahaja v Medvodju. Imenuje se po potoku Stegovnik, ki se v Tržiško Bistrico izliva pri Medvodju. Iz Tržiča se peljemo skozi Dolžanovo sotesko mimo naselja Jelendol in nato prispemo do Medvodja, kjer pustimo vozilo na parkirišču pred zapuščeno okrepčevalnico. Markacije nas usmerijo desno proti Stegovniškem slapu. Nato prečkamo leseni most, kjer je oznaka za prepoved vožnje za vsa vozila. Ob poti nas pričakajo številni tolmuni, kaskade in manjši drsni slapovi. Po urejeni gozdni cesti sledimo potoku Stegovnik in po približno 15 min pridemo do slapa, ki je visok od 9 do 12 metrov in širok več metrov. Pod slapom moramo biti previdni, saj je območje dokaj spolzko. Ogledamo si lahko tudi manjšo opuščeno elektrarno, ki je v neposredni bližini. Stegovniški slap je najbolj mogočen ob jesenskih nalivih in najbolj osvežujoč v vročih poletnih mesecih. Za celoten obisk te izletniške točke potrebujemo okoli 35 do 45 minut.

Tominčev slap se nahaja na cesti iz Tržiča proti mejnemu prehodu Ljubelj. V Podljubelju zavijemo pri drugem nadvozu v desno, čez nadvoz in naravnost po makadamu. Avto lahko pustimo blizu nadvoza, kjer je tudi smerokaz za kamp Podljubelj ali pa se peljemo še približno kilometer proti slapu. Za parkiranje je dovolj prostora ob ostrem levem ovinku. Od tu do Tominčevega slapa je le še 50 metrov. Pot je označena s tablo. Ozka peš pot poteka po levi strani potoka Beli potok, če gledamo proti slapu. Po dveh minutah hoje v manjšo strmino pridemo do okrog 18 metrov visokega Tominčevega slapu. Voda najprej priteče po kanalu, nato pa zgubi stik s kamnino in se v curku požene v nižje ležeči tolmun. Če je vode preveč, ne moremo pod slap in takrat je bolje, da se povzpnemo po poti, ki se vzpne po desni strani potoka in gledamo na slap iz višine.

Trebeše so manjša gručasta vas v slovenski Istri, ki se nahaja približno 20 km od Kopra. Do kraja pridemo po cesti Gračišče – Gradin. Trebeše spadajo v Mestno občino Koper. Zgradbe v vasi so večinoma narejene iz kamna, novejše pa so iz sodobnih materialov. Nad vasjo Trebeše v smeri proti vasi Butari se nahaja lovska koča. Slap Stranice se nahaja pod vasjo Trebeše. Tik pred prvo hišo v vasi je na levi strani dovolj prostora, da parkiramo vozilo. Od izhodišča do slapa je približno 15 minut. Kažipoti se nahajajo na kratkih stebričkih nizko nad tlemi, v pomoč so pa tudi modro-rdeče oznake. Od izhodišča vodi potka proti jugu v dolino Stranice in po okoli 200 metrih pripelje do razpotja s kažipotom. Kolovoz vodi proti Mazurinovem mlinu v dolino Dragonje, pot do slapa pa zavije ostro levo. Po približno 100 metrih nas pripelje do skalne police, preko katere pada slap Stranice. Nad spodmolom slapa je potrebno biti previden, da ne pride do zdrsa v globino. Do vznožja slapa se je treba previdno spustiti po desnem bregu. Slap Stranice pod Trebešami je s svojimi okoli 20 metri višine najvišji slap v Slovenski Istri. Nahaja se na potoku Stranica, ki zbira vode izpod Dolgega brda in Tremona ter se v njenem zgornjem toku izliva v reko Dragonjo. Slap Stranice je najbolj vodnat ob močnejših padavinah jeseni, pozimi in spomladi. V poletnih mesecih vodotoki v slovenski Istri pogosto vsaj deloma presahnejo in z njimi seveda tudi slapovi.