Mangartska dolina je slikovito območje, ki se razprostira v Zahodnih Julijskih Alpah, v bližini Trbiža, nedaleč od naselja Rateče in tromeje med Avstrijo, Slovenijo in Italijo. Dolina se zajeda v središče Mangartske skupine in se postopoma vzpenja od severa proti jugu, kjer konec doline zapira veličastno gorovje Mangart. Nad zahodnim delom doline se razteza greben z vrhovoma Poldnika in Bukovnica, vzhodni del pa obroblja gorska veriga Ponc, ki zajema Zadnjo Ponco, Srednjo Ponco, Visoko Ponco in Malo Ponco. Konec Mangrtske doline se imenuje Zagače in se zajeda v stene Mangarta in Vevnice. Največji zanimivosti doline predstavljata dve jezeri, ki se imenujeta Mangartski jezeri ali Belopeški jezeri (italijansko Laghi di Fusine). Poznani sta tudi pod imenoma Fužinska ali Klanška jezera. Do slikovitih ledeniških jezer vodi asfaltna cesta, ki se od glavne ceste Rateče – Trbiž odcepi v vasi Pod Klancem (Villa Alta). Od jezer naprej vodi makadamski podaljšek proti zaključku doline. Ob jezeru se nahaja nekaj manjših gostišč in izposojevalnica čolnov, pod vznožjem Visoke Ponce pa je planinska Koča Luigi Zacchi. Dolino jezer so Italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer. Zgornje jezero, ki ima globino 10 metrov, leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje jezero pa na nadmorski višini 924 mnm. Belopeški jezeri sta do leta 1918 ležali na območju zgodovinske pokrajine Kranjske, ki je v grobem zajemala sedanje slovenske pokrajine Dolenjsko, Gorenjsko, Notranjsko in dele Primorske. Belopeški jezeri sta privlačni za romantične sprehode v vseh letnih časih. Pot okoli jezer je večinoma lepo urejena in primerna tudi za najmlajše. Pri jezerih se začnejo številne planinske poti proti vrhovom Mangartske skupine, ki so večinoma zahtevne.

Ribnik Mačkovci se nahaja v neposredni bližini Brestanice, ki spada pod občino Krško. So priljubljena izletniška in športno-ribolovna točka. Do ribnikov vas usmerijo table v središču mesta. Mačkovci so umetno narejeni ribniki. S premerom približno pol kilometra združujejo tri večje ribnike. Njihov lastnik je ribiška družina Krško-Brestanica. Ti so jih napolnili z različnimi ribjimi vrstami, med katerim prevladujejo predvsem krapi. V tem delu se nahaja gostišče Ribnik, kjer so na voljo restavracija, pokrita terasa, sedeži v gozdu in če želite lahko prenočite v enoposteljnih sobah in apartmajih. Ob gostilni je na voljo dovolj parkirnega prostora. Ob ribnikih se lahko odpravite na romantičen sprehod in uživate v čudovitih lepotah gozdov ali pa se odpravite na čolnarjenje. Za otroke so na voljo razna igrala.

Bukovniško jezero se nahaja na Goričkem, južno od naselja Bukovnica. Uvršča se med umetna jezera. Nastalo je kot protipoplavni ukrep. Bukovniško jezero je ekološko občutljivo območje. Je del Krajinskega parka Goričko. Spada med državne naravne vrednote. Povprečna globina jezera je okoli 2 metra, ponekod pa tudi do 5 metrov. Površina jezera je okoli 8 ha. Jezero je dostopno po cesti iz smeri Dobrovnika. Ima čudovito okolico, ki kar vabi na sprehode, ribolov, kampiranje, piknike, nabiranje gob in ostale dejavnosti. Bukovniško jezero je skrito med kostanjevo – bukovimi gozdovi, ki poleti nudijo prijetno senco. V jezeru uspevata ogroženi rastlini kot sta vodni orešek in žabji šejek. Na hribu ob jezeru se nahaja kapelica svetega Vida, ob njej pa izvira zdravilni studenec svetega Vida. Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. Sveti Vid je zaščitnik oči oziroma človeškega vida. Cerkve in kapele svetega Vida so ponavadi zgrajene na višjih legah, zato da sveti Vid vse vidi. Voda iz Vidovega izvira ima energijsko moč in zdravilne učinke pri zdravljenju vida, prebavil, kože, sluha, živčevja. V okolici kapele in izvira so bioenergetiki in radiestezisti našli številne energetske točke zdravilnega in blagodejnega sevanja zemlje, ki izboljšajo zdravje in počutje ljudi. Našli so preko 50 energetskih točk, označenih in izmerjenih pa je 26. Ob jezeru so postavljena igrala za otroke, počivališča in informacijske table ter brunarica.

Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero na območju Slovenije. Nahaja se v južnem delu Cerkniškega polja in v površino meri 26 km2. Znano je v svetovnem merilu. Obiskovalca navduši s svojo raznoliko favno in floro ter številnim naravnimi pojavi. Jezero se napolni z vodo spomladi in v času deževja. V tem času je površina poplavljenega kraškega polja lahko velika tudi do 38 km2. Takrat ponuja obilo možnosti za ribolov in številne športe. Največja globina Cerkniškega jezera je približno 10 metrov. Okolica jezera je gnezdišče za mnoge vrste ptic. V jezero se steka voda iz podzemlja ene najbolj čudovitih kraških jam, Križne jame, ki je prava znamenitost med svetovnimi kraškimi jamami. Jezero presiha v mesecu maju in juniju, včasih pa tudi v zimskem času. V Muzeju jezerski hram si lahko ogledate živo maketo Cerkniškega jezera, ki prikazuje vodni in geografski sistem. V manj kot eni uri vam boste izvedeli vse o presihanju in nastajanju jezera. V muzeju si lahko ogledate tudi etnološko zbirko in multivizijo o jezeru, ki ga predstavi v vseh štirih letnih časih. Etnološka zbirka obsega čoln drevak, pripomočke za stari način ribolova, več vrst starih lesenih drsalk, pribor za rezanje in spravilo ledu, bogato zbirko literature o raziskovanju Cerkniškega jezera in še mnoge druge zanimivosti.

Črno jezero se nahaja na Pohorju, na gozdnem slemenu med Osankarico in Tremi kralji. Jezero je umetnega nastanka in je veliko približno 50 hektarjev. Nastalo je okoli leta 6000 pred našim štetjem, ko so prebivalci poglobili močvirnato območje in ga tako spremenili v jezero. Sredi 19. stoletja so Črno jezero povečali zaradi hlodovine, ki so jo spravljali v dolino. V kristalno čistem jezeru se nahajajo redke rastlinske in živalske vrste. Obraščeno je s šotnim mahom in smrekovjem. Črno barvo daje jezeru temna in debela plast mulja. Črno jezero je zavarovano kot gozdni rezervat. Do jezera najlažje pridemo, če začnemo pot pri Domu na Osankarici. Nezahteven sprehod traja približno eno uro. Zaradi ugrezajočih barjanskih tal poteka urejena gozdna steza tudi po lesenih brveh. Pri jezeru se nahaja počivališče z mizami in klopmi. Črno jezero je zanimiva točka za izlet in sprostitev v vsakem letnem času.

Divje jezero se nahaja v bližini Idrije. Leži na desnem bregu reke Idrijce, blizu glavne ceste. Na nasprotni strani ceste je urejeno parkirišče. Je kompleksen naravni pojav: podzemna jama, kraški izvir in jezero. Na nastanek in oblikovanje Divjega jezera so močno vplivali kraški procesi in tektonske sile. Nad jezerom je lepo viden prelom, ki seka prek 100 m visoke stene nagubanih apnencev. Po ostankih fosilnih školjk so geologi ugotovili, da so nastajali v plitvem morju spodnje krede pred 110 milijoni let. V dnu jezera izvira voda iz strmega jamskega rova. Potapljači so ga raziskali do globine 160 metrov. Ob suši je jezerska gladina mirna, ob velikih deževjih pa nastane sredi jezera vodni stožec, ki spominja na vrenje. Iz jezera izteka najkrajša slovenska reka Jezernica, ki se po 55 metrih izliva v Idrijco. Temperatura vode v jezeru je skozi vse leto od 7 do 10 stopinj. Okolico jezera naseljujejo številne rastlinske in živalske vrste. Na strmih in hladnih pobočjih uspeva alpska flora, na osončenih pobočjih pa toploljubne rastline. V jami živijo človeška ribica, edini evropski jamski vretenčar, ter druge vodne jamske živali. Kot naravni spomenik je Divje jezero zavarovano od leta 1967, del Krajinskega parka Zgornja Idrijca pa je postalo leta 1993. Je prvi slovenski muzej v naravi.

Fiesa je manjši zaliv, ki se razprostira med Piranom in Strunjanom ter je od Portoroža oddaljen okoli 3 kilometre. Do Fiese lahko pridemo po krajevni cesti iz Strunjana, ki vodi preko Pacuga ali pa iz Pirana mimo pokopališča. V mirnem in zelenem zalivu se v okviru namestitev nahajajo hotel Barbara, hotel Fiesa in kamp Fiesa. Zaliv Fiesa je najbolj poznan po dveh slikovitih jezerih, ki sta nastali kot posledica odkopavanja gline za potrebe bivše opekarne. Malo jezero se nahaja v zatišni legi tik pod pobočji, je globoko do 6,5 metrov in sladkovodno. Drugo jezero je večje in globje ter je od leta 1963 povezano z morjem, kar je posledica, da se v njem mešata slana in sladka voda. Brežine jezera utrjujejo močne in razvejane korenine trstičja, za visokimi stebli pa so našle svoj dom številne živali. Na sprehod okoli jezer tako ne moremo, saj so brežine preveč zaraščene in strme. Nekdanja industrijska cona je postala prostor oddiha in sprostitve v naravi. Jezeri v Fiesi sta uvrščeni v inventar najbolj pomembne narave dediščine v Sloveniji, saj predstavljata pomemben življenjski prostor različnih živalskih in rastlinskih vrst, predvsem okoli dvajset ogroženih in redkih vrst kačjih pastirjev. Jezeri sta bili leta 1989 z občinskim odlokom razglašeni za naravni spomenik.

Hodoško jezero se nahaja severno od naselja Hodoš, v severovzhodnem Goričkem blizu meje z Madžarsko. Akumulacijsko jezero je bilo narejeno na Dolenskem potoku in ga imenujejo tudi Dolensko jezero. Površina umetnega jezera obsega 5,2 ha. Ob Hodoškem jezeru je izvir čiste pitne vode in počivališče. Hodoško jezero je bilo prvotno namenjeno zadrževanju vode za namakanje kmetijskih površin, zadrževanju visokega vodnega vala, povečanju možnosti za lov na vodno perjad in turističnemu ribolovu. Jezero je bilo narejeno na naravni zamočvirjeni depresiji kot nadomestilo za vodne površine, ki so bile izgubljene v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Celotni del občine Hodoš spada v Krajinski park Goričko in zaradi tega ima Hodoško jezero posebno vlogo, saj je znano kot habitat vidre. Vidre so izvrstno prilagojene na življenje v vodi. Goričko se ponaša z najbolj vitalno, sklenjeno populacijo vidre na območju Slovenije. Ker ni naravnih stoječih voda, so narejeni vodni zbiralniki, kot je Hodoško jezero, izredno pomembne oaze vodnega življenja, ki vidri, kraljici voda, bogatijo prehransko ponudbo in povečujejo možnosti, da lažje preživijo v sušnih mesecih. Vidre najbolj ogroža uničevanje življenjskega prostora, onesnaževanje voda, promet (ni podhodov pod prometnicami, neprimerni mostovi) in nedovoljen lov. Tukaj se najdejo tudi raznovrstna močvirska življenjska okolja, kjer uspevajo redke in ogrožene rastlinske vrste, kot so sibirska perunika, širokolistni munec, močvirska ludvigija in močvirski jetičnik. Hodoško jezero je tako pomembno življenjsko okolje dvoživk, poleg tega pa so našli tudi 20 vrst kačjih pastirjev, od katerih so štiri ogrožene vrste. Poleg tega so zabeležili pojavljanje ogroženega močvirskega murnčka.

Hotiško jezero leži ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, približno kilometer vzhodno od kraja Hotiza. Jezeru pravijo tudi Jula Marof, in sicer po rodbini Marof. Hotiško jezero je globoko do tri metre in ima površino 4 ha. Ni pravo jezero, temveč je približno 1 km dolga in podkvastemu jezeru podobna mrtvica reke Mure. Mrtvica pomeni raven svet, ki je neposredno ob strugi reke. Reka Mura izvira v Avstriji. Njena skupna dolžina je okoli 450 km, od tega je v Sloveniji 98 km. Največ vode ima v spomladanskih in poletnih mesecih, ko se tali sneg v Alpah. Na reki Muri je več hidroelektrarn, od tega je ena v Sloveniji. Na reki Muri je še pred nekaj desetletji delovalo okoli 40 plavajočih mlinov. Reka Mura spada v zaščiteno območje evropskega pomena. Hotiško jezero je življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V jezeru so svoj dom našle zanimive vodne rastline, ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji. Med ogrožene vodne rastline spadajo naslednje: rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Ob Hotiškem jezeru nastaja nov zaselek Grede. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovščak, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda na tem področju. Jezero z okolico je čudovit kraj za sprostitev in rekreacijo.

Hrastovec v Slovenskih goricah je zanimivo naselje, ki spada v občino Lenart. V pisnih virih se prvič omenja leta 1265. Kraj je najbolj poznan po gradu Hrastovec, druge kulturne znamenitosti pa so še Domačija Hrastovec 3, Marijina kapela, rimsko grobišče in drugo. Grad Hrastovec se uvršča med največje in najlepše gradove na Slovenskem. Hrastovški ribnik se nahaja na severnem območju gozdnate zakrasele planote Hrastovenjak. Nekdaj je služil plemiški družini Herberstein, ki so imeli v lastnini še malce bolj oddaljeni Komarnik. Hrastovški ribnik ima površino okoli 1,3 ha, dolg je 200 metrov in širok 60 metrov v najbolj širokem predelu. Z ribnikom upravlja Zveza ribniških družin Maribor. Kot naravni spomenik je zavarovan od leta 1992. Hrastovški ribnik je pregrajen v štiri prekate in služi predvsem športnemu ribolovu. V njem lovijo predvsem smuče, ščuke in krape. Odrasel ribji zarod selijo tudi v ribnike v bližnji okolici, predvsem sta to jezero Pristava in Radehova. Hrastovški ribniki so obraščeni z rogozjem in trstjem ter plavajočim rastlinjem, ki nudi ribam in ostalim vodnim organizmom zavetje pred nevarnimi plenilci. Ribnik z okolico tako predstavlja pomemben življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V ribniku imajo gnezda mnoge race, velikokrat pa jih obiskuje siva čaplja. Od rastlinskih vrst imajo tukaj svoj dom beli lokvanj, vodni orešek in ščitolistna močvirka.

Ivarčko jezero se nahaja v čudoviti gozdni pokrajini Podgore nad Preškim vrhom. Pred jezerom je urejeno veliko parkirišče. Iz nekdanjega naravnega jezera je postal rekreacijski center, ki privabi mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Imajo urejena igrišča za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf in rusko kegljišče. Ivarčko jezero je bilo najprej turistično rekreacijski center ravenskih železarjev, sedaj je pa v zasebni lasti. Leži na nadmorski višini 633 metrov. Globina jezera je pet metrov. V jezeru se je v preteklih letih nabralo veliko mulja, zato se ne njegovo dno. Kopanje je na lastno odgovornost in v poletnih mesecih se je temu težko upreti. Imajo urejene pomole za sončenje, v bližini pod drevesi je pa tudi dovolj sence. Postavljene imajo tudi klopice, kjer lahko v miru zremo na jezero in občudujemo njegovo lepoto. Za željne druženja v naravi je urejen prostor za piknik. Pri Ivarčkem jezeru je tudi prijeten lokal, ki je urejen v stilu stare Irske pivnice Paver Pub. Postrežejo vam z osvežilno pijačo, različnimi vrstami čajev, bio čajev in na voljo imajo tudi nekaj dobre hrane z žara. Ob prijetni glasbi se v njem lahko zabavate do poznih nočnih ur. Od jezera je blizu do vrha Uršlje Gore, ki je eden od najbolj obiskanih planinskih ciljev v Mežiški dolini. Še bližje pa je v zimskih mesecih smučišče Ošven, ki ima dobre terene za smučanje in vlečnico. Ošven in Ivarčko jezero sta povezana z novo štirisedežnico. Proga ob sedežnici je razsvetljena in omogoča tudi nočno smuko. Prav tako imajo tudi tekaško progo v dolžini 3 km, ki ni urejena v primeru pomanjkanja snega. Vse proge imajo zasneževanje. V prihodnjih letih smučarski center načrtuje izgradnjo hotela neposredno ob sedežnici. Na smučišču se nahaja prijeten lokal »Super G«, ki je odprt samo v času obratovanja smučišča. V njem se lahko okrepite z domačo hrano iz kmetije Pavšar kot so pečenice, kislo zelje, enoločnice in druge jedi. Pestra je tudi izbira toplih zimskih napitkov in pijač.

Jezerca Bobovek ali Bobovška jezera so skupina treh jezer, ki se nahajajo v bližini naselja Bobovek pri Kranju. Glinokopna jezerca so zavarovana kot naravni spomenik. So priljubljeno območje za sprehajanje in v poletnem času tudi kopanje. Skupna površina Bobovških jezer je okoli 4,5 hektarjev. Največje jezero, severno ležeče je Krokodilnica, južno jezero je Čukova jama, najmanjše in zahodno ležeče pa se imenuje Ledvička. Na začetku 20. stoletja je bil na predelu sedanjih jezerc zamočvirjen travnik z nekaj drevesi. V letu 1905 so pričeli z izkopavanjem gline, ki jo je izkoriščala opekarna Bobovek. Leta 1953 so ob kopanju gline našli mamutove ostanke iz časa ledene dobe ter žarno grobišče iz obdobja Rimljanov. Leta 1965 so našli ohranjene ostanke fosilne ribe klenič. V letu 1971 so prenehali z izkoriščanjem gline in nekdanje glinokope je zalila voda. V umetno nastalem biotopu glinokopnih jam obiskovalci lahko opazujejo jezerca, močvirja in mlake, med njimi izstopajo trstičja kot izredno pester življenjski prostor. Tukaj so si našle svoj dom številne ptice (ptice pevke, močvirske trstnice, mala bobnarica, vodomec), močvirske rastlinske vrste, žabe, kačji pastirji, žuželke in druge. Jezerca so bila zaradi paleontoloških, ornitoloških in ostalih posebnosti zaščitena in razglašena za naravno znamenitost. V bližini jezerc Bobovek se nahaja protokolarno posestvo Brdo s čudovitim parkom in renesančnim dvorcem. Dvorec dopolnjujejo hotel s konferenčnimi zmogljivostmi, restavracija, tiskovno središče, konjeniški center, vadbišče za golf, nova konferenčna dvorana in drugo.

Javorniški Rovt je manjše naselje, ki spada v Občino Jesenice. Razprostira se na prisojni legi pod slikovitimi grebeni Karavank, nad naseljem Slovenski Javornik. Največja znamenitost je hiša Pristava, ki je nekdaj pripadala baronu Žigu Zoisu. Javorniško jezero se nahaja v neposredni bližini doma Trilobit. Jezero leži za umetno zajezitvijo potoka Javornik in je široko okoli 50 metrov, dolgo približno 150 metrov in v večjem delu globoko tri metre. Jezero se polni preko obsežnih zajetij, vodnih drč in cevovodov iz izvirov Mali Javnornik, Veliki Javornik in iz potoka Jezernica. Jezero je kristalno bistre barve in ima nizko temperaturo. Gosti številne vodne rastline, postrvi različnih velikosti in race. Prvotno leseno zajetje potoka Javornik je bilo narejeno leta 1901 za pogon sodobne valjarne železa v Slovenskem Javorniku. Leta 1930 so zajetje zabetonirali. Leta 1908 so ob jezeru zgradili hidroelektrarno Javorniški Rovt za pogon črpalk, ki so iz nižje ležečih izvirov vračale vodo v jezero. Hidroelektrarna s svojim sistemom zajetij, cevovodov in starostjo predstavlja edinstven tehniški spomenik. Ob jezeru je bila postavljena karavla Karavanških kurirjev JLA. Leta 1993 so opuščeni objekt preuredili v dom Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Dom Trilobit je dobil ime po okamninah izumrle živalske vrste, trokrparja, ki je tukaj prebival pred okoli 290 milijoni let v plitvem morju. Največ živalskih vrst je v razgibani plitvini ob vstopu vodne drče na severovzhodnem delu jezera. Dno Javorniškega jezera je bolj poraščeno v mirnem zahodnem predelu. Tukaj so velike postrvi ob zapornici ob najbolj globokem predelu jezera. Postrvi niso ravno živahne, kar je verjetno posledica nizke temperature vode. Ob domu Trilobit se nahaja umetna plezalna stena, možno je tudi čolnarjenje. Pri domu se prične in konča tudi lepo urejena in označena Naravoslovna in rudarska učna pot, ki je dolžine okoli osem kilometrov.

Iz naselja Mojstrana vodijo v središče Julijskih Alp in v podnožje vrha Triglava tri čudovite alpske doline, ki so Krma, Vrata in Kot. Dolina Vrata zajemajo območje od Mojstrane do vznožja severne stene najvišjega slovenskega vrha, Triglava (2864 m). Dolina Vrata se uvrščajo med pokrajinsko najlepše doline na območju Julijskih Alp. V dolini je glavni vodotok Triglavska Bistrica, ki se v Mojstrani izlije v reko Savo Dolinko. V Vratih je poleg Triglavske Bistrice še stalni vodotok Peričnik. Bistrica je v obdobju medledenih dob odnašala in nanašala material, ki ga je ledenik pustil za seboj. V večini so to različno veliki apnenčasti prodniki, ki so se sprijeli v konglomerat. Bistrica je v srednjem predelu doline Vrata s spodjedanjem ustvarila previse oziroma galerije. Te so posledica različne odpornosti konglomeratnih plasti. Jezero Kreda je čudovito majhno jezero nad Mojstrano, nedaleč od Slovenskega planinskega muzeja. Ko je v letu 1893 pričela obratovati cementarna na predelu Fabrke, so izkopavali kredo za izdelovanje cementa nedaleč stran. Kotanja je po zaprtju cementarne postala priljubljeno kopališče za domačine. Jezerce dobiva svež pritok iz potoka. Danes je jezero Kreda namenjeno ogledu in sproščanju. Jezero leži ob pešpoti Mojstrana – Peričnik. Potrebno je slediti pešpoti št. 16, ki poteka po desnem bregu reke Bistrice, v gozdu pri označevalnem stebru iz lesa pa se nadaljuje pot navkreber po pešpoti št. 15. To je ovinek do jezera Kreda, kjer oznaka na stebru obiskovalca vabi, da se vrne po isti poti nazaj ali se pridruži poti št. 16 do Peričnika.

Kamp Šobec spada med največje slovenske kampe. Uvršča se v najvišjo kategorijo petih zvezdic in ima modro zastavo, ki je simbol visokega ekološkega standarda in dobre sanitarne urejenosti plaže. Odprt je od Velike noči do 30. septembra. Nahaja se v bližini avtoceste Jesenice - Ljubljana, tri kilometre pred čudovitim Bledom in približno dvajset kilometrov od karavanškega predora. Priporočajo ga kamping klubi in evropski avto moto. Kamp Šobec leži v borovem gozdu med reko Savo Dolinko in majhnim jezerom, ki se imenuje Šobčev bajer in je umetnega izvora. Pred kampom se nahaja Mokrišče Šobec. Kamp Šobec se razteza na 15 ha in ponuja 500 prostorov za taborjenje. Rezervacije niso potrebne in dovoljene so domače živali. Lahko bivate tudi v bungalovih. Kamp ima na voljo recepcijo, trgovino, slaščičarno, restavracijo, prireditveni prostor, pralnico perila, okrepčevalnico Plaža, mini golf, gospodarski objekt, tenis igrišča na pesku in umetni travi, športna igrišča, ogrevane sanitarije, oskrbovalno postajo za bivalne avtomobile in prikolice. Gostje lahko igrajo odbojko na mivki, mali nogomet, badminton, namizni tenis ali preizkusijo manjšo plezalno steno. Zvečer potekajo animacije za otroke in odrasle. Kopališče ob bajerju ima lepo urejeno plažo. Kamp Šobec je odlična izhodiščna točka za ljubitelje pohodništva, alpinizma, gora, saj je v neposredni bližini Triglavskega narodnega parka. Na kolesarjenje in sprehode se lahko odpravite kar iz kampa. Lahko se tudi preizkusite v adrenalinskih športih kot so soteskanje, jamarstvo, skok s padalom ali obisk adrenalinskega parka.

Kočevje je upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske, ki zajema širše kraško območje med Veliko goro in Goteniško ter Kolpo in Kočevskih rogom. Kočevje leži na Kočevskem polju, ki je največje kraško polje v Sloveniji. Po polju teče reka Rinža, ki se lenobno vije skozi mesto in nato ponikne kmalu za njim. Rudniško ali Kočevsko jezero je nastalo na nekdanjem dnevnem kopu kočevskega rudnika, ki so ga zaprli leta 1978. Rovi so se pogreznili in nastalo je jezero, ki je globoko do 40 metrov in ima poldrugi kvadratni kilometer površine. Voda je kakovostna in čista. Dno Kočevskega jezera je terasasto oblikovano in slabo obraslo z rastlinjem. Tu je tudi habitat različnih živalskih vrst. V jezeru je največ roparic, krapov, klenov in drugih rib. V poletnih mesecih je jezero primerno za plavanje, čolnarjenje in deskanje, pozimi pa za drsanje. Ob Rudniškem jezeru je prostor za piknike in restavracija s pestro kulinarično ponudbo.

Kriški bajer se nahaja na vzhodni strani vasi Križ, ki spada v občino Komenda. Od ribnikov je v občini najbolj poznan prav Kriški bajer. Ribnik imajo od leta 1958 v oskrbi člani Pododbora Kamnik pri Ribiški družini Bistrica in ga imenujejo Ribnik Križ. Pretočnost ribnika zagotavlja potoček, ki omogoča vodi življenje in živost. Domačini so se nekdaj v poletnem času kopali v vodi bajerja, v zimskem času pa so sekali led ter ga prodajali ali shranjevali v globoke kleti. Led se je ovit v slamo ohranil vse do poletja, ko so zanj dobili več denarja. Največja globina Kriškega bajerja je okoli tri metre v južnem območju ribnika, v severnem delu je v povprečju okoli poldrugi meter. V bajerju je vedno dovolj rib, od tega je največ krapov. Poleg njih so tudi ščuke, somi, klini in ostale. Gladina vode je skozi vse leto približno enako visoka. Ob Kriškem bajerju stoji brunarica, ki jo je s prostovoljnim delom postavila Ribiška družina Bistrica. V letu 1990 je bajer doživel generalno sanacijo. Po vsej širini ribnika so postavili betonsko pregrado, ki še sedaj preprečuje, da bi voda iztekala in da bi s tem prihajalo do nekontroliranih izgub. Prav tako so na novo vzpostavili živelj ščuk, klinov in krapov, ki ga vsako leto dopolnjujejo s ponovnim vložkom od 400 do 500 kg rib. Kriški bajer privablja številne turistične in druge ribiče, ki uživajo ob športnih užitkih. Ribolovne dovolilnice in vse informacije so ribičem na voljo v brunarici na Križu.

Ledavsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki se razprostira med vasema Pertoča in Krašči. Jezero domačini imenujejo tudi Kraško jezero in spada med pomembne naravne znamenitosti v Krajinskem parku Goričko. Vode reke Ledave in potoka Lukaj so bile zajezene z namenom, da bi zavarovali nižje ležeče vasi in Mursko Soboto pred poplavami. Pregrada je visoka 10 metrov, površina jezera pa meri okoli 200 hektarov. Ledavsko jezero je nastalo ob koncu 70-ih let 20. stoletja. Z zajezitvijo voda so se razvila mokriščna, obvodna in vodna življenjska okolja, kjer je svoje prebivališče našlo veliko ogroženih in redkih živalskih in rastlinskih vrst. Razmočena tla so postala domovanje rogozju, trstičju, šašem, ostricam, vrbovju in ločju. Jezero je preletna postaja mnogih ptic, ki se tukaj ustavijo na dolgi selitveni poti. V riparijskem pasu gnezdijo bičja trstnica, rakar, trstni cvrčalec, rečni cvrčalec, kobiličar, mala čapljica. V spomladanskem času iz okoliških gozdov dvoživke vseh vrst, krastače, žabe, urhi in pupki v jezeru odlagajo svoj mrest. Ledavsko jezero so ljubitelji rib zelo hitro naselili z mnogimi ribjimi vrstami, tako tujimi kot domačimi. Pri ulovu rib ribičem pomagajo tudi drugi plenilci, kot so vidra in ribojede ptice vodomec, sive čaplje, čopasti ponirek, črna štorklja in kormorani. Jezero zaradi onesnaženosti ni primerno za kopanje, zato so rekreativne dejavnosti omejene na sprehod okoli jezera in ribolov. Zaradi varovanja ptic po jezeru ni zaželjena vožnja s čolni in surfi. V bližini Ledavskega jezera se nahaja opuščen peskokop, kjer so v letu 1993 izkopali mlečni zob dinoterja, ki ga sedaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Logatec se razprostira v osrednji Sloveniji, v samem središču Notranjske, ki je bila del nekdanje Kranjske. Kraj leži na stiku dinarskega in alpskega sveta. Kraške značilnosti, ki jih tudi na drugih predelih Slovenije ni malo, so tukaj še posebej izrazite. Največ obdelovalnih površin je na kraških poljih, na planotah so pašniki. Občina Logatec zajema 19 naselij, ki se združujejo v osmih krajevnih skupnostih. Logatec je osrednje in največje naselje sredi Logaškega polja, ki spada med manj izrazita kraška polja pretočno-ponornega tipa. Skoraj polovica območja logaške občine je zavarovana z režimi varstva narave, ki jih je največ v južnem delu občine: od slikovitega Planinskega polja vse do mesta Logatec, Hotedrščice in Kalc. Na teh predelih so tako območja Nature 2000, ekološko pomembna območja ter deloma območja naravnih vrednost. Lokva je manjši ribnik pri Dolenjem Logatcu, ki predstavlja habitat močvirske sklednice. Najlepši razgled na ribnik je iz bližnjega hriba Sekirica, ki je ena izmed najbolj priljubljenih rekreacijskih mestnih točk. Blizu železniške postaje se nahaja Jačka, ki je veliki ponor potoka Logaščice. Ob daljšem deževju in po nalivu ponor visoko zalije voda. Zahodno od Logatca se v gozdu nahaja skrit vhod v Logaško jamo. Ogled jame je zaradi vhodnega brezna in težavne orientacije možen le v spremstvu jamarjev. Južno od mesta je na pobočju Gradišča zelo zanimiva jama Gradišnica, ki se spušča vse do podzemskega toka Ljubljanice med Planinskim poljem in Ljubljanskim barjem. Ogled jame je prav tako možen le v spremstvu jamarjev.

Lovrenška jezera se nahajajo na območju visokega barja sredi Pohorja med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Jezera si lahko ogledamo po leseni stezi, ki je postavljena nad močvirjem. Na začetku poti je razgledni stolp od koder je čudovit razgled na jezerca in barje. Lovrenško barje se uvršča med največje visoko barje v Sloveniji. Barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje gozd. Barska okna ali 20 malih jezerc je njegova najbolj znana značilnost, ki mu je tudi dala ime Lovrenška jezera. Barje je nastalo kot mineralno močvirje na nepropustni geološki podlagi. Postopoma se je s kopičenjem šote spremenilo v visoko barje. Ima slemensko lego in njegovo starost cenijo na 8000 let. Celotno Lovrenško barje nima površinskega dotoka in dobiva vodo izključno s padavinami. Lovrenška jezera so nastala kot erozijske površine, saj se dno pri vseh jezercih nadaljuje v šoto, ki je v osrednjih delih barja debela do 290 cm. Voda je v jezercih tudi v največji poletni suši. Zavarovano območje Lovrenškega barja spada pod največji slovenski gozdni rezervat Ribniško – Lovrenška jezera. Barja so pomembna kot zbiralniki vode in življenjski prostor redkih živalskih in rastlinskih vrst. Najbolj značilna vegetacija so šotni mahovi, ruševja, rožmarinka, mahovnica in drugo. Od vodnih živali je najbolj zanimiv alpski pupek.

Ribniško selo je manjše naselje, ki spada v Mestno občino Maribor. Nad vasico se dviguje 426 metrov visoki vrh, ki se imenuje Samotni bor. Med potjo do vrha hriba stoji manjša kapela sv. Rozalije. Ribniško selo se nahaja v bližini Treh ribnikov in Mestnega parka, ki so priljubljena sprehajalna pot za številne prebivalce mesta. Nedaleč so tudi razgledni vinorodni griči Kalvarija, Mestni vrh in Piramida, ki nudijo slikovit pogled na mesto Maribor in okolico. Ribnik v Ribniškem selu se razprostira pri Rekreacijskem centru Globoček. Je priljubljen ribolovni objekt za domačine in življenjski prostor dvoživk. Vodni in kopenski življenjski prostor sta za dvoživke življenjskega pomena. Ribnik predstavlja dvoživkam mrestišče, kjer se izležejo iz jajčec in preživijo stadij ličink. Ko se preobrazijo v odrasle osebke, se preselijo na kopno, v gozdove in na travnike v bližini ribnikov, v svoja poletna bivališča. Pozimi se skrijejo v kamne v gozdu, v svoja prezimovališča. Spomladi se spet selijo v ribnike, kjer se parijo in izležejo jajčeca. Na območju Mestnega parka in ribnika v Ribniškem selu imajo svoje domovanje tudi netopirji, ki so v Sloveniji uvrščeni na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Ogroža jih izguba zatočišč, zmanjševanje in izginjanje prehranskih habitatov ter vznemirjanje in včasih tudi pobijanje s strani ljudi. Za enkratno zbujanje sredi prezimovanja porabijo netopirji toliko energije, kot za deset dni spanja – zato je ob dolgih zimah zanje lahko usodno že najmanjše vznemirjanje.

Trije ribniki se nahajajo severno od mestnega jedra, blizu mariborskega mestnega parka. Trije ribniki so bili v preteklosti vodni rezervat, iz katerega se je po potrebi napajal mestni obrambni jarek. Danes so ribniki umetno narejena jezera, ki se polnijo z vodo iz bližnjih potočkov. Obstaja tudi četrti ribnik, iz katerega tečeta dva kanala, ki polnita prvo, drugo in tretje jezero. Prvi ribnik ima vodomet, na drugem ribniku pa je umetni otok za gnezdenje rac in labodov. Tretji ribnik je najtoplejši in pozimi zmrzne le občasno. To območje poleg svoje lepote ponuja tudi pestro gostinsko ponudbo. Trije ribniki so čudoviti v vsakem letnem času. So priljubljena sprehajalna točka domačinov in drugih obiskovalcev. Blizu ribnikov je tudi mestni grič Piramida, od koder je čudovit razgled na celotno mesto in pobočja vinske trte.

Naselje Miklavž na Dravskem polju se nahaja ob slikoviti reki Dravi na mestnem predelu Maribora. Občina Miklavž na Dravskem polju je bila ustanovljena leta 1998. Poleg Miklavža v občino spadajo še naselja Dobrovce, Skoke in Dravski dvor. Dravsko polje obdaja Pohorje, Dravska dolina, Slovenske gorice in Ptujsko polje. Miklavž na Dravskem polju se deli na dva dela – središče starega dela je strnjeno okoli župnijske cerkve sv. Miklavža, novejši del pa se razprostira ob obeh straneh Ptujske ceste do dovodnega kanala hidroelektrarne Zlatoličje. Veliko območja Občine Miklavž na Dravskem polju se nahaja v Krajinskem parku Drava, ki je naravno zavarovano območje. V krajinski park spadajo tudi Miklavški ribniki. Ribniki se nahajajo v bližini starega vaškega jedra in ob njih poteka lepo urejena sprehajalna potka. Izvir studenčnic pod Dravsko teraso pri Miklavžu so edinstveni hidrološki fenomen, ker gre za pohorske vode, ki na prehodu na prodnato Dravsko polje najprej poniknejo, nato pa pod teraso ponovno pritečejo na plano in se kot Miklavški potok izvlivajo v reko Dravo. Ob studenčnicah, ki imajo številno vodno in obrežno zarastjo, uspevajo trstišča. Pomemben del naravnega spomenika predstavljajo tudi Miklavški ribniki. Izviri so vir pitne vode, potok, studenčnice in ribniki pa predstavljajo dragoceni biotop za ogrožene živalske in rastlinske vrste.

Naselje Most na Soči se nahaja na južnem delu Tolminske kotline. Leži na sotočju reke Idrijce in Soče. V Mostu na Soči imajo čudovito umetno jezero za HE Doblar, ki je priljubljena točka za domačine, turiste in ribiče, ki radi uživajo v njegovih lepotah in nezahtevnih sprehajalnih poteh. Ob jezeru se nahaja bar Morea in zraven njega je Kajakaški vadbeni center. Po jezeru vozi tudi turistična ladja Lucija. Ob poti ob jezeru se nahaja Most čez reko Sočo, na katerem je manjša in večja skakalnica. Ob jezeru ima sedež Kulturno društvo Ivana Preglja, ki je bil znan slovenski pesnik in pisatelj. Najbolj poznan je po romanu Tolminci. Če med sprehodom postanete utrujeni, je na voljo dovolj klopi za počitek ali zgolj uživanje v pogledu na jezero in bližnje hribe. V neposredni bližini jezera lahko vidite tudi jamo, ob kateri je informacijska tabla, razne skulpture in obnovljeno apnenico (frnažo).

Mozirski gaj je slikoviti cvetlični park, ki se nahaja v Mozirju. Razprostira se na območju nekdanjega divjega odlagališča. Mozirski gaj so uredili domačini in Društvo vrtnarjev Celje leta 1978. Park se razprostira na okoli 7 ha in je za obiskovalce odprt od sredine aprila do začetka oktobra. Osnovno poslanstvo Mozirskega gaja je hortikulturno ozaveščanje obiskovalcev in prav zaradi tega je v parku skozi celotno sezono na milijone cvetov. Skrbnik Mozirskega gaja je Ekološko hortikulturno društvo. Poleg cvetja se v parku nahajajo tudi značilni etnografski objekti iz območje Zgornjesavinjske doline. V gaju so tako mlin na vodo, preužitkarska hiša iz leta 1803, kašča iz leta 1731, kovačija, čebelnjak in žaga venecijanka, ki je ena od najstarejših. Glavni objekt predstavlja najstarejša mozirska hiša v kateri so uredili šolsko učilnico in ima status dnevnega centra za osnovne šole. Ostale znamenitosti Mozirskega gaja so še drevored Evropske unije, zeliščni vrt, potomka najstarejše trte, skalnjak, razgledni stolp SVEA, tulipan Mozirski gaj, Čebelarsko društvo Mozirje s številnimi izdelki iz medu, kovačija, japonski vrt, kozolec, poročni paviljon, kapelica sv. Valentina in drugo. Neposredno ob Mozirskem gaju se nahaja manjše jezero, kjer je tudi dom Ribiške družine Mozirje, ki je bila ustanovljena leta 1955. V okrepčevalnici Ribič gostom nudijo pestro ponudbo različnih jedi, kot so postrvi z žara, lignji z žara, meso z žara, žlinkrofi, sladoled in ostalo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot s klopmi, kjer obiskovalci lahko uživajo v čudovitih razgledih na okolico. V jezeru živijo naslednje avtohtone ribje vrste: lipan, klen, mrena, sulec, potočna postrv ali potočnica.

Negovsko jezero se razprostira jugovzhodno od vasice Negova. Jezero in Krajinski park Negova je kot krajinski park zavarovan od leta 1967. Celoten krajinski park obsega 176,52 hektara. Za krajinski park je bil razglašen zaradi geoloških tvorb, favne in flore, kulturno-varstvenih, urbanističnih in turističnih razlogov ter izredne krajinske lepote. Negovsko jezero je nastalo v dolini Kungovskega potoka z zajezitvijo nekdanjih 14 grajskih ribnikov. Jezero obsega okoli 11,3 ha in je globoko od 1,5 do 3 metra. Njegova največja globina je ob nasipu, kjer je globoko tudi do pet metrov. V Negovskem jezeru uspevata beli lokvanj in redki vodni orešek. V Negovskem jezeru prebivajo amurji, krapi, jegulje, žabe, raki, ščuke, smuči, koreslji in drugo. Na vodah jezera živijo mnoge vodne ptice, najbolj številne so vodne race. V gozdu ob jezeru prebivajo kuna, lisica, na visokih drevesih kragulji in kanje, šoja, lesna sova in ostalo. Jezero so nekdaj čistili na vsaka štiri leta, vendar so to sedaj opustili. Danes je dno jezera poraslo z muljem in onesnaženo. Negovsko jezero z bližnjo okolico je priljubljen prostor za sprehajanje, ribolov in čolnarjenje. Negovsko jezero je imelo v času turških vpadov veliko obrambno vlogo. Še nedolgo nazaj je bilo osrednja turistična točka v Negovi. Pod jezom se nahaja veličasten Sitarjev mlin, nad jezerom pa stoji hiša Ivana Krambergerja, Negovskega dobrotnika in politika, ob njej pa je spomenik z napisom V spomin dobrotniku iz Negove. Nekdaj je bilo Negovsko jezero priljubljeno zbirališče za mlade, saj so ob robu jezera zgradili lesene bazene.

Nova Gorica je sodobno urejeno mesto na robu Goriškega polja, tik ob slovensko-italijanski meji. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, ko je z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju. Nova Gorica je eno najmlajših slovenskih mest. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanijske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, upravno, izobraževalno, prometno in upravno središče. V mestu delujejo Goriški muzej z galerijo, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter knjižnica. Po odprtju igralnice se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Mestu, ki je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti, pravijo mesto cvetja. Podoben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov, ki se nahajajo v raznih delih mesta. Mestni park Borov gozdiček predstavlja edinstven biotop, ki se nahaja v središču Nove Gorice. Park je nastal na predelu zadnjih ostankov nekdanjih glinokopov. Tla zadržujejo vodo, ki privablja ptice in žabe, tudi selivke. Mestni park je prava oaza miru, ki je domačinom na dosegu roke. Na južnem delu je urejen kompleks igral za najmlajše, na severnem delu moderen skatepark – rolkaski poligon, na vzhodnem robu borovega gozdička pa se nahaja spomenik aleksandrinkam, ki je delo kiparke Nike Šimac. V svoji edinstveni preprostosti predstavlja lik ženske – matere, ob kateri se vedno počutimo varne. Mestni park Borov gozdiček se nahaja na območju za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki jo je projektiral arhitekt Vojteh Ravnikar v sodelovanju z arhitektoma Marušo Zorec in Robertom Potokarjem. Knjižnica je bila slovesno odprta na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja 2000. Nahaja se na Trgu Edvarda Kardelja, ki je dejansko travnik ob stičišču Ulice tolminskih puntarjev in Kidričeve ulice. Je prostor za prireditve, tako koncerte kot shode.

Pivško kotlino, ki se razprostira ob razvejani reki Pivki, odlikujejo edinstveni kraški pojavi. Na površju se pojavijo mnogi bruhalniki in izviri, ki nato napolnijo nižje večje in manjše kraške kotanje in na ta način nastane kar sedemnajst presihajočih jezer. V občini Pivka se nahaja dvanajst presihajočih jezer, ki so Klenško jezero, Petelinjsko jezero, Palško jezero, Parsko jezero, Radohovsko jezero, Veliko in Malo Drskovško jezero, Laneno jezero, Kljunov ribnik, Kalško jezero, Malo in Veliko zagorsko jezero. Med Pivškimi presihajočimi jezeri sta obstojnejši in večji Palško ter Petelinjsko jezero. Jezera so vedno atraktivna in vredna ogleda. Palško jezero se razprostira severno od Palčja, v okoli pol kilometra široki in poldrugi kilometer dolgi kraški globeli, z dokaj ravnim nasutim dnom, v višini med 543 in 550 metrov. Je največje kraško jezero ob Pivki, ki ga po trajanju prekaša le Petelinjsko jezero. Okoli četrt leta je v globeli jezerska voda, drugače pa je Palško jezero suho. Ko je močnejše deževje, vre voda iz kraškega podzemlja večinoma na vzhodnem delu ob vznožju Škrljaka, najmočnejši izvir pa predstavlja Matijeva jama, iz katere priteka manjša reka. Tukaj gre za tipično kraško estavelo, v katero jezero ob upadanju tudi odteka. Vode iz Matijeve jame ljudje niso nikoli uporabljali, so pa nekdaj iz nje črpali vodo za vojaške potrebe. V jami so našli tudi človeške ribice. Gladina kraške vode niha za več kot 45 metrov, po ljudski pripovedi naj bi bilo Palško jezero najbolj polno leta 2000. Jezero dobiva vodo v večini iz prevotljenega podzemnega krasa ob vznožju Javornikov, ob upadanju pa oskrbuje Petelinjsko jezero, ki leži nekoliko nižje.

Pišece so večje in v jedru gručasto naselje, ki se nahaja na južnem pobočju Orlice ob vzhodni meji Slovenije v Posotelju. Stavbe so prilagojene strmi legi ob pobočjih. Jedro vasi je ob vaški cesti pod cerkvijo svetega Mihaela. V vaškem središču izstopajo predvsem stara šola, gostilna, kovaški muzej in trgovina. Grad Pišece leži zahodno ob vasi. Stoji znotraj večjega parka in njegova osnova izvira iz časa romantike. Zgradili so ga salzburški nadškofje. Park Pišece je urejen v angleškem krajinskem slogu. V njem so številna in izjemna tujerodna drevesa kot so platane, sekvoje, katalpa, ginko, gledičija in druga. Na začetku ceste proti gradu vas ob manjšem ribniku z lokvanji usmerjevalne table usmerijo po peš poti do gradu. V tem delu je tudi informativna tabla za Vodno učno pot Gabernica.

Pivška kotlina je razgibana kotlina med Krasom, Brkini in visokimi dinarskimi planotami. Kotlino zaznamujejo edinstveni kraški pojavi. Na površju se pojavijo mnogi izviri in bruhalniki, ki nato napolnijo manjše in večje kraške kotanje in na ta način nastane kar sedemnajst presihajočih jezer. V občini Pivka je dvanajst presihajočih jezer, ki so naslednja: Petelinjsko jezero, Palško jezero, Klenško jezero, Parsko jezero, Radohovsko jezero, Veliko in Malo Drskovško jezero, Laneno jezero, Kljunov ribnik, Kalško jezero, Malo in Veliko zagorsko jezero. Med Pivškimi presihajočimi jezeri sta obstojnejši in večji Palško ter Petelinjsko jezero. Jezera so vedno zanimiva in vredna ogleda. Petelinjsko jezero se razprostira severovzhodno od naselja Slovenska vas v smeri proti cerkvi svete Trojice oziroma vasi Trnje. Jezero ovalne oblike je drugo največje presihajoče jezero na Pivškem in v njem je voda povprečno okoli pol leta. Dno Petelinjskega jezera je skoraj ravno, voda pronica skozenj. Pritočna je vzhodna stran jezera, na južni in severni strani jezera pa so estavele in ponori. Ob močnejšem deževju se lahko napolni že v času enega tedna. V sušnem obdobju je dno jezera poraslo z zelnatimi rastlinami in travami. Jezerski bregovi so zaraščeni z borom. Območje jezera zaradi večmesečne prekrivnosti z vodo ni bilo uporabno za poljedelstvo in zaradi tega so vaščani dno jezera izkoriščali večinoma za pridobivanje sena. Domačinke so na dnu jezera in v bližnji okolici nabirale številna zelišča, kot so brinje, materino dušico, navadni rman, ozkolistni trpotec in druge, ki so jih uporabljale za zdravilne pripravke. Od konca 18. stoletja do sredine 20. stoletja je bila razširjena tudi dejavnost ledarstvo – kmetje so na jezeru lomili led in ga pospravili do spomlad, potem pa so ga na vozovih vozili v Trst. Nekdaj je bil predel Petelinjskega jezera del vojaškega poligona, ki ga je v ta namen izkoriščala že avstro-ogrska vojska, kasneje pa tudi italijanska in jugoslovanska. Območje se od leta 1991 ne uporablja več v vojaške namene, so pa še ostali na dnu ostanki streliva, luknje od granat in sledi tankov. Petelinjsko jezero je sedaj kot del naravnega območja posebnega varstvenega prometa Snežnik – Pivka vključeno v omrežje Natura 2000. V jezeru ima svoje prebivališče 12 do 15 mm dolg rakec, ki je edini kraj na svetu, kjer ga še lahko najdemo.

Podpeč je manjša gručasta vas, ki se nahaja na robu Ljubljanskega barja pod vznožjem gore Krim. Kraj je bil od obdobja Rimljanov do sredine 19. stoletja pomembno pristanišče, ki je propadlo, ko so zgradili železniško progo Ljubljana – Trst. Naselje ima številne naravne in kulturne znamenitosti, kot so cerkev sv. Ane z razglediščem na istoimenskem hribu, Podpeško jezero, Podpeški kamnolom, Vila Kobi s parkom, cerkev sv. Jožefa, ki je bila zgrajena leta 1657 na robu naselja in drugo. Med pomembno etnološko dediščino spada apneničarstvo. Nekatera podjetja v Podpeči se še sedaj ukvarjajo z žganjem apna, sama dejavnost pa ima v naselju že dolgo zgodovino. Podpeško jezero je z globino 51 metrov eno od najbolj globokih naravnih jezer na območju Slovenije, poleg tega pa je prepoznavno tudi po svojem skoraj okroglem tlorisu. Jezero je naravni spomenik, ki predstavlja enega od najbolj pomembnih elementov naravne dediščine na območju Ljubljanskega barja. V poletnem času nudi obiskovalcem edinstveno možnost za kopanje. Ob Podpeškem jezeru je gostilna, kjer nudijo pestro ponudbo jedi in osvežilnih pijač. Jezero se razprostira na severozahodnem delu široke kotanje imenovane Zajezero, ki jo od Ljubljanskega barja ločuje nizek skalni prag. Napaja se iz kraških izvirov na vzhodnem in južnem robu močvirnate ravnice Zajezera, katerih vode se izlivajo v Mlinski potok, le ta pa v jezero. Voda iz Podpeškega jezera, katerega krajši premer meri 120 metrov, daljši pa 135 metrov, odteka skozi podzemni lijak.

Obsežno Posestvo Brdo pri Kranju se razprostira nedaleč od mesta Kranj, ki je po velikosti tretje največje mesto v Sloveniji in središče Gorenjske. Posestvo Brdo zajema park Brdo, grad Brdo in v okviru tega pestra doživetja za obiskovalce vseh starosti. Posestvo ima pestro zgodovino, saj je bilo v lasti svetovno znanih lastnikov, kot so Žiga Zois, mecen, književnik in veliki zbiralec, jugoslovanska kraljeva družina Karađorđević ter rezidenca predsednika republike Jugoslavije, Josipa Broza Tita. Tito je na Brdo prihajal v različnih presledkih vse do začetka leta 1980. Po njegovi smrti sta grad in posestvo prešla pod upravo Izvršnega sveta LR Slovenije, nato pa po volitvah 1990 in razglasitvi samostojnosti v upravo in lastnino Republike Slovenije. Park Brdo predstavlja pravo zakladnico kranjske aristokratske zgodovine. Na čudovitem sprehodu po grajskem parku obiskovalci lahko občudujejo bogato favno in floro ter spoznajo številne znamenitosti, kot so stara oranžerija, Grad Brdo, nekdanja grajska pristava, s slamo kriti kozolci toplarji, dragocena kiparska zbirka, čebelnjak s panjskimi končnicami znanih slovenskih slikarjev. Po predhodni najavi so na razpolago tudi vodeni ogledi Gradu Brdo in Parka. V okviru doživetij so na voljo vožnja s kočijo, doživetja s konji, Brdska riba, Zoisi na Brdu, igranje golfa, fotolov, športni ribolov, piknik košarica. Vožnja s kočijo vključuje vožnjo z elegantno kočijo za dve osebi ali pa večjo Herbersteinovo kočijo za štiri potnike. V okviru doživetij s konji so na razpolago različni programi konjeništva. Brdska riba je edinstven program prekajevanja in degustacije postrvi ob koncu katere vsak udeleženec dobi tudi postrv. Zoisi na Brdu zajema tematsko vodenje Brda po poteh Zoisov, ki poteka ob spremstvu gostiteljice baronice. Ob zaključku doživetij se obiskovalci lahko prepustijo kulinaričnim užitkom, ki so na voljo v restavraciji Zois, restavraciji hotela Brdo, ki se nahaja v hotelskem pritličju ter v koči Jezero. V koči so se leta 1991 ustvarjali zametki samostojne slovenske države.

Jezero Črnava in Hotel Alma & Grad Hrib se nahajata v Preddvoru in sta priljubljena točka za mnoge domačine in okoličane. Sta tudi izhodiščna točka za pohode na sv. Jakoba, Potoško goro, Kališče, Javorjev vrh, Srednji vrh, Čemšenik, Storžič in Hudičev boršt. Preddvorska graščina sredi vasi je bila pred drugo svetovno vojno urejena kot penzion za letoviščarje, danes pa je v njej mladinski dom. Grad Hrib je preurejen v gostinski objekt, v njem organizirajo tudi poroke. Zraven gradu je stari grajski drevored. Staro izročilo in legenda obljubljata mladoporočencema, ki se sprehodita skozi ta drevored, kar 50 let zvestobe. Poleg gradu so zajezili potok Bistrico, ki po globoki dolini priteka izza Potoške gore in napaja umetno jezero Črnava. Hotel Alma je družinsko voden hotel in ima teraso, kjer lahko uživamo v prečudovitem razgledu na hribe in jezero. V poletnem času imajo možnost izposoje čolnov, najem tenis igrišča, v zimskem času pa jezero zaledeni in se lahko drsamo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot. Plezališče za prosto plezanje je pod Zaplato v dolini Bistrice. Od jezera je oddaljeno le pol ure hoje.

Prilozje je manjša vasica, ki se razprostira v bližini mesta Metlika. Ribnik Prilozje se uvršča med eno izmed osrednjih naravnih znamenitosti v občini Metlika. Poleg ribnika so le-te še reka Kolpa, ki je najbolj južna reka v Sloveniji, steljniki, razgledni hrib Veselica nad Metliko, Bečka jama blizu Slamne vasi in vasica Krašnji vrh z razglednim stolpom. Ribniki pri Prilozju so bili nekdaj v lasti gospostva Gradac. Nastali so iz nekdanje prostrane sklenjene vodne površine, ki je na franciscejskem katastru še jasno zarisana kot enotno vodno telo. Gojenju rib sta danes namenjena vzhodni in osrednji ribnik. Goji se ciprinidne vrste rib kot so linj, krap, ploščič, koreselj in druge. Zahodni ribnik je prepuščen naravnim procesom, saj predstavlja življenjski prostor mnogih ogroženih in redkih vrst, ki za svoj obstoj potrebujejo vodno okolje. To mokrišče je mirno območje, kjer lahko opazujemo ptice, želve sklednice, kačje pastirje in ostala živa bitja v naravnem okolju. Ena izmed najbolj ogroženih vrst, ki žive v ribniku, je želva močvirska sklednica. Ribnik Prilozje je vključen v evropsko omrežje varovanih območij (Natura 2000) v okviru območja Kolpa, da bi se ohranilo njeno življenjsko okolje. Ribnik Prilozje je v lasti Ribiške družine Metlika. Ribolov je ribičem na voljo od meseca maja do septembra, uživa se lahko v lovu na krapa. Ob ribniku Prilozje je v sezoni odprt tudi manjši gostinski objekt, kjer gostje lahko uživajo ob ribjih in drugih kulinaričnih dobrotah. Okolica ribnika je idealna za mnoga družabna srečanja, praznovanja in romantične dogodke v naravi, kot so poroke. Okoli ribnikov vodi lepo urejena sprehajalna učna pot, kjer se lahko seznanimo s prebivalci ribnika Prilozje.

Javorniški Rovt je naselje, ki spada v občino Jesenice. Gostilna Dom Pristava se nahaja na idiličnem samotnem kraju v Javorniškem Rovtu. Imajo urejeno parkirišče. Je odlična izhodiščna točka za kolesarjenje in pohodništvo na Stol, Planino pod Golico ali Karavanke. V okolici so urejene konjske poti. Odprto imajo vse dni v tednu od 10.00 do 22.00 ure, razen v torek. Lahko si zagotovite tudi prostor za piknik. Pred domom sta igrišči za košarko in odbojko. V Javorniškem Rovtu je urejena Naravoslovna in rudarska učna pot. Označena je s smerokazi in tablami in predstavlja naravni in zgodovinski laboratorij. Namenjena je vsem, ki želijo odkrivati ostanke preteklosti in zakonitosti narave. Dolga je 8 kilometrov in obsega 15 vsebinskih točk. V njen sklop spada tudi Zoisov park. Park se nahaja zraven gostilne Dom Pristava. Njegov začetnik je bil Karel Zois, ki je živel v drugi polovici 18. stoletja. Bil je brat bolj znanega Žiga Zoisa. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju in v graščini na Javorniku. V letih od 1785 do 1790 je na Brdu sadil alpske rastline ter domača in tuja drevesa. Ta nasad je bil prvi botanični vrt na območju Slovenije. Kot eden izmed prvih gornikov je hodil in nabiral rastline zlasti v Julijskih in Kamniških Alpah ter v Karavankah. Tu je tudi odkril Zoisovo zvončnico, hči slovenskih planin, ki je eden najznačilnejših endemitov. Wulfen, avstrijski naravoslovec, je po njem poimenoval tudi Zoisovo vijolico, ki jo je Karel našel okoli 1785 leta. Ta rumenocvetna mačeha raste v osrednjih Karavankah, od Golice do Belščice, Stola, Zelenice do Košute. Karel Zois je za svoje izhodišče v Karavankah pod Medjim dolom zgradil kočo, deloval pa je tudi iz Doma Pristava. V njegov spomin je botanični vrt tudi poimenovan. V Zoisovem parku so označena različna drevesa kot so smreka, divja češnja, gorski javor, jerebika, srebrna smreka, črni topol, jelka in mnoga druga. Park je poln sledov davnega življenja v teh krajih. Tu se nahajajo tudi tri jezera, ki skozi leto spreminjajo svojo podobo. Zelo znana cvetlica, ki raste v Karavankah v rovtih, je narcisa ali ključavnica, kot ji pravijo domačini. Te rastline ljubijo svetlobo. Cveti v maju, vendar ne vsako leto enako intenzivno. Cvetenje se najprej začne v dolinskih legah, tako da se lahko višje na pobočjih zamakne tudi v junij. Njeni listi so za živino, dokler so zeleni, stupeni. Narcise rastejo samo na redno košenih travnikih.

Ptujsko jezero na Dravi spada med največja umetna jezera v Sloveniji. Nastalo je leta 1978, ko so zajezili reko Dravo. Jezero je globoko 12 metrov, dolgo 9 km in široko 1,2 km v najširšem delu. Namenjeno je za akumulacijo za hidroelektrarno HE Formin. V Markovcih se jezerska voda loči v dva dela. En del steče v strugo Drave, drugi del pa odteka po kanalu do hidrocentrale. Na Ptujskem jezeru sta dva otoka in na njiju lahko vidimo gnezditi ptice. Jezero je dom za redke in zaščitene vrste ptic kot so kormoran, navadna čigra, rečni galeb in druge. Ptujsko jezero služi kot priljubljena površina za ribištvo, jadranje, deskanje, veslanje, vožnjo z vodnimi skuterji, motornimi čolni in drugo. Pri jezeru se nahaja Ranca, ki je edina in prva marina na kopnem v Sloveniji. Obiskovalcem je na voljo panoramska plovba s turistično ladjo Čigra, ki sprejme 25 potnikov ter pluje po določenem plovnem redu. V izjemnih primerih jo je možno najeti tudi za zaključene skupine. V marini je tudi Ranca bar, ki nudi vse vrste toplih in hladnih napitkov, prigrizke, sladoled in coctaile. V neposredni bližini je igrišče z mivko za odbojko, rokomet ali nogomet, kjer vsako leto poleti organizirajo Beach-Master. Urejeno pot na nabrežju lahko izkoristijo ljubitelji pohodništva, kolesarstva in rekreativnega teka.

Krajinski park Rački ribniki – Požeg se nahaja v zahodnem območju Dravskega polja, pod Pohorjem. Je večje območje strnjenega nižinskega mešanega gozda, znotraj katerega je več stoječih voda. Kot krajinski park je predel zavarovan od leta 1992. Območje je zavarovano zaradi naravne dediščine, ki jo predstavljajo mokrišča z mnogimi ogroženimi ter redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Park je velik okoli 500 ha in se tako uvršča med večje nižinske parke v Sloveniji. Gozdovi predstavljajo 340 ha, stoječe vode okoli 70 ha, ostalo pa so močvirni travniki. V parku so tri skupine ribnikov, ki so naslednje: Rački ribniki, Turnovi ribniki in ribniki v Grajevniku. Rački ribniki so Mali, Veliki in Gajič. Največji je Veliki ribnik z 20 ha. Najbolj značilna vodna rastlina je rogoz. Občasno se na vodni površini pojavi ščitolistna močvirka Nymphoides peltata. Ribnik Gajič z 8,5 ha nima veliko vegetacije. Če se začne ribnik polniti v poznem spomladanskem obdobju, se v njem razbohotijo kopenske rastline, ki ostanejo v njem tudi takrat, ko je ribnik že poln. Mali ribnik s 4,5 ha je od Velikega ribnika ločen le z nasipom. V njem ni veliko obrežne vegetacije, večinoma je le plavajoča. Tukaj uspeva vodni orešek, ob robovih pa vodna leča. Turnovi ribniki se razprostirajo sredi gozda, južno od Račkih ribnikov. Največji je Turntajht, sledi mu Špic in Srednji ribnik. Ribniki v Grajevniku ležijo v bližini akumulacije Požeg in so štirje. Skupaj merijo okoli 3 ha. V njih uspeva blatnik Nuphar luteum, ki je rastlina podobna lokvanj, le da so cvetovi rumene barve. Med drevesnimi vrstami prevladujejo hrast dob, rdeči bor, črna jelša, smreka in breza. Vlažno okolje ustreza številnim mahovom, med njimi tudi šotnemu mahu, ki zadržuje velike količine vode in uspeva le na zakisani močvirni podlagi.

Radensko polje je naravni biser, ki se nahaja sredi dolenjskega krasa jugovzhodno od Grosuplja, na obronku Grosupeljske kotline. Radensko polje je z vseh strani obdano s strmimi gozdnatimi pobočji, le na severozahodnem obrobju je z ravninskim predelom odprto na Grosupeljsko polje. Sredi polja se dvigata dva manjša griča, ki sta osamelec Kopanj in grič Boštanj. Radensko polje je široko povprečno 1 km in dolgo 4 km. Po njem tečejo vode Zelenka, Šica in Dobravka, ki se podzemsko stekajo v izvire reke Krke. Ribnik Boštanj leži pod vzpetino nekdaj mogočnega gradu Boštanj (Weissenstein) na severnem delu Radenskega polja. Z njim upravlja Ribiški dom Grosuplje. Ribnik je bogat z mnogimi ribami, kot so ostriži, smuči, ščuke, lignji in krapi. Ob ribniku Boštanj se nahaja Dom grosupeljskih ribičev. Površina ribnika je okoli 0.6 ha, največja globina je približno 2 metra, napaja pa ga reka Dobravka. Ribnik Boštanj je nastal na območju nekdanjega glinokopa. Ribnik poleg ribičev obiščejo tudi mnogi obiskovalci, ki uživajo v čudoviti naravi.

Rakitna je manjše naselje, ki se nahaja na Rakitenski planoti in spada v občino Brezovica. Kraj se razprostira ob robu najvišje ležečega kraškega polja v Sloveniji. Obdajajo ga smrekovi in borovi gozdovi in zaradi tega je poznan po ugodni klimi za pljučne bolnike. Dolomitno dno kraškega polja je mokrotno, po njem teče potok Rakitniščica, ki nato ponikne v Ponikvah v severnem predelu polja. Rakitna je znana po naravnem jezeru na potoku Rakitniščica, ki so ga dodatno umetno poglobili z izgradnjo pregrade. Površina Rakiškega jezera sedaj dosega 1 ha, največja globina je tri metre. Temperatura vode je na površini do 25 stopinj Celzija v poletnem času, v zimskem času pa jezero lahko tudi zamrzne. Domačini občasno, vsakih nekaj let, praznijo jezero zaradi čiščenja in zaradi tega so pod vodo le preproste rastline – alge. Urejena jezerska obala je bujno poraščena. V poletnem času je vidnih veliko majhnih ribic in paglavcev. Ostanki rečnih školjk in rakov pričajo o večjih vodnih plenilcih. Prodnato dno Rakiškega jezera je sredi jezera prekrito z do decimeter debelo plastjo mulja. Ob jezeru je urejeno večje parkirišče ob glavni cesti pred pregrado. Ob njem se nahajata Hotel Rakitna in vikendaško naselje, v vzhodnem predelu Rakitne pa klimatsko zdravilišče. Manjši hotel poleg udobnih sob in apartmajev nudi tudi wellness, seminarsko sobo, fitness, picerijo in restavracijo. Rakiško jezero v poletnem času ponuja obiskovalcem kopanje, jeseni ribolov in pozimi drsanje. Jezero je izhodišče za krajšo krožno sprehajalno pot, ki vodi med naseljem počitniških hišic mimo Mladinskega klimatskega zdravilišča in nato skozi vaško središče s cerkvijo. Dolžina poti je 3,5 kilometra. Tukaj je tudi izhodišče za začetek gozdne in arheološke učne poti, ki gre do ostankov rimskega obrambnega stolpa in zapornega zidu iz 3 stoletja našega štetja. V Rakitni so pozimi urejene steze za tek na smučeh. Naselje je idealno izhodišče za pohodniški ali kolesarski vzpon na Krim.

Ribnik Marof se razprostira v neokrnjeni naravi v Mrzlem studencu nad razloženim naseljem Jurklošter. Kraj, ki se je do leta 1972 imenoval Mišji Dol, je znan po kartuzijanskem samostanu, ki velja za enega od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Danes so ohranjeni le obrambni stolp, manjši del samostanskega kompleksa in cerkev sv. Mavricija. Ribnik, ki predstavlja kotanjo s stoječo vodo, je primeren za ribolov roparic in krapovcev. Ob ribniku Marof stoji ribiški dom, kjer se obiskovalci lahko okrepčajo s pestro ponudbo pijač in hrane. Za večje skupine nudijo možnost organizacije prireditve ob predhodni najavi. Ribnik Marof je odprt ob praznikih, sobotah in nedeljah. V njem je možno loviti naslednje ribe: klen, ščuka, smuč, linj, krap, ploščič, amur, rdečeoka, babuška, tolstolobik, zelenika. Vrsta ribolova je muharjenje, vijačenje, talni ribolov in beličarjenje. Dovoljene vabe so koruza, kompostni črv, umetna muha, kruh, vabe rastlinskega izvora in umetne vabe. Upravljalec revirja je Ribiška družina Laško, ki upravlja tudi revirja potok Gračnica in reko Savinjo, od viadukta v Tremerjih do Cestnega mostu v Zidanem mostu. Savinja je zelo razgibana in pestra reka, ki je bogata z veliko vrst rib (mrena, klen, smuč, ostriž, krap, ščuka, šarenka, linj, amur, platnica, potočna postrv, babuška, zelenika...). Ribičem ponuja veliko športnega užitka, še najbolj pri lovu ciprinidov s plovcem. Potok Gračnica je salmonidni revir, ki poteka po kanjonu reke Gračnice, ki je bogata z divjimi potočnimi postrvmi. V Gračnici so že pred več stoletji lovili Celjski grofje. V njej je poleg postrvi možno loviti še lipana in klena. Vrsta ribolova je muharjenje, dovoljena vaba pa je umetna muha.

Ribnik Vrbje se razprostira južno od mesta Žalec, od katerega je oddaljen okoli dva kilometra. Iz Žalca se zavije za vas Vrbje, na koncu naselja se nato parkira na manjšem parkirišču in se po lepo označeni poti odpravi proti ribniku. Na južnem delu ribnika, skoraj tik ob njem, teče reka Savinja. Severno od ribnika Vrbje ležijo slikovita hmeljišča. V vzhodnem območju je dovoz do ribnika, posamezne njive, pasovi grmovja in drevja ter travniki. Ribnik je poimenovan po vasi Vrbje, ki je tudi najbližji kraj. Velik je okoli 13 ha, z vodo pa se napaja iz Podvinsko-žalskega kanala oziroma Struge, ki so ga uredili zaradi pogona žag in mlinov. V Strugo priteka voda iz reke Savinje. V ribniku Vrbje je prisotna bogata vegetacija, od katere prevladujeta dve vrsti rogoza. Na bregovih je med drevjem še največ vrbe. Ribnik je zelo pomemben za ptice, pa tudi kačje pastirje in dvoživke, reka Savinja pa za ribe. V njem živijo še mnoge druge živalske vrste, med drugimi tudi sesalci, kot so podlasica, jež in podlesek. Med dvoživkami so pogoste zelene rege in zelene žabe. Med plazilci prevladujejo martinček, kuščar in nestrupena kobranka, vodna kača, ki ima v ribniku močno populacijo. Na ribniku Vrbnik in v njegovi okolici je bilo opazovanih okoli 170 vrst ptic. Na samem ribniku jih stalno gnezdi sedem vrst ptic, ki so mali ponirek, čopasti ponirek, raca mlakarica, črna liska, zelenooka tukalica, rakar in močvirska trstnica. V Vrbju poteka vzreja toplovodnih vrst rib (krapovcev) in zaradi tega se ribnik za potrebe izlova izprazni enkrat na leto. Ob ribniku stoji Ponirkov info center, ki je za obiskovalce odprt v lepem vremenu med aprilom in oktobrom. Okoli ribnika Vrbnik poteka ekološka učna pot, ki je prehodna skozi vse leto. V celoti je speljana po ravnini in primerna za vse starostne skupine.

Ribniki Moravče so najlažje dostopni iz smeri Moravče proti Zalogu pri Moravčah. V naselju Moravče zavijemo levo in po okoli dva kilometra zavijemo za mostom čez rečico Drtijščico v desno in se nato peljemo po asfaltni poti okoli 800 metrov. Nato zagledamo ribnike Moravče, ki si sledijo v zaporedju – Ribnik Moravče III., Ribnik Moravče II. in Ribnik Moravče I. Ribniki so prijeten kraj za sprostitev in uživanje v lepem naravnem okolju. Ribik Moravče I. je zaprt za turistični ribolov. Ribnik Moravče II. je namenjen komercialnemu ribolovu. Za ribolov je potrebno imeti ribolovno dovolilnico, lahko se dobi dovolilnica za ribolov roparic (ščuka, bolen, smuč...) ali dovolilnica za ribolov sulca. Na Ribnikih Moravče se lahko izvaja ribolov le z eno ribiško palico na ribolovno dovolilnico. Dovoljene vabe so testo, sir, kruh, žitarice, polenta, vodni mah, deževnik, jetrca in koruza. Pretežna vrsta rib v ribniku Moravče II so ščuka, koreselj, linj in krop. Pretežna vrsta rib v ribniku Moravče III so ščuka, smuč, linj, amur, krap in som. V bližini ribnikov Moravče se razprostira naselje Moravče, ki je edini večji strnjeni kraj na tem območju. Največje krajevne znamenitosti so cerkev sv. Martina, Jurkova hiša iz leta 1803, kip Jurija Vege ter spomenik padlim v prvi in drugi svetovni vojni.

Ribniki pri stari Opekarni (Divjak) so nastali na starih glinokopih v Verdu. Zaradi tega sta še posebej oba večja ribnika ob robovih zelo zaraščena z ostanki dreves, ki so zrasla v obdobju kopanja gline. Prvi ribnik na levi strani je namenjen naravni reprodukciji rib, ostali ribniki pa so ribolovni. Za začetnike se priporočata manjša dva, ki sta na levi strani nasipa, medtem ko naj gredo na tako imenovani ribnik Divjak loviti le bolj izkušeni ribiči, saj je zaradi potopljenih dreves ribolov otežen. Ta ribnik je poln zanimivih presenečenj, ker poleg drugih rib v njem prebivajo tudi kapitalni somi. V ribniku so možni ribolovi naslednjih rib: klena, smuča, ostriža, ščuke, krapa, linja, soma, amurja, ploščiča, zelenika, rdečeperke, rdečeoke. Vrsta ribolova je muharjenje, talni ribolov, vijačenje, lov iz čolna in beličarjenje. Dovoljene vabe so umetne vabe, potezanka, vabe živalskega izvora in vabe rastlinskega izvora. Upravljalec revirja ribnika Opekarna je Ribiška družina Vrhnika. Družina je bila ustanovljena leta 1955 in od takrat deluje neprekinjeno. V upravljanju imajo ribnik Lokev v Logatcu, Ribčev ribnik v Bistri, majhen ribnik pri Ribiškem domu Sulec v Sinji Gorici, Ljubljanico od izvirov v Močilniku in Retovju do mostu v Podpeči z vsemi pritoki. Poleg ribolovnih vod ima ribiška družina Vrhnika tudi večje število gojitvenih potokov in varstvenih voda v katerih ribolov ni dovoljen. Ribiška družina Vrhnika dobro sodeluje z uradnimi in civilnimi ustanovami ter lokalnim prebivalstvom. To dokazuje vsakoletna ribiška veselica, ki je množično obiskana ter skupne delovne akcije z gasilskimi društvi in policijo.

Ribniki v dolini Drage se nahajajo nedaleč od naselja Draga pri Igu. Spadajo v občino Ig, ki leži okoli 10 km od Ljubljane, na robu Ljubljanskega barja, ob severnem vznožju Krima in Mokrca. Ig z okolico je najbolj poznan po najstarejši kulturi koliščarjev. Območje ribnikov je bilo zaradi redkih živalskih in rastlinskih vrst, ki uspevajo tukaj, leta 1985 proglašeno za naravno znamenitost. Ribniki in njihova okolica so tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Od leta 2004 so živalstvo in rastlinstvo ter njihova življenjska okolja varovani tudi na evropskem nivoju. Draški ribniki so del območja Natura 2000 Ljubljansko barje. Ribniki v Dragi so eden od zanimivejših predelov Barja. Nastali so z zajezitvijo potoka pod vasjo Dobravica in vodotoka Draščica. Namenjeni so bili ribogojstvu, nekateri so nastali zaradi kopanja gline za takratno opekarno. Ribniki se v pisnih virih omenjajo že v sredini 18. stoletja. Draške ribnike sestavlja sedem pretočnih ribnikov, ki so danes namenjeni spoznavanju narave, rekreaciji in sprostitvi. Na eni strani doline Drage sta ribnika Špilgut, ki se izliva v večji ribnik Rakovnik, na dragi strani doline pa je pet ribnikov, ki se prav tako izlivajo drug v drugega. Najbolj globoko v dolino sega Zadnji ribnik, ki se izliva v Rezani ribnik, ta na potem prehaja v Srednji ribnik. Iz Srednjega ribnika se voda izliva v Veliki ribnik in iz njega v Mali ali Prvi ribnik. Srednji ribnik je z gnezdilci vedno bolj skromen. Poleg ribnikov je v dolini zanimiva in poučna tudi gozdna učna pot Draga, ki je krožna in nezahtevna. Dolga je 3,2 kilometra in opremljena s 27 lesenimi tablami z imeni drevesnih vrst.

Ribniki v dolini Drage pri Igu na Ljubljanskem barju predstavljajo enega od najbolj zanimivih predelov Barja. Nastali so z zajezitvijo potoka pod vasjo Dobravica in vodotoka Draščica. So prijetno območje za sprostitev in spoznavanje narave. V pisnih virih se ribniki omenjajo že v sredini 18. stoletja. Namenjeni so bili ribogojstvu, določeni pa so nastali zaradi kopanja gline za tedanjo opekarno. Leta 1985 je bila Draga razglašena za naravno znamenitost, leta 2009 pa je bila z uredbo vključena v Krajinski park Ljubljansko barje. Draga predstavlja sistem pretočnih ribnikov. Na eni strani sta ribnika Špilgut, ki se izliva v ribnik Rakovnik, na drugi strani doline pa se nahaja pet ribnikov, ki se prav tako izlivajo drug v drugega. V dolino najbolj globoko sega Zadnji ribnik, ki se izliva v Rezani ribnik, ta pa nato prehaja v Srednji ribnik. Iz Srednjega ribnika voda izteka v Veliki ribnik in iz njega v Mali ali tudi Prvi ribnik. Ribnike občasno praznijo, kar zelo zmoti vsakodnevni utrip, še posebej, če je ribnik prazen daljši čas. S praznjenjem ribnikov in požiganjem trsja varujejo ribnike in njihov živalski svet. Največji ribnik v Dragi je Veliki ribnik, ki je meril okoli 8 ha, vendar se zarašča z jelšo, vrbo in zaradi tega se njegova površina opazno zmanjšuje. Ribnik je za gnezdilce najboljši predvsem na obrobnem predelu, odprta vodna površina pa nudi hrano številnim ptičem – ponirkom, racam, kormoranom in ostalim.

Rogaška Slatina je mesto vina, stekla in vode, ki že stoletja privablja obiskovalce od blizu in daleč. Mestu je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Okolica Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Paviljon kaktej v Cerovcu pod Bočem, Juneževa domačija – etnografski muzej na prostem, Kraljevi vrelec v vasi Kostrivnica, oglarstvo Škrabl, Calska gorca in Krajinski park Boč. Paviljon kaktej je zanimiva zbirka okoli sedem tisoč različnih kaktusov in ostalih sočnic iz celega sveta. V oglarstvu Škrabl se obiskovalci lahko seznanijo z izdelavo najstarejšega poznanega glasbila s tipkami. Ribnik Rogaška Slatina se nahaja malce izven samega središča Rogaške Slatine. Do njega dostopamo tako, da na vrhu Tekačevega, če se pripeljemo iz središča mesta, zavijemo iz glavne ceste desno, takoj za prehodom čez železniško progo in za gostiščem Pri treh ribnikih. Vožnja se nato nadaljuje približno dvesto metrov, potem pa se pri lesenem smerokazu, ki označuje ribnik, zavije levo na makadamsko cesto. Po okoli sto metrih vožnje pridemo do ribnika. Parkirati je možno ob robu Spodnjega ribnika. Ribnik Rogaška Slatina nudi ribičem in drugim obiskovalcem veliko sprostitev in nepozabnih užitkov v lepem naravnem okolju. Z njim upravlja Ribiška družina Sotla. Ribolov je v ribniku dovoljen ob sobotah, nedeljah, sredah in praznikih. Dovolilnico za ribolov je možno kupiti v gostišču Pri treh ribnikih, v središču mesta v ribiški trgovini Ščuka, ob ribniku pri skrbniku ter na ostalih prodajnih mestih. Ribnik Rogaška Slatina obsega Zgornji ribnik in Spodnji ribnik. V spomladanskem času lahko občudujemo čudovite lokvanje.

Na vzhodnem robu Šoštanja se razprostira Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, ki je najglobje jezero v Sloveniji. Je umetno jezero, ki je nastalo kot posledica ugrezanja zaradi izkopavanja premoga v Premogovniku Velenje. Družmirsko jezero spada med Šaleška jezera, ki so vsa nastala zaradi izkopavanja lignita. Tam, kjer so danes jezera, je bilo več naselij, ki so se delno ali v celoti pogreznila, na primer Preloge, Škale in Družmirje. Družmirsko jezero se je pojavilo najkasneje. V letu 1975 je začelo nastajati sredi Družmirskega polja. Voda v jezeru se menjava približno dvakrat do šestkrat na leto, njegov edini vodni vir je Velunja. Kakovost vode je zelo vprašljiva, saj je nad jezerom naselje Gaberke, ki se ukvarja z intenzivnim kmetijstvom. Družmirsko jezero ima dve kotanji – večja kotanja ima dve poglobitvi, zahodna je manjša in plitvejša z globino manj kot pet metrov. Povprečna globina jezera je 24 metrov, največja izmerjena globina pa je leta 2003 znašala kar 72,8 metrov. Pod Šoštanjskim jezerom in njegovimi bregovi se nahajajo aktivni rovi premogovnika. Pri jezeru je Ribiška koča z barom Tina, kjer se lahko osvežimo in uživamo v čudovitih pogledih na jezero. Pri Ribiški koči se začenja Trška pot okoli Šoštanja, ki ima pet kontrolnih točk in jo je mogoče prehoditi v približno petih urah. Trška pot prikazuje mejni obseg nekdanjega trga Šoštanj. Ob jezeru potekajo tudi razne prireditve, kot so športni ribolov, praznik luči in drugo.

Naselje Šmarješke Toplice predstavljajo središče občine Šmarješke Toplice. Kraj je znan predvsem po priljubljenih Termah Šmarješke Toplice, ki skozi celo leto privabljajo številne domače in tuje goste. Nastanitve so na voljo v treh vrhunsko opremljenih hotelih. Največje naravne znamenitosti na območju občine so termalna voda, indijski lotos v zdraviliškem parku, Zgornja Klevevška jama, Spodnja Klevevška jama, soteska potoka Radulja, Klevevška Toplica in močvirnata dolina Zdravci. Območje občine obdaja več vodotokov, na južnem delu je to reka Krka ter potok Zavetrščica in Toplica, na severnem predelu Laknica, v osrednjem območju pa si skozi sotesko utira svojo pot največji potok Radulja. Razvoj zdraviliškega turizma se je na podlagi termalne vode začel leta 1792, ko so izšli prvi zapisi o Jezerskih Toplicah, kot so v tistem času imenovali Šmarješke Toplice. Zdraviliški kompleks obdajajo mnoge sprehajalne poti. V kompleksu se nahaja tudi znameniti leseni bazen, ki je bil zgrajen nad vrelcem termalne vode. V parku Šmarješke Toplice uspeva okoli devetdeset različnih grmovnih in drevesnih vrst in prebiva več vrst ptic. Park se razprostira na okoli treh hektarjih. Botanična pot v parku vodi do jezerca, ki ga napaja izvir tople vode. V njem uspeva redka rastlina – rožnati indijski lotos, ki je simbol za duhovno rast človeka. V poletnem času je vodna gladina prekrita s povoščenimi listi, nad gladino pa se dviga okoli sto nežnih rožnatih cvetov. Danes so naravna nahajališča rdečega ali indijskega lotosa le še v določenih predelih Azije in Avstralije. Indijski lotos na prostem v Sloveniji naj ne bi preživel zime, zato je ta v Šmarjeških Toplicah še toliko večja zanimivost in posebnost. Med posebnosti šmarješke okolice spadajo tudi urejene poti za nordijsko hojo, v športnem parku so tudi igrišča za nogomet, odbojko, košarko in tenis. S cerkvicami in zidanicami posejani dolenjski griči vabijo na kolesarske izlete in sproščene sprehode.

Trbojsko jezero se nahaja med Mavčičami in Kranjem. Nastalo je ob zgraditvi hidroelektrarne Mavčiče, ko so zajezili reko Savo. Ob tem je voda tudi deloma potopila zanimivo sotesko Zarica. Na konglomeratnih stenah s spodmoli lahko vidimo rastline, ki drugače uspevajo samo v gorah. Trbojsko jezero s svojimi raznovrstnimi pojavnimi oblikami daje življenjski prostor številnim ribjim in ostalim vodnim vrstam. Tako v zgornjem, bolj tekočem delu, najdete številne vrste, značilne za tekoče vode, medtem ko se v spodnjem delu nahajajo predvsem ribe stoječih voda. Obiskovalci lahko v jutranjih in večernih urah uživamo v opazovanju aktivnosti vodnih prebivalcev, kot tudi izkoristimo možnost tega prostora za športni ribolov, ki je atraktiven v vseh letnih časih. Jezero je dom za mnoge vodne ptice kot je recimo redka vrsta race - veliki žagar. Ob jezeru se lahko sprehajamo, igramo odbojko na mivki, čolnarimo in aktivno spoznavamo podeželje. Uživamo in sprostimo se lahko v baru Čolnarna, kjer imajo na voljo tudi razne slastne dobrote in čudovit razgled na jezero. Tukaj si lahko izposodimo tudi čolne. V bližnji okolici se nahaja še Gostišče Bakhus, Restavracija Parizar, Gostišče Aleš in Brunarica Ščuka.

Trojiško jezero ali tudi Gradiško jezero se nahaja v bližini naselja Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Sveta Trojica je gručasto, razpotegnjeno naselje, ki se je razvilo na vrhu razglednega slemena, ki se proti zahodnem delu strmo spušča proti Trojiškemu (Gradiškemu) jezeru. Kraj je središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki je nastala v letu 2006 z izločitvijo Krajevne skupnosti Sveta Trojica iz Občine Lenart. Občino sestavlja osem manjših naselij. Sveto Trojico v Slovenskih goricah sestavlja mlajše trško jedro, ki ima pretežno strnjeno obzidavo ter starejše vaško območje s posamično gradnjo. Samostanski kompleks, ki je na njunem stičišču, ju medsebojno povezuje. V trškem jedru se nahajajo lepo ohranjene klasicistične hiše, spomenik padlim med 2. svetovno vojno, trikotno znamenje ter pomnik na pisatelja in zdravnika Lojza Kraigherja. Sveta Trojica v Slovenskih goricah se nahaja v bližini križišča cest v smeri proti Mariboru, Lenartu, Ptuju in Gornji Radgoni. Trojiško jezero obsega okoli 50 ha in je nastalo z zajezitvijo potoka Velka v drugi polovici 19. stoletja. Je eno od skupaj petih zajezenih jezer v Pesniški dolini. Trojiško jezero je predvsem namenjeno ribolovu in ribogojništvu. V jezeru imajo svoj dom naslednje vrst rib: somi, ščuke, smuči, krapi, linji, kleni, ploščiči, ostriži, rdeče oke in rdeče repke. Ob ugodnem vetru je na Gradiškem jezeru možno deskanje, pozimi pa drsanje. Globina Trojiškega jezera ne presega 5,5 metrov.

Tromejnik je kulturnozgodovinski spomenik, ki se nahaja v bližini naselja Trdkova na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Je geografska točka na tromeji Avstrije, Slovenije in Madžarske. Vsaka stran piramidastega spomenika ima grb ene izmed mejnih držav, ki je obrnjen v smeri tiste države. V bližini tromejnika je počivališče za pešce in kolesarje, ki je postavljeno v senci pod lipami. Iz urejenega parkirišča po gozdni učni poti do tromejnika vodi pešpot, ki jo spremljajo informativne table. Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik ima izhodišče na parkirnem prostoru pod Tromejo. Dolga je 2600 metrov, poteka krožno in traja približno dve uri. Učna pot obsega 13 zanimivih učnih točk, ki so naslednje: analiza rasti drevesa, les na Goričkem, orgle dišav, ptiči na Goriškem, tromejnik, obnova gozda, prehranjevalne verige, gozd in voda, koža našega planeta, travniki, močvirski travniki, lovski objekti, vremenska postaja in ribnik – mlaka. Na območju ribnik – mlaka vidimo poseg človeka, ki je travnik z izvirsko vodo z zajezitvijo spremenil tako, da je iz njega nastal ribnik. Mlaka je vodni ekosistem umetnega ali naravnega nastanka. Pomemben je odtok in dotok sveže in s kisikom bogate vode. V mlaki je vrstna pestrost zelo velika, če ni v ospredju gospodarski vidik (gojenje določenih vrst rib). Pomembna je prisotnost rastlinskega sveta. Pri majhnih vodnih površinah pomeni prekinitev dotoka sveže vode ogrevanje vode in siromašenje s kisikom. Ribnik postane mlaka, ko se prične zaraščati. Temu primerno se spremeni tudi rastlinski in živalski svet (kačji pastirji, žabe, rogoz, ločje, druge visoke trave...). V zimskih mesecih je ribnik - mlaka zamrznjen.

Slikoviti grad Turnišče je kulturni spomenik državnega pomena. Nahaja se v manjšem naselju Pobrežje pri Ptuju ob glavni cesti Ptuj – Videm. Grad je bil nekaj časa zapuščen, zadnja leta pa so se začela obnovitvena dela pod vodstvom Zavoda za kulturno dediščino. Zgodovina turniškega gradu sega v leto 1441, ko se omenja kot graščina Tuernes, kar kaže na obliko stolpastega dvora. Grad je menjaval lastnike in grofje Thurn - Valsassina so ga v zadnji četrtini 17. stoletja na novo pozidali v baročnem slogu z mogočnim kupolastim osrednjim delom stavbe, ki so ga obdajali tudi kupolasto kriti paviljoni s stolpiči kot protiutež osrednjemu stolpu. Današnjo obliko je dobil grad po temeljitih predelavah leta 1827, ko je dal Adolf von Schönfeld preurediti zlasti zunanjo podobo dvorca. Zadnji lastniki gradu so bili od leta 1884 do leta 1945 baroni Warren Lippit, ki pa niso več bistveno posegali v stavbno arhitekturo. Po drugi svetovni vojni je bil grad družini Lippit – Hunker zaplenjen in je prešel v splošno ljudsko last. V gradu Turnišče je bil nato vojni zbirni center za otroke, potem šola z internatom do leta 1979, ko se je le-ta preselila v Srednješolski center na Ptuj. Po končani vojni je del grajske posesti prevzela tudi Kobilarna Turnišče, ki se je ukvarjala predvsem z vzgojo konjev kasačev. V letu 1959 je bila kobilarna priključena h Kmetijskemu gospodarstvu Dravsko polje Kidričevo, nato pa so jo ukinili v sedemdesetih letih. Grad Turnišče stoji na robu prve dravske terase, ki je nastala nad aluvialno obdravsko ravnino. Izpod te terase izvira v številnih drobnih izvirih turniška Studenčnica. Ti izviri so svojevrstna posebnost Dravskega polja, saj tukaj prihaja na dan talnica. Izviri talnice v dnu potoka ali pod robom terase so narivali peske in odrinili mulj. Izviri so tako številni, da je takoj na začetku širina Studenčice že preko dva metra. Del potoka so nekoč zajezili za ribnik in mlin. Danes je Turniški ribnik večinoma zamulje in zarasel.

Krajinski park Rački ribniki – Požeg meri 484 ha, gozdovi pa zavzemajo največjo površino parka, kar 343 ha. Na določenih mestih imajo značaj poplavnega gozda in so zaradi tega jeseni in spomladi ponekod težje prehodni. Park se razprostira v zahodnem delu Dravskega polja, skoraj tik pod Pohorjem. V parku so tri skupine ribnikov, ki so Rački ribniki, Turnovi ribniki in ribnik Gajič. Turnovi ribniki so trije, največji je Turntajht (2,6 ha), sledi mu Špic (1,7 ha) in Srednji ribnik (0,95 ha). Gozdna pot Turnovi ribniki popelje obiskovalca v samo osrčje Krajinskega parka. Spozna se z nižinskim gozdom, se sprehodi mimo ribnika, sreča zanimive živalske in rastlinske vrste in se nadiha svežega gozda v neokrnjeni naravi. Živalskemu svetu Turnovih ribnikov je dajala poseben pečat izjemna pestrost favne kačjih pastirjev (35 vrst), dvoživk (11 vrst) in ostalih drobnih vodnih živali. Ogrožena in majhna žabica česnovka je imela na Štajerskem tukaj eno svojih zadnjih zatočišč. Še sedaj so pogoste navadne krastače, ki jim požrešna usta rib k sreči ne pridejo do živega, medtem ko je preživetje treh vrst rjavih žab in pupkov močno ogoroženo. Tudi pisanim kačjim pastirjem, katerih ličinke živijo v vodi nekaj mesecev ali celo več let, zmanjkuje ustreznih bivališč. Ob odsotnosti vodnih rastlin namreč nimajo ustreznih skrivališč in podobno kot ostale vodne žuželke, paglavci in rakci, skoraj brez izjeme končajo v ribjih ustih. Med najbolj znamenite rastline Turnovih ribnikov spada vodna praprot štiriperesno marzilko, ki ni redka le v slovenskem, temveč tudi v srednjeevropskem merilu. Prepoznamo jo po listih, ki so na moč podobni štiriperesni deteljici, porašča pa plitve obrežne predele. Bujna vodna in obrežna vegetacija ter bogata favna dvoživk in kačjih pastirjev so dokaz za ohranjenost naravnih procesov v ribnikih. Ti se lahko vzpostavijo le tam, kjer je struktura obrežja razgibana, režim izpuščanja vode prilagojen vsem oblikam življenja, količina in vrstna sestava rib pa podobna tisti v naravnih jezerih.

Šaleška jezera so nastala kot posledica izkopavanja lignita, ki ga na območju Šaleške doline izkoriščajo že sto trideset let. Premogovniške ugreznine so nastale v sredini kotlinskega dna Šaleške doline, ki je bilo pred tem poseljeno, v veliki večini pa v kmetijski rabi. Kjer so sedaj jezera, je bilo več podeželskih krajev, ki so v celoti ali delno izginila. Podoba Šaleške doline se zaradi premogovništva še vedno spreminja, kot se tudi spreminjajo tudi Šaleška jezera. Jezera napajajo potoki in so dobila imena po naseljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Družmirsko, Škalsko) oziroma po mestu, ki je zaradi premogovništva postalo objezersko naselje (Velenjsko). Jezera, ki jih napajajo potoki, so dobila imena po naseljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Škalsko, Družmirsko), oziroma po mestu, ki je zaradi premogovništva postalo objezersko naselje (Velenjsko). Prvo je med Šaleškimi jezeri nastalo Škalsko jezero, ki se je pričelo nastajati že v času pred drugo svetovno vojno. Takoj po vojni je bilo približno polovico manjše kot sedaj. Oblika jezera je dokončna, ker je izkopavanje lignita na tem območju doline že zaključeno. Ker je posledica začetnega, manj intenzivnega obdobja premogovništva v Šaleški dolini, je najmanjše med tremi jezeri. Jezero se razprostira v porečju Lepene. Pojezerje jezera je večinoma gozdnato, več kot tretjina tal je kmetijskih, poseljuje pa ga okoli tisoč prebivalcev. Velenjsko jezero je največje v Šaleški dolini in med večjimi na območju Slovenije. Ima dva pritoka, Sopoto in Lepeno, ki pred tem napaja že Škalsko jezero. Družmirsko jezero je sredi istoimenskega polja nastalo najkasneje.

Šaleška kotlina ali tudi Šaleška dolina, široka okoli dva kilometra in dolga okoli osem kilometrov, je dobila ime po danes razvaljenem gradu Šalek. Med Šaleška jezera spadajo Škalsko jezero, Velenjsko in Družmirsko jezero. Velenjsko jezero je s površino blizu 1,4 km2 največje jezero v dolini in med večjimi v Sloveniji. Jezero je široko 1,3 km in dolgo 1,4 km. Njegovo pojezerje obsega več kot 20 km2, na njem pa prebiva okoli 1500 prebivalcev. Z globino 54 metrov je globje od Bohinjskega jezera (45 metrov) in od Blejskega jezera (31 metrov), po površini pa je enako kot Blejsko, ima le okoli dva milijona kubičnih metrov več vode. Velenjsko jezero je posledica izkopavanja lignita, ki ga v Šaleški dolini izkoriščajo že sto trideset let. Jezerski breg je slabo razčlenjen in zaradi tega je jezero skoraj pravokotne oblike, njegov obseg pa je okoli 5 kilometrov. Večina obrežja je že skoraj povsem umirjena, saj poteka izkopavanje premoga le še pod zahodnim bregom, kjer ugreznino zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom. Pepel predstavlja stranski produkt sežiganja premoga v Termoelektrarni Šoštanj. Nekdaj je bil osnovni razlog za onesnaženje Velenjskega jezera. Danes je voda v jezeru izredno čista in bogata z raznovrstnimi ribami. Med njimi so veliki divji krapi, smuči, ščuke in somi. Jezero ima dva pritoka, Sopoto in Lepeno, ki pred tem napaja že Škalsko jezero. Okoli Velenjskega jezera so urejene sprehajalne poti, ki privabljajo obiskovalce skozi celo leto. V poletnem času je zelo priljubljena Velenjska plaža ob čolnarni, kjer se razprostira obala s prodom, tuši in sanitarijami ter lesenimi tribunami za sončenje.

Bloško jezero ali tudi Volčje jezero je umetno jezero, ki se razprostira na Bloški planoti. Nahaja se v bližini naselja Volčje, polni pa se s povirnimi vodami potoka Bloščica. Potok predstavlja največjo površinsko vodo Bloške planote. Največja globina Bloškega jezera je okoli dva metra, površina pa je okoli 0,8 hektarjev. Jezero je umetnega izvora in je nastalo z zajezitvijo potoka. To so okoli leta 1970 izvedli turistični delavci. Občina Bloke je na pričetku prejšnjega stoletja prispevala k celoviti ureditvi Bloškega jezera in okolice ter ureditvi okoljske in prometne infrastrukture. Jezero je postalo priljubljena turistična točka, ki privablja obiskovalce skozi celo leto. Je izletniška točka za kolesarje, motoriste, pohodnike in sprehajalce. Pozimi, ko prekrije njegovo gladino led, privablja številne drsalce. V poletnih mesecih pa privablja osvežitve željne kopalce. Otroci ob Bloškem jezeru preživljajo poletne počitnice ob raznovrstnih aktivnostih, ki jih organizirajo ob jezeru. Ob obali se nahaja lepo urejeno otroško igrišče. Tukaj je tudi pravi raj za ribiče. S športno-ribolovnim revirjem Bloško jezero upravlja Ribniška družina Cerknica. Jezero naseljuje večje število vloženih krapov in avtohtone vrste, kot so pisanci, potočni raki, jezerske školjke in globočki. Ob jezeru se nahaja Okrepčevalnica Brunarica pri Bloškem jezeru in Park Bloška Idila – kamp. V brunarici so obiskovalcem na voljo topli in hladni napitki ter pestra ponudba jedi. Veliko turistično zanimivost predstavlja pravljičen Park Bloška Idila. V parku obiskovalci lahko občudujejo neverjetne lesene skulpture, ki so delo domačina in lastnika parka ter brunarice, Janeza Hitija. Vsi objekti v parku in ob jezeru so narejeni samo iz lesa. Bivanje v kampu spada pod glamping – glamurozno kampiranje.

Završniško jezero se nahaja v dolini Završnica in spada pod območje občine Žirovnica. Območje občine sestavljata dve različni pokrajinski enoti. Južni del je ravninski, severni pa sega v hribovito območje Karavank. Meja med enotama poteka po vznožju grebena Peči, ki predstavlja najbolj zahodni odrastek Kamniško-Savinjskih Alp. Dolina Završnica leži onstran grebena Peči. Domačini jo imenujejo tudi Zavrh. Potok Završnica izvira v dveh izvirih na Zelenici pod Stolom. V spodnjem delu so potok zajezili za potrebe hidroelektrarne in tako je nastalo umetno Završniško jezero. Hidroelektrarna Završnica je bila prva javna hidroelektrarna na Slovenskem in je bila zgrajena leta 1914. Pri jezeru je izhodišče za planinsko turo do Valvasorjevega doma, do kamor se lahko pripeljemo z avtom in nato naprej do Stola (2236), ki je najvišji vrh v Karavankah. Naprej po dolini druga gozdna cesta pripelje za Begunjščico do Tinčkove koče, ki je tudi izhodišče za turo na Stol. Ob jezeru si lahko privoščimo piknik ali pa kosilo v eni od priznanih domačih gostiln. Okoli jezera so speljane sprehajalne poti, ki nas kar vabijo v svoje nedrje.

Zbiljsko jezero se nahaja v naselju Zbilje blizu Medvod. Jezero je nastalo leta 1953, ko so zajezili reko Savo. Umetno jezero se razprostira med dvema hidroelektrarnama, in sicer Medvode in Mavčiče. Zbiljsko jezero nudi obilo možnosti za rekracijo in sprostitev, kot so sprehod, ribarjenje, čolnarjenje in drugo. Ob Zbiljskem jezeru je tudi nekaj lokalov in Gostišče Jezero. V gostišču gostom nudijo pestro kulinarično ponudbo s tradicionalnimi slovenskimi jedmi, izbrana vina, poročna slavja in prenočišča. Iz gostilne se odpira čudovit razgled na Zbiljsko jezero in okolico. Ob Zbiljskem jezeru je poskrbljeno tudi za otroke, saj imajo na voljo ograjeno in moderno opremljeno igrišče na travniku s potočkom. V bližini Zbiljskega jezera je Dragočajna s hotelom in avtokampom ter Valburga z gradom Smlednik. Grad je bil omenjen že leta 1136, njegovi lastniki so bil dolgo grofje Andeški. Danes so od nekdaj mogočnega Starega gradu ostale le še razvaline.

Zelenci se nahajajo v občini Kranjska Gora. So talni izvir Save Dolinke. Voda tu privre na dan iz do dva metra globokega jezera izrazito zelene barve, po kateri je izvir tudi dobil ime. So naravni rezervat in dom mnogim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Voda ima stalno temperaturo okrog 5-6 stopinj C. Jezerce leži v močvirju, ki je ostanek nekdanjega večjega jezera. To je nastalo po zadnji ledeni dobi. Porozna jezerska kreda, ki je na dnu, neprestano prepušča talno vodo v obliki vulkančkov, kar je edinstven primer v Sloveniji. Iz jezera voda preide v strugo, ki se na vzhodu razlije v kilometer dolgo in 200 metrov široko, plitko močvirje Blata. Rečna struga Save Dolinke nastane pri kraju Podkoren, ob pobočju gore Vitranc. Za naravni rezervat so bili Zelenci razglašeni leta 1992. Površina naravnega rezervata je 14 ha, največja globina jezerca je 3 metre. Zelenci so najbolj čudoviti spomladi in pozimi.

Zreče se nahajajo v severovzhodnem delu Slovenije, pod obronki Pohorja v zgornjem predelu Dravinjske doline. Mlado slovensko mesto ima razvito turistično dejavnost, katere glavna nosilca sta termalno zdravilišče Terme Zreče ter športni center in klimatsko zdravilišče Rogla. Zreško jezero so naredili leta 2000 v dolini potoka Koprivnica. Namen izgradnje je bil v tem, da bi povečali turistično ponudbo naselja. Največja globina jezera je pri lesenem mostičku med obema jezeroma in doseže okoli osem metrov. Glavni pritok Zreškega jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva pri naselju Preloge v Dravinjo. Zgornji del jezera je manjši in meri 300 metrov v dolžini ter ima površino 2500 m2. Je zaraščen in namenjen drstenju. Večji spodnji del jezera meri 700 m in ima okoli 13.000 m2 površine. Skupna količina dosega 65.000 kubikov vode. Na dnu Zreškega jezera se nahajajo vrtine iz spodnjih studencev in zaradi tega vode kot naravnega pritoka večinoma ni. Jezersko dno in stene jezera so zatesnjene z naravnim materialom, ki je ilovica. Sten niso obložili s kamenjem, saj bi se po njem v preveliki meri razrasle alge. S kamenjem so obložene samo drče, saj po njih teče trda voda in se ob tem razprši. Ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega Zreškega jezera v spodnje jezero mulj ostaja v prvem jezeru, odteka pa s kisikom obogatena voda. V zimskem času pade temperatura vode do 4 stopinje Celzija, v poletnem času pa se segreje do 23 stopinj Celzija. Največja vsebnost kisika v vodi je pozimi, poleti pa je pri okoli 23 stopinjah Celzija pod 3 miligrame na liter vode. V poletnih mesecih je prihajalo do zelo velikega izparevanja vode, ker je odprt prostor. Le-tega so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem rogoze in trstike.